**oštnina plačana v gotovini. Cena 20.— lir DEMOKRACIJA Leto IV. - Štev. 44 Trst - Gorica 3. oktobra 1950 Spediz. in abb. post. I. gr. Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Izhaja vsak petek Vseh mrtvih dan Skoro nenajavljena se nam je vsilila jesen v mrkem spremstvu burje, dežja in snega. Kakor iščemo v teh pustih dneh toplih virov fizičnega življenja, tako stremimo v dnevu Vseh mrtvih po zanesljivih osnovah za svoje duhovno prerojenje. Listje pada z dreves, a narava bo kmalu zopet zaživela, morda celo v bujnejši polnosti kot doslej! Tudi med nami pada list za listom, vendar življenja ni konec, ker se vrvež razvija nemoteno dalje in iz naše zapuščine črpajo zanamci koristne smernice za hitrejši in smotrnejši razvoj človeštva. To je življenje in njegov nauk: iz smrti se poraja novo življenje in mi se s svojim delom plodno vključujemo v večno dogajanje na svetu. To so misli, ki se nam prav na dan Vseh mrtvih silovite je sproščajo, nas .zaprepaščajo, utrjujejo in dvigajo. Zato je vsakoletna priložnostna pot na pokopališče vse kaj drugega kot vsakodnevno običajno turobno romanje na gomile naših mrtvih; je obisk, ki ga v prazničnem in svečanem razpoloženju opravimo na kraju poslednjega domovanja spojih najdražjiih, sorodnikov, prijateljev in znancev. Cvetje, ki ga nosimo s seboj, je simbolični dar v zahvalo za njihovo delo; luč, ki jo prižgemo na grobu, je dih življenja, ki zaplamti združujoč žive in pokojne v spominsko življenjsko skupnost. Postanek ob zapuščenem grobu je pomenek z neznancem, bežni o-gled ostalih okrašenih grobov pa je zvedava hoja sredi vsakdanjosti. To je usodni stik nas živih z življenjsko minljivostjo in večnostjo na Vseh mrtvih dan! Tržaški Slovenci smo se na ta dan podali tudi na grobove Onih, ki so darovali svoja življenja v borbi za naše demokratične pravice pod trinoško predvojno vladavino in za svobodo našega naroda ter vsega človeštva v teku druge svetovne vojne. Bazovica, Rižarna, Opčine, Prosek, Ulica Ghega: to so postaje naše Golgote; po tej mučeniški poti so se vzpenjali naši najboljši, da so nam priborili, prav za prav hoteli priboriti boljšo bodočnost. Na tej poti smo se jih spominjali z največjo hvaležnostjo in z ugotovitvijo, da niso bile, odnosno da ne smejo biti zaman njihove plemenite žrtve! Grobovi postreljenih in obešenih talcev, padlih borcev in usmrčenih njihovih svojcev so narodni žrtve-niki v slovenskem svetišču ljubezni in svobode. A spomnili smo se tudi onih, ki so padli na nasprotni strani v službi krivice in suženjstva, ki se mu niso mogli upreti. In cvetje na njihovih grobovih je naša beseda odpuščanja in večne sprave. Naj počivajo v miru sredi slovenske zemlje, ki ni mogla kloniti, ki se je uprla in zmagala nad krivico in suženjstvom, ki sta nam hotela zavladati. Njihove žrtve naj bodo o-čitujoči opomin njihovim sonarodnjakom, ki še ne bi hoteli ceniti naše globoke demokratične predanosti človečanskim in narodnostnim svoboščinam. Trpek je spomin na grobove naših v tujini, kjer ob njih ne postane ljubeče srce, kamor ne seže trepetajoča roka z zahvalnim cvetom, na katerih ne plapola luč naše življenjske povezanosti. Morda se tu pa tam zaustavi pri njih korak zgubane starke in v črnino odete mlade ženske, katerima se oko ob čitanju nerazumljivega in tuje zvenečega imena zasolzi v obsodbi človeškega napuha. Kje počivata sin in mož? Ali se ju kdo tam daleč spominja? In cvet, ki ga tedaj položita na tuji grob, velja našemu in njihovemu mrtvecu, molitev je namenjena obema, njun ganjen pozdrav seže do nas in pomembno odmeva v naših sočustvujočih srcih. A prevzetna človeška zloba še ni dovolj nasičena! Smrt zopet žanje mlada življenja po bojnih poljanah in vsevprek kosi stare in mlade v zaledju krvavečih in propadajočih dežel. In niso se še zacelile rane zadnje vojne.* Sredi neizmernega gorja, ki ga je povzročila druga svetovna vojna, že razsaja novi val mržnje, ki smatra, da je napočil čas za obračun s človekovo svobodo in njegovim dostojanštvom. Prve žrtve tega silovitega spopada dokazujejo nemoč zgolj človeške spravne ljubezni in človekove dobre volje. Sila in smrt rešujeta danes naš rod pred poginom! U-mrl pa je tudi strah pred zlobo človekovo. Ali bo samo s silo in smrtjo zaživel človeški rod lepše življenje? RAVNOVESJE SIL V mednarodnih odnosih je splošno zaželjeno, da nobena država ne izavzema tako pretežnega položaja, da bi enostavno onemogočala posebne težnje predstavnikov drugih držav. Vzajemna pravica do svobode ima 'za pogoj enakopravnost in možnost njenega učinkovitega .uveljavljanja. V stari Grčiji je že Demokrit za Peloponeške vojne v imenu manjših grških državic zahteval ravnovesje med Spanto in Atenami. Polibij pa je spoznavši bodočo pretežnos.t Rima skazi daljšo dobo zastopal potrebo ravnovesja med helenskimi državami in Scipiono-vim Rimom. Težnja po ravnovesju je prihajala do izraza v srednjeveški Italiji zaradi nevarne premoči Benetk ali Neaplja. A Holandec Grotius, oče mednarodnega prava, je naglaševal potrebo po vzkladitvi celinskih sil v korist male in ogrožene Nizozemske. Ko se je Francija morala boriti proti Angliji starejšega Williama Pitt-a, je leta 1759 nastopil Vattel svojim delom o mednarodni enakopravnosti. V razdobju od Westfalskega miru (1648) pa do Dunajskega kongresa (1814) je bila večkrat poudarjena potreba po enakopravnosti evropskih držav in po ravnovesju med njimi, še močneje pa je ona prišla do izraza na koncu 19. stoletja, ko so nacionalna gibanja povzročila propad starih in nastanek novih državnih tvorb. 19. stoletje je v svoji prvi polovici značilno po premoči velike ruske celinske sile, v drugi polovici pa prevladuje Hohenzollernska ali prav za prav Bismarckova Nemčija. Obe pa pomenita nevarnost za preostali del evropske celine in Oppenheim je že v svojem delu o mednarodnem pravu čutil potrebo po ustvaritvi neke višje mednarodne organizacije, nekakim Združenim državam današnje oblike, ko je rekel, da mora obstojati možnost sestave koalicije manjših sil proti večji vse dotlej, dokler ne bo obstojala neka višja oblast (»central authority«) iza vse. Asquith je zato leta 1920 mesto ravnovesja sil (»balance oi pover«) najavil zvezo sil (»community of pover«) kot vrhovno institucijo za vse mednarodne spore. Ali vse dokler Zedinjeni narodi ne bodo mogli ali hoteli intervenirati v mednarodnih sporih, a vidimo, kako težko je apelirati na požrtvovalnost držav Atlantske in Pacifijške zveize v vprašanjih Indo-kine in Tibeta celo danes, ko imajo že dragocene izkušnje s korejskim podvigom, preostaja načelo ravnotežja sil še vedno kot najzanesljivejše jamstvo za možnost uspešnega odpora proti premočnemu napadalcai. Na tem področju je angleška preteklost posebno poučna. V 15. stoletju je bila Anglija po neuspešni francoski vojni in po dvigu Španije s svojimi dobrimi 4,000.000 prebivalstva brez vsake o-brambe proti silam na celini. Zato je že za Henrika VH. začela obo-roževati vojno brodovje in med o-bema tekmecema, Francijo in Španijo, vršiti vlogo posredovalca in izenačevalca. Težnjo po ohranitvi francosko-španskega ravnovesja je (zastopal že prvi veliki angleški državnik Wolsey, minister Henrika VIII., vendar se je pa v toliko ura-čunal, v kolikor je Francijo srna. tral za nevarnejšo od Španije. Zaradi tega je položaj Anglije postal kočljiv, ko je -z možitvijo Katarine Aragonske s Henrikom VIII. in kasneje s poroko Henrikove in Katarinine hčere Marije s Filipom Španskim nastopila za Anglijo ne varnost, da pade pod špansko vr-hovnost. Ali ko je po Mariji stopila na prestol Elizabeta s pomoč jo Sira Williama Cecila, je prišla kmalu do izraza zamisel, da je v interesu Anglije, ako ne dopuste, da bi se Španija še nadalje ojače-vala. Tako je Elizabeta, neteč po eni strani verske nemire v Nizozemski, po drugi pa v Franciji, u-spela zaposliti obe državi, medlem je pa sama izkoristila čas in ojačila Anglijo v toliko, da se je mogla braniti pred špansko »Nepremagljivo armado«. Isto politiko vzdrževanja ravnovesja je Anglija le še dosledneje vodila po preteku neodločne politike Stuartovcev proti Ludviku XIV. in Napoleonu. Medtem ko ;e bil Oliver Cromtvell ob dvoboju med Richelieujem in Olivarezom pod vtisom, da ie Španija nevarnejša sila, medtem ko so Stuartovci po restavraciji Karla II. in Jakoba II. bolj zapažali holandsko konkurenco kot pa francosko napredovanje proti Renu in pretvoritev nemških kneizov v francoske satelite, je začela angleška zunanja politika po »slavni revoluciji« leta 1688 (zagovarjati ravnovesje sil. Ze leta 1688 je po tej poti šel Wil-liam Temple, tvorec trojne zveze med Anglijo, Holandijo in Švedsko. 