------    102    ------
Zabavno berilo.
Podgrobje.
Narodska pripovedka.
Nahajajo se po svetu kraji, kjer se človeka neho-toma polasti neka otožnost, akoravno potovaje po njih ne vidi nikake spomenice, ktera bi mu naznanjala po-vestnico tacih žalnih mest. Kamor se človek ozre, vse je tiho, in vendar čuti se, kakor da bi vsak kamen, vsaka travica kakor nemi svedoki žalostnih dogodeb popotniku kazali: »Tukaj pripetila se je nesrečalu
------    103      —
Enak kraj se nahaja poleg mesta J—. Dereča reka blizo njega stisnjena je med dve visoki gori ter *e , od skalnatega jeza zastavljana, mučno vali skozi sotesko. Oprostena pa kraj jeza skalnatih over preku-<5uje se s strašnim šumom v prepade, peni, suče in svedri se v divjih vrtincih ter razdeli kmaii v dvoje korit, delaje majhen otok. Naprej tje pa vodeni šum potihne, vrtinci prenehajo in zopet v strugo zedinjena reka teče mrtvaško-tiho med obrežji s košatimi hrasti pokritimi. Dolina se hipoma okrene, obrežja sklepa leseni most, raz kterega se v daljavi kaže odprti svet. Al precej korakov je Še do tje, in mi nahajamo se še vedno — rekel bi — v dragi smrtnega spanja.
Jasni jesenski dan nagnil se je bil že k zapadu; mrak vedno bliže primikoval se je zemlji in iz daljave razlegali so se glasi zvonov, k češčenju Mariinemu opo-minjevaje, ko se je v ti žalostni okolici potujočemu zaobrnila pot od reke ter pripeljala me na dolgočasni mrtvo-resnobni prostorček. Omejen je bil na eni strani z gostim gajem, ob drugi pa s tihim jezercem, v čigar tam-nem zrcalu so se ogledovale ob njegovih bregovih stoječe visoke jelke in mecesni. Od tihega jezerca pelje steza na nizki brežulek, ki je zaraščen z velo travo in divjo
{>rapretjo, in na kterem stoji star, strohnjen, že nagnjen esen križ. Iz gaja glasila se mi ni ne ena ptičica; ni se gibal noben drevesen listeč in ne najmanjša sapica ni uznemirjevala v tihih sanjah počivajočega površja jezernega. Otožna tihota vladala je okoli in okoli kakor da bi bilo vse življenje pobegnilo od tod. In to je ono mesto, ki ga narod imenuje: „podgrobje."
Ne dalječ odtod stoji na drugem golem gričku mala cerkvica, posvečena „vsem Svetim." V podnožji grič-kovem razprostira se livada, sred nje pa izvira izpod samotne pečine bister studenček. Ondotno ljudstvo pri-lastuje temu virčeku zdravilno moč in celo iz daljave dohajajo le-sem betežniki, da zajemajo iz njega okrepčalo onemoglosti svoji. — Pa tudi še drugo vero stavi priprosti narod v moč te bistre vodice. Malokdo namreč pride le-sem, da bi si ne napravil v bližnjem vrbovji križica ter vrgel ga v studenec, ali da pogleda, ali križec, ki ga je pred kaj časom izročil bistrim valovim, še plava po površji ali pa je že potonil. Gorje mu — pravi prazna vera narodsSega glasu — Čegar križec se potopi; kajti čez leto in dan gotovo ga krije črna zemlja. — Nekoliko križecev vidil sem še plavajočih po površji osodepolnega studenca; al na dnu njegovem ležalo jih je tisoč tisoč potonjenih.
Bližala se je noč. To me je gnalo, da prej pridem Iz otožne tukajšnje samote; tebi pa, ljubi bravec in draga bravka, zapišem tu povestnico tega žalnega kraja.
Ondi, kjer zdaj tiho jezerce pod brežulkom razlito
}>očiva, tekla je v davnih časih reka, vrtivša silna ko-esa ondašnjega mlina, kjer je živel gospodar, o kterem si je narod pripovedoval čudne reči. Bil je človek ohol in strasten, prava muka svojih sosedov. V divjosti svoji pretepati in pobijati ženo in posle, bila mu je skorej vsakdanja reč. Toraj ga je čez nekoliko let žena, ker ni mogla prenašati okrutnosti njegove, zapustila ter živela v borni bajtici prek reke. Samo proti edincu sinu svojemu Vidu obnašal se je mlinar človeško. Vid bil je lep in dober mladeneč. Žive z očetom svojim prizadeval si je na vso moč, divjost sleči očetu. Zvesto pa je tudi skrbel za premilo mater svojo ter se poln otročje ljubezni trudil na vsaki način, da bi ji celil rane, ktere ji je zadajala očetova neuljudnost.
