Uredništvo in upravništvo:
Kolodvorske ulico štev. 16.
Z urednikom so moro govoriti vsak dan od 11. do 12. uro.
Rokopisi ho no vračajo.
Inserati:
fiostatopnu, petit-vrsta 4 kr., pri večkratnem ponavljanji daje se $opuat.
Ljubljanski List
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja vsak dan razen nedelj in praznikov ob S. uri zvečer.
Velja
za Ljubljano
v upravnifitvu:
za oelo leto 6 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 1 gld. 00 kr., na meso« 50 kr., pošiljate v na dom velja mesečno 9 kr. več.
Po poiti volja
za oelo loto 10gl., za pol lota 6 gld., za četrtletaSgld. 60 kr. in za jeden mosec 85 kr.
Štev. 240.
V Ljubljani v ponedeljek, 15. decembra 1884.
Tečaj I.
Iz državnega zbora.
Če dalje bolj se kaže, da je logika de-janjskih razmer Čestokrat silnejša nego vsi skrivni „plani“ strankarske strategije. Nobene dvojbe, da so kolovodji manjšine v mislih imeli, tekom zadnjega zasedanja baviti se zlasti s političnimi vprašanji ter porabljati vsako priliko, da z navadnimi frazami o »zatiranem nemštvu", o „slovenski hegemoniji" itd. ojačijo omahujoča krdela volilcev pred volilno borbo. In glej, komaj se je zbral državni zbor in na dnevnem redu so zgolj — gospodarska vprašanja. To je bilo jasno videti tudi v državnozborski seji 12. decembra.
Začetkom seje se je izročila peticija 104 sladkornih tovarn, in k besedi se je oglasil prvoboritelj češkega naroda, dr. Lad. xi i g er, dajo priporoča. Tužne včsti, ka ere dohajajo iz Prage o polomu važnega hipo e-karnega zavoda, češke „Bodencreditgese -schaft", so živo razburile poslance; gnjetili so se po hodnikih ter se razgovarjali o tem perečem pitanji, vender je sedaj vse prihitelo in se kupičilo krog Riegerjevega sedeža. Predlog njegov, naj se peticija prečita do besede ter odstopi davčnemu odseku z nalogom, da o njej poroča še pred božičnimi prazniki, se je jednoglasno odobril.
Potem se vzdigne zastopnik brnske trgovinske zbornice, znani N e u w ir t h, ter stavi svoj predlog gled<S lokalne železnice St. Pol te n-
Tulln. Ostro graja trgovinskega ministra, da je na podlagi zakona o lokalnih zelezmca i dovolil to progo, izročivši njeno zgradbo društvu „Landerbank.“ Mi na Slovenskem, kjer tako težko zdihujemo po prepotrebnih železmčnin zvezah, se moramo pač le čudom čuditi napadom na vlado, kar je čisto zastonj, ne da bi država s krajcarjem podpore pripomogla v to svrho, prebivalstvu preskrbela novo železnico. Isto tako ne razumemo srditosti, s katero se je zakadil v „Landerbank,“ ker je ona na svoj riziko prevzela to zgradbo. Mi vsaj bi bili iz srca hvaležni, če bi se pri nas enkrat s takimi pogoji začela zidati, na pr. dolenjska železnica! Ali Neuwirtb je
Listek.
Ivan Fedorovič Šponjka in njegova teta.
Ruski spisal Nikola] Vasiljevič Gogolj, poslovenil XY.
(Dalje.)
Ivan Ivanovič pride k žganju, pomane si roke pazljivo si ogleda kozarček, nalije, vzdigne proti luči in naenkrat izlije iz kozarčka vso vsebino v usta, ali ne požre je takoj, ampak najprej oplahne si z njim prav dobro usta in še le potem jo spusti v grlo; na to snč košček kruha s slanimi gobami ter se obrne k Ivanu Fedoroviču.
—	Ali nimam časti, govoriti z Ivanom Fedorovičem, z gospodom Sponjko?
  To je da, odgovori Ivan Fedorovič.
  Odkar vas poznam, ste se strašno
spremenili. In kako ne! nadaljuje Ivan Ivanovič. — Jaz vas še pametim, ko ste bili
vender jadikoval, da bode ta proga namenjena tranzitnemu, a ne krajnemu prometu ter da je le konkurenčna železnica za zahodno in in za ces. Fran-Josipovo železnico. Na podlagi zakona o lokalnih železnicah — trdi govornik — zidala se bode glavna proga, tretji tir se bode napravil zahodni železnici. „Lan-derbank“ je baje jako plodovita dama; nima sicer mnogo sreče s svojo deco, tem večjo pa s svojimi kumi, in tem je prištevati tudi slavno vlado. Skoro je videti — vsklikne Neuwirth da se je trgovinsko ministerstvo spremenilo
v	generalno agenturo „Landerbanke!“
Trgovinski minister se ni spuščal v pobijanje slabih dovtipov in jalovih argumentov, s kojimi je poslanec N euwirth debutiral pri tej priliki. Da je stališče njegovo po vsem pravilno bilo, dokazal je kasneje on in njegova uradnika, minist. tajnik Willek in sek-cijski načelnik C z e d ik, v železničnem odseku, ko se je meritorično razpravljala ta zadeva.
V	zbornici je le naglašal, da je včst njegova čista, da Neuwirth ni dokazal niti jedna trditva, in desnica je glasno odobravala kratek odgovor.
Neuwirtho v predlog se je potem jednoglasno izročil železničnemu odseku.
Na to je poslanec dr. M a gg utemeljeval svoj nasvet gledd znane Kaminskijeve affire. Ko sta bila izstopila ona poslanca, katerih imena so se čula pri tej priliki (Kaminski in Reschauer namreč), smo se nadejali — trdi govornik — da so vsi drugi poslanci po vsem čisti ter v nobeni zvezi s to ničevo zadevo. Sedaj pa se je pred volilci v Lvovu imenoval še tretji poslanec (Kozlovski), kateri je neki 60 000 gld. prejel za usluge, vtorjene znani banki. Jako neprijetno ga je dirnolo, da so največji in .najbolj razširjeni dunajski listi po polnem molčali o tajnostih, katere je razkrival lvovski volilni shod. Ali če se kakemu članu drž. zbornice očita, da je denar prejemal za svojo politično delavnost, mora se tako očitanje natančno preiskovati. Na to meri njegov nasvet, in tedaj se nadeja, da ga bode sprejela vsa zbornica.
