Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Rlva Piazzutta, 18 • Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
L
Leto XL. - Štev. 44 (2023)
Gorica - četrtek, 17. novembra 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 1000
Ob trideseti Cecilijanki
(1958-1988)
Težko je nanizati nekaj ustreznih misli ob taki obletnici, kot jo letos praznuje goriška Cecilijanka. Okrogla obletnica — trideset let — pomeni za glavno goriško pevsko prireditev gotovo lep uspeh. To pa ni le uspeh naše zborovske kulture, ampak tudi celotne naše prosvetne in narodne dejavnosti v drugem povojnem obdobju. Trideset let slovenske zamejske kulturne in življenjske moči priča, da se primorski, posebej goriški Slovenci nočejo predati usodi ali fatalistično kloniti asimilaciji, ki iz dneva v dan nekje skrito grozi ne povsem zaščiteni narodni manj-čini. Ne - to ni in ne bo spominsko praznovanje ob zadnji uri ali bližajočem se koncu, to je in bo praznovanje odločne narodne biti, ki prav s pesmijo svetlo gleda naprej in gre naproti svoji jasno začrtani bodočnosti.
Ko je pred tridesetimi leti na skromnih odrskih deskah Marijinega doma na Pla-cuti prvič v obliki tekmovanja zadonela pesem sodelujočih pevskih zborov, gotovo nismo pričakovali, da se bo v bodoče ta zamisel tako lepo razrasla in razvejala. Skozi neštevilne ovire in težave, pa tudi mimo zasluženega zadoščenja prireditelja — Zveze slovenske katoliške prosvete, ki že od vsega začetka to prireditev izpeljuje in vodi. Nedvomno gre tudi za nesebično delo in trud vseh, ki pri njej sodelujejo — pevcev, zborovodij, ljubiteljev naše pesmi in vseh onih, ki Cecilijanko tako ali drugače spremljajo.
Duša in mentor te prireditve je bil od vsega začetka pokojni prof. Mirko Filej, ki je dal tudi s skupino drugih goriških kulturnih delavcev skoraj istočasno pobudo za ustanovitev Zveze (tudi ta slavi svoj trideseti jubilej). Sam je na vseh prvih izdajah do svoje prerane smrti leta 1962 nastopal na njej z goriškim mešanim zborom Lojze Bratuž. Zato gre njemu prva oddolžitev. Svojo posebno vlogo sta med pokojnimi kulturnimi delavci imela prav gotovo tudi pevovodja in organist Maks Debenjak ter vsestranski prosvetni delavec in pevec Viktor Prašnik. Vsem naša zahvala!
Kaj nam pomeni Cecilijanka? Kakšno vlogo je že od svojega začetka odigrala
tw.w-.x-. '<	:
Letošnji Dan mrtvih v Sloveniji
v goriškem in sploh v primorskem prostoru?
Primorski Slovenci smo v teku večstoletne zgodovine prav s pesmijo spremljali svoje nelahko življenje in boj za obstanek. Od kmečkih uporov do taborov v dobi narodnega prebujenja pa spet v temni dobi fašistične raznarodovalne politike in preganjanj do osvobodilnega boja in zmage demokracije nad nasiljem — vse to je zlasti slovenski primorski človek vedno povezoval z besedo, pesmijo in glasbo.
Tudi goriška zborovska tradicija kaže prav te poteze slovenskega čutenja in samozavesti, ki jo odražajo sami naši u-stvarjalci. Imena Danilo Fajgelj, Hrabro-slav Volarič, Marij Kogoj, Vinko Vodopivec, Emil Komel, Lojze Bratuž, Mirko Filej, Mirko Rener, Stanko Jericijo — da iz vsake dobe beležimo vsaj po eno — so gotovo začrtala goriški glasbeni, posebej zborovski ustvarjalnosti svoj nenadomestljiv in neminljiv pomen.
Goriška je danes še vedno v ospredju zborovskega in glasbenega dogajanja. Kmalu za prvimi Cecilijankami so se v našem mestu začeli pojavljati drugi, podobni pevski nastopi oz. revije. Tako je nastalo kasneje mednarodno tekmovanje pevskih zborov Seghizzi, tako je začela revija Primorska poje (ki zbira zbore z obeh strani meje), it. Tudi sama Cecilijanka je v kasnejših letih, zlasti v zadnjih izdajah, za-doblla nove razsežnosti. Tako so danes lahko pred nami pevke in pevci z Goriške, Tržaške, Beneške Slovenije in Kanalske doline, pa spet z Goriške onstran meje, s Koroške, pa tudi po kak zbor italijanske narodnosti. Res nekaka pevska tribuna Alpe-Jadran! S tem se tudi poudarja vedno večji humani pomen prijateljstva in sožitja na tem našem ozemlju, ki je vedno bolj uprt v Evropo duha in vrednot, v Evropo dežel in narodov.
Naj bi tudi ta jubilej pomenil vedno večji razmah in plodno rast naše pevske kulture in naj še v bodoče ostane vemo ogledalo celotne naše skupnosti!
a. b.
Izstopi iz slovenske partije
V Sloveniji je zbudil veliko pozornost izstop iz Zveze komunistov Slovenije dr. Alojza Križmana, rektorja univerze v Mariboru. Izstopil je, ker se ne čuti več domačega v takšni partiji, kot je sedaj. S partijo se pa že dalj časa ni ujemal. Tako je že ob prevzemu svoje službe rektorja na Dnevu univerze v Mariboru kot prvi in edini Mariborčan javno povzdignil svoj glas proti policijski in sodni represiji nad uredništvom študentskega lista »Katedra« (Teleks). Potem je ob vojaški aferi povedal, da »sistema (partije) ne zanimajo ljudje, ampak samo ohranitev oblasti« (Teleks).
Seveda so se ob tako pomembnem izstopu iz partije oglasili partijci-stalinisti, ki jih tudi v Mariboru ne manjka, med njimi sekretar mariborske partije Stane Hadner. Med drugim je dejal, da razume delavca, ki izstopi iz partije, da pa ne razume in ni pripravljen razumeti mnogih, ki že zaradi zvestobe življenjski poti (partiji) tega ne bi smeli storiti. V Mariboru je to storilo že 600 oseb, ki so izstopili iz ZK Slovenije. Neki časnikar pa je zapisal, da kdor izstopa iz partije, ni veliko vreden ne kot človek ne kot Slovenec.
Ce to drži, je v Sloveniji vedno manj »vrednih ljudi in vrednih Slovencev«, saj
se partijsko članstvo topi kot spomladanski sneg. Držalo pa bo, da je marsikak partijec »malo vreden kot človek im kot Slovenec«.
Vprašanje Bojana Brezigarja o slovenski šoli v Špetru
V Špetru Slovenov v Benečiji obstajata dvojezični otroški vrtec in dvojezična osnovna šola za otroke iz nadiških dolin. Pouk se vrši tako, da je en teden v slovenščini dopoldne in v italijanščini popoldne, naslednji teden pa obratno. Šola in vrtec sta namreč celodnevna.
Obe ustanovi se dobro razvijata, a to po zaslugi privatnih ljudi. Le Evropska skupnost za socialne zadeve in kulturo je podprla to šolo z 10.000 Ecuji. Zadnji čas se je vodstvo šole obrnilo na didaktičnega ravnatelja v Špetru s prošnjo, da bi priznal omenjeno šolo, toda didaktični ravnatelj je prošnjo zavrnil. Zato je svetovalec SSk Bojan Brezigar naslovil na deželnega predsednika Biasuttija vprašanje: Ali mu je dogodek znan; ali misli nastopiti, da bi didaktični ravnatelj spremenil svoj odlok; kaj misli storiti deželni odbor v podporo tej edini dvojezični šoli v videmski pokrajini?
V domovini so neposvečeni grobovi, v katerih ležijo komunistične žrtve, začeli buditi vest pri nekaterih pogumnih Slovencih. Tako se je prvič po 43 letih zgodilo, da se je v osrednjem slovenskem dnevniku »Delo« vabilo na sicer skromno komemoracijo v spomin komunističnim žrtvam. Tako je »Delo« 28. oktobra med pismi bralcev objavilo naslednji zapis: Dan vseh mrtvih Da bi morija, ki nas deli, se ne ponovila; da lučka vesti, ki še brli, bi ne ugasnila.
S. K.
Na Dan mrtvih, 1. novembra ob 17. uri, se nas bo zbralo nekaj nekdanjih borcev NOV in kulturnih delavcev — in še kdo, ki se za to odloči — na ljubljanskih Zalah v gaju pri glavnem prehodu iz starih Žal na nove (v bližini pokopališča italijanskih vojakov), kjer se bomo spomnili tudi tistih, ki so izgubili življenje kot žrtve stalinizma in človeških zmot; vseh nekrivih ali krivih, obsojenih in neobso-jenih, ki počivajo v nezaznamovanih grobiščih in grobovih v slovenski zemlji, pa jim ozkost srca in duha okleva priznati pravico mrtvih in javni spomin.
STANISLAV KLEP, Kranj SPOMENKA HRIBAR, Ljubljana
Dan po Dnevu mrtvih (tako je komunistični režim v Sloveniji preimenoval praznik Vseh svetih) je ljubljansko »Delo« pod naslovom »Cvetje in spomini« s poudarjenimi črkami na prvi strani objavilo naslednje sporočilo o dogodku na ljubljanskih Žalah:
Žrtvam stalinizma in človeških zmot, je bilo napisano na traku venca, ki je po 17. uri ležal na ljubljanskih Žalah pri glavnem prehodu iz starih Žal na nove. Nekaj nekdanjim borcem in kulturnim de-
lavcem se je pridružilo okoli 200 tistih, ki so se tako prvič po vojni spomnili vseh, ki so ostali brez pravice do zaznamovanih grobov: naj bodo to žrtve povojnih procesov, dachauskih procesov ali pa žrtve, ki so ostale na Golem otoku.
»Zgodovini ni mogoče ubežati, nič ni mogoče za večno skriti. Zasleduje nas in postavlja vprašanja, na katera človek ne ve odgovora. Ve samo, da ima pravico Živeti in umreti in da mu te pravice ne daje nobena oblast, zato mu je ona tudi ne more odvzeti. To je pravica, ki jo človeku daje stvarstvo; ta pravica ni samo naravna, je sveta, in človek, ki v njo ne veruje, ni svoboden. Svoboda je tisoč drobcenih stvari, rojena iz solz in krivic«. Tako so zvenele besede potem, ko se je mrak spuščal na Žale, ko so dogorevale sveče okoli venca in na travi. Sledila jim je Lipa zelenela je.