'Tedaj je to politiko zastopal Viljem III., veliki nasprotnik Francije pod konec 17. stoletja. Protifrancoski pravec anglešike politike sta z neizprosno doslednostjo nadaljevala starejši in mlajši Pitt, starejši bolj (zaradi kolonijalne ekspanzivnosti ali tudi izaradi nove avstrofranco-ske koalicije, mlajši pa zaradi idejno in vojaško prevratniške Napoleonove premoči. Iz Napoleonovih vojn se je enako kot po drugi svetovni vojni najbolj okoristila 'Rusija, 'tako da je že na dunajskem kongresu 1. 1814 -15 skrb za ohranitev ravnovesja zaposlila Canninga, Metternicha in Talleyranda. Zato je stremel za tem, da bi preprečil, da bi po zgledih Francije pretvarjala tudi Rusija nemške ‘kneze v svoje satelit^. Ali ko je Nikolaj I. v imenu načela absolutne monarhije strl dekabri-ste, se je začel vmešavati v življenjske prilike Srednje Evrope in je kot pravi Stalinov predhodnik podjarmil pod Habsburžani seveda Madžarsko in pod svoje okrilje spravil Prusijo in južnonemške države Wurttemberg, Baden in Hessen, se je proti njemu z vso svojo ostrino dvignil Palmerston. Pretresljive zgodbe protirimske kam-panije, ki je po egipčanskem sporu Metamed Alija dovedla do Krimske vojne, bi bile sicer zanimiv a- li predolg predmet razpravljanja. Od konca Krimske vojne 1. 1859 pa vse do Berlinskega kongresa 1. 1878 je Anglija mesto enega poznala dva nasprotnika evropskega ravnovesja. Prvi je kljub Krimski nezgodi bil še vedno Rusija. Glede drugega pa ministrom kraljice Viktorije ni 'bilo jasno, ali je to Francija Napoleona III. ali pa novi nacionalistični pravec, ki je med leti 1860 do 1870 dovedel do nastanka Bismarckove Nemčije in Ca-vourjeve Italije. Kraljica in njeni ministri, posebno lord Clarendon, so bili pod vtisom imenske asociacije prvega in tretjega Napoleona. Zato so še vedno čutili nevarnost francoskega prodiranja na Ren, na kar jih je navajalo bahavo nastopanje francoskih državnikov Rou-her-ja in Grammont-a. Ali ko je po letiu 1880 postalo jasno, da se je Nemčija dvignila do najmočnejše sile Srednje Evrope, večje od Francije ali Avstro-Ogrske, posebno pa ko je bil z ustanovitvijo Trojne zveze položaj Francije občutno oslabljen, je spoznal lord Grey, da se Anglija ne more upreti ustanovitvi celinske premoči, dokler ta celinska premoč ne preide v napadalno politiko. Napadalna politika Nemčije (ali morda osebna rivaliteta med Edvardom VII. in njegovim vsiljivim nečakom Viljemom II.) je dovedla Anglijo do ustanovitve Trojnega sporazuma. Tedaj se je leta 1995 Rusija po mandžurski nezgodi in notranjih nemirih zdela izčrpana, a edina nevarnost evropskemu ravnotežju je pretila s strani Nemčije. Edina? Bolje bi bilo reči pretežna, ‘kajiti Edvard VII. se je trudil, da bi pridobil zase Avstrijo in Italijo predno se je sporazumel z Nikola- jem II. Dočim- je z Avstrijo (nekaj zaradi angleškega zadržanja v letih 1869 in 1878, v glavnem pa zaradi nemško-madižarske zveze, po kateri je Avstrija zašla v položaj nemškega pomagača ali bolje satelita) doživel neuspeh, je po zaslugi njene »dvostranske« politike uspelo Italiji, da je izskočila iz Trojne zveze. Anglija je torej že leta 1906 spoznala, in to je najboljše spričevalo za dalekovidnost Edvarda VIL, da je za evropsko ravnovesje nujna zveza Anglije, Francije in Podonavja in to Podonavja, prostega nemško-madžarske hegemonije, s Trstom kot izhodiščem. V kolikšni meri je tako Podonavje s Trstom potrebno Franciji, se vidi iz njenega današnjega naravnost bednega upiranja proti »preveliki« oborožitvi Nemčije. Kar se pa Italije tiče, ni brez vrednosti ;za Francijo Bidaulta in Schumana zadojeno s protislovan-skimi predstavami, ako spoizna dejstvo, da je Italija stalno koketirala z Nemčijo proti Franciji, in to v najusodnejših dneh francoske zgodovine: leta 1866, da je dobili Benetke za časa znamenite Useda-move brzojavke; leta 1870, ko je Italija v za Rim odločilnem trenutku odbila že sklenjeno zvezo z Napoleonom III.; leta 1940, ko je udarila na že poraženo Francijo, in leta 1950, ko za francoskim hrbtom (prečitajmo poslednji govor grofa Sforze) zopet, in to četrtič, pogledava na Nemčijo in posredno daje slutiti, da bi, čim bi prispela v Trst, prevzela kontrolo Podonavja in bi tako stalno držala v šahu na milost in nemilost Italije navezani Francijo in Anglijo. A. D. Od srede do srede_ 25. OKTOBER: Ameriške sile v Koreji so dobile ukaz, naj napredujejo do mandžurske meje. ZDA vztraja jo pri ponovni izvolitvi Trygve Lie-a za glavnega tajnika OZN; zanj pa ni še nobenega sporazuma med stalnimi člani Varnostnega sveta. — Ameriški politični krogi trdijo, da je vzpostavitev miru v Indokini stvar, ki zadeva izključno Francijo in Vietnam. — Indijska vlada ne ve ničesar o javljenem kitajskem vdoru v Tibet. — Bolgarske obmejne straže so streljale na turške vojake. — Avstrijski socialisti napadajo vlado, češ, da vodi zunanjo poli-iko brez sodelovanja parlamenta. 26. OKTOBER: Južni Korejci so TITOV GOVOR (Po referatih številnih tovarišic je v nedeljo 29. dktobra na velikem zborovanju AFZ v Zagrebu spregovoril Tito. Njegov govor je trajal dobri dve uri in je poln dragocenih priznanj. Iz celote moremo izločiti štiri glavne točke: a) odnosi do Amerike, b) odnosi do Sovjetske zveze, c) kmečko vprašanje in č) o-bračunavanje z nekim, imensko ne navedenim piscem, ki bi sodeč po nekih poediinostdh mogel biti Branko Čopič. V vprašanju odnosov do Amerike se je Tito branil očitkov, da se je prodal zvezdnati republiki. On je prav tako kat druge »demokratične« države zaprosil in dobil pomoč UNRRE in se za to pomoč pokazal hvaležnega. Danes Jugoslavija prosi isto pomoč, ker je suša uničila žetev. Ali je to normalen pojav, ki se javlja redno v razdobju nekaj let, ali pa je to posledica pomanjkanja vlage zaradi nesmotrno in nestrokovno posekanih gozdov, tega se iz Titovih izvajanj ne da posneti. Vendar je pa Tito naglasil dve stvari: da je Amerika za razliko od Rusije stvarno pozitivna, dočim od Rusije ni možno dobiti ničesar razen zvenečih besed. Nikdar Rusija ni dajala stvarne pomoči in, čeravno se je Jugoslavija' priznala h komunizmu, ji je Amerika pomoč vendar dajala, in to kljub temu, da se Jugoslavija ne misli odreči te svoje ideologije. Enako nastopa Jugoslavija tudi sedaj. Zato se Tito zavaruje proti očitku, da se je prodal Ameriki. Variacija Mirabeaujevega izreka Rim in Trst Nesoglasje, ki se v današnjem trenutku pojavlja in ki loči poglede italijanskih nacionalistov v Trstu od italijanske vlade v Rimu, tudi za nas ni povsem brez pomena. Iz članka, ki je izšel v »Gior-nale di Trieste« pod gornjim naslovom, se more ugotoviti, da se iz Trsta pod opreznimi šiframi dnevno pošiljajo v Rim brzojavke, od katerih vsaka na svoj način in v zapovednem tonu zahteva hitre in odločne rešitve. Da se pa ugotoviti tudi to, da v Rimu obžalujejo »histeričnost tržaških šovinistov«! »Corriere di Trieste« pa glede tržaškega župana ing. Bartoli-ja zlobno pripominja, da se je »obžalujoč prravno izobčenje (estro-missione) Tržačanov iz