Poslanec Madejski je imenom poljske stranke označil svoje stališče. Naglašal je, da
tako majhni! — Pri tem postavi svojo dlan komaj jeden vatel nad tla. — Rajni vaš oče, Bog mu daj nebeško kraljestvo, bil je redek mož. Dinje in tikve je imel zmerom take, kakor jih dandanes nikjer ne najdete. Tudi tukaj — nadaljuje in pelje Sponjko v stran:
—	tudi tukaj vam bodo pri mizi ponudili dinj — ali kake dinje? Ni jih vredno pogledati! Verujte mi, milostivi gospod, da je imel vaš oče take tikve — reče on skrivnostno in razširi roke, kakor bi hotel objeti debelo drevo: — pri moji duši, take!...
— Pojdimo obedovat, reče Grigorij Gri-gorjevič ter prime Ivana Fedoroviča za roko.
Grigorij Grigorjevič sede na navadno svoje mesto, na konci mize, obeže si ogromno servijeto in tak bil je ves podoben tistim junakom, ki si jih dajo slikati brivci na svoja kazala. Ivan Fedorovič sede ves zarudčl na odkazano mu mesto, nasproti gospodičinami; in Ivan Ivanovič ni opustil prilike, da se ne bi vsedel poleg njega, posebno vesel, ko bode vsaj komu mogel delati svoje opazke.
— Čemu si jemljete rep, Ivan Fedoro-
bi sicer lehko ovrgel marsikatero trditev Mag-goro, toda to se bode kasneje lehko storilo v odseku. Sedaj je tudi njemu in njegovim rojakom na tem, da se jasno vidi v tej zadevi, in za to bodo tudi poljski poslanci glasovali za Maggov nasvet.
Naravno, da se je predlog dr. Magga jednoglasno sprejel.
Seja se potem zaključi; prihodnje zborovanje bode v ponedeljek.
Dr. Riegerjev govor.
(Konec.)
Pri takih razmerah sploh nimamo vzroka, da bi se z Ogri spuščali v prepir, vsekako pa imamo potem tudi dovelj vzroka, da živimo z Ogri v najboljšem soglasji. Mi ne stojimo samo na zgodovinskem pravu in smo vselej pripravljeni, da zgodovinsko pravo Ogerske respektiramo, zahtevamo pa tudi na drugi strani, da tudi oni respektirajo naše zgodovinsko pravo. Razen tega imamo še tudi druge tehtne obzire. Priznati moramo, da ni morda nobenega drugega naroda v zvezi avstrijskih narodov, kateri bi imeli toliko bistvenih razlogov, za to skrbeti, da se ohrani avstrijsko cesarstvo kot naravno vezilo vseh onih rodov, kateri živijo med obema velikanoma, med nemškim in ruskim. Nobeden teh narodov pa ni za oostanek Avstrije tako interesovan, kakor češki in ogerski narod. Povejmo si odkrito: Nemec more hrepeneti po veliki Ger-maniji, in če bi avstrijsko cesarstvo razpalo, more tam najti svojo bodočnost. Jaz tu ne omenjam tega kot denuncijacijo, nikogar nečem sumničiti in konstatujem samo jeden faktum, naraven, jasno pred očmi ležeč fak-tum. Morda živi tudi kak Poljak, kateri se nadeje zopetne ustanovitve nekdanjega velikega poljskega kraljestva. Jaz ne vem, v koliko ta ideja vlada, vsekako pa je želja vsakega Poljaka, da bi se raztreseni elementi poljskega rodu v tej ali drugi obliki zopet združili. Tudi to si moremo predstavljati, da nekateri Jugoslovani morejo sanjati o usta-
vič; to je puran! reče starka Ivanu Fedoroviču, kateremu je ravno ponudil skledo vaški lakaj v sivem fraku in s črnimi krpami. — Vzemite si hrbta!
— Mamica! saj vas ni prosil nobeden, da se vmešavate! spregovori Grigorij Grigorjevič. — Bodite prepričani, gost vč sam, kaj mu je vzeti! Ivan Fedorovič! vzemite perot, vidite, to-le s pikami! Ali čemu ste vzeli tako malo ? Vzemite še stegno! Kaj pa ti s skledo tako odpiraš usta? poklekni in prosi! Precej reci: — Ivan Fedorovič, vzemite si stegno?
Ivan Fedorovič, vzemite si stegno! zarjove sluga s skledo v roci, ko se je vrgel na kolena.
— Hm! Pravi puran je to?! reče polu-glasno Ivan Ivanovič s zaničljivim obrazom, ko se je bil obrnil k svojemu sosedu: — kaj, to naj je puran ? Moje, moje purane da bi
vi	videli! Povem vam, da je'jedeu sam bolj masten nego deset takih, kakor ta. Ali mi verujete, gospod moj, da jih je grdo gledati, kadar hodijo po mojem dvorišči — tako so tolsti!...
novitvi slovanske države na jugu od Avstrije. Vse to se more misliti, a da bi češki ali ogerski narod med dvema velikanoma mogel ustanoviti še posebno samostojno državo, je zelo nevarna ideja, kajti ne bilo bi svetovati, zobati s tako velikimi gospodi črešnje, in obstanek tako male države v našem času, ko nastajajo povsodi velike države, je gotovo dvojljiv. Mi Čehi in Ogri moramo torej delati na to, da ohranimo avstrijsko zvezo narodov, ker v njej moremo najti najboljše in najgotovejše varstvo svoji lastni zgodovinski individualnosti in svojemu državopravnemu stališču.
To je gotovo moment, kateri nas približuje Ogrom. Konečno mora vsak priznati in tudi Ogri bodo gotovo sprevideli, da nemški centralisti niso bili nikdar njih prijatelji, in da bi, če bi imeli moč, zopet delali na centralizacijo Ogrov, bi jih spravili v stari tir, kakor so uže nekoč poskušali. Vsekako bi tudi ne bil razpad avstrijskega cesarstva ali ojačenje nemškega elementa v toliki meri, da bi sezal celo do ogerskih mej, za ogerski narod koristen. To so politični momenti, katere bode gotovo tudi vsak trezen Oger dobro preudaril.