Ne glede na to, ali bo kdo še kdaj vabil na to komemoracijo, od zdaj naprej se bodo ta srečanja odvijala sama in spontano; namenjena vsem, ki so ostali brez pravice do javnega spomina.
Nato pa je Spomenka Hribar kot pobudnica tega častnega dejanja v istem časopisu 5. novembra med Pismi bralcev objavila še naslednje dopolnilo k prejšnjemu poročilu pod naslovom »Cvetje in spomini«.
»Delo« je na prvi strani objavilo informacijo o prvi javni komemoraciji »žrtvam stalinizma in človekovih zmot«, za vse, »ki so ostali brez pravice do zaznamovanih grobov«. »Delo« te žrtve tudi našteje: »naj bodo to žrtve povojnih procesov, dachauskih procesov ali žrtve, ki so ostale na Golem otoku«. Pri tem »naštevanju« so torej izpadle žrtve povojnih množičnih stalinističnih likvidacij (roške, teharske... in druge), ki niso bile žrtve »povojnih procesov«, temveč so bile preprosto likvidirane in tudi ostale brez prave pravice do zaznamovanih grobov — kar je bilo na
Quo vadiš, Jugoslavija?
Celovška mestna hiša je imela v torek 8. novembra zvečer zanimive predavatelje. Okrog 60 ljudi se je zbralo k predavanju pod naslovom »Quo vadiš, Jugoslavija?« (Kam greš, Jugoslavija?). Na to aktualno temo sta skušala odgovarjati dr. Walter Pukan, slavist in zgodovinar z Dunaja (sicer Korošec po rodu) in Slavko Fras, do nedavnega predsednik jugoslovanskih časnikarjev in bivši poročevalec »Dela« in »Naših razgledov«.
Predavanje je začel dr. Lukan, ki je poslušalcem predstavil komplicirani sestav narodov v Jugoslaviji in njihovo zgodovino (vsako republiko je analiziral zase). Letos obhaja Jugoslavija 70-letnico ustanovitve države. Omenil je, da je Slovenija že od začetkov bolj podobna zahodno nemški kulturi, medtem ko so Hrvatje živeli pod vplivom italijanske 'kulture. Danes naj bi v Jugoslaviji govorili 70% srbohrvaški jezik, 8% slovenski, prav tako že 8% albanski, 6% makedonski in 1,9% madžarski (v Vojvodini).
Tov. Fras (sam je rad uporavljal to besedo) je najprej povedal, da naslov zveni preveč tragično in če bi ga postavili pred tednom dni (me pred dobrim mesecem, ko so tiskali plakate), bi lahko izpadel drugače. Sicer pa je res (in tudi v diskusiji so nekateri to omenili), da po velikem »haloju« in govorjenju ter pisanju o krizi v Jugoslaviji zdaj skoraj ni nič več slišati. »Odločilni« naj bi bili 17. in 18. seja ZK (prva je trajala tri dni, druga samo tri ure). Razlika med njima je bila določba, naj bi Kosovo in Vojvodina dobila omejitve in bila tako močneje vezana na Srbijo. Torej srbski argument ne more veljati za celo Jugoslavijo. In če bi moral dati odgovor na »Quo vadiš«, bi se ta glasil: Jugoslavija gre naprej in stika z ostalo Evropo ne sme izgubiti.
K diskusiji se je oglasilo osem prisot-
nih (več se jih zaradi stiske s časom ni moglo) in postavili so najrazličnejša vprašanja. Odgovori tov. Frasa so 'bili zanimivi, a tudi izmikajoči (npr. kako da se v Jugoslaviji nekateri lahko vozijo s tako »debelimi« avtomobili, ko pa imajo po drugi strani tako slabe plače?). Priznal ,pa je, da bo povratek oz. pot navzgor peljala skozi globoko dolino odpovedi (najbrž predvsem za komuniste) in da jim mora iti pač najprej slabo, da jim bo šlo potem dobro (dobesedno). Potrebovali bi pravzaprav dva koncepta: enega za razviti dol, drugega za nerazvitega {v Sloveniji je izrabljenih samo 63% industrijskih možnosti). »Stolčke« bo treba razdeliti tako, da jih bo lahko dobil vsak, ki bo zanje usposobljen (torej tudi brez knjižice...).
Za problem Kosovo je rekel, da ni najvažnejši, pač pa je odločilen za Srbe in Albance. Večina Albancev (in vseh je že več kot poldrugi milijon) se v Jugoslaviji dobro počuti in želi v miru živeti s Srbi. Hočejo pa priti do svojih pravic, saj sestavljajo že 90 % prebivalstva na Kosovu. Njihove navade so zelo drugačne od naših in se s silo ne bodo rešile. Imajo tudi največji naraščaj (število otrok pogojuje njihovo vrednost), gospodarsko pa zato padajo vedno nižje, kar ni čudno. Res pa je, da so zelo pridni, so medsebojno povezani in držijo povsod skupaj, le uveljaviti se ne morejo.
Besede tov. Frasa so bile tudi, da izboljšanje krize ne bo šlo tako hitro kot so si pred letom dni predstavljali. Saj bo treba do političnih odločitev priti od spodaj, ne samo prek funkcionarjev — od tega monopola pa ne bo lahko odstopiti. Jugoslavija se bo morala gospodarsko modernizirati in dati mesto tudi zasebnikom — v tem so si Srbi in Slovenci edini —, le za vprašanje Kosova so Srbi sami odločilni.	R.	B.
omenjeni komemoraciji tudi izrecno povedano.
Prav je, da je »Delo« opozorilo, da ne glede na to, »ali bo kdo še kdaj vabil na to komemoracijo, od zdaj naprej se bodo ta srečanja odvijala sama in spontano; namenjena vsem, ki so ostali brez pravice do javnega spomina« — in to na istem mestu — vse dotlej, dokler oblasti ne bodo dovolile dostopa do teh grobov.
Menim, da je bil omenjeni dogodek zgodovinskega pomena, saj smo prisotni s tem, da smo v javni spomin dvignili tudi žrtve stalinizma pri nas, na simbolni način končali sektaštvo med mrtvimi. Tako smo morda bliže spravi s smrtjo in našo polpreteklo zgodovino, pa tudi tistemu, kar pomeni »kulturen narod«, saj je pietetni odnos do mrtvega zadeva srca in duha. »Delo« je z obpavo zapisa o tej Žalni slovesnosti ravnalo primerno nalogam in navadam novinarstva, žal pa neprecizno, nedorečeno, zato ga s tem dopisom le dopolnjujem.
2GOCA VPRAŠANJA SLOVENSKIH ČASNIKARJEV
4.	novembra so se v Radencih zbrali slovenski časnikarji, ki so gostili predsednika ZIS Branka Mikuliča ter podpredsednika predsedstva Jugoslavije Staneta Dolanca. Na žgoča vprašanja sta sogovornika morala dati tudi nekaj konkretnejših odgovorov Dolanc je dejal, da kredita, ki ga je dobila Jugoslavija od Italije, še vedno niso začeli uporabljati, ker je Srbija blokirala uporabo. Gleda pač na svoje interese. Rdeča nit pogovora z obema pa je bila bližnja gospodarska reforma. Oba sta poudarjala, da bodo pri tej reformi ideološke ovire izredno velike in da bodo reformni ukrepi izredno pretresali državo.
Zaenkrat obljubljene reforme obetajo precej, saj se bo poskušalo v jugoslovansko gospodarstvo in sistem vnesti veliko prvin klasičnega kapitalističnega gospodarstva. Poleg starih okorelih politikov, ki imajo še vedno veliko moč, se vsi še najbolj bojijo socialnih pretresov, do katerih bo ob reformi nedvomno prihajalo, saj bo s strogim uvajanjem tržnih zakonitosti šlo v neusmiljeni stečaj veliko zgubaških tovarn. In kar je najhuje, najbolj sguba-ške so največje tovarne, ki zaposlujejo po več tisoč ljudi vsaka.
OSPORAVANI SODNI PROCES V LJUBLJANI
V Ljubljani se je 4. novembra prvič zbrala posebna komisija, ki je bila formirana pri slovenski skupščini z namenom, da razišče okoliščine in posledice sodnega procesa proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu. Od predsedstva Jugoslavije kot najvišjega poveljnika vojske zahtevajo, da jim v roku nekaj dni pošlje sporni dokument, na osnovi katerega je potekal proces. Ker so najvišji slovenski politiki Stanovnik, Marinc in Dolanc sporni dokument videli, so jih pozvali, naj tudi sami komisijo seznanijo z njegovo vsebino.
Časopisje je te dni objavilo odprto pismo obsojenega Janeza Jenše predsedniku slovenskih komunistov Milanu Kučanu, v katerem ga poziva, naj stori glede procesa vse, kar je v njegovi moči. V tem pismu Janša opozarja Kučana, da je predstavnik stranke, ki na svobodnih volitvah s strani ljudstva nikakor ne bi dobila potrebne večine.
Kučan se v svojem odgovoru vede klasično komunistično. Veliko fraz ter obsodba Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic, češ da bo Odbor kriv, če bo prišlo med Slovenci do politične ločitve. Diferenciacijo pa je povzročil Kučan sam, ko je v svojem odmevnem govoru v Poljčah ostro napadel omenjeni Odbor. V naslednjih dneh mu je sledila ostala čreda komunistov. Komunisti so komunisti. Najprej naredijo znotraj naroda razdor, nato pa za ta razdor obsojajo druge.
V. Slemensky
ZDA si ne želijo sprememb
V. Slemensky je po svoje opisal »spravni spominski obred« na Žalah. Še bolj občuteno je isti obred opisal neki drugi udeleženec. Ne bi bilo prav, če bi tudi njegovega članka ne objavili.
Krog prisotnih se je večal. Vedno več je bilo prižganih sveč okoli venca. Spomnil sem se na vrstice iz malo znane Kajuhove pesmi o Dnevu mrtvih: »Vso noč prebdel in prosil bom, za žive in mrtve ljudi, za žolte in bele ljudi, da več ne bili bi zveri.« Živi obroč ljudi se je začel približevati ter se ustavil v krogu okoli sveč in venca, kot da bi ga hotel zaščititi pred nepoklicanimi! Mrak je zakril obraze, samo soj sveč jih je osvetljeval, v daljavi je izginjala večerna zarja.
