POHOD ZA DEMOKRACIJO
Allende: „Bomo videli, kdo je močnejši.“*
— Nekateri se prevzamejo zaradi same ponižnosti.
Sv. Tomaž Akvinec, II, II, 162, 5 ad 3
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Boj med svobodo demokracije in nesvobodo komunizma dobiva v Čilu svojevrstne oblike. Krščansko-demokrat ska opozicija, ki ima obeh zbornicdh čilskega parlamenta absolutno večino, je zahtevala in dobila od Allendeja dovoljenje za uprizoritev povorke v protest proti vedno težjim gospodarskim in političnim razmeram v državi. Allen-de je istočasno z dovoljenjem krščanskim demokratom objavil, da bo tudi režimski del čilskega prebivalstva u-prizoril povorko, toda v podporo režimu.
Krščansko-demokratska opozicija je v sredo, 12. aprila, zbrala na santlaških ulicah nad 250.000 nasprotnikov Allen-dejevega režima, prav na predvečer začetka konference UNCAD, ki se vrši v Santiagu.
Čilska opozicija je pozvala Allendeja, naj takoj pristane na plebiscit, s katerim naj čilsko prebivalstvo odloči nadaljnjo bodočnost države, odn. bodočnost „demokratskega socializma“, kakor Allende označuje svojo pot v komunizem.
V južnem delu Santiaga se je zbrala ogromna četrtmilijonska množica, ki je presegla pričakovanje najbolj optimističnih opozicionalcev. Povorka se je razvijala v popolnem redu ter so de-
Na konferenci UNCTAD-a v Santiagu v Čilu, ki bo predvidoma trajala mesec dni, se je 3000 delegatov iz 141 držav, ki se udeležujejo konference, že razdelilo na dva dela. V posebno skupino ise je povezalo 96 držav, ki se smatrajo za nerazvite, v drugo pa tkim. deset bogatih in ostalih 35 držav, ki so na poti gospodarskega razvoja že dosegle več 'ali manj zavidljivo višino.
Skupina 96 držav zahteva odpravo vseh carinskih dajatev, pospešeno fi-
monstranti vzklikali „Nočemo komunističnega jarma!“ in „Čile je in bo ostal dežela svobode!“
Ko se je povorka ustavila n'a široki aveniji Grecia, je demonstrante nagovoril krščansko-demokratski predsednik senata Patricio Alwyn. Zahteval je takojšen razpis plebiscita in „odločitev z volilnimi skrinjicami“, zagrozil pa tudi, da „tisoči Čilencev, ki niso nikdar nosili orožja, sedaj mislijo, da bo to treba storiti“.
Na demonstraciji se je nepričakovano pojavil bivši čilski krščansko-demokratski predsednik Eduardo Frei.
Protestno zborovanje, ki je bilo doslej v čilski zgodovini najštevilnejše, je bilo pripravljeno pod geslom „pohod za demokracijo“ ter je zadalo silovit udarec notranje in zunanjepolitičnemu Allendejevemu prestižu. Avenija Grecia in sosednje ulice so bile tako natrpane z demonstranti, da so morali osebe, ki so omedlele, prenesti nad glavami množice do bližnjih hiš, kjer so jim nudili okrepčila. Policija je od daleč opazovala demonstracijo.
Allende je za torek, 18. t. m. napovedal svoje zborovanje, „da bomo videli, kdo je močnejši,“ kakor je ironično dodal.
plačilno dobo 50 let na 0,75 odstotne obresti in z določilom, da prvih deset let ne bo treba nobeni teh držav začeti vračati tega posojila. Ostalim nerazvitim državam pa je Zahodna Nemčija pripravljena dati posojila na 30 let in rta samo dva odstotne obresti. Tudi tem državam prvih deset let ne boi treba začeti vračati posojila.
Arabske države so že prve dni konference zanesle v razpravo tudi zadeve političnega značaja, predvsem vpraša-
Mednarodni teden
Apolo 16 je minulo nedeljo ob napovedani uri odletela proti Luni. Astronavti se predvidoma nameravajo zadržati na Luni 72' ur in sicer v goratih predelih južno od luninega ekvatorja ter prinesti na Zemljo ok. 80 kg Luninega kamenja.
Komunistična ofenziva v južnem Vietnamu se je deloma ustavila, ker so Amerikanci začeli bombardirati spet Severni Vietnam. Ameriški bombniki so napadli predvsem severnovietnamsko pristanišče Haifong ter prestolnico Ha-
noi.	Moskva je protestirala proti 'ameriškim bombnim napadom na Severni Vietnam, severnovietnamska delegacija v Parizu pa je sedaj iznenada zahtevala, naj bi se mirovna pogajanja nadaljevala.
Potres je minulo nedeljo zamajal Dunaj in vso Avstrijo, vzhodni del Madžarske in južni del češkoslovaške. Na Dunaju so se podirali stari dimniki, poškodovanih je nekaj cerkva, podrla se je tudi balustrada dunajske univerze-Potres so čutili tudi v Gradcu ob slovenski meji in v Linzu ob nemški meji.
Med 50 državami, ki so minuli teden podpisale mednarodno pogolbo o prepovedi izdelovanja in uporabe biološkega orožja ter o uničenju obstoječih zalog tega orožja, so tudi ZDA, ZSSR in Anglija, medtem ko Francija in Kitajska podpisale mednarodno pogodbo o prepo-delali ita razorožitveni konferenci v Ženevi, ki se je Francija in Kitajska ne udeležujeta.
Ali je Trst hrvaški?
V časopisu „Vestnik“, ki ga v Avstraliji izdaja Slovensko društvo v Melbourne, smo v številki 4., letnik XVI, brali zanimiv člančič, v katerem zasledimo vest, da je Tirst menda ■— hrvaški. Takole poroča Vestnik:
Na vpogled nam je slučajno prišla, knjižica, ¡izdana v Melbournu julija 1971 na angleškem jeziku: „Adriatic coast of Croatia and the Mediterranean“. Napisal jo je Vladimir Vitez sen.
Knjižico ne M omenili, ako ne bi čitalj ha strani 44, ko obravnava pogajanja za vstop Italije v prvo svetovno vojno, med drugim:
„... Hrvaško mesto Trst, skupaj z zapadnim delom Istre naj bi bilo vključeno v ponudbo ‘in tako bi bil spet del hrvaškega ozemlja postavljen na prodaj za interese tujcev, a hrVaško prebivalstvo, ki živi v teh krajih (kot njih lastnik) pa sploh ne bi bilo vzeto v obzir.“
Da gornje vrstice niso nenamerna pomota, pa priča Stran 53:
„...Od hrvaškega obalnega ozemlja je Londonski pakt obljubil Italiji sledeče: Trst, pokrajino Istro...“
Da si Lahi lastijo Trst nam je -Slo-
PREHODNA DOBA
Po hudem udarcu, ki ga je prejel proces institucionalizacije z zadnjimi dogodki (Mendoza, ter umor ¡Sallustra in gen. Siancheza), je življenje v državi zašlo v neke vrste prehodno dobo. čeprav je vlada in njene najvišje osebnosti, v najtežjih prenutkih pozitivno reagirala, je vendar ostal vtis neke ne-sigurnosti in sicer na dveh področjih: kaj bo sedaj storila gverila in kako bodo na dogodke reagirali določeni krogi oboroženih sil.
Ni dvoma, da je gverila zašla v^ krizo. Zadnji ukrepi varnostanih organov so prinesli kar dobre uspehe in številne prevratne celice ¡se nahajajo v zaporih, med njimi tudi mnogi njihovi voditelji. Vodstvo gverile zlasti njene najnevarnejše skupine ERP, je trenutno onemogočeno, in odgovornost leži na tretjevrstnih vodjih, ki so manj sposobni, pa tudi manj izkušeni. A prav v tem trenutku so nekako prisiljeni na noug udarce, da dokažejo, kljub porazom, svojo moč. To jih lahko zapelje v vrtoglave avanture, ki morejo povzročiti državi veliko gorja. Ni pa nevarnosti. kakor so nekateri trdili, kake levičarske revolucije; kljub ¡svoji moči je gverila še v povojih, in niti druga faza revolucionarne stopnje (priprava terena za končno revolucijo) še ni dobro začeta.
Na političnem polju pa opazovalcev tudi ni 'iznenadila tišina iz Madrida spričo zadnjih umorov. Peron se proti gverili ni jasno izrekel in ni obsodil njenega delovanja, kljub pritisku argentinskega poslanika v Španiji. To je povzročilo napetost, ki doslej še ni razčiščena. Dialog med vlado in Peronom (kateremu so vrnili vse državljanske pravice in ugodili večini njegovih zahtev), je tak zašel na mrtvo točko, ki po svoje tudi pripomore k dvomu v uspeh institucionalizacije.
V to dobo je sovpadlo potovanje predsednika Lanusseja na sever. Obiskal je province Chaco in Salto. Med raznimi pogovori in obiski, je prisostvoval tudi zborovanju kmetskih lig, gibanja kateremu ideološko začrtava pot škof Di Stefano. To gibanje so iz
vencem do neke meje razumljivo, čeprav ne bomo nikdar odstopili od naše pravice in zahteve po njem. Toda trditve v omenjeni knjižici nam ne gredo v glavo. Nočemo načeti polemike, poudarimo naj le, da je njih pisec velik optimist, ako misli, da si bodo on in njegovi somišljeniki pridobili med Slovenci prijatelje in da verodostojnost ostalih njegovih podatkov ne bo trpela.
glavnega mesta že ponovno označili za komunistično. S svojo potezo je predsednik Lanusse pokazal, da je pripravljen na dialog z vsemi konstruktivnimi gibanji. Tudi je ¡s tem zbrisal krilatico „komunizma“, ki so jo na kmetske lige tako tendenciozno prilepili. Na njegovem potovanju ni manjkalo žvižganja, pa tudi to je bilo pozitivno: ljudstvo se svobodno izraža in ta svoboda je edina garancija za uspešen ustavni izhod. Bolje je da žvižgajo kot v Cha-cu, kot pa da požigajo kot v Mendozi.
