Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe za vojvodino kranjsko. Ureja Gustav Pire, družbeni ravnatelj. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na vsi strani 90 K, na »/., strani 60 K, na strani 30 K, na Prvič med cvete" za razsvetljavo s svetilko. njem,|ko mali črvicek škropilnic; priporočam zlasti Neclnvilove škropilnice „Avstrija", „Hydrolina" in „Avtomata", k tem pa zlasti razpršilnik za daljavo (Ex 1) in za širjavo (Ex 2). Proti peronospori se mora škropiti prvič jako zgodaj, kadar trta razvije 20 do 25 cm dolge poganjke, in potem, dokler trta najbolj rase, v kratkih presledkih (vsakih 10 do 12 dni) večkrat do srede ali do konca julija. Jako dobro in priporočljivo je, da trte, zlasti pa grozdje, vmes še vsaj 2-do 3 krat poštupamo namesto z navadnim s takim žveplom, ki mu je primešana zmleta galica (zolfo ramato = bakreno žveplo). Tako bakreno žveplo obvaruje grozdje ne samo pred plesnobo, ampak tudi pred peronosporo. Pod pristreški, to je, če trta ni na dežju, peronospora ne more dosti škodovati in zato zadostuje, da trte poškropimo dva- do trikrat. Črni palež napada le trte, ki so izpostavljene dežju in rosi. Najbolje je trto, ki mu je podvržena, vso nama Podoba 54. Talutovi zidi, ki na njih trte s pristavljenimi okni silijo. (Iz „Allgemeine Weinzeitung".) objeda nežne cvetke, in drugič jeseni, ko navrtava ja-zati zgodaj "spomladi, koj ko je obrezana, enkrat ali gode grozdja. Proti temu mrčesu učinkuje tudi že ome- njeno snaženje trt, oddrganje starega lubja (skorje), ki pod njo prezimuje škodljivčeva buba. Kadar trta cvete, je treba paziti, in kjerkoli se najde majhen zapredek v zarodu, je treba črvička v njem zmencati ali pa s kakim špičastim lesom (trščico, zobotrebcem) uničiti (iztrebiti). Jeseni je treba navrtane jagode pridno odbirati in jih uničevati. Stem se prepreči kisla gniloba grozdja in se uniči škodljivčeva zalega. Jako pogosto trpi grozdje, zlasti v suhih letih, vsled poškodbe po raznih živalih, zlasti ptičih, sršenih, osah, muhah in mravljincih. Teh živali se je težko ubraniti, zlasti sršenov, os in muh. Fino in lepo grozdje, ki je namenjeno za prodajo, je najbolje zaviti v majhne vrečice iz organtina (podoba 50.) Dobivajo se pri tvrdki Anton Lčschnigg v Gradcu. (Graz, Griesgasse 4.) Najbolj pripravna velikost za grozdje je številka 18X24. Vrečice so impregnirane in zato tudi trpežne. (Cena 14 K za 100 kosov.) Sicer je pa najbolje uničevati gnezda sršenov in os, ki so najbolj nevarni grozdju, ker nagrizujejo tudi zdrave jagode, in živali loviti v stekleničice s širokimi grli, ki se obešajo na trte. Še boljše so nalašč za to napravljene mrčesolovke, zlasti Brosardova mrčesolovka (pod. 51.). Mrčesolovka, zvana ,.Satanas" (podobi 52. in 53.), je zboljšana v tem, da lovi mrčes tudi ponoči. Nočni mrčes, ki grozdju škoduje, je na pr. metulj grozdnega zavijača, ki leta v mraku. Svetilko ja seveda treba prižgati. Mrčesolovke se napolnijo do polovice z vodo, ki se ji je dodejalo (za vabo) nekoliko medu ali sadnega soka, mošta ali piva, in se obesijo na trte. Ena zadostuje za okrožje 6 do 10 m. Živali vabi duh nastavljene tekočine, zato zlezejo v past in tam utonejo. Kadar se jih veliko nabere, je treba tekočino premeniti. Nasvetovane mrčesolovke se dobivajo pri tvrdki AVolfner & Weiss, trgovini s semeni na