V	slednjem času se zopet o tem govori in dunajski Nemci bi nam radi dokazali — saj vsak dan oznanjajo vsemu svetu — da smo nasprotniki zvezi z Nemčijo. Naravnost komično je, koliko truda si prizadenejo, da bi to dokazali. Oni želijo, da bi to bilo tako, da bi nas tem silneje mogli napadati, da smo sovražniki države in njenih interesov, da nismo pravi prijatelji Avstrije. Gospoda moja! Kakor so zdaj zadeve, moramo odkritosrčno želeti, da prijazna razmera z Nemčijo ostane ohranjena, razmera, katera bi izključila vsako vojsko z Nemčijo. (Odobravanje.) Kateri razumen človek bi pri nas mogel želeti vojske z Nemčijo? Saj mi moramo prvi dati za to vojsko svojo kožo in na našem hrbtu bi se boj izvojeval. Kdor je torej pravi prijatelj in ni skrit sovražnik našega naroda, mora priznati, da si nemoremo želeti vojske z Nemčijo in da nikomur ni toliko na tem ležeče, da se mir z Nemčijo ohrani, da se prijazno razmerje k Nemčiji ohrani, nego nam. Z Nemčijo si moremo najmenj želeti vojske, osebito zdaj, ko še precejšen čas potrebujemo za svoj duševni in materijalni razvoj. Te želje gotovo z nami delijo tudi Ogri in mi hodimo torej tudi tukaj jedno pot.
Če bi katera stranka v Avstriji delala na državnopravno združenje z Nemčijo, t. j. tako državnopravno združenje, da bi vsled nje cesarstvo v večji ali manjši meri zgubilo svojo samostojnost, svojo suverenost, vsled česar bi mi v neko državnopravno zavisnost od nemškega cesarstva prišli — tega vsekako ne moremo želeti, zavarovati pa bi se morali proti temu, morali bi se postaviti nasproti.
— Ivan Ivanovič, ti lažeš! reče Grigorij Grigorjevič, ki je poslušal njegov govor.
— Jaz vam povem, nadaljuje Ivan Ivanovič proti svojemu sosedu ter se dela, kakor bi ne bil slišal besed Grigorjevih — povem vam, da so mi lanskega leta, ko sem jih pripeljal v Pravljico, dajali za vsakega po petdeset rubljev in vender jih nisem hotel prodati.
— Ivan Ivanovič! povem ti, da lažeš! reče Grigorij Grigorijevič ter zavoljo veče jasnosti besede izgovarja zlog za zlogom in nekoliko glasneje nego prej.
Ali Ivan Ivanovič se dela, kakor bi se to kar nič ne tikalo njega, in govori, dasi nekoliko bolj tiho, dalje:
— Prav zares, gospod moj, nisem jih hotel dati. Noben posestnik v vsej Pravljici.. .
— Ivan Ivanovič! ti si tepec, veš, in druzega nič! reče Ivan Grigorjevič na glas.
—	Ivan Fedorovič zna to pač bolje od tebe in ti gotovo nič ne veruje!
Ivan Ivanovič, po polnem razžaljen, zdaj umolkne in začne obirati purana navzlic temu, da ni bil tako tolst, kakor tisti, katerih je bilo grdo gledati.
V	to mer bi se morali mi Čehi in tudi Ogri v jednaki meri braniti, kar je tudi važen moment; tu se zopet naši interesi srečujejo z ogerskimi. Sicer so odločilni elementi nemškega naroda z našo politiko bolj zadovoljni, nego z onimi, kateri si pri nas prisvajajo pravico, da zastopajo interese nemštva in zveze z nemškim cesarstvom. Naj torej gospodje na Dunaji govorijo, kar hočejo. V teh bistvenih stvareh, v kolikor se tičejo politike Avstrije so, s tem smo prepričani, naši interesi in pota z ogerskimi identični in mi bodemo tudi v bodočnosti hodili po tistih potih. Jaz sicer ne vem, kje bi našli kak vzrok, da bi Ogre sovražili, ali da bi celo interesom Ogerske nasprotovali. Kakor rečeno, kakor je bilo prej in kakor je, menim, še vedno, mi nimamo nobenega vzroka za to. Naši politični in go-spodarstveni odnošaji in nekova vzajemnost dajejo nam povod, da živimo v prijaznosti z Ogri.
Zdaj pa se hočem še z nekaterimi besedami spomniti, kako so se reči v Ogerski razvijale. Za svojega bivanja v Pešti sem vdobil prepričanje, da se je v Ogerski velikansko napredovalo, da je ogerska vlada na inteligenten, smotra si svet in vseskozi energičen način porabila čas, odkar je Ogerska samostojna in ima svojo avtonomijo, da pospešuje blagor procvitanje dežele na vsak možen način, na polji narodne ekonomije, kakor tudi na polji industrije in trgovine, nič merij pa tudi na polji vednostij. Delovanje ogerske vlade pa je časi prevroče, nobenih žrtev se ne straši. Prepričali smo se, da je ogerska vlada časi prinesla tako velike žrtve in jih še vedno prinaša, da je poprijela inicijativo, kjer bi si bila druga vlada komaj upala. V tem ko se pri nas vse večjidel začne s spod-bujo privatnih oseb, z lastuo močjo, prične in podpira tam vse vlada. Vsled tega so se mogle tam v razmerno kratkem času izvesti velike reči, katere bi drugod trebale dolgo časa. Ljubljenec ogerske vlade je središče ogerske države, Pešta, katera se je v slednjih desetih letih nepričakovano spremenila. Nekdo je dejal, ko se prekorači Litva, čuti se koj značaj vzhoda, tam je uže vse drugače, če je to istina, reči moram, da Pešta z divjo hitrostjo hrepeni na zapad ter si v vsem skuša pridobiti značaj zapadno-evropskih velikih mest. Vse novejše naprave, industrijna in trgovinska podjetja so se tu skoro izčarala v najkrajšem času. Tu je obilo število krasnih poslopij, cele ulice so se prerile jednako kakor pod Napoleonom. Tudi na polji vede je prinesla ogerska vlada velike žrtve. Tu je politehnični zavod, dve vseučilišči in uže se namerava ustanoviti tretje za ta razmerno ne velik narod šola umetelj-nosti, bogat narodni muzej, krasna razstava umeteljnostij v umeteljniški hiši, obrtna šola i. t. d. Tudi za šolstvo se je sijajno skrbelo; za srednje šole osebito so se zidale skoro
Rožljanje n6ž, žlic in krožnikov zabavo nekoliko ustavi, ali bolj nego vse, se je slišalo, kako je srebal Grigorij Grigorjevič mozeg iz koštrunove kosti.