V ti okolici bival pa je tudi še drug dolgočasen mož. V divjem zakotji, dalječ od ostalih prebivavcev bil je dom krvnikov (rabeljnov, frajmanov). Krvniki bili so v onem času ljudje obče črteni. Slednji se jih je ogibal bolj  kot najhujšega hudodelnika.   Iz vsakega
društva bili so izobčeni. Stanovanja bila so jim odka-zana zunaj mest v pustih krajih, kterih ni nihče obi-skaval. Človek žalnega tega opravila ni imel prijatlov pa tudi ni smel nikomur prijatel biti. Predsodbe, ki so mu srca ostalih stanovnikov zapirale, zapirale so mu tudi celo njihove cerkve. Krvnikom bilo je le toliko dovoljeno, da smeli so v kapelici kraj žagrada s svojo družino in s svojimi posli, ločeni po zaprtih durih od ostalega ljudstva, pri službi božji nazoči biti, češ, da celo molitev njihova skruni pobožnih množic trume. In tako mrzenje prehajalo se je iz roda v rod. Sin krvnikov podedoval je po očetu zasramovanje in s tem tudi njegovo domovje in žalostni poklic. Hčeram bilo je edino le zasramovanje v last in delež. Dolgočasno stanovanje krvnikovo bil mu je tako rekoč ves svet. Samo v njem in nikjer zunaj njega mogel je živeti; samo v njem mu je bilo prisojeno umreti; z ostalimi prebivavci ni imel nikakoršne družbe razun v — grobu. Edini grob pobratil in sprijaznil ga je z razkačenim sosedstvom.                                                    (Dal. prih.)
Zabavno berilo.
Podgrobje.
Narodna pripovedka. (Dalje.)
Tadanji krvnik tega kraja bil je vdovec. Imel je <edino dete, hčerko Ljudmilo, tiho, dobro deklico. Bila je ravno v cveteči dobi, prijetnega lica in premilih oči, iz kterih je odsijavala blaga čista duša. Gospodinstvo, skupno čitanje pobožnih knjig z očetom, in nježno gojenje vrtnih cvetlic bilo ji je edina zabava in tolažba. In vendar bila je srečna v svojem prognanstvu. Mali prostorček zemlje, na kterega je osoda življenje njeno priklenila, bil ji je mil in drag. Tu se je rodila; tu je sanjala prve svoje blage sanje; tu odrastla do nježne in ljubeznjive devojke. V srcu njenem cvetel je raj deviške nedolžnosti. Ljubezen očetova spremljevala jo je povsod; zato pa tudi ni hrepenela po velikem svetu, ki jo je tako nemilo od sebe pahnil.
Tako doživela je Ljudmila sedemnajsto leto. Nikdar še ni bila v bližnjem mestu in v nobeni družbi; kajti kadar je šla v cerkev v farno vas, hodila je po stranski stezi ob vodi, da ni srečala nikogar. Al limbar, ako cvete tudi skrive, najde svojega ljubivca. Vid je pogosto vidil Ljudmilo in v srcu njegovem uname se ogenj najživejše ljubezni. Nadvladajoč predsodke ostalega ljudstva razodene nekega dne deklici, da jo ljubi. Sramožljiva Ljudmila se zelo prestraši, ker vidi pred seboj globoki prepad, v kterega jo žuga pahniti nemila osoda. To mu tudi odkritosrčno razodene. Al mladeneč ni slušal druzega kakor glas svojega srca ter sklenil je vse žrtovati ljubezni svoji. Mislil si je : kar si je skupaj sojeno, najde se, ako se temu zoprstavlja tudi ves svet. Ljudmila se je sicer, kolikor je mogla, ogibala mladenča, al bilo ji je vendar vselej drago, kadar sta se srečala; obračala je od njega oči, in vendar, kadar ni bil pričujoč, povsod in vedno gledala je v mislih le podobo njegovo;   varovala  pa   se je  odkriti mladenču
129
tudi le z eno samo besedo ljubezen svojo. Srci njuni porazurneli ste se slednjič popolnoma, in blaženi dnevi tekli so jima na krilih kratkega časa. Nihče ni vedel za njuno ljubezen. Vid dohajal je pod okno svoje drage ljubice , kadar je temna noč pokrivala trudno zemljo ; šum dereee reke in pihljanje nočnega vetrca nista nikomur izdala njunega razgovora; le edini bledi mesec in lesketajoče zvezde bili so svedoki njunih srečnih trenutkov.