Italije«, postavil v čudno nasprotje s tezo bivšega univerzitetnega rektorja Cammarate o neprikinjeni italijanski vrhovnosti nad Trstom. Zanimivo bi bilo ugotoviti, v čem se razhajajo tržaški in italijanski krogi. Mučna tajinstvenost tržaškega nacionalističnega tiska nam pa daje slutiti, da Rim ne pristaja na poslednje zaključke iz Camma-ratovega rektorskega nagovora, kii-kor so v Trstu pričakovali, potem ko so dosegli oblast na področju sodstva, uprave in šolstva, in to je, da bi z enostransko izjavo predsed-ništvo področja spremenili v prefekturo, in tržaško občinsko upravo v čisto in izključno italijansko občino. Da se Rim ni hotel odločiti na ta »poslednji korak« in da za sedaj ne izkorišča težkega sta- nja Jugoslavije, in da glede Trsta ne uveljavlja politike izsiljevanja, kakor pričakujejo nekateri v Trstu, ni nič čudnega, kajti Rim spričo vse jasnejših in nepobitnih odredb OZN o manjšinskih pravicah ne more z enostranskimi in nepremišljenimi ukrepi spreminjati pravnega položaja, ako noče kompromitirati italijanske zunanje politike. Vendar ni daleč dan, ko bo Rim pregledujoč čiste račune uvidel in spoznal, kako drago in za Italijo nevarno početje je popuščanje tržaškemu nacionalizmu. Italija bi po zahtevi svojih neodgovornih izkoriščevalcev morala svoje meje potiskati vse dalje proti vzhodu, obenem pa bi v čim izdatnejši meri morala skrčiti »manjšinske pravice« preziranih Slovencev ne glede na vse jasne odredbe o človečanskih in manjšinskih pravicah. Pravne ovire, ki veljajo za Zahod, po njihovem pojmovanju ne bi smele veljati za Trst! Amerika se trudi, da bi prikazala Rusiji, da je nasilje danes nekoristno početje kot edina izjema bi pa Tržačani hoteli dokazati Ameriki, da je nasilje ne le koristno, temveč pred-očmi samih Američanov na Svobodnem- tržaškem ozemlju celo mogoče... In res ti besneži začenjajo v svoji naivnosti postajati simpatični, tako kakor so simpatični tudi samovoljni pobalini, ki se ne boje palice. V tej obliki člankom v »Giornale di Trieste« ne moremo odrekati informativne važnosti! »je suis payč mais je ne suis pas vendu«! Jugoslavija bo torej še nadalje uživala vse blagre komunistične ideologije, ki so ji, kakor izkušnja do sedaj uči, prinesli »toliko stvarnih dobrin«. Onim pa, ki i‘z današnjega pomanjkanja izvajajo razloge za pešanje, kliče Tito, da bo stanje v zemlji krenilo odločno na bolje, čim bodo to krizo prebredli. Vse to pa seveda po izvajanju socializma, na katerega A-merika noče niti vplivati niti ga zavirati. Kar se pa Sovjetov in njihovih satelitov tiče, je Tito dejal, da so prešli na odkrita obmejna sovraštva. Uporabil je ostre besede za obsodbo preganjanj jugoslovanskih državljanov v teh zemljah in za kršitev jugoslovanskih meja, vezano z izgubami življenj na strani jugoslovanskih obmejnih straž. Ako je pomanjkanje doseglo toliko stopnjo, je nadaljeval, je pa temu doprineslo svoj delež odgovornosti tudi zadržanje kmetov. Tito priznava, da je v mnogih primerih pri odrejanju količin, ki jih je treba oddati državi, tudi urad-ništv-o 'zagrešilo težkih zlorab. Ali po drugi strani je naglasil, da so kmetje ne glede na potrebe prethra ne pet in pol milijona mestnega prebivalstva pokazali neverjetno kljubovalnost, tako da je on sedaj prisiljen odrediti uvoz neverjetno velike količine masti, dočim je znano dejstvo, da je danes število svinj v Jugoslaviji znatno večje koit leta 1939. Ni pa povedal, ali so se po kljubovalnosti izkazali bolj Sumadinci ali pa zagorski Hrvati. Na dolgo se je bavil nato z obžalovanjem razfcrojevalnega vpliva neke brošure, katere pisec je javno znan po imenu in po kraju bivanja, vsekakor pomemben pisec, ki je brez usmiljenja udaril po pomočnikih ministrov, po uradniških nevednežih, po paše-vanju OZNE in UDBE, po bedastem zasledovanju in preganjanju ubogega ljudstva ter po izrabljanju Jugoslavije s strani vzhodnih in zahodnih sil. Tito je obžaloval to pišče-vo neumerjenost, ki pri nas zbuja vtis, kakor da se njegovi očitki tičejo nekega res pomembnega in v pogledu presoje prilik v državi vsega uvaževanja vrednega dela, (katerega žal še nismo dobili v roke. Iz vsega pa dobivamo vtis, da je stanje, v katerem se Jugoslavija nahaja, zares zelo težko, da pa je, vsaj za sedaj, položaj Titove družine izven vsake neposredne nevarnosti. dosegli mandžursko mejo! Ameriške čete pa ne bodo napredovale do Mandžurije. — ZDA bodo prodale Jugoslaviji večje količine fižola, mesa in jajc v prahu. — V italijanski socialdemokratski stranki je prišlo do hudega spora med njenim tajnikom Saragatom tn njenim članom ministrom za zunanjo trgovino Lombardom zaradi nasprotnih si gledanj na vladno zunanjo trgovino. — V Zahodni Nemčiji so praznovali »dan ujetnikov«. — Tudi avstrijska socialistična stranka je v krizi. — Politični odbor OZN razpravlja o sovjetskem predlogu o »odpravi nevarnosti no-vojne, krepitvi miru in varnosti med -narodi«. — V Parizu je bilo zasedanje finančnih ministrov držav ERP načrta. 27. OKTOBER: Prišlo je do prvih spopidov med Tibetanci in Kitajci; indijska vlada je izrekla LR Kitajski svoje začudenje zaradi vdora v Tibet. — Indonezija izjavlja ob tej priliki, da obsoja vsakršen napad. — Na Koreji so se začeli komunisti upirati z večjo odločnostjo kot doslej. — V Sloveniji je zapadel prvi sneg. — Indijski odposlanec v OZN predlaga ustanovitev mtravnega sklada; v katerega bi se stekala vsa denarna sredstva, ki jih sedaj uporabljajo razne države za oboroževanje; namen mirovnega sklada naj bi bil, dvigniti življenjsko raven gospodarsko manj razvitih dežel. 28. OKTOBER: Clan češkoslova-škega gospodarskega odposlanstva v Vzhodni Nemčiji Manjek je zbežal v Zahodno Nemčijo. — Sued-ski kralj Gustav, potomec Napoleonovega maršala Bernadotta, je umrl v 92. letu starosti. — Tudi na Japonskem so začeli odpuščati iz služb komuniste. — Na Koreji postajajo borbe zopet krvave zaradi nenadnega oživljenja komunističnega odpora na fronti in v zaledju. — Tibetanska vlada prrosi Indijo za posredovanje v sporu z vdirajočimi kitajskimi komunističnimi četami. -- V Washingtonu se je začelo zasedanje obrambnih ministrov Atlantske zveze. 29. OKTOBER: Ameriške čete so se uspešno izkrcale pri Iwonu na vzhodni korejski obali. — Atlantski obrambni svet predvideva, da bo 50 izvrstno opremljenih divizij zadostovalo za trenutne vojne potrebe v Evropi. — Švedski kralj je postal 68-letni sin pokojnega Gustava prestolonaslednik Gustav Adolf. — Maršal Tito je izjavil v Zagrebu: »Ljubitelji miru lahko računajo na našo pomoč, ker jih bomo vedno podpirali, medtem ko naj napadalci vedo, da bomo nastopili proti njim!« 30. OKTOBER: Pojavlja se sum, da vodi Indija dvojno igro v svojem stališču do Kitajske. — Nemci ponujajo uradno svoje sodelovanje pri skuipni obrambi Evrope, toda ne v okviru francoskih pogojev, — Na seji političnega odbora OZN je jugoslovanski minister Kardelj ostro napadel sovjetsko politiko. — Italijanski zakladni minister Pella izjavlja, da lira ni v nevarnosti. — Na seji Varnostnega sveta OZN izjavlja sovjetski zastopnik Malik, da ne bo več priznaval Trggve Lieja kot glavnega tajnika. 