CIOVINCI PQ SVIT«
ZDRAVJE P. AMBROŽIČA
Kakor smo v Svobodni Sloveniji že poročali, je bil p. Bernard Ambrožič v Avstraliji operiran koncem februarja. Operacijo je srečno prestal in so ga že 11. marda poslali iz bolnišnice. Dobrih deset dni je bil zelo slab, nakar je začelo iti hitro na bolje.
Milošu Staretu se je p. Ambrožič že oglasil s pismom z dne 30. marca. V njem sporoča, da ga je v ponedeljek pred veliko nočjo ponovno pregledal zdravnik operater, ki je bil z uspehom operacije zelo zadovoljen. P. Ambrožič pravi, cfa je tisti dan šele zvedel, da je imel raka na črevesju in da zdravnik upa, da so odstranili tiste dele, ki so bili napadeni po raku. Nato nadaljuje pater v pismu:
„Tako kaže, da ¡sem „dober“ še za nekaj let... pravi zdravnik... — če in ako... Toda srce še ni, kot naj bi bilo. In še kaka druga nerodnost ostane, ki jo bo treba nadzorovati, itd.
Vsekakor je bilo prav, da sem oddal Misli pravočasno in da se umaknem v nekak penzijon. Čim manj se bom mogel baviti z drugimi zadevami, pomagal bom Mislim, kolikor bo mogoče, in p. Valerijanu ob nedeljah. Tako nekako — če je božja volja. Zadnjo besedo je treba prepustiti Bogu. Lahko se tudi meni zgodi, kot ise je zgodilo Avseneku. Naj v miru počiva, zaslužil s; je. Toliko za to pot.
Da vam vsem voščim prav lepo Alelujo, pa tako veste, čeprav bodo te vrste šele po veliki noči prišle.“
K temu sporočilu p. Ambrožiča samo ponovimo našo prošnjo Bogu, da bi nam ga res ohranil še dokaj let.
V pismu iz Avstralije, dne 4. t.m. pa beremo, da se je p. Bernard po operaciji že tako popravil, da že opravlja službo božjo za Slovence, med tednom pa je hišni kaplan pri Frančiškankah, Mhrijinih misijonarkah na ¡Point Pi-perju.
nančno in gospodarsko pomoč in besedo v bodočih odločitvah glede svetovn:h financ. To ¡skupino vodijo predvsem afriške države, ki jih podpirajo nekatere azijske in latinsko-ameriške republike.
Med razvitimi in bogatimi državami sta ZDA in Japonska bili prvi, ki sta deloma priznali utemeljenost pritožb nerazvitega dela sveta in tudi že obljubili pospešitev finančne in gospodarske pomoči. Takoj za njima je bila Zahodna Nemčija, ki pa je bila tudi edina država, katera je predložila konkretne predloge za pomoč nerazvitim državam.
Zahodnonemški finančni minister Karl Schiller je objavil, da namerava njegova vlada skupini 25 najrevnejših držav podeliti finančna posojila za od-
nje njihovega spora z Izraelom. Glavni tajnik ZN Waldheim in drugi delegati so pozvali arabske delegate, naj se vzdržijo političnih izjav, ker „UNCTAD ne sme postati pozorišče političnih trenj“ če se bo konferenci UNCTAD-a, ki zaseda v ¡Santiagu, posrečilo ostati na programu, ki predvideva vSaj teoretično ureditev gospodarskih in finančnih problemov nerazvitega dela ¡sveta, bo že veliko dosegla. Praktične rešitve gotovih gospodarskih in finančnih problemov pa bodo, kakor doslej, odvisne le od dobre volje in sklepov desetih najbogatejših držav na svetu, ne pa od poplave besed, ki se izrečejo v vseh mogočih jezikih na konferencah katere koli organizacije ZN.
UNCTAD v Čilu
Zahodna Nemčija radodarna
V spomin možu, „ki ga ni hilo nikoli doma44
To je bil rajni Ivan Avsenek. časopisna poročila o njegovi smrti so nam ga predstavila v resnični veličini. Z njim je odšel v večnost eden zadnjih mož, ki so v slovenskem javnem življenju med obema vojnama in še čez, veliko pomenili. Če beremo življenjepise zaslužnih ljudi, radi omenjamo le njihova važna dela; postavimo ga visoko, kamor spada, pozabimo pa radi na to, d'a je bil tudj človek, kot mi vsi in ki je znal svoje javno delovanje lepo združiti s toploto domačega življenja in z druščino znancev in prijateljev, kjer se je lahko sprostil in razvedril, ne da hi mu bilo treba paziti na vsako besedo.
Če sem zapisal, da ga ni bilo nikoli doma, hočem le reči, da je bil v svojem delu, pa naj bo poklicno za vsakdanji kruh, ali pa delo za javni blagor na vseh mogočih pianogah: pri gospodarskih ustanovah, v politiki, v prosvetnih organizacijah, pri reševanju zapletenih finančnih zadev — vedno je nekje bil.
Ob gotovi uri si ga vsak dan dobil v frančiškanski cerkvi, njegov izrabljeni avto ti je zatrobil v pozdrav v najbolj nemogočem delu Ljubljane, zdaj je bil v Britofu pri Kranju, v tovarni, k; R je on dajal zagon in napredek, zdaj v tovarni v Medvodah, kjer je Medic z njegovo pomočjo oljaril in bar-varil, zdaj je bil v Beogradu, na seji Narodne banke, katere podpredsednik je bil. Sodeloval je kot odbornik pri celi vrsti naših gospodarskih podjetij.
Kot član konzorcija naših listov zlepa ni zamudil tedenske seje. Na tej in na vseh takih sejah je bil ,znan kot oster poslušalec, mož kratkih vprašanj in zaključkov in velik preganjalec sej, kjer je bil glavni del določen klepetanju o vsem mogočem. Ob taki priliki je vstal, se poslovil z voščilom, naj se dobro zabavajo — in odšel.
Človek bi mislil, da je bil po svoji naravi čmeren, oduren, nemogoč v družbi, ki se zbere po končanem delu. P-a ni bilo tako. Zelo je želel družbe, kjer si je lahko privoščil malo oddiha, če je le bil v Ljubljani, je skočil za par minut v unionsko klet ali v slavno igralnico v kavami, kjer on ni ne popival, ne kvartopiril, ampak dobil med „kibici“ vedno koga, is katerim je lahko izmenjal novice ali pa izvedel za kako novo šalo. Kmalu pa je v njegovem žepu zabrnela žepna ura-budilka, ki ga je opozorila, da je čas za ta ali oni sestanek, kjer je moral biti navzoč.
Na zunaj je bil videti trd; pravi Gorenjec, a je bil izredno mehka, pesniška duša. Smrt njegovega sina, nadebudnega dečka, ga je silno potrla. Dr. Kulovec, Gabrovšek in moja malenkost smo mu šli izrazit sožalje. Jokal je kot otrok. Do svoje smrti ga je bila bolela ta sinova nepričakovana smrt.
Bil je velik prijatelj narave, zlasti naših gofa. Prehodil je vse večkrat in mislim, da mu je bil znan vsak grm po gorenjskih gmajnah. Z Gabrovškom sta prehodila vse, kar je bilo doseglji-
vega. Enkrat sta se domislila hrvat-skega Velebita: Z vlakom sta šla do Gračaca v Liki, nato pa po kozjih stezah do Karlobaga na morju. Tam ¡sta najela jadrnico za Rab. Hotela sta dobiti parnik za Sušak in vlak za Belgrad, kjer je Avseneka čakala važna seja v Narodni banki. Kaj bosta z jadrnico, ko je bilo pa morje kot olje! Čolnar in oba turista so veslali kot sužnji na galeji In prav za rep ujeli barko na Rabu.
Ni mu šlo v glavo, da jaz še nisem bil na Triglavu. Rekel sem mu, da me bolj zanima ljubljanski morost in ¡saveljsko polje, kot pa skalovje v višinah. Pol za šalo, pol za res sem mu dejal, da je moj hribolaški načrt: enkrat na leto na Sv. Jošta, enkrat na šmarno goro, enkrat pa na Golovec. Ljubljanski grad in Rožnik sem štel že za ravnino... Hotel me je pridobiti za gore. Tako nazorno je opisoval pot v gore, da se mi je res zahotelo po Triglavu. Da bova šla skozi Krmo, kjer je lažje in se z avtom lahko pride malo manj kot do Aljaževega ¡stolpa.
Vendar iz najinega načrta za pot na Triglav ni bilo nič. Posli so ga tako zadrževali, da tudi on od takrat ni bil več na Triglavu.
Tudi po ravnem je rad hodil, tako kakih 12 ali 16 ur na dan. Vmes so ga poslali kam predavat ali na politični shod in oin je vedno združil koristno s prijetnim, če le mogoče v družbj s prijatelji.
Avsenek je bil mož, ki je veliko dobrega storil, pa vedno tako, da levica ni vedela, kaj dela desnica. Bil je me-
cen slovenskim umetnikom, čeprav tega ni obešal na veliki zvon. Njegov dom na Blbiweisovi cest; je bil cel muzej slik in kipov -slovenskih umetnikov. Vemo, da je izredno bogato podpiral študente in njihove ustanove Pri delih, ki so zahtevala veliko denarnih žrtev, n. pr. Stadion ali Prosvetni dom, je Avsenek poleg osebnega obola, sodeloval tudi v gradbenih odborih in pri organizaciji nabiralnih akcij.
