PLANINSKI VESTNIK
mikrotoponimi so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo »orientacijska« informacija, pač pa informacija, vredna narodnega bogastva. Ta Imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčaso-
ma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi jih kazalo poknjižiti, V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.
Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjski h Alp je zato nedokončan projekt.
FOTOGRAFSKO JE IMEL PLANINSKI VESTNIK ŽE ZELO BOGATA LETA___
RAZVOJ NAŠE PLANINSKE FOTOGRAFIJE
UROŠ PODOVŠOVNIK
Zdaj si skorajda ne moremo več predstavljati planinske ture brez fotoaparata. Fotografije, ki jih prinesemo s hribov, največkrat najdejo mesto v spominskih albumih ali škatlah, polnih prosojnih koščkov filma, ki nam in prijateljem, projecirani na platnu, popestrijo večere In obudijo spomine na prehojene poti. Kljub množici fotoaparatov, ki jih je danes možno najti na policah prodajaln, je fotografija razmeroma mlad medij. Prav ta množičnost kaže na njen hiter razmah in priljubljenost med ljudmi.
Planinska fotografija ima v razvoju umetniške fotografije na Slovenskem pomembno vlogo. Celotno obdobje, od začetkov amaterske fotografije pri nas okoli leta 1884 do začetka II. svetovne vojne, je v veliki meri zapolnjeno s planinskimi motivi in predstavlja pomemben del naše fotografske zapuščine.
ROJSTVO FOTOGRAFIJE
Komaj 160 let bo minilo, odkar je Daguerru uspelo s pomočjo camere obscure' na posrebreni bakreni plošči, obdelani z jodovo paro, ohraniti prvi svetlobni zapis. Dobljena slika je bila pozltiv s finimi detajli in gladko površino, ki jo je bilo potrebno zaščititi s steklenim pokrovom, da bi preprečili bledenje. Odkritje je bilo tako odmevno, da je izum odkupila francoska vlada in ga ponudila v uporabo širši javnosti. Zapletenost postopka, pripravljanje na svetlobo občutljivih plošč, razvijanje sprva nevidne slike v pari živega srebra, segretega nad špirltno svetilko, in problemi s fiksiranjem slike so bili vzrok, da je ostala fotografija domena le ozkega kroga ljudi, raziskovalcev in poklicnih fotografov.
Tudi leta 1851 odkrit postopek z mokrimi kolodijskimi ploščami glede enostavnosti ni prinesel izboljšav. Čeprav se je na nekaj sekund skrajšal čas osvetljevanja plošče, kije pri dagerotipiji trajal okoli pol ure, je nov postopek zahteval pripravo plošč, osvetljevanje in razvijanje na kraju fotografiranja. Ploščo je bilo potrebno osvetliti, še preden se je kolodlj posušil, saj je sicer izgubil svojo občutljivost na svetlobo. Takojšnje razvi-
1 camera obscura najpreprostejša kamera z luknjico v sprednji steni znotraj počrnjene škatlice. Žarki, ki padajo skozi majhno odprtino, na nasprotni stani povztodio neostro, slabo Izrisano sliko. Sprva je Imela laka kamela velikost sobe. Z njeno pomočjo so že v desetem slolel|u opazovali sončni mrk. Kasneje je camera obscura v zmanjšani izvedbi in z dodano 312 enostavno lečo siulila kot pripomoček slikarjem pri njihovem delu.
janje osvetljene plošče je zahtevalo tudi hiter dostop do temnice. Zapletenost, množica opreme in ne nazadnje tudi okornost fotografskih aparatov je potisnila fotografijo v ateljeje. Šele predstavitev in množična proizvodnja tovarniško izdelanih suhih plošč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ohranile latentno sliko2 tudi več tednov po osvetlitvi, je dala zeleno luč pokrajinski fotografiji.
ZAČETKI SLOVENSKE PLANINSKE FOTOGRAFIJE____
Datuma nastanka prve planinske fotografije skoraj ni mogoče določiti. Najstarejša dela fotografov so se ohranila na razglednicah in v revijah, ki so spodbujale razvoj fotografije.