Dunaju (Wien I., Augustinerbastei Nr. 8). Končno je treba trte tudi dostikrat varovati proti slabim vremenskim učinkom. V hudi suši je priporočljivo trte ob špalirju večkrat dobro zaliti. Spomladi pa, če jim preti slana, jih je treba zakriti z jutovimi plahtami, slamnatimi pletenicami itd. Posebno lehko je to pri špalirjih, ki so speljani ob zidu. Ker pa na takih tudi grozdje rado zori, pokrivajo v mnogih krajih trte ob zidu z okni, da trte prej odženejo in da grozdje na njih prej dozori. Pozneje, ko je vreme že zadosti gorko, se okna odvzamejo. Taki zidi z okni, ki se trte na njih lehko silijo, se imenujejo tal u to v i zidi (glej podobo 54.). Nekoliko nauka o podedovanju za živinorejce.*) Vsakomur je razumljivo, da so po stvarjenju sveta prvi ljudje kmalu prišli na to, da se dan menjava z *) Ta spis je sicer namenjen le izobraženim živinorejcem, vendar je njegova sestava po možnosti poljudna, ker so končna izvajanja važna za vsakega živinorejca. Pri taki sestavi spisa seveda prav zelo trpi vednostna natančnost, ker gre le za kratek poljuden spis in ne za vednostno knjigo. Veščaki naj torej ta spis presojajo s prav posebnega in nikakor ne s preciznega znanstvenega s'ališča. nočjo, da solnce od dneva do dneva prej izhaja, gorkeje sije ter pozneje zahaja, toplota gre kvišku in da imamo vsled tega različne letne čase; prišli so tudi na to, da luna rase in je vsakih osemindvajset dni polna luna, in kdor je zvezde na nebu zasledoval, je našel tudi razne izpremembe. Dokler ljudje niso vedeli, da se zemlja vrti okoli svoje osi in vrhutega v podolžnem krogu okoli solnca itd. itd., niso poznali vzrokov, ki povzročajo, da noč sledi dnevu, poletje zimi, da se izpremembe na nebu vršijo po gotovih zakonih, in posledica vsemu temu so bila različna domnevanja in iz njih so se izcimile razne vraže. Dandanes natančno vemo, po kterih zakonih se vse te izpremembe vrše, vemo, da je vse tisto, kar se je spravljalo v zvezo z luninimi izpremembami in zvezdami, prazna vera, in danes lehko na tisoč let naprej izračunimo, kdaj bo kak solčni ali lunin mrk ali kdaj se bo prikazala kaka zvezda repatica. Izkratka, mi natančno poznamo, po kterih zakonih se gibljejo svetovna telesa, zato so vsa tozadevna prazna domnevanja in vraže izgubile vso podlago. Enako je tudi pri živinoreji. Venomer vidimo pri naših živalih, ki jih redimo, razne izpremembe in večinoma delamo, oziroma smo delali le na podlagi praktičnih izkušenj, ne da bi imeli zadostne pojme o vzrokih in zakonih, ki te izpremembe povzročajo, vsled česar je mnogo starih naukov živinoreje danes neutemeljenih. Odkar smo pa tako silno napredovali v kemiji, v poznanju sestave živalskega telesa in v delovanju posameznih delov živalskega telesa, se je pa seveda marsikaj predrugačilo. Živinozdravstvo, krmljenje, oskrba živali in marsikaj drugega danes že sloni na določenih zakonih. Prav do zadnjega časa smo pa razmeroma malo vedeli o nauku o življenju (biologiji) in zato smo zlasti živinorejci tavali večinoma v temi ter smo delali z domnevanji, ki jim je bila podlaga praktična izkušnja. Domnevanje pa še ni nikak zakon, in odtod prihaja, da so v živinoreji razširjeni razni napačni nauki in da je pospeševanje živinoreje deloma na napačni podlagi. To se je v prav zadnjem času korenito izpremenilo, kajti nekako od 1. 