PRIHAJALI SO OD VSEH STRANI
Obroč ljudi se mi je ob premišljevanju počasi spreminjal v skupine prihajajočih proti vencu. Nisem videl njihovih v temi zabrisanih obrazov, a sem jih vseeno spoznal. Prihajali so od vseh strani. Izmučena, koščena in gola telesa, okrvavljenih, prestreljenih in nekateri z lipo zvezanih rok. Vedno bolj so se približevali. Tam z dolenjske strani Nacetove, Ahacove in Rometove žrtve, mladi partizani, oefovski katoličani, dolenjski cigani. Pa še nekrive boljševiške vojvodske žrtve s prvega osvobojenega ozemlja, kmetje, vaški bogataši in duhovniki, za njimi pa pokončani vojni nasprotniki s Turjaka in Grčaric, čeprav so bili premagani in so se predali. Tudi štajerski vosovski junak Silas, ustreljen na Dolenjskem, je prišel od tam! S štajerske strani sem spoznal z gorjačami razbita in zažgana telesa v partizane došlih, a zmotno proglašenih za belo in modrogardiste in gestapovce v Lehnu pri Ribnici na Pohorju; sledili so jim vsi tisti pobiti belo in modrogardisti in gestapovci širom Pohorja, ki nikoli to niso bili. Od polhograjske strani so prihajali Primorci z duhovnikom na čelu, pokončani v Cerknem samo na podlagi domnev o zakrivljeni izdaji partizanske šole. Nato pa s kočevske strani tisoči in tisoči vetrinjskih žrtev, medvojnih nasprotnikov, a Slovencev, večinoma brez s krvjo umazanih rok, od zaveznikov predanih vojnih ujetnikov, nesojenih a pokončanih v Kočevskem Rogu, pa tudi na Celjskem in Mislinjskem. Pa še z gorenjske strani tisti gorenjski domobranci, ki so za večno ostali okoli škofjeloškega gradu!
DACHAUCI IN Z GOLEGA OTOKA
Tudi na smrt obsojen in ustreljen proti-boljševiško misleči nekdanji vodja Stare pravde v’ OF se je nenadoma pojavil med sencami. Pa še enajst neznano kje in neznano kdaj sodno pokončanih dachaucev je prišlo, skupaj s tistimi tremi, ki so bili pokončani z mučenjem med preiskavo v udbovskih centralnih zaporih na Poljanskem nasipu, in z Mirkom Koširjem, mučeniško pokončanem na Golem otoku. Sence z Otoka izven slovenske zemlje so se počasi privlekle, izčrpane, mučeniških obrazov, popljuvane, pretepene in kamenjane, nekatere tudi mokre in zabuhle. Prav vsi so se zbrali v že mračnem gaju okoti venca v soju gorečih sveč in neskončno žalostno in očitajoče zrli v nas.
Nabožna pesem male skupine prisotnih v latinščini in slovenščini me je prebudila iz premišljevanja. Sence so izginile, le živi ljudje so stali v krogu, osvetljenem s svečami v umirajočem dnevu!
NEKDO JE BIL ODSOTEN
Manjkali so preživeli dachauci, tudi njihova beseda je manjkala! Na žalost so se odtegnili sodelovanju pri žalni slovesnosti, verjetno zaverovani v pripravljenost oblasti za zaznamovanje spomina na sodno pokončane sodruge! Resno se bojim, da se nekateri od njih s svojimi mrtvimi sodrugi počutijo kot »izvoljeno ljudstvo« med živimi in mrtvimi jetniki, žrtvami boljševizma. To usodo jim je pravzaprav določil že nekdanji odstavljeni slovenski voditelj, ko je v napotilu za to določeni preiskovalni komisiji omenil možnost oblastnih, policijskih in sodnih zmot le na »dachauce«. Ti so tudi v nadalje vse do politične rehabilitacije ostali edini predmet »mea culpe« in dokazovanja pravičnosti tako stare kot nove generacije oblasti. Verjetno je k takemu izboru pripomoglo tudi negodovanje nekaterih evropskih komunističnih partij, katerih nekaj voditeljev je pravzaprav z našimi dachauskimi obtožbami bilo prav tako obtoženo in obsojeno. Tudi tedanje gledanje v Evropo s tam veljavnimi človečanskimi krščanskimi pravicami je k temu pomagalo. Takd oblastno »očiščeni« dachauci rišejo zaznambo spomina svojim mrtvim in iščejo prostor zanjo ter čakajo na dovoljenje in primeren čas! Pri tem
pa se ne opogumijo izbrati prostor ob nekdanjih centralnih zaporih UDBE na Poljanskem nasipu, kjer so bil trije od njih tudi pokončani in kjer so iz tovarišev postali gestapovci!
Popolna tema je legla nad mesto, pokopališče je žarelo v soju tisočih sveč. Ljudje v gaju so še kar stali in zrli v venec, obdan z gorečimi svečami.
ŠE EN POMNIK
Tako so bile končno deležne naravne stare civilizacijske pravice tudi žrtve vojne in revolucije, slovenske in bratske, v nezaznamovanih grobovih v slovenski in sosednji bratski zemlji. Pomisliti pa bi morali tudi na tiste slovenske žrtve v medvojnih taboriščih, ki prav tako počivajo v nezaznamovanih grobovih v tuji zemlji širom celine, pa zaradi pravzaprav »kolektivnega« krivičnega zmotnega suma še do danes nimajo svojega pomnika, kot je ugotovil tudi pisatelj Boris Pahor.
Pomniku, ki ga pripravljajo za dachauce, ter potrebnemu pomniku za taboriščnike dodajmo še pomnik žrtvam sedanje Žalne slovesnosti na istem kraju na ljubljanskih Žalah. Zanj zberimo denar v nabiralni akciji, tako med matičnimi Slovenci, kot med zamejskimi in tistimi v diasporah širom sveta. Sele takrat bo zadoščeno pravici mrtvih do javnega spomina.
Ljubljana, 7. novembra 1988
Zdenko Zavadlav
CERKVENI SVETI
Za pospeševanje občestvenosti in čuta soodgovornosti v župnijskih skupnostih goriški nadškof priporoča ustanovitev cerkvenih svetov v vsaki župniji, kot to določajo cerkveni dokumenti.
Ko zadnji koncil govori o apostolatu laikov, pravi:
»V škofijah naj se ustanovijo sveti, ki toodo pomagali pri apostolskem delovanju Cerkve tako glede oznanjevanja evangelija in posvečenja kakor tudi glede dobrodelnega, socialnega in drugega delovanja, pri čemer naj složno sodelujejo kleriki, redovniki in laiki. Takd sveti naj bodo tudi v mejah župnije ali na medžupnijski, medškofijski in obenem na narodni in mednarodni ravni« (AA 26).
To priporočilo koncilaa je našlo potrditev v zadnjem cerkvenem zakoniku, ki se v kan. 536 takole glasi: »Če se zdi krajevnemu škofu primerno, naj se v vsaki župniji ustanovi pastoralni svet, kii mu predseduje župnik in v katerem verniki pomagajo pri pospeševanju pastoralne dejavnosti.«
GOSPODARSKI ŽUPNIJSKI SVETI
V soglasju s temi navodili koncila in cerkvenega zakonika je že pok. nadškof Cocolin spodbujal župnike, naj ustanovijo pastoralne svete. Sedanji g. nadškof je za tekoče pastoralno leto postavil kot nalogo tudi to, da se v vsaki župniji ustanovita pastoralni in gospodarski svet. Cerkveni zakonik namreč predvideva tudi gospodarske župnijske svete. »V vsaki župniji naj bo gospodarski svet. V njem so verniki (laiki) župniku v pomoč pri upravljanju župnijskega premoženja« (kan. 537).
Gospodarski sveti so v naši goriški nadškofiji zaukazani in bi jh morala imeti vsaka župnija. In to po pravici, kajti župnijsko premoženje je last župnijskega občestva in ne more župnik z njim razpolagati in ga upravljati po mili volji, kot se je pogosto dogajalo.
Za našo slovensko tradicijo gospodarski ali upravni župnijski sveti niso nič novega. Mi smo jih poznali kot »cerkvene ključarje«. Ti so včasih imeli važno besedo pri upravljanju cerkvene dmovine. V Slavini (Pivka) npr. hranijo železno blagajno z dvojno ključavnico; ključe ene je imel župnik, ključe druge pa eden od ključarjev; le oba skupaj sta lahko odprla bla-bajno.
Sčasoma so pa cerkveni ključarji marsikje ši v pozabo, ker so župniki samodržko upravljali župnijsko premoženje. Po novem zakoniku 'in po normah goriške škofije pa ne sme več biti tako. Vsak župnik mora za vsako cerkev, župnijsko ali podružnično, imeti poseben gospodarski svet in skupaj z njim upravljati cerkveno premoženje, majhno ali veliko. Ko ob koncu leta polaga račune pred škofijo, morajo obračun podpisati tudi člani gospodarskega oz. upravnega sveta.
PASTORALNI ŽUPNIJSKI SVETI
Drugačno nalogo imajo župnijski pastoralni sveti. Člani teh svetov naj pomagajo
To pot so imeli prav raziskovalci javnega mnenja v ZDA. Kandidat republikanske stranke in sedanji podpredsednik George Bush je ohranil svojo prednost pred tekmecem Michaelom Dukakisom in prepričevalno zmagal. Očitno so volilci bili mnenja, da ni pametno zamenjavati vodstva, ko je gospodarski položaj ugoden, v zunanji politiki pa ZDA zopet nekaj pomenijo.
Bush si je osvojil večino v 40 državah, Dukakis pa le v desetih in v okrožju zvezne prestolnice Washington, kjer so črnci v večini. Novi predsednik je zbral 426 elektorskih glasov (potreboval jih je 270), njegov tekmec pa komaj 112. Bush je zmagal razen v New Yorku, ki ima 36 velikih volilnih mož, v vseh drugih zveznih državah, ki imajo nad 20 elektorjev: v Kaliforniji (47), Texasu (29), Pennsylvaniji (25), Illinoisu (24), Ohiu (23), Floridi (21), Michiganu (20).