Po očetovi volji pa se je moral Vid podati v ptuje dežele na izkustvo; ločiti sta se morala. V nedeljo popoldne, ko je ljudstvo odšlo v cerkev k večernicam in je vsa okolica počivala v svečanem miru, snideta se Vid in Ljudmila ter gresta k studencu pod cerkvica ,,vseh Svetih." Ondi napravita v vrbovju dva križeca ter ju izročita krotkim valovčkom osodepolne rečice. Križeca ostaneta na vrhu plavajoča in v tem se jima zmed temnih oblakov žalostne ločitve vendar kaže mila zvezda blagega upanja.
Odkar je bil odšel Vid v daljni svet, prevzela je Ljudmila skrb za njegovo zapuščeno mater. Glede žalostne okoliščine, ker ni se smela javno pokazati, pričakovala je vsaki dan željno solnčnega zahoda, potem pa je odklenila čolnič ter v tihem mraku veslala prek reke. Tako obiskavala je vsaki večer mater ljubega svojega, ter jo oskrbovala z vsem potrebnim. Potajivša se, kakor da bi bila dekla iz mlina, njegovala je star-čico ko zvesta hči ter je sede ob njeni postelji z radostnim in navdihnjenim srcem poslušala, kar ji je mati pripovedovala o dobrem Vidu. V ostalem živela je Ljudmila samo v tihem spominu sladko žalnih sanj ljubezni svoje. Zdaj tolažila se je z vrnitvijo predragega svojega, zdaj zopet se je plašila; zdaj videla je v duhu, kako ljubezen Vidova nadvlada ljudske predsodke ; zdaj zopet mislila se je po ledeni roci nemile osode ločena za vselej od njega. Mnogokrat sklenila je pozabiti ljubezen svojo, ki je ljubljencu njenemu le pretila z nesrečo; al vendar ne zgreši nobenega dneva, da ne bi bila šla gledat k studenčeku, ali križec dobrega Vida še plava po površji ali ne. Srcu njenemu bilo bi dobro delo, ako bi bila imela le eno živo dušo, kteri bi bila mogla zaupati čustva svoja. Al komu naj bi se bila razodela? Ostrost očetova pretila ji je; ves drugi svet pa jo je že tako pahai od sebe, predno se je se razcvela iz nedolžnega otroka v brhko dekle. Samo svojim cvetlicam, ki so kakor ona medlele v prognan-stvu, - samo svitlim zvezdam, ki so bile nekdaj priče najblažniših časov, in grlicam gučeČim v bezgu njenega vrteča zaupala je poprej srečo, zdaj pa tožila tugo svojo — edinim prijatlicam, ki pa se niso znale ž njo ne radovati ne žalovati.
Tako minuli ste bili dve leti. Od Vida ni došio v tem nikakega naznanila. Mati objokavala ga je že kot mrtvega, Ljudmila pa tolažila jo je ter zagotavljala, da gotovo se vrne, kajti križec njegov še vedno je plaval na površju studenčevem. — Ko pa sirotica neki dan križec svoj in svojega dragega potonjen najde, vznemeri se silno, — oropana se je videla zdaj zadnjega upa. Vtopljena križeca bila sta ji proroka, da preživela ne bo več leta.
Bilo   bi   li   to   mogoče pri tako   zdravi,  mladi  in čvrsti deklici?
Slušajmo dalje !                                     (Kon. prih.)
-----    137-----
Zabavno berilo.
Podgrobje.
Narodna pripovedka. (Konec.)