31. OKTOBER: Kardelj je pred glavno skupščino OZN izjavil, da sovjetska politika onemogoča sporazum med Jugoslavijo in Italijo glede tržaškega vprašanja. Jugoslavija in sovjetski blok se pro-tivita vključitvi Španije v posebne organe OZN; vendar je glavna skupščina OZN sklenila, da prekliče priporočilo članicam OZN, -tiaj odpokličejo svoje zastopnike v Madridu. -- Na Koreji so v teku hudi boji za elektrarne v Sosenu in Pusenu. Shod Slovenske demokratske zoeze o Mabrežini V nedeljo popoldne je bilo v Nabrežini v kinodvorani prvo jesensko zborovanje članov in odbornikov SDZ. Prisotnih je bilo veliko število članov iz nabrežinskega o-kraja, ki so, kljub slabemu vremenu, napolnili dvorano. Zborovanje je začel občinski svetovalec in predsednik okrajnega odbora SDZ g. Josip Terčon. Po otvoritvi je sam prevzel besedo in v res izčuipnem govoru objektivno in temeljito irazlozil poslušalcem gospodairsko stanje, v katerem je nabrežinska občina. Malokrat smo imeli priliko poslušati tako trezen in jasen govor. Vprašanja, katerih se je dotaknil g. Terco«, so bila: 1) delavska stanovanja, 2) zimska dela, 3) druga javna dela, 4) še nekaj bolj važnih zadev (vodovod, električna napeljava itd.). Pri prvem vprašanju je omenil težave, ki jih je mela nabrežinska občina pri nabavi posojila za gradnjo hiš. Po dolgem razpravljanju dn vsestranskem preučevanju je občinska uprava namreč sklenila, da najame dolgoročno posojilo pri tržaški posojilnici pod dobrimi pogoji. To posojilo, ki znaša 30,000.000 lir, bo izplačano v 15. letih s poviškom občinske užitnine. S tem denarjem bo sezidanih 24 novih stanovanj. Povišek užitnine je na prvi pogled znaten, v bistvu pa posamezniki ga bodo v zelo majhni meri občutili. K drugi točki je g. Terčon omenil, da upa občina, da 'bo ZVU v Trstu povečala kredit. 5,000.000 lir, ki so določene za zimska dela. S tem denarjem misli občina zaposliti brezposelne v nabrežinski občini. Kljub prizadevanju občinske u-prave žalibog ne bo mogoče zaposliti kmetskih gospodarjev, njihovih sinov ali drugih oseb, ki niso v seznamu stalnih delavcev. Poleg teh zimskih del ima nabrežinska občina v načrtu sledeča dela: slačilnica na športnem igrišču, stanovanjska hiša pri Mirencih, napeljava nove električne linije od Zgonika do Medje vasi, novo pokopališče v Sesljanu, poprava požganih hiš v Medji vasi, seizidanje nove hiše (7) za delavce. V nadaljevanju svojega govora je občinski svetnik v imenu občin- ske uprave apeliral na Občinarje, naj ne razmetavajo in po nepotrebnem .uporabljajo vodo iz javnih napeljav, ker mora za kritje vzdrževanja javnih pip pri vodovoda ODČina plačevati 120.000 lir mesečno. Prav tako je naprosil davkoplačevalce, naj vsak, ki ima sredstva, sam plača bolniške račune, ker ni prav, da vsi davkoplačevalci plačujejo račune tudi za nepotrebne Občinarje. Vprašanje šolske kuhinje je skušala Občinska uprava rešiti na ta način, da bodo starši otrok, ki nimajo pravice do brezrplačnega kosila v šolah, povabljeni, da plačajo 800 lir mesečno in s tem bodo lahko vsi otroci dobivali redno izdatno kosilo vsak dan. Za g. Terčonom je prevzel besedo g. prof. Rudolf, tajnik SDZ za STO. V odtočnem govoru je podčrtal, da je z ietom 1950 napočil čas, ko so demokracije prešle v odtočno borbo proti komunizmu in tako opustile defenzivo, ki je povzročala v svetu toliko skrbi in nezaupanja v njihovo moč. Kot primer itega novega obdobja je govornik navajal Korejo, kjer je komunistični napadalec občutil trdo pest obrambe demokracije. Se posebno pa predstavlja Koreja mejnik v naši politični dobi, ker so se tokrat demokratične sile prvič in dokončno odločile, da reagirajo na kakršen koli komunistični sunek in da stopijo v protinapad. Tudi pri nas se občuti novo vzdušje, ker se ljudje ne bojijo več v taki meri kot prej komunistične nevarnosti. Nato se je govornik dotaknil vprašanja STO-ja in omenil, da bo to vprašanje ostalo toliko časa nerešeno, dokler bo vladal komunistični režim — Titove ali Stalinove barve — v Jugoslaviji. Sele iz vzpostavitvijo demokratične Jugoslavije bo mogoče dokončno reševati tržaško vprašanje: in takrat rešitev ne bo izpadla negativno za tržaške Slovence! Prof. Rudolf je poudaril, da sta v svetu dva sama tabora: komunizem in protikomunizem. Dolžnost vseh demokratov in vseh demokratičnih narodov je, da se združijo v borbi proti komunizmu, ki stremi za tem, da s silo doseže nadoblast nad narodi in jih objame v Redite pravico! Razsodbe raznih italijanskih sodišč, ki razpravljajo posredno ali neposredno o pravnem statusu STO-ja, posebno pa še razsodbe tržaškega prizivnega dvora, so dvignile veliko nezadovoljstvo in razburjenje med vsemi osebami, ki so prepričane, da bi moralo biti pravosodje popolnoma samostojno in neodvisno od kakršnega koli političnega vpliva. Celo med fašistično diktaturo je ostalo pravosodje rednih sodišč v splošnem res neodvisno in je bila ravno ta neodvisnost v bodrilo vsem tukajšnjim in italijanskim antifašistom. Po vojni je žalibog italijanska justica klonila in danes je tuidi ona !z vrsto pravno neutemeljenih razsodb postala sredstvo, katerega se poslužuje jpoliti-ka. Da se to dogaja v sosedni republiki, je zares žalostno, ne moremo pa dopuščati, da bi se skušala ista praksa uvesti tudi na naše ozemlje. Zato pozivamo Zavezniško vojaško upravo v Trstu, sklicujoč se na demokratična načela, katerih v Angliji in Ameriki je najodločnejši branitelj ravno popolnoma neodvisno tamkajšnje pra- vosodje, da ukrene vse potrebno, da v bodoče se ne bo več dogajalo, da bi se v Trstu izrekale razsodbe, ki očitno bijejo v obraz vsak čut pravice. Pozivamo merodajne činitelje, da preprečijo, da bi v teh najhujših časih ljudje izguibili zaupanje v pravico: če se demokracija danes pokaže nezmožna braniti zaupanja v zakone, izgubi najmočnejši adut v borbi proti komunističnemu kaosu. Vera in zakon sta dva temelja, na katerih moramo graditi našo bodočnost, ta dva temelja sta med seboj tako tesno povezana, da padec enega zruši tudi drugega! in če je kateri od teh temeljev samo okrnjen, ne more biti več govora o demokraciji, kot si jo zamišlja svobodni svet. Tu ne gre za politični protest, tu hočemo samo, da se popravijo nedopustne greške. Ce je krivda v zakonu, naj se zakon izpopolni! Ce je krivda v osebah, naj se jih kliče na odgovor! Mislimo, da bo vsak ameriški in angleški demokrat z nami, če trdimo, da s tem jpravnim vprašanjem ni dopustno nikako igračkanje. svoj smrtni železni obroč. Ni razlike med Stalinovim in Titovim komunizmom: proti obema gre naša najodločnejša borba, ker je komunizem odvzel jugoslovanskim narodom osnovno možnost svobodnega političnega življenja in jih pahnil v nepopisno bedo, čeprav je bila Jugoslavija še pred desetimi leti ena izmed najbogatejših držav na evropski celini. Tu je govornik posebno podčrtal dejstvo, da danes skusa Titov režim preslepiti ljudi s tem, da stavi na ureme suše posledice svoje do temelja zgrešene gospodarske politike. Polom raznih »planov« je dovedel komunistični režim do roba prepada, tako da ga morajo danes »kapitalisti« reševati iz obupnega položaja. Da je to posledca do temelja zgrešenega komunističnega gospodarstva, je dokaz, da iste težave, ki jih danes preživlja Jugoslavija, jih preživlja tudi Madžarska in Romunija, kjer je lakota pred vrati. To dokazuje, da dovede vsak komunistični red — Titov ali Stalinov — nujno do gospodarskega poloma, posebno če si oblastniki ne morejo dovoliti take »čistke«, kot si jih je dovoljeval Stalin, ko je dal ipobti na milijone Rusov v dobi najhujše gospodarske krize ZSSR. Vsa ta dejstva —" je zaključil govornik •— morajo opogumiti nas Slovence, da se s še večjo požrtvovalnostjo vržemo na delo, da pi-i-tegnemo k skupnemu delovanju vse demokratično misleče Slovence, da opustimo vsalko malodušje in nekonstruktivno kritiziranje. Po prof. Rudolfu je prevzel besedo dr. Branko Agneletto, ki je orisal položaj, v katerem je danes tržaško gospodarstvo. Govornik je ugotovil, da kljub krizi, ki jo preživlja naše gospodarsko življenje tudi po krivdi ZVU, ki je nepremišljeno povezaia Trst na siabo stoječo italijansko gospodarstvo, kažejo znaki zadnjih tednov, da je tudi ZVU vendarle menjala svojo gospodarsko politiko in skuša danes dati STO-ju samostojno gospodarsko življenje. Opozoril pa je, da si ne smemo delati nikakih iluzij, ker so časi še vedno težki. V tem je govornik nekoliko preveč podčrtal temno stran našega današnjega gospodarskega položaja.' Od prisotnih so se oglasili k debati iTriačani g. Vrčon, Milič in