Zanimivo pa je, da so katoličani dali Dukakisu 53 % glasov, čeprav se je izrekel za splav, Bushu pa de 43%, ki splav odločno odklanja, čeprav so jih nekateri škofje opozorili, da morajo glasovati v skladu z moralnimi načeli Cerkve. Sicer pa, kaj bi se čudili. V Italiji so katoličani kar s 66 % glasovali za splav. Očitno se mnogi, čeprav katoličani, ne ravnajo več po smernicah Cerkve.
Kar se tiče Judov, so se izrekli za Dukakisa kar z 71 % glasov. Dukakis je,
župniku oz. duhovniku v župniji »pri pastoralni dejavnosti«. Nadškof Bommarco piše: »Ti sveti morejo postati prava šola novih občestveno zaupnih in iskrenih od-nasav med župnikom in predstavniki božjega ljudstva.«
Na sejah pastoralnih svetov se razpravlja o vseh pobudah, ki se tičejo dušnega pastirstva v župniji: kateheza, skrb za bolne in ostarele, odhajanje Iturgičnih praznikov, misijonska dejavnost, širjenje dobrega tiska, priprava na zakramente, primerna predavanja za mladino in še in še, saj področje pastorae zavzema celotnega človeka.
Gospod nadškof želi, da se v tem liturgičnem letu ustanovijo po vseh župnijah tudi pastoralni sveti. Tisti, ki so že bili izvoljeni in delujejo, ostanejo v veljavi še pet let, četudi jim morda mandat zapade. Primerno se namreč zdi, da se župnijski pastoralni sveti obnavljajo vsi istočasno in sicer vsakih pet let. Torej se bodo vsi sedanji obnovili leta 1993-94.
Čudna enakopravnost
Nedavno so uslužbenci na Kvirinalu napovedali stavko. Teh uslužbencev ob državnem predsedniku je kar precej. Časopisi so objavili, kakšne plače prejemajo. Takrat pa so se razburili sindikalni voditelji teh uslužbencev, češ da je to nekaj nezaslišanega.
Časopisa bi smeli pisati, kakšne plače prejemajo šolski ravnatelji, profesorji, učitelji, karabinjerji in mnogi drugi, ne bi pa smeli odkriti, kako visoke plače prejemajo uslužbenci na Kvirinalu.
Po časopisnih poročilih najnižji uslužbenci — arhivarji, tipkarji in drugi — dobijo detno čistih 50 milijonov, uradniki dvakrat toliko in funkcionarji celo trikrat toliko. Ti zadnji imajo celo brezplačno stanovanje.
Rop v Marijinem Celju
Od nedelje 30. oktobra na sledeči ponedeljek ponoči so tatovi »obiskali« baziliko v Marijinem Celju v Avstriji. Očividec je opazil, kako sta ob 2,45 dva moška nakladala temne vreče v bel Opel Kadett, verjetno italijanske registracije (znana je samo črka »O« in številka 42). Zal pa je to svoje opazovanje šele v ponedeljek zvečer telefonsko sporočil policiji in tako so zlikovci imeli dovolj časa za beg.
75-letna žena, ki skrbi za zakladnico, je vlom opazila šele dopoldne ob 10,45. Takoj se je spomnila, da je v soboto imela dve skupini — eno japonsko in eno avstrijsko — in da je pri vsaki bil navzoč moški, ki ni spadal zraven. Zlasti pri prvi skupini se je približno 45-letni ncznanec mudil v prostorih dobro uro in pol in zdi se, da si je vse dobro ogledal. Prior bazilike je tudi povedal, da so varnostne naprave nezadostne in zastarele. Tatovi so izrezali okence v spodnji del pločevinastih vrat, točno pod alarmno žico, ki bi se
mimogrede povedano, poročen z Judinjo. Tudi črnci so množično oddali glas za »malega« Grka: 85%. Belci so bili za Busha s 57 % proti 43 % za Dukakisa, ženske pa so dale prednost slednjemu: 51 %.
Če je Bush požel na volitvah nesporen uspeh, pa to ne velja za republikansko stranko. Ta je izgubila nekaj mest tako v poslanski zbornici kot v senatu. Kongres bo za prihodnji dve leti takole sestavljen: v poslanski zbornici demokrati 260 (+5), republikanci 175; v senatu demokrati 56, republikanci 44 (—2). Volilo se je tudi za 12 guvernerskih mest v državi (guverner je predsednik posameznih zveznih držav). Tudi tu so demokrati enega pridobili, tako da imajo ZDA sedaj 28 demokratskih in 22 republikanskih guvernerjev.
Tako začenja Bush po osmih letih Reaganovega obdobja svoje štiriletno vladanje. V svoji prvi izjavi se je izrekel za močno, bolj plemenito in velikodušno Ameriko doma, obenem pa za močno in odločno Ameriko v svetu. Zanimivo je, da se je njegove zmage izredno razveselil Gorbačov .Tudi Thatcherjeva v Londonu je pokazala veliko zadovoljstvo, ostale države Evropske skupnosti pa so bolj zadržane. Vsi pa so prepričani, da bo Bush, ki je bil do sedaj v Reaganovi senci, sedaj pokazal lastno osebnost.
Novi predsednik ima sedaj 64 let. Doma je v vzhodni zvezni državi Massachusetts, katere guverner je trenutno Dukakis, toda kasneje je živel v Connecticutu, kjer je diplomiral v ekonomiji. V letih 1948-1966 se je bavil z naftnimi posli in močno obogatel, .Leta 1970 se je predal politiki, služboval v Združenih narodih od 1971 do 1973, postal nato poslovni tajnik republikanske stranke, leta 1975 odšel 'kot ameriški veleposlanik v Peking, leta 1976 pa postal direktor tajne obveščevalne službe CIA. Lea 1979 je bil eden republikanskih kandidatov za predsednika ZDA, toda je propadel v tekmi z Reaganom, a ta ga je nato izbral za podpredsednika. Bush je med zadnjo vojno prostovoljno pri 17 letih stopil v letalske enote mornarice in bil na tihomorskem bojišču 'kar štirikrat sestreljen, a se vedno rešil. Tudi to je pripomoglo k njegovemu ugledu v javnosti, ki na take stvari mnogo da. Prav tako pa je vzoren oče in soprog. Ima pet otrok, kar mu tudi daje svojo veljavo pred ljudmi. Trdno je odločen braniti vrednote kot so družina, domovina, svoboda socialna pravičnost. Zato se je že v prvi izjavi obrnil na Boga, naj mu stoji ob strani v težki nalogi, ki ga čaka.
J. K.
sprožila, če bi vrata odprli.
Kaj vse so odnesli? Vse, kar je bilo najbolj vredno: zlate ure, zlatnino, verižice, krone, križe, krstilne krožnike, skratka stvari, ki so jih hvaležni romarji prinesli v dolgih letih v zahvalo Materi božji. Posebno hudo je upokojenki za prstan, ki ga je nosil pokojni madžarski kardinal Mindszenty, ki od leta 1976 počiva v baziliki - R. B.
Številčno stanje Cerkve v Afriki
Cerkev v Afriki postaja vedno bolj samostojna. Afriški teologi se organizirajo in nudijo učinkovito pomoč. Med drugim se pripravljajo, da bi napisali zgodovino Cerkve v Afriki. Splošno so prepričani, da se je Cerkev v Afriki ukoreninila v 19. stoletju. Prejšnji poskusi niso rodili posebnih uspehov.
Trenutno stanje Cerkve je naslednje. Afrika šteje približno 556 milijonov prebivalcev. Od teh je 73 milijonov katoličanov. V Afriki deluje 200.500 katehistov, 7.649 škofijskih in 10.149 redovnih duhovnikov, 5.208 redovnih bratov, 38.000 redovnic. Na duhovništvo se v bogoslovju pripravlja
10.000	fantov. Škofov je 472.
★
»Kako strašen nemir mi povzroča v duši želja, da bi veroval... In vendar mi Bog včasih dodeli trenutke popolnega blaženstva. V teh trenutkih se v meni utrdi jasno in sveto prepričanje. Moja veroizpoved je zelo preprosta: verovati, da ni na svetu nič lepšega, nič globljega, nič ljubeznivejšega, nič razumnejšega, nič pogumnejšega, nič popolnejšega, kot je Kristus. Ne samo, da ni ničesar, temveč si z ljubosumno ljubeznijo zatrjujem, da ničesar takega tudi biti ne more.« (Dostojevski)
Šport v pomoč misijonom
Pred dnevi je bilo srečanje med gori-škim pokrajinskim odbornikom za šport Visintinom, voditeljem škofijskega misijonskega urada G. Baldasom ter zastopniki S. Benedetto Basket, A. S. Pro Go-rizia in Menta Piu Hockey. Zmenili so se, da bodo omenjena moštva letos v decembru nastopila v Gorici in ves izkupiček namenila za potrebe škofijskega misijonskega centra.
Ta center si je zastavil nalogo, da preskrbi čim več vodnjakov v državi Mali v Afriki; kampanja se odvija pod geslom »Voda za Mali«. Tam namreč dežuje le nekaj mesecev na leto, nakar zavlada suša in zmanjka pitne vode.
Lani je bilo prvo tako srečanje športnikov v pomoč misijonom. D. Baldas je naglasil, da so z lanskim prispevkom mogli kupiti poseben avtomobil za prevoz bolnikov, saj je do najbližje bolnišnice od središča, kjer delujejo škofijski prostovoljci, nad 70 km.
Prav je, da tudi športniki mislijo na potrebe Tretjega sveta in ne gledajo samo na svoje športne uspehe.
Izrael odklanja film »Kristus« Martina Scorseseja
Izraelska cenzura je zavrnila prošnjo, da bi se predvajal na izraelskem ozemlju film »Zadnja Kristusova skušnjava«. Ta odločitev je presenetila mnoge, ker so skoraj vse evropske in ameriške države film sprejele. Film je v nasprotju s krščanskimi dogmami. Zakoni izraelske države prepovedujejo žaljenje verskih čustev.
Pravice izrednega delivca obhajila
Vatikansko poluradno glasilo »L’Osser-vatore Romano« je 20. julija objavilo pomembno sporočilo papeške komisije za avtentično razlago cerkvenega zakonika. Že dlje je bilo pereče vprašanje, ali sme izredni delivec obhajila obhajati vernike tudi v primeru, ko so v cerkvi navzoči redni delivci (duhovnik in diakon) in ti niso zadržani pri kakšni drugi službi. Komisija je po papeževem naročilu ■ odgovorila, da ne sme. Izredni delivec evharistije lahko obhaja vernike le v primeru, ko ni rednega delivca.