Čim bolj se je bližala vojna, tem večje so bile ¡skrbi in odgovornosti ljudi, ki so nosili križ odgovornosti. Vsi smo postajali nervozni, nepotrpežljivi, zaskrbljeni. Gabrovšek mi nekoč reče: Kulovec je tako nervozen, da ga ne morem več prenašati. Organiziraj kaj, da ga spravimo za nekaj dni iz Ljubljane, na oddih. Na taroku pri Gabrovšku sem povabil vse navzoče na moje godovanje. ¡Sv. Jožef je bil tisto leto na Veliko sredo. Obljubil sem, da jih bom ta dan pogostil, vendar pa ne v Ljubljani, ampak daleč od nje. Vsi, tudi dr. Kulovec so' na to pristali. Ne da bi on vedel, smo mu pripravili potni list in dober teden pred odhodom je šele zvedel, kje bomo praznovali. Načrt je bil ta-le: zajutrk v Benetkah, kosilo v Bologni, malica v republiki San Ma-!rino, večerja v Rimini, drugo jutro- v Ankono in Loreto, popoldne na Veliki četrtek pa smo bili že spet v Ankoni in na večer v Rimu, kjer smo preživeli glavne dneve velikega tedna in Veliko noč. Poleg dr. Kulovca so bili v karavan; Gabrovšek, takrat narodni poslanec, senator Smodej, katehet Fivek, mo-
ja malenkost in pa g. Avsenek z gospo. Kako je bil mož privezan na delo, pove to, da je šele v Bologni opoldne prišel za rtami, kajti prejšnji dan je bil še v Belgradu in v Rimu se je na Veliko noč zvečer spet poslovil od nas, ker je moral na delo, mi po smo rinili še naprej na jug v Neapelj, Pompejo in Vezuv, pa nazajgrede še v Florenco, Piso, Padovo. Avseneku ni bilo veliko do ogledovanja Rima, ki ga je že od prej poznal. Vso, menda 12 ur trajajočo armensko liturgijo v neposredni bližini starega Germanika v San Nicola di Toletino je pa s knjigo v roki preeul in premolil.
Premnogokrat ise je spominjal “e gavčade in lepih ur, ki smo jih v prijateljstvu preživeli. Štirideset dni po tej naši poti je Italija zasadila premagani Franciji nož v hrbet, enajst mesecev pozneje pa nam. S to potjo na božjo pot je skupina prijateljev zaključila dobo svobode v naši domovini.
Kje so tisti časi, ko smo svobodni tarnali, da je tako hudo, da nam ni prestati ? Kje ¡so člani te ekspedicije ? Dr. Kulovca je leto na to raznesla nemška bomba v Belgradu, Gabrovška je mno-čo prezgodaj pobral rak v Milwaukeju v USA, Smodej je umrl v Belgradu, Pivka je podrla pljučna bolezen v Ljubljani, Avsenekova gospa je že par let na božji njivi, za njo je pred mesecem odšel eden velikih naših ljudi Ivan Avsenek. Ostal je le še eden, menda zato, da to skromno blebetanje napiše kot oddolžitev prijatelju. Potem pa naj še t,a zadnji gre našo skupno pot! J. K.
ASIO (LETO) XXXI. (25)
Nb. (štev.) 16
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBaBaBaBBaBBBaaBaaa|||
'■■■■■■■■a
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
20. aprila 1972
'■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■B
Latinska Amerika pred izbiro
Komunistični teror, ki se je v nedavnih tednih razplamtel na obeh straneh Srebrne reke v Južni Ameriki, U-rugvaju in Argentini, marsikoga od nas spominja na komunistični teror med revolucijo v Sloveniji, v letih 1941 in 1942. Takrat so odmevali streli po ljubljanskih ulicah in so padali ljudje, ki jih je slovenska komunistična partija smatrala za nevarne svojim načrtom za komunizacijo Slovenije. Tudi dhnes odmevajo streli po montevidej-skih in buenosaireških ulicah in padajo ljudje, ki jih urugvajski in argentinski komunisti smatrajo za svoje nevarne nasprotnike. Ni važno, da v te umore nista zapleteni direktno urugvajska in argentinska komunistična stranka kot faki, kakor se je to dogajalo pred tridesetimi leti v Ljubljani s slovensko KP, katere vodstvo je bilo tisto, ki je dajalo likvidacijska povelja svojim krvnikom. Tudi ni važno, h kateri veji komunizma spadajo atentatorji, ki danes streljajo po južnoameriških mestih. V Buenos Airesu in v Montevideo jih imenujejo trockiste, v Boliviji kastriste, podobno v Braziliji itd. Eno imajo vsi skupno: nasilno sprevreči obstoječi red in uvesti komunistično diktaturo.
Za vsemi temi revolucionarnimi poskusi vztrajno stoji Castro na Kubi, ki je bila spremenjena v edinstveno sovjetsko vojaško in revolucionarno oporišče na ameriški polobli. Nekaj let nazaj se je sovjetska zunanja politika odmaknita od Castrovega bojnega razpoloženja, da hitro zrevolucionira vso latinsko Ameriko, ko je bil napovedal, da bo Ande spremenil v Sierro Maestro. Prestižni udarec, ki ga je Moskva doživela od Washingtona, ko je morala umakniti svoje rakete s Kube leta 1962, v sovjetskem zunanjem ministrstvu dolgo niso mogli preboleti. Že lkni pa so se v Kremlju spet začeli posebej zanimati za komunizacijo latinske Amerike, zlasti, ko je svetovnemu komunizmu nepričakovano padel v objem Allendejev Čile.	,
Daši ostaja Moskva v svojem novem podpiranju Castra previdna, ker noče doživeti novih porazov revolucionarnih skupin, khkor ga je leta 1967 doživela Che Guevarova gverila v Boliviji, pa mu trenutno vendar stoji ob strani v načrtih komunizacije predvsem južnega dela latinskoameriškega kontinenta.
Urugvaj je za Castra postal najvažnejše torišče revolucionarnih poskusov, zlasti, ko je na volitvah popolnoma propadel gral. Liber Seregni, predstavnik skrajne urugvajske levice. Prav tako je Castro javno izjavil, da je zaskrbljen nad čilsko bodočnostjo, ker se Allende doslej ni hotel poslužiti nasilja za komunizacijo svoje države.
ŠTIRJE VOGELNI KAMNI VSAKE SKUPNOSTI MORAJO RITI: LJUBEZEN, MIR, ZAUPANJE
IN VOLJA
GOVOR PISATELJA KARLA MAUSERJA V DOMU V SAN MARTINU
Dragi sorojaki in prijatelji!
Vesel sem in srečen, da smem biti pri tej slovesnosti, ko obhajata enajsto obletnico svojega doma. Pred dvema letoma sem stal v tem prostoru in danes sem spet pod krovom, pod katerim tolikokrat odmeva slovenska beseda in slovenska pesem.
Čudovita beseda je dom. Poleg besede mati morda najlepša beseda. Saj se spomnite, kajne, kako ste občutili to besedo na vetrinjskem polju, kako smo jo občutili v barakah ? Gledali ;sm0 ljudi, ki so hodili po cestah, in vedeli: domov gredo, v svoje hiše gredo. Sam si gleda, okoli sebe, nič nisi imel, samo svojo revščino in nebo nad seboj. Strašno globoko smo tedaj imeli v srcu svoj dom, natančno si vedel, kje stoji miza, kje so omare, vse stopinje svojih prednikov isi videl na tleh in svoje in svojih otrok stopinje.
Čudno, koliko, trpljenja je včasih treba, da človek do kraja doume vrednost in bogatijo tega, kar je dolga, dolga leta brez prave, globoke misli užival.
Kot otrok sem is svojimi starši živel kot gostač v Podbrezjah. Pri Matijevcu, pri štrithu in pri Mrkovcu. Nismo imeli svoje hiše. In se spomnim: pozno v jesen, ko se je delo uletelo, na polju je bila le še repa, se je zbrala družina pri večerji. S posli vred so vsi sedeli okrog mize in zajemali iz ene ¡sklede. Tudi jaz marsikdaj. In sem imel občutek, da sedimo kakor v trdnjavi, ki je nihče ne more premagati. ¡Star, močan zid okrog vseh _ naj bo zunaj neurje m vihar, mimo gori luč pod stropom, ni je sile, ki bi jo mogla ugasniti, ni je ¡sile, ki bi mogla prevezniti te zidove. Tu je varnost in mir in blagoslov.
Dragi prijatelji, marsikdaj v življenju sem mislil na to ¡sliko in mislim nanjo tudi zdajle v tem prostoru.
Zbrani smo med temi zidovi, ena družina, ki je iz iste sklede. Naš dom je to, naša trdnjava. Kolikokrat ste bili ze v njem, kolikokrat ste že slišali tod-
le slovensko pesem in slovensko besedo. In v teh zidovih ste vi sami, vaše delo, vaše želje, vSa vaša upanja, ki ste jih imeli, ko ste ta dom zidali.
Ne glejmo na domove kakor na stavbe, kjer stoji kamen na kamnu. Dokler je samo to, je to samo mrzla resničnost. Mislimo vselej, da ima vsak dom dvojen zid. Ta iz kamna, drugi zid smo mi — živi ljudje, tesno eden pri drugemu.
In to je, dragi moji, khr domovom daje življenje, ta drugi živi zid, ta skupnost, ta zavest, da spadamo drug k drugemu, da drug brez drugega ne moremo živeti — zavesit, da brez te skupnosti pravega doma ni.
Glejte, življenje ni lahko, težje in težje postaja. Če se težkim časom pridruži še osamelost, če zgubiš občutek, da spadaš k družini, da spadaš v skupni dom, kam boš šel?
Zavoljo tega naj naslovim še besede na mlade. V življenje rastete in to življenje okrog vas je košato. Morda boste nekoč s posebnim nasmehom pogledali na ta dom. Ne bo moderen, ne bo-imel vsega, kar si boste morda želeli, ima pa eno, dragi moji mladi prijatelji, kar tuji domovi, naj bodo še tako lepi, nimajo: ima ljubezen vaših staršev, ima skrb vseh, ki vas imajo radi, ima vse prečudno lepe želje tistih, ki so vam želeli od svoje revščine in preprostosti najbolje dati.
Mar ni to najlepši izraz ljubezni, mar ni že zavoljo tega ta dom čudovito lep ?
Eno željo delim z vami vsemi, vem, da imamo isto v svojem srcu: da bi v tem domu trdno še dolgo stali štirje vogelni kamni, ki morajo biti vogelni kamni vsake skupnosti: ljubezen, mir, zau-panje in volja.
Naj nas te štiri velike dobrine ve-žejo z mladim rodom, da bo življenje žuborelo v tem domu tudi še takrat, ko bo v njem od nas ostal samo še duh.
Naj tej naši želji Bog da svoj blagoslov!
