GEOGRAFSKI OBZORNIK GEOGRAFSKI OBZORNIK leto 2019 letnik 66 številka 3-4 GEOGRAFSKI OBZORNIK strokovna revija za popularizacijo geografije Izdajatelj: Zveza geografov Slovenije, p.p. 306, 1001 Ljubljana Za izdajatelja: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Odgovorna urednica: Ana Seifert Barba Uredniški odbor: Dejan Cigale, Primož Gašperič, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže in Igor Žiberna Upravnik revije: Primož Gašperič Terminološki in jezikovni pregled strokovnih člankov: Drago Kladnik Elektronski naslov uredništva: geografski.obzornik@gmail.com Medmrežje: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Tisk: Collegium Graphicum d.o.o. Naklada: 600 izvodov Cena: 6 € Transakcijski račun: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana Izid publikacije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. Izhaja do 4-krat letno kot enojna ali dvojna številka. Geografski obzornik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugod. Uredništvo si pridružuje pravico do (ne)objave, krajšanja, delnega objavljanja prispevkov v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Prispevke pošljite natisnjene in po elektronskem mediju na naslov in elektronsko pošto uredništva. Poslanih prispevkov ne vračamo. Revija je vključena v SCOPUS. GEOGRAPHIC HORIZON professional magazine for popularization of geography Publisher: Association of Slovenian Geographers, p.p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenia For the publisher: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Responsible editor: Ana Seifert Barba Editorial board: Dejan Cigale, Primož Gašperič, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže and Igor Žiberna Administrator: Primož Gašperič Terminology and language review of professional articles: Drago Kladnik E-mail: geografski.obzornik@gmail.com www: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Print: Collegium Graphicum Price: 6 € Number of copies printed: 600 copies Bank account: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia The magazine is indexed in SCOPUS. This publication was co-financed by the Slovenian Research agency. Fotografija na naslovnici: STJUŽA Avtor fotografije: TINA PAVLIN 4 Matjaž Geršič, M. Jalal Hasim Kulturna dediščina Sudana 19 Katarina Godec Kratka prehranska veriga v javnih zavodih 29 Tina Pavlin, Blaž Repe Podvodne prsti Krajinskega parka Strunjan 37 Ivana Žigon, Blaž Repe Naseljevanje invazivnih rastlinskih vrst na pogorišča 46 Maja Sirše Izobraževalne storitve za vzgojno­izobraževalne ustanove IZVLEČEK Sodobni Sudan, predvsem dolina Nila, je skozi zgodovino veljal za pomembno povezavo med kulturnimi in političnimi entitetami severne Afrike ter njenim osrednjim delom. Tod so se razvile tudi nekatere najstarejše politične tvorbe na tej celini. O tem živahnem dogajanju lahko dandanes prebiramo v zgodovinskih knjigah, na to obdobje afriške zgodovine pa nas še vedno opominjajo tudi številni arheološki spomeniki. Poleg geografskega in zgodovinskega orisa države so v članku ti spomeniki opisani in ovrednoteni z vidika turistično-razvojnih možnosti. Ključne besede: Sudan, Afrika, kulturna dediščina, geografija, zgodovina. ABSTRACT Cultural Heritage of Sudan Modern Sudan, especially the Nile Valley, was an important communication link between cultural and political entities in North Africa and Sub-Saharan Africa. The continent’s oldest political formations developed there. One can read about these dynamic events in history books, and its many archaeological monuments serve as reminders of this oldest period of African history. This article presents a geographical and historical outline of modern Sudan, and evaluates these monuments from the point of view of opportunities for touristic and other development. Key words: Sudan, Africa, cultural heritage, geography, history. GO Avtorja besedila: MATJAŽ GERŠIČ, doktor geografskih znanosti, znanstveni sodelavec ZRC SAZU,Geografski inštitut Antona Melika Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana E-pošta: mgersic@zrc-sazu.si M. JALAL HASIM, doktor jezikoslovnih znanosti,zunanji sodelavec Univerze v Kartumu, Sudan E-pošta: mjalalhashim@hotmail.com Avtor fotografij: MATJAŽ GERŠIČ COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek D o leta 2011 je bil Sudan po površini največja država v Afriki. 9. julija 2011 se je po referendumu južni del države z večinoma krščanskim in animističnim prebivalstvom na podlagi sporazuma iz leta 2005 odce­pil. Tako se je končala več kot 20 let trajajoča državljanska vojna. Zaradi izgube južnega dela nekdanjega ozemlja je Sudan z okrog 1,8 milijona kvadratnimi kilometri na lestvici največjih afriških držav nazadoval na tretje mesto. V njem živi nekaj manj kot 37 milijonov prebivalcev (CIA 2017; Sudan 2017). Ime Sudan so nadeli arabski trgovci na območju nekdanje Nubije, izhaja pa iz arabskega poimenovanja Bilâd as-Sudan v pomenu 'Dežela črncev', kar je sestavljenka besed balad v pomenu 'dežela', predloga al in sudan, množinske oblike besede aswad v pomenu 'črnec' (Kladnik in Perko 2013; Stazić, Petrović in Stanić 1955). Isto ime je v preteklosti označevalo zahodni del Sahela, dan­danes pa označuje večinoma savansko afriško pokrajino, ki se razteza južno od Sahela, od Senegala prek južnega Malija, Burkine Faso, južnega Nigra, severne Nigerije, severne Gane, južnega Čada in prek Darfurja do Južnega Sudana (Su­dan region 2017). Geografski oris Sudan je severnoafriška država, ki meji na Egipt, Eritrejo, Etiopijo, Južni Sudan, Srednjeafriško republiko, Čad in Libijo ter predstavlja prehod med Severno in Podsaharsko Afriko. Površje je razmeroma uravnano, saj večji del države zavzema Sahara, ki jo geomorfološko umeščamo med nizke planote. Kakor venec okrog države se od jugozahoda, kjer doseže najvišjo točko na ugaslem vulkanskem osamelcu Jebel Mara (3088 m), po njenem južnem robu (med drugim prek Nubskih gora) ter naprej proti severovzhodu in severu pne Slika 1: Zemljevid Sudana (avtorica Manca Volk Bahun). Slika 2: Sotočje Belega in Modrega Nila v Kartumu. nekoliko višji in reliefno bolj razgi-ban svet. Izjema je severni del države, kjer se razprostirata Nubijska pušča­va na severovzhodu in južni predeli Libijske puščave na severozahodu. Na podnebne značilnosti Sudana od-ločilno vplivata lega v subtropskem pasu in skromna reliefna energija. Za severni in osrednji del države je značilno sušno puščavsko podnebje s srednjo letno temperaturo nad 18 °C in letno višino padavin okrog 150 mm (Kartum). Le za njen skrajni juž­ni del, ki je zaradi zenitnih (konvek­cijskih) padavin nekoliko bolj namo-čen, je značilno polsušno (stepsko) podnebje (Strahler in Strahler 2005). Sušno podnebje botruje skromni reč­ni mreži. Doline se z vodo napolnijo le v času zenitnega deževja v povirnih delih. Izjema je reka Nil (arabsko an-nil), ki teče z juga proti severu in na­stane s sotočjem Belega in Modrega Nila v Kartumu. Beli Nil (arabsko an-nil al-'abyad) izvira v Viktorijinem jezeru, kamor se stekajo vode iz Vzhodnoafriškega višavja, in na svojem toku proti se­veru prečka prostrano močvirje Sudd v Južnem Sudanu, kjer zaradi inten­zivnega izhlapevanja izgubi skoraj polovico vode. Delež Belega Nila v pretoku Nila je le 14 %. Večina vode v Nil priteka iz Etiopskega višavja, s katerega se reke odmakajo v jezero Tana, od koder priteka Modri Nil (arabsko an-nil al-azraq). Severno od sotočja obeh Nilov v Kartumu je večji pritok le še reka Atbara (arab­sko nahr 'atbara), ki ima povirje prav tako v Etiopskem višavju (Natek in Natek 1999). V osrednjem in sever-nem delu države razen tik ob reki prevladujejo kamnita in peščena puščavska tla z redkim travnatim in grmovnim rastlinstvom. V južnem delu Sudana lahko rastlinstvo ozna-čimo kot nizkotravno savano (Natek in Natek 1999). Arabsko ime države (Dežela črncev) je po svoje površno, saj so Sudanci mešanci mnogih plemen, jezikov in ras. Na tem območju namreč ni bilo ovir, ki bi onemogočale mešanje bele in črne rase (Stazić, Petrović in Stanić 1955). Sedanji etnični, verski in jezi­kovni sestavi prebivalstva so botro­ KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA vali tudi dve desetletji trajajoča drža­vljanska vojna, prisotnost nomadskih plemen in številni begunci, hkrati pa prav to otežuje vpogled v stanje su­danskega prebivalstva. Okrog 70 % Sudancev je Arabcev. Predniki teh so na to območje prispeli v treh glavnih valovih med 12. in 19. stoletjem. Med seboj se razlikujejo predvsem po dialektu arabskega jezika in ne­katerih drugih kulturnih značilno­stih. Druga največja etnična skupina v državi je ljudstvo Beja. To je staro ljudstvo, poznano že v času Rimlja­nov. Njegovi pripadniki živijo tudi v južnem Egiptu in Eritreji. Po veroiz­povedi so muslimani. Okrog milijon pripadnikov šteje ljudstvo Falata. Se-stavljajo ga potomci zahodnoafriških ljudstev, ki so se na območju Sudana naselili konec 19. stoletja. Njihov je­zik spada v nigrsko-kongovsko jezi­kovno družino. Ljudstvo Fur prevla­duje v pokrajini Darfur, v preostalih delih Sudana je njegovih pripadni­kov malo. Do leta 1916 je bilo or-ganizirano v samostojnem islam­skem sultanatu. Nubske gore na jugu Kordofana poseljujejo Nube. To je kolektivni izraz za različna ljudstva, ki živijo na tem območju. Številna imajo manj kot 10.000 pripadnikov, njihovo število pa se v zadnjih de­setletjih predvsem zaradi konfliktov močno zmanjšuje. Ta ljudstva se med seboj precej razlikujejo, njihovi jeziki pa spadajo v nigrsko-kongovsko in nilsko-saharsko jezikovno družino. Nub ne smemo zamenjevati z Nu-bijci. Nubijci so potomci prvotnih naseljencev v dolini Nila v južnem Egiptu in Sudanu. Gre za eno naj­starejših in najbolje dokumentiranih civilizacij na planetu, saj so omenjeni že v faraonskih dokumentih. Njihov jezik, nubin, spada v nilsko-saharsko jezikovno družino. Leta 1772 pa v virih prvič naletimo na etnično sku­pino Šaigija, ki je na območju Suda­na precej razširjena. Gre za mešance med Nubijci in Arabci. Glede na veroizpoved je 97 % Su­dancev sunitskih muslimanov, 1 % je katoličanov, preostali so pripadniki tradicionalnih verstev (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Beja 2017; Falata 2017; Fur 2017; Nuba 2017; Nubijci 2017). Gospodarski položaj Sudana je dokaj slab. Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca se zadnjih nekaj let giblje okrog 4500 $ (CIA 2017). Vzroki za takšno stanje so zelo različ­ni. Poleg neugodnih naravnih razmer predvsem za kmetijstvo (med drugim dolgotrajnih suš), lahko močan vpliv pripišemo tudi nekaterim družbeno--političnim dejavnikom: velikopo­teznim in zgrešenim projektom iz obdobja vladanja Gaafarja Muham­mada an-Nimeirya, do pred kratkim trajajoči državljanski vojni, ob novi razmejitvi z Južnim Sudanom izgubi treh četrtin naftnih polj, spopadom v provincah Južni Kordofan, Darfur in Modri Nil ter gospodarskim sankci-jam tujih držav (trgovinski embargo Sudana v letih 1997–2017). Industrija je slabo razvita. Njen delež v BDP-ju je slabe 3 %, zaposluje pa 7 % delovne sile. Prevladujeta petro­kemična in predelovalna industrija. Rudnega bogastva je malo. Pomemb­nejša so le nahajališča zlata, nekaj je kromove, uranove in železove rude. Prevladujoča gospodarska panoga je kmetijstvo. Zaposluje 80 % delovne sile, njegov delež v BDP-ju je okrog 40 %. Samooskrbno kmetijstvo je razvito predvsem na bolj sušnem se­veru, kjer pridelujejo sirek, proso, ara­šide in dateljne ter redijo nekaj živine (drobnica, kamele), plantažno pa na območjih, ki jih intenzivno namaka­jo. Eno takšnih je pokrajina Gezira južno od Kartuma, kjer pridelujejo predvsem bombaž. Ta je eden od po­membnih izvoznih artiklov Sudana (Natek in Natek 1999; CIA 2017). Tradicionalno je zelo pomemben iz­vozni artikelarabska cedika (latinsko gummi Arabicum), gosta lepljiva snov nekaterih vrst akacij, ki jo uporabljajo v farmaciji. Sudan kot največji svetov­ni izvoznik te snovi oskrbuje kar 80 % svetovnega tržišča (Natek in Natek 1999; CIA 2017; Stazić, Petrović in Stanić 1955; Veliki slovar tujk 2002). Poleg poljedelskih dobrin Sudan izva­ža tudi živino (CIA 2017). V zadnjem desetletju pretresajo Sudan številni notranji in zunanji politični problemi. Državljanska vojna, ki je trajala 21 let, se je končala z odcepi­tvijo južnih provinc ter nastankom države Južni Sudan. Spori med ple­meni na tem območju so zato postali problem nove politične entitete, še ve­dno pa niso končana trenja v Darfur­ju na zahodu Sudana, kjer se je kriza začela leta 2003. Huda suša, širjenje puščave, prenaseljenost, pomanjkanje obdelovalnih zemljišč, ob vsem tem pa še spopad med arabskimi nomad-skimi plemeni, ki jih podpira uradna politika, in črnskimi poljedelci, so prispevali okrog 3 milijone beguncev in terjali nekaj nad 300.000 žrtev. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 7 V spor se je vmešal sosednji Čad, ki naj bi finančno podpiral črnsko pre­bivalstvo v Darfurju in ga opremljal z orožjem. Zaradi tega je leta 2008 Sudan za nekaj časa s Čadom prekinil diplomatske odnose, sudanski pred­sednik Omar al Bašir pa si je zaradi očitanega genocida nad nearabskim prebivalstvom ter vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti prislužil obsodbo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu (Darfur 2017; Dar-fur 2018; Sudan in Čad 2008; Sudan in darfurski … 2009; Mednarodno sodišče … 2010). Čeprav se Sudan več ne sooča z ne­miri na območju nekdanjega južnega dela, zdaj samostojne države, so se že leta 2008 pojavili spori glede poteka meje med državama. Ta je še vedno nedorečena na območju, imenova­nem Abyei. Vzrokov za te mejni spor je več: bogata nahajališča surove nafte, po katerih imata apetit obe državi, pre­bivalstvena razdvojenost in vprašanje glasovalnih pravic nomadskih plemen. Ngok Dinke želijo biti del Južnega Sudana, pripadniki plemena Miseri­ja pa simpatizirajo s Sudanom. Kljub nekaterim sporazumom in večkratnim spremembam meje ima območje tre­nutno poseben administrativni status, za mir in stabilnost pa skrbijo varno­stne sile Združenih narodov, v katerih sodelujejo etiopski vojaki (Abyei 2017; Abyei today 2016; Are Ngok Dinka … 2013; Field Dispatch … 2012). Mejni spor pa ima Sudan tudi na meji z Egiptom. Sporni sta dve območji: Hala'ibski trikotnik, ki si ga lastita tako Sudan kot Egipt, ter območje Bir Tawil, ki pa se ga obe državi odrekata in je tako imenovana terra nullius ozi­roma nikogaršnje ozemlje. Spor med državama glede Halai'bskega triko­tnika je posledica neskladja med leta 1899 določeno politično mejo po 22. vzporedniku severne zemljepisne širi­ne in leta 1902 določeno administra­tivno mejo, ko so Britanci območje severno od tega vzporednika dodelili Sudanu. Leta 1956, ob razglasitvi ne­odvisnosti Sudana, sta si to ozemlje lastili obe državi. Od sredine devetde­setih let 20. stoletja to ozemlje de facto nadzira Egipt, ki ima tam tudi svojo Slika 3: Po zahodnem bregu Nila je potekala starodavna trgovska pot, po kateri so iz Sudana v Egipt tovorili kamele, v preteklosti predvsem kot transportne živali, v sodobnosti pa za meso. V Omdurmanu, tik ob Kartumu, imajo celo tržnico, kjer poteka trgovanje s kamelami iz širšega zaledja. Kamele, ki na poti proti Egiptu poginejo, pustijo kar ob poti. vojsko. Kljub mnogim poskusom mednarodne skupnosti, da bi ta spor rešili, Egipt od svojih pretenzij ne odstopa. Državi pa si v zameno dru­ga drugi podajata ozemlje Bir Tawila (Hala'ib Triangle 2017; Kje je meja … 2017; Bir Tawil 2017). Zgodovinski okvir Sudanske pokrajine se v zgodovin­skih virih pojavljajo pod različnimi imeni. V najzgodnejših egipčanskih virih so severni del sodobnega Sudana imenovali Ta-Seti v pomenu 'zemlja lokostrelcev'. Pred 4. stoletjem in v času klasične antike je bilo to obmo-čje znano kot Kuš ali v klasični grščini Aithiopia. V poznejšem obdobju se je za območje med prvim in šestim ka­taraktom (plitve brzice) ob Nilu, upo­rabljalo ime Nubija. Izhaja iz imena nomadskega ljudstva Noba, ki se je tod naselilo v 4. stoletju. Nubija je bila razdeljena na dva dela; območje med prvim in drugim ka­taraktom se je imenovalo Spodnja Nubija (ozemlje sodobnega Egipta od Asuana do meje s Sudanom ter skrajni severni del Sudana), ozemlje med drugim in šestim kataraktom pa Zgornja Nubija. Nubija, dežela bogata z železovo rudo in lesom, je bila mno­ga stoletja glavna vez med severno in črnsko Afriko. Tod so se z obal Sre­dozemskega morja v notranjost Afri­ke širile spretnosti obdelave železa in ostalih tehnologij, skoznjo je potekala tudi živahna trgovina. Razvoj trgovine je bil predvsem posledica pomanjka­nja lesa v Egiptu, kar je onemogoča-lo gradnjo velikih ladij za plovbo po morju. Takrat pa so že imeli manjše ladje za plovbo po Nilu. Že v tretjem tisočletju pr. n. št. so se na obalah Nila razvile trgovske postojanke, prek kate­rih so iz osrednje Afrike v Egipt tovo­rili zlato, les, tropske pridelke, ebeno-vino, kavčuk, nojeva peresa, sužnje in slonovo kost. Eno prvih mestnih središč v dolini Nila je bila kraljevina Kerma. V 18. stoletju pr. n. št. so zgradili monu­mentalno opečnato zgradbo, imeno­vano Deffufa. Kraljevina je močno ogrozila Egipt, ki je utrpel tudi hud vojaški poraz. Pozneje se je moč Egip­ta obnovila, uničil je kraljestvo Kerma in svoj imperij razširil do 4. katarakta. Po propadu novega kraljestva v Egip­tu (okrog leta 1070 pr. n. št.) se je v Nubiji oblikovalo kraljestvo Kuš, ki je propadlo v 4. stoletju. Pod kraljema Kašto in Painakijem (okrog 770–716 pr. n. št.) je kušitska vojska zavzela Egipt in tam ustanovila petindvajseto dinastijo, ki je vladala do sirske osvo­jitve v letih 671–666 pr. n. št. Kralje­stvo Kuš je tako obsegalo ozemlje med Rdečim morjem in reko Nil (vključno z njenim zahodnim bregom), na jugu je segalo nekoliko južneje od sedanje­ga Kartuma, na severu pa do ozemelj sodobne Sirije. Petindvajseta egipčan-ska dinastija je vladala Egiptu iz Suda­na več kot 100 let. Prestolnica kraljestva Kuš je bilo naj­prej mesto Kerma, pozneje mesto Napata in na koncu kraj Meroë. Pre­mik prestolnice proti jugu je bil po­vezan z oslabitvijo trgovine po Nilu in njeno krepitvijo prek Rdečega morja, kjer so bili zelo vplivni grški trgovci iz Aleksandrije. Povezan je bil tudi z vpadi egipčanskih čet v sever-ni Kuš in bogatejšimi naravnimi viri v južnem Kušu. Okrog leta 350 so vpadi