dr. Knižmančič. Prva dva sta kritizirala nabrežinsko občinsko upravo in očitala razne nepravilnosti. Odgovorila sta jim g. (Terčon in župan .nabrežinske občine g. Kralj ter dokazala, da so bili njihovi o-čitki plod površnih informacij in neutemeljeni. Čuden vtis je povzročilo imed Zborovalci dejstvo, da se v notranje občinske nabrežin-ske izadeve vmešujejo ljudje, ki sploh ne 'stanujejo v nabrežinski občini in ne poznajo tamkajšnjih razmer. Skrajno netaktno in politično popolnoma zgrešeno je vmešavanje Tržačanov v ožje notranje občinske zadeve drugih občm in posebno še na javnem shodu. Aki je kakšno navzkrižje med občani, naj ga ti sami na pošten načun u-rede med iseboj. Na koncu 'Zborovanja se je oglasil k besedi še dr. Križmančič in zahteval od tržaškega občinskega zastopnika predsednika SDZ dr. Josipa Agneletta odgovor na razna vprašanja. Kljub temu, da to ni spadalo na nabrežinski shod, je dr. Agneletto dal 'odgovor in razložil, da so očitki dr. Križmančiči, zaviti v obliko postavljenih vprašanj plod napačnih informacij. Desli s Tržaškega Slov. strokovno šolo v Sv. Križ! Nekateri že poizvedujejo, kje bi dobili primerne prostore za ustanovitev italijanske strokovne šole v slovenskem Sv. Križu. Baje že vpisujejo redke italijanske otroke, ki živijo v Sv. Križu, in vanjo vabijo celo slovenske otroke, češ da v Sv. Križu ni slovenske strokovne šole!... Pri tem navajajo žalostno dejstvo, da morajo hoditi slovenski otroci iz Sv. Križa v kamnoseška strokovno šolo v daljno Nabrežino, kar ne koristi njihovemu zdravju in šolskemu napredku. Pojav je zanimiv in nas upravičeno vznemirja ter zaskrbljuje, ker le potrjuje dejstva, ki smo jih navedli na uvodnem mestu v zadnji številki »Demokracije« pod naslovom »Slovensko strokovno šolstvo«. Ponavljamo: pravično in demo- kratično je, da dobi sleherni italijanski otrok v slovenskih krajih polno možnost izobrazbe v materinščini in v stroki, ki si jo je izbral za svoj življenjski poklic. Zato zahtevamo, naj tudi slehernemu slovenskemu otroku v krajih z italijansko večino, to se pravi v Trstu in Miljah, nudijo polno možnost izobrazbe v materinščini m v stroki, ki si jo je izbral za svoj življenjski poklic. Protestiramo pa proti nadaljevanju fašistične diskriminacijske politike na škodo slovenskega ljudstva na Tržaškem in na še večjo škodo ugleda zaupne uprave Organizacije združenih narodov pod krinko krščanske demokracije! Zakaj ne ustanavljajo šolska o-blastva slovenskih strokovnih šol na našem podeželju? Ce pa že u-stanavljajo strokovne šole za redke italijanske otroke, zakaj ne pod-vzamejo istočasno tudi korake za ustanovitev slovenskih strokovnih šol za številno slovensko mladino? Mislimo, da je skrajni čas za prenehanje slepomišenja z načeli o človečanskih pravicah, demokratičnih svoboščinah in krščanski lju* bežni do bližnjega. Zahtevamo popolno šolsko svobodo in enakopravnost tudi za slovensko mladino na Tržaškem! Cimprej naj se pripravi načrt za ureditev slovenskega strokovnega šolstva na našem ozemlju! Zaenkrat pa naj se vzame v pretres nujnost ustanovitve industrijske in gospodinjske strokovne šole v našem zelo važnem delavskem središču Sv. Križu pri Trstu! Neuspeii atentat na predsednika Trumana Močno je odjeknila v vsem demokratičnem svetu vest, da sta poskušala dva prevratneža izvesti dne 1. novembra atentat na predsednika ZDA Trumana. V borbi s Trumanovimi osebnimi stražarji pri vhodu v Belo hišo je bil en a-tentator ubit, drugi pa težko ranjen; trije stražarji so bili ranjeni, eden izmed njih je podlegel poškodbam. Ali si sploh moremo predstavljati usodne posledice, ki bi nastale v primeru, da bi zločinski atentat uspel? Božja previdnost je obvarovala predsednika Trumana in s tem ohranila demokratičnemu svetu odločnega zagovornika svobode, miru in demokracije. Tržaški in goriški demokratični Slovenci izražamo s tem svoje zadovoljstvo, da se je predsednik Truman srečno ognil maščevalni roki plačanih zločincev. Neposredne nevarnosti ni Na Trumanovi tedenski tiskovni konferenci v iBeli hiši je neki nizozemski časnikar izjavil predsedniku, da prebivalci Haaga mislijo na možnost vojne v Evropi. Vpra- šal ga je, če v Združenih državah predvidevajo, da bo prišlo to zimo v Evropi do, zapleti ja jev. Truman je odločno odgovoril, da do itega ne bo prišlo. Glas o spomenici SPM na UNESCO »La Yougoslavie«, glasilo jugoslovanskih demokratov v begunstvu, prinaša v svoji četrti oktobrski številki poročilo o spomenici, ki jo je Slovenska prosvetna matica v Trstu naslovila na prosvetni znanstveni in vzgojni urad Organizacije združenih narodov UNESCO. »La Yougoslavie« navaja nato zaključne zahteve, ki jih je postavila SPM v imenu tržaških demokratičnih prosvetnih delavcev, da koristi prosvetnemu dvigu tržaškega slovenstva: 1. UNESCO naj se po zaupnih odposlancih prepriča o nevzdržnih prosvetnih prilikah, v katerih živijo tržaški Slovenci; 2. Ustanovi naj se v Trstu samostojna slovenska šolska uprava; 3. Tržaškim Slovencem naj se vrnejo vsi pod Italijo zažgani prosvetni domovi, zlasti pa stavba, v kateri je imelo svoj sedež slovensko gledališče; 4. Naj se vzpostavi slovensko gospodarstvo v Trstu in dovoli u-stanavljanje slovenskih bančnih zavodov; 5. Ustanovi naj se Univerzitetni institut za slovansko filologijo, ki bo deloval neodvisno od italijanske univerze v Trstu. Resnost V časopisu »Illustrazione ltalia-na« od 29. oktobra čitamo pod rubriko »pisma uredništvu» sledečo opazko: Ko se je v Milanu prikazoval kakšen film in so se v njem culi prvi zvoki kraljevske koračnice, je publika začela oduševljeno ploskati. V Neaplju se je ob enaki priliki publika zadržala mirno. Znano pa je, da je Milan glasoval za republiko, dočim je bil Neapelj za kralja. Dopisnik zaključuje: »Sem republikanec, Ali ko 'bi bil za kralja, bi vzel za primer neapeljsko resnost in bi preziral bučne milanske manifestacije, ki postavljenim idealom več škodijo kot koristijo.« Dopisnik ima čisto prav. Kaj pa bi dejal, ko bi bil prisostvoval otvoritvi tržaške univerfce v njenem novem z estetskega stališča tako neokusnem sedežu? Slouenslii župan govori italijansko Cim več 'jezikov kdo zna, tem več velja. Zato klobuk dol pred takimi, ki obvladajo več jezikov. Ce torej slovenski župan govori v italijanščini, ni ito samo po sebi prav nič napačno. Zmešnjava se začne, če govori slovenski župan v italijanskem jeziku, ko bi moral kot predstavnik slovenskega ljudstva govoriti v slovenskem jeziku. To je napačno in za narod žaljivo. Kje se je torej zgodilo in katerega župana je treba poučiti, kako mislijo njegovi slovenski občani? V Dolini imajo župana, ki je »poliglot«. Toda poleg svoje dolin-iščine ne ve, kdaj lahko govori tudi v italijanščini. Zgodilo se je tako: V vasi Domijo, ki spada pod dolinsko občino, so prejšnji petek 20. oktobra uradno odprli novo veliko ljudsko šolo. V Domiju prebivajo ljudje raznih narodnosti, toda Slovenci prevladujejo, čeprav je v italijanski šoli deset učencev več kakor v sto venski; ito pa samo zato, ker pošiljajo svoje otroke v italijansko šolo tudi slovenski starši, ki nimajo prav tako nobene na-irodne zavesti, kot je nima njihov župan. Pri otvoritvi domijske šole so bili navzoči vsi višji slovenski, italijanski in zavezniški šolski predstavniki in dolinski žuipan. Italijan je govoril v italijanščini, Anglež v angleščini in slovenski župan samo v italijanščini. Našim bralcem gotovo ni neznano, da je v vseh okoliških občinah tudi slovenščina priznana kot uradni jezik. Zaito nas županovo ravnanje še bolj preseneča in ga v celoti obsojamo. Vsi občani, ki so že iz drugih listov izvedeli iza to županovo klofuto lastnemu narodu, izražajo svoje ogorčenje in nezadovoljnost. Res je sicer, da je dolin- ski župan zelo mlad, enkrat premlad za to odgovorno službo, res je tudi, da je kominiormist. Mladosti