Predstavniki koroških Slovencev na Dnnajn
DVOJEZIČNI NAPISI V 205 VASEH
V Boliviji je bilo sovjetsko veleposlaništvo direktno zapleteno v nove gverilske načrte ter je zato moralo zapustiti La Paz skoro vse sovjetsko diplomatsko osebje. Bolivijski komunistični izgnanci, ki so se zhtekli v čile, so s podporo Castra pred petimi meseci ustanovili tkim. „Proti-imperiali-stično revoluconamo fronto“ (Frente Revolucionario Antiimperialista — FRA), ki ima namen zrušiti Banzerjev protikomunistični režim. Predstavniki FRA so odšli na vežbanje v kubanska gverilska taborišča. Tkim. „Osvobodilni direktorij“ Castrovega notranjega ministrstva v Havani je poslal svoje ljudi na kubansko poslaništvo v San-tiagu, da vodijo delovanje FRA. Vodja teh Kubancev, Luis Fernandez Ona, ie poročen z najljubšo Allendejevo hčerko Beatriee.
Castro si je z lahkoto zagotovil A-llend.ejev pristanek za delovanje FRA v Čilu. Leta 1969 je poveljnik sever-novietnamske vojske general Giap, izjavil Allendeju, ki je bil takrat na o-bisku v Hanoju, da so gverilska gibanja, ki nimajo oporišč v sosednjih državah, zapisana smrti. Allende dobro ’ razume -strateško važnost Čila za pod-
V četrtek, 6. aprila, je bil v uradu zveznega kanclerja na Dunaju razgovor predstavnikov avstrijske vlade z zastopniki koroških Slovencev. Razgovoru je predsedoval kancler dr. Bruno Kreisky, poleg sta bila še zunanji, minister dr. Kirchschlaeger in koroški deželni glavar Hans ¡Sima. Narodni svet koroških Slovencev so zastopali predsednik dr. Joško Tischler, podpredsednik Valentin Inzko -in tajnik NSKS, dipl. iur Filip Warasch, Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter, deželni poslanec Hanzej Ogris in viso-košolec Auguštin Malle.
Uvodoma se je zahvalil dr. Tischler kanclerju dr. Kreiskemu za vse korake,
flWVWWVWWrtWVMMftWV
piranje komunističnih revolucij v Boliviji, Argentini, Peruju.
Smo v novem razdobju naporov svetovnega komunizma, da si podvrže latinsko Ameriko. Podobnost med terorističnimi akcijami slovenskega komunizma pred tridesetimi leti in terorjem argentinskega in urugvajskega komunizma danes je izredna. Drugače tudi biti ne more, ker jim je osnova isxa ideologija.
Razlika med okoliščinami, v katerih je nas slovenski narod takrat bil svoj boj proti komunizmu, in okoliščinami, v katerih ga danes bijejo latinskoameriške države, pa je bistvena. Latinska Amerika ni okupirana, khkor je bila takrat Slovenija, zato tudi konec boja ni odvisen od zunanjih okoliščin, na katere ne bi mogla vplivati. Izbira med svobodo demokracije in nesvobodo komunizma je zato v rokah latinskih Amerikancev samih.
ki jih je storila v zadnjem času avstrijska vlada: začeli so z gradnjo posiop Ja Zvezne gimnazije za Slovence v Ce lovcu, dana je bila kmetijski šoli v Po dravljah pravica javnosti, prenakazans Pa je bila slovenskim organizacijam tudi obljubljena podpora.
V drugem delu razgovora je bilo obdelano vprašanje dvojezičnih napisov. Na začudenje predstavnikov koroških Slovencev tem tudi v okviru dunajskega razgovora ni bil izročen seznam vasi, v katerih naj bi realizirali državno pogodbo v zvezi z dvojezičnim krajevni mi imeni. Dr. Kreisky je obljubil, da bodo imeli koroški Slovenci možnost» zavzeti do osnutka, ki bo obema organizacijama poslan, pismeno stališče. Po predlogu, ki ga je izdelal urad koro ške deželne vlade, naj bi bili uresničeni dvojezični napisi v 205 vaseh južne Koroške na podlagi ljudskega štetja ir leti 1961, kar koroški Slovenci odklanjajo.
Do tega vprašanja je obširno zavzel ¡stališče dr. Valentin Inzko, ki je nakazal, pod katerimi okoliščinami in pogoji je bilo izvedeno ljudsko štetje leta 1961. Opozoril je na delovanje nemško nacionalistično usmerjenih organizacij ter omenil, da to delovanje ni ostalo brez posledic na izid ljudskega štetja. V primerjavi z ljudskim štetjem leta 1951 je tako slovensko prebivalstvo po statistikah ljudskega štetja iz leta 1961 nazadovalo v kratkem obdobju desetih let skoraj za 20.000.
Znano je, da predvideva osnutek koroške deželne vlade dvojezične napise samo v tistih vaseh, v katerih je bilo leta 1961 20% slovenskega prebivalstva. Dr. Inzko je izrazil začudenje
América latina vista desde Praga
Dcsde hí*ce 15 años se publica en Praga una revista titulada “Problemas de a Iaz y del Socialismo”, que es en realidad el centro de la propaganda mundial del movimiento comunista sometido a Moscú. Esto quiere decir que las tenden-cias prochinas o neutralistas del mov'imento comunista no están representadas en dicha revista, dominada por los partidarios de la U.R.SjS. y vigilada directamente por un equipo soviético.
En el interior de esta revista funciona un aparato internacional comunista, no solo para las cuestiones de propaganda, sino asimismo por lo que concieíne a la acción comunista en el continente. En él figura con carácter permanente una comisión latinoamericana, la cual efectuó a comienzos de 1972 una especie de balance de la situación del movimiento comunista latinoamericano.
La mayor parte de los trabajos estuvo consagrado a la revolución cubana y al avance de la causa comunista en el continente latinoamericano. Se citaron tres países según el orden , de importancia: Cuba, Chile y Perú, mientras en el pasivo se inscribió en primer lugar “el éxito provisional de la contrarrevolución en B'olivia”.
Otra cuestión tratada fue “una política internacional de nuevo tipo”, llegándose a la conclusión de que las relaciones internacionales en el continente latinoamericano ha sufrido un importante cambio “con la aparición de un régimen socialista en Cuba, de un gobierno popular en Chile y de un régimen antiimperialista en Perú”.
P. Bernard Ambrožič
Bt* ••
Kdor je bral avstralske MISLI, je bil vedno navdušen nad urednikom, ki zna tako zanimivo in živahno urejati mesečnik, še predvsem pa pisati aktualne kronike in tudi črtice, če je treba. Jhsnost, preprostost in nazornost njegovih člankov in misli, tudi polemik in komentarjev izpričujejo mladostno razpoloženje pisatelja, o, katerem bi človek še zdaleč ne mislil, da te dni do-poljnjuje — osemdesetletnico rojstva,
P. Bernard Ambrožič! Kdo ga ne pozna, komu še ni storil dobrote ? Mor da ne osebne, kajti on je delal — kolektivne dobrote, dobro za vse, za množice. Kdo ni bil deležen podpore, ki jo je dajala posebno nam beguncem po drugi svetovni vojni Slovenska katoliška Liga v Združenih državah? To je on ustanovil in vodil dolga, leta, da je „spravljala“ naše begunce med ameriške vseljence in jim še pošiljala pakete v taborišče in svojcem v domovino. P. Bernard Ambrožič je kulturni delavec treh kontinentov: Evrope, Amerike in Avstralije in je povsod pustil plodne razore ¡svojega dela, ki jih je oral večina naravnost v ledino. Kako?
V	Evropi; kot mladega frančiškana ga je poslal red na ljubljansko univerzo, da se usposobi za profesorja na frančiškanski gimnaziji. Tedaj je v slovanskem seminarju imel svoj predal prav blizu Kosovelovega, in je bil urednik Orliča, orlovskega naraščajskega lista, pa dekliške Vigredi.
WWAVAWftWWWWWWWW
nad tem, da predlog deželne vlade ne unošteva kombinacij „windisch-deutseh“, „deutsch-windisch“ in „win-disch“. V tej zvezi je opozoril tudi na stališče uradnega glasila „Kärntner Landeszeitung“, ki ozrfačuje vindišar-sko govoreče prebivalstvo Južne Koroške kot slovensko.
V	primerjavi z osnutkom koroške deželne vlade je označil dr. Inzko predlog dr. Veiterja, strokovnjaka za vprašanja mednarodnega prava, kot manjšinski zaščiti odgovarjajoč predlog. Dr. Veiter zahteva v svoji knjigi „Pravo narodnostnih skupin in jezikovnih manjšin v Avstriji“ dvojezične napise povsod tam, kjer se je izreklo pri ljudskem štetju leta 1951 10% prebivalstva v kateri koli kombinaciji za slovenski občevalni jezik,
Ker je znano, da po letu 1945 v Avstriji še nobeno ljudsko štetje v zvezi z izjavo o občevalnem jeziku ni bilo stvarno izvedeno, zastopa slovenska manjšina na Koroškem ¡stališče, po katerem bi bilo treba izvesti določila člena 7 državne pogodbe na ozemlju, za katerega je bila v veljavi odredba dvojezičnega šolstva. Ta teritorij je priznal, v soglasno sprejetem sklepu tudi koroški deželni zbor na svojem zasedanju 28. januarja 1947:
7,g. reševanje vseh odprtih vprašanj je predlagal dr. Inzko ustanovitev posebne komisije. Le ¡s skupno pripravljenimi predlogi bo,možno priti do zadovoljivih rešitev.
— osemdesetletnik
Toda pravo polje delovanja se mn je odkrilo v Ameriki, kamor je prišel na prošnjo p. Breña in p. Zakrajška skoraj pred 50 leti. Takoj se je ves zakopal v delo kot urednik Ave Marije in Koledarja, pa kot dopisnik katoliških dnevnikov, predvsem pa kot eden graditeljev Lemönta kot Slovenskih ameriških Brezij. Bil je provincial frančiškanskega reda ter je njega delo razširil tudi na kanadske izseljence. On je tudi ustanovitelj Baragove zveze za ves ¡slovenski svet. Pravo njegovo delo pa se je tam uveljavilo med drugo svetovno vojno, ko je vneto branil naše stališče v protikomunistični obrambi doma, pisal članke v Ameriško domovino in prevzel glavni delež Lige pri pomoči beguncev.