iz kraljestva Aksum povzročili, da je kušitsko kraljestvo s prestolnico Meroë propadlo. Sčasoma so se na tem območju razvila tri manjša kraljestva, sem pa je vdrla religija iz Egipta, tako monofizitska kot melkitska, tako da je Nubija po­stala krščanska. Med prvim in tretjim kataraktom je bila Nobatija ali Nuba s prestolnico na mestu sedanjega Fara-sa, onkraj tretjega katarakta pa vse do starega Meroëja je bilo kraljestvo Ma-kurija (Makura), katerega prestolnica je bila Stara Dongola, še dlje proti jugu pa je bila Alodija (Alwa) s pre­stolnico Soba ob spodnjem toku Mo-drega Nila. Vsa tri kraljestva so spreje-la krščanstvo in s tem intelektualno in kulturno okrepitev, kar je omogočilo njihovo neodvisnost do 14. stoletja. Arabci so Nubijo napadli v letih 641– 642 in vnovič desetletje pozneje. V Nubiji so se soočili z dobro organizi­rano domorodno krščansko vlado, ki je izhajala iz zgodnjih monarhij. Ker so v nubijskih ostrostrelcih Arabci videli strah zbujajočega nasprotnika, so sklenili, da je namesto vojskovanja bolje doseči dogovor. S krščanskim kraljem v Stari Dongoli, ki je vladal na območju dveh zgodnejših kralje­stev (Nube in Makurije), so sklenili pogodbo, ki je ostala v veljavi 600 let. V zameno za letni davek v obliki sužnjev ter svobode trgovanja in vere Arabcem je Nubijcem zagotavljala mir, Nubijci pa so od Egipta najver­jetneje prejemali tudi zajetne količine žita, konj in drugega blaga. Arabci so postopoma spodkopali vpliv kr-ščanstva in politično ureditev in si to KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA ozemlje prisvojili. Krščanska monar­hija s središčem v Dongoli je propadla med letoma 1250 in 1340. V Darfurju se je v 15. stoletju razvila močna država, ki se je v 19. stoletju zelo upirala prodiranju egiptovskega paše Mehmeda Alija. Njegova vojska je med letoma 1820 in 1822 osvoji-la Nubijo, Sennar, Kordofan in leta 1833 tudi Darfur. Leta 1881 se je sudanski verski voditelj Mohamed Ahmed razglasil za mahdija (prero­ka) in sprožil gibanje, ki se je naglo sprevrglo v narodno vstajo proti egip-čanski nadoblasti. Preden je leta 1822 Velika Britanija okupirala Egipt, je bila egipčanska oblast v Sudanu ome­jena na Kartum in rdečemorska pri­stanišča. Generala Gordona, ki so ga Britanci poslali v Sudan, da bi oblast predal v roke tradicionalnim oblastni­kom, so mahdisti leta 1885 ubili. Su­dan je za trinajst let postal neodvisna država pod upravo mahdija in nje­govega naslednika, kalifa Abdulahija (1887–1898). Leta 1895 se je britanska vlada od-ločila vnovič osvoboditi Sudan. Sep­tembra 1898 je angleško-egipčanska vojska pred Omdurmanom pognala v beg kalifove zbrane sile in ponovno zasedla to območje. Interes zanj pa so imeli tudi Francozi. V ostrem diplo­matskem sporu med državama, po­tem ko je stotnik Marchand že zasedel Fašodo (sedanji Kodok), je Francija popustila, se 11. 12. 1898 umaknila iz Sudana in dolino Nila prepustila Britancem. 19. 1. 1899 je Sudan z britansko-egiptovskim sporazumom postal britansko-egiptovski kondo­minij oziroma britanska kolonija, katere severno mejo so potegnili po 22. vzporedniku. Ob osamosvojitvi Egipta leta 1922 je Sudan prešel pod britansko upravo. Egipčani so temu močno nasprotovali in šele leta 1953 sklenili z Britanci sporazum o razve­ljavitvi kondominija, s katerim so Su­danci dobili pravico do samoodločbe v treh letih. Neodvisna država je Su­dan postal 1. 1. 1956. Parlamentarni sistem, ki so ga ob tem uvedli, se je kmalu znašel v težavah in leta 1958 si je oblast prisvojil general Ibrahim Abud. Delujočo oblast mu je uspelo vzpostaviti v severnem Suda-nu, v uporniških južnih provincah pa njegova vojska ni dosegla napredka. Leta 1964, po stavkah in neredih v Kartumu, je Abud oblast predal civi­listom, ki so z razglasitvijo amnestije poskušali zagotoviti mir tudi na jugu. A parlamentarna vlada ni bila pri re-ševanju glavnega sudanskega etnične­ga problema nič bolj uspešna in leta 1969 je oblast prevzela skupina mla­dih častnikov. Njihov vodja je bil pol-kovnik Džafar Nimeiri, ki je dve leti pozneje postal predsednik. Razreševa­nje težav z vojaškim posredovanjem je spodletelo. Žrtev je bilo veliko, prebi­valstvu na jugu pa se je postavil v bran tudi krščanski svet. Sledila so pogaja­nja in leta 1972 je bil dosežen spora­zum, ki je jugu obljubljal avtonomi­jo. Vendar so bili južni Sudanci še vnaprej sovražno nastrojeni do vlade v Kartumu. Nemiri so se stopnjevali in Nimeiri je konec sedemdesetih let začel načrtovati zamenjavo prevladu­jočega pravnega sistema, temelječega na angleškem pravu, z islamskim pra­vom. Leta 1983, ko se je pravni sis-tem tudi dejansko zamenjal, je Vojska za osvoboditev sudanskega ljudstva (SPLA) pripravila obsežen oborožen upor, oblast v Kartumu pa so na jugu priznavali zgolj še v največjih mestih. A z uvedbo šeriatskega prava so po­stali režimu nenaklonjeni tudi bolj omikani in urbani krogi v severnem Sudanu, zato je Nimeiri leta 1984 raz­glasil vojaško upravo. Kmalu zatem ga je izpodrinil pred kratkim imenovani minister, general Suvar Al Dahab, vo­jaški poveljnik, ki je leta 1986 ponov-no vzpostavil parlamentarno vlado. Do ponovne uvedbe islamskega prava je prišlo pod generalpodpolkovni­kom Ahmedom Al Baširjem, ki je bil, preden je oktobra 1993 postal vodja države in vlade, predsednik Sveta re-volucionarnega poveljstva. Uvedba islamskega prava je bila deloma odziv na propadanje gospodarstva in razdor, ki ju je povzročila dolgoletna drža­vljanska vojna. Nemiri na jugu so se nadaljevali, do obljubljenih politič­nih sprememb pa ni prišlo. Naspro­tno, oblast v Kartumu je z uporniki na jugu kruto obračunavala. Drža­vljanska vojna v Sudanu je povzroči-la silno trpljenje, obvezen vpoklic v vojsko pa je bil nadvse nepriljubljen in je nasprotnike režima v osrednjem in severnem delu države še dodatno podžigal. Leta 1998 je sudanska vlada južnim provincam priznala pravico do samoodločbe, ki je bila leta 2011 tudi udejanjena (Natek in Natek 1999; Fage in Tordoff 2011). Kulturna dediščina Dediščina je tisto, kar smo podedo­vali od preteklih generacij, ohranja-mo v sedanjosti in bomo posredovali prihodnjim generacijam (Natural heritage 2017). V grobem jo delimo 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Slika 4: Zemljevid obravnavanih lokacij v osrednjem in severnem Sudanu. na naravno in kulturno. Naravna de­diščina vključuje prvine biodiverzitete (rastlinstvo, živalstvo in ekosisteme) ter geodiverzitete (geološke struktu-re, fosile, prsti, vodna telesa) (Natural heritage 2017; Geodiversity 2017). Kulturna dediščina so dobrine, pode­dovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev ter izraz svojih vre­dnot, identitet, verskih in drugih pre­pričanj, znanj in tradicij (Delak Ko­želj 2009). UNESCO-va Konvencija o varstvu kulturne in naravne dedi-ščine kulturno razvršča v tri skupine: spomenike, skupine stavb in kulturne pokrajine (Ivanc 2012). Pomembni spomeniki, tako naravne kot kulturne dediščine, so uvršče­ni na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. UNESCO (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) skrbi za inven­tarizacijo, zaščito in ohranjanje teh izjemnih kulturnih in naravnih vre­dnot kot skupne dediščine človeštva. Po zadnjih podatkih je na njegovem seznamu 1073 spomenikov. 206 jih ima značilnosti naravne dediščine, 832 kulturne, 35 pa jih ima mešani značaj. Seznam vsebuje tudi tri spo­menike iz Sudana; dva imata značaj kulturne dediščine, eden pa naravne (UNESCO 2018). Skromno število sudanskih spomenikov na seznamu pa ne odseva dejanskega stanja v državi. Razlogov, zakaj sta na seznam le dva kulturna spomenika, , je več, vendar nadaljnja pojasnila presegajo namen članka. Na tem mestu skušamo spomenike, ki smo jih obiskali v okviru študijske poti v Sudan, identificirati in ovre­dnotiti. Obravnavamo jih v smeri od Kartuma proti državni meji z Egip-tom. Arheološko najdišče Naqa (slika 5, A) datira v pozno (meroitsko) fazo kušitskega obdobja (3. stoletje pr. n. št.–3. stoletje). Sestavljajo ga trije glavni deli: Amonov tempelj, Levji tem­pelj in Rimski kiosk. Poglaviten motiv za gradnjo teh stavb ni znan. Dejstvo je, da je območje toliko oddaljeno od Nila, da je bila njegova stalna pose-litev precej otežena. Amonov tempelj so zgradili v 1. stoletju. Njegova za­snova sledi tradicionalnemu egipčan­skemu tlorisu, orientiranemu v smeri GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 11 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA vzhod–zahod. Zunanje dvorišče s ko­lonadami se je nadaljevalo v stebriščno dvorano in daritveno dvorano. Nemški arheologi, ki to najdišče raziskujejo, so deloma rekonstruirali poškodovane dele templja. Vetrna erozija je poško­dovala predvsem podobe, vrisane v ste­ne iz peščenjaka. V zahodnem delu najdišča sta Levji tempelj in Rimski kiosk. Levji tempelj, posvečen bogu Apedemaku, je odlično ohranjen primerek kušitske arhitektu-re.. Poleg nekaterih drugih bogov je Apedemak upodobljen na zunanjem zidu templja. V notranjosti sta upodo­bljena bog Serapis in neidentificirani bog iz perzijske mitologije. V neposre­dni bližini je Rimski kiosk, ki odseva preplet kušitske, egipčanske, grške in rimske arhitekture (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; Naqa 2018). Arheološko najdišče Musawwarat es­-Sufra (slika 5, B) izvira iz napatan­skega obdobja kušitske zgodovine. Gre za največji tempeljski kompleks iz tega obdobja v Sudanu. Osrednji del, ogra­jen z nizkim zidom, sestavljajo trije templji in številne druge stavbe, med drugim zbiralnik za vodo. Ena od mo-žnih razlag za nastanek tega tempelj­skega kompleksa je romarsko središče, kjer so častili boga Apademaka. Slab kilometer stran je Levji tempelj, posve-čen istemu bogu. Zgrajen je bil okrog leta 230 pr. n. št. Leta 1960 so ga pod pokroviteljstvom Humboldtove uni­verze v Berlinu obnovili (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Musawwarat es­-Sufra 2018). Kraljeva prestolnica Meroë (slika 5, C) je bila zadnja prestolnica Kušit­skega kraljestva. Območje naselja je bilo poseljeno od 8. stoletju pr. n. št. dalje, v času razcveta mesta pa je na njem živelo okrog 25.000 prebivalcev. Od leta 350, ko je kra­ljestvo propadlo, je mesto opuščeno. V njegovem osrčju so bili kraljeva palača, tempelj boga Amona ter kra­ljevo kopališče. Vzhodno od mesta sta dve kraljevi pokopališči z okrog stotimi piramidami. V osemdesetih letih preteklega stoletja so nekatere popolnoma rekonstruirali, številne pa so precej poškodovane ali uniče­ne (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Meroë 2018). Jebel Barkal (v prevodu Sveta gora) (slika 5, D) je okrog 100 metrov vi-sok osamelec iz peščenjaka. V prete­klosti je imel grič močan simbolen pomen. Egipčani in Kušiti so verova­li, da je gora domovanje boga Amo­na, popotnikom in trgovcem je služi-la za orientacijo, v neposredni bližini griča pa je bil tudi Nil zelo ozek in ga je bilo najlažje prebresti, hkrati pa je bila to najjužnejša točka pod nadzo­rom Egipčanov. V 15. stoletju pr. n. št. je Tutmozis III. ob vznožju griča zgradil Amonov tempelj. Poznejši fa-raoni, tudi Ramzes II., so ga dogradi­li in spremenili v pomembno kultur-no središče. Pozneje je bilo tu versko središče kraljestva Kuš. Tempelj so še povečali, tako da je v dolžino meril 150 metrov, njegov vhodni del pa je sestavljala avenija sfing. V bližini je tudi kraljevo pokopališče z okrog 20 piramidami, ki so ga uporabljali na­patanski kralji, ko so v 3. stoletju pr. n. št. zapustili Nuri in še preden so se preselili v Meroë (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; Jebel Barkal 2018). Kraljevo pokopališče El-Kurru (slika 5, E) so začeli uporabljati v 9. stoletju pr. n. št. Predvidevajo, da je bila na tem mestu prvotna prestolnica, še preden so jo preselili na vznožje hriba Jebel Barkal. Prvotno so kralje pokopavali v gomile imenovane mastaba, piramide so začeli graditi šele v času 25. dinastije kralja Pija. Poleg kraljev so v grobnice pogosto pokopavali tudi živali. Neka­tere grobnice so lepo poslikane. V ne­posredni bližini je tempelj, posvečen kultu umrlih, poleg pa še prostor s 26-timi stebri in dvojimi vrati, ki so ga verjetno uporabljali za hrambo drago­cenih predmetov (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; El-Kurru 2018). Iz časa kušitskega kraljestva je tudi kraljevo pokopališče Nuri (slika 5, F). Tu so pričeli s pokopi na začetku 7. stoletja pr. . št.. Prvi tu pokopa­ni vladar je bil kralj Taharqua, ki je prekinil s pokopi na pokopališču El Kurru, verjetno zaradi pomembnosti verskega središča pri Jebel Barkalu. Napatanska faza kušitskega kraljestva je s Taharquajem dosegla višek, saj je bil eden izmed vladarjev 25. faraonske dinastije, ki je iz Sudana obvladovala ozemlje vse do današnjega Libanona, dokler jih niso porazili Asirci. Na po­kopališču je v več piramidah skupaj 19 kraljevih grobnic (Ibbotson in Lo-vell-Hoare 2012; Nuri 2018). Ruševine samostana Ghazali (slika 5, G) pričajo o prisotnosti zgodnje­krščanskega meništva na tem ob-močjuže v 7. stoletju. Menihi so se zgledovali po sv. Antonu, ki je šel v puščavo, da bi bil bližje bogu. Verje­tno so bili povezani s cerkvijo v Ale-ksandriji, o čemer pričajo koptski 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Slika 5: Kulturna dediščina osrednjega in severnega Sudana. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 13 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA napisi. V samostanu je bivalo do 50 menihov, zapustili pa so ga v 11. sto­letju (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Al-Ghazali 2018). Stara Dongola (slika 5, H), srednje­veška prestolnica krščanskega kralje­stva Makurija, je bila zgrajena na stra­teško pomembni lokaciji, s katere je lahko nadzirala tako plovbo po Nilu kot tudi puščavske karavane iz Dar-furja. Na griču nad reko so ostanki kraljeve palače, zgrajene med 9. in 10. stoletjem, ki so jo v 14. stoletju spre­menili v mošejo. V neposredni bližini so ostanki krščanske katedrale, kjer je bil sedež nadškofije. Poleg so še ostan­ki samostana Svete trojice (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Old Dongola 2018). Deffufa (slika 5, I) velja za središče kraljestva Kerma in je eno od najsta­rejših izpričanih mestnih središč v do-lini Nila. Naseljena je bila že leta 2400 pr. n. št. Iz tega obdobja so ohranjeni deli stavbe, zgrajene iz opek (kar v nu-bijskem jeziku pomeni ime pomeni Deffufa). Znotraj mestnega obzidja je bilo več bivališč, stavba za verske obrede, palača in več lepo oblikovanih poti. Osrednja stavba je merila 50 x 25 metrov, visoka pa je bila 18 me-trov. Gre za najstarejši grajeni objekt v Podsaharski Afriki. Po stopnicah se je še vedno mogoče povzpeti na vrh, kjer je bil po vsej verjetnosti oltar. Z vrha se lepo vidijo zasnove ostalih zgradb, ki so bile v preteklosti v neposredni okolici templja (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; Deffufa 2018). Priča razširjenosti krščanstva na tem območju je tudi precej razrušena mala cerkvica, iz opeke zgrajena v bližini vasi Kabrinarti. Zanimivo je, da je bila naslonjena na večjo skalo, kjer so se po podrtju stene razkrili starejši petroglifi (skalne rezbarije). Številni, predvsem latinski križi so tudi na ska-lah v bližnji okolici. Slika 6: Kljub znaku, ki prepoveduje odlaganje smeti, grozi s kaznijo in spodbuja obiskovalce, da bo zaradi čistejšega okolja družba bolj spoštovana, je v okolici Jebel Barkala vse polno smeti. 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA 800.000 700.000 število tujih turistov 600.000 500.000 400.000 300.000 200.000 100.000 0 prihodki od tujih turistov (USD) število tujih turistov Slika 7: Število tujcev in prihodek od turizma v zadnjih dveh desetletjih. V neposredni bližini tretjega kata­rakta na Nilu je arheološko najdišče Tombos, kjer so ostanki pomembne­ga kamnoloma granita iz faraonskega obdobja. Nubija je bila namreč izre­dno bogata s kakovostnim granitom, ki so ga egipčanski kamnoseki zelo cenili in pogosto uporabljali pri svojih delih za faraone (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; Tombos 2018). Na zahodnem bregu reke, nasproti naselja Delgo, so ostanki mesta Sesibi (slika 5, J), ki ga je v času 18. dinasti­je, leta 1400 pr. n. št. ustanovil Eh-naton (Amenhotep IV.), egipčanski faraon, ki je opustil mnogoboštvo in uvedel čaščenje boga Atona, najstarej­še monoteistično verovanje. To je bilo najjužnejše utrjeno egipčansko mesto v Zgornji Nubiji (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012; Sesibi 2018). Za najbolje ohranjeni egipčanski tem­pelj na območju sodobnega Sudana velja tempelj v Solebu (slika 5, K). Zgraditi ga je dal faraon Amenhotep III. v 14. stoletju pr. n. št. Posvečen je Amonu, zavetniku Nubije, ki ga je predstavljal sam faraon. V templju so bile reliefne upodobitve Sed festivala, s katerim so obeležili prvih 30 let vla­danja posameznega faraona. Potem so si ta praznovanja sledila vsaka tri leta (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; So-leb 2018). Tudi tempelj v Seddengi (slika 5, L) je dal zgraditi Amenhotep III. Posve­til ga je ženi Tiyi (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012). Na Nilovem otoku Sai so ostanki otomanske trdnjave Qalat Sai (slika 5, M) iz 16. stoletja. Tu je namreč potekala meja med Egiptom in kra­ljestvom Funj v času, ko so Egiptu vladali Turki. Najjužnejša otomanska trdnjava je bila zgrajena na ostankih mesta iz Novega kraljestva, zgraje­nega pred več kot 3000 leti. V ne­posredni bližini so tudi ostanki srednjeveške cerkve (slika 5, O). Križi na granitnih stebrih dokazuje­jo, da je bila zgrajena v obdobju kra­ljestva Nobatija (Ibbotson in Lovell­-Hoare 2012). Zahodno Amaro (slika 5, P) je usta­novil Seti I., faraon 19. dinastije, in je bila administrativno središče Nubije. Mesto, v katerem je stal veliki tem­pelj Ramzesa II., je bilo zavarovano z obzidjem (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Amara 2018). Razprava Kulturna dediščina Sudana je po­memben razvojni potencial, saj je za­radi svoje edinstvenosti zelo zanimiva in kot taka čedalje bolj prepoznavna turistična znamenitost. Turizem kot pomemben vir tujih valut in ustvar­jalec delovnih mest v Sudanu postaja vse pomembnejša gospodarska pano­ga, kar je opazno v nenehnem večanju števila tujih gostov in rasti dohodka iz turizma. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 15 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Slika 8: Vrednotenje kulturne dediščine osrednjega in severnega Sudana. TRANSKRIBIRANO IME IME V ARABSKI PISAVI ZEMLJEVID VODNIK POLJUDNO GRADIVO TLAKOVANA POT OBCESTNI ZNAK DOSTOP Z VOZILOM NADVOKOLESNI POGON DOSTOP Z JAVNIM PREVOZOM ZAŠČITA NAJDIŠČA STOPNJA OHRANJENOSTI NAJDIŠČA PRODAJALNA VSTOPNIC, STRANIŠČE,TRGOVINA S SPOMINKI VAROVANJE S STRANI SLUŽBE ZAVAROVANJE KULTURNIH SPOMENIKOV Naqa ...... • • • • • • • • • • • Musawwarat es-Sufra ........ ....... • • • • • • • • • • • Meroë .... • • • • • • • 0 0 • • Jebel/Gebel Barkal ... ...... • • • • • • • • • • • El-Kurru ..... • • • • • • • 0 • • • Nuri .... • • • • • • • • • • • Al-Ghazali ... ....... • • • • • • • 0 • • • Old Dongola ..... ...... • • • • • • • 0 • • • Deffufa (Kerma) ....... (....) • • • • • • • • • • • Ostanki cerkve pri naselju Kabrinarti ..... ..... • • • • • • • • • • • Tombos ..... • • • • • • • • • • • Sesibi ..... • • • • • • • • 0 • • Soleb ... • • • • • • • • 0 • • Seddenga .... ...... • • • • • • • • 0 • • Qalat Sai .... ... • • • • • • • 0 0 • • Ostanki srednjeveške cerkve na otoku Sai ......... ... • • • • • • • • • • • Amara (zahodna) ..... ... • • • • • • • • • • • 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Razvojni potencial kulturne dedišči­ne, ki pomembno vpliva na rast tu­rizma, lahko ugotavljamo z različnimi kazalniki. Zaradi posebnosti razmer v Sudanu, tako naravnih kot tudi druž­benih, smo izbrane prvine kulturne dediščine ovrednotili na temelju ne­katerih kazalnikov, ki smo jih razdelili v tri sklope. S kazalniki prvega sklopa smo ugo­tavljali, ali je posamezen arheološki spomenik označen na zemljevidu (Sudan, Südsudan 2013) ter v vodi-ču (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012) in, če zanj obstaja poljudno gradivo (letak, prospekt in podobno). Dru­gi sklop kazalnikov nakazuje do-stopnost posameznega spomenika. Ugotavljali smo, ali je urejen dostop po tlakovani (asfaltirani) poti, ali nas z glavne ceste k njemu usmeri ka­kšen smerokaz, ali je mogoč dostop z vozilom na dvokolesni pogon (ali je nujno terensko vozilo s štirikolesnim pogonom) in, ali je urejen dostop z javnim prometom. Zadnji sklop ka­zalnikov ponazarja arheološko naj­dišče samo. S kazalniki smo skušali opisati njegovo zaščitenost (z ogra­jo), stopnjo ohranjenosti, urejenost varovanja s strani službe za varovanje kulturnih spomenikov ter osnovno opremljenost najdišča (prodajalna vstopnic, stranišče). Pri prvih dveh sklopih smo podali le oceni »da« (zelena zastavica) in »ne« (rdeča zastavica), pri tretjem pa smo dodali še vmesno oceno »delno« (ru-mena zastavica). Na podlagi teh ocen smo ugotovili, kateri arheološki spo­meniki imajo z vidika turizma najve-čji potencial. Tovrstno vrednotenje je seveda v določeni meri tudi subjek­tivno. Predstavljamo ga v preglednici (slika 8). Ugotovili smo, da ima največji turi­stični potencial arheološko najdišče Meroë, sledita mu Naqa in El-Kurru. Najmanjši potencial smo ugotovili pri ostankih srednjeveške cerkve na otoku Sai ter pri arheološkem najdišču zaho­dna Amara. Ugotovili smo, da je približno dve tretjini identificiranih arheoloških najdišč vrisanih na zemljevidu, le dveh pa ni v vodniku. Poljudno gra­divo smo uspeli dobiti le za dve med njimi, in sicer v Sudanskem naro­dnem muzeju v Kartumu. Urejena utrjena cesta vodi le do dobre tretjine najdišč, obcestni znak pa opozarja le na štiri. Za dostop do dobre tretjine najdišč je potrebno terensko vozilo (s štirikolesnim pogonom), le do enega je mogoče priti z javnim prometom. Le en arheološki spomenik ima ure­jeno prodajalno vstopnic in ostalo infrastrukturo, pri ostalih pa njihov nakup na mestu samem ni mogoč. Služba za varovanje spomenikov nadzira štiri spomenike, le trije pa so ustrezno zaščiteni z ograjo, ki prepre-čuje dostop živalim. Pri dveh spome­nikih smo ocenili slabo ohranjenost (vidni le posamezni ostanki), pet je takšnih, kjer je poleg ostankov viden tudi osnoven tloris zgradbe, preostali pa so ohranjeni do te mere, da je mo-žno prepoznati tudi osnovno obliko nekdanjih stavb. Sklep Kulturna dediščina Sudana je kljub številnim problemom, povezanih z njenim stanjem, ohranjanjem in va­rovanjem, pomemben razvojni po- GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 17 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA tencial. Pristojne ustanove bodo v prihodnosti morale precej napora in sredstev vložiti v izboljšanje komu­nalne opremljenosti in dostopa do teh spomenikov. Že skromni vložki, ki bi na primer omogočili postavitev usmer­jevalnih tabel ob glavni cesti med Kar­tumom in egiptovsko mejo, bi lahko dostop bistveno olajšali. Ker poti med glavno cesto in lokacijo spomenikov večinoma niso utrjene in gre pravza­prav za brezpotja, je zelo težko ugo­toviti, katera pot je najbolj ustrezna. Na nizki ravni je tudi skrb za čistočo spomenikov. Številni niso niti ograje­ni, kar bi preprečilo dostop divjim in domačim živalim, ki spomenike lahko poškodujejo. Ugotavljamo torej, da bi lahko država že z minimalnimi sred­stvi precej prispevala k boljši dosto­pnosti in ohranjenosti svojih kultur­nih spomenikov, kar bi pripomoglo, da bi njena kulturna dediščina postala še bolj privlačna za obisk turistov. Viri in literatura 1. Abyei 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Abyei (15. 1. 2018). 2. Abyei today 2016. Medmrežje: https://www.internews.org/updates/live-abyei-today (15. 1. 2018). 3. Al-Ghazali 2018. Medmrežje: http://www.archaeology.wiki/blog/2014/05/20/secret-life-of-nubian-medieval-monks/ (20. 2. 2018). 4. Amara 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Amara,_Nubia (20. 2. 2018). 5. Are Ngok Dinka of Abyei South Sudanese? 2018. Medmrežje: http://www.sudantribune.com/spip.php?article45696 (20. 1. 2018). 6. Beja 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Beja_people (5. 1. 2018). 7. Bir Tawil 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Bir_Tawil (20. 1. 2018). 8. CIA 2017. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/su.html (25. 9. 2017). 9. Darfur 2017. Medmrežje: https://www.theguardian.com/world/2017/may/02/theres-more-violence-in-darfur-now-not-less (15. 12. 2017). 10. Darfur 2018. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Darfur (5. 2. 2018). 11. Deffufa 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nubian_architecture (20. 2. 2018). 12. Delak Koželj, Z. 2009: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana. 13. El-Kurru 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/El-Kurru (20. 2. 2018). 14. Fage, J. D., Tordof, W. 2011: Zgodovina Afrike. Modrijan. Ljubljana. 15. Falata 2017. Medmrežje: http://www.aljazeera.com/indepth/inpictures/2015/01/forgotten-tribes-south-sudan-150128124405358.html (5. 1. 2018). 16. Field Dispatch: Abyei in Flux 2012. Medmrežje: https://enoughproject.org/reports/field-dispatch-abyei-flux (10. 2. 2018). 17. Fur 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Fur_people (5. 1. 2018). 18. Geodiversity 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Geodiversity (20. 11. 2017). 19. Hala'ib Triangle 2017. Medmrežje https://en.wikipedia.org/wiki/Hala%27ib_Triangle (15. 2. 2018). 20. Ibbotson, S., Lovell-Hoare, M. 2012: Sudan. Bradt Travel Guides Ltd, UK, The Globe Pequot Press Inc, USA. 21. International tourism 2018. Medmrežje: https://www.indexmundi.com/facts/sudan/international-tourism (20. 2. 2018). 22. Ivanc, T. 2012: Varstvo nepremične kulturne dediščine: pravna ureditev. De Westa : WS. Maribor. 23. Jebel Barkal 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Jebel_Barkal (20. 2. 2018). 24. Kje je meja: Slovenija in Hrvaška v elitni družbi Pakistana in Somalije 2017. Medmrežje: https://siol.net/digisvet/novice/kje-je-meja-slovenija-in-hrvaska-v-elitni-druzbi-pakistana-in-somalije-444187 (20. 2. 2018). 25. Kladnik, D., Perko, D. 2013: Slovar slovenskih eksonimov. Medmrežje: http://www.termania.net/slovarji/slovar-slovenskih-eksonimov/8266465/sudan?query=sudan&SearchIn=All (16. 10. 2017). 26. Mednarodno sodišče je sudanskega predsednika obtožilo še genocida 2010. Medmrežje: https://www.dnevnik.si/1042373288/svet/1042373288 (20. 12. 2017). 27. Meroë 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Mero%C3%AB (20. 2. 2018). 28. Musawwarat es-Sufra 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Musawwarat_es-Sufra (20. 2. 2018). 29. Naqa 2018. Medmrežje: http://www.muzarp.poznan.pl/en/projects/africa/sudan/nagaa/ (20. 2. 2018). 30. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sveta 2000. Založba Mladinska knjiga. Ljubljana. 31. Natural heritage 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Natural_heritage (20. 11. 2017). 32. Nuba 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nuba_peoples (5. 1. 2018). 33. Nubijci 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nubians (5. 1. 2018). 34. Nuri 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nuri (20. 2. 2018). 35. Old Dongola 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Old_Dongola (20. 2. 2018). 36. Sesibi 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Sesibi (20. 2. 2018). 37. Soleb 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Soleb (20. 2. 2018). 38. Stazić, Ž., Petrović, R., Stanić, F. 1955: Geografija svijeta. Seljačka sloga. Zagreb. 39. Strahler, A., Strahler, A. 2005: Physical geography. John Wiley & Sons, Inc. 40. Sudan, Südsudan 2013. Zemljevid v merilu 1 : 1.800.000. Reise know-how Verlag. Fernwald. 41. Sudan 2017. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ju%C5%BEni_Sudan (15. 10. 2017). 42. Sudan in Čad 2008. Medmrežje: https://siol.net/novice/svet/sudan-in-cad-znova-vzpostavljata-diplomatske-odnose-93359 (10. 2. 2018). 43. Sudan in darfurski uporniki bodo nadaljevali pogajanja 2009. Medmrežje: http://www.delo.si/novice/svet/sudan-in-darfurski-uporniki-bodo-nadaljevali-pogajanja.html (15. 12. 2017). 44. Sudan region 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Sudan_(region) (15. 10. 2017). 45. Tombos 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Tombos_(Nubia) (20. 2. 2018). 46. UNESCO 2018. Medmrežje: http://whc.unesco.org/en/list/ (4. 2. 2018). 47. Veliki slovar tujk 2002. Cankarjeva založba. Ljubljana. 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 IZVLEČEK Za kratko prehransko verigo sta ključni fizična in socialna bližina. V raziskavo smo vključili 18 javnih zavodov na preučevanem območju, kjer deluje lokalna akcijska skupina Srce Slovenije. Oblikovali smo model, ki nakazuje, da je v prihodnosti ključen pristop od spodaj navzgor s sistemsko podporo države, s poudarkom na oblikovanju sodelovanja in zaupanja med vsemi akterji in deležniki. Ključne besede: podeželje, kratka prehranska veriga, prehranska samooskrba, javni zavodi, lokalna akcijska skupina Srce Slovenije. ABSTRACT Short food supply chain in public institutions; On the surveyed area of local action group, The Heart of Slovenia Physical and social proximity are crucial for short food supply chain. Eighteen public institutions from the surveyed area where local action group The Heart of Slovenia operates were included into the research. We formed a model which shows that the key approach in the future is the bottom-up approach with systemic support of the state and with emphasis on developing cooperation and trust between all actors and participants. Key words: rural areas, short food supply chain, food self-sufficiency, public institutions, local action group The Heart of Slovenia GO19 P reskrba s hrano je eden večjih izzivov sodobnega časa na globalni rav­ni. Povpraševanju po povečani pridelavi hrane je sledilo propadanje manjših ter nastajanje velikih in zaokroženih kmetijskih zemljišč. Ker so se stroški prevoza zmanjšali, se je čedalje več hrane uvozilo predvsem iz na novo industrializiranih držav. Razdalje med pridelavo in porabo hrane so se tako bistveno povečale (Marsden in Morley 2014). Pomemben porabnik hrane so javni zavodi, ki delujejo v okviru države. V teh ustanovah se prehranjujejo najranljivejše skupine prebivalstva otroci, mlado­stniki, starejši in bolniki. Hrana, ki je večinoma lokalnega izvora, prek kratke prehranske verige prispe od pridelovalca do porabnika s čim manj posredni­ki in v najkrajšem možnem času.. S tovrstnim pristopom porabniki uživajo bolj kakovostno hrano, hkrati pa tako podpremo okoliške kmete. Države, tudi Slovenija, skušajo porabo lokalno pridelane hrane povečati s promocijo, usmerjeno predvsem v javne zavode, na katere lahko z različnimi spodbudami tudi neposredno vplivajo. Kaj je kratka prehranska veriga? Evropska unija (v nadaljevanju EU) je kratko prehransko verigo (v nadalje­vanju KPV) opredelila kot pridelavo, predelavo, prodajo in porabo hrane, ki poteka na opredeljenem geografskem območju. Pri KPV naj bi bilo število po­srednikov čim manjše (idealno brez njih) (Santini, Gomes in Paloma 2013). Beseda 'kratka' opredeljuje tako fizično kot socialno razdaljo. Pri fizični gre za zmanjšanje razdalje poti, ki jo mora živilo prepotovati, da doseže končnega porabnika. Pri socialni razdalji pa je ključen odnos, ki se vzpostavi med pri­delovalcem in porabnikom (Galli in Brunori 2013). Slika 1: Prostorske in časovne razsežnosti KPV (vir podatkov: Renting, Marsden in Banks 2003). Avtorica besedila in fotografij: KATARINA GODEC, magistrica geografije Dolsko 39, 1262 Dol pri Ljubljani E-pošta: katarina.godec@gmail.com KPV se lahko v času razvoja podalj­ša v prostoru, posledično pa tudi v času, saj živilo do porabnika potuje dlje, zato razlikujemo več njenih raz­sežnosti, prikazanih na sliki 1. Med-tem ko prva razsežnost še temelji na osebni interakciji pridelovalca in po­rabnika, KPV v drugi in tretji razse­žnosti svoje delovanje v prostoru raz­širi in oseben stik se izgubi (Renting, Marsden in Banks 2003). Najpogostejši modeli delovanja KPV na evropski ravni so v oblikah živilske zadruge, skupnostnega kmetijstva, vrtičkarstva in različnih kmetijskih mobilnih trgovin (Opitz s sodelavci 2017). V Sloveniji modele KPV na neko območje najpogosteje vpeljuje­jo lokalne akcijske skupine (v nada­ljevanju LAS), razvojne agencije in občine. S projekti želijo spodbuditi kmete k lokalni pridelavi, porabnike pa k nakupu hrane iz bližine, okre­piti sodelovanje med pridelovalci in javnimi zavodi ter na splošno ozave­stiti javnost o pomenu prehranske samooskrbe. Kratka prehranska veriga je pomembno orodje politike KPV vpliva tudi na številna druga področja, ki so na kakršen koli na-čin povezana s hrano. Zaradi manj­ših negativnih vplivov na okolje je ključna pri okoljskih politikah (Galli in Brunori 2013). Zakonodaja EU spodbuja delovanje KPV in ji name-nja vse več pozornosti. Z novo sku­pno kmetijsko politiko uvaja ukrepe, ki prek Programa razvoja podeželja Republike Slovenije neposredno podpirajo KPV (De Fazio 2016). Slovenija nima enotne opredelitve pojma KPV, prav tako tudi nima uradne opredelitve, kaj je lokalna hrana (je pojem 'lokalno' omejen s kilometri, občino, regijo, državo?). Kljub temu in kljub razmeroma neugodnim naravnim razmeram za kmetijstvo, skuša država na različne načine spodbuditi porabo lokalno pridelane hrane. S shemami kako­vosti želi zaščititi kmetijske pridelke in živila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pa je v okviru kampanje za povečanje porabe lokalne hrane izvedlo več promocijskih projektov, na primer projekt Naša super hrana. Lokalno pridelana hrana v slovenskih javnih zavodih Raziskave so pokazale, da uživanje hrane iz lokalnega okolja izboljšuje prehranske navade ter zdravstveno stanje otrok in mladostnikov v vrtcih in šolah (Razvojni potenciali z vidi­ka prehrane … 2017). Javni zavodi v Sloveniji za oskrbo s hrano letno porabijo 120 milijonov evrov, za pri­pravo in izvedbo javnih naročil za nakup hrane pa 0,5 milijona evrov. Če se javni zavodi k naročanju lokal-no pridelane hrane usmerjajo prek javnih naročil, se s tem dolgoročno povečujeta tudi število delovnih mest Slika 2: Šolski vrtiček podružnične šole Jevnica. Preglednica 1: Seznam v raziskavo vključenih akterjev in deležnikov kratke prehranske verige na preučevanem območju. VRSTA JAVNEGA ZAVODA OZIROMA AKTER KPV IME JAVNEGA ZAVODA OZ. FUNKCIJA AKTERJA KPV METODA PRIDOBIVANJA PODATKOV anketa strukturirani intervju polstrukturirani intervju fokusna skupina e-pošta *** osnovna šola OŠ Šmartno v Tuhinju • osnovna šola OŠ Toma Brejca • osnovna šola OŠ Frana Albrehta • vrtec Vrtec Antona Medveda Kamnik • dom starejših občanov DSO Kamnik • srednja šola Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik • zasebni vrtec* Vrtec Zarja • • zasebni vrtec* Vrtec Peter Pan • vrtec in osnovna šola** OŠ Janka Kersnika Brdo in Vrtec Medo • vrtec in osnovna šola** OŠ Jurija Vege Moravče in Vrtec Vojke Napokoj • vrtec in osnovna šola** OŠ Janka Modra, Dol pri Ljubljani, ter enoti vrtca Dol in Dolsko • • vrtec in osnovna šola** OŠ Gabrovka-Dole in Vrtec Čebelica • osnovna šola OŠ Gradec • osnovna šola OŠ Litija • vrtec Vrtec Litija • dom starejših občanov Dom Tisje • srednja šola Gimnazija Litija • vrtec in osnovna šola** OŠ Šmartno – Šmartno pri Litiji in Vrtec Ciciban • lokalni pridelovalec lokalni pridelovalec 1 • lokalni pridelovalec lokalni pridelovalec 2 • • lokalni pridelovalec lokalni pridelovalec 3 • lokalni pridelovalec lokalni pridelovalec 4 • MKGP Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano • MKGP Direktorat za kmetijstvo, Sektor za kmetijske trge • zadruga Jarina, zadruga za razvoj podeželja • • LAS LAS Srce Slovenije • LAS LAS Zgornja Savinjska in Šaleška dolina, Ljudska univerza Velenje • občina Občina Dol pri Ljubljani • KGZS Kmetijsko-gozdarski zavod Ljubljana • *V raziskavo smo vključili tudi zasebne vrtce, čeprav ti ne spadajo pod javne zavode. **V ustanovah je vodja prehrane odgovoren za prehrano v osnovni šoli in vrtcu. ***Vprašanja smo poslali prek elektronske pošte in nanje prejeli odgovore. in samooskrba s hrano na državni ravni (Strategija za izvajanje resoluci­je o strateških usmeritvah … 2014). V Sloveniji morajo javni zavodi upo­števati pravila javnega naročanja. Zaradi zapletenih postopkov naro-čanja in vse pogostejših kritik, da bi morala biti hrana izvzeta iz sistema javnega naročanja, je bila leta 2012 z