1890. naprej, in zlasti v sedanjem stoletju, je tudi biologija tako silno napredovala, da dandanes že lehko govorimo o biologijskih zakonih. Ta veda je za živinorejo neizmerne važnosti; žal, da še ni dovolj upoštevana, ker imajo odločilno besedo še vedno možje stare šole in ker smo preveč konservativni, da bi takoj porabili tisto, kar so učenjaki že dognali. Zato se še vedno dela z zastarelimi pravili, vsa važnost se poklada pri živini na vidne vnanje oblike, evangelij večine evropskih živinorejskih veščakov je čista pasma s pravilno barvo do zadnje dlake, in na rodovnike, ki imajo v gotovem pogledu svojo veliko vrednost, se poklada važnost v zmislu, ki jim po današnjem stanju vede ne gre. Za nas živinorejce je posebno važen del biološke znanosti nauk o podedovanju, ki je tudi šele v zadnjem desetletju bolj pojasnjen. Kdor tega nauka ne pozna, ne more govoriti ali poučevati o živinoreji. Za razumevanje nauka o podedovanju je pa potrebno zadostno naravoslovno znanje, ki se od živinorejcev sploh, celo pa ne od kmečkih, ne more in ne sme zahtevati. Zato se mora delo deliti: učenjaki in strokovnjaki naj razkrivajo in uče, živinorejci naj se pa ravnajo po dognanih zakonih. * Osnovni organ vsakega živega bitja je celica in nauk o celicah (citologija) je neobhodno potrebna podlaga za razumevanje biologije in zlasti nauka o podedovanju. Vsi deli živalskega telesa obstoje iz silno majhnih celic, kjer je kal in pravzaprav ves vir življenja; ena celica naredi drugo, in tako rasejo posamezni deli telesa. Celice moremo zapaziti le pod drobnogledom, če jih večstokrat povečamo za naše oko. Predstavljajmo si celico kot mehurček, obdan z mreno, ki je v njem beljakovinasta snov (protoplazma) in na sredi jedro, ki je silno zamotane sestave. V jedru vsake žive celice vsakega živega bitja se nahajajo v gotovem številu neka telesca, ki se imenujejo ,,hromo so m i" in ki so, kakor je dokazano, nositelji pode-dovanja. Vsake vrste žival ali rastlina ima v svojih živih celicah vedno enako in določeno število kromosomov. in sicer vedno na pare (diplod). Tako je n. pr. v celicah govedi 16 hromosomov. Vsak par teh hromo-somov je enako veljaven, t. j. oba hromosoma od enega-inistega para morata vršiti enoinsto življensko nalogo. Početek vsakega življenja je celica, Imamo eno-celična bitja, ki se razmnožujejo s preprosto delitvijo materne celice v nova enocelična bitja. Drugače je pa pri spolnem razmnoževanju. Tukaj se pa mora združiti ženska spolna celica z moško v novo, in iz te nove celice vzrase potem novo bitje. To, kar imenujemo žensko jajčece, je pravzaprav le ena ženska celica, ki ima pridejanih več ali manj drugih snovi in celic, a to le zato, da oplojena ženska celica more v pričetku živeti, oziroma dotlej, dokler od drugje ne dobi potrebnih redilnih sokov. Moška celica, ki je navadno kakih 200krat manjša kakor ženska, je navadno celica samazase, brez preživljajočili prirastkov. Pri oplojenju zleze moška celica v žensko, in stem je novo bitje zasnovano. Ta reč pa ni tako preprosta. Ce bi se oplodila n. pr. pri govedi ženska spolna celica, ki ima 16, t. j. 8 parov hromosomov z moško spolno celico, ki ima ravnotoliko hromosomov, bi potem oplojena ženska spolna celica imela 32 hromosomov in od njih bi imeli po štiri, t. j. po dva para za bodoče novo bitje enake življenske naloge. Posledica