Zadnje njegovo področje dela jo zdaj Avstralija. Ameriško delo je prenesel v Avstralijo ter tam ustanovil Misli, ki jim je bil vse doslej urednik. Ustanavljal je fare in društva in je kljub starosti duša tamkajšnjega izseljenskega življenja.
Ne moremo vsega njegovega dela niti površno opisati, ker ga ne vemo m ga on ne daje na veliki zvon. To je njegova dobrota in nagnjenost za „dobra dela“, ki so jih deležni mnogi 'in mnogi, ne da bi vedeli, odkod prihajajo. Potem je njegovo delo — pisateljevanje. Ne samo, da je pisal črtice, napisal je več novelic in celo povest o Slomšku, pod naslovom Tonček s Sloma, ki je dobra slovenska biografska povest. Prav posebnega poudarka pa je potrebna njegova ljubezen do slovenske kjnige, zlasti zamejske in zdomske. Mohorjeva družba v Celovcu, pa naše knjižne založbe v Buenos Airesu, nosebno zalozba Svobodne Slovenije ima v njem največjega podpornika in razpečevavca knjig, za kar smo mu neizmerno hvaležni.
In za konec nekaj življenjskih podatkov: rojen 20. aprila 1892 pri Tr-novčevih v Gaberju v fari Dobrova pri Ljubljani in je nosil ime France. Njegov brat je bil lani v Clevelandu umrli Ambrožič st. Študiral je gimnazijo v Ljubljani 'in tik pred vojno vstopil v frančiškanski red. Pri preobleki v Brežicah je dobil samostansko ime Bhr-nard. Prav te dni, 1. t. m., je praznoval 60 letnico redovnih obljub. Bogoslovje je končal v Mariboru in imel na Dobrovi novo mašo med prvo svetovno ,Tomo 1. 1915. Bil je profesor redovne šole v Kamniku. V Ameriki je misijo-naril po slovenskih naseljih, ustanovil slov. faro v Detroitu, bil v Lemontu profesor redovne šole, postal provincial. Odšel je v Avstralijo pred desetletjem in je sedaj v Sidneyu.
Veseli smo, da je zadnjo bolezen srečno prestal in zato trdno upamo, da bo cez par let 1975 lahko v zdravju in veselju praznoval že svojo biserno mašo. Njegovo mladostno razpoloženje je namreč železno. Da bi mu še za mnoga leta. zdravje ne zarjavelo, kakor tudi ne njegovo pero.
Bog ga živi!
ESIOVENIA UBRE
17. SLOVE
9. aprila 1972 na Pristavi pod geslom;
Spored:
Ob 11.30: sv. maša za vse Slovence z govorom g. msgr. A. Oreharja Ob 13.—: skupno kosilo
PROSLAVA ENAJSTE OBLETNICE BLAGOSLOVITVE SLOVENSKEGA DOMA V SAN MARTINE
bo v nedeljo, 16. aprila 1972
Dopoldne ob pol 12 (in ne ob 11, kot je bilo javljeno) bo v dvorani doma daroval sv. mašo msgr. Anton Orehar.
Popoldne točno ob 15.30
akademija
s sodelovanjem šole, Slovenskega pevskega zbora, krožka SDO in odseka SFZ.
Slavnostni govornik na akademiji bo pisatelj
Karel Mauser
Po akademiji
ljudska veselica
s sodelovanjem orkestra PLANIKE
DRUŠTVO SLOVENSKA VAS VABI NA
. BREŽINSKD VEČERJO
v soboto, 15. aprila ob osmih v Hladnikovem domu.
Prijavite se pri odbornikih vsaj do srede, 12. aprila — ali pa kličite na telefon 242-9263
N S K I DAN
33'
Slovenec sem, Slovenec čem ostati4
Ob 16.—: Govor pisatelja g. Karla Mauserja
nastop otroškega zbora iz Slovenske vasi pod vodstvom ge. Zdenke Jan
nastop folklorne skupine s Pristavee
Tombola na Pristavi
23. aprila 1972
glavni dobitek: MODERNA SPALNICA
delo priznanega mizarskega mojstra g. Franca Gričarja
DRUŠTVENI OGLASNIK
Gospod pisatelj Karel Mauser pride v petek 7. aprila ob 9,20 s Pan American, polet štev. 203.
Slovenski dan bo 9. aprila na Pri-
SLOMŠKOV DOM Castelli 28, Ramos Mejiia
Redni občni zbor
v soboto, 15. aprila 1972 ob 20
Dnevni red: 1. zapisnik r 2- poročila odbora; 3. volitve odbornikov za dve leti: podpredsednika, tajnika, prosvetnega, gospodarskega, prireditvenega referenta ter članov nadzornega odbora za eno leto; 4. samostojni predlogi.
Občni zbor je sklepčen eno uro po sklicu ob vsaki udeležbi.
stavi. Prosimo vse gospe in gospodične, da darujejo pecivo.
Seja izvršnega odbora ZS bo 13. aprila ob 19.
Seja referentov bo 14. aprila ob 20 v prostorih Zedinjene Slovenije.
Seja upravnega sveta bo 21. aprila ob 20 v prostorih ZS.
Knjižnica ZS je odprta vsak dan, razen ob sobotah, od 15,30 do 20.
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1972: za Argentino $ 5.500.— Pri pošiljanju
po pošti $ 5.700.-------ZDA in Kanada
13 USA dolarjev; za Evropo pa 16 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7212
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
Znancem 'in prijateljem sporočamo, da je zaradi težke bolezni umrla naša dobra žena in mamica, gospa
Elba Šušteršič
Žalujoči: Darko Šušteršič, mož Janez, Jožek,
Gizela, Bernardka, otroci in ostalo sorodstvo.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
UNIV. PROF.
DR. JEAN BLAÜNIK
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
Izšla je te dni knjižica: Pravi obraz Osvobodilne fronte, 1. zvezek. Knjižico dobiš lahko v Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši ali pa jo naroči na naslov: Rev. dr. Filip Žakelj, Rivada-via 234, Adrogue, Pcia. Bs. As., Argentina Cena v Argentini 500 pesov.
Če vložite denar v
Kreditno zadrugo SLOGA
imate od tega več koristi, kot na prvi pogled izgleda.
•	Za denar, ki vam je vedno na razpolago, so pri nas za leto 1972 predvidene 22% oziroma 24% obresti. Za naložbe pod istimi pogoji plačajo druge kreditne družbe največ 18% oz.20% obresti.
O iDenar, naložen pri nas, gre v obliki posojil med naše rojake in odlično pomaga pri gospodarskem napredku slovenskega človeka v Argentini.
•	Kot član naše zadruge imate vedno prednost za posojilo po ugodnih pogojih.
Trije razlogi, katere velja premisliti, predno naložite svoje prihranke.
Informacije v naši pisarni v Ramos Mejiji (Bme Mitre 97) ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do 20 ali po telefonu 658-6574.
t
Od doma smo prejeli žalostno sporočilo, da nas je 13- marca 1972 v Mali Stari vasi za vedno zapustila naša ljubljena mama, stara m'ama in tašča, gospa
Uršula Mehle roj. Nučič
Po trdi, dela in trpljenja polni poti je končno našla svoj zadnji počitek.
Znancem in prijateljem jo priporočamo v molitev.
Žalujoči: sin Anton z družino hči Štefka por. Skubic z družino hči Lojzka por. Suhadolc z družino hči Marija por. Japelj z družino
Lanus — Velika in Mala Stara vas — Miramar
I. O.
Spomin na Čeginj, Gonars in Renicci
Fašistično nasilje v Sloveniji pred 30. leti
' "**553
Za menoj so prišli še trije, tako, da 'nas je bilo v sobi dvaintrideset. Vseh vrst ljudje so bili med zaporniki.
Povedali so mi, da so vse sobe tako natrpane. Najhuje je bilo ponoči, ko nisi mogel, ves utrujen, zaspan, pre-mražen in lačen nikamor sesti ali se kam nasloniti. Spali smo stoje tako dh smo se s hrbti skupaj naslanjali drug na drugega. Naslednji dan opoldne so delili neko juho. Prepričan sem bil, da ta tudi meni pritiče, saj bi se m po dveh in pol dnevih brez hrane prilegla, čeprav ni zaslužita imena „juha“. Vojak, ki je delil to juho je meni in še nekaterim, ki so- prišli v sobo en dan pred menoj na vprašanje odvrni1, da še nismo na seznamu v kuhinji. Dan poznje, v soboto, 2. marca je vojak namesto juhe ponovil izjavo prejšnjega dne. Proti večeru istega dne so klicali nekatere iz isobe, med njimi tudi mene in nas odpeljali v veliko sobo v pritličju tik vhoda v vojašnico. 0-semdeset so nas natrpali v to sobo. Zagledal sem nekaj znanih obrazov mož in fantov iz Ljubljan in bližnje okolice. Bili smo močno zastraženi p: karabinerjih in fašistih. V sobi se ie začelo šušljati, da nas bodo naslednji dan nekam odpeljali, a nihče ni vedel kam.
Med nami je nastal preplah, kajti
prav tiste dni se je zvedelo po Ljubljani, da so v preteklem decembru fašisti na Primorskem postrelili več zavednih Slovencev, med njimi tudi znanega velikega rodoljubh Simona Kosa, katerega nepozabna poslovilna pisma so se ohranila.
V nedeljo, 3. marca, ob šestih zjutraj je pred vrata naše ¡sobe pripeljal vojaški tovornjak, poln težkih verig. Takoj rfato so nas začeli uklepati v lisice, potem pa po štiri in štiri speli še z izredno težkimi verigami kot so svoje dni uklepali le največje zločince. Pred vratmi se je naenkrat pojavilo deset ambulantnih vojaških avtomobilov zelo majhne oblike. Takoj so nas natlačili vanje in sicer po osem v vsakega, zadaj poleg nas pa istia sedla še dva karabinerja, za take „velezločince“ tudi primerno oborožena.