Zakonom o spremembah in dopol­nitvah ZJN uvedena možnost uresni-čevanja KPV. Ta je postopek javnega naročanja poenostavil in omogočil, da se iz javnega razpisa lahko izloči večji delež živil kot prej in posledično naroči več lokalno pridelane hrane (Drevenšek 2017). Država skuša naročanje lokalno pride-lane hrane v javnih zavodih spodbu­diti z različnimi ukrepi in promocijo (Tradicionalni slovenski zajtrk, Šolska shema, Katalog živil za javno naroča­nje). Z raziskavo, ki smo jo izvedli na preučevanem območju, smo izvedeli, da kar tretjina vprašanih vodij prehra­ne meni, da vsi ti projekti niso pripo­mogli k povečanju pozornosti glede naročanja hrane prek KPV. Kratka prehranska veriga v javnih zavodih na območju LAS Srce Slovenije Ker smo želeli stopiti v stik z odgo­vornimi za prehrano v javnih zavodih in tako dobiti poglobljene informa­cije, smo določili območje preučeva­nja. To obsega šest slovenskih občin (Kamnik, Lukovica, Moravče, Dol pri Ljubljani, Litija in Šmartno pri Li-tiji) in se ujema z območjem delova­nja LAS Srce Slovenije. Tu je namreč lociranih več zavodov, ki sodelujejo z zadrugo Jarina, ki je vzpostavila ene- transport transport PRIDELOVALEC HRANE JAVNI ZAVOD ga najuspešnejših modelov delovanja KPV v javnih zavodih pri nas. V raziskavo smo z anketami ter strukturiranimi in polstrukturira­nimi intervjuji (izvedenimi od sep­tembra 2017 do maja 2019) vključili 21 javnih in zasebnih zavodov. Gre za vrtce, osnovne šole in domova starejših občanov (predstavnika za­sebnih zavodov sta zasebna vrtca, ki sta prav tako pomemben porabnik hrane). Da bi pridobili čimbolj ce­lostno podobo delovanja KPV, smo intervjuvali tudi dva lokalna pride-lovalca, predstavnike zadruge Jarina, predstavnika LAS Srce Slovenije in varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Z metodo fokusne skupine smo januarja 2019 na preučevanem območju soočili mnenja šestih akter­jev in deležnikov KPV. Jarinin model KPV deluje po mo-delu prehranskega 'poola', saj je za­druga vez neposrednega sodelovanja med ponudniki (lokalni pridelovalci, ki jih združuje Jarina) in porabniki (javni zavodi) (Potočnik Slavič s so-delavci 2017). Več kot polovica javnih zavodov, vključenih v raziskavo, naroča lokal­na živila prek modela KPV, ki ga je vzpostavila Jarina (pet zavodov Jarine ne pozna, nekateri pa za sodelovanje z njo še niso našli prave priložnosti). Nekateri pridelke naročajo neposre­dno od kmetov. Tisti, ki sodelujejo z Jarino, cenijo celostno ponudbo, saj ta zagotavlja večjo ponudbo pridelkov in se jim zato ni treba truditi z iskanjem ustreznih dobaviteljev. Zadovoljni so tudi z njihovo izvedbo delavnic v šo­lah in vrtcih. Kaj javne zavode ovira pri naročanju slovenskih pridelkov? Ko se odločijo za naročilo hrane pre­ko KPV, se vodje prehrane soočajo z dvema poglavitnima ovirama, ne­zadostnimi količinami in cenami. Okoliške kmetije so namreč pogosto majhne in pridelajo premajhne ko­ličine posameznih živil. Vodje pre­hrane težavo rešujejo tako, da enako živilo naročijo pri več različnih po­nudnikih, vendar pa to zahteva več logistike in časa. Zato predlagajo, da naj se kmetje združijo in skupno nastopajo na trgu, saj bi s tem rešili problem nezadostnih količin. V zvezi s tem so nekateri omenili Jarino, ki že deluje na tak način, in spodbude za razvoj še več takšnih zadrug. Cena lokalnih pridelkov, predvsem tistih, ki jih dostavi Jarina, je višjaod ti-ste, ki jo ponujajo večji dobavitelji. Glavna težava je, da je hrana iz tu­jine prepoceni. Je pa slovenska hra­na bolj kakovostna, iskana in seveda tudi dražja. Stroškovno v Sloveniji »Država nam je prišla nasproti z izključitvenimi sklopi, ampak to pomeni, da mora vodja šolske prehrane zdaj več časa nameniti iskanju lokalnih pridelovalcev. Imamo samo tri ure pouka na teden manj kot ostali učitelji, s prehrano pa imamo mnogo več dela. Na koncu je celo lažje, če vse naročimo samo prek javnih naročil. Lokalne kme­te moraš najti, se dogovoriti glede cene, dobave, kakovosti, kontrole. In še kuhinja ima mnogo več dela s tem zaradi slabše očiščenih pridelkov, ki jih dobimo s kmetij.« (Intervju z vodjo prehrane v osnovni šoli 2018) Slika 4: Ovire (prikazane po pogostosti pojavljanja odgovorov vodij prehrane), s katerimi se pri naročanju lokalno pridelane hrane soočajo javni zavodi. nezadostne koliine lokacije javnih zavodov sezonskost nepoznavanje lokalnih pridelovalcev dostava prezahtevni pogoji za kmeta javni razpis cena preobremenjenost vodij prehrane prostor za shranjevanje živil *Ve˝ja kot je velikost pisave, pogosteje se je pojem pojavljal kot odgovor vodij prehrane. nim razpisom, saj se javni zavodi na javnih razpisih večinoma odločajo za najugodnejšega ponudnika (kar pa ne lokalni kmetje ne Jarina niso). Zelo pomemben dejavnik so tudi pretekle izkušnje, povezane z zanesljivostjo, prilagodljivostjo in dobavo hrane. Vodje prehrane so večkrat omenili, da se glede na predhodne izkušnje odloči­jo, ali bodo v prihodnosti z določenim dobaviteljem še sodelovali ali ne. Tu se pokaže pomembnost odnosa med porabnikom in ponudnikom (socialna bližina), ki je značilna za KPV. Kako bi lahko v javne zavode dostavljali več hrane iz slovenskih kmetij? S pomočjo opravljenih intervjujev in na podlagi predlogov, zbranih z me-todo fokusne skupine, smo določili glavne dejavnike, ki vplivajo na ra­zvoj KPV na območju LAS Srce Slo­venije. Razvrstili smo jih v dve glavni skupini: podporne dejavnike (ti pod-pirajo razvoj) in oviralne dejavnike (ti razvoj ovirajo) (slika 5). Vodje prehrane imajo v dogovoru z ravnatelji ključno vlogo pri vklju-čevanju lokalnih pridelovalcev med dobavitelje hrane v osnovne šole in vrtce, zato je pomembno, da se jih o pomenu KPV dodatno izobražuje in informira. nikoli ne bomo tako učinkoviti kot v nekaterih kmetijsko pomembnih državah. Zaradi tega je edina rešitev, da začnemo porabo slovenske hrane sistemsko pospeševati. Vodje prehrane si želijo, da pri hrani ne bi bili zavezani javnemu naroča­nju. Nekateri predlagajo sofinancira­nje lokalno pridelane hrane (država sicer naredi dovolj glede promocije pomena lokalno pridelane hrane, vendar ne zagotavlja nobenih finanč­nih sredstev za njeno udejanjanje). Glavni dejavniki, ki določajo izbiro dobavitelja, so kakovost, cena in javni razpis. Cena je tesno povezana z jav­ Slika 5: Dejavniki, ki krepijo ali ovirajo razvoj KPV na območju LAS Srce Slovenije na poti k želenemu stanju v prihodnosti. »Je pa vse odvisno od organizatorja prehrane. V vrtec v bližini smo, ko je bil še prejšnji sodelovanja in zaupanja bi bil lahko vodja prehrane, vso zelenjavo mi dobavljali. Potem je prišel mlajši vodja in še ravnatelji­ vsakoletni sejem, na katerega bi se ca ni bila navdušena nad našim sodelovanjem. Zdaj jim pa tujo zelenjavo dostavljajo.« povabilo vse lokalne pridelovalce na (Intervju s pridelovalcem zelenjave, 2018) določenem zaokroženem geograf- Prav tako je pomembno izobraževa­nje otrok in mladostnikov ter nji­hovih staršev. Starši sestavljajo svet staršev posameznih vrtcev oziroma šol, kjer lahko izrazijo željo po ve-čjem vključevanju hrane z okoliških kmetij. V izobraževanje na osnovnih in srednjih šolah bi bilo smiselno vključiti vsebine, ki bi osnovnošolce in dijake spodbujale k razmišljanju o pomenu KPV. Trenutno na državni ravni, z izjemo nekaterih raziskav na posameznih območjih Slovenije, ki jih izvaja MKGP, ne obstaja nikakršno na­tančnejše spremljanje porekla živil, ki prispejo v javne zavode. Nujno bi bilo treba razviti model spremlja­nja porekla živil, saj bi na ta način posamezne javne zavode, v katerih opazimo manjši delež naročanja lo-kalno pridelane hrane, lahko k temu dodatno spodbudili. Eden od ukre­pov, ki bi še dodatno podprl KPV, bi bila obveza javnih zavodov, da mora biti določen delež hrane, ki jo naro-čijo prek javnega razpisa, obvezno lokalnega izvora. Izpostaviti moramo še pomanjkanje spodbud za KPV v domovih za ostarele in še bolj v sre­dnjih šolah. Zelo pomembno je izobraževanje lokalnih pridelovalcev, njihovo po­vezovanje in skupen nastop na trgu (morda v okviru zadruge). Na ta način bi lahko rešili prej omenjeni oviri, previsoke cene in nezadostne količine pridelane hrane na posame­znih lokalnih kmetijah. Država in ustanove, pristojne za razvoj podeže­lja, bi morale kmetom še v večji meri pomagati pri pridobitvi vseh potreb­nih dokumentov ter jim posredovati potrebno znanje za uspešno vklju-čitev v sistem dobave hrane javnim zavodom. Pomembno je tudi, da se pridelava hrane prilagodi povpraše­vanju. Tu bi lahko imela večjo vlogo Kmetijsko gozdarska zbornica Slove­nije (KGZS), ki bi kmetom svetovala in jim nudila podporo pri morebitni preusmeritvi kmetijske dejavnosti. Jarina in njej podobne zadruge ozi­roma druge oblike organizacije pri­delovalcev bi lahko prevzele vlogo povezovalca med posameznimi pri­delovalci, saj je to ena bistvenih spre­memb, ki jo je treba doseči, če želimo povečati pomen KPV. Ključ je zaupanje in sodelovanje med kmetom in javnim zavodom Temelj KPV je odnos med ponudni­kom in porabnikom. Trenutno je le malo sodelovanja in medsebojnega zaupanja med lokalnimi pridelovalci in javnimi zavodi. Do tega spoznanja smo prišli z intervjuji in opazova­njem sodelujočih v fokusni skupini. Zanimivo je bilo videti, kako se je iz­boljšal odnos lokalnih pridelovalcev in vodij prehrane proti koncu eno uro in pol trajajoče diskusije. Temelj skem območju (na primer na obmo-čju določene LAS), ki imajo viške pridelkov in bi jih želeli prodati, ter predstavnike javnih zavodov in za­sebnih vrtcev. Nujen korak bi bil vpeljava modela, ki bi spremljal poreklo živil, prispelih v javne zavode, saj bi tako vedeli, ali dozdajšnje spodbude dosegajo svoj namen, obenem pa ugotovili, kam usmeriti bodoče ukrepe. Seveda bi morala država predhodno opredeliti pojem »lokalna hrana« in vsem ak­terjem podati natančne informacije o tem. Menimo, da se obstoječe stanje lahko izboljša tudi s sistemom upravljanja s hrano od spodaj navzgor (slika 6). Spremembe se namreč hitreje in lažje vpeljujejo na lokalni ravni, zato so tudi projekti KPV lokalno uspe­šnejši. Če bosta med vsemi akterji KPV vladala sodelovanje in med-sebojno zaupanje, bi ti lahko že na lokalni ravni dosegli spremembe, ki bi vodile k povečanemu naročanju lokalno pridelane hrane na ravni dr­žave. Hkrati bi javni zavodi, lokalni pridelovalci, otroci, učenci, dijaki in njihovi starši ter oskrbovanci domov za ostarele lahko skupno zahtevali ve-čjo podporo in učinkovitejše ukrepe s strani države. Podpiranje pridelave in porabe slo­venske hrane je ena od ključnih značilnosti odgovornega državljan­stva. Seveda so zelo pomembne tudi Slika 6: Pristop od spodaj navzgor pri vključevanju javnih zavodov v KPV. spremljanje porekla živil, spodbude KPV v vseh javnih zavodih, spremembe javne a naroanja, sistemske rešitve za poveano porabo slovenske hrane d žava izobraževanje vodij prehrane, Katalo živil za javno naroanje, prila ajanje jedilnika sezonskosti une vsebine o KPV in lokalni samooskrbi, spremembe prehranskih navad, sodelovanje pri sestavi jedilnika une vsebine o KPV in lokalni samooskrbi, spremembe prehranskih navad, sodelovanje pri sestavi jedilnika JAVNI ZAVODI OTROCI, U ENCI, DIJAKI, OSKRBOVANCI STARŠI KRATKA PREHRANSKA VERIGA spremembe prehranjevalnih na-trgovski centri po zelo nizkih cenah bodo že v vrtcih in šolah predstavili vad, ki se jih v večji meri naučimo nudijo hrano z vsega sveta. Veliko prednosti hrane iz domačega okolja, doma in v izobraževalnem sistemu. potrošnikov pa ne zanima le cena. čez nekaj let pazljivejši in bolj kritič­V zadnjih letih nam vse številčnejši Morda bodo ravno otroci, ki jim ni pri nakupu hrane. »Enkrat sem predlagal javnim zavodom, naj na jedilnike pripišejo poreklo hrane. Enkrat nam bo že postalo nerodno, ko bo zra­ven vselej pisalo Poljska, Argentina, Španija in ne Slovenija. Enkrat bomo prestopili to mejo in nam bo res postalo nerodno.« (Intervju z Varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano, 2018) Viri in literatura 1. De Fazio, M. 2016: Agriculture and sustainability of the welfare: the role of the short supply chain. Medmrežje: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2210784316300444 (12. 4. 2018). 2. Drevenšek, S. 2017: Lokalna hrana je butična. Medmrežje: https://svetkapitala.delo.si/ikonomija/lokalna-hrana-je-buticna-1245 (5. 5. 2018). 3. Galli, F., Brunori, G. 2013: Short Food Supply Chains as drivers of sustainable development. Medmrežje: https://www.researchgate.net/publication/262933441_Short_Food_Supply_Chains_as_drivers_of_sustainable_development_ Evidence_Document (29. 10. 2017). 4. Korec, S., Horvat, T. 2017: Razvojni potenciali z vidika prehrane, gibanja in zdravja. Medmrežje: https://www.ris-dr.si/data/attachment/9486dd60074058ff0fb315c5185d182479035c69/1485518622MMONOGRAFIJ_ Razvojni_potenciali_z_vidika_prehrane_gibanja_in_zdravja.pdf (18. 5. 2018). 5. Marsden, T., Morley, A. 2014: Current food questions and their scholarly challenges: creating and framing a sustainable food paradigm. Sustainable Food Systems, Building a New Paradigm. Oxford. 6. Opitz, I., Zoll, F., Doernberg, A., Specht, K., Siebert, R., Piorr, A., Berges, R., Dünitz, E., Warnke, P. 2017: Future Food Commons – Alternative Food Networks at the urban-rural interface. agraethaer Gmbh, Leibnitz Centre for Agricultural Research. Müncheberg. 7. Potočnik Slavič, I., Cigale, D., Lampič, B., Perpar, A., Udovč, A. 2017: (Ne)raba razpoložljivih virov na kmetijah v Sloveniji. GeograFF 19. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 8. Renting, H., Marsden, T. K., Banks, J. 2003: Understanding Alternative Food Networks: Exploring the Role of Short Food Supply Chains in Rural Development. Environment and Planning. Medmrežje: http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1068/a3510 (22. 4. 2018). 9. Santini, F., Gomes, S., Paloma (ur.) 2013: Short Food Supply Chains and Local Food Systems in the EU: A State of Play of their Socio-Economic Characteristics. Publications Office of the European Union. Luxembourg. 10. Strategija za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS 2014. Medmrežje: http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/SKP/STRATEGIJA_12_6_2014.pdf (12. 5. 2018). 28 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 IZVLEČEK V Sloveniji je področje podvodnih prsti zelo slabo raziskano, zato jih v tem prispevku želimo podrobneje predstaviti. V Krajinskem parku Strunjan smo na podlagi terenskega in laboratorijskega dela opisali tri izbrane lokacije podvodnih prsti. Podrobneje so opisani pedogenetski dejavniki in procesi, ki so bili pomembni pri nastanku in razvoju prsti, hkrati pa smo prsti poimenovali na podlagi ameriške Soil Taxonomy in mednarodne WRB klasifikacije. Ključne besede: pedogeografija, podvodne prsti, Strunjan. ABSTRACT Subaqueous soils in the Landscape park Strunjan There aren’t many research of subaqueous soils in Slovenia, so we want to present them in more detail in this article. In the Landscape park Strunjan we described three selected locations of subaqueous soil, based on field and laboratory work. We took a closer look on soil formation factors and processes that were important in the formation and development of soils. Samples of soils were classified using American Soil Taxonomy and international WRB classification. Key words: pedogeography, subaqueous soils, Strunjan. GO29 Avtorja besedila in fotografij: TINA PAVLIN, univerzitetna diplomirana geografinja E-pošta: tinkara.pavlin@gmail.com BLAŽ REPE, doc. dr. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: blaz.repe@ff.