— Ali ste brali, vpraša po malem odmoru Ivan Ivanovič ter povesi glavo iz svoje zavratne bričke k Ivanu Fedoroviču, ali ste brali knjigo: »Potovanje Korobejnikovo po obljubljeni deželi"? To je za dušo in srce prava slast! Dandanes takih bukev ne tiskajo več. Prav žal mi je, da nisem pogledal, iz katerega leta je.
Ko zasliši Ivan Fedorovič, da se govori o knjigi, začne marljivo srebati omako.
— Zares čudno je, gospod moj, ako pomislite, da je navaden meščan obiskal vse tiste kraje: več nego tri tisoči vrst, gospod moj! Več nego tri tisoči vrst! V resnici, sam Gospod Bog ga je moral smatrati vrednega, da obišče Palestino in Jeruzalem.
— Vi torej pravite, da je bil on — reče Ivan Fedorovič, kateri je še od svojega vojaškega sluge slišal marsikaj o Jeruzalemu — da je bil on v Jeruzalemu?
— O čem govorite, Ivan Fedorovič? reče na konci mize Grigorij Grigorjevič.
palače. V dalnjem govoru omenja govornik velik napredek v trgovini in obrtniji, kakor tudi v mirnem kmetovanji, da je ogerski narod v slednjih letih si pridobil mnogo moči, da je postal važen političen faktor, s katerim sc mora računiti. Govornik sklenil je svoj govor s besedami: kakor sem, gospSda moja, uže razložil, nimamo najmanjšega vzroka, da bi se ogerskemu narodu, v katero koli smer, sovražno nasproti postavljali, nasprotno moramo želeti, da razmerje med nami in Ogri postane še prijaznejše, kakor med sosedoma, katera sta si med seboj dobra in si nočeta nikdar škodovati v prepričanji, da si morata med seboj koristiti, da se bosta v bodočnosti še potrebovala in da je za oba bolje, da se med seboj sporazumeta. Žal! da to ni bilo vedno tako. Marsikateri nedorazum nam je škodoval, še več pa pomanjkanje sporazuma. Marsikaj je šlo po strani, da nismo bili v sporazumu in tudi nismo iskali sporazuma. Moja želja je, da bi bilo bodoče bolje v blagor našega naroda, čegar dolžnost je, da goji realno politiko, da ne lovi nedosegljivih idealov, marveč se drži realnih tal, resničnih faktorjev, da obdrži to, kar imediate in istinito našemu narodu more dati moč in mu zagotoviti boljšo bodočnost.
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Slovenski državni poslanci posvetovali so se, kakor se poroča »Sudsteirische Post", koj po njihovem prihodu na Dunaj o postopanji ter o sredstvih, s katerimi bi se moglo pospeševati izvedenje narodnih pravic slovenskih. Večina državnega zbora da je obljubila svojo podporo.
Hohenvvartov klub posvetoval se je zadnji petek o zakonski osnovi glede prakse odvetniških kandidatov, katera se ima podaljšati od 7 na 8 let. Vsak odvetniški kandidat bode moral v prihodnje po predloženem zakonskem načrtu imeti dveletno sodnijsko prakso Hohen-wart,ov klub je zaključil glasovati proti novemu načrtu; ako bi pa ta vender le bil sprejet, naj ima veljave samo za one kandidate, kateri bodo zanaprej nastopili prakso.
Gospodarstveui odsek državnega zbora posvetoval se je o vladnem predlogu gledč trtne uši. Sprejel se je med ostalim zaključek, da ima, ako se kateri vinograd zaradi trtne uši uniči, tretjino vrednosti vinograda plačati država, drugo tretjino dežela, eno tretjino škode pa bode trpel lastnik vinograda, sam. Izvestiteljem o predlogu gledč trtne uši voljen je bil poslanec vitez Sochor.
Ogerski oficijozni listi javljajo, da bode krvatski sabor v teku tega meseca ob-državal dve seji, in sicer 27. in 28. decembra. Ker se proračun za leto 1885 ne more letos več rešiti, zahtevala bode vlada trimesečno indemniteto.
— Jaz, no jaz sem hotel opaziti, da je na svetu več strašno oddaljenih dežel! reče Ivan Fedorovič, ki je bil srčno zadovoljen, da se mu je posrečilo, spraviti na dan tako dolgo in težavno frazo.
— Ne verujte mu, Ivan Fedorovič! reče Grigorij Grigorjevič, ki je časi slabo slišal:
—	ta vam r enomer laže!
V	tem je bil obed dokončan. Grigorij Grigorjevič odpravi se v svojo sobo, da bi po svoji navadi nekoliko zadremal; gosta pa gresta za staro gospodinjo in gospicama v sobo za goste; tam najdejo isto mizo, na kateri so pustili, ko so odšli obedovat, samo žganje, po polnem spremenjeno; pokrivale so jo čaše z raznim vkuhanim sadjem in krožniki s tik-vami, višnjami in dinjami.
Nenavzočnost Grigorija Grigorjeviča se je kmalo v vsem občutila: gospodinja postala je gostobesednejša in neprošena je izdala marsikako skrivnost, kako je delati paste in sušiti sadje. Celo gospici sta počeli govoriti ; ali plavolaska, ki se je zdela za šest let mlajša od svoje okolo petindvajset let stare sestre, bila je bolj tiha.
(Dalje prihodnjič.)
Tuje dežele.
Ruska mojnarica broji po najnovejših izkazih 388 ladij, 900 topov, 3930 častnikov, med temi 140 admiralov in generalov^ter 25 800 mož. Razvidno je, da je broj višjih častnikov v mornarici nerazmerno visok. Vsled tega izdal je vojni minister mirovinski statut, ki je uže dobil cesarsko sankcijo, vsled katerega pojde o novem letu čez 1000 pomorskih častnikov v penzijo.
V italijanskem parlamentu zavzemajo čem dalje tem večo pozornost agrikulturna vprašanja. Iz Rima se poroča, da se snuje v zbornici klub, kateri se bode navlastito bavi z gospodarstvenimi vprašanji.
Predsedovanje Angležke med Francijo in Kitajem gledč miru ostalo je brezvspešno. Kitajska ostaja pri svoji trmoglavosti; radi tega Francoski ne bode preostalo druzega, nego energično postopati proti Kitajski ter jo tem načinom prisiliti k miru. — Francoske pomoCne čete prispejo koncem prihodnjega meseca na opredeljeno mesto. Potem se bode odločilna akcija takoj pričela.
Razne vesti.