S TRŽAŠKEGA
Slovensko dobrodelno društvo
40-letnica. Za jubilejno slavje svojega delovanja si je to društvo izbralo zelo primeren dan, tj. Martinovo 11. novembra. Kristjani se že več kot tisoč let spominjamo moža, ki je leta 334 pred mestnimi vrati v Amiensu (Francija) presekal svoj častniški plašč na dvoje, da je drugo polovico delil z napol golim beračem. Tako so se ustanovitelji društva, v letu 1948, s čutom odgovornosti zavzeli za potrebe sorojakov ter se namenili nuditi pomoč tistim, ki jih je kriza povojnega časa najbolj prizadela.
Ob vstopu v malo dvorano Kulturnega doma je goste pričakala polna košara šopkov rdečih nageljnov in rožmarina, od katerih so vsakemu gostu pripeli šopek na prsa. Gdč. Irena Srebotnjak je z odra pozdravila zbrane goste in vidne predstavnike kulturnega in javnega življenja. Pokazala je izdelek otrok 'barkovljanske šole
F.	S. Finžgar, ki so poslali društvu čestitke z lastnoročnimi izvirnimi dekoracijami. Zahvalila se je zboru M. Pertot iz Barko-velj, da je sprejel vabilo in pod vodstvom Aleksandre Pertot odpel polge Prešernove »Zdravice« še nekaj narodnih. Prof. Vera Čok-Vesel je predstavila vsebino brošure, izdane za 40. obletnico ustanovitve društva; vsi prisotni so jo prejeli v dar. Prof. Ivan Artač je v svojem govoru nanizal glavne zgodovinske podatke od ustanovitve društva do današnjih dni. O zgodovini društva bomo poročali kdaj prihodnjič.
Nova zbirka črtic
V samozaložbi je Marija Mislej izdala drobno zbirko črtic z naslovom »Izmik«. Avtorica je na 63 straneh zbrala 30 kratkih lirskih beležk. Tudi v teh črticah je Mislejeva razgrnila svoja notranja občutja in jih izrazila z veliko skrbjo za jezikovno plat. Knjigo je natisnila tiskarna Grafica Goriziana.
Izredni občni zbor HPO
Pred časom je Italijanska vsedržavna zveza kmečkih in obrtnih posojilnic pripravila in uskladila nov obrazec statuta, ki ustreza sedanjim potrebam in zahtevam poslovanja tovrstnih posojilnic. Obrazec statuta je odobrila Banca d’Italia. Po veljavnih predpisih pa ga je morala odobriti tudi vsaka posojilnica posebej na izired-nem občnem zboru. Tako je storila prejšnjo nedeljo tudi Openska hranilnica. Ob prisotnosti notarja so člani z glasovanjem sprejeli novo besedilo statula.
Pastoralni načrt goriške nadškofije 1988
OKNO V DANAŠNJI SVET
Viktorju v spomin
ašgaag
Lepo se mi zdi:
na tvojem grobu lučka gori,
krog nje noč leži-
(M. Mazora)
Da, noč leži okrog tvojega groba, že leto bo. Lučko so ti prižgali tvoji dobri prijatelji za Vse svete, blagoslovili tvoj grob in ti zapeli, kakor si ti vsa leta pel drugim. Od groba do groba si jih spremljal na goriškem pokopališču: k Lojzetu Bratužu, k prof. Mirku Fileju, k Emilu Komelu in drugim. Letos so se ustavili tudi ob tvojem grobu. Zapeli so, prižgali lučko, pomolili, kakor si jih ti naučil.
Ob tvojem grobu so se ustavili še drugi, se te spomnili, pomolili. Kako bi se ne, saj si bil prijatelj vsem, za vse si imel vsaj dobro besedo in prijazen nasmeh.
Ob tvojem grobu smo še bolj začutili praznino, ki si jo med nami zapustil: v cerkvi, na koru, v Katoliškem domu ob vajah in nastopih, pri sejah prosvetnega društva, Katoliškega doma, pri upravi Katoliškega glasa. Največjo praznino pa si zapustil v svoji družini. In seveda pri vseh tistih dobrih naših ženicah, ki so se k tebi
ilS.
:>A ib
tolikokrat zatekle.
Priporočamo se ti, da to prazinino zapolniš s svojimi prošnjami pri večnem Bogu, kakor jo mi skušamo napolniti z zvestobo do dela, ki si ga zapustil.
Prijatelj
■>	!,«r
1 p
'E.-— ■_*	!S	,	.	.	'	‘
r.Lkt'S-r.	»•»	">•.-	A-rrc,«,-
Iz zgodovine doberdobske Kmečko-obrtne hranilnice
Posojilnico v Doberdobu (takrat Kmečka posojilnica in hranilnica v Doberdobu) so 20. aprila 1908 ustanovili domačini, pristaši Slovenske kmečke stranke, ki jo je tedaj v Gorici vodil odv. Alojzij Franko, listi, ki je leto dni kasneje ustanovil tudi Kmečko banko. Agrarci (tako so jih nazivali pristaši Andreja Gabrščka ter dr. Antona Gregorčiča, saj so bili v nekaki sredini med dvema strankama) so se obdržali le nekaj let.
Doberdobska posojilnica, na čelo katere je bil izvoljen takratni doberdobski župan Andrej Gergolet-Dac, tajmik pa je bil domači učitelj Josip Brezigar, se je najprej včlanila v ljubljansko Zvezo zadrug, ki so jo vodili liberalci, nekaj let kasneje pa je iz te Zveze izstopila in se vključila v Gregorčičevo zvezo v Gorici.
Med prvo svetovno vojno se je tudi posojilnica umaknila v zaledje in še dalje poslovala. Vzdržala je fašistični pritisk. Konec tridesetih let je prvega predsednika zamenjal Miha Ferletič-Mihač. V začetku zadnje vojne je bil za predsednika izvoljen Anton Gergolet-Picero. V času njegovega predsednikovanja so 13. sept. 1943 Nemci pridrli v vas ter zažgali županstvo, v katerem je bil tudi sedež posojilnice. Predsednik se je tedaj izselil v Ronke, posojilnica pa je delovala na njegovem domu v Ronkah. Po vojni se je posojilnica vrnila v Doberdob.
Leta 1947 je bil za predsednika izvoljen Jože Peric-Pirčev, ki je bil tri leta na tem mestu. Leta 1950 je bil za predsednika izbran Jožef Gergolet-Dac, ki je na tem mestu ostal do 1981, ko je vodilno mesto prevzel Andrej Gergolet-Dac, kateri posojilnico vodi še danes. V njej imajo pet uslužbencev, ravnatelj pa je dr. Maks Gergolet.
Prva leta je bil sedež posojilnice na županstvu oziroma na domovih predsednikov. Zatem je bil njen sedež v pritličnem prostoru stavbe, kjer domuje KD »Jezero«. Od 1981 pa je posojilnica v večji stavbi. Ti so pa postali pretesni, zato si upravitelji posojilnice prizadevajo kupiti stavbo v središču vasi, kjer bodo imeli več prostora za poslovanje. Največ klientov imajo seveda v Doberdobu, lahko pa poslujejo tudi v sosednih občinah Tržič, Ronke, Foljan in Zagraj.
Proslava 80-letnice je bila v soboto 12. nov. O tem bomo poročali prihodnjič.
Rupa
Umrl je Ivan Berlot. V četrtek 10. nov. smo se poslovili od našega vaščana Ivana Berlota. Množica pogrebcev je pokazala, kako je bil pokojni priljubljen v vasi in okolici.
•Pok. Ivan se je rodil v družini kraških proletarcev s številnimi otroki; stanovali so v baraki nad kamnolomom pni Devetakih. Po vojni so si otroci s svojo pridnostjo pomagali do boljšega kruha. Ivan se je z družino preselil v Rupo pred kakimi desetimi leti. Družina se je takoj vključila v vaško življenje in pomagala ob vsaki priložnosti.
Pok. Ivan je pel pri zboru Dol-Poljane,
njegov sin Valter pa je pristopil k rupen-skemu zboru in s svojimi zmožnostmi in novimi idejami veliko pomagal. Sedaj je predsednik zbora Rupa-Peč.
Ženi Cvetki, Valterju ter vsem sorodnikom naše iskreno sožalje.
Podgora
V četrtek 10. novembra smo imeli v župnijski dvorani v Podgori zanimiv kulturni večer z diapozitivi z naslovom »Nekaj strani iz knjige narave«. Predaval je dr. Danilo Cotar iz Gorice.
Dr. Čotar je velik ljubitelj narave in še zlasti gora. Zadnjih 15 let spremlja svoje ture v gore in sprehode v naravo tudi z diapozitivi. Povedal nam je, da jih ima doma približno 6.000, nam pa jih je pokazal 400.
Diapozitive je razdelil v več skupin. Začel je z gorskimi grebeni, vodami; občudovali smo gorske rože dn gozdne sadeže, žuželke, ptiče in poslušali njih petje; videli cerkvice in božja znamenja, zasnežene pokrajine, mlake, živali ob njih, življenje v naravi ponoči, ob svitu, podnevi.
Predavanju je sledila zakuska, ki so jo pripravile članice društva. Vsi so odhajali z željo, da bi dr. Cotarja kmalu spet imeli med nami.
Skavtsko slavje na Jazbinah
V soboto 12. novembra je slovenska go-riška skavtska organizacija imela pomembno srečanje na Jazbinah. Ob 20. uri so se zbrali v tamkajšnji cerkvi starejši skavti in skavtinje; eni, da naredijo obljube za prestop med roverje in popotnice, drugi pa, da temu pomembnemu koraku svojih prijateljev prisostvujejo.
Obred prestopa je bil med mašo po evangeliju. Po vzpodbudnih besedah starešine Maura Lebana so sledile obljube novih roverjev in popotnic. Vseh je bilo 12, deset fantov in dve dekleti iz vseh skavtskih skupin Goriške. Lepo so pripravili sodelovanje pri maši, kot to vedno delajo pri svojih mašah. Skoro vsi so tudi pristopili k obhajilu; tisti, ki so naredili obljube, so prejeli obhajilo tudi pod podobo vina; delil ga je diakon Karlo. Vse je torej bilo kot za izredne priložnosti.
