Ivan Belič-Lino Nogometni klub Slovan je v kratkem Času zadela še druga izguba. V prejšnji številki NSX smo se spomnili »duse« nogomet-nega kluba Slovan Vilija Pfund-nerja, danes se moramo »rekvi-zita« Kodeljevega športnega par-ka: Lina. Smešno rečeno, a Lino je bi I res sestavni del nogomet-nega igrišča. Kar ni si mogoče zamišljati Slovana brez Lina. Stafno, kar pomnim fet nazaj, je bil Lino Slovan in — dostikrai tudi Slovan — Lino. Dolgo let \e že od tega, ko je Lino ustanovil rokoborski krožek in bil njegov prvi in edini trener. Prav dobri tekmovalci so izšli iz tega krožka, pa ni čudno, saj so pravili, da je bil Lino pred vojno med naj-boljiimi rokoborci v Jugoslaviji. Toda njegov konjiček je bil no-gomet. Kadar je bil Slovan v škripcih, so poiskali tina, da je treniral pionirje, pa tudi mtadin-ce. Ko so prišli Slovanovi dobri čast, so se našli »boljii« trenerji, Lino pa ni zameril. Čakal je in zopet dočakal, da je lahko tre-niral pionirje. In lo ni vse. Kar-koii je bilo treba urediti, tega se je lotil Lino prostovoijno. Ali pospraviti garderobe, ali opravi-i kako drugo težje delo, vedno je bil Lino pripravljen. In v najhuj-ših časih Slovana, ko so vsi Slo-vanovi privrŽenci obrnili hrbet in se navdušili za Olimpijo sta osta-\a zvesta Slovonu Vili Pfundner in Lino Belič. a, še na tekme Olimpije ga nisi spravil, da ne bi bilo moČ podvomiti o njegovi pripadnosti Slovonu . In tako je teklo, vse brez po-sebnostt, iivljenje do predlani. Lino se je vrnil iz bolnisnice ne-ozdravljivo bolan. Ustrašil sem se ga na cesti. Mar je to res Lino? Kje je njegova rokoborska po-stava? Kje živahnost in tempe-rament? Le svetle oči so šo ostale. Kot sveča. Vsa je bela, voscena, brez življenja. Življenje pa je luč. In luč so bile Linovc oči. 5e to je prosil: peljite me na tekmo Slovanovih fantov. Da, takrat je bil živ še Vili Pfundner. Pa so ga pripeljali. In tako se je poslovil od nas še en človek iz generacije tistih, ki 50 znali biti zvesti svoji stva-ri, v težkih in veselih časih. In tak nam bo ostat v spominu.