— (Akademija znanosti.) V seji dnč 10. decembra historično-filozofičnega oddelka so se predložila sledeča dela: Prof. dr. A. Huber t Ino-mostu: „Vjetje ogerskih kraljic Elizabete in Marije in boji cesarja Žige zoper ne-napolitansko stranko ter druge državne sovražnike iz let 1336 do 1395.“ — Dr. Rudolf Dvorak, profesor na češki gimnaziji, je poslal razpravo: „0 tujkah v koranu"; prof. dr. Ant. Zingerle v Inomostu pa: „Študije o Hilarija pl. Poitiersa razlagi psalmov.11
  (Bacilna vojska.) Poročilo komisije,
katero je poslala angleška vlada v Indijo, da študira kužne bolezni, posebno pa kolero, se je te dni izdalo v javnost. Angleški učenjaki, ki so šli v ta namen v okužene kraje, po polnem zavračajo Kochovo toorijo v bacilih. Dostikrat se pripeti, da se no najdejo nikaki sledovi bacil pri bolnikih, nikdar pa jih komisija ni videla v krvi ali v črevah. Vsi poskusi, da bi se z bacili inficirale živali, so se ponesrečili.
Domače stvari.
— Nj. c. in kr. apostolsko veličanstvo izvolilo je dolski občini Dragatuš za zidanje šole dovoliti podporo 300 gld. iz Najvišje zasebne blagajnice.
— (Umeščenje prečastitega gospoda knozoškofa dr. Jakoba Missija) vršilo se je včeraj dopoludne. Okolo 9. ure zbrali so se načelniki in dostojanstveniki raznih uradov pred stolno cerkvijo, da vzprojmo novega vladiko. Prišel je vzprejet novega knezo-vladiko gospod deželni predsednik baron Wi n klor, gospodje: dvorni sv&tnik grof Chorinsky, deželne sodnije predsednik Kap ret z, nadsodnije svetovalca Kočevar in Persche, deželni glavar grof Thurn, nadfinančna svetovalca Dimitz in Račič, v cerkvi so bili gospodje: mestni župan ljubljanski P. Grasselli in mnogo mestnih odbornikov, predsednik trgovinske in obrtne zbornice Kušar, ravnatelji in učitelji različnih učiteljišč. Na desni strani so bili: Nj. ekscelenca fml. baron Rein-lander, polkovnika Hoyrovsky in Švara, nadštabni zdravnik dr. Stavva in mnogo drugih častnikov. Pred stolno cerkvijo postavila so se tudi naslednja društva: Katoliško društvo z zastavo, katoliško društvo pomočnikov z zastavo, veteransko društvo z zastavo, ljubljanski „Sokol“ z zastavo, ljubljanska in viška požarna straža. Okolo polu dosote ure prišel jo prečastiti gospod knezo-vladika in začel se je sprevod po vzporedu, katerega smo uže priobčili. Sprevod šel je okolo vodnjaka na trgu in zopot nazaj v cerkev. V cerkvi se jo potem vršila slovesnost po uže omenjonem vsporedu. Ob sprevodu bil je vos trg poln občinstva. — Popoludmš ob 2. uri bil je obed, h ka-teromu so bili povabljeni razen najvišjih duhovenskih dostojanstvenikov tudi prvi civilni vojaški dostojanstveniki.
Pri obedu govoril je (nemški) knezo-škof naslednjo napitnico: Dve sili sta, kateri se kažeta pri imenovanji škofa: Nj. svetost papež, načelnik, na katerega jo Kristus sezidal svojo cerkev, in Nj. apostolsko veličanstvo. Če se danes teh dveh posebno spominam, se to ne zgodi, jaz smem iz srca reči, gotovo ne, ker sta se v meni zjedinila pri imenovanji škofom, kajti jaz pač čutim, da je, osobito v naših časih, težko breme, katero so je naložilo na moja ramena. JNTo, ni egoizem, marveč odkritosrčna ljubezen do vkupnega duhovenskega očeta in na drugi strani do prevzvišenega vladarja, pod čogar varstvom nam hvala Bogu ni zabranjeno biti vernim katoličanom. Da ravno v tem vernem razmerji k papežu v veri najdem kot zvest katoličan, duhovnik in škof najgotovejžo garancijo za ljubezen in zvestobo tudi do prevzvišenega cesarja in gospoda. Kot katoličan, kot škof, kot podanik vas prosim, da z menoj jednoglasno zakličete: Živio Nj. svetost papež, živio Nj. c. in kr. veličanstvo naš najpremilostnejši cesar in gospod! Živio, živio, živio! Na to zdravico stroljalo se je s topovi na Gradu.
Drugo napitnico govoril je gospod deželni predsednik na zdravje novega knezo-škofa tako-le (nemški): Prečastita gospoda! Danes je za ljubljansko vladikovino veselja dan, kajti dobila je po dolgem času danes zopet svojega pastirja, moža, kateri bode, oblagodarjen s plemenitimi darovi duha in srca, kot luč vodil vernike po poti kreposti in blagra. A tudi cesarska vlada, katero zastopati imam jaz čast, se sme veseliti tega lepega dneva. Po čemer vlada hrepeni, vam je, gospoda moja, pač znano, nje program se glasi: Sprava in sloga med raznimi rodovi naše velike in ljubljene domovine. In ta program se gotovo ujema z onim, ka-torega se ima držati in izvesti blagovestnik cerkve. Zato so moro vlada radovati ob dnevu, ko je naš novi vladika nastopil svoje mesto. — (Potem slovenski:) Voščim torej v imenu vlade prevzviše-nemu vladiki dežele kranjske iz dna srca, da bi mu vsegamogočni Bog podelil pogum in moč, da bi zamogel svojo težavno nalogo modro in vspešno izvrševati; voščim mu, da bi se po 25 letih blago-nosnoga njegovega delovanja vernim škofije ljubljansko vnovič ponudila lepa prilika, današnji podobna, priklanjati se svojemu višemu pastirju ter mu, še krepkemu na telesu in na duhu, voščiti še dolgo vrsto srečnih let. Ia da bi se to zgodilo, vabim častito gospodo, naj vzdigno kozarce in naj z menoj pije na zdravje prečastitemu gospodu knezo-škofu Jakobu. Živio! Hoch!