Vondar naj mi dovolijo še skromno besedo. Lepo je, da se zbirajo na skupnih srečanjih dn nastopih. Toda naj ne pozabijo, da so pri prestopu, kot roverji in popotnice, sprejeli geslo: Služiti! Komu? Samo skavtski organizaciji? To bi bilo odločno premalo. Naše krščansko življenje mera rasti tudi v povezavi z župnijskim občestvom. Skavtski občestveni duh ne sme ostali le skupinska povezanost, temveč mora prerasti v župnijsko občestvo. Zaradi tega naj se pozna prisotnost skavtov in skavtinj pri vsej dejavnosti v domači župnija. To si želijo vsi župniki.
Pa še nekaj. Pri skavtskih mašah, ki so liturgično dobro pripravljene, je slišati le znane skavtske popevke ob spremljavi kitar. Še lepše bi bilo, ko bi kot slovenski skavti zapeli tudi slovenske mašne in druge pesmi. Saj jih imamo veliko za vse okuse.
Toliko si želi	,
Sivi medved
40 let Slovenske prosvete v Trstu
Zadnja, 8. številka letošnje Mladike, prinaša spominski članek »Ob 40-letnici Slovenske prosvete v Trstu«. V članku povedo, kako je nastala ta organizacija. »Prosvetno delo v Trstu se je začelo v okviru Slovenske krščansko socialne zveze s prosvetnimi večeri v jeseni 1948. Večeri so bili vsakih 14 dni v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta... V maju 1949 je bila v okviru SKSZ na prostem na Repenta-bru prireditev misterija Slehernik pod režijo Jožeta Dovjaka. Julija meseca pa prav tako na Repentabru prireditev Divjega lovca. Režiral je Vilko Cekuta... V jeseni 1949 sestavi prof. Jože Peterlin program 14 prosvetnih večerov, ki so bili prav tako v ul. Risorta. Kot zaključek večerov je bil 2. julija 1950 veličasten I. Slovenski narodni tabor na Repentabru. Sodelovali so pevski zbori iz Trsta in okolice... z Goriškega in s Koroške.«
Po teh lepih uspehih so organizatorji prosvetnih večerov in prosvetnih prireditev na Repentabru uvideli potrebo, da se prosvetno delo loči od političnega, saj je Slovenska krščanska socialna zveza 'bila politična organizacija krščansko usmerjenih Slovencev. Tako so spomladi 1950 res osnovali novo organizacijo, ki so jo poimenovali Slovenska prosveta. Sklicali so ustanovni občni zbor dne 13. oktobra 1950, na katerem so izvolili prvi odbor SP; predsednik je postal Jože Podobnik, podpredsednik Jože Peterlin; v odboru je bilo še 13 drugih oseb iz Trsta in okolice. Slovenska prosveta je bila namreč zamišljena kot krovna organizacija za vso Tržaško.
Prosvetno delovanje med katoliškimi Slovenci na Tržaškem ima svoj začetek leta 1948 s prosvetnimi večeri, ki se še danes vršijo v ul. Donizetti, kjer je Slovenska prosveta med tem časom dobila svoj stalni sedež. Najtesneje je pa začetek SP povezan s prof. Jožetom Peterlinom, ki je bil njena duša in pogonski motor vse do svoje prerane smrti.
Hvaležnica pri Sv. Justu
Srečanje z škofom Bellomijem v katedrali sv. Justa za zahvalno nedeljo je v nekaj letih postal prisrčen običaj, ki privabi k občestvenemu praznovanju lepo število Slovencev iz mesta, predmestja in okolice. Letošnja zahvalna maša je bila v nedeljo 13. novembra in je potekla v znamenju ljudskega misijona.
Ce je človek prežet z občutki hvaležnosti do Boga in soljudi za vse, kar preje-
ma od jutra do večera, potem tudi laže stopi v stik z Bogom in občestvom. Tako razpoloženje se je prelivalo iz srca v srce v častitljivi katedrali.
G.	Jožko Gerdol nas je lepo uvajal v poslušanje božje besede. Sveto liturgijo so še posebej povzdignili pevci iz Trnovega v Ljubljani, ki so bili ves dan gostje našega mesta. Petje na koru se je lepo prepletalo s petjem svetoivanskih otrok, ki so prepevali na stopnišču prezbiterija.
Skavti v kroju so se razvrstili v srednji ladji za sprejem g. škofa, ki je pristopil k oltarju v spremstvu nekaterih naših duhovnikov. Skavti so med mašo tudi izrekli zahvale in prošnje.
Posebno ganljiv je bil prizor naših mož, žena in otrok, ki so prinašali pred oltar sadove in pridelke kraških vrtov, njiv in vinogradov. Gospodinje so napekle tudi nekaj pinc, ki so skupaj s sadeži in cvetlicami krasile oltar.
Škofova pridiga je bila naslovljena naši slovenski narodni skupnosti, ki je včlenjena v tržaško krajevno Cerkev. Slovenska manjšina je obogatitev naše krajevne Cerkve; probleme, ki konkretno nastajajo, pa moramo znati reševati skupaj z večinsko skupnostjo. Škof je opozoril na nevarnost mlačnih kristjanov. To je nevarnejše od samega nasprotovanja. Življenje kristjanov mora biti brez kompromisov in pristno. Zaskrbljujoče je dejstvo, da zadnja leta občutno pada število dejavnih kristjanov.
Ljudski misijon bo za nas priložnost, da obnovimo našo gorečnost in se odpremo Kristusu, ki more tudi našo nezvestobo spremeniti v novo duhovno pomlad.
S. G.
* * *
Vprašala bi, zakaj se ne oglasijo zvonovi sv. Justa, ko prihaja k naši maši g. škof. Ob drugih priložnostih za slovesne maše, ko prihaja škof, vedno zazvonijo vsi zvonovi. Pri naših pa že nekajkrat opažam, da molčijo. Zakaj?
F. V.
SSk o novem političnem položaju na Tržaškem
Pokrajinski svet Slovenske skupnosti v Trstu je na seji 9. nov. po poročilu političnega tajnika Hareja razpravljal o trenutnem političnem in upravnem položaju na Tržaškem. Ugotovil je predvsem, da se je na pobudo socialistov in ob sodelovanju DC ter ostalih italijanskih sredinskih strank prekinilo obdobje, ki je trajalo nad 20 let in za katerega je bilo značilno
Stoletnica Ciril - Metodove šole
Tržaški Slovenci se pripravljamo na veliko slavje — praznovanje stoletnice Cirli-metodove šole, ki jo je ustanovila Družba sv. Cirila in Metoda. To je bila prva slovenska šola v Trstu.
Družba sv. Cirila in Metoda je ustanav-
Zahvalnica v Štandrežu
O sv. Martinu so po naših vaseh lepi obredi in slovesnosti, ki so tesno povezani s kmečkim značajem krajev in poljskimi pridelki. Gre za dan zahvale, ko se kmetovalci in tudi drugi zberejo najprej v cerkvi k zahvalnemu obredu, nato pa še na trgu pred božjim hramom, kjer so običajno razstavljeni kmetijski stroji in sadovi zemlje. V Štandrežu je ta tradicija že zelo stara, še vedno pa ohranja svojo bogato značilnost in priljubljenost.
Zahvalna nedelja je bila 13. novembra s slovesno sv. mašo, nato pa še s kulturnim programom na trgu sv. Andreja, kjer je štandreška mladina pod vodstvom Elvire Chiabai lepo zapela nekaj pesmi. Domači župnik je blagoslovil stroje in pridelke, nakar so člani domačega Kmečke-da društva delili med številne prisotne blagoslovljen sirkov kruh in vino. Trg je krasil tudi bogato naložen voz z razno zelenjavo in drugimi pridelki. Na njem se je letos šopiril tudi čeden puran, ki je, poleg vrzote, simbol štandreža.
Večer prej pa je PD »Štandrež« priredilo veselo martinovanje, na katerem ni manjkalo ajdove polente in drugih dobrot, za kar so poskrbele spretne kuharice. Lucijan Kerpan, Damjan Paulin in Viktor Selva so z diapozitivi prikazali pomembnejše dogodke v domačem kraju v zadnjem letu in razne društvene izlete v poletnem času.
ljala slovenske šole povsod, kjer je bilo dvojezično prebivalstvo, ter s tem zavirala asimilacijo slovenskega prebivalstva. Družba se je dobro zavedala kulturnega pomena Trsta in potrebe, da se tržaškim Slovencem nudi kulturna pomoč, Izobraževanje v lastnem jeziku.
Šola pri Sv. Jakobu v Trstu je bila odprta 15. oktobra 1888 in Je delovala v najtežjih razmerah In z velikimi žrtvami Slovencev, ki so jo vzdrževali s svojimi prispevki. Delovala je do 23. septembra 1930, ko jo je fašizem končno zaprl.
Kako je bila taka šola potrebna In kako so jo tržaški Slovenci cenili, so govorile številke. Prvo leto Je bila enorazredna. Z leti je število vpisov stalno naraščalo. Leta 1895 je bila že razdeljena na petrazred-no deško šolo in šestrazredno dekliško šo-
lo.	Tudi stara enonadstropna stavba, kjer se je odvijal pouk, je postala pretesna. Družba sv. Cirila in Metoda se je odločila za zidavo nove. Z delom so pohiteli in leta 1912 so se učenci že vselili v veliko, moderno šolsko poslopje.
Stoletnico te odlične šole bomo praznovali 8. decembra ob 16. url v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu.
Na proslavo vabimo vse bivše učitelje in učence ter vse naše simpatizerje. To naj bo praznik vseh Slovencev. S svojo prisotnostjo pokažimo ljubezen do našega jezika, pa tudi spoštovanje in priznanje vsem učiteljem, ki so na tej šoli poučevali in v najtežjih razmerah vztrajali do njenega zaprtja.
Zavoljo rezervacije prostora prosimo, da pošljete prijave na: Odsek za zgodovino pri NŠK, ul. Petronio 4, 34138 Trst. Lahko tudi telefonirate od 8. do 13. ure vsak dan razen nedelje na št. (040) 733086.
Odbor za proslavo 100-letnice
Slomškov dom - Bazovica vabi na
SLOMŠKOVO PROSLAVO
ki bo v nedeljo 20. novembra ob 17. uri
v župnijski dvorani. Govoril bo msgr. dr.