tega bi bilo, prav po domače rečeno, da bi novo bitje bilo v vsem dvojno in morda še enkrat tako veliko kakor starši. Bog je v svoji neskončni modrosti poskrbel z zakoni, ki jih je dal svetu ob stvarjenju, da se kaj takega ne pripeti, in danes je tudi to od učenjakov razkrito. Vsaka spolna celica mora šele dozoreti, in to dozorenje obstoji v tem, da se vse spolne celice na gotov način razdele in da slednjič zrela moška ali ženska spolna celica obdrži le polovico hromosomov (haplod), t. j. n. pr. pri govedi osem, in če se potem obe spolni celici združita, pa ima oplojena ženska celica zopet polno število hromosomov, ki ji gre kot novi samostalni celici (diplod). Pri oplojenju, t. j. pri zasnovanju novega bitja iz ženske in moške celice prinese vsaka celica za bodoče novo bitje od vsakega para hromosomov le enega s seboj, ki ima določeno življensko nalogo, in v oplojeni ženski celici se potem zopet srečata od moške kakor od ženske strani hromosoma, ki morata vršiti iste življenske naloge. Iz tega sledi, da oče kakor mati v enaki meri prenašata svoje lastnosti na zarod. To pa velja le v velikih potezah in se mora tako razumeti, da govedo rodi govedo, konj konja, koza kozo itd. Domače živali so pa redkokdaj ali pa niso nikoli med saboj popolnoma enake in se v posameznih lastnostih bolj ali manj razločujejo. Pri različnih živalih eneiniste vrste ne bo mladič nikdar kazal vseh lastnosti svoje matere, oziroma svojega očeta. Ker nobena naših domačih živali ni v citologiškem oziru čista, zato je naše plemenjenje vedno le križanje, in zarod so križanci. Nas živinorejce pa predvsem zanima, kakšno je podedo-vanje pri križanju, in to razložiti je naloga tega spisa, ki seveda ni lehka in gre samo za to, da se nekteri dognani zakoni površno pojasnijo. Temelj nauku o prenašanju lastnosti staršev pri križanju na zarod je položil opat avguštinskega samostana v Brnu Gregor M en de I, ki je na tem polju že deloval kot profesor naravoslovja na c. kr. višji realki v Brnu. Mendel je plod svojega delovanja objavil v raznih spisih od 1. 1865. do 1870., a v svoji meniški skromnosti ni priboril slave s svojim razkritjem, ki so se takorekoč popolnoma pozabila, dokler jih niso izkopali iz prahu učenjaki, kakor Correns, de Vries in zlasti naš še sedaj živeči avstrijski učenjak dr. Tschermak. To, kar je Mendel dognal z eksperimenti, so pozneje drugi učenjaki v celoti mogli potrditi, in kar je bilo pri Mendlovih eksperimentih še nejasnega, se je pojasnilo s pomočjo drobnogleda, ko so našli v jedrih celic hromosome kot nositelje podedovanja, tako da je šele čez pol stoletja Mendel prišel do zaslužene slave, in danes celo rabimo za izpreminjanje lastnosti ob podedovanju glagol ,,mendlati". Mendel je postavil tri zakone, ki so za nas živinorejce izredno važni. In če dandanes na Angleškem in zlasti v Severni Ameriki v živinoreji in rastlinogojstvu tako čudovito napredujejo, da popolnoma posekajo evropske kmetovalce, prihaja to odtod, ker se ravnajo po Mendlovih zakonih. Živali, ki jih križamo, nimajo, primerjane druga z drugo, v svojih spolnih celicah enakovredne osnove (niso homocigotne) v jedrih, ampak različno vredne (so heterocigotne). Ce križamo dve živali, ki sta vsaka zase homocigotni, a ena proti drugi heterocigotni, potem bo ves zarod teh dveh živali imel enake oblike