Prvj transport v neznano
Pozvanjalo je v zvoniku sosedne cerkve Srca Jezusovega. Ljubljana se je prebujala in na vzhodu se je jelo svitati. Zaslišalo se je zvonjenje tudi iz stolnice, od sv. Petra, od frančiškanov, a nam so se krčila ¡srca, kajti lotevala se nas je misel: k našemu pogrebu zvoni... V tej čudni blodnji naših misli so zaprli vrata ambulantnih vozil, zabrneli so motorji in za nami je ostala cerkev
Srca Jezusovega, kateremu sem se takrat še posebej priporočil za srečno vrnitev. Zavili ¡smo na Bleiweissovo cesto in po njej proti Viču. Vsi smo takoj ugotovili, da . as peljejo proti Italiji. Utihnili smo in sklonjenih glav premišljevali usodo, ki bo morda, enaka usodi onih rodoljubov na Primorskem, ki so pred dobrim mesecem dali ¡svoja življenja za slovensko stvar.
Verige, v katere smo bili uklenjeni, so nam govorile, da smo v luči Lahov veliki zločinci, vsak zase pa je vedel, da nima druge krivde na sebi kot to, da je z'aveden Slovenec.
Doživel sem med to vožnjo v neznano tudi zanimiv slučaj, kako strah pred smrtjo premakne manj vrednega človeka. Ko smo zavili v logaške ride, se je nagnil k meni na isti verigi ukle-njen, poleg mene sedeč Zdravko in mi pošepetal na uho: „Postrelili nas bodo, boš videl. Fašisti so hudiči!“ Hip na to pa me je vprašal: „Ti znaš moliti kesanje ?“ Pritrdil sem mu z glavo in ugotovil, da mu enake misli rojijo p-) glavi kot meni ln verjetno tudi vsem ostalim, „če hočeš, ti bom na uho šepetal besedo za besedo, ti pa ponavljaj za menoj,“ sem mu rekel na uho. „Dobro,“ mi odvrne prav tako šepetaje. Ko -sva končala, se mu je obhaz razvedril. Karabinerja zadaj sta najin šepet opazila in naju motrila z očmi, kot da bi v naju videla kovalca zarote ali kaj podobnega. Da bi jima tako slutnjo izbil iz glave, sem jima v slabi laščini dejal, da nama je slabo vsled plinov, ki izhajajo iz izpušne cevi motorja in so napolnili že ves prostor ambulante, kar je
bilo res in da že teden dni nisva nič jedla ter zato to tembolj čutiva. Odvrnila sta, da se bomo kmalu ustavi-in nalovili svežega zraka. To se je zgodilo tik pred Gorico, kjer smo res kakih pet minut postali. Ob odprtih vratih smo na cestnem križišču brali napis: „Gorizia“. Zavili smo ob Soči navzgor ter ob drugi uri popoldne obstali pred taboriščem Čeginj.
Čeginj
Bile so to pravkar končane zidane vojašnice, spremenjene v koncentracijsko taborišče, obdane z visoko bodečo žico in močno stražo. Videlo se je, da v njih še ni nihče prebival. Stene so bile še vse mokre in vlažne, po tleh pa je voda stala skorajda v lužah.
Po ugotovitvi, da med potjo ni nihče ušel, so nam sneli verige in nas razdelili po sektorjih. Prevzeli so nas „Alpinci“. Takoj je padla od nas mora in zla slutnja, da nas bodo postrelili. Brž smo uganili, da bodo Lahi z nami uporabili način izčrpavanja in da bomo vsled take izčrpanosti sami pomrli, kar se je premnogim potem res zgodi-
lo.	Vendar smo tisti trenutek nenadoma vsi začutili v sebi novo voljo do življenja, in imeli smo občutek, da se je smrt začasno oddaljila od nas. Proti večeru smo dobili zajemalko juhi podobne tople tekočine in 100 gramov 'kruha. Po skoraj enem tednu ¡se je o-boje res prileglo, čeprav nam je to odprlo apetit, da smo začutili potem še večjo lakoto kot preje. Zaradi hudega mraza smo spali vsi oblečeni. Nasled-
nja jutra so bila tla poledenela, nas pa je zeblo, da nikomur niti na misel ni prišlo, dia bi slekel kaki del obleke, ki jo je imel na sebi. čeginj leži namreč med visokimi gorami in ¡sonce le v o-poldanskih urah nekoliko posveti nanj. Skozi majhna okenca čisto pod stropom smo videli Jalovec, ki se je od tu videl še veličastnejši kot pa z druge strani.
Umival se ni nihče, saj ni bilo niti toliko vode, da bi pomili vojaške „ga-vetke“, ki so nam jih dhli ob vstopu v taborišče. Zaradi tega so ¡se pojavile uši v velikih količinah in bati se je bilo kake epidemije, ki bi kaj hitro poslala izčrpane, brezpravne internirance v krtovo deželo. K sreči ali nesreči, lahko se vzame kakor hoče, so nas po treh tednih bivanja v čeginjskem taborišču neko noč zbudili, nas na hitro uklenili, prav tako kot takrat v Ljubljani po štiri in štiri z verigami, vsakega pa še v lisice, nas naložili opolnoči na tovornjake ter rfas dobro zastražene odpeljali na kolodvor Sveta Lucija, od tu pa nas odpeljali z vlakom do Palmanove v Furlaniji. Tu so zjutraj ob sedmih iztovorili in smo morali iti tako uklenjeni peš mimo Bagnerie Arse v osem kilometrov oddaljeni
Gonars
'
Ob poti med Palmanovo in Gonarsom se je nabralo polno ljudi, večji del žensk. Vojaki, ki so nas spremljali, so jim govorili, da smo „rebeldi“, „Parti-gani“ itd. Mnogi so nas po laško zmerjali in v nas pljuvali. Bile pa so tudi izjeme.	(Dalje prihodnjič)
JE|1	m
LJUBLJANA. — Akademski pevski zbor sv. CeciMje deluje že skoraj šest let. Poznajo ta zbor, ki ga vodi Tomaž Tozon, že po vsej .Sloveniji in tudi v zamejstvu. Zbor je nastal spomladi 1966 ob skupni pripravi izobražencev na Veliko noč. Zavetje so mu potem dali frančiškani na Tromostovju. Po petih letih dela je osnovna dejavnost zbora priprava na akademsko mašo ob enajstih pri frančiškanih, lani pa so priredili že več koncertov v drugih kra-ih. S temi nastopanji si je zbor zastavil opraviti poleg poslanstva slovenske cerkvene glasbe še vzpodbujanje zamirajočega cerkvenega petja na slovenskih korih. Sedaj im'a zbor namen nastopiti tudi v Rimu, stroške potovanja pa bodo skušali kriti- z darovi ob raznih nastopih po slovenskih župnijah.
MIREN — Na mirenskem gradu pri Gorici se je 21. februarja začel desetdnevni tečaj za izpopolnjevanje katehetov in katehistinj. Med predavatelji je bilo, poleg bogoslovnih strokovnjakov tudi nekaj laikov, izvedencev za sociološka vprhšanja.
LJUBLJANA. — Odgovorni urednik Družine dr. Ivan Merlak je 7. marca predaval študentom, ki se zbirajo pri frančiškanih, o problemih slovenskega cerkvenega tiska pod naslovom „Zgode in nezgode verskega tiska v .Sloveniji“.
LJUBLJANA. — Trio bratov Lorenz ie odpotoval na štirinajstdnevno turnejo v Sovjetsko zvezo. Na koncertih v Užgorodu, Zaporožju, Jaroslavu, Jalti in Lvovu so bratje Lorenz predstavili dela Haydna, Beethovena, Dvoršaka, Turine, Soštakoviča in dela slovenskih skladateljev. Koncert je organiziral moskovski Goskoncert.
LJUBLJANA. — Mladi čelist Miloš Mejnik je v Ateljeju društva skladateljev —■ po pisanju kritikov — bleščeče izvedel dela Lipovška, Ukmarja, Hin-demitha, Pendereckega in Ramovša. Pri recitalu ga je spremljal na klavirja skladatelj Lipovšek.
LJUBLJANA. -— Tudi v Ljubljana, kakor drugod po Sloveniji in ostali državi, so na plenarnem zasedanju predsednikov ljubljanskih občinskih organizacij soglasno sprejeli predlog, naj Titu ob osemdesetletnici rojstva drugič podelijo red narodnega heroja. Obenem so podprli predlog, naj se ustanovi novo jugoslovansko odlikovanje“1 red miru in svobode“, s katerim naj bi kot prvega imenovali Tita.
LJUBLJANA. — Si prvim marcem so ponovno podražili bencin za 80 par, kavo, surovo za 10 din, praženo pa za 14,5 din za liter oz. kilogram.
LJUBLJANA. — Pripravljajo nov zakon o „osebnem delu“, v katerem naj bi bili vključeni zasebniki z obrtno, gostinsko, prevozniško in ladjarsko dejavnostjo, kako bodo ti posamezniki moglj ustanavljati pogodbene delovne organizacije in obrtne zadruge. Tudi po novem bodo zasebnikovi „najožji člani družine“ le žena in otroci; „zapičili“ so se tudi v mnoga druga do-lčoila predloga novega zakona, predvsem v določilo, kakšne pogoje mora imeti tisti, ki hoče sprejeti v uk v'a-jence.
IDRIJA. — Povprečni dohodek v idrijski občini je znašal lani 1606 dinarjev, kar je za 11,6 odstotka višje kott leto prej. Po višini so na vrhu uslužbenci idrijske lekarne, kj prejemajo povprečno 2263 din, sledijo zaposleni v družbeno-političnih organizacijah, na dnu pa so zaposleni v Modnih oblačilih (906), Vodni skupnosti (1046) in v Konfekciji in čipki (po 1070).
POBREŽJE PRI MARIBORU. — Učenci 7d razreda osnovne šole „Drago Kobal“ so šli v stavko; „prekinili so pouk“, kako piše Delo 29. februarja, zaradi učitelja fizike. 30 učencev je demonstrativno odšlo pred poukom, fizike v slaščičarno, v razredu so ostaii le štirje. Učenci so šli v stavko, ker baje ne razumejo učitelja; ta ja petim učencem dal enko, ko mu na eno vprašanje niso odgovorili. Učiteljski zbor je nato sklenil, da bo brisal enke, toda vseh 30 učencev je kaznoval z ukorom po ravnateljstvu. Na sestanku staršev so ti bili za kaznovanje, toda ne za tako hudo (ker se bodo kazni vpisale v matični list ob koncu šolanja), zavrnili so tudi napore, šole, da bi preko staršev odkrili organizatorja stavke.