V Slovenskem planinskem društvu, ustanovljenem leta 1893, je bila planinska fotografija zelo cenjena. Ko je dve leti pozneje začel izhajati Planinski vestnik, so se z izboljšanjem kvalitete tiska v njem kaj hitro pojavile prve fotografije našega gorskega sveta. Sprva so prevladovale fotografije koč In drugih planinskih objektov, skupinskih portretov, slapov in panoram, katerih avtorji so bili predvsem poklicni fotografi. Med njimi sta se z gorsko motiviko največ ukvarjala Benedikt Largetpo-rer in Fran Pavlin, Čeprav prvi že od leta 1896 ni več zahajal v višje predele gora, je izdelal veliko fotografij, ki so bile predstavljene na razglednicah. V izdajanju teh je v obdobju do druge svetovne vojne ostal vodilni že omenjeni Fran Pavlin, poklicni fotograf z Jesenic. V dolgoletnem potepanju po gorah mu je uspelo izdati čez sto razglednic. Nekatere izmed njih je tudi koloriral. Sodeloval je s takratnimi planinskimi organizacijami, objavljal v časopisih in gomiških knjigah. Pred koncem druge svetovne vojne ga je med bombardiranjem Jesenic ubila granata in uničila vso njegovo 45-letno fotografsko delo. Tako se je ta ohranila le na razglednicah. Leta 1897 je pri SPD začel delovati Odsek fotografov amaterjev, katerega namen je bil povezati do tedaj razpršene fotografske navdušence, organizirati poučne večere in vežbanje v fotografiranju. Združeval je tudi fotografe izven Ljubljane, ki so se lahko zaradi lažjega sodelovanja v odsek oglašali pisno. Že prvo leto obstoja so organizirali natečaj za najboljšo fotografijo, na katerem je sodelovalo sto slik sedmih avtorjev s planin-
3 latenlna slika: po osvetlitvi nevidna slika na Filmu: z razvijanjem jo napravimo vidno.
PLANINSKI VESTNIK
Josip Kunaver: Brana v snegu; PV 1911
sko in pokrajinsko motiviko Ti natečaji so postali tradicionalni in so vsako leto privabili več fotografov. Poleg razstav je leta 1909 prvič izšel Planinski vestnlk, obogaten s fotografijami na kvaiitetnejšem papirju, na katerem so se predstavljali takratni najboljši avtorji. Vedno več fotografij se je pojavljalo tudi med tekstom. Njihova motivika obsega panoramske posnetke, koče, slapove, jame, opaziti je možno tudi prve zimske motive, ki Izžarevajo tipično romantično vzdušje. Na njih je oseba s hrbtom obrnjena proti kameri in ne služi več kot glavni objekt, ampak le kot nepomemben okras gorski krajini. Najbolj plodoviti fotoamaterji obdobja do prve svetovne vojne so bili Alojzij Krtafelc, ki je razen objektiva sam izdelal celoten fotoaparat, Anton Gego-rec, Josip Zazula, Ernst Wlasak, Bruno Rotter, Fran Pavlin, Pavel Skaberne, Rudolf Badiura, Bogumil Brlnšek, Josip Kuna ver in drugi. Svoje prve fotografije je objavil tudi Stanko Tominšek,
Veliko prelomnico v slovenski fotografiji je pomenila razstava leta 1901, ko je dr. RadoFrlan predstavil sto svojih slik. Nekatere izmed njih so bile izdelane z novo tehniko (pigment in gumijev postopek), ki je fotografijo približala likovnim prvinam takratnega impresionizma. Zaradi težavnosti samega postopka so bile tako izdelane fotografije med našimi fotoamaterji redke. Fotografska oprema predvojnih fotoamaterjev je bila še vedno velika in okorna. Takratni fotoaparati so bili izdelani iz mahagonijevega ali orehovega lesa. Temeljili so na uporabi koničnega ali kvadratnega meha, iz-menijivih objektivov in vizirne šipe, K obvezni opremi je spadal še stativ ter kasete s ploščami različnih formatov.3 Zaradi potrebe po različnih goriščnicah so že takrat razvili objektiv, ki ga lahko smatramo za predhodnika današnjih zoom objektivov. Sestavljen je bil iz štirih ali petih akromatičnih leč različnih gorišč, od ka-
3 formati« cm: 13 x 13, t3 x 18, 18*21...
Bog um II Brin tek; Grlntovec in KOčna s KaF&kega grebena: PV 1912
313
PLANINSKI VESTNIK
Dr Stanko Tomln&ek: ti stene Mojstrovke; PV1828
terih so vsako posebej lahko uporabljali kot samostojen objektiv, v kombinaciji dveh pa so jih lahko sestavljali v aplanate.4 prav tako z različnimi g o riši i V ta namen je imel objektiv skupno cev z ihsno zaslonko, na katerega so prlvijall potrebne leče.