in lastnosti, zarod bo enakoličen, in I. Mendlov zakon se glasi: Prvi zarod križanja je enakoličen. Ta enoličnost prvega zaroda pa more biti trojna: a) Ves prvi zarod ima polovico kake lastnosti od očeta in polovico od mateie, stoji torej nekako na sredi med obema staršema; pravimo, daje srednjeličen (intermediar). Tako podedovanje kake lastrosti se imenuje srednjelično. b) Enaalidruga lastnost od očeta ali matere pri prvem zarodu prevladuje (prevladolično, dominantno podedovanje), in dotična lastnost enega ali drugega roditelja, ki ne pride do veljave, je sicer podedovana, a je skrita (skritolično, recesivno podedovanje). Zgled: če križamo homocigotno črno žival z homocigolno belo živaljo, bo prvi zarod bržkone ves črn. V tem slučaju govorimo, da se je črna barva prevladolično podedovala in bela barva je ostala skritolična. Nadaljno križanje živali prvega zaroda nam bo pokazalo, da bela barva ni izginila, ampak je le skrita ostala, kajti potomci prvega zaroda iz križanja med saboj bodo pokazali gotov odstotek belih živali, o čemer bomo pozneje pisali. c) Prvi zarod pokaže kako lastnost, ki je nima nobeden staršev; pojavi se zvratek (atavizem), ki prihaja od kakega prejšnjega pradeda, in to imenujemo novoličnost (novum). V naših razmerah, kjer delujemo pri križanju s precej mešanimi živalmi, se novoličnost kaj pogosto dogaja in zato na podlagi I. in nižedoli omenjenega II. Mndelovega podedovalnega zakona moramo take povratke smatrati za nekaj popolnoma naravnega. Če potem križamo živali prvega zaroda, ki so sedaj vse heterocigotne, med saboj, dobimo drugi zarod, ;' ki ne bo več enakoličen, ampak dobili bomo živali, ki se deloma zvržejo po svojem starem očetu ali deloma po svoji stari materi. II. Mendlov zakon se torej glasi: Lastnost drugega zaroda pri križanju živali prvega zaroda se razeepi. Že Mendel je dognal da je v drugem zarodu tri četrt prevladoličnih in četrt skritoličnih živali. Če vzamemo gori navedeni zgled križanja črnih živali z belimi, kjer smo dobili samo črne živali, dobimo pri križanju prvega zaroda med saboj med 100 živalmi 75 črnih in 25 belih. Če te bele živali potem med saboj caprej križamo, bodo vedno ostale bele. ker so z ozirom na barvo homocigotne. Če pa križamo črne živali prvega zaroda med saboj, bomo pa našli, da se le ena tretjina izmed njih, to je 25 °/0 prvega črnega zaroda, čisto črno naprej plodi (seveda, če imamo srečo, da smo ravno črne homocigotne živali za križanje izbrali), dočim se dve tretjini črnih živali prvega zaroda ali 50°/o vsega prvega heterocigotnega črnega zaroda med saboj plemenjega zopet cepi na prej popisani način. Iz tega sledi, da živinorejec, če zna in ima srečo prave živali za pleme odbirati, veliko hitreje pride do čistega zaroda, kakor se je doslej mislilo. Ta zadnji izrek pa seveda velja le pogojno in le za kako gotovo lastnost, kajti o popolnoma čistokrvnih, t. j. homocigotnih domačih živalih danes pri nas niti več govora ne more biti. Vse, kar je tu navedenega glede I. in II. Mend-lovega podedovalnega zakona, se pa vedno nanaša le na eno lastnost, ki se podeduje, kajti različne lastnosti se morejo srednjelično, prevladolično ali skritolično neodvisno druga od druge na zarod podedovati; to pa je III. Mendlov zakon, ki se glasi: Lastnosti se podedujejo nezavisno druga od druge. Tu navedene