' SREBRNI KANARČEK ZA SLOVENCA-
Na svetovnem prvenstvu ptic v Muenchnu je kolekcija profesorja Franca Šušteršiča iz Ljubljane dobila 351 točk (97.5%) ter osvojila med 450 tekmovalcev drugo mesto na svetu. Prvak Heinz Schneider iz Duesseldorfa je prejel le tri točke več. Tretje mesto je Zasedel spet .Slovenec Maks ševe-ček s 348 točkami, ki pa že 12 let živi v Muenehenu in je na žalost tekmoval za nemške barve.
Ljubitelji kanarčkov-pevcev so za ljubljansko kolekcijo ponujali lastniku velike vsote, kljub, temu pa so te ptice spet v Ljubljani. Tri prvouvrščene kolekcije so dobile lepe nagrade. Na letošnje svetovno prvenstvo je „priletelo“ rekordno število (nad 6000) izbranih ptic z vsega sveta.
SLOVENCI V
Osebne novice
Krst: V soboto, 18. marca je bila krščena v stlonici v San Isidro Cvetka, hčerka ge. Lizike roj. Komar in g. Hemana Dogherty.
Ob zaključku lista smo prejeli novico, da je v jutranjih urah v sredo, 5. t. m. umrl g. Drago Bujas. Naj počiva v miru!
MARIJAN WILLENPART —
60 LETNIK
Zamudili smo njegov življenjski jubilej za dober mesec, pa nič za to. Saj ne gre za dneve, in tudi ne za mesec, ampak zato, da izkažemo hvaležnost človeku za njegovo delo. ki ga s požrtvovalnostjo in ljubeznijo opravlja med nami. Willenpart je namreč eden stebrov slovenskega gledališkega ukvarjanja med nami, je režiser in igravec, vzgojitelj mladine v gledališčnih nastopih, pa tudi pisatelj drame. Vedno aktiven in vedno pripravljen priskočiti na pomoč, kdor ga prosi in je pomoči potreben, pri tem pa vedno umetnostno zahteven in ne dilektantski. Je po letih stari gledališki praktik pa z mladostnim navdušenjem služabnik Talije. Je Ljubljančan, kjer se je rodil pred 60 leti. In Ljubljana je tudi izhodišče njegovega teatrskega delovanja. Začel je najprej kot mladenič pri Sokolu na Viču, sodeloval pa tudi pri šentjakobskem odru, kj je veljal v Ljubljani kot odskočna deska za ¡Narodno gledališče. Ko je napravil nato še teoretično gledališko izobrazbo na Dramatski šoli, je bil dozorel za pot, ki jo je šel njegov tovariš in^ soigralec z odra Stane Sever, poznejši naš največji igrlaiski mojster. Toda Willenpart se je obdržal pri'delu na viškem odru, ki pa ga je dvignil na visoko raven, predvsem pa je gojil slovensko dramatiko ter je uprizoril Tavčarja, Golijo, Krefta; tudi je on pripravil krstno predstavo Vombergar-jeve Vrnitve, itd-
Kot član četniške ilegale je šel v emigracijo, kamor je prinesel tudi svoio odersko^ delavnost. V taboriščih v Servi-glianu je priredil Vombergarjevo Vodo, Sketovo Miklovo Zalo in druge igre, v Senegalliji p'a celo Shakespearovega Hamleta, ki je bil gotovo ena vrhunskih emigracijskih oderskih uspehov. Willennart je bil pri vseh teh tako režiser kakor tudi igravec.
Po prihodu v Argentino se je njegovo odersko delo še boli razmaknilo, tako v okviru IDNAVE kakor drugih organizacij in društev. Njegove režiie so ostale gledalcem v lepem spominu. Vnovič je vprizoril Vombergarjevo Vodo, prvič Kociprovo Svitanje in svojo lastno dramo Zadnji krajec, s posebno ljubeznijo pa Pregljevega Azazela in Majcnove Matere, da imenujem samo nekatere. Tudi klasičen in moderen repertoar mu ni tuj, saj je postavil na oder Shakespeara, Moliera, od modemih pa Steinbecka in Tennesse.ia Kristalno menažbrijo, ki je imela velik uspeh.
Še in še bi lahko navajali njegove stvaritve po naših odrih v Buenos Airesu, poisebno pa moramo podčrtati njegovo sodelovanje pri dobrodelnih prireditvah in nastopih celotne slovenske skupnosti rta slovenskih dnevih, dnevu zastave itd., kjer je vedno dosegel dra-matske efekte pri priložnostnih tekstih z nič manjšo skrbjo kot pri velikih tekstih. V zadnjem času je uspel z množično priredbo Ustoličenja slovenskih vojvod v Adrogueju, ki je terjala neizmerno truda, žrtev, pa je žela tudi u«-peh. Zdaj pripravlja reprizo Tenneesse-jeve Kristalne menažerije za Zavetišče škofa Rožmana in še marsikaj, s čemer nas misli presenetiti v bodočnosti. Žaro pa mu želimo zdravja in še mnogo mnogo let v krogu svoje družine in, seveda, tudi v delu za našo skupnost.
MLADINSKI VEČERI
V drugi polovici aprila bo Dušno-pastirstvo po vseh naših okrajih pričelo z večeri o sodobnih vprašanjih za našo mladino — za dekleta in fante.
Večerov bo deset. Pet v prvi polovici leta pet pa v drugi.
Na prvem večeru se bo z mladimi razgovarjal pisatelj Karel Mauser. V Slomškovem domu bo v sredo, 19. aprila; v Našem domu v San Justu v četrtek, 20. aprila; v San Martinu v petek, 21. aprila; na Pristavi pa v soboto, 22. aprila. Pričetek točno ob 20.
PO ŠPORTNEM SVETU
Mlada nogometna reprezentanca Argentine je v finalni tekmi z Brazilijo na Velikonočnem turnirju v Cannesu izgubila v podaljšku z 2:1 in osvojila drugo mesto. Sovjetska zveza je premagala splitskega Hajduka s 3:1 in zasedla •'retie mesto. Brazil ie premagal enajstorico Sportinga s 3 :1 in Sovjetsko zvezo z 2:0, Argentina pa United Leeds po podaljšku s 7 komerji proti 2 (•'eVTV’0 '~ama =e je končala z 1:1) ter Hajduka z 2 : 1.
Na mednarodnem boksarskem turnirju „olimnijskih upov“ v Minsku se je primeril kaj nenavaden slučaj: dvojni knock out. V zadnjih seknnd-h tre-t;e runde med Bolgarom Kostadinovom in sovjetskim boksarjem Indiukovim sta boksarja dala drug drugemu nekaj krepkih udarcev in se hkrati zgrudila na Da. Sodnik je v ringu obema naštel do 10, za zmagovalca po točkah na so potem razglasili sovjetskega športnika.
ARGENTINI
BUENOS AIRES
Velikonočni obredi v Slovenski hiši
Kot vsako leto, odkar organizirano deluje naša skupnost, v verskem življenju oskrbovana po našem dušnem pastirstvu, so bili tudi letošnji veliki teden slovenski velikonočni obredi v naši osrednji slovenski hiši. Obredi so privabili lepo število rojakov, tudi mladine in zlasti otrok, ki ¡so pietetno sodelovali pri vseh svetih opravilih.
Na cvetno nedeljo, ko je bil pri sv. maši blagoslov oljk in butaric, je bila prisotnost rojakov izredna. To se je ponovilo tudi še na veliki četrtek in veliki petek. Na veliki četrtek zvečer pa so bile ure molitve in sicer za žene, dekleta, može in fante.
Najlepši pa so bili obredi velike sobote in Vstajenja, in seveda tudi najgloblje doživeti. Izredno število rojakov je domala napolnilo dvorano, v katei-j iso se obredi vršili, pa tudi galerijo in prostor pred dvorano.
Vse obrede velikega tedna v Slovenski hiši je vodil msgr. Anton Orehar, delegat slovenskih dušnih pastirjev. K večjemu doživetju obredov pa je s svojim petjem pripomogel slovenski pevski zbor Gallus, katerega je dirigiral dr. Julij Savelli.
SAN MARTIN
Pisatelj Karel Mauser, ki je nam Sanmartinčanom v najlepšem spominu, ko je pred dvema letoma obiskal našo šolo ter govoril na ¡spominski prireditvi v San Martinu, je sporočil odboru Slovenskega doma v San Martinu, da bo z veseljem govoril na akademiji dne
16.	aprila t. 1. na proslavi enajste obletnice blagoslovitve doma. V pismu pravi, da „je bilo tudi prvič lepo biti tam“. Želi spet videti mladino in stare znance iz taborišč.
Liga žena Mati v San Martinu je imela svoj prvi sestanek v letošnji po -slovm dobi dne 16. marca in je bila udeležba še kar zadovoljiva. Razgovor je bil o problemih naše ¡skupnosti, žal, da je manjkala mladina, kateri je hotela Liga posvetiti ta večer. Naslednji sestanki bodo odslej ob sredah in sicer bo prvi v sredo 12. aprila v prostorih Slovenskega doma v San Martinu ob 18,30. Zopet je toplo vabljena mladina
dekleta in fantje •— in ho razgovor o mladinskih problemih; če ne pa bo razgovor o vprašanju: Ali smo hvaležni ?
GORIŠKA IN PRIMORSKA
ŠOLA IVANA TRINKA
Goriški občinski svet je po precej burni debati, ki sta jo začela predstavnika neofašistov in republikancev, sprejela predlog o poimenovanju enotne srednje šole v Gorici po pesniku in buditelju Beneških Slovencev, duhovniku Ivanu Trinku. Ime je izbralo vodstvo šole že pred časom in je moralo čakati kar štiri leta na odobritev občinskega sveta. Na seji občinskega sveta 1, marca so za potrditev imena enotne srednje šole glasovali vsi občinski svetovalci, razen neofašistov in republikancev.