Na to jo odzdravil zopet premilostivi gospod knezo-škof: Pomirjenje vseh narodov in rodov, to jo, kar nam je gospod deželni predsednik ravnokar povedal, program, katerega si jo vlada zapisala na svoj prapor. Z veliko radostjo izrekam, da vlada to pomirjevanjo ni mogla položiti v sreč-nejške roko, kakor v te, v katerih je zdaj. Uže iz tega vzroka čutim se kot škof ljubljanske škofije dolžnega, da mu izrečem svoje spoštovanje. A je še daluje čuvstvo, katero me sili, namreč čuvstvo hvaležnosti, s katero mi je od prvega trenotja prišel nasproti. Prosim vas torej, da z menoj zakličete : Bog ohrani še mnogo let deželi kranjski našega prečastitega gospoda deželnega predsednika. Živio! Hoch!
— (Serenada.) Moški pevski zbor tukajšnje čitalnice zapel je v soboto zvečer ob 9. uri podoknico novemu knezoškofu dr. J. Misiji. Pele so se pod vodstvom gosp. Valente tri pesni. Knozoškof poslušal je ves čas petje pri oknu ter se konečno zahvalil pevcem za prekrasno petje.
— (Slikar Janez Wolf) umrl j0 na-gloma v petek proti večeru. Bolni umetnik se je peljal z izvoščekom v tukajšnjo bdlnico, a med potom jo v kočiji umrl. — Janez Wolf bil je izvanredno izobražen in duhovit mož, Poprej častnik, šol jo pozneje na razne laško slikarsko akademije’ na katerih so je uril več let. Dospevši na Kranjsko, gojil je posebno historično slikarstvo in kmalo je zaslovel po svojih umotvorih, s katerimi je ozaljševal razne kranjske cerkve. Podobe njegove so posebno v prvih letih velike umetniške vrednosti in mu zagotavljajo prvo mesto med dosedanjimi kranjskimi cerkvenimi slikarji. V zadnjih letih se je umetniku vsled raznih nezgod materi-jalno stanjo dokaj shujšalo in gonijalni mož moral se je čestokrat hudo boriti za obstanek, kar je deloma tudi neugodno vplivalo na proizvode nje-
govega duha. — Smrt njegova je neprecenljiva zguba za domačo umetnost in jako bi našemu narodu vstregel, kdor bi opisal delovanje umršega umetnika in ocenil pomen njegov za razvitek slovenskega slikarstva. — Janez Wolf bil je v 59. letu; bodi mu zemljica lahka!
— (Literarno zabavni klub) imel jo v soboto zvečer ob 8. uri svoj zabaven večer v hotelu „pri Maliči." Sešlo se jo okolu 30 gospodov. Čital je g. E. Lah prav zanimljive statistične črtice. Prodalo se je ta večer med članove tudi 20 srečk za „Narodni dom“ v Ljubljani.
— (Iz Rateč) se nam poroča: Ko je dne 6. t. m. pilar Tomaž Strojar iz kovanja šel iz Bele Peči na kolodvor v Rateče, hoteč se odpeljati domov, stopi mu nenadno nasproti na cesti neznan človek ter ga vpraša, če je zdaj dobil pri fužinah več denarja. Strojar mu jo na to vprašanje odgovoril, da blizu 30 gld. Sla sta nekaj časa dalje, kar se tujec vstopi pred Strojarja ter reče: „Fantič, denar sem, ali pa bo smrt11 ! ter udari Strojarja, a Strojar se umakne udarcu. Na to pa Strojar zamahne krepko po napadalcu ter ga pobije na tla. Ta roparski napadalec bil je, kakor je pokazala preiskava, 411etni neoženjeni hlapec Šimen Korstern iz Rateč.
— (Požarna kronika.) Dnč 13.decembra zvečer ob 6. uri nastal je ogenj v hlevu posestnika Janeza P. na Karolinški zemlji pri Ljubljani; v kratkem so je plamen poprijel hiše in ni dolgo trajalo, pa je bilo vse v ognji. Zgorela je hiša s hlevom vred, a tudi dokaj sena in slame; škode je 1600 gld. Sumi se, da je zanetil desetletni sinek posestnikov iz maščevanja, ker so ga stariši kregali zaradi zanemarjenja šole. Vsled megle stražnik na Gradu ni zapazil ognja in zato ni bilo požarne straže na pomoč. — Dne 8. t. m. ob 11 ‘/s uri dopoludne pričelo je goreti v shrambi za stiljo pri poslopji Josipa Tuma iz Podzida (obč. Sv. Ožbald); ogenj upepelil je hišo, gospodarsko poslopje in vso krmo. Zažgali so baje otroci posestnikovi.
— (Občinska volitev.) Pri volitvi novega občinskega zastopa za občino Županje Njive bil jo županom izvoljen Florijan Berli, občinskima svetovalcema pa Ivan Balantič in Josip Kregar.
— (Grozna smrt.) Poroča se nam: Dn6 10. t. m. okolo 12. ure dopoludne našli so ogljarja Josipa Pungarška iz Lokavca v gozdu „Praterjeva hosta“ mrtvega na gorečem kopišči. Nesrečnež prišel jo dne 9. t. m. proti večeru k posestniku Andreju Poljancu v Hutensi, od koder jo zopet nekoliko pijan odšel ob 8 V, uri. Najbrže so je nesrečnež potem v pijanosti vlegel na kopišče tor tam našel smrt.
— (Najdeno truplo.) Dnč 10. t. m. našli so v potoku Gradaščica na plitvem prostoru truplo berača Frana Rožnika, kateri je stanoval v Dvoru. Nesrečnež jo časi preveč globoko pogledal v kupico.
— (Iz Trsta) se dnč 14. t. ra. poroča: Nadsodnijo predsednik Kemperle je danes zjutraj umrl.
Iz sodnice.
Ljubljanski anarhisti pred porotniki v Celovci.
(Dalje.)
Obravnava se zopot prične v nodeljo ob 2 uri 7 minut popoludne. Zasliši so priča Trampuš. Priča se zapriseže.
Priča je bil član delavskega društva od leta 1879 do 1884. Od junija 1884 je član slovenskega društva „ Slavec". Priča pozna zatoženco kot odbornike delavskega izobraževalnega društva Razpon v društvu da so nastali samo zaradi petja!
O govornik.h“ v »društvu« mu ni znano. O iz-ključenji Zadnika pripoveduje priča, da je bil StOck-bauei proti; Tuma pa da je dejal, da Zadnik ni za stianko, da jo neka dopisnica svarila pred njim, zatorej se mora izključiti. Za kakovost strank da so ni brigal in tudi nič ne umeje. Da bi bil Zadnik zaradi narodnosti izključen, ne v6 priča nič. Izmed zatožencev je bil pevec samo Dhft. Odkar je Zadnik prišel v društvo, so nastali prepiri. On je bil na Zadnikovi strani. Žoleznikar ga je zaradi tega „zmerneža" psoval. V noki gostilni sta se s Sturmom razprla, in ta mu je dejal, da ima „slamo v glavi", on hoče tako, a oni (Tuma iu drugovi) hočejo drugačo.