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni članek P rst je preperel del Zemljine skorje, ki nastaja in se spreminja zaradi vplivov matične podlage, podnebja, reliefa, vode, časa, delovanja or-ganizmov in človeka, in je naravno okolje za uspevanje rastlin (Kla­dnik s sodelavci 2005). Področje podvodnih prsti je tako po svetu kot tudi v Sloveniji zelo slabo pre-učeno. V Sloveniji je o njih pisal že Franc Lovrenčak. Opiše jih kot prsti, ki nastajajo pod vodo v plitvih jezerih, močvirjih in priobalnem pasu v morju, kjer se procesi pedogeneze mešajo s procesi sedimentacije (Lovrenčak 1976). Podvodne prsti so občasno ali stalno v stiku z vodo. Pojavljajo se v plitvih sladkovodnih in morskih okoljih, kot so ribniki, jezera, območja estuarjev, delt, in na območjih plimovanja. Opredeljene so do globine 2,5 m. Globlje je sončna svetloba običajno preveč oslabljena, kar zavira pedogenetske procese. Najdejo se tudi izjeme, zlasti v čistih morjih, kjer svetloba pride do precej večjih globin, tudi do 5 m. Podvodne prsti se razvijajo tudi na območjih, kjer se pojavlja ekstremna bibavica (Stolt, Turenne in Payne 2018). Tovrstne prsti se pojavljajo po vsem svetu, razen na sušnih celinskih območjih, kjer se voda v rekah in jezerih ne zadržuje stalno. V obalnih pokrajinah zavze­majo tudi obsežnejša območja (Stolt, Turenne in Payne 2018). Pedogenetski dejavniki podvodnih prsti Pedogenetski dejavniki vplivajo na nastanek, razvoj in lastnosti prsti ter istoča­sno na njihovo razširjenost (Lovrenčak 1994). Na podvodne prsti vplivajo naslednji dejavniki: (C) – podnebje, (O) – organiz-mi, (B) – relief/globina, (F) – značilnost vodnega toka, (P) – matična polaga, (T) – čas, (W) – kemične značilnosti vode, (E) – izredni dogodki (Demas in Rabenhorst 2001). Pri naši raziskavi bi modelu lahko dodali tudi vpliv človeka (A), saj je območje v Krajinskem parku Strunjan tudi pod stalnim vplivom človeka. Enačbo lahko v izvorni obliki zapišemo: Ss = f(C, O, B, F, P, T, W, E) + A Podnebna dejavnika pri podvodnih prsteh sta temperatura in Sončevo obse­vanje. Oba dejavnika neposredno vplivata na hitrost kemijskih reakcij ter pri­sotnost favne in flore (Balduff 2007). Vpliv temperature v podvodnih okoljih v prsti je viden pri pedogeneskih procesih sulfidizacije in razgradnji organskih snovi (Demas in Rabenhorst 2001). Med organizme štejemo pripadnike vseh rastlinskih in živalskih vrst v prsteh. Razlikujemo jih po velikosti in stopnji razvoja. Tako poznamo mikrofloro in mikrofavno (mikroskopsko majhne rastline in živali), ter makrofloro in makro­favno (večje rastline in živali) (Lovrenčak 1994). Makroflora (makroalge) pove­čuje delež organske snovi v podvodnih prsteh. Z njihovo rastjo in poznejšo razgradnjo organska snov preide v pr-sti. Makroflora je hrana za mikrobe, ki so pomembni za biokemične procese (kroženje hranil). Rastline s svojo pri­sotnostjo v podvodnem okolju lahko spreminjajo tudi kemijsko zgradbo prsti. Prisotnost makroflore utrjuje površje, z upočasnjevanjem vodnih to-kov pa preprečujejo erozijo. Vse to je odvisno od gostote rastlin. Poleg ma-kroflore je pomembna tudi makrofav­na (školjke, črvi in raki), ki povzročajo bioturbacijo (mešanje sedimentnega substrata), oksidacijo in razgradnjo or-ganske snovi (Balduff 2007). Relief nima neposrednega vpliva na podvodne prsti. Pri kopenskih pr-steh vpliva na razvoj rečnega omrežja, medtem ko je pri podvodnih prsteh ravno obratno. Hidrološki režim je namreč pomemben dejavnik pri obli­kovanju reliefnih oblik v podvodnem okolju (Demas in Rabenhorst 2001). V podvodnem okolju nadmorsko vi-šino zamenja globina (Balduff 2007). Določimo jo lahko z ročnim merje­njem, globinomerom, ultrazvočnim globinomerom, georadarjem (GPR) in GNSS tehnologijo (Erich in Dro­han 2012). Na izoblikovanost podvo­dnega okolja imajo pomemben vpliv valovi (Balduff 2007). Tokovni režim je parameter, ki vklju-čuje hitrost vode in smer gibanja, s čimer prispeva k oblikovanju podvo­dnega površja. Parametri so odvisni od jakosti plimovanja, globine in tipa obale (Balduff 2007). Vzroki za raz-lično intenzivnost delovanja vode so povezani s tokovi in plimovanjem. Tokovni režim vpliva na procese su­spenzije, transporta in odlaganja del­cev, kar je posledica valov in tokov (Demas in Rabenhorst 2001). Kemične značilnosti vode opisujejo slanost, alkalnost, odstotek nasiče­nosti s kisikom, vsebnost sulfatov v vodi. Podvodne prsti, ki so nastale v sladkovodnih okoljih (jezera, mlake), so lahko bistveno drugačne od tistih, ki so nastale v slanem okolju. Razlike se kažejo v deležih sulfatnih, natrije­vih in ostalih raztopljenih snovi (De-mas in Rabenhorst 2001). Izredni dogodki se nanašajo na različ­ne dogodke, kot so orkani, nevihte, cunamiji ter skalni in zemeljski podo­ri na obali. Ti vplivajo na stabilnost tamkajšnje pokrajine. V nekaterih primerih je to vidno kot erozija ali odlaganje (Balduff 2007). Izredni do-godki s svojo izredno veliko energijo povzročijo spremembe globin podvo­dnih prsti, kar posledično vpliva na njihove lastnosti (Demas in Raben­horst 2001). Pedogenetski procesi v podvodnih prsteh Pedogenetski procesi vključujejo raz­lične fizikalne, kemične in biološke procese, ki potekajo v prsteh. Zaradi njihovega delovanja nastajajo različne prsti z drugačnimi lastnosti in sestavo (Lovrenčak 1994). Enako kot pri kopenskih prsteh so tudi pri podvodnih prisotni pedoge­netski procesi. Razvrščeni so v štiri skupine: pedogenetski prilivi, pedo­genetski odlivi, premeščanje in pro-cesi preoblikovanja (Demas in Raben­horst 1999). Pedogenetski prilivi so mineralne in biogene snovi v podvodnih prsteh. Med prilive biogenih snovi spadajo drobni delci školjk, ki prispevajo k večjemu deležu kalcijevega karbonata (CaCO3). Najizrazitejši priliv v pod-vodnih prsteh je organska snov, ki povzroča povečano raven organskega ogljika v površinskih horizontih. Stal­ni prilivi mineralnih snovi vplivajo na raznolikost horizontov. Prihaja do prekrivanja površinskih horizontov, s čimer je povezano tudi večanje deleža organskega ogljika z globino (Demas in Rabenhorst 1999). Pedogenetski odlivi so povezani z erozijo, ki jo lahko povzročajo valova­nje, nevihte, plimovanje in delovanje človeka. Tako kot na kopnem tudi v podvodnem okolju rastlinstvo prepre-čuje erozijo. Drugi pomemben odliv v podvodnih prsteh je razgradnja or-ganskih snovi. V prsti pride do bakte­rijske razgradnje ter odliva ogljika in drugih hranil iz prsti (Demas in Ra-benhorst 1999). Premeščanje je pedogenetski proces, ki vključuje difuzijo (samodejno prodiranje neke snovi v drugo, pro-nicanje, na primer kisika v prst), bi-oturbacijo in eluviacijo (premeščanje Slika 2: Navpični rov, delo rakca Upogebia littoralis – škaradobola (foto: Tina Pavlin). delcev snovi, na primer glinastih, v suspenziji ali raztopini iz enega ho-rizonta v profilu prsti v drugega). Difuzija je prenos snovi iz območja z višjo koncentracijo snovi v območje z nižjo. V podvodnih prsteh se ta pojav opazi v površinskih horizontih, zara­di prehajanja kisika v prst na stiku vode in prsti. S tem pride do oksida­cije in pojava svetlorjavih odtenkov. Razširjenost pojava je odvisna od ko­ličine bentičnih mikroorganizmov, ki porabljajo kisik v času razgradnje organske snovi in difuzije kisika. Če je v prsti prisotno manjše število mi-kroorganizmov, imamo posledično tudi manjšo debelino svetlorjavih odtenkov v površinskih horizontih. Poleg difuzije je lahko prisotna tudi bioturbacija. Pri tem prihaja do po­spešene oksidacije s strani bentoških organizmov. Oksidirane površine so debele od 10 do 20 cm (Demas in Rabenhorst 1999). K procesom preoblikovanja spada sulfidizacija. Gre za proces, kjer pri­de do mineralne pretvorbe sulfidov, prevladujoč končni produkt je najpo­gosteje pirit (FeS2). Proces se pogosto pojavlja na območju plimovanja in v plitvih vodah. Ključne pri sulfidiza­ciji so bakterije, ki reducirajo sulfate, organska snov kot mikrobiološki sub-strat in anaerobne razmere. Sulfidi se pogosto pojavljajo v sedimentu, kjer se skupaj z železovimi ioni vežejo v spojine. V prsteh zato pride do pove-čane ravni pirita in drugih železovo--sulfidnih spojin (FeS, Fe3S4, FeS2) (Demas in Rabenhorst 1999). Te se lahko sproščajo v obliki plina, ki ga prepoznamo kot vonj po gnilih jajcih (Stolt in Rabenhorst 2011). Sulfidiza­ Slika 3: Lokacije vzorcev prsti (Geopedia 2019). cijo lahko povzroči tudi človek s po­glabljanjem morskega dna ali z grad-benim posegom na morskem dnu. Pri tem pride do oksidacije sulfidov, kjer se tvori žveplova kislina, ki posledično zmanjšuje pH prsti, obenem pa pride do spremembe vodnega ekosistema (Payne in Stolt 2017). Sledi sulfidi­zacije lahko zasledimo tudi v nižjih horizontih (Demas in Rabenhorst 1999). Kratek oris območja raziskave Krajinski park Strunjan meri 428,6 ha in zajema 4 km obrežja Tržaškega zali­va. Vključuje Strunjanski polotok od Simonovega zaliva do izliva Strunjan­ske reke – Roje z 200-metrskim pa-som morja in notranjim delom Stru­njanskega zaliva. Sestavljajo ga tri ožja zavarovana območja: Naravni rezervat Strunjan, Naravni rezervat Strunjan Stjuža in Naravni spomenik Pinijev drevored (medmrežje 3). Strunjanski polotok je del Koprskega primorja. Velik del Strunjanskega za­liva zavzemajo soline, ki se nadaljujejo v Strunjansko dolino (Hoyer s sode­lavci 1986). Geomorfološko izoblikovanost Stru­njanskega polotoka v veliki meri po­gojujejo geološke značilnosti. V celoti ga sestavlja fliš eocenske starosti, za katerega so značilne izmenjujoče se plasti laporja in peščenjaka. Zaradi neodpornosti kamnine je poudarjeno mehansko in kemično preperevanje (Hoyer s sodelavci 1986). Iz izme­njujočih se plasti laporja, peščenjaka in apnenca so tudi Strunjanski klifi, ki na nekaterih mestih dosežejo višino do 80 m (Natek, Repe in Stepičnik 2012). Pomembna sestavina parka je umetna Stjuža, edina laguna na slovenski oba­ li. Pred več kot 200 leti je bila odprt zaliv, ki so ga nato zaprli z nasipom. S tem so prekinili neposredno povezavo z morjem. Sedaj povezava do morja poteka samo še po kanalu (medmrež­je 1). Razdeljena je na Veliko laguno in Prehodno laguno (medmrežje 2). Iz zaprtosti izhaja tudi ime Stjuža, ki je popačenka italijanske besede chiusa v pomenu 'zaprta'. Gibanje vode je odvisno od plime in oseke, pri čemer valov in morskih tokov v laguni ni (medmrežje 1). V laguni najdemo slanoljubno (halo­fitno) rastlinstvo, ki se je na muljasti podlagi razvilo predvsem zaradi slano­sti, razpoložljivosti vode, vrste tal in mikrotopografije. Tovrstni ekosistemi zaradi različnih antropogenih vpli­vov (turistične dejavnosti, kmetijstvo in ribogojstvo) spadajo med najbolj ogrožene. Halofitno in brakično ra­stlinstvo se je začelo razvijati, ko so z nasipi zaprli zaliv in s tem ustvarili laguno. Zaradi spremenjene hidro­loške dinamike, odlaganja usedlin in antropogenih vplivov se je rastlinski pokrov razširil po celotnem območju (Šajna in Kaligarič 2005). Večji del dna Stjuže pokriva morska trava vrste kolenčasta cimodoceja (Cymodocea nodosa), nekaj pa je tudi velike zostere (Zostera marina) (Lipej 2004). V vodah Stjuže najdemo številne ži­valske vrste, prevladujejo kozice. To so plavajoče vrste rakov deseteronož­cev, ki imajo zelo pomembno vlogo v prehranjevalnem spletu lagunskega ekosistema. V mulju pa je ena najpo­gostejših vrst Upogebia littoralis, ki ji strunjanski solinarji pravijo škara­dobola. Ta rakec živi v majhnih nav­pičnih rovih v muljnatem dnu (Lipej 2004). Vzorčenje prsti V raziskavi smo za potrebe vzorčenja izbrali tri različne lokacije v Krajin­skem parku Strunjan. Prvi vzorec pr-sti smo vzeli v laguni Stjuža, drugega v prehodnem delu – kanalu med Stjužo in morsko obalo, tretjega pa na mor-ski obali. Pri vzorčenju smo si pomagali z meter dolgimi kanalizacijskimi cevmi s pre­merom 16 cm. Na vrhu smo naredili luknje, v katere smo vstavili kovinsko palico in s tem omogočili lažje vrtenje v prst. Vse tri odvzete vzorce (izvrtke) smo počasi dvigovali iz vode in pazili, da nam prst ni spolzela iz cevi. Te smo neprodušno zaprli z vrečami, vezicami in lepilnim trakom. Vzorci so se sušili en mesec in zatem še v laboratoriju en teden pri sobni temperaturi. Pozneje smo vzorce potisnili iz cevi, jih vzdol­žno prerezali in za vsakega določili horizonte. Ob tem se je sproščal ne­prijeten vonj po gnilih jajcih. Vonj je bil najintenzivnejši pri prvem vzorcu, pri drugem je bil slabo zaznaven, tretji vzorec pa ni imel neprijetnega vonja. Posušene vzorce vsakega horizonta smo nato zdrobili in presejali ter jih pripravili za laboratorijske analize. Opravili smo naslednje analize: do-ločili smo barvo mokrega in suhega vzorca po Munsellovem barvnem atlasu, delež školjk, izvedli mehansko analizo, določili reakcijo prsti – pH­-vrednost, delež organske snovi, delež CaCO3, izmerili električno prevo­dnost ter kationsko izmenjalno ka­paciteto, hidrolitično kislost in vsoto sorbiranih baznih kationov v prsti. Lastnosti podvodnih prsti Krajinskega parka Strunjan Po opravljenih terenskih meritvah in laboratorijskih analizah smo do-bili tri vzorce prsti različnih debelin. Prvi vzorec (lokacija 1) je značilen za srednje globoke prsti (50 cm), drugi vzorec (lokacija 2) za plitve prsti (35 cm) in tretji (lokacija 3) za zelo plitve prsti (14 cm). Pri vseh vzorcih je bila reakcija nevtralna oziroma alkalna. Preglednica 1: Rezultati laboratorijskih analiz. globina 50, 35 in 14 cm pH 6,89 do 8,07 delež organske snovi 11,56 do 22,01 % delež CaCO3 27,33 do 75,37 % Ece (električna prevodnost) 8,23 x 10-3 do 28,6 dS m-1 KIK 50,65 do 51,95 mekv/100 g prsti S (vsota baz) 50 mekv V (nasičenost z bazami) 96,25 do 98,72 % Po Munsellovem barvnem atlasu je prevladovala siva barva in njeni raz­lični odtenki, od sivoolivne do sivo­rumenorjave barve. Pri vseh vzorcih so bili prisotni rjavi odtenki, ki so se pojavljali zgolj v zgornjih horizontih. Rjave lise so bile posledica oksidacije. Pri vzorcih se pojavljajo visoki deleži CaCO3 in organske snovi. CaCO3je povečan zaradi karbonatne matične podlage, delež je verjetno povečan tudi zaradi prisotnosti školjk. Na vi-soke vrednosti organske snovi lahko vplivajo različni dejavniki: količina razkrojenih in preoblikovanih odmr­lih ostankov, živih organizmov (gosto­ta rastlinstva), koncentracija sulfidnih snovi, ki pospešujejo sulfizizacijo ozi­roma pedogenetske prilive. Z mehansko analizo smo ugotovili, da imata vzorca prsti na lokacijah 1 in 2 podobno teksturo. Največji delež zavzema melj, sledijo peščeni delci, najmanj pa je gline. Vzorec prsti na lokaciji 3 ima sipko strukturo, saj v njem močno prevladuje pesek, ki ga je v vseh horizontih okrog 90 %. Slika 5: Vzorec prsti na lokaciji 1 (foto: Tina Pavlin). Klasifikacija podvodnih prsti v Krajinskem parku Strunjan Na podlagi dobljenih rezultatov smo vse tri vzorce uvrstili v dve klasifika­ciji prsti: ameriško Soil Taxonomy in mednarodno WRB klasifikacijo. 1.Soil Taxonomy Vse tri vzorce smo umestili v razred Wassents. Nato smo jih na podlagi njihovih značilnosti uvrstili še v dve skupini tega razreda, vzorca 1 in 2 v skupino Hidrowassents in vzorec 3 v skupino Psamowassents (Key to Soil Taxonomy 2014). 2.WRB klasifikacija Vse tri vzorce smo na podlagi diagno­stičnih horizontov, lastnosti in gradiva uvrstili v ustrezno skupino, vzorca 1 in 2 v skupino Gleysol, vzorec 3 pa v skupino Leptosol (WRB 2015). Gleysols so z vodo zasičene prsti. V njih prevladujejo procesi, ki so posle­dica slabe prepustnosti in anaerobnih razmer. V spodnjem delu profila se pojavlja stalna ali občasna zasičenost z vodo. Prisotni so redukcijski proce­si, za katere je značilna siva barva z odtenki modre, zelene ali črne. Prst ima pogosto povečan delež gline. Velika vlažnost ovira rast korenin, mikroorganizmov je zelo malo, zato organska snov razpada počasi in se kopiči (Repe 2006). Gleysols so na­stali iz rečnih, jezerskih in morskih sedimentov, na območjih z visoko gladino podtalnice, območjih plimo­vanja, v plitvih jezerih in na morskih obalah. Na območjih plimovanja je v prsti povečana koncentracija soli, zato jih porašča halofitno rastlinstvo (WRB 2015). Leptosols so razmeroma razvite, ven­dar plitve prsti. V profilu je le en temen, humusno aktiven horizont. Razvoj prsti omejujeta trda ali grobo skeletna podlaga in erozija, ki stalno odnaša prsteni material. Fizikalne, ke­mične in biološke lastnosti so odvisne od matične podlage (Repe 2006). Sklep V Sloveniji je področje podvodnih pr-sti zelo slabo raziskano. S to raziskavo smo želeli preučiti značilnosti prsti na Slika 7: Vzorec prsti na lokaciji 3 (foto: Tina Pavlin). območju Krajinskega parka Strunjan. Raziskali smo lastnosti prsti na treh skrbno izbranih lokacijah, v laguni Stjuža, v kanalu, ki povezuje laguno in zaliv, ter v Strunjanskem zalivu. Pri nastanku in razvoju prsti na vseh treh lokacijah imajo pomembno vlo-go pedogenetski dejavniki in procesi. Kot glavne pedogenetske dejavnike lahko izpostavimo matično podlago, organizme, relief/globino, tokovni re-žim in čas. Pri pedogenetskih procesih smo zaznali vse štiri skupine procesov, ki pa so se v posameznih vzorcih razli­kovali po intenzivnosti. Geomorfološka izoblikovanost Kra­jinskega parka je v veliki meri po­gojena z neodpornim karbonatnim sedimentom – flišem. Ta zaradi slabe odpornosti mehansko in kemično hitro prepereva, kar vpliva tudi na se­stavo in značilnosti prsti. Pomemben element v Krajinskem parku je laguna Stjuža, ki je umetno nastala pred več kot 200 leti. Razvoj podvodnih prsti na območju sedanjega Krajinskega parka Strunjan se je s tem bistveno spremenil, saj so bili prekinjeni tokovi in valovanje morja. Laguna je pester življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi svojskih ži­vljenjskih razmer, kot so stalna priso­tnost vode, skromna razpoložljivost kisika, slanost in velika koncentracija ionov, se je na tem območju razvilo halofitno rastlinstvo. Nekatere rastline, na primer navadni osočnik (Salicornia europaea) uspevajo v neposredni bližini vode, kot tudi v vodi sami, kar ima po­membno vlogo pri razvoju podvodnih prsti, saj se z njihovim razpadanjem v prsti povečuje delež organske snovi. Rastlinstvo povzroča tudi difuzijo kisi­ka v zgornjih horizontih, zaradi česar pride do oksidacije in pojava rjavkastih lis. Poleg difuzije kisika do oksidacije pride tudi z bioturbacijo. Viri in literatura 1. Balduff, D. M. 2007: Pedogenesis, inventory, and utilization of subaqueous soils in Chincoteague Bay, Maryland. Medmrežje: https://drum.lib.umd.edu/handle/1903/7732 (11. 1. 2019). 2. Demas, G. P., Rabenhorst, M. C. 1999: Subaqueous Soils Pedogenesis in a Submersed Environment. Soil Science Society of America. Medmrežje: http://nesoil.com/sas/Demas_Rabenhorst_1999_Pedogenesis_in_submerged_enviro nment.pdf (14. 1. 2019). 3. Demas, G. P., Rabenhorst, M. C. 2001: Factors of subaqueous soil formation: a system of quantitative pedology for submersed environments. Geoderma 102. Medmrežje: http://nesoil.com/sas/Demas_Rabenhorst_2001_Factors_of_subaqoues_soil_formati on.pdf (19. 11. 2018). 4. Erich, E., Drohan, P. J. 2012: Genesis of freshwater subaqueous soils following flooding of a subaerial landscape. Geoderma 179-180. Medmrežje: https://wwwsciencedirect-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/science/article/pii/S001670611200078X (23. 1. 2019). 5. Hoyer, S. A., Križan, B., Ravnik, M., Tomšič, D. 1986: Strunjan – naravna in kulturna dediščina. Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran. Piran. 6. Key to Soil Taxonomy 2014: 12th ed. United States Department of Agriculture, Natural Resources Conservation Service. Medmrežje: https://www.nrcs.usda.gov/wps/portal/nrcs/detail/soils/survey/class/taxonomy/?cid =nrcs142p2_053580 (28. 1. 2019). 7. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.). Geografski terminološki slovar. 2005. Založba ZRC SAZU. Ljubljana. 8. Lipej, L. 2004: Življenje v lagunah. Slovenija svet: revija za Slovence po svetu 1-7. 9. Lovrenčak, F. 1976: Raziskovalne metode. Nova klasifikacija prsti (Nekaj novosti iz pedogeografije). Geografski vestnik 48. Medmrežje: http://zgs.zrcsazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/2_Pred1999/GV_4801_181_190.pdf (19. 11. 2018). 10. Lovrenčak, F. 1994: Pedogeografija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 11. Medmrežje 1: http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=63&id_informacija=523 (29. 11. 2018). 12. Medmrežje 2: Strunjanske soline. DOPPS, 2017. URL: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/opazovanjeptic/kam-na-izlet/strunjanske-soline/ (Citirano 11. 12. 2018). 13. Medmrežje 3: http://www.parkstrunjan.si/index.php?page=static&item=59 (22. 11. 2018). 14. Natek, K., Repe, B., Stepišnik, U. 2012: Geomorfološke značilnosti morskega dna, obale in zaledja. Geografija stika Slovenske Istre in Tržaškega zaliva. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ljubljana. 15. Payne, M. K., Stolt, M. H. 2017: Understanding sulfide distribution in subaqueous soil systems in southern New England, USA. Geoterma 308. Medmrežje: https://www-sciencedirect-com.nukweb.nuk.unilj.si/science/article/pii/S001670611631014X (15. 