tri Mendlove podedovalne zakone je prav lehko zasledovati, če se, prične križanje z dvema živalima (kot roditeljema), ki sta z ozirom na določeno lastnost, ki jo hočemo zasledovati, vsaka zase liomoci-gotni, a zadeva postane silno zancotana, kadar križamo živali med saboj, ki so sploh heterocigotne, kakor je z vsemi našimi domačimi živalmi, zlasti pa z govedjo. Od nobene naše govedi ne moremo trditi, da je homocigotna, ampak vse so z ozirom na njih sestavo hromosomov heterocigotne. Vsaka žival je izdelek svojega doma, t. j. na njej se vrše izpremembe, ki jih povzročajo kemijska sestava tal in krme, podnebje, reja itd. Te izpremembe naših živali, ki jih imenujemo razlikovanje (varijacije), so pa trojne, in sicer 1. preobraževanje (modifikacija), 2. sestavljanje (kombinacija) in 3. ponovljenje (mutacija). Preobraževanje povzročijo vplivi na žival, ki učinkujejo od oploditve ženske celice naprej, to so vse v življenju pridobljene lastnosti, ki se nikdar ne podedujejo. Na različen način v oplojeni celici sestavljeni hromosomi v celičnem jedru, ali če se od kakega pradeda v teku križanja kak hromosom popolnoma izgubi in nadomesti z drugim od drugega pradeda, pa nastanejo novosti, ki se prenesejo na zarod in so torej podedljive. Take novosti so včasih za kmetovalca silno koristne, n. pr. izredna mlečnost, in taki pojavi so zelo važni, ker so sredstva za zboljšanje živine. Poprej se je v takem slučaju govorilo o individualni potenci. Ta izraz lehko pridržimo, a moramo si ga vse drugače tolmačiti kakor stari Živinorejci. (Konec prihodnjič.) Ali naj jemljemo steljo iz gozda. Zelo razširjena je navada kmetskih gozdnih posestnikov, dobivati vso potrebno ste!jo( iz gozda. Nekteri grabijo le listje vsako jesen ali zgodaj na pomlad, - drugi, slabejši gospodarji pograbijo celo z železnimi grabljami vso odejo, ki pokriva gozdna tla, prav do gole zemlje in kamenja, v igličastih gozdih vzamejo vse na tleh ležeče igle, v manj zaraščenih, navadno v svetlih gozdih belega bora pokose s kosami vsako leto vse resje, travo in rušo izvozijo domov. Ponekod v hribovitih krajih imajo tudi še to razvado, da oklestijo smrekova in jelkova drevesa prav do zadnjih vej pri vrhu in jih porabijo za steljo. * * * Kakšen vpliv ima jemanje stelje na razvoj in obstanek gozda in koliko koristi ta stelja pri kmetijstvu, bodi v naslednjem nekoliko pojasnjeno. Odpadlo listje, oziroma igle so edino gnojilo gozda. Mnogo drevesnih korenin in za prehranjevanje tako važnih drobnih koreninic se razprostira — posebno pri smreki — prav plitvo v zemlji ter torej jako lehko uporablja in podeluje gnojilno snov že iz prve bližine. Poleg tega ima stelja v gozdu nalogo in sposobnost, da vsesava ob deževju mnogo mokrote, ki jo potem delj časa obdrži in tako obvaruje gozdna tla in korenine drevja izsuševanja, vsled česar je poslednjim omogočeno, nepretrgoma dovažati potrebno hrano v posamezne dele drevja. — Koliko je vlaga gozdnih tal vredna, neveščak najlaže spozna po dolžini letnega prirastka dreves v višavo v mokrih v primeri s suhimi leti; če bi preiskali prereze debel, bi dokazali ravnoisto po ozkih letnicah, ki priraščajo v suhih letih. Če odvzamemo vso steljo v gozdu, se tla hitreje izsušijo — posebno v solnčnih legah, torej ravno tam, kjer se stelja najrajša pridobiva, ker je bolj suha. Kei