je treba marsikaj spregledati, za kominiormiste pa zna ves svet, da se na narodnost požvižgajo. Kljub temu pa se zdi, da je mladi župan 'zelo globok in vidi daleč, daleč. Kominformistom po vsem svobodnem svetu slaba prede, premnogim se že hlače tresejo. Na Koreji so »komunisti vrgli A-merikance v morje« in zato je rdeči strah še večji. Sedaj kaže rdečim županom v svobodnem svetu izdajati vse ideale, samo da ne padejo v še večjo nemilost pri zmagovalcih. Prav to ravnanje se gabi vsem poštenim, ljudem. Naš narodni pregovor tako lepo pove: kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. V dolinski občini gradijo še eno novo šolo, in sicer med Prebene-gom in Mačkovljami. Kakor se zdi, bo imel dolinski župan pred koncem še eno priliko, pokazati znanje jezikov. Svetujemo mu, naj hiti iz učenjem angleščine, da bo lahko pri otvoritvi te šole poleg italijanščine govoril tiudi v angleščini, dolinščino bo že tako pozabil. iSicer pa so naši Mačkovljani in Prebenežani preveč ponosni in zavedni, da ne bi pravočasno poučili svojega župana o dolžnosti. Vsekakor pa niso brez krivde številni slovenski šolski predstavniki, ki so bili navzoči pri otvoritvi šole v Domiju. Ce jo že slovenski brivec jx>lomi, ali ne bi mogel slovenski inteligent popraviti?! Zal nam je, da so bili s tem županovim nastopam ponižani zavedni Slovenci v Domiju. Trdno upamo, da bo izpit pri otvoritvi nove šole Pre-beneg-Mačkovlje bolje izpadel! CEMU TA RAZLIKA? Ze zadnjič smo poročali, da so začeli od 1. oktobra finančni organi na carinarnici na1 obali ob ribarnici zahtevati od ljudi, ki bi radi poslali paket svojcem v inozemstvu (v ogromni večini slučajev v Jugoslavijo) osebne izkaznice. Ti-tim, ki nimajo osebne izkaznice, izdane od tržaških oblastev (it. j. stalne rezidence v Trstu) ne dovolijo vstopa v carinarnico, oziroma jim ne dovolijo odposlati paketa. Uradnik, ki izdaja carinske deklaracije, ponovno legitimira odpoši-1'jatelja. Tako ne more odposlati paketa noben begunec, ki nima redne tržaške osebne izkaznice, niti drugi, ki že dalje časa bivajo v Trstu, a še niso bili tako srečni, da t>i si bili priborili pravico do osebne izkaznice, ki predstavlja, kakor ije videti, v ITrstu posebne vrste privilegij. Res je, da človek ne isedi ves dan pri radijskem sprejemniku in ne preži na vsako vest v tem smislu, in da se tudi kakšna notica v dnevnem časopisju lahko izmuzne očem, vendar pa se nam vse tako zdi, da ni bila doslej še nikjer objavljena nikaka odredba pristojnih oblastev v tem smislu. Radovedni smo, kdo jo je izdal in kdaj je bila izdana in objavljena v vednost prebivalstvu. Prizadetih je namreč zelo veliko ljudi. Po našem mnenju ta razlika z ozirom na pravico uporabe poštnega prometa živo zadeva demokratične svoboščine prebivalstva v Trstu in predstavlja edinstveni slučaj najbrž na vsem svetu. Kolikor je znano, se v nobeni državi na svetu odpošiljateljem poštnih pošiljk ni treba legitimirati niti na pošti niti na carini, v kolikor niso krivi kakšnega prekrška z ozirom na carinske in poštne predpise, da je treba uvesti proti njim ix>stopek. V našem slučaju pa gotovo ni ni- kak prekršek veljavnih zakonov in zakonskih predpisov, če namerava nekdo poslati paket dovoljenih živil svojim sorodnikom v inozemstvo. Zanima nas, zakaj je to nekomu dovoljeno, drugemu pa ne. Človeku se vsiljuje misel, da tiči za tem razlikovanjem kakršen koli brezdušen birokratizem, ki ni v skladu z demokratičnimi svoboščinami v moderni državi z demokratičnimi zakoni, ki veljajo enako za vse, ki žive na področju, kjer imajo veljavo. S pravnega stališča — da ne rečemo z demokratičnega — je takšno razlikovanje od strani finančnih organov gotovo težko zagovarjati. S tem se beguncem odvzema še ena osnovna človečanska in demokratična pravica. Komu v korist? To nas pred vsem zanima. Ce so hoteli stopiti na prste raznim trgovcem, sio svoj namen daleč Izgrešili. Zadeli so le .tiste, ki si od ust potrgajo, da pošljejo najpotrebnejše svojim dragim na oni strani meje. Trgovci pa še vedno neovirano pošiljajo pakete, enako kakor prej. O tem se finančni organi prav lahko prepričajo, če hočejo. Želimo torej zvedeti, katera oblastva so izdala zgornjo nared-bo, ki tako kirši demokratičnost življenja tržaškega prebivalstva. Novembrski prosvetni večer SPM v Trstu Opozarjamo na novembrski prosvetni večer SPM v Trstu s predavanjem o narodnostnih borbah v Istri, ki bo v četrtek 16. novembra ob 20.30 v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. Predaval bo dr. J. Agneletto. Seja glavnega odbora SDZ Člane Glavnega odbora SDZ obveščamo, da bo prihodnja redna seja odbora v nedeljo 5. t. m. ob 9. uri dopoldne v prostorih Zveze v ul. Machiavelli 22-11. Idejni tečaj SDZ Začetek idejno-političnega tečaja Slovenske demokratske zveze bo v nedeljo 5. novembra t. 1. ob 9. uri dopoldne v prostorih Zveze v ulici Machiavelli 22-11. Imenovanje Gospod J. E. Foden, podravna-telj za financo in gospodarstvo, je postal glavni podravnatelj za civilne izadeve in ravnatelj notranjega oddelka ZVU. Smrt Umrla je gospa Marija Omersa, mati č. g. kanonika Ivana Omerse, vodje Marij-ine družbe pri Sv. Jakobu. G. kanoniku Omersi izrekamo naše sožalje. Slovenske knjige (Zavezniška čitalnica v Trstu, u-lica Trento 2, je začela pripravljati tudi posebni oddelek s slovenskimi knjigami, ki si jih lahko brezplačno izposodijo vsi, ki to želijo. Prva pošiljka knjig vsebuje slovenske prevode naslednjih ameriških knjig: 1. Jack London: Beli očnjak. 2. Jack London: Železna peta. 3. Paul De Kruif: Borba za življenje. 4. Paul De Kruif: Borci proti smrti. 5. Paul De Kruif: Lovci na mikrobe. 6. Howard Fast: Državljan Tom Paine. 7. Theodor Dreiser: Ameriška tragedija (dva dela). 8. Mark Tvvain: Pustolovščine Toma Sawyera. 9. Mark T\vain: Pustolovščine Huckleberrija Finna. 10. E. S. Thompson: Vinipeški volk in druge povesti. Knjižnica ima na razpolago tudi slovensko - angleški in angleško -slovenski slovar. Radio Trst II NEDELJA, 5. novembra: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. — 12.00 Od melodje do melodije. —■ 13.00 Glasba po željah. 18.13 Oddaja za najmlajše: Rdeča kapica. — 21.00 Z domače knjižne police. PONEDELJEK, 6. novembra: 19.00 Filmski Jrak. — 21.00 Vokalni koncert sopranistke Otte Ondine. 21.45 Bizet: CARMEN - 1. in 2. dejanje. TOREK, 7. novembra: 13.00 Glasba po željah. ib.15 Šramel kvintet. — 19.00 Mamica pripoveduje. 20.00 Evropski va/riete. — 21.00 Vzori mladini - Alfred Nobel. — 22.00 Simfonični koncerti. SREDA, 8. novembra: 19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Naša šola. 21.00 Vokalni kvartet Veseli bratci. — 22.45 Nočne plošče. ČETRTEK, 9. novembra: 13.10 Slovanske narodne izvaja vokalni duet, na harmoniko spremlja Mario Sancin. — 19.00 Slovenščina iza Slovence. — 21.00 Radijski oder - Goldoni: »Lažnivec«, veseloigra v treh dej., nato Pestra g.lasba. PETEK, 10. novembra: 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Klavirski koncert Gabriela Devetaka. 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Mojstri besede. — 23.00 Nočne plošče. SOBOTA, 11. novembra: 13.00 Slovenske pesmi. — 13.20 Salonski kvintet. — 19.00 Programski periskop. — 21.00 Sobotni večer. — 22.00 Glasba za zaključek tedna. Leto fV Stpv 44 DIMOERACIJ A Sl •« ’tb 33. obletnica boljševiške revolucije V stari Rusiji je slonel carski režim z vsemi svojimi napakami in slabostmi na tradiciji, birokraciji, vojski in policiji. Stari režim je bil zrušen 8. marca 1917, ko je pe-trograjsko prebivalstvo in delavstvo skupaj z meščanskimi sloji in s pomočjo puntajočih se vojakov petrograjske posadke prisililo carsko vlado na odstop. V tej ruski revoluciji so igrali glavno vlogo Ceidže in Cereteli od Detrograjskega sovjeta, oba menj-Sevika (socialna demokrata), ter Kerenski in predsednik Dume Radzjansko. Nova revolucionarna vlada je sklenila is 325 proti 37 glasovi, nadaljevati vojno proti Nemčiji. Proti nadaljevanju vojne je bil boljševik Kamenev (Katz). Marčna revolucija je bila revolucija celokupnega ruskega naroda za napredek in svobodo naroda in poedincev proti carskemu birokratizmu in absolutizmu, ki je bil e žalostno figuro enega Raisputina eaigral tudi v širokih ruskih slojih vsako resnost in ugled. Carizem je moral biti zrušen, a,ko je hotela Rusija kreniti na pot napredka in blagostanja, ki ji ga je jamčilo njeno ogromno neizčrpno prirodno bogastvo. 