374
Svetloba smrti
Ciril Zlobec
Nemirni od prevelikih bližin
drug drugega
bili smo kakor slepi gozd,
postavljen
za čuvarja lastnih senc
v razgaljeno planjavo sonca.
375
Svetloba smrti
Ko se je zdaj tu,
zdaj tam, na slepo
in vsakokrat znenada
zrušilo drevo, se je
v izpraznjeni lijak nad njim
kot blisk z višin
ulil
doneč
steber svetlobe
in kar naprej, zdaj tu, zdaj tam, vse bolj razredčeni, vse bolj na gosto padali smo, rasli, svetla kolonada, v sončno katedralo.
Iz nje
ne bomo več prišli,
častilci in objokovalci
velikih bližin
drug drugega,
svetloba smrti.
Ko skušam zdaj premisliti svojo udeležbo v NOB, ne vidim v njej nič posebnega, nič usodnega v odločitvi. Bolj kot kaj drugega sem v narodnoosvobodilnem boju videl veliko možnost osvoboditve. Tudi svoje lastne. Vse, se mi je zdelo, se začenja šele z osvoboditvijo. Dočakal sem jo, še ne dvajsetleten, kot »star« borec. In starim bojevnikom vseh vojn — zdi se mi, da sem to že takrat vedel — je usojeno, da jim je spomin na leta »slave in smrti« bolj v muko kot v spodbudo, zato sem hotel predvsem pozabiti. Vojno in sebe v njej. Vedel sem, da biti rojen za vojno in revolucijo ni pravzaprav nobena zasluga, je samo neizbežnost, čeprav je takrat veljala trda razsodba, da je nepoštena poniglavost, tudi izdajstvo, če si ostal gluh za glas, ki je zbiral razkropljeno občestvo v boj. Osvoboditev, tako živo sanjana, tako težko pričakovana, dokler je boj še trajal, je bila tista odločilna zareza, ki je dokončno razmejila dotedanjo resničnost od poznejšega spomina nanjo. Od vsakršnega spomina. Še nekaj let po vojni, morda celo desetletje, mi je bila moja vojna izkušnja v muko, ko so me tesnobne sanje spet pehale samo v brezupne boje, v morečo bližino sovražnikovih zased, pušk, dvignjenega noža. Treba je pozabiti, sem si dopovedoval.
In ko sem pozabljal, mi je bilo resnično laže, ni me motilo, da postajam sam sebi v novem življenju zmerom bolj samo še zgodba. Kot je zgodba vse, pri čemer moraš klicati spomin na pomoč. Nekdanji veliki čas je postal
376
Ciril Zlobec
tudi zame resnično velik šele tedaj, ko se je skupaj z mano prevesil v blago zgodbo, ki jo vse bplj ožarja neka posebna svetloba.
Svetloba pa tako rada dvigne človeka na pot.
In ko sem se v teh povojnih letih pogostoma po kosih pobiral po poteh svojega življenja, sem se moral vrniti, če sem se hptel vsega pobrati in se spet sestaviti, tudi v tiste pokrajine vojne, za katere sem menil, da mi jih ne bo treba nikoli več prehoditi. Dolgo sem se zavestno slepil, da hodim odkrivat samo svoje »pobeglo otroštvo«, tistp pravo, brez vojne in smrti, ki je naravna pravica slehernega človeškega življenja.
Toda to je bila past.
Ta vse pogostejša, včasih že kar obsedena popotovanja v otroštvp sta me vendarle vodila skozi temo vojne in bojev, ustavljala moj radovedni korak v vse večji bližini tistih, ki so nekoč bili moji najbližji tovariši, prijatelji, a bi jim danes ne preppznal ne obraza, ne glasu, ne duše. Bilo mi je, kot da spet prestopam v njihovo »veliko bližino«, s ščemečimi očmi zatrt v svetlobo smrti, ki je vsa njihova, a pomalem vse bolj tudi naša, ki smo bili njihovi tovariši, prijatelji.
In to, današnje doživljanje vojne, eden tistih trenutkov, ko so se, morda res samo za trenutek, razblinile vse meje in razlike med nekdanjo resničnostjo in sedanjo zgodbo o njej, se mi je zapisalo v dovolj obsežen cikel pesmi (Svoj obraz iščpč), ki sem jih v svoji najnovejši zbirki Glas namenoma vstavil med dva ljubezenska cikla, torej kot intimno, osebno liriko, pa še opredelil sem jih, za manj pozorne bralce, z oznako: optika 1979—1980, kajti zame je pesem zmerom in v celoti sedanjost.
In iz takšne pobude, iz sedanjosti, je nastala tudi tu pbjavljena pesem Svetloba smrti.
(1981) Ciril Zlobec