1. 2019). 16. Repe, B. 2006: Svetovna klasifikacija prsti. Geografski obzornik 53-1. Medmrežje: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-AHVZWTZZ (25. 2. 2019). 17. Stolt, M. H., Rabenhorst, M. C. 2011: Introduction and Historical Development of Subaqueous Soil Concepts. Handbook of Soil Sciences: Properties and Processes. Boca Raton. 18. Stolt, M., Turenne, J., Payne, M. 2018: Subaqueous Soil Survey. Natural Resources Conservation Service Soil USDA. Medmrežje: https://www.nrcs.usda.gov/wps/portal/nrcs/detail/soils/ref/?cid=nrcseprd1343022 (19. 11. 2018). 19. Šajna, N., Kaligarič, M. 2005: Vegetation of the Stjuža coastal lagoon in Strunjan landscape park (Slovenia): a draft history, mapping and nature-conservancy evaluation. Annales, Series historia naturalis 15. Medmrežje: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-KFBGMG0A (10. 12. 2018). 20. World reference base for soil resources 2014, 2015: Medmrežje: http://www.fao.org/3/i3794en/I3794en.pdf (29. 1. 2019). IZVLEČEK Invazivne tujerodne rastlinske vrste so prisotne že praktično povsod. Ker so nezahtevne in se v novem okolju izjemno dobro znajdejo, so uspešnejše od domačih vrst in jih lahko zatrejo. Njihova prilagodljivost pride še bolj do izraza pri sukcesiji degradiranih zemljišč, kjer so rastiščne razmere skromnejše. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali obstaja medsebojna povezava med povečano prisotnostjo invazivnih rastlin in pogorišči v primerjavi z okolico, ki v požarih ni bila prizadeta. Izkazalo se je, da so te rastline na pogoriščih številčnejše kot v okolici. Kljub mestoma zelo velikemu deležu invazivnih rastlin se ponekod nakazuje naraven proces spreminjanja vrstne sestave v korist avtohtonim rastlinskim vrstam. Ključne besede: Kras, rastlinstvo, pogorišče, invazivne vrste, sukcesija, naravno ravnovesje. ABSTRACT Succession of invasive plants on burnt lands, example of Komen’s Karst Nowadays alien invasive plants are present almost everywhere. The basic characteristics are their tolerance to growing conditions, and hyper reproduction. Their flexibility is highly expressed within degraded areas, where growing conditions are very poor. We wanted to establish whether there is an indeed correlation between invasive plant density and burnt lands compare to undamaged surroundings. Results display that an indeed correlation exists: there are more alien plants on degraded land compare to surroundings. But fortunately the process of regrowth of the natural species is already visible. Key words: Karst, vegetation, burned landscape, invasive species, succession, natural balance. GO37 Avtorja besedila in fotografij: IVANA ŽIGON, univerzitetna diplomirana geografinja Komen 10, 6223 Komen ivana.tosemjaz@gmail.com BLAŽ REPE, doc. dr. Oddelek za Geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana blaz.repe@ff.uni-lj.si Avtorica fotografij: IVANA ŽIGON COBISS 1.04 strokovni članek S lovensko ozemlje pokriva približno 60 % gozdov. Trend naraščanja de­leža gozda se počasi umirja, saj se kljub zaraščanju povečuje tudi člove­kov pritisk na naše gozdove. V članku izpostavljamo dve nevarnosti, ki jih ogrožajo, požare in vnos tujerodnih vrst (Žigon 2018). Tako ogenj kot naseljevanje novih vrst sta do neke mere naravna procesa, evolu­cijsko gledano celo potrebna za razvoj sveta, kakršnega poznamo. Ogenj je člo­veku omogočal preživetje, pridobivanje surovin za bivališča in orožje, energijo, pridobivanje zemljišč za kmetovanje in predelavo hrane. Požar je lahko naraven pojav, ki ga zaneti udar strele ali izbruh ognjenika. A ti primeri so v primerjavi s požari, ki jih posredno ali neposredno povzroči človek, redki. Druga grožnja gozdovom so neavtohtone rastlinske in živalske vrste. Pogosto so takšni organizmi generalisti, nezahtevni, prilagodljivi in bolj učinkoviti pri razmnoževanju, zato v novem okolju zatirajo avtohtone organizme oziroma onemogočajo njihovo rast. V to kategorijo so uvrščeni le organizmi, ki so tuja območja dosegli z namernim ali nenamernim posredovanjem človeka (Kus Ve­envliet 2017). Naš namen je bil raziskati, ali so pogorišča kot območja s porušenim naravnim ravnovesjem v primerjavi z neprizadeto okolico bolj dovzetna za naseljevanje tujerodnih invazivnih rastlinskih vrst. Preučevali smo območje na matičnem Krasu, ki so ga v preteklih dveh desetletjih večkrat prizadeli gozdni požari ve-čjih razsežnosti. Želeli smo ugotoviti, ali čas po požaru vpliva na vrstno in številčno razširjenost, ali je na območjih pogorišč invazivnih rastlin več kot v njihovi okolici in, ali je njihovo pojavljanje na robovih pogorišč bolj izrazito kot v njihovem osrčju. Kras Matični Kras je planota iz zgornjekrednih apnencev na jugozahodu Slovenije; nadaljuje se v sosednjo Italijo. Reliefna izoblikovanost in postopno zniževanje planote proti severozahodu naj bi bili posledici reke Reke oziroma Paleotimave, ki je nekoč tekla čez ta del površja. Potoki, ki so pritekali z okoliških flišnih gričevij, naj bi postopoma poniknili v podzemne jame. Antiklinala s Krasom se razprostira med sinklinalama Tržaškega zaliva in Vipavske doline, kar kaže na pomembno vlogo tektonike (Gams 2003). Po Ogrinovi klasifikaciji območje Krasa spada v zaledni podtip submediteranskega podnebja (Ogrin 1996). Še pred dobrim stoletjem je bil Kras praktično gol. Skromne travnike in pašni­ke je popasla živina, prvotni listnati gozd, v katerem je prevladoval hrast graden (Quercus petraea) pa je bil v veliki meri izkoriščen v gospodarske namene. Učin­ki burje so bili na golem površju še večji, saj je sunkovit veter odnašal še tisto malo prsti. Zaradi tega so v drugi polovici 19. stoletja začeli s pogozdovanjem, ki so potekala pod nadzorom revirskih gozdarjev. Med njimi sta bila najbolj znana Josef Ressel in Avgust Kafol; pogozdenih je bilo več kot 2000 ha zemljišč. Za pogozdovanje so upora­bljali predvsem črni bor (Pinus nigra), ki se je takrat zaradi svojih bioloških značilnosti, prilagodljivosti in nezah­tevnosti na kraških goličavah dobro obnesel (Jerman 2014; Perko 2018). Gozdni požari in njihove posledice Kras, Primorje in Istra so požarno najbolj ogrožena območja pri nas, kar pomeni, da so na teh območjih naj­večje možnosti za nastanek in širjenje požara. Tovrstna ogroženost je posle­dica kombinacije več dejavnikov: vr­ste tal, podnebnih značilnosti, vrstne sestave gozdov oziroma rastlinstva ter količine in vlažnosti teh goriv. Tako je na primer črni bor v primerjavi z listavci zaradi vsebnosti smole in hla­pov eteričnih olj v krošnjah precej bolj gorljiv (Košir 1997; Košir in Jež 2008). Požar povzroči v tleh biološke, kemij­ske in fizikalne spremembe. Odmrla lesna masa pa ima v krogotoku sno-vi in v ekološkem pogledu tudi svojo vlogo; je zaloga hranil, organske sno-vi, ogljika, življenjski prostor razgraje­valcev, gliv in rastlin, zadržuje vlago in varuje pred erozijo. V neki raziskavi se je izkazalo, da se je na območju, kjer je bil po poškodbi izveden sanitarni poseg, gosteje razrasel zeliščni sloj, kar je omejevalo širjenje grmovnih in drevesnih vrst. Tam, kjer se v sanacijo ni vmešaval človek, so se višje rastli­ne bolje in hitreje obnovile, saj so jim pri rasti nudile zaščito sušice (Jakša Zdaj avtohtono višje rastlinstvo na Krasu sestavljajo mali jesen, hrast graden, črni gaber, kraški beli gaber, navadni ruj, robinija, črni bor, ru­meni dren, glog, navadni brin, reše­ljika, leska, črni trn; mestoma tudi brest, mokovec, oreh, nekatere vrste javorjev, lipa, divja češnja. V nižjih plasteh združbe dopolnjujejo jesenska vilovina, navadni jesenček, divji špar­glji, navadna kalina, robida, jesenska vilovina, kršin, kraški šetraj in druge (Wraber 1989). Gre torej za subme­diteransko rastlinstvo (slika 1) s pri­sotnostjo posameznih manj tipičnih vrst, ki so posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa. Slika 2: Posledice požara iz leta 2017 (foto: Ivana Žigon). 2016). Vsak požar poruši biološko stabilnost gozda, zato so ponavljajoči se požari še toliko bolj uničujoči. V zmernih zemljepisnih širinah je rege­neracijska sposobnost gozda v povpre-čju zelo dobra, kar pa ne velja za gor-ska in hladna območja, kot tudi ne za sušna submediteranska rastišča. Prav tako so bolj občutljive tiste združbe, kjer je človek že posegal v naravno rastlinstvo, ker je s tem v naravnem okolju pustil večje količine organskih odpadkov ali pa je vanj posegal v ne­pravem času (Košir 1997). V zadnjih dveh desetletjih so v osre­dnjem delu Komenskega Krasa iz­bruhnili štirje veliki požari. Leta 2001 je gorelo ob cesti Komen–Branik, leta 2006 je ogenj zajel precejšen del gre­bena, ki razmejuje Kras in Vipavsko dolino, leta 2013 je gorelo na pobočju Trstelja, leta 2017 pa skoraj isto ob-močje kot 16 let prej, torej ob cesti Komen–Branik (slika 2). Gre za po­večini položna do zmerno nagnjena prisojna rastišča. Prav primerljivost razmer v dveh časovnih presekih je ključna za opazovanje stopnje sukce­sije in razvoja rastlinstva v odvisnosti od časa. Sukcesija Sukcesija ali ekološko zaporedje po­meni ponovno naseljevanje vrst na degradirano območje. V procesu sukcesije se krepijo odnosi med orga­nizmi, veča se biotska pestrost, vsaka naslednja združba pa je na višji rav­ni organizacije. V prvih fazah so pri naseljevanju uspešni organizmi, ki so manj zahtevni in se hitro razmnožuje­jo, vrstna raznolikost je majhna, števi-lo osebkov pa veliko. Z razvojem pa se razmerje obrne, uveljavljati se začnejo zahtevnejše rastline v manjšem števi­lu, število vrst naraste. Lovrenčak na­vaja, da v zmernotoplem pasu sukcesi­ja od golih tal do stabilnega listnatega gozda traja okrog 150 let (Lovrenčak 2003). Hitrost in način obnove ra­stlinstva sta v prvi vrsti odvisna od stopnje degradiranosti zemljišča; raz­likujemo primarno in sekundarno sukcesijo. Primarna pomeni naselje­vanje živih bitij tako rekoč iz niča; v prvih fazah se pojavljajo mahovi in lišaji, pionirske vrste in preproste rastline. Iz njih postopoma nastaja organska snov, ki daje možnost za rast višjih organizmov. Sekundarna sukcesija pomeni obnovo rastlin iz morebitnih že obstoječih delov, na­seljevanje višjih rastlin ter ustvarjanje bolj kompleksnih bioloških odnosov. Ta proces je hitrejši in pogostejši od primarnega. V sekundarno sukcesijo spada tudi obnova rastlinstva po po­žarih v naravnem okolju, saj pri njih običajno ne gre za popolno uničenje, ampak se življenje največkrat ohrani v posameznih podzemnih delih, mo-rebitnih skritih semenih ali manjših otokih neprizadetega površja (Succes­sion 2018; Geršič in sodelavci 2014). Pod vplivom ponavljajočih se motenj so rastline za razširjanje oziroma ob-novo skozi evolucijo razvile dva tipa mehanizmov, vegetativno obnovo in nasemenitev. Nekatere rastline so svojo strategijo preživetja bolj kot v obnovo usmerile v obrambo. Taka sta na primer tudi rdeči in črni bor. Ker rasteta na bolj skromnih rastiščih, je talna plast rastlinstva redkejša in se ogenj težje razširi v krošnje, torej je bi-stvena vzdržljivost njunega debla. Bor je z visoko krošnjo in debelo skorjo, ki varuje kambij, bolje prilagojen na talne požare. Spet tretje rastlinske vr­ste prilagoditev niso razvile. Take ob močni motnji izginejo s prizadetega območja oziroma so odvisne od oseb­kov, ki rastejo v bližini in se pozneje na prizadeto območje priselijo »od zu­naj« (Vallejo, Arianoutsou in Moreira 2012). Invazivne tujerodne vrste Okolje, kakršnega poznamo v sodob­nosti, se je oblikovalo skozi milijarde let. Vrste so se evolucijsko spreminja­le, nastajale, izumirale, se selile. Na-stali so spleti odnosov, ki jim pravimo ekosistemi. Ko pa v ekosistem, v ka­terem je že vzpostavljeno ravnovesje, pride nov element, se v njegovem de­lovanju pojavi motnja. Če je motnja dovolj močna ali dolga, je lahko za domorodne vrste šok prevelik, da bi se nanjo navadile, zato sčasoma izgi­nejo. Če pa se te nove vrste tako do-bro znajdejo v okolju, da se začnejo pospešeno širiti in s tem omejevati ali zatirati avtohtone vrste, jih uvrstimo na seznam tujerodnih invazivnih vrst. Ko se tujerodne invazivne vrste razši­rijo v novem okolju, jih je zelo težko odstraniti. Kurativni ukrepi zahtevajo ogromne finančne in tehnološke vlož­ke, ki pogosto sploh niso učinkoviti, zato se vse več dela na preventivi (Kus Veenvliet 2017). V Evropi je znanih že več kot 12.000 tujerodnih vrst, od tega se jih je le v zadnjih 50-ih letih ustalilo kar 75 % (Jogan 2007). Nevarnosti, povezanimi s tujero­dnimi rastlinami, smo se začeli sicer pozno zavedati, vendar se v zadnjih desetletjih tej problematiki namenja vse več pozornosti. Tako je bil v letih 2008–2009 izveden prvi večji oza­veščevalni projekt Thuja (Invazivne tujerodne vrste – prezrta grožnja) in v letih 2012–2013 njegovo nadaljeva­nje Thuja 2 (Tujerodne vrste – naša skrb, moja odgovornost) (Jogan, Eler in Novak 2012). Leta 2014 je bila na evropski ravni sprejeta Uredba o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. S tem za nekatere invazivne rastline velja stroga prepoved uvažanja, posre­dovanja, gojenja, uporabe in vnašanja v okolje. Med letoma 2016 in 2020 Gozdarski inštitut Slovenije s partner-skimi ustanovami vodi projekt LIFE ARTEMIS, katerega glavni cilji so ozaveščanje javnosti o nevarnostih in-vazivnih tujerodnih vrst, vzpostavitev učinkovitega institucionalnega okvira za varovanje pred njimi in zgodnje obveščanje o najdenih primerkih v naravi (Kus Veenvliet 2017). Vse več »tujk« S seznama tujerodnih invazivnih vrst v Sloveniji (Jogan 2007) smo najprej izbrali tiste, ki se po podatkih popi­sov, lastnostih ali rastiščnih razmerah bolj verjetno pojavljajo na Krasu. Pri terenskem delu smo se torej posveti­li predvsem naslednjim rastlinskim vrstam: navadna robinija (Robinia pseudoacacia), veliki pajesen (Ailant­hus altissima), ambrozija ali pelinoli­stna žvrklja (Ambrosia artemisiifolia), enoletna suholetnica (Erigeron an-nuus), navadna ali peterolistna vini­ka (Parthenocissus quinquefolia agg.), severnoameriške nebine (Aster novi--belgii agg.), orjaška zlata rozga (Soli-dago gigentea) in ameriški javor (Acer negundo). Slika 3: Zemljevid pogorišč in točkovnih lokacij najdenih invazivnih rastlin (brez robinije in enoletne suholetnice). Pri terenskem delu se je izkazalo, da so si pogorišča med seboj zelo različna. Opazen je trend večanja števila vrst z obdobjem po požaru, vendar ob-močja nikakor niso homogena. Zato je zaključke bolj zanesljivo podati po posameznih vrstah najdenih invaziv­nih rastlin kot po starosti pogorišč. Poleg tega so bili podatki o mejah po­gorišč ponekod precej posplošeni kar zmanjšuje prostorsko ločljivost rezul­tatov (slika 3). Navadna robinija Največji deleži robinije v sestavi ra­stlinstva so prav na mestih, kjer so bili opravljeni poskusi sanacije pogorelega gozda. Drevesa so bila zaradi nevarno­sti naselitve lubadarja ali drugih ško­dljivcev posekana in odpeljana, s tem pa je nastal prostor za nove rastline, med katerimi se je poleg robide naj­bolj razrasla robinija. Še največkrat se pojavlja v nekoč obdelanih vrtačah in manjših dolinah ter na travnikih, kjer se opuščata košnja in/ali paša. Robinija je na Krasu že zelo naturali­zirana, zato se je že na začetku poja­vila dilema o smiselnosti preučevanja njene zastopanosti. Ob tem ni nepo­membno, da so se ravno na primeru te rastline pojavili vzorci, iz katerih smo oblikovali teorijo o štirih fazah sukcesije pionirskih (ali invazivnih) rastlinskih vrst v odnosu do avtohto­nih. Na podlagi terenskega preučeva­nja bi lahko opredelili naslednje štiri sukcesijske faze robinije (slika 4): 1.Nekaj mesecev po požaru se na po­ gorišče prve vrnejo zeliščne vrste. Opazni so tudi že mladi poganjki drevesnih vrst, med katerimi pre­ vladuje invazivna robinija. 2. Po slabem letu predvsem v grmov­nem in drevesnem sloju tujerodne pionirske vrste zavzemajo večinski delež, saj se v novem okolju bolje znajdejo. 