Bilo je zopet v nedeljo popoldan. Oče Ljudmilin sedel je v svoji sobi za hrastovo mizo, čitaje v veliki knjigi; deklica pa z naslonjeno glavo ob komolec zamišljena je sedela poleg malega okenca. Oči so ji kakor v žalnih sanjah počivale na onem nepozabljivem mestu, kjer sta se bila z Vidom zadnjič ločila. Vse je bilo tiho v osamljeni sobi. Hipoma zaslišijo se hitri koraki po dvorišču. Prihodnik zamigne prek okna; — devojka radostno skoči na noge, — vrata se odpro, — mlad zal mladeneč stopi v sobo, — oči njihove radosti zablišče — in pozabivša vsega krog sebe obja-meta se dolgo ločena draga.
Oče Ljudmilin debelo gleda nepričakovani prizor. Nagrbančeno čelo in tamni ostri pogledi razodevali so nezadovoljnost njegovo in hudi srd.
„Kaj hočete, gospod, pri meni?" — zarezi starec z ostrim glasom, stopivši k Vidu — ,,česa iščete v mojem samotnem domu? Jez sem krvnik in to je moja hči." To izgovorivši prime Ljudmilo za roko ter strga jo iz naročja mladenčevega. Al deklica, kakor da ne bi mogla se prebuditi iz svojih sanj, pade solze očetu okoli vrata. Obadva izpovesta zdaj očetu ljubezen svojo. Al srd in žalost pokazali ste se na ledenem njegovem licu. Vsaka njegova beseda bila je oster nož , ki jima v srci reže; vsaki pogled njegov strela, ki skončuje njune sladke upe. — Ostro pokara on mladenča, ka-zaje mu prepad, v kterega sebe in hčerko njegovo postavlja.    Predstavlja Vidu njegove stariše, svet, prihod-
------    138    ------
nost! Mladeneč trepetd, sliši očetovo kletev in materni jok; al gledaje Ljudmili v mile oči pozabi vse ter ne sliši druzega razun glasu srca svojega. On sicer vidi, kako vse krog njega gine in se pogublja, in vendar prosi, edino to prosi: naj bode Ljudmila njegova!
Preplašeno posluša ostri starec, kako ga dvoje nedolžnih src prosi svoje  — lastne pogube.
Kot krvnik hotel ju je razdvojiti, da ju povrne zopet sreči in življenju; — kot oče mora jima odpreti zemeljski raj, pa ju pogubi. ¦— Srce očetovo posled-njiČ zmaga. Roka krvnikova, ki zadaja navadno le smrt, podelila jima je življenje; — in roka očetova, ki življenje daje, peljala ju je — v smrt.
Krasni dnevi zasijali so zdaj Vidu in Ljudmili. Pogostoma je zahajal mladeneč zdaj na obiskovanje v devičini odstranjeni dom in nič ni motilo njune sreče; samo edina misel, da utopili so se jima križeci, tam-nila jima je obzorje njunega neba. Al zašlo jima je le prekmali solnce blagih upov popolnoma, zašlo je na veke.
Oholi mlinar najde sinu svojemu bogato zaročnico ter mu jo ponudi za ženo. Ko pa se Vid stalno temu krči, prične starec vohati in slediti po vzroku upornosti poprej tako ubogljivega sina.
Nekega večera, ko je Ljudmila ravno spremljevala Vida do dvoriščnih vrat, popade ga nekdo nenadoma od zad in treši ga ob tla. Ko se Vid izvije krepki pesti, rine kviško ter razsrden hoče planiti nad napad-nika, pa — oj groza in strah! v napadniku spozna — očeta svojega! Srd njegov spremeni se zdajci v ob-upnost. Mlinar divja in grozovitno preklinja sina svojega in njegovo ljubo. Krvnik plašno prihiti. Ljudmila zgrudi se brez zavesti v naročje očeta svojega; Vid ji hoče priskočiti na pomoč; al silovito ga zopet nazaj potegne krepka roka očetova. Žalostno je gledal mladeneč, kako je krvnik odpravljal dete svoje v hišo in kako so se zalušile pred njim duri domovja njegovega — na veke. Ljudmilo je spremila v stanovanje njeno tuga očetova, Vida pa očetova kletev.
Od seh dob venela je Ljudmila kakor vene cvetje, kadar nastopi nemila jesen. Edino, na kar je še mislila, bilo je, da potonil je njen križec in da se bode tuga njena kmali vmirila na veke.