'Za Nemčijo je bil izbruh ruske narodne revolucije in zrušenje carizma večji udarec kakor pa izguba vojne, ker se je Nemčija ustrašila prebujajočega se ruskega mu-iika in razmaha onih pod carizmom spečih neizkoriščenih brezmejnih gospodarskih sil, ki jih je hranila ruska izemlja. Zato je (Nemčija nastopila proti ruski meščanski revoluciji. In da zruši to rusko revolucijo, ki je pomenila za Nemčijo in njeno politiko največji egodovinslki dogodek zadnjih sto Set, in da prepreči sprostitev naravnih sil in vrednot do tedaj sko-ro v suženjstvu živečih 150 milijonov ruskega naroda, se je nemška vlada cesarja Viljema II. v najhujšem vrvežu prve svetovne vojne zivezala s komunistom Iljičem tJljanom — Leninom, ki je tedaj živel v Švici. Komunistu Uljanovu — Leninu, pristašu svetovne komunistične revolucije, ni bilo za ruski narod, ni bilo za njegovo moralno in gospodarsko povzdigo, napredek in svobodo. Njemu je šlo za to, da zruši mlado rusko nekomunistično republiko in da vsili ruskemu narodu komunistični režim in teror ter napravi iz Rusije odskočno desko ra pohod komunistične svetovne revolucije na ostali svet. Za nemški denar je Uljanov — Lenin, o-bljubil nemškemu generalnemu štabu, da bo takoj, ko zmaga komuni-eem v Rusiji, sklenil z Nemčijo za vsako ceno ločen mir. In tako je Uljanov — Lenin s svojim zvestim Zinovjevim (Apfel-baum) prispel, obložen z nemškim denarjem in zaprt v nemških vagonih, skozi Nemčijo v Petno,grad •a ruski narod tako usodnega dne 16. aprila 1917. leta. Ruski narod je slutil nesrečo, ki je zanj pomenil Leninov komuni-eem. Ko ga je ob prihodu v Petrograd menjševik Ceidže pozdravil s pozivom na sodelovanje v no- vi republiki, je Lenin odgovoril s poveličevanjem svetovne komunistične revolucije in z zahtevo, naj *e vojna z Nemčijo itakoj konča. Menjševik Bogdanov je tedaj dejal, da so ideje Lenina ideje blaznega. In te ideje, ki so prepovedo- vale sovraštvo, nestrpnost, razredni boj, boj na smrt političnim dru-giomiišljenikom, so postale vodilna misel ruiskega boljševizma. Prvi boljševiški upor proti ruski narodni republiki od 16. in 17. julija 1917 je bil z lahkoto udušen. Ali pristašem marčne revolucije je manjkalo odločnosti, enotnosti in jasnih določenih smernic. Vojaški poveljniki niso mogli odpustiti začasni vladi Kerenskega, da je pognal carsko družino v pregnanstvo. Zato ga niso podpirali proti boljševizmu in so v svoji kratkovidnosti pričakovali, da se bo po zru-šanju demokratske .narodne republike vrnil isitari carski režim. Dne 5. novembra 1917 je govoril v trdnjavi Petropavlovsk Tirocky (Bronstein) in vsaka njegova beseda je zadela v živo kot krogla. Vojaki so se polastili arzenala, ki je bil združen s trdnjavo. Dne 6. noveiribra 1917 je Kerenski prosil za .pomoč svet republike, ali svet republike se je izrekel s 113 glasovi proti 102 za takojšnji mir in za razdelitev zemlje. S tem so menjševiki in revolucionarni socialisti zapustili Kerenskega. 7. novembra 1917 so boljševiki s pomočjo vojaštva zasedli telefonsko in telegrafsko centralo, državno banko in železniške postaje. Začasna vlada Kerenskega je bila zmedena. Tri kozaški polki so obljubili tej vladi pomoč, ali na koncu se niso borili. Kerenski je šel na fronto po vojaško pomoč, ali ni je dobil. Zvečer 7. novembra je bila napadena zimska palača, kjer je imela svoj sedež začasna vlada ruske demokratske republike s Kereraskiijem na čelu. Ni bilo navdušenja za to boljševišiko revolucijo med prebivalstvom in tudi ne med vojaštvom. Vojna ladja »Aurora« je ob 9. zvečer sprožila strel na Zimsko palačo. Kadeti iz oficirske šole so jo branili. Sile, ki so podpirale boljševiško revolucijo so bile tako maloštevilne, da bi bilo zadostovalo 300 odločnih vojakov, da zadušijo novembrski boljševiški podvig. Medtem je cela garnizija Carskega sela iz 12.000 vojaki mirno o-stala v vojašnicah in gledala, kako se s par sto boljševiškifa mornarjev komunisti polaščujejo oblasti in postojank v apatičnem Petrogradu. Kako majhen del ruskega naroda je bil na strani boljševikov, so pokazale volitve v ustavodajno zbornico decembra 1917, kjer so dobili boljševiki le 25 odst. poslancev, a zmerni socialisti 62 odst. in liberalci 13 odst. Dne 19. januarja 1918 se je sestala v Tavridski palači u-stavodajna zbornica in izvolila za predsednika zmernega socialističnega revolucionarja in nasprotnika boljševikov Cernova z 244 proti 153 glasovom. Ko so boljševiki videli svoj poraz v ustavodajni skupščini, so jo 'z vojaško brutalno silo razgnali še istega dne, ko se je prvič sestala. Takrat je nastopil ruski narod pot Kalvarije, ki jo še danes hodi, ali v trdni zavesti, da mora priti za Kalvarijo vstajenje in novo življenje. J. A. Ameriški balet v Trstu Prejšnji teden v petek in v soboto se je v Verdijevem gledališču predstavila tržaški javnosti reprezentativna skupina ameriškega gledališkega baleta pod vodstvom Lucije Chase in Oliverja Smitha. Skupino sestavlja 9 solistov in 30 baletk. Orkester Tržaške filharmonije je dirigiral Joseph Levine. Režijo je vodil Dimitrij Romanov, balet pa baletni mojster Edvard Caton. Kakor vsa umetnost, tako nosi tudi ameriški balet neizbrisljiv pečat »pozne mladosti«, kakor so a-meriški gostje sami sebe označili v svojem tiskanem programu. To pa še ne pomeni,' da so Američani postavili svojski baletni slog po vzorcu Rusov m Italijanov. Značilnosti ameriškega baleta niso vte-snjene v stoletna izročila, pač pa jih občutimo ob vsakem gibu, včasih originalno, včasih nekoliko tuje. ‘Spored obeh večerov je bil pester. Klasiki so bili postavljeni nasproti moderni. Čajkovski in Chopin nasproti Coplandiu, Bersteinu in Schoenbergu. Dasi so bili klasiki mojstrsko podani in so izvajalci prikazali nesluitene tehnične dovršenosti, ki so gledalcem mestoma ustavljale dih, je slovensko občinstvo, ki je bilo na obeh predstavah razmeroma dobro zastopano, občutilo, da bi v nekaterih delih učinkovitosti mogočno povečale slovanske narodne noše z odgovarjajočo scenerijo. Nekaj izrednega, vendar za naS še ne povsem občutenega, so bila izvajanja moderne, ki predstavlja za slovenski del tržaškega občinstva novost. Tu se nam odpira a- meriški svet, ki nam je še vedno zelo odmaknjen in ki smo ga mogoče v teh razodetjih bolje in učinkoviteje poskušali doumeti kakor v ostalih odlomkih ameriškega kulturnega sveta. V tem pogledu bo evropska turneja gotovo dosegla tudi izvenumetniške uspehe. Ne da bi se spuščali v podrobnejšo analizo izvajanj, izražamo gotovo skupno misel vseh gledalcev, da Sta nam bila oba večera umetniško doživetje, ki nam ga nudi povojni svett le ob zelo redkih prilikah. Slovenci! Opozarjamo vas na veliko kulturno akademijo, ki jo pripravlja Slovensko dobrodelno društvo v Trstu. Na sporedu bodo vse vrste umetniškega izživljanja: dramatika, glasba, solo in zborovsko petje, recitacija in balet. Podrobni spored bomo pravočasno objavili. Prireditev bo v eni izmed najlepših dvoran v sredini mesta. Glavni namen prireditve je poleg umetnosti dobrodelnost! V Benečiji, naši najzapadnejši in najstarejši deželi, ki je skoz tisočletje skoraj nepremično čuvala našo zapadno narodno mejo, je v hribih ohranjena tako rekoč najstarejša slovenska ljudska kultura. Na žalost je v zadnjih desetletjih, zlasti