3. Po desetletju pionirske vrste izgu­bljajo dominanco, saj se avtohtone rastline dolgoročno bolje obnavlja­jo. 4. Več desetletij po požaru povsem prevladajo avtohtone rastlinske vrste; združba se približuje stopnji klimaksa. V prvo razvojno fazo spada obmo-čje, ki je bilo prizadeto v zadnjem požaru, torej leta 2017. Ker se ra­stlinstvo na njem precej hitro ob-navlja, smo ga označili kot območje na prehodu med prvo in drugo fazo. Del območja je opredeljen kot kom­binacija prve in četrte faze: tu gre za gozd, ki ga je požar prizadel le v plasti podrasti, drevesa pa niso bila huje poškodovana. Pritalno rastlin­stvo je torej v začetnih stadijih ob-nove, medtem ko višje in olesenele rastline (predvsem drevesa) rastejo naprej. V drugo fazo smo uvrstili večji del preučevanega območja. Glavni pred­stavnik invazivnih vrst, ki opredelju­jejo to fazo, je robinija (slika 5). Na posameznih območjih se krepijo tudi nekatere avtohtone rastline. Na ze­mljevidu je s šrafuro označen prehod med drugo in tretjo fazo. Glede na mestoma razmeroma hitro obnovo avtohtonega rastlinstva ocenjujemo, da se ponekod 2. faza sploh ni po­javila, izrazita pa je v predelih, kjer je bil po požaru leta 2006 opravljen sanacijski poseg. Tretja faza je zaznavna le na manjših stvo v požaru ni bilo kritično prizade­območjih, kjer se robinija po požar-to, zato ni popolnoma odmrlo in se je nem stresu ni naselila. Tamkaj rastlin-pozneje lažje in hitreje obnovilo. Kot Slika 5: Razraščanje robinije na travnik, kjer so opustili košnjo (foto: Ivana Žigon). INVAZIVNE RASTLINSKE VRSTE NA POGORIŠČIH je bilo že omenjeno, nekatera obmo-čja, ki jih je še do nedavnega prerašča­la robinija, prehajajo v tretjo fazo. Rastlinstva v četrti fazi, to je klima­ksni združbi, v čisti obliki skorajda ni. Tudi od najstarejšega požara je na­mreč minilo premalo časa, da bi se v popolnosti vzpostavilonaravno ravno­vesje. Četrta faza je bila ugotovljena le na manjših nepoškodovanih zaplatah gozda in v kombinaciji s prvo fazo tam, kjer je zadnji požar prizadel le podrast. Veliki pajesen Velikega pajesena je na celotnem preučevanem območju razmeroma veliko, vendar manj kot robinije. Iz­razito se pojavlja v skupinah, posa­mezni osebki so le malo oddaljeni od številčnejšega rastišča. Vsa nahajališča velikega pajesena so ob cestah ali v njihovi bližini (slika 6), ob poteh in na drugih zemljiščih, ki jih je človek bistveno spremenil, kar pomeni, da se pajesen najprej zaseje v bližini delova­nja človeka in se šele pozneje širi na manj tranzitna področja. Slika 6: Mladi poganjki pajesena ob steblih pogorelih rastlin leta 2018 (foto: Ivana Žigon). Enoletna suholetnica Enoletna suholetnica je na Krasu pre­cej pogosta ne le na pogoriščih, saj se z opuščanjem paše, košnje in vzdrževa­nja travnikov čedalje bolj širi. S teren-skim delom smo odkrili več travnikov, kjer je suholetnica prevladovala precej bolj očitno kot na travnikih, ki jih v bližnji preteklosti ni prizadel požar (slika 7). Razlog je verjetno tudi, da je po (ponavljajočih se) požarih z izjemo paše v posameznih obdobjih gospo­darska raba tega prostora tako rekoč prenehala. Pelinolistna ambrozija Za razliko od bližnje Vipavske doline na Krasu ambrozije (še) ni veliko, zato njena najdba ni bila ravno pričakova­na. Ob tem se je potrdila domneva, da so požari in kurativni posegi po­sredna, dokaj uveljavljena pot pri na­seljevanju tujerodnih rastlinskih vrst. Najdena primerka sta rasla na požarni preseki, makadamski poti, za katero GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 43 je bil material pripeljan od drugod, z njim pa očitno tudi seme invazivne tujerodne vrste (slika 8). Navadna vinika Nekoliko nepričakovana je bila tudi najdba vinike. Sodeč po okoliščinah tudi v tem primeru požar ni nepo­sredni krivec njene pojavitve, saj so mladi poganjki rasli iz kupa v gozd odloženih vrtnih organskih odpadkov (slika 9). Zagotovo je pomembno tudi dejstvo, da je okolica tega odlagališča zaradi požara poleti 2017 in posledič­nega ekološkega neravnovesja, ki je šele v začetnih fazah regeneracije, bolj dovzetna za naselitev tujerodnih vrst. Sklep Narava je kompleksen sistem mno­žice živih organizmov, ki se nenehno spreminja. Tako je sukcesija in z njo prisotnost invazivnih vrst le proces v iskanju naravnega ravnovesja, za ka­terega so prav tako značilne različne faze. Spreminjanje ravnovesij je bil in bo vselej naraven proces, je pa človek z globalizacijo in krepitvijo svoje de­javnosti v precejšnji meri spremenil hitrost, smeri, prvine in dejavnike sprememb. Zaradi zelo ozkega časov­nega okvira opazovanja in majhnosti preučevanega območja ostaja marsi­katero raziskovalno vprašanje odprto. Za bolj poglobljene ugotovitve bi bilo raziskavo treba razširiti na večje število pogorišč in zagotoviti daljši čas opazo­vanja, s tem pa pripraviti bolj podro­ben popis rastlinstva in izvesti natanč­nejše preučevanje okolice ter zunanjih dejavnikov rastlinske sukcesije. Kljub sorazmerno majhnemu ob-močju preučevanja smo s terenskimi ogledi našli kar pet invazivnih ra­stlinskih vrst. Skladno s pričakovanji je bilo daleč največ robinije (Robinia pseudoaccacia), veliko je bilo tudi za-plat velikega pajesna (Ailanthus altissi-ma) in travnikov, kjer se razrašča eno­letna suholetnica (Erigeron annuus). Po enkrat smo odkrili tudi pelinoli­stno ambrozijo (Ambrosia artemisifo­lia) in navadno viniko (Parthenocissus Slika 9: Navadna vinika na kupu organskih odpadkov leta 2018 (foto: Ivana Žigon). quinquefolia agg.). Izkazalo se je, da so območja pogorišč bolj dovzetna za naseljevanje tujerodnih invazivnih rastlin kot njihova okolica, ki ni do-živela požarnega stresa. To je najbolj izrazito pri robiniji, velja pa tudi za ostale opazovane invazivne vrste. Po požaru so invazivne tujerodne vrste uspešneje preraščale pogorišča kot avtohtone, zato se je njihov delež po­stopoma večal. Hitrejša je bila tudi obnova nadzemnih delov rastlin, na primer robinije na območjih, kjer je bila prisotna že pred požarom. Smo pa pri robiniji ugotovili, da njen delež ne narašča v nedogled, ampak da se po daljšem času začne zmanjševati in se ponovno krepi prisotnost avtohto­nega rastlinstva. Tujerodne invazivne vrste že nekaj časa niso več le grožnja, ampak kon­kretno prisotna nevarnost. Raziska­va je pokazala, da imajo tudi požari posreden vpliv na naseljevanje inva­zivnih vrst, saj je njihova gostota na pogoriščih večja kot v okolici. Žal pa se nevarnosti, ki jih prinašajo »tujke«, vse premalo zavedamo. Misleč, da v sodobnem svetu od narave nismo več tako odvisni kot nekoč, splošno po­znavanje rastlin ali vsaj poglavitnih drevesnih vrst močno peša. Gotovo je tudi to eden od razlogov, da se tako tujerodne invazivne rastlinske vrste hitro širijo, ukrepi, ki bi to lahko preprečili in njihovo zatiranje pa so sorazmerno skromni in za zdaj malo uspešni. Viri in literatura 1. Gams, I. 2003: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana. 2. Geršič, M., Repe, B., Blatnik, M., Brečko Grubar, V., Kovač, B., Poyvek, N., Seifert, A. 2014: Geografija in rastlinska sukcesija – izbrani primeri iz slovenskih pokrajin. Georitem 23. Ljubljana. 3. Jakša, J. 2006: Gozdni požari. Gozdarski vestnik 64-9. 4. Jerman, M. 2014: Junaki našega časa: Avgust Kafol. Arhiv RTV SLO 4D. Medmrežje: https://4d.rtvslo.si/arhiv/junaki-nasega-casa/174261662 (6. 7. 2018). 5. Jogan, N. 2007: Rastline – invazivne vrste. Kazalci okolja v Sloveniji. ARSO. Medmrežje: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=133 (6. 3. 2018). 6. Jogan, N., Eler, K., Novak, Š. 2012: Priročnik za sistematično kartiranje invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst. Nova vas. 7. Košir, B., Jež, P. 2008: Sanacija sestojev po požaru na območju Komna. Gozdarski vestnik 66-4. 8. Košir, Ž. 1997: Ekološke posledice gozdnih požarov in požarna ogroženost gozdnih združb. Ujma 11. 9. Kus Veenvliet, J. 2017: Tujerodne vrste v slovenskih gozdovih. Silva Slovenica. Ljubljana. 10. Lovrenčak, F. 2003: Osnove biogeografije. Ljubljana. 11. Ogrin, D. 1996: Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik 68. 12. Perko, F. 2018: Po sledeh Avgusta Kafola. Razstava, Štanjel, maj–september 2018. Kraško gozdarsko društvo Sežana. Sežana. 13. Projekt Thuja, 2018. Medmrežje: https://www.tujerodne-vrste.info/pretekli-projekti/projekt-thuja/ (6. 3. 2018). 14. Succession: Biological Progresion. Yellowstone National Park, 2018. Medmrežje: https://visityellowstonenationalparkyall.weebly.com/succession.html (1. 3. 2018). 15. Vallejo V. R., Arianoutsou, M., Moreira, F. 2012: Fire ecology and post-fire restoration approaches in Southern European forest types. Post fire Management and Restoration of Southern European Forests. Dordrecht. 16. Wraber, T. 1989: Rastline od Krasa do morja. Ljubljana. 17. Žigon, I. 2018: Naseljevanje invazivnih vrst na pogorišča na primeru Komenskega Krasa. Zaključna seminarska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. IZVLEČEK V Sloveniji ima izobraževanje na kmetijah že zelo dolgo tradicijo, a so ga kmetje dolgo opravljali prostovoljno. V zadnjem času pa je ta dejavnost tudi zaradi spodbud politike razvoja podeželja začela pridobivati pomen. V prispevku preučujemo razširjenost dopolnilne dejavnosti svetovanje in usposabljanje v zvezi s kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo na kmetijah ter analiziramo delovanje kmetij, ki izvajajo pedagoške programe za predšolske in osnovnošolske otroke. Ključne besede: geografija podeželja, kmetijstvo, izobraževanje, dopolnilne dejavnosti na kmetijah, učne kmetije. ABSTRACT Provision of educational services for educational institutions as a supplementary activity on farms Education on farms in Slovenia has a very long tradition, but Slovenian farmers carried it out voluntarily for a long time. In last time, this activity started to gain importance because of stimulations of rural development policy. This paper examines the prevalence of the supplementary advisory and training activities in relation to agricultural, forestry and supplementary activities on farms and analyzes the functioning of farms that carry out pedagogical programs for pre-school and primary school children. Key words: rural geography, agriculture, education, supplementary activities on farms, didactic farms. 46 GOAvtorica besedila: MAJA SIRŠE, mag,. prof. geografije in zgodovine Osnovna šola Šenčur, Pipanova cesta 43, 4208 Šenčur E-pošta: maja.sirse@os-sencur.si COBISS 1.04 strokovni članek S lovensko kmetijstvo se zaradi nekonkurenčnosti in kapitalske šibkosti že več desetletij sooča s številnimi izzivi, zaradi katerih je čedalje več kme­tijskih gospodarstev prisiljenih v iskanje različnih alternativnih virov dohodka za zagotavljanje njihove gospodarske, socialne in finančne stabilnosti (Klemenčič, Lampič in Potočnik Slavič 2008). Med najpogosteje uporabljeni-mi mehanizmi dodatnega zaslužka na kmetijah so dopolnilne dejavnosti, ki so eden od načinov spodbujanja podjetništva na podeželju. Tako se je leta 2016 na 3954 kmetijah izvajalo skupno 14.671 dopolnilnih dejavnosti, med katerimi so prevladovale storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, predelava kme­tijskih pridelkov, dejavnosti, povezane s tradicionalnimi znanji na kmetiji, in turizem na kmetijah (Register dopolnilnih dejavnosti … 2018). V zadnjih letih pridobivajo pomen zlasti proizvodnja in prodaja energije iz obnovljivih virov energije, prodaja na kmetijah ter svetovanje in usposabljanje v zvezi s kmetij­sko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo (Potočnik Slavič in sodelavci 2016; Register dopolnilnih dejavnosti … 2018). Nudenje izobraževalnih storitev kot dopolnilna dejavnost na kmetijah Tuji avtorji (Bickel 2014; Kmita Dziasek 2017) izobraževanje na kmetijah obravnavajo kot obliko izobraževanja na prostem, ki omogoča spoznavanje kmetijske dejavnosti, vsakdanjega življenja na kmetiji, večnamenske vloge kme­tijstva (na primer trajnostnega kmetijstva, lokalno pridelane hrane), kmečke kulturne dediščine, tradicionalnih poklicev in podobno. Namenjena je razno­likim ciljnim skupinam (otrokom, mladostnikom, študentom na praktičnem usposabljanju, odraslim, družinam …). V prispevku za kmetije, ki pridobivajo dohodek tako iz primarne kmetijske dejavnosti kot z registrirano dopolnilno dejavnostjo, ki temelji na didaktičnih pristopih v obliki različnih izobraževal­nih programov, uporabljamo izraz učne kmetije. Obiskovanje vrtčevskih in osnovnošolskih učencev bližnjih kmetij ima na Slo­venskem že dolgo tradicijo, le da so kmetje to dejavnost dolgo izvajali pro-stovoljno. Nudenje izobraževalnih storitev je predvidevala že Uredba o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji iz leta 2001 kot »Drugo izobraževanje na kmetijah, povezano z dejavnostjo na kmetiji« (Ured­ba o vrsti … 2001). Od takrat dalje je pod različnimi poimenovanji vključeno v zakonodajo, ki ureja dopolnilne dejavnosti na kmetijah. V trenutno veljavni uredbi se uvršča med dopolnilno dejavnost svetovanje in usposabljanje v zvezi s kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo na kmetijah, ki obsega (Ured­ba o dopolnilnih … 2015): 1. svetovanje o kmetovanju, 2. organiziranje delavnic in tečajev, 3. usposabljanje na kmetiji, 4. prikaz del iz kmetijske, gozdarske in dopolnilne dejavnosti ter 5. svetovanje in prikazi iz kmečkih gospodinjskih opravil. DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE V drugih evropskih državah, na pri­mer Nemčiji, Italiji in Avstriji, je področje izobraževanja na kmetijah zelo dobro zakonsko urejeno, saj so natančno opredeljeni pogoji in zah­teve za registracijo. V Sloveniji je za registracijo potrebno zadostiti le po­gojem, zapisanim v Uredbi o dopol­nilnih dejavnostih na kmetiji. Ti po­goji so: določitev nosilca, zahtevana stopnja izobrazbe, omejitev največje­ga števila oseb na obisk in s kmetij­stvom povezana vsebina izobraževal­nih dejavnosti. Poleg naštetega je bilo z anketiranjem nosilcev te dopolnilne dejavnosti ugotovljeno, da morajo imeti kmetije urejen dostop, sanitari­je in garderobo, izdelan izobraževalni program, zagotovljen prostor za izva­janje pedagoških aktivnosti ter ustre­zno zavarovanje za primer poškodb obiskovalcev. Nudenje izobraževalnih storitev je ena izmed dopolnilnih dejavnosti, ki se je šele začela razvijati. Med letoma 2004 in 2011 je beležila velik porast, ki se je po letu 2013 nekoliko umiril. K razmahu so v veliki meri pripomogle spodbude politike Programa razvo­ja podeželja (PRP 2007–2013; PRP 2014–2020). V programskem obdo­bju PRP 2007–2013, zlasti med leto-ma 2008 in 2011, so lokalne akcijske skupine (LAS) izvedle več LEADER projektov, vezanih na tematiko uč­nih kmetij. Med njimi velja omeniti Razvoj ponudbe učnih in oglednih vse-bin na podeželju oziroma Dvig prepo­znavnosti in kakovosti učnih vsebin na podeželju (LAS Društvo raznolikost podeželja), Po znanje na kmetijo (LAS Mežiške doline), Učeče se kmetije (LAS Ovtar Slovenskih goric), Učne kmetije – destinacije zelenega turizma (TOTI LAS) in Semena prihodnosti: spodbujanje podjetništva mladih (LAS Posavje). Rezultata naštetih in še ne­katerih projektov sta bila opolnomo-čenje 60-ih bodočih nosilcev dopol­nilne dejavnosti s pedagoškimi znanji, priprava pedagoških programov in promocijskega materiala z opisi kme­tij ter predstavitvijo programov (Sir­še 2018). Kljub projektom pa večina kmetij izobraževalne storitve izvaja na zasebno pobudo. Med njimi pre­vladujejo turistične kmetije, ki želijo zadostiti zahtevam gostov oziroma jih želijo čim dlje zadržati na kmetiji (Ci-gale, Lampič in Potočnik Slavič 2018; Sirše 2018). Metode dela Preučevana dopolnilna dejavnost na kmetijah je v Sloveniji slabo raziska­na. Avtorji so jo najpogosteje obrav­navali v sklopu ostalih dopolnilnih dejavnosti, kot sta turizem na kmeti­jah in socialno-varstvene storitve, zato smo podatke o delovanju tovrstnih kmetij pridobili s pomočjo telefon­skega anketiranja nosilcev dopolnil­ne dejavnosti na kmetiji, spletnih strani kmetij in LAS-ovih katalogov. V anketiranje je bilo vključenih 60 kmetij iz petih statističnih regij ozi­roma 23-ih občin, ki so preučevano dejavnost vzpostavile s projekti LAS Društvo raznolikost podeželja, LAS Mežiške doline, TOTI LAS, LAS Ov-tar Slovenskih goric, LAS Posavje in LAS Istra v programskem obdobju PRP 2007–2013, ter naključnih 30 kmetij, ki so jo registrirale na lastno pobudo in so iz 6 statističnih regij oziroma 30-tih občin, kjer LEADER projekti niso potekali, saj smo težili k čim večji pokritosti celotnega sloven-skega ozemlja. Skupno je torej v anke-ti sodelovalo 90 nosilcev dopolnilne dejavnosti. Slika 1: Prostorska razporeditev kmetij, vključenih v anketiranje (Sirše 2018). 48 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz dveh sklopov: -v prvem, na katerega je odgovarja- lo vseh 90 nosilcev, smo preverjali obstoječe stanje preučevane dopol­nilne dejavnosti in vzroke za njeno morebitno opustitev; -v drugem smo želeli pridobiti po­datke o odločitvi za registracijo dopolnilne dejavnosti (leto vzpo­stavitve, lokacija, razpoložljivi viri), izobraževalnem programu (ponudba, obdobje sprejemanja skupin), ciljni skupini (starost, število oseb, oddaljenost), kanalih trženja in učinkih, ki jih ima dejav­nost na razvoj kmetije. Na ta sklop je odgovarjalo 41 nosilcev iz 9-ih statističnih regij in 36-ih občin, ki še aktivno izvajajo preučevano de­javnost. Z nosilci kmetijskih gospodarstev smo izvedli anketiranje, s katerim smo pridobili podatke o stanju pre-učevane dopolnilne dejavnosti na njihovi kmetiji ter vzroke za njeno morebitno opustitev. Med kmetijami, ki so dejavnost registrirale na zasebno pobudo, šolske skupine sprejema 22 kmetij; ostale izvajajo izobraževal­ne tečaje in delavnice iz osnovne ali dopolnilnih dejavnosti (o ekološkem kmetovanju, predelavi kmetijskih pri­delkov, tradicionalnih obrteh). Med tistimi, ki so dejavnost vzpostavile v sklopu pobud razvoja podeželja, jih je 36 že prenehalo z izvajanjem, nadalj­njih 5 jih sprejema skupine brez pri­glašene dejavnosti in le še 19 kmetij jo opravlja skladno s predpisi. Rezultati anketiranja so pokazali na obstoj dveh skrajnosti. Prva je dej­stvo, da so na delu anketiranih kmetij dejavnost formalno registrirali zaradi strahu pred težavami z inšpektorji oziroma »na rezervo«, a se v praksi z njo ne ukvarjajo, druga pa, da dejav­nosti nimajo registrirane, a jo vseeno opravljajo. To opravičujejo z manjšim številom obiskov na leto, zato je po njihovem mnenju ni rentabilno pri­glasiti, ali pa, da imajo registrirane druge dopolnilne dejavnosti, v okviru katerih izvajajo izobraževalne storitve. Na podlagi tega sklepamo, da je izo­braževanja na kmetijah dejansko pre­cej več kot kaže uradna statistika. Razširjenost učnih kmetij v Sloveniji Trenutno je dopolnilna dejavnost svetovanje in usposabljanje v zvezi Slika 2 in 3: Primerjava razširjenosti dopolnilne dejavnosti svetovanje in usposabljanje na kmetijah, povezane s kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo na kmetijah po občinah v letih 2011 (Potočnik Slavič in sodelavci 2012) in 2018 (vir podatkov: Ajpes 2020). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 49 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE s kmetijsko, gozdarsko in dopolnil-no dejavnostjo, kamor spadajo učne kmetije, med redkeje registriranimi dopolnilnimi dejavnostmi, saj jo je leta 2018 izvajalo le 496 kmetij v Sloveniji (Register dopolnilnih dejav­nosti … 2018). Kot so ugotovili Po-točnik Slavičeva in sodelavci (2012) se precejšen del te dejavnosti (ogledi kmetije in njenih značilnosti) najpo­gosteje izvaja na turističnih kmetijah, kot del negostinske ponudbe. Kmetije, ki se ukvarjajo s preučevano dopolnilno dejavnostjo, so razprše­ne po celotnem slovenskem ozemlju (sliki 2 in 3. Leta 2018 jih je bilo največ v občini Gorenja vas - Polja­ne (18), sledile so občine Črnomelj (12), Sežana in Slovenske Konjice (11) ter Maribor, Kamnik in Koper (10) (Ajpes 2018). V primerjavi z re-zultati raziskave, ki so jo izvedli Po-točnik Slavičeva in sodelavci (2012) lahko ugotovimo, da so se v zadnjih petih letih z izjemo alpskih pokrajin, dinarsko-kraških pokrajin jugovzho­dne Slovenije in obpanonskih gričevij (Slovenske gorice, Haloze, Lendavske gorice) tovrstne kmetije razširile po vsej državi. Največje zgostitve so še vedno v predalpskih hribovjih, doli­nah in kotlinah (Škofjeloško in Pol-hograjsko hribovje, del Ljubljanske kotline, Pohorsko Podravje, Posavsko hribovje in Celjska kotlina), kjer so, zlasti v vzhodnem delu, k njihovemu večjemu številu pripomogli že ome­njeni LEADER projekti. Večje število kmetij z na novo registrirano dopol­nilno dejavnostjo je v Beli krajini ter obpanonskih (del Slovenskih goric, Dravinjske gorice) in obsredozemskih pokrajinah (Koprska brda, Vipavska dolina, Kras), kar se v precejšnji meri ujema z razporeditvijo podeželskih turističnih območij. Razloge za manjšo številčnost kmetij s preučevano dopolnilno dejavnostjo smo preverjali z anketiranjem njenih nosilcev, saj po našem mnenju najbo­lje poznajo dejansko stanje. Po mne­nju anketirancev (zasebna pobuda in pobuda LEADER) je med najpo­membnejšimi razlogi za neregistracijo te dopolnilne dejavnosti nerentabil­nost, saj so za ureditev infrastrukture (prostori, oprema, sanitarije, materi­ali) in zagotovitev varnosti potrebni precejšnji finančni vložki, na drugi strani pa so zaslužki zaradi slabše obi-skanosti razmeroma majhni. Zato ne preseneča, da se za njihovo vpeljavo največkrat odločajo turistične kmeti­je, ki imajo večino od navedenega že urejeno. Nosilci so med negativnimi dejavniki izpostavili še nepoznavanje dopolnilne dejavnosti z možnostjo učenja na prostem tako med kme-ti kot zaposlenimi v osnovnih šolah, veliko odgovornost kmetov, saj je ver­jetnost poškodb na kmetiji bistveno večja kot sicer, ter pomanjkanje časa zaradi drugih kmetijskih opravil. Skupne značilnosti učnih kmetij v Sloveniji Z vidika bodočega vzpostavljanja uč­nih kmetij je pomembno poznavanje njihovega delovanja, razlogov za nji­hovo vzpostavitev, njihove ponudbe in kanalov oglaševanja. V splošnem velja, da se kmetje naj­pogosteje odločajo za dopolnilne dejavnosti na kmetijah zaradi go-spodarskih in socialnih razlogov. Z anketiranjem nosilcev dopolnilne dejavnosti na kmetijah se je izkazalo, Slika 4: Razlogi za registracijo preučevane dopolnilne dejavnosti na kmetijah (N=41) (Sirše 2018). Opomba: Anketiranci so lahko s seznama ponujenih izbrali do tri odgovore. pobuda kmetijske svetovalne slu be izognitev kazni dodatni vir zaslu ka raba razpolo ljivih virov (prostor, materiali itd.) racionalna raba ‘loveških virov (izobrazba, znanja) uresni‘evanje podjetniških idej osebno zadovoljstvo 50 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE da za preučevano dejavnost to ne drži, saj je kar 58,5 % anketiranih (slika 4) izpostavilo osebne razloge (osebno zadovoljstvo, raba znanja in izobraz-be družinskih članov, uresničevanje podjetniških idej). Takšen rezultat ne preseneča, saj gre za dopolnilno dejav­nost s skromnim finančnim izplenom. S skupno 34,1 % sledijo gospodarski razlogi, ki so jih najpogosteje navedli nosilci z vsaj petimi registriranimi dopolnilnimi dejavnostmi (predelava primarnih kmetijskih pridelkov, turi­zem na kmetiji in dejavnosti, poveza­ne s tradicionalnimi znanji na kmetiji, storitvami oziroma izdelki). 19,5 % vseh anketirancev je dejavnost uve­dlo, ker ni delovno zelo intenzivna, a vendarle omogoča boljšo rabo raz­položljivih virov na kmetiji (lokacija, naravne danosti, stavbna in material-na kulturna dediščina, razpoložljiva delovna sila in podobno), medtem ko 15,0 % anketirancev kot razlog navaja dodatni vir zaslužka, saj prek te dejav­nosti oglašujejo ostale dopolnilne de­javnosti in z njo posredno vplivajo na večjo prodajo svojih pridelkov šolam (dostava sadja, zelenjave, kruha, mar-melad, mlečnih in čebeljih izdelkov). Med razlogi sta se pojavila tudi izo­gnitev kazni zaradi opravljanja neregi­strirane dejavnosti (5,0 %) in pobuda kmetijske svetovalne službe (2,4 %). Anketirane kmetije imajo različno osnovno pridelovalno usmeritev, ki jo dopolnjujejo z več registriranimi dejavnostmi na kmetijah. Njihova ponudba obsega zelo heterogene ak­tivnosti, od ogleda kmetije, organiza­cije izobraževalnih delavnic, tečajev, praznovanj rojstnih dni, prirejanja poletnih taborov, zagotavljanja poči­tniškega varstva, oddaje prostorov do dodelanih izobraževalnih programov za vzgojno-izobraževalne ustanove, ki vključujejo delavnice ter organizacijo naravoslovnih in tehničnih dni. Nji­hovi izobraževalni programi, ki naj­pogosteje vključujejo ogled in pred­stavitev kmetije ter eno delavnico, so povezani s pridelovalno usmeritvijo kmetije: -predstavitev (ekološkega, biodi­ namičnega, integriranega) načina kmetovanja in pomena trajnostne­ga razvoja, -oglede domačih živali, spoznavanje njihovih značilnosti, govorice in skrbi zanje, -prikaz in pomoč pri kmetijskih opravilih s tradicionalnim orodjem, -oglede in spoznavanje značilnosti zemljiških kategorij in rastlin, ki jih pridelujejo na njih, -zeliščarstvo (nabiranje in zdravil­nost rastlin, izdelava naravne koz­metike), -prikaz postopkov predelave kmetij­skih pridelkov, delavnice priprave zdravih obrokov in ozaveščanje o pomenu lokalno pridelane hrane, -prikaze vsakdanjega življenja na kmetiji v sodobnosti in preteklosti, spoznavanje običajev, -prenos tradicionalnih znanj, sezna­njenje s čebelarstvom ali gozdar­stvom, -tematske učne poti in športne ak­tivnosti ter -druge tematske delavnice, povezane z lokalnim okoljem, kot so spozna­vanje prsti in vodnih virov, geolo­ških posebnosti v bližini kmetije, ogled opuščenega rudniškega rova v okolici, spoznavanje kraškega sveta v opuščenem rudniškem rovu in podobno. Med nosilci je mogoče prepozna-ti tako mlajše (mlajši od 40 let) kot starejše kmete, vendar prevladujejo slednji. Med nosilci je izrazita pre­vlada žensk (65,9 %). Najpogosteje jim pri izvedbi programov pomagajo ostali družinski člani (partner oziro-ma otroci), le 14,6 % anketirancev GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 51 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE zaradi pomanjkanja delovne sile na kmetiji program izvaja samostojno. Program največkrat izvajajo na pro-stem (78,1 %; vrt, kmečko dvorišče, sadovnjak, vinograd, bližnji gozd) ali v kmečkih stavbah (hlevu, kuhinji, pokritem prostoru, namenjenemu sprejemanju skupin, čebelnjaku, mli-nu in podobno). Vse kmetije težijo k čim večji obiska­nosti, zato so svoje programe prila­godile različnim ciljnim skupinam. Analizirane učne kmetije sprejemajo različno velike skupine, saj njihovo velikost pogojujejo zagotovitev ustre­znih prostorov, razpoložljiva delovna sila in delovna opravila na kmetiji. Najmanjše število oseb v skupini, s katerim izvajalec preseže prag renta­bilnosti, je 10 udeležencev (to število je navedlo kar 85,3 % anketirancev), medtem ko je največje možno števi-lo (60 oseb naenkrat) predpisano v zakonodaji. Povprečno sprejemajo med 10 in 30 oseb naenkrat, kar v praksi pomeni eno šolsko skupino. V povprečju letno sprejmejo 7,3 šolske skupine, a je treba opozoriti na zava­jajoč rezultat, saj so med posamezni-mi kmetijami precejšnje razlike: kar 73,2 % anketiranih kmetij namreč sprejme do vključno 5 skupin letno in le 4,9 % več kot 15 skupin. Anke­tiranje je pokazalo, da med obisko­valci izrazito prevladujejo predšolski otroci, učenci in dijaki (kar 61 % obiskovalcev je iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol), družine jih sestavljajo 19,5 % in starejši odrasli 14,6 %.Re­zultati so primerljivi z rezultati med-narodne raziskave na območju Alp, kjer otroci in mladina predstavljajo 56 % skupnega deleža, družine 11 % in starejši odrasli 9 % (Klodič 2010). Najpogostejši obiskovalci so torej šolske skupine. Največ je takšnih, ki so vključene v program ekoloških vrtcev in osnovnih šol – Ekošola, saj je eden od ciljev Ekošole vzgajanje za zdrav način življenja v zdravem okolju (Predstavitev Ekošole 2018). Glede na lokacijo izrazito prevladu­jejo vzgojno-izobraževalne ustanove iz neposredne okolice (iz domače ali sosednje občine – 85,4 % šol), saj se te trudijo čim bolj vključevati v lo-kalno okolje, hkrati pa varčevati pri stroških prevoza. Manjši delež (14,6 %) sestavljajo šolske skupine iz osta­lih regij; med njimi so bile največkrat omenjene šole iz Ljubljane, Maribo­ra in Gorenjske. Razlog za takšno obiskanost lahko pripišemo prepo­znavnosti v širšem slovenskem pro-storu in didaktičnim priporočilom v učnih načrtih, naj šole vsaj enkrat letno izvedejo ekskurzijo v sosednje pokrajine. Čas sprejemanja obiskovalcev se med posameznimi učnimi kmetijami raz­likuje, saj imajo različne pridelovalne usmeritve in temu prilagojen delov­nik, na katerega vplivajo letni časi, vremenske razmere in delovne koni­ce. Temu kmetije prilagajajo termine obiskov skupin. Pri vprašanju, ki se je nanašalo na čas sprejemanja šolskih skupin, so nosilci lahko izbrali več odgovorov (slika 6). Dobra polovica delavnic poteka od začetka aprila do konca oktobra (takšen termin je na­vedlo 58,5 % nosilcev), 17,0 % jih je med marcem in oktobrom, ostale jih izvajajo skozi vse leto. Vse kmetije tematike delavnic prilagajajo letnemu času. Precej bolj heterogeno je spreje­manje skupin po posameznih dnevih: Slika 6: Čas sprejemanja obiskov na učnih kmetijah (Sirše 2018). Opomba: Anketirani so lahko izbrali več možnih odgovorov. zgolj en dan v tednu vsak dan od ponedeljka do so ote od ponedeljka do petka ez celo leto od aprila do zaetka novem ra od marca do okto ra 52 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE kar 53,6 % nosilcev izvaja program od ponedeljka do petka, 24,4 % od po­nedeljka do sobote, na 12,2 % kmetij ga izvajajo vsak dan in 9,8 % le na do-ločen dan v tednu. Na obiske osnovnošolcev v veliki meri vpliva cena, ki na drugi strani učnim kmetijam prinaša zaslužek. Na analiziranih učnih kmetijah se cene posameznih obiskov oziroma delavnic gibljejo med 1,5 do 10 evrov na osebo in vključujejo ogled kmetije, izvedbo programa in gradi­vo za delavnice. Rezultati anketiranja so pokazali, da je na kar 65,9 % an-ketiranih učnih kmetijah cena obiska nižja od 3 evre. Pri izvedbi delavnic z bogatejšimi in specializiranimi pro-grami (izvedba delavnic z materiali, malica, čaj in še kaj) so cene nekoliko višje in se gibljejo med 5 in 10 evrov na osebo. Kar 60,9 % anketirancev je pri tem vprašanju izpostavilo dejstvo, da šole želijo ponujeno storitev koristiti brez­plačno, kar lahko podkrepimo z nasle­dnjo izjavo moškega iz Posavja: »Šole bi rade vse zastonj: ogled kmetije, ma-teriale, pa še kakšne domače prigrizke. Včasih smo to dajali otrokom zastonj, danes pa ne moremo več, ker vse stane, zaslužka pa je v kmetijstvu vedno manj. Zato tudi učiteljem, ki me kontaktirajo, vnaprej povem ceno. Žal se potem mno­gi ne odločijo za našo ponudbo, tisti, ki pa se, se radi vračajo k nam.« V kolikor želijo nosilci imeti uspešno dopolnilno dejavnost, morajo zbra-ti potrebne informacije o potrebah vzgojno-izobraževalnih ustanov, pri­merno oblikovati ponudbo, jo ogla­ševati, čim pogosteje komunicirati z zainteresiranimi vzgojno-izobraže­valnimi ustanovami, se dogovarjati o ponudbi in cenah. Pri tem se je po­kazala tesna povezava med obiskom kmetij in vlaganjem v oglaševanje: kmetije, ki več časa in sredstev name-nijo oglaševanju, so bolj prepoznavne tako med okoliškimi kot oddaljenimi šolami. Neposredno se tržijo in ogla­šujejo prek spletnih strani, katalogov združenj kmetij, sejmov, družbenih omrežij in podobno. V sklopu pro-jektov LAS je nastalo več katalogov, na primer Danes bo pouk na kmetiji (LAS Mežiške doline), Črna ovčka daje belo mleko (LAS Raznolikost po­deželja). Kataloge s ponudbo imajo izdelane tudi kmetije, ki ponujajo to-vrstne programe na zasebno pobudo. 26,8 % nosilcev jih vsako leto pošlje okoliškim osnovnim šolam, 9,7 % pa ima na šolah še osebne predstavitve. Pomemben vir oglaševanja je tudi iz­menjava mnenj med učitelji. Anketiranje je pokazalo, da name-rava v prihodnosti 34,2 % akterjev (turistične kmetije, kmetije z večjim obiskom) tovrstno dopolnilno dejav­nost ohraniti. 21,9 % anketiranih nosilcev že ima načrte za razširitev in izboljšavo ponudbe (tečaji in te­matske delavnice v povezavi z dnevi odprtih vrat na kmetiji, praznovanje rojstnih dni, počitniški tabori in po­dobno), kar 43,9 % pa se jih zaradi različnih razlogov (majhen zaslu­žek, pesimizem, starost in problemi z nasledstvom, neperspektivnost in podobno) dolgoročno v njej ne vidi oziroma že razmišlja o njeni opusti­tvi. Deloma je to povezano z nizki-mi dohodki dopolnilne dejavnosti oziroma nezainteresiranostjo nasle­dnikov za nadaljevanje te dejavnosti. Rezultati so podobni tistim, ki so jih z raziskovanjem potencialov dopol­nilnih dejavnosti in podjetništva na podeželju ugotovili Potočnik Slaviče­va in sodelavci (2012). Sklep V Sloveniji je večina učnih kmetij nastala z zasebno pobudo. Kmetje so preučevano dejavnost najpogo­steje vzpostavili zaradi osebnih in gospodarskih razlogov, s katerimi so izboljšali rabo razpoložljivih virov na kmetiji. Delujoče kmetije, ki nudijo raznolike programe za vzgojno-izo­braževalne ustanove, na trgu delujejo kot posamezniki, poskusi različnih ustanov (kmetijsko gozdarskih zavo­dov, nevladnih organizacij), da bi jih povezali v delujočo mrežo, so kma­lu po končanih LEADER projektih propadli. Očitno je, da ponudniki še niso prepoznali pomena povezo­vanja. Njegovi zametki so sicer bili narejeni v obliki spletnih katalogov nekaterih LEADER projektov, a za­radi opuščanja dejavnosti med obja­vljenimi ponudniki niso več ažurni. Analiza delujočih učnih kmetij je pokazala, da gre za dopolnilno dejav­nost s slabšim finančnim izplenom, kar bi lahko bil eden izmed glavnih razlogov za njihovo majhno številč­nost. Poleg tega učne kmetije pestijo dokaj skromna ponudba, razmeroma slaba informiranost, preslaba ozave-ščenost osnovnih šol o tem segmentu izobraževanja ter pomanjkljivo mre­ženje med učitelji in obstoječimi po­nudniki. Kljub temu se je pokazalo, da je ta dejavnost zelo dobra podpora GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 53 DOPOLNILNA DEJAVNOST - IZOBRAŽEVALNE STORITVE drugim dejavnostim, kot so turizem na kmetijah, predelava mesa, sadja in zelenjave ali peka na tradicionalen način, saj lahko nosilci s teh področij organizirajo izobraževalne programe. Za zdaj dopolnilna dejavnost sve­tovanje in usposabljanje v zvezi s kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo na kmetiji (še) ni izkori­stila vsega potenciala za ozaveščanje o pomenu kmetijstva, a bo širjenje znanj o kmetijstvu, lokalno pridelani hrani in trajnostnem razvoju v pri­hodnosti zagotovo postajalo čedalje pomembnejše. Viri in literatura 1. AJPES. Poslovni register Slovenije. 2018. Medmrežje: https://www.ajpes.si (13. 6. 2018). 2. AJPES. Poslovni register Slovenije. 2020. Medmrežje: https://www.ajpes.si (18. 1. 2020). 3. Bickel, M. 2014: Students’ Interests in Agriculture: The Impact of School Farms Regarding Fifth and Sixth Graders. Doktorska disertacija, Georg-August-Universität Göttingen, Georg-August-University School of Science (GAUSS). Göttingen. Medmrežje: https://ediss.uni-goettingen.de/bitstream/handle/11858/00-1735-0000-0022-5DCF-7/Dissertation%20MBickel.pdf?sequence=1 (13. 6. 2018). 4. Cigale, D., Lampič, B., Potočnik Slavič, I. 2018: Geografske značilnosti turizma na kmetijah. Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji. Ljubljana. 5. Klemenčič, M. M., Lampič, B., Potočnik Slavič, I. 2008: Življenjska (ne)moč obrobnih podeželskih območij v Sloveniji. GeograFF 3. Ljubljana. 6. Klodič, M. 2010: Izobraževanje kot dopolnilna dejavnost na kmetijah. Diplomski projekt, Oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 7. Kmita Dziasek, E. 2017: Social farming-based tourism from the perspective of metropolitan areas. Metropolitan Commuter Belt Tourism. London 8. Osnovna šola Ivana Groharja. 2019. Medmrežje: http://www.groharca.si/kmetija-1-a-2/ (16. 1. 2020). 9. Potočnik Slavič, I., Cigale, D., Lampič, B., Perpar, A., Udovič, A. 2016: (Ne)raba razpoložljivih virov na kmetijah v Sloveniji. GeograFF 19. Ljubljana. 10. Potočnik Slavič, I., Lampič, B., Cigale, D., Udovč, A., Perpar, A., Černič Istenič, M. 2012: Potenciali dopolnilnih dejavnosti in podjetništva na podeželju. Zaključno poročilo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 11. Predstavitev Ekošole. 2018. Medmrežje: http://www.ekosola.si/predstavitev-ekosole/ (13. 6. 2018). 12. Register dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Ljubljana, 2018. 13. Sirše, M. 2018: Kmetije kot ponudnik izobraževalnih vsebin v lokalnem okolju. Magistrsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.. 14. Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji. 2015. Uradni list RS, št. 57. Medmrežje: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/122752 (13. 6. 2018). 15. Uredba o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. 2001. Uradni list RS, št. 46. Medmrežje: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2001-01-2566/uredba-o-vrsti-obsegu-in-pogojih-za-opravljanje­dopolnilnih-dejavnosti-na-kmetiji (13. 6. 2018). 54 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 PROGRAM LGD - POMLAD 2020 Program dogodkov Ljubljanskega geografskega društva - pomlad 2020 MAREC 10. POTOPISNO PREDAVANJE: Severni Irak – dežela Kurdov in kristjanov dr. Matjaž Geršič 15. POHODNA EKSKURZIJA: Od Robidnice do Sovodnja dr. Matej Gabrovec 19. KRATKA EKSKURZIJA: Funkcionalno degradirana območja v Ljubljani sodelavci Oddelka za geografijo FF UL 21. EKSKURZIJA: Biseri osrednje Gorenjske: ob Kokri od Prešernovega Kranja do vznožja Storžiča Erik Logar APRIL 5. POHODNA EKSKURZIJA: Od Idrije do Črnega Vrha dr. Matej Gabrovec 7. POTOPISNO PREDAVANJE: Maroko od 0 do 4167 m Lea Rebernik 16. KRATKA EKSKURZIJA: Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib – zelena pljuča Ljubljane dr. Andrej Verlič 18. EKSKURZIJA: Zgornjesavska dolina – ujeta med Julijske Alpe in Karavanke Andraž Pavlič 21. GEOGRAFSKI VEČER: Daleč od oči, daleč od srca: razkrivanje onesnaženosti jam v Sloveniji Jure Tičar MAJ 17. POHODNA EKSKURZIJA: Od Robanovega kota do Luč dr. Matej Gabrovec JUNIJ 6. EKSKURZIJA: Drobne skrivnosti Zadrečke doline dr. Drago Kladnik 14. POHODNA EKSKURZIJA: Od Logarske doline do Robanovega kota dr. Matej Gabrovec Foto: Branka Razpet GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 55 GEOGRAFSKA RAZGLEDNICA Nogometna tekma med profesorji in študenti v Sračji dolini (1990). Zgoraj od desne proti levi: D. Ogrin, D. Jakopič, A. Slavec Gornik, I. Jurinčič; spodaj od desne proti levi: M. Krevs, J. Kunaver (sodnik), A. Černe. V Geografskem obzorniku nadaljujemo z izborom geografskih razglednic iz bogate 100-letne preteklosti. Več informacij o dogodkih, utrinkih in novicah ob 100-letnici si lahko preberete na: (http://geo.ff.uni-lj.si/stoletnica/100_letnica) Fotografijo hrani: Darko Ogrin 56 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019