TEOLOŠKI TEČAJ
Slovensko katoliško akademsko društvo pričenja v okviru dušnega pastirstva v Argentini v soboto, 15. aprila, drugi letnik teološkega tečaja za vse Slovence in posebno mladino, ki obiskuje vsaj peti letnik srednje šole.
Tečaj bo vsako nrvo in tretjo soboto v mesecu od 17.15 do 19. Letošnji tečaj bo posvečen vprašanjem osnovne moralne teologije, med katere spadajo npr. vprašanja o človekovem končnem smotru, o človekovih dejanjih, o vesti in zakonu ter podobnih vprašanjih. Profesor bo isti kot lansko leto, dr. Alojzij Kukoviča SJ.
Prijave za tečaj sprejema do nedelje, 9. aprila, Dušnopastirska pisarna in začasni predsednik SKAD-a Jože Dobovšek na telefonu 60-0643.
Za zrelo in ¡samostojno življenje je danes bolj kot kdaj potrebno globlje in obširneje poznanje moralnih načel. Enako nujno je to poznanje za pravilno presojanje tolikerih novih problemov današnjega družabnega življenja.
Ukrajinska univerza, slovenski oddelek, opozarja ¡slušatelje, da bo otvoritvena slovesnost letošnjega letnika
16.	aprila, ne 9. 'aprila, kot je bilo objavljeno.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji"
3.	aprila 1952. — št. 12.
ZA OHRANITEV SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA
Ugledni ¡Slovenci, ameriški državljani, so, že v drugi polovici februarja t. h poslali predsedniku Trumanu, državnemu tajniku Ache-sonu, vrhovnemu poveljniku zahodnoevropski armadi generalu Eisen-howerju, vsem senatorjem in kongresnikom spomenico, v kateri nastopajo. proti priključitvi Trsta Italiji in se zavzemajo za ohranitev sedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Nastopajo tudi proti imenovanju italijanskega grala. Castiglio-neja za poveljnika oboroženih sil grala. Eisenhowerja v Sredozemskem sektorju.
Podpisniki spomenice vse navedene ugledne ameriške osebnosti opozarjajo na zatiranje Slovencev, ki ¡so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo s strani vseh italijanskih oblasti ter na italijansko zadržanje v drugi svetovni vojni. Naglašajo tudi, da se za ohranitev ¡Svobodnega tržaškega ozemlja zavzemajo vse slovenske skupine, razen kominformi-stov.
Spomenico so podpisali: pod. James Debevec, kot lastnik in urednik Ameriške domovine, John Germ, glavni predsednik Kranjsko-sloven-ske katoliške jednote, Anton Grdina, predsednik The North American Bank, Matt Intihar, predsednik Lige katoliških slovenskih Amerikancev, Jožko Penko, glavni blagajnik Slovenske dobrodelne zveze, Joseph Zalar, glavni tajnik Kranjsko-isloven-ske katoliške jednote in Ivan Zorman, slovenski pesnik ¡in skladatelj.
POPRAVEK
Na žalost se je tudi v prejšnji, velikonočni številki, vrinilo v naš list nekaj napak. Bravce opozarjamo samo na dve, in jih prosimo, da popravek vzamejo na vednost.
V poročilu šolskega referenta Zedinjene Slovenije Franca Vitriha na str. 5, se osmi odstavek prve kolone pravilno glaši takole: „Z novim šolskim letom je postala voditeljica Slomškove šole ga. Lenča Malovrh, voditeljica šole v Carapachayu pa ga. Majda Markež.*1
a PPav tako pa se podnaslov članka „Ljudska volja je osnova za avtoriteto javne oblasti“ na 1. ¡strani pravilno glasi: „Ob dvanajstletnici “Slovenske formule”.“
OBVESTILA
NEDELJA, 9. aprila 1972:
Slovenski dan. Celodnevna prireditev na Pristavi v Castelarju.
SREDA, 12. aprila 1972:
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 18.30 sestanek Lige Žena-mati. Sestanek posvečen razgovoru z mladino.
SOBOTA, 15. aprila 1972:
V	Slomškovem domu ob 20 redni občni zbor.
V	Hladnikovem domu ob 20 Družinska večerja.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
ob 18. roditeljski sestanek.
NEDELJA, 16. aprila 1972:
V	Domu v San Martinu enajsta obletnica blagoslovitve.
V	Slovenski hiši ob 9.30 mladinska sv. maša nato srečanje mladine s pisateljem Kalom Mauserjem.
SOBOTA, 22. aprila 1972:
V	Slovenski hiši ob 20.30 igra v dveh dejanjih „Kristalna menažerija“.
NEDELJA, 23. aprila 1972:
Tombola na Pristavi v Castelarju.
V	Slovenski hiši ob 18 ponovitev igre v dveh dejanjih „Kristalna menažerija.“
Delovanje organizacij y Slovenski vasi
Naša vas je že kar nekaj casia brez stalnega poročevalca — kronista. Zato so naši prijatelji — in to celo iz oddaljenih krajev sveta — potožili, da iz Slovenske vasi ni novic. Upravičeno si morda mislijo, da spimo.
Kot drugod p> slovenskih središčih, je tudi v Slovenski vasi nastopila doba občnih zborov.
Tako je zborovala naša mladina: Dekliški krožek SiDO si je izbral nov' odbor s predsednico gdč. Mimi Bokali-čevo, Fantovski odsek SFZ pa s predsednikom g. Andrejem Rotom.
Slovensko „olepševalno društvo“, t. j. Sociedad de Fomento Villa Eslovena, je tudi polagalo račun. Odbor je ostal v glavnem isti z &• Radotom Kokaljem na čelu.
Društvo Slovenska vas pa je zborovalo 19. marca 1972. Iz poročil je bilo razvideti mnogotero dejavnost:
1.	Zbiranje sredstev za cesto ob igrišču (1,300.000 pesov m/n).
2.	Gradbena dela pr; domu in na igrišču (ometanje in pleskanje dvorane, zidanje oblačilnic, tlakovanje igrišča za odbojko in košarko, novo balinišče).
3.	Vzdrževanje in dežurna služba v društveni . okrepčevalnici.
4.	Slovenska ljudska šola ima 81 otrok v 4 oddelkih — šola ima svoj otroški zbor, ki je pripravil koncert in tudi sicer večkrat nastopa — skupina deklic igra na melodike^ — otroci so pripravili igro in zaključno akademijo -— v počitnicah ¡so deklice imele ročna dela.
5.	Vzajemni sklad je nudil članom možnost varčevanja — z delom zbranih vsot je moglo društvo gospodariti.
6.	Prosvetno delo: predstava drame Reka. gostovanje skupine z audiovizual-nim programom iz domobranske proslave, akademija dijakov srednješolskega tečaja, miklavževanje.
7.	Družabna prireditev: a) srečanje mladih in ¡starih ob slovesnem sprejemu novih članov, b) slovesna pogostitev članov jubilantov, c) družinska večerja. č) „Buhov“ asado za podporo slo-venskega misijona na Madagaskarju (84.000 pesov), d) dvakratne koline.
8.	Društvena knjižnica šteje blizu tisoč knjig in je odprta vsako nedeljo.
9.	Tajniško poročilo se je omejilo na ugotovitev enajstih rednih sej, ker je tajnik g. Maks Jan hudo o-bolel. Dosedanjemu predsedniku g. Ludviku Šmalcu je bila izražena topla zahvala za požrtvovalno delo, prav tako tudi dosedanjemu blagajniku g. Ignaciju Glinšku in še Martinu Boštjančiču ter Jožetu čmaku. Po volitvah petih odbornikov, ki so jim potekle funkcije, je vodstvo društva poverjeno sledečim gospodom: predsednik ¡Stane Mehle, podpredsednik Tone Brulc, tajnik Maks Jan, blagajnik Andrej Goljevšček, knjižničar Tone Zajc, gospodar Stane Jemec, prosvetni referent Slavko Reven ter od borniki Janez Petek CM, Janez Bokalič, Ciril Jan in Srečo Urbanija. Za namestnike odbornikov so bili določeni gg. Lovro Jan, Stane Kunc, Martin Miklič in Ludvik Šmalc. V nadzornem odboru so gg. Jakob Sušnik, Janez Lužo-vec in France Vilfan ter namestniku Tone Boštjančič in/Ignacij Glinšek.
Sestanek staršev je bil 26. marca. O pomenu slovenske šole in vzgoje otrok v slovenskem duhu je govorila gdč. učiteljica Mimi Bokaličeva. Sledil je živahen razgovor. Takih sestankov si starši želijo še več.
Razstava ročnih del je bila isto popoldne. Ogledali smo si sad počitniškega dela naših deklic pod vodstvom gdč Julke Lužovčeve. Bili smo presenečeni nad prelepimi izdelki: pisane preprog«, kvačkane blazine, prti in prtiči, torbice, punčke, ki so jim „mamice“ naredile ne samo oblekce, ampak tudi laske... Deklice so bile ponosne na ¡svoje delo. mame vesele, ker so se hčerke velik« naučile, številni obiskovalci poln5 pri-znania, vsi pa hvaležni gospodični Julki za njen trud.
Novo šolsko leto je poleg ljudske šole začel tudi srednješolski tečaj.
Slovenska velika novost v Slovenski vasi: vsi obredi so bili posebej za Slovence v slovenskem jeziku. Obredom smo vsi lepo sledili in globoko doživeli Vstajenje.
Slovensko gledališče Buenos Aires
priredi
v soboto, 22. aprila ob 20.30, v nedeljo, 23. aprila ob 18 in v soboto, 29. aprila, ob 20.30 v Slovenski hiši, Ramón Falcon 4158
igro v dveh dejanjih
KRISTALNA MENAŽERIJA
avtor: TENNEESSE WILLIAMS Režija in scena: Marjan Willenpart A igrajo:
Amanda, mati — ga. Radojica Kramer-šušteršičeva Laura, hči — ga. Majda Uršič-Volovškova Tom, sin — g. Maks Borštnik Jim, zakonski kandidat — g. Martin Kovačič
Vstopnina: pesos ley 6.— in 4.—
čisti dobiček je namenjen v korist Zavetišča dr. Gregorija Rožmana