po prvi svetovni vojni, tudi tukaj modemi duh začel omalovaževati stare dobre in častitljive navade in jih opuščati. Vendar si še moremo ustvariti sliko, kako je bi- lo ljudsko življenje v Benečiji v sivi davnini in še noter v današnji vek, bodisi med letom bodisi ob ženitvi. Mladina se je seznanjala in sklepala prijateljstvo, tajno ali javno, pri skupnem vaškem delu, zlasti na preji, pri »kozlanju« (ličkanju) sirka, pa tudi na romanjih in sejmih. Kadar je bil senjan pri cerkvi Cna Beneškem je bilo le dvoje župnijskih cerkva, vse druge so bile le kaplanije), so prišli k sv. o-praivilu a župnikom tudi sosednji kaplani, v St. Peter jih je prišlo kar 18. Z njimi so seveda prišli tudi njihovi verniki, zlasti mladina. iSenjan je na Benefškem bil in je še pravi narodni praznik. V starih časih so ob sejmih imeli popoldne tudi svoj narodni ples, tako imenovano »slavjanko«, ki so jo prišli gledat tudi Furlani. Celo Cedajčani in Videmčani so ob takih prilikah prihajali gledat slovenski ples in pokušat »slovensko gubanco«. Je pa ples »slavjanka« moral biti zares lep. Se danes ga, ko je že kar redka izjema, hvalijo kot pra- vi pošteni ples. Plesali so ga, n. pr. v Senpetru, v kolu po glasu »Eigu-zajne«, posebne vrste gosli. Pari se niso držali za život ali za roke nego za bele robce. V nekaterih primerih so se držali drug drugega samo iz ukrivljenimi mezinci. Plesali so vrte se najprej v eni sobi, potem v drugi in tretji. Ko so se vrnili na svoje prejšnje mesto, se je vsedel plesalec vedno na 'levo stran svoje plesalke. Plesalci so bili dostojni. Ce je n. pr. zazvonil večerni zvon angelovo češčenje, so vsi, godci, plesalci in gledalci brž spoštljivo, zapiski poročajo, da ce- lo kleče, opravili molitev. Z večer- Ženitovanjski običaji v Benečiji nim zvonjenjem je tudi skoraj redno bilo zabave konec. Romarji, sej-movci od drugod, so navadno že s soncem ali vsaj do večerne molitve (rožarja) bili doma. Na senjan so vsi ohranili lepe spomine, zlasti čeče, ki so od koga dobile kak dar. Obdarovana čečica je morala in še mora seveda, n. pr. v Platiščih, za koledo okrog sv. Treh kraljev imeti pripravljene lešnike za svojega »ta mladega«. Po Beneškem je še sedaj navada, da hodijo »puobi« ali »sini«, kot jim pravijo v Platiščih, ob sobotah zvečer čečam pet. Čeče so ponosne na svoje »te mlade« in vesele zlasti njihovega slovenskega petja. Morda je malokje po Slovenskem bilo toliko izredno lepih fantovskih in dekliških pesmi, kot jih je bilo in je še danes pri Benečanih. Nekatere stare ženice jih še zdaj dobro pomnijo in znajo. Neka ženska jih izna preko sto. Najbolj ■znana pesem po beneških hrbih, n. pr. v Platiščih, je naslednja: Oženi se, jubca moja, oženi se, jubca moja, ne zanaši se name, ne zanaši se name! Drugo dekle jaz sem všafau, drugo dekle jaz sem všafau, drugo dekle jaz sem všafau, mene ma zlo rad. Kam pa pojde duša tvoja, kam pa pojde duša tvoja, kam pa pojde duša tvoja, če ti mene zapustiš? V črnem paklu bo gorjela, v črnem paklu bo gorjela, v črnem paklu bo gorjela, jokala vekomaj. Pri terskih Slovencih, n. pr. v Zavrhu, je navada, da hodijo fantje vasovat k dekletom talko, da prisedejo k hišnemu ognjišču, k ognju, ki gori v kuhinji na prostem. Ce dekle dovoli, da fant prisede, je to dobro znamenje, če pa OJ, SMREKA, Oj, smreka samotna tam daleč v hribih nad grobom neznanca junaka ti bdiš. Kot mati ljubeča, čuječe ga stražiš, mu pesem uspavanko tiho šumiš. Ob mraku nocoj še za jutršnji praznik ti zvezdo naprosi, naj utrne z neba, naj grob tvoj obišče, pokdj mu izprosi, grobišče razsvetli, vse z žarom obda. TUGOMIR KANIN GLEDAN IZ REZIJE vpričo njega ogenj razmeče, pa ni nobenega upa za fanita. Zaradi svojevrstne govorice terskih Slovencev in nazorne slike o taki fantovski snubitvi, priobčim razgovor med terskimi dekleti: »Kuo (kaj) ti deš, ti, Pacija? Mam poročiti Mateja ali a (ga? pustiti?« »Pusti a (ga)! To ne boš mjela srenče ž njim! Opletč (pohajkuje) za druizimi! O (on) ma dan (eden) art (grd) lek (napako) za piti (pijančevanja)! To e (Ta je): »Kuo si (sem) ja (jaz)« (prešeren — »kaj sem jaz«)). S tem bravcam (prevzeitnežem) češ mjeti maso (polno) križa!« nareče Paska (Pacija). »Pa ja den ja (tudi jaz pravim, jaz): dan (da eden) sin (fant), k’ hodi okou (okoli) po pounoči zbudnat dno (eno) hčer (mladenko), o (on) ne pravi (kaže) dosti doraa (dobrega)!« nareče Lucija. »Ja („az) za moj kont (račun) to prvo nuoč, ke o (on) be peršou me (g)ledat (obiskat), bi tjela mo (mu) razparati onji (ogenj) te (tam) pred njim. A no, ko ne pride več. Sinoči ja (jaz) si (sin, sem) se skrivala zvečar Uidžotu (Lojzetu) za ko ne me obrječi tou k’ iši (da bi me ne našel tam pri hiši). Oloumlje (oni dan, predsnoč-jim) sjutra si (sem) obrjetla (našla) den (eden) lep čok (štor) ta pred vratah. U (je) čakau o (on), ke (da) a (ga) tou (tja) hišo nesi (nesem). Ja (jaz) inveče (pa) si (sem) a (ga) skongolala (odvalila)! O (on) je kapeu (razumel). Dave (davi) o (on) mi džau (dejal), ke si (sem) mo (mu) storla ’no (eno) ardo (grdo) figuro. Ma si (sem) siurna (sigurna, gotova), ke (da) o (on) me ne pride motit več.« »Ja pai (pa),« nareče Anuta, »u saboto večar si (sem) naredila ’no (eno) levšo (lepšo). Ta žaba od taa (tega) Periniča o (on) me peršou dražit pozno. Kar (kadar) si (sem) gujala (pletla) ta za onji-ščam, o (on) ulezou (prilezel) ano e sednou ta na mizo (klop) ta mene (tja k meni). »Ne, Pjeri,« si (sem) džala (dejala), »ne! Ja njesi (jaz nisem) zate!« Ma keo (kdo) je kopač (zmožen) obratiti (obrniti) taa (tega) ovcona (koštruna)? Name skočnila gore (popadla me je) ta huda (jeza) ano si (sem) mo (mu) razparala ves onji (o-genj) ta (tam) pred njim. Somd (smo) restali (ostali) tou t6mi (tam v temi). Ja si (sem) sednila či (tja) dej (dol), o (on) restou Costa!) tan (kakor) salam (klobasa). A zad (toda potem) e (je) koj vstanou ano tiho e (je) šou.« »Ti deš, ti: razparati 6nji. Ma če to ne more?« narečfe Cija. »To (se) muore (more), če mam vojo (voljo) se liberati (osvoboditi se) od (te čevkavce (šeme)!« na-zelajne (zakriči) Pacija, »Ne, Lafe, ne!« pokaše Opoka-šlja) Cija. »Ja kle si (sem) dni si pekla paačo (jaz sem si pred dne- vi pekla pogačo) za iti u pardčn (g)ore u Umin (da bi šla na božjo pot ,gor v Humin), kar so mi kapital! tarje (trije) ore po uratah. »Jezus, Marija!« si (sem) džala. »A mam razpar&ti ali pustiti?« Duen (dvema), o (da), vjen (vem), si (sem) mjela razparati, ma ’dne-mo ne (toda enemu ne). Za mo (mu) ne storti arde (grde) figure, si (sem) pustila za ’ne (kake) dvje ure cjele borou (borov) ta na paS-č! (pogači). Kar (kadar) so šli, si (sem) pomerkala (pogledala) mo6 (mojo) paačo. Božica ja (jaz), ’na (ona) ba (bila) cjela zažgana.« (Se nadaljuje) 7 Jčonrad Zelenko: snooe in tn dih l e s o o, trame in part kete nudi na/ugodne/e Mizarji | kmetovalci V podjetniki • TEL. 90441 CULE A TRST Viale Sonnino, 2 4 KRZNARSTVO Velika izbira najmodernejših modelov vseh vrst iz domačih in inozemskih krzen po ugodnih cenah KRZH9HSK9 DELflflHICil PINTO TRST, ul. Fabio Severo 20-1.'*- telefon|25-522 Ogled zaloge brezobuezen! Strohovna izdelava zajamčena.! UR ARHA UL R0MA 1Q ZLATARNA VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH/ LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE NECCHI novi model B U za vezenje, krpanje, obilvanje lukenj, prišitje gumbov, čipke, cikcakaste Jive. Vsa dela se izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno. ŠIVALNI STROJI na industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. RADIOAPARATI najboljših znamk pri T U L L I O HA OBROKE TRST - ul. C, BATTISTI *t. 11 Tel. 65-33 — T R 2 I C , na Koriu KRZNARSTVO H L H S K H TRST, UL. S. LAZZARO 13-1. - TEL. 56-68 Lepa izbira krznenih plaščev« avratnihou, srebrnih, platinastih ter drugih iisic Razne kože za okras plaSčeo