Nekega jutra polastila se je deklice posebna žalost, kajti zapustiti je morala zdaj tudi mater Vidovo, ktero je ljubila tako srčno kakor hči lastno mater. Hrepenela je po nji danes bolj, ko kdaj pred; — odločila je toraj, obiskati jo še enkrat in posloviti se od nje morebiti za vselej.
Zadnji žarki večerne zarje zlatili so obzorje. Ljudmila zapusti prag domači ter prevesld o mraku prek reke k dragi starčici. Kaj bili so njuni pogovori, ostane za vselej skrivnost. Temno prevleklo se je bilo med tem časom nebo, črni oblaki zakrivali so svetlobo blede lune. Deklica vrnivša se proti domu odrine čolnič od kraja. Do srede reke šlo je dobro; al zdajci prične vleči silen piš. Hudi valovi vznemirijo lahno plavajoči čolnič ter pričnejo ga zibati sem ter tje. Ljudmila dela z vso močjo in vendar nikakor ne more doseči obrežja. Vedno huje in huje divjal je veter; slabotna devica ni mogla več nadvladati čolna, kterega vihar žene tje proti mlinski raki. Deklici pade veslo z rok; na koleni se zgrudi in sklonjeni roki povzdigne proti nebu. Obupa glas zasliši se iz čolna.
„To je klic Ljudmilin" — zavpije Vid na obrežji. In v tem hipu zažene se v vodo ter bore se s silnimi valovi kmali srečno doseže čoln. Vse moči zdaj napenja, da bi otel iz smrtne nevarnosti ljubljeno svojo Ljudmilo. Že blisketd mu v srcu zvezdica upa. Bledi mesec pomoli  se   zdaj izza  oblakov  in obsveti prizor
sred raztogotene reke. V ta zali cas stopi pa oče Vidov iz mlina. Spoznavši sina in ljubo njegovo v čolnu vjezi se ko razdivjan oroslau in zaslepljen od strašne togote skoči k glavni mlinski zatvornici ter jo odpre. Vodna sila zdajci zavrti čolnič in ga prekucne, valovi pogoltnejo obd nesrečnika in strahovito razvečijo njuni trupli orjaška mlinska kolesa!
Drugi dan najdejo dva utopljenca na obrežji reke. Vsa bližnja okolica bila je tega mnenja, da sta prostovoljno iskala smrti v valovih in zato jima je bilo odločeno zadnje počivališče v neposvečeni zemlji. Samo-morce pokopaval je po tadanjem običaji krvnik po solnčnem zahodu, češ, da bi celo mati zemlja ne videla, kadar se kdo njenih otrok vrača samovoljno v temna krilo njeno. Pri nočnem pogrebu samomorcev ni smel nihče nazoč biti razun krvnika.
Tako bilo je tudi zdaj.
Zatopljen v morje silne žalosti izkoplje krvnik grob srčno ljubljenemu detetu svojemu in nesrečnemu zaročniku njenemu na obrežji reke ondi, kjer izvrgli so ju bili valovi. Pokropivši z gorkimi solzami grob njun in zaznamovaje ga z lesenim križem vrnil se je pre-otožni mož v svojo samotno kočo, da bi tam, kakor je bil že od zdavnej vajen, iskal tolažbe v pobožnih knjigah, ki uče človeka, odvračevati se od zemlje, njenih nečimernost in goljufnih sladčic, vode ga proti večni domovini, kjer ne vladajo strasti in predsodbe, ampak v neizrekljivem veselji vse edini in sklepa vez večne ljubezni.
Mlinarja je začela gristi vest in čedalje bolj otam-njevala mu je luč uma. Cele dni presedel je na obrežji, glede v vodo; — kadar pa se je vzdignil veter in vznemiril valove, hitil je k glavni mlinski zatvornici, kakor da bi jo bil stražil ter je obupno rjul: „Nikarte odpirati vehe, da se ne utopita moj sin Vid in njegova Ljudmila." — Ljudje so se ga ogibali ko kužnega; kmali je omolknil mlin — in mlinar. — Poslopje ostalo je zapuščeno, dokler ga poslednjič huda povodinj ni pokončala in odnesla. Ne najmanjega sledu o njem ni ostalo.
Reka pa si je, kakor da bi celo ona hotla se ogniti žalostnega mesta, skopala novo strugo, pustivši namesti sebe tiho jezerce. In to je oni kraj, ki se zdaj ime* nuje „podgrobje."
Slobodno po ilirskem posnel Jo s. Levičnik-