Ker je ostra in podrobnosti polna slika takrat v očeh opazovalca delovala nenaravno in grdo, so za pridobitev mehkih in rahlo zabhsanih oblik uporabljali kar navadne leče s kromatskim6 odklonom svetlobe, ki so predvsem pri velikih odprtinah zaslonke risale neostro. V času prve svetovne vojne je zaradi odhoda večine fo-toamaterjev na fronto dejavnost precej zamrla. Čista planinska motivika se je umaknila podobam s Soške fronte in drugih bojišč, na katerih se je pokrajinska idila prepletala z vojnimi grozotami.
PLANINSKA FOTOGRAFIJA MED OBEMA VOJNAMA
Ponoven vzpon planinske fotografije In slovenske fotografije nasploh se je spet začel po koncu prve svetovne vojne. Še vedno je bil poudarek na p ikto hali stični tradiciji, značilni za obdobje pred prvo svetovno vojno. Fotografije so imele pridih mehkih in intimnih podob, pojavljale so se podobe pokrajin s poudarjeno megliča-sto atmosfero, človeška podoba je bila v slikovno kom-
' apianat: sistem optičnih le£, ki sliko brez slerine napake. Ta napaka se v tem. da imaio različni pasovi leee razrica gorigča.
5 kromatski odklon: laslnosli stekla, da valovanje raziiinih valovnih dolžin
svetlobe lomi pod različnimi koti, ima za posledico neostro sliko, saj ma-314 vrične barve. ki tvorijo Pelo sueljobo, ravnine filma ne zadanejo v rsli točki
pozicijo vse večkrat vključena le kot nepomemben dodatek. Vlečna sila take fotografije je bil Fran Kraševec. ki se je zavzemal za to, da bi fotografija ponujala interpretacijo in ne le gole reprodukcije vidnih dražljajev. Nova miselnost v planinstvu, ki jo je v naš prostor vnesel TK Skala, ustanovljen leta 1921. se je odražala tudi v fotografiji. Ska/aši so se združili v podoben klub, ki je bil ustanovljen pri SRD leta 1897. Bili so tudi člani Ljubljanskega FK, ki je organiziral tečaje, strokovna predavanja, projekcije diapozitivov idr Panoramske posnetke kot glavni motiv je zamenjala pomembnost prednjega plana in njegova povezanost z ozadjem. Prednji plan je na nekaterih fotografijah zajel že polovico ali še več slikovnega prostora. Zanj so uporabljali zasnežena tla, v katera sta čevelj ali smučka vrezala svojo sled, skrivenčena suha debla dreves, lesene ograje, stavbe... Uveljavila se je uporaba okvirja znotraj slike ter sploščena perspektiva, ki je bila najbrž posledica uporabe teleobjektiva. Vse pogosteje so se pojavljali zimski posnetki gorske pokrajine in podobe, polne eksperimentov s svetlobo, iskanje atmosferskih efektov in fotografiranje v protisvetlobi. Novost, ki jo je vpeljal Stanko Tominšek, so bili tudi prvi posnetki alpinista v steni. Z isto tematiko se je pozneje ukvarja) še France AvČIn. Zaradi okornosti kamer so bili taki posnetki sprva redki. Značilnost najboljših fotografij Iz obdobja med obema vojnama je izjemna oblikovna prečiščenost, poudarjena perspektiva in lepa kompozicija, Tudi nebo na fotografijah ni več prosojno belo. Uporaba rumenih filtrov je lepo izrisala razigrano nebo, polno meglic In oblakov.
V Planinskem vestnlku, ki je leta 1921 spet začel Izhajati, so tri leta zatem ponovno uvedli umetniško prilogo ter vabili na fotografske natečaje. Najbolj dejavni
Svet, ki ne prevara
ZVONKO ČEMAŽAB
Sledov stopinj je polno med gorami, Vrhovi venec vijejo krog naju. O, Maja moja, vse bi dal, da v raju Jemala tem razkošje bi z rokami.
En sam pogled tu pravljico pričara. Mar veš, da poleg tebe zvest sem svetu Umirajočih tal, rojenem cvetu? Da, Maja, to je svet, ki ne prevara.
Eol kraljuje tukaj nad prepadi. Kjer pa doline izgube se v skali, Lepo in varno je med temi skladi.
Enkrat z ljubeznijo so me navdali. To vem in prav nič temu $e ne čudim; Usmiljenja ne prosim, ker te ljubim.