postajajo gozdna tla brez stelje od leta do leta slabejša, namesto da bi jih skušali zboljšati, je vsled zaostajanja drevja v rasti na tako izrabljenih gozdnih tleh tudi listnate in igličaste stelje vedno manj. Vsakdo je gotovo opazil, da je ob hudih nalivih odtekajoča voda popolnoma rjava, ker nosi s seboj mnogo prsti; veliko te rodovitne prsti prinaša iz strmih gozdov, kjer jo ravno na golih tleh, kjer se je stelja popolnoma odstranila, izpira in odnaša. Kjer ni stelje, da bi dežnico vsrkavala in obdržala, voda tudi prehitro odteka, in ravno v takih hribovitih krajih, kjer je veliko golega skalovja ter praznih, niti z drevjem, niti z rušo obraslih prostorov, so doma najhujši potoki — hudourniki. Na boljših tleh se pešanje gozda vsled preobilnega izrabljanja stelje ne pozna tako kmalu, kakor na slabih tleh. Ni pa treba trditi, da se bodo šele v prihodnosti pokazali slabi nasledki, ne, — imamo že dandanes dosti gozdov, ki so vsled premočne izrabe stelje po naših prednikih že popolnoma opešali, tako da komaj zaslužijo, da jih prištevamo še k gozdom. A kljub temu se tam vedno še nadaljuje neizmerno izkoriščanje stelje. Na opešanili tleh tudi umen gospodar včasih kljub vsemu prizadevanju ne bo mogel spočetka vzgojiti boljše vrste drevja, ampak bo moral začeti z manj vrednim borovcem, ki mu mora najprej pomagati zemljo zopet zboljšati. Tam. kjer se stelja dobiva na brezobziren način, se tudi mnogo gozdnega mladega naraščaja — 1 do 2 letnih drevesec — poruje, tako da se praznine v gozdu kar ne morejo zarasti. * * * Poglejmo nadalje, zakaj je v uvodu omenjeno kleščenje vej škodljivo igličastemu drevju. Drevje se prehranjuje deloma s pomočjo korenin, ki jemljo živež iz zemlje, deloma pa s pomočjo listja, oziroma igel, ki dobivajo redilnih snovi iz zraka. Razložiti se da poslednje Ie s pomočjo kemijske vede, kar pa tu vsled pomanjkanja pr( štora izpustimo. Če posekamo drevju večino vej, smo mu vzeli veliko pripomočkov — organov, ki so skrbeli za njegovo prehranjevanje. Drevo bo moralo potem ves „sok" in živež porabiti, da zaceli prizadete mu rane, ter več let ne bo veliko priraslo, kar se jasno da spoznati, če preiščemo letnice takih debel na počeznih odsekih. Če se veje posekajo tako, da ostanejo konci ob deblu, potem se konci osuše in jih debelno drevje prerase. Posledica temu je, da dobimo od takega debla deske, kjer se nahajajo grče, ki rade izpadajo in ostanejo potem precejšnje luknje v suhih deskah, kar za mizarske izdelke ni ugodno. Kdor pa poseka veje tik ob deblu, rani, če posebno ne pazi, skorjo ob deblu in se taka rana nerada zaceli; začne se cediti smola in pokaže se sčasoma na tem mestu v lesu gniloba, ki se vedno veča. Okleščenih smrek se posebno rad loti lubadar. Škodljivo je tudi preobilno kleščenje vej listnatega drevja v gozdu, ki je v nekterih krajih zelo razširjeno in se vrši v poletnem času — navadno meseca avgusta — nakar se odsekane veje z listjem vred na drobno razsekljajo in posuše za nastelj. * * * Pravijo navadno, da gozdna stelja, kolikor na eni strani njena raba gozdu škoduje, toliko zopet v kmetijskem gospodarstvu odvrne. Ta trditev ni povsem resnična, kar je razvideti iz povedanega in iz naslednjega. Stelja se rabi v prvi vrsti v hlevih, da živina leži na nji na suhem ter da se ne oblati itd.; drugič pa služi, zmešana s hlevskim