Priča Matija Kunc, urednik „ Obrtnika", krojač, sc zapriseže. Priča je od 1. 1866 v Ljubljani, od 1. 1871 do 1874 je bil načelnik delavskemu izobraževalnemu društvu. Ko je dostal svojo vojaško službo, ostal je samo še nekaj mesecev član društva Začetkom se je v društvu poganjal za Schulze-Delitzscha, pozneje je deloval v društvu za splošno volilno pravico. Tako je društvo ostalo, dokler se ni vsled Peukertove agitacije nagnilo na anarhistično stran. Priča meni, da anarhisti hote vse obstoječe prevrniti. Izraz „ekonomišča oprostitev" je po mnenju priče nezmisel in meni, da večina nima o tem pravega pojma, mislijo pa si morda prilastitev (rop) tujega imetja. „Propaganda dejanja11 da je terorizem v dosego anarhističnih namer.
O razmerah zatožencev v društvu iz lastnega opazovanja ne ve nič. Po njegovem mnenji pa jo Železnikar mnogo storil, da se uvedejo anarhistične ideje. Kriegla pozna le malo, Sturma je morda Žoloznikar zapeljal o Dhuu in Tumi ve premalo; sicer ve o Železnikarju večinoma tudi samo to, kar je čul govoirti, in on da ga jo zaradi njegove pretiranosti in nedoslednosti smatral norcem, kateri bi bil ravno tako rad — iz domišljivosti svoje velikosti — pripravljen postati predsednik ljudo-vlade, kakor načelnik katoliške družbe. Škodovati bi mogel, ker mu niso znani pojmovi.
Priča pravi, da jo „Zukunft“ mnogo več vplivala, nego „Freiheit“.
Priča omenja, da so se razpori v društvu o socijalnih vprašanjih zakrili s plaščem narodnostnega prepira.
Urednik ^Ljudskega Glasu", čegar solastnik jo postal Železnikar, da mu jo pripovedoval, da mu je Železnikar izročil nekatere članke, katerih pa ni smel priobčiti, ker so bili preveč radikalno-socijalistični.
O pošiljatvi tiskovin iz Trsta izreka priča, da je v njih našel večinoma Železnikarjeve idejo, in on meni, da je zmožen, če tudi s trudom, pisati kaj takega.
Priča pravi, da je zatoženec Sturm odpn gostilno, da bi si nekoliko opomogel; a ker so Železnikar in drugi tja prišli, je morda kar tja v en dan v njih rog trobil.
Glede Breskvarjevih tiskovin je priča čul Dekvala izraziti se, da je Tuma dejal, predno so došle, da jih pričakuje.
Priča Grablovic govori nerazumljivo.
Na vprašanje državnega pravdnika o izroku Sturmovem glede Železnikarja izreka priča, da je svaril Sturma pred Železnikarjem in da mu jo Stnrm obljubil, da ga hoče slušati. Ko jo priča nekoč dejcl, da je Železnikar plašljiv, je Sturm odgovoril, da Železnikar ni tako plašljiv, da bi bil v stanu storiti, kar morda nobeden drugi.
Sturm omenja, da se ta njegov izrek nanaša samo na delovanje Železnikarjevo v shodih.
Zagovornik vpraša pričo, če ima kaj dejanj-skih dokazov, da je Železnikar imel nevaren vpliv na Sturma.
Priča omenja, da je bil Sturm Železnikarjev delavec, da je od njega dobival denar. Njemu se Železnikar ne zdi. nevaren razumnim, omikanim osebam, a nevaren neomikanim.
Uname se zanimljiv razgovor jned zagovornikom in pričo o razmerji priče k Železnikarju.
Železnikar oznamenuje pričo nečimernežem, kateri mu je o priliki dejal, da jo škoda, da so on (Železnikar) ne hlini, kajti drugače bi prišel lehko v škodo; priča ga je povabil v obrtno društvo, ker se v nepolitičnih društvih lažjo kaj skrivnega počenja.
Tuma omenja, da ni resnica, da bi bil narodnostni prepir samo plašč, s katerim so se zakrivala druga vprašanja; Breskvarja pozna od mladih nog in je bil z njim v kupčijski zvezi.
Priča Pran Perdan se zapriseže. Bil jo član društva okolo štiri do pet mesecev. Pred nekaterimi tremi leti poslal mu je Dhii nekov papir z naročilom, naj ga čita, čegar pa ni storil. Na vprašanje državnega pravdnika, če se med vožnjo sim ni razgovarjal o izpovedbah prič, odgovarja priča zanikalno.
Priča Pran Zamot se zapriseže. Priča je bil član društva skozi osem mesecev; udeleževal soje pevskih vaj, za politiko pa se ni brigal.
Odgovorni uradnik prof. Fr. buklj e.
Priča Ivan Justin se zapriseže. Priča je bil član in pevovodja. On omenja, du so bili prepiri v društvu zaradi narodnosti le časi; o izklju-čenji Zadnika mu ni znano; o socijalnem strankarstvu med delavci ne ve priča mnogo. Priča je izstopil, ker je bil v „Radikalu“ napaden, ker je bil pristaš zmerne stranke.
Priča Alojzij C er er se zapriseže. Bil je član z nekaterimi presledki od 1. 1876 do 1882. Priča izpove, da mu je Sturm dejal, da mu je Zadnik ponudil tiskovine, a on (Sturm) jih ni hotel sprejeti.
Na vprašanje državnega pravdnika o raz-govarjanji prič med potovanjem omenja priča, da sme skoro trditi, da sta Justin in Perdan namo-rovala, se po polnem oprati.
Ob 6. uri pretrga predsednik obravnavo.
Ko se zopet prične obravnava, se zasliši priča Ivan Železnikar, urednik „Slov. Naroda". Priča je bil kot urednik navzočen pri raznih zborovanjih, pri katerih se je govorilo o navadnih vprašanjih, o bodi delavcev itd. Priča je delovanje zatožon-cev v nekom šaljivem listu kot utopično osmešil. O narodnostnih prepirih v društvu mu ni nič znano; pač pa jo javno mnenje v Ljubljani tako, da vsaj prvi trijo zatoženci pripadajo nevarni stranki. Zato so tudi v ljubljanski čitalnici iskali vzroka, da bi Železnikarja izključili. Priča pravi, da je jedno mesto v neki tiskovini identično z izrekom Želez-nikarjevim, drugo pa z izrekom Sturmovim „Ljudski Glas“ oznamenuje priča kot list neprostovoljne komike, „Obrtnik“ pa je resen, strokoven list.