PLANINSKI VESTNIK
fotografi poleg Janka Ravnika, ki je prevzel vodstvo kluba, ustanovljenega pri TK Skala, so bili še Janko Skrfep, Egon Planrnšek, Stanko Tominšek, Ivan Tavčar, Mirko Kajzeij Josip Kunaver, Fran Kraševec, Cveto Švigelj, Slavko Smolej, Ante K orni č in France Avčln. Z nekaj posnetki so se predstavili tudi nekateri drugi fotoamaterji,
V drugi polovici tridesetih let se je zanimanje umetniške fotografije preneslo na žanr. Planinska fotografija ni bila več tako cenjena. Njeno pomembnost so prevzele druge usmeritve. Kljub temu je v planinskih krogih ostala nepogrešljiva sopotnica razvoja našega gomištva. Eden izmed tistih, ki je nadaljeval tradicijo te vrste fotografije, je vsekakor Jaka Čop, ki je do leta 1970 svoje črno-bele fotografije predstavil v fotomonografijah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom in Vlharniki, v začetku devetdesetih pa je izdal še barvno monografijo Kraljestvo Zlatoroga. Leta 1996 je izšla še knjiga Trenta in
Soča, ki v sliki predstavlja kulturno krajino, ljudi, njihovo deio in tedanje življenje.
Tu se grob zgodovinski pregled gornlške fotografije v Sloveniji zaključi. Nova doba fotografije je prinesla nekaj odličnih že uveljavljenih avtorjev, hkrati pa je z množičnostjo postregla tudi s težavami pri natančnem spremljanju fotografske dejavnosti v slovenskih gorah. Literatura
-	150 let fotografije na Slovenskem; več avtorjev; Ljubljana: Mestna galerija, 1989-1990
-	Slovenska planinska fotografija v času med obema vojnama; Primož Lampič, razstavni katalog, Gorenjski muzej, Kranj 1990
-	Stoletje v gorah (CZ v Ljubljani 1992)
-	Matjaž Deržaj, Planinski pozdrav (Lj 1993)
-	Helmut Gernsheim, Allson Gernsheim / Mirjana Rajkovič; Fotografija - sažeta istorija, Beograd 1973
-	Planinski vestnik 1895-1940
AVANTURISTIČNI ŠPORT, IMENOVAN SOTESKANJE, SE JE ZAČEL V PIRENEJIH
ROJSTVO KANJONINGA
PIERRE MIENVIELLE
Kanjoning? Kakšna čudna beseda za označevanje športa, ki je prav od vsega začetka francosko-franoo-skega izvora. Spuščanje po soteskah zaradi športnih užitkov se je začelo in zorelo do današnjega navdušenja pod okriljem CAF. Zato tudi ni čudno, da najdemo prva glavna pričevanja o tem športu na straneh revije La Montagne et Alpinisme. Kanjoning... Lahko bi govorili tudi o »kanjonizmu« (ali v slovenščini, analogno »deskanju«, o »soteskanju«), da bi označili to jamarstvo pod milim nebom. Toda rečeno je bilo, naj se imenuje po mestu, kjer se šport odvija: kanjon, soteska, korito, razpoka, vse, kar je predvsem v apnencu izdolbla voda. Beseda, ki je označevala to vrsto ožine med dvema navpičnima stenama, je bila španska, »carion«, preden seje zaradi vpliva Kolorada amerikanizirala in vrnila v Evropo pisana kot »canyon«. Sprememba pisave razkriva navdušenje, ki je v prejšnjem stoletju prevzelo evropske ljubitelje naravnih znamenitosti ob odkrivanju Kolorada in drugih ameriških čudes. Eno od prvih poročil o kanjonu zasledimo v Letopisu CAF »Panorama Kolorada«, ki ga je napisal Emmanuel de Margerie. Odgovora ni bilo treba dolgo čakati. »Tudi v Evropi imamo podobne lepote,« je napisal Maurice Heid ravno tako v Letopisu CAF v članku z naslovom »Panorama kanjona Ordesa« in s slikami Franza Schraderja. Ordesa leži v španskih Pirenejih. Tako se je torej začelo: kanjoni so tudi v Evropi; pretežno ležijo na južni strani Pirenejev; treba bi bilo opisati njihove lepote, skratka, treba jih je bilo raziskati.
OD PIRENEJEV DO VERDONA
Raziskovati, Beseda bi se lahko zdela modernim ljubiteljem soteskanja pretirana. Toda v prvih letih je bilo
Ze ekslremne pustolovce ni večjega užitka kot spust po slapu v so-
,e5ki-	11S
Foto: Alpen Ve rum OEAV JI S