M. Jezernik, tajnik univerze Urbaniana v Rimu; pela bosta otroški zbor »Slomšek« in mešani zbor »Skala« iz Gropade.
neposredno sodelovanje predstavnikov slovenske narodne skupnosti v tržaškem občinskem svetu in pokrajinskem odboru.
SSk jemlje to dejstvo na znanje, a poudarja, da pomeni korak nazaj, ker grozi nevarnost, da se v Trstu zamajejo temelji razumevanja in sožitja med italijansko večino in slovensko manjšino ter se vrne obdobje strogega ločevanja po narodnosti, ki samodejno vodi v getizacijo obeh jezikovnih skupnosti.
Pokrajinski svet je sklenil, da se bo tudi v novih okoliščinah odločno zavzemal za enakopravno in omikano sožitje med obema narodnostnima skupnostima, ker je prepričan, da samo takšna politika more na daljši rok resnično koristiti Trstu in njegovemu prebivalstvu. Izvoljeni predstavniki SSk bodo tudi v opoziciji podpirali politiko, ki bo v skladu s pravkar omenjenimi smernicami ter bodo odklanjali predloge in ukrepe, ki bi ogrožali politiko sožitja med večino in manjšino.
SSk odklanja vsako odgovornost za položaj, ki je nastal po junijskih upravnih volitvah v Trstu, ter zavrača podtikanja glede stanja v devinsko-nabrežinski občinski upravi. V tej zvezi poudarja, da ni mogla sprejeti predloga PSI o novem županu, ker bi to zanjo predstavljalo samomorilno dejanje. Da je bil predlog PSI nesprejemljiv, v ostalem zgovorno dokazuje stanje v sami socialistični stranki omenjene občine, saj je v njej nastal razkol, katerega posledica je bil izstop iz stranke vidnejšega slovenskega predstavnika, enega od treh izvoljenih socialističnih občinskih svetovalce.
Bazovica
Leta 1964 je naša župnija zgradila Mladinski dom in ga poimenovala po velikem dobrotniku slovenskega naroda: Antonu Martinu Slomšku. Od takrat imamo vsako leto Slomškovo proslavo, da vedno bolj spoznamo in cenimo vrednote, 'ki jih je z zgledom in besedo neprestano polagal v slovenska srca. Ne moramo pozabiti proslave ob 120. obletnici Slomškove smrti, ko je bil 'tri dni pri nas mariborski škof F. Kramberger, ki je priredil pri nas tudi razstavo spisov in knjig našega vzornika. Takrat smo poslali sv. očetu Janezu Pavlu
II.	prošnjo za razglasitev škofa Slomška za svetnika. Nad 300 podpisov smo nabrali v ta namen.
Veseli bomo, ko pride k nam iz Rima dr. Jezernik, ki se tam zavzema za Slomškovo zadevo.
Veseli bomo, če se bodo naši ljudje iz Trsta in okolice udeležili proslave, ki bo gotovo veliko dobrega nudila prisotnim.
V sredo 9. nov. zvečer se je z nami srečal p. Gabrijel Recek iz Celja. Ta bo vodil pri nas misijon prihodnje leto. Pogovarjali smo se o namenu misijona, o poteku in zlasti o pripravah za ta važni dogodek. Obljubil nam je, da bo obiskal našo župnijo v adventu in se srečal z verniki pri nedeljski maši.
Slikar Edi Žerjal je že pripravil slike za barvna okna v naši župnijski cerkvi. Predložili jih bomo uradu »Belle arti« in škofiji, da dobimo čim prej dovoljenje za to izredno delo. Poleg sv. Marije Magdalene, naše zavetnice, in zavetnikov Gropade in Padrič bo na častnem mestu tudi škof Slomšek. Dobri ljudje so že začeli prinašati svoje prispevke za delo, ki bo veliko stalo.
Rajonski sveti
Potem ko je prišlo do izvolitve tržaškega občinskega in pokrajinskega odbora z izključitvijo predstavnikov Slovenske skupnosti, so se sestali tudi rajonski sveti. Doslej so izvolili predsednike v osmih rajonskih svetih. Med 'temi je tudi Slovenec Zorko Spetič, ki bo predsedoval svetoivan-skemu sosvetu kot predstavnik PSI.
Brez predsednika so še štirje sosveti, med katerimi je tudi rajonski svet za Vzhodni Kras in rajonski svet za Zahodni Kras.
Nova razstava v Tržaški knjigarni
V galeriji Tržaške knjigarne so tudi to sezono začeli z razstavno dejavnostjo. Po nedavni razstavi Demetrija Ceja, so organizatorji tokrat dali prostor na voljo dvema italijanskima slikarjema iz Ligurije. To sta Giuseppe Saturno in Giuliano To-maino. Na odprtje razstave je prišlo veliko ljudi zaradi napovedanega nastopa znanega italijanskega pisatelja Maria Sol-datija. Resnici na ljubo pa nekatere njegove ne ravno posrečene izjave niso izpolnile pričakovanja občinstva.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA
CECILIJ ANKA ’SB
30. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV
ob sodelovanju zborov iz Furlanije-Julijske Benečije, Slovenije in Koroške bo v Gorici v deželnem Avditoriju
V SOBOTO, 19. novembra ob 20.30
V NEDELJO, 20. novembra ob 16. uri.
V petek 25. novembra ob 20.30
celovečerni koncert ansambla narodno zabavne glasbe
»LOJZE SLAK«
Prireditev bo v Kulturnem domu v Gorici, ul. I. Brass 20. Predprodaja vstopnic v Kult. domu, tel. 33288.
Z GORIŠKEGA
Počastitev Petra Butkoviča-Domna ob stoletnici rojstva
Letos v maju so zlasti mladi člani KD Sovodnje sprožili pobudo, naj se primerno počasti obletnica rojstva zaslužnega domačina duhovnika Petra Butkoviča, ki se je kot ugankar podpisoval Domen. Pobudo je osvojila občinska knjižnica ter dala svoje pokroviteljstvo, člani društva pa so se lotili iskanja Butkovičevih del po raznih arhivih ter zbirati pričevanja še živečih domačinov.
Iz vsega tega je nastal recital »Vse bi dal v teh majhnih dneh«, ki sta ga pripravili Alenka Floranin in Sonja Pelicon. Vseboval je odlomke iz Domnove poezije in proze, vmes pa so bili pevski vložki in recitacije. Franjo Rojec je prispeval za omenjeni recital pesem »Domen«, prof. Stanko Jerioijo iz Gorice je uglasbil Domnove pesmi »Našim srcem vstajenje«, »Maj-nikovi Kraljici« in »Križani«, Marinka Lasič pa pesem »Sveta gora«.
Proslava je bila v petek 4. novembra v Kult. domu v Sovodnjah. Občinstvo je do kraja napolnilo dvorano. Med gosti je bila tudi skupina članov ugankarskega kluba »P. Butkovič-Domen« iz Ljubljane, ki so v jutranjih urah obiskali sovodenj-sko osnovno šolo, poimenovano po But-koviču. Vse prisotne je na začetku pozdravil predsednik KD Sovodnje Slavko Tomšič.
Recital se je pričel z Rojčevo pesmijo »Domen«, ki jo je podala Vilma Butko-vič. Začenja se: »Že sto let je mimo in že pojema sled. Nemo priča čas, kako malo nam dano je živet.«
V spletu pesmi in recitacij (izvajali so jih še Valentina Milocco, Vesna Tomšič, Tanja Hmeljak in Marko Rojec ter učenci 5. razr. ons. šole) je ženski zbor Sovodnje pod vodstvom Rezi češčut med drugimi pesmimi podal Marinke Lasič »Sv. gora«, Sovodenjska dekleta pa pod vodstvom Sonje Pelicon omenjene Jerici-jeve skladbe.
Iz recitacij je izžarevala ljubezen Domna do matere od rane mladosti do poznih dni življenja; potem težko obdobje med obema vojnama, ki je ogrozilo naš materni jezik. Recitatorji so tudi podali spomine domačinov Jožefa češčuta, Franja Rojca in Nade Hmeljak, povezane z Domnom.
Na koncu se je nečak pokojnega prof. Dragotin Butkovič organizatorjem in nastopajočim zahvalil za trud in požrtvovalnost, ki so ju vložili v prireditev. Zaključil je, da je njegov stric v onstranstvu vsega tega vesel kakor »vi in jaz«.
Recital je tudi posnela ekipa radia Trst A in ga oddajala v sredo 9. novembra.
Remo Devetak
Šport
Bassano - Olympia 1 : 3
(15:6, 13:15, 10:15, 9:15)
Odbojkarji goriške 01ympie C1 so tokrat poskrbeli za lep uspeh. V Bassanu so nadvladali do tedaj še nepremagano moštvo. Izgubili so prvi set, saj so zgrešili kup servisov. V drugem setu so pa pokazali, kaj znajo: učinkovit blok, močni udarci in pravilni servisi so tako spravili nasprotnika v težave. Tretji set so prav tako dobili. V zadnjem setu so domačini spremenili postavo in s tem skušali ustaviti prodor beloplavih, a brez uspeha. Veselje v telovadnici je bilo nepopisno, še bolj zato, ker so se pridružili tudi goriški navijači, ki so tudi ob tej priložnosti sledili ekipi na težkem gostovanju.
Za Olympio je to druga zmaga v gosteh, še vedno pa so brez poraza, saj so v prejšnjem kolu počivali. Ostale tekme so se v glavnem zaključile s pričakovanimi rezultati. Tako je npr. Nova Gens iz Noven-te doma klonila proti Badii. Sobotni nasprotniki Goričanov bodo tako prišli v Gorico po porazu in boto zato toliko bolj motivirani za zmago.
25 let katoliškega tednika
Goriški katoliški tednik »Voce Isantina« obhaja 25-letnico; začel je namreč izhajati leta 1964. Ureja ga duhovnik Renzo Bo-scarol, dinamičen in plodovit časnikar. Ob njem je krog sotrudnikov, ki list bogatijo s članki in zlasti s poročili iz vasi v Furlaniji. Zaradi tehtnosti in kritičnosti do problemov se odlikuje C. M. (Celso Macor).