Priča opomina zatoženca Železnikarja na besede, katere je izjavil žurnalistu Konscheggu na Dunaji glede cesarskega dvorca in Pran-Josipove vojašnice. Zatoženec meni, da je to izmišljotina.
Ob 7. uri pretrga predsednik sejo.
(Dalje prihodnjič.)
Telegrami »Ljubljanskemu Listu “
Linec, 15. decembra. Včeraj v jutro zasačila je dunajska policija v Urfahiu štiri anarhiste ter jih zaprla. Našla je tudi dele tiskarskega stroja, projektile in tiskovine.
Telegrafično borzno poročilo
z dni 16. decembra.
gld.
Jednotni drž. dolg v	bankovcih......................81-70
>	»	>	»	srebru	.  ....................82-95
Zlata renta..........................................104-05
5°/p avstr, renta.....................................96-90
Delnice ndrodne banka.............................  858-	—
Kreditne delnice................................... 295-	—
London 10 lir sterling...............................123-35
20 fraukovec......................................... 9'765
Cekini c. kr.......................................... 5-78
100 drž. mark.........................................60-20
Uradni glasnik
z dne 13. decembra.
Pod varstvom: C. kr. dež. sodnija proglaša Andreja Ovna z Dobrave št. 1 zapravljivcem ter se je istemu postavil varuhom Jos. Hribernik, posestnik na Dobravi.
Tujei.
Dni 13. decembra.
Pri Maliči: Stroheim, Sommer, Polakf Quapil, trgovci, z Dunaja. — Robida, trgovec, z Reke. — Mlekuž, zasebnik, iz Celovca. — Lavrič, posestnik, iz Rakeka.
Pri Slonu: Weinek, trgovec, z Dunaja. — Pl. Kubanyi, lekar, z materjo, iz Siska. — Schauta, gozdar, iz Hammerstiela.
Pri Južnem kolodvoru: Ravnikar iz Bosne. — Vipory, uradnik, s sestro, iz Maribora. — Knap iz Šoštanja.
—	Urbanc z Krškega.
Pri Avstr, carji: Verbais iz Domžale.
Tržne cene.
V Ljubljani, 13. dec.: Hektoliter banaške pšenice velja 7 gld. 24 kr., domače 6 gld. 34 kr.; ječmen 4 gld. 71 kr.; rež 5 gld. 4 kr.; ajda 4 gld. 55 kr.; proso 5 gld. 53 kr.; turšica 5 gld. 48 kr.; oves 3 gld. 9 kr.; 100 kilogramov krompirja 2 gld. 86 kr.; leča liektol. po 8 gld. — kr., bob 8 gld., fižol 8 gld. 50 kr.
— Goveja mast kilo po 92 kr., salo po 82 kr., Špeh po 58 kr., prekajen po 72 kr., maslo (sirovo) 84 kr., jajce 3 kr.; liter mleka 8 kr., kilo govejega mesa 64 kr., telečjega 60 kr., svinjina 54 kr., drobniško po 36 kr,
— Piške po 45 kr., golobi 17 kr.; 100 kilo sena 1 gld. 69 kr., slame 1 gld. 60 kr. Seženj trdih drv 7 gld. 50 kr.; mehkih 5 gld. — kr. — Vino, rudeče, 100 litrov (v skladišči) 24 gld., belo 20 gld.
Tiskata in zaliigata I g. v.
Umrli so:
Dne 12. decembra. Ivan Wolf, rectc Pajer, akademični slikar, 59 1., mej prenosom v b61nico zadet od mrtvouda.
Dn6 13. decembra. Jakob Vičič, delavec, 72 1., IIradeckyjeva vas št. 2, mrtvoud.
V civilni bolnici:
Dne 13. decembra. Fran Grošelj, goslač, 70 1., srčna hiba.
Srečke
z dni 13. decembra.
Dunaj:	28	18	2	73	87.
Gradec:	72	14	15	08	30.
Meteorologično poročilo.
3 Q	Čas opazovanja	Stanjo barometra v ram	Tompe- ratura	Vetrovi	Nebo	Mo-krina ▼ mm
| 13. dec. |	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	744 04 744-24 744-76	— 2-0 + 0-6 — 2-2	bzv. jzpd. sl. bzv.	megla » »	0-00
O <X> rcs rH	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	744-08 742-30 742-30	—	4-8 + 4-4 -	0-2	vzh. sl. svzh. sl. vzh. sl.	js- » >	000
Zobni zflravnit Staiger
z Dunaja
stanuje ¥ hotelu „pri Maliči", II. nadstropje, sobi št. 23—24.
Zdravi vsak dan od 9. do polu 1. ure in od 2. do 4. ure popoludne.
Vse operacije, najmodernejšim zahtevam sedanje d6be ugajajoč, izvršujejo se brzo in sigurno. (134) 1
Za neko gostilnico v dobrem kraji na deželi
išče se gostilničar.
Dotične poizvedbe daje opravnižtvo «Ljubljan-skega Lista. >	(132)	3—1
Za prihodnje leto 1885.
V zalogi pri
Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bambergu v Ljubljani
ja izšla:
Slovenska
F*i»atika
za navadno leto 1885.
Cena »ni Pratiki 18 kr. — Razpečevalcem dajemo našo Pratiko jako cenejše.
Piccolijeva esenca za želodec
od Gk Piooolija, lekarja v Ljubljani,
kakor je razvidno iz pismenih zahval in zdravniških svedočeb, koje so bile izvoditelju te esence vposlane, ozdralja želodečne in podtrebušne bolezni, grižo v črevesu, krče, želodečno in premen-ljivo mrzlico, zabasanje telesa, zlato žilo, zlatenico, trganje po glavi i. t. d. in je najboljše sredstvo za glistova deca.
Stoklenlčloa 10 kr. V škatuljah po 12 ste-kleničic vpošilja izvoditelj to esenco proti povzetji zneska 1 gold. 36 kr. Pri večjem nakupu dovoljuje se primeren rabat.	(104)	15—5
Kleinmayr & Ped. Damborg v Ljubljani.