»Voce Isontina« je škofijski tednik, zato do neke mere odgovoren cerkveni oblasti, vendar samostojen in neodvisen od vseh strank, tudi DC. V uvodniku je zapisano: »Edina garancija, ki jo zahtevamo zase in za druge, je svoboda in pogum. Nimamo darov, da bi jih dajali, in ne nepogrešljivih receptov; prijateljem rajši povemo trde in težke resnice. Pričakujemo pa enako ravnanje in spoštovanje v široki pahljači informativnih sredstev, ki tako malo poznajo kritiko in težijo k "mirodolstvu”, s časopisi in časnikarji navajenimi, da se ližejo mogočnežem in iščejo njih varstvo.«
Našemu soborcu za resnico in pravico, tedniku »Voce Isontina«, naše čestitke in voščila ob lepem jubileju. Da bi še naprej vztrajal na izbrani poti!
11. decembra konferenca SSK
V nedeljo 11. decembra bo v novem športnem središču v Vižovljah celodnevna programska in organizacijska konferenca Slovanske skupnosti. Prireja jo deželno tajništvo, vabljeni pa so vsi strankini izvoljeni in imenovani predstavniki, člani vodstvenih organov sekcij, mladinskega, pokrajinskega in deželnega vodstva ter aktivisti.
To bo uvod v obdobje strankinih kongresov, predvsem pa priložnost za temeljito »pospravo« junijskih volitev, razgovor o organizacijskih proglemih in razmišljanje o sedanjem družbenem in političnem trenutku ter o nalogah, ki jih nalaga slovenski stranki.
OBVESTILA
V Centru Stella Matutina v Gorici bo v torek 22. nov. ob 20. uri p. Marko Rupnik nadaljeval z »Lectio Divina«, tj. z branjem in razlago evangelija po Marku.
Zgodovina in didaktika zgodovine bo skupna tematika predavanjem, ki jih v novembru in decembru prirejata Inštitut za socialno in cerkveno zgodovino ter Inštitut za zgodovino univerze v Trstu. Predavanja bodo vsak petek ob 17. uri v predavalnici bivšega bogoslovnega semenišča; vhod iz Semeniške ulice. Predavali bodo predvsem profesorji tržaške in videmske univerze. Vstop prost.
Dogovor med Italijo in Avstralijo glede pokojnin. Vladi Italije in Avstralije sta sklenili dogovor glede pokojnin delavcev. Glavne točke so: upokojenec ima pravico do združitve delovne dobe v Italiji in Avstraliji; prispevki se seštejejo; pokojnino lahko uživa v Italiji ali v Avstraliji. Za pojasnila in prošnje naj se interesenti obrnejo na sindikalne urade.
Sestre Zavoda sv. Družine se iskreno zahvaljujejo Kmečkemu društvu iz Štan-dreža za velikodušni dar v lepi zelenjavi ob zahvalni nedelji. Enako hvaležnost izražamo darovalcem iz Rupe-Peči in Sovodenj.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu
vabi k maši za duhovne poklice, ki bo v četrtek 24. nov. ob 17. uri v cerkvi pri Sv. Jakobu.
V cerkvi Marije Velike (Santa Maria Mag-giore) v Trstu bo v ponedeljek 21. nov. ob 16. uri na praznik Matere božje zdravja maša za slovenske vernike.
V mali dvorani Kult. doma v Trstu bo v sredo 23. nov. ob 20.30 predaval pesnik Ciril Zlobec o temi: Duhovnost pri Slovencih danes.
SSG v Trstu predstavi igro Franca Bru-satija »Galantni pogovori« v četrtek 17. nov. ob 16. uri red I in v petek 18. nov. ob 20. uri red K.
Dr. Maksimilijan Jezernik bo v ponede-djek 21. nov. govoril na učiteljišču A. M. Slomšek v Trstu, zvečer pa v Društvu slov. izobražencev v ul. Donizetti 3.
V zimski sezoni oddamo počitniško hišo opremljeno za 8 oseb na Starem Vrhu nad Škofjo Loko, oddaljeno 5 minut od smučišča. Informacije Tušek, Radovljica, Cankarjeva 30, tel. 00386474921
★
DAROVI
Ob prvi obletnici smrti nepozabnega in nenadomestljivega Viktorja Prašnika žena Mirjam daruje po 100.000 lir za zbor M. Filej, za Katoliški dom, za Sv. goro, za cerkev sv. Ivana v Gorici in za misijonarja Ludvika Zabreta v Indiji, njegovega dobrega prijatelja.
Za Katoliški glas: Anton Bak 10.000; Alma Succo namesto cvetja na grob staršev Kristine in Karla Jakončiča 20 kanadskih dolarjev; P. S. 50.000 lir.
Za Katoliški dom: V.J.D. 1.000.000; P.
S.	50.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Rebula 50.000;
A. Pahor 90.000; Ema Adamič 15.000; Terčon 10.000; Šemec 10.000; Križmančič 10.000; Lukman 10.000; Ferlat 5.000; Mi-cheli 10.000; Zidarič 5.000; dr. Silla 70.000; Cattonar 20.000; Godnič 10.000; Pastore 40.000; Toffolutti 5.000; Uršič 40.000; Pertot 5.000; Volpi 20.000; Devescovi 50.000; Terčon 100.000; Milič 40.000; Floridan 10.000; Caharija 10.000; Slavec 40.000; G. J. 20.000; bolniki 30.000; Kodrič 35.000; Garetti 10.000; Venier 15.000; dr. Biasi 70.000; Godnič-Jazbec 100.000; Romano Falconi 100.000; v spomin predragega moža Carla Verrija daruje žena Vera 100.000 lir.
Za cerkvico v Cerovljah: člani ACM iz Gorice 760.000 lir.
Za Vincencijevo konferenco v Trstu: M. S. 50.000; F. P. 50.000 lir.
Za obnovitev Marijinega doma v Rojanu: N. N. 150.000 lir.
V spomin na pok. Marijo Abram: Pina in Marija Glavič za Marijin dom, ul. Ri-sorta v Trstu 30.000 lir«
^ Radio Trst A
Spored od 20. do 26. novembra 1988
Nedelja:: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 Mladinski oder: »Fek«. Pravljica. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 M. Uršič: »Dogodivščine...« 14.50 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Spomini na Alberta Rejca. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 O ljubezni v književnosti. 12.40 Mešani zbor Milan Pertot iz Barkovelj. 13.20 Gospodarska problematika. 15.00 Cervantes: Don Kihot. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Komorna skupina Gallus Consort. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Svet Boga - Bog sveta. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Mešani zbor M. Pertot iz Barkovelj. 13.20 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Iz Benečije. 15.00 Cervantes: Don Kihot. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Komorna skupina Gallus Consort. 18.00 M. Uršič: »Dogodivščine...«
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Zdravniška posvetovalnica.
12.40 Moški zbor F. Venturini od Domja. 13.20 Na goriškem valu. 14.10 Govorimo o glasbi. 15.00 Cervantes: Don Kihot. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Wieland Kuijken (viola da gamba) v repentaborski cerkvi.
18.00 Spomini na leto 1968.
Četrtek: 8.10 Svet Boga - Bog sveta. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Debelost in akupunktura. 12.40 Moški zbor F. Venturini od Domja. 13.20 Nediški zvon. 14.10 Dvignjena zavesa. 15.00 Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zbor Citta di Parma. 18.00 Iz arhiva Ciril-Metodove šole v Trstu ob stoletnici ustanovitve.
Petek: 8.10 Pogled v restavratorsko delavnico. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in z Opčin. 13.20 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Goriški razgledi.
15.00 B. Pahor: Nomadi brez oaze. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Koncert za srce in orkester. 12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in z Opčin. 14.10 Glas od Rezije. 15.00 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinsko tekmovanje Lipizer v Gorici. 18.00 Goethe: »Ifigenija na Tavridi«.
DAROVI
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Ema Adami ob rojstnem dnevu 100.000; Marica v spomin g. Petra Šorlija 100.000 lir; ob 20. obletnici smrti Marija Nerija daruje žena Marčela z družino 100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: N. N. 250.000; Sonja Mahnič-Šajn 50.000; Eda in Vinko v spomin na Pepko Malalan, starše Livije Sosič in Čelesteja Daneua (za popravilo orgel) 60.000; druž. Abbrescia ob krstu sinčka Marka 20.000; N. N. (za nove lestence in drugo) 300.000; Paola Leonori ob krstu malega Pavla 100.000; Zora Hrovatin (za ogrevanje cerkve) 25.000; N. N.
20.000	lir.
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici:
N. N. 20.000, družina Stopar v spomin mame Danice Veršič, sestra Danica Jelušič v spomin brata Franclja 50.000, Vida Renčelj v spomin dragih staršev 20.000, N. N. iz Gročane 10.000, Magda Rebula namesto cvetja na grobove svojcev 20.000, N. N. 25.000, Danica Tomažin 30.000, Igor in Tanja Grgič iz Padrič (za okno sv. Cirila in Metoda) 30.000, družina Stinco v spomin očeta dr. Giuliana 50.000, N. N. 10.000, Antonija Križmančič, Gropada (za okno sv. Roka) 40.000 lir.
Za cesto na Sv. goro: N. N., Trst 50.000 lir.
Za s. Zoro Škerlj: Vipavka 300.000 lir.
Za slovenske misijonarje: druž. Simčič, Trst v spomin na J. Ozbiča 50.000; Sv. Ivan, Gorica 750.000; K. K. 100.000; I. F. 50.000; N. N. 2.450.000 lir.
Za misijonarja Klemena štoicarja na Madagaskarju: Slovenci, ki se zbirajo k slovenski maši v Ronkah 120.000 lir.
Za misijone: Marija Fabijan 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
LO STUDIO OTTAVIANI
v sodelovanju z zlatarno
VIRGILIO BRATINA Floriana Bratina & C., s.n.c.
Corso del Popolo, 28 - Tržič
razstavlja predmete v srebru in zlatu v
SAM HOTELU Monfalcone, via Cosulich, 3
Razstava bo slovesno odprta v soboto 19. novembra od 16. uri. Odprta bo še 20. in 21 novembra nepretrgoma od 9. do 19. ure.
Vstop prost.
V Kulturnem domu v Gorici v ponedeljek 21. novembra ob 20.30
VTISI V DIAPOZITIVIH
(Brazilija, Andske dežele, Filipini, Afrika) Posredujejo; M. Klanjšček, S. Lutman, R. Butkovič, R. Petejan, M. Jarc, I. Sirk, I. Juren, E. Gergolet. Prireditelj večera je SMReKK.
Kite