gnojem, obenem kot dobro gnojilo. Kar se tiče rabe stelje v hlevu, je treba poudariti, da bi se dalo z umnim gospodarjenjem mnogo stelje prihraniti, nadalje pa tudi porabiti kolikor toliko raznih drugih vrst stelje poleg gozdne stelje, ki niti ni povsod neobhodno potrebna, posebno vsled tega ne, ker ne more popiti dovolj vlage in tekočih gnojil, kakor na pr. slama in drugo. Ne bom opisoval žalostnih nedostatkov, ki jih nahajamo pri nas večinoma vsled brezbrižnosti in malomarnosti pri marsikterih hlevih veliko naših kmetovalcev. Ti hlevi so včasih naravnost muka za živino! Kako se nadalje tu uničuje in neporabljena odteka gnojnica, ki njene gnojilne moči stelja ne more nikdar nadomestiti! Zadostuje menda, če opozarjam tu na poučne spise, ki jih je prinesel „Kmetovalec" v prejšnjih letnikih o primernih, vzornih hlevih i. dr. V teh zboljšanih hlevih, ki dajejo toliko vsevrstnih koristi, se — kakor je dokazano prihrani veliko stelje. Po mnogih krajih pa prav z uspehom nadomeščajo gozdno steljo v hlevih poleg žitne slame, ki je navadno primanjkuje, ker se za krmo uporablja, s koruzno slamo, z bičjem, s travo z močvirnih ali pustih travnikov, z žaganjem, s šotnimi odpadki, z laporom, z drobnimi oblanci, s slabo prstjo, z brinjem, s praprotjo, i. t. d., sčimer se prihrani mnogo gozdne stelje. Kako pa je z gnojilno vrednostjo gozdne nastelje? Za travnike so — splošno rečeno — najboljša taka gnojila, ki se dajo prav na drobno razdeliti in se kmalu razkrojijo ter lehko pridejo do travnih korenin; to so gnojnica, hlevski gnoj in pa razna umetna gnojila, ki so se že tolikrat priporočala in se z od kmetovalcev samih priznanim uspehom uporabljajo na travnikih. Stelja je pa za travnike v hlevskem gnoju nepotrebna; nasprotno, treba jo je, preden začne trava zeleneti, pograbiti proč, kar pomeni dvojno, nepotrebno delo. Na njiva h je pač potreb n a stelja med gnojem, posebno pri težki ilovnati zemlji, ker jo rahlja in prispeva k temu, da se napravlja rodoviten humus ; deluje tudi kemijskim potom, itd. Za steljo pa se dajo dobiti, kakor je bilo rečeno, različne soovi tako, da se gozdne stelje lehko mnogo prihrani. Glavno bi bilo, da bi se s hlevskim gnojem bolj skrbno in pravilno gospodarilo! * * * Če posamezni kmetovalci vsled raznih okoliščin ne morejo izhajati brez gozdne stelje, naj vsaj gledajo, da vse poskusijo, da njeno potrebo v toliko zmanjšajo, kolikor se le da, ter stem koristijo gozdom. Pomisliti je vendar, da razmere ravno tako kakor pri kmetijstvu, ki je z uporabo vede in raziskavanja zelo napredovalo, tudi pri gozdarstvo niso ostale take, kakršne so bile včasih; vsled tega tudi ne smemo ostati pri starem kopiiu, ki so se ga dižali predniki — seveda bolj upravičeno kakor mi. Včasih je bilo lesa dovolj, zaraditega tudi ni imel posebne veljave in cene. Koliko lesa je svojčas po gozdih neporabljenega strohnelo! Sedaj pa je drugače. Močnega lesa je vedno manj, potreba lesa vedno večja vled mnogih naprav, ki jih prej niti poznali niso. Izvažanje lesa v tuje dežele so pospešile prometne zveze, železnice, nove ceste in pota, žične riže in drugi pripomočki za cenejše spravljanje lesa. Ker so se gozdni pridelki zelo podražili (celo vrhači, ki se zanje svojčas nikdo ni brigal, se spravijo dobro v denar, če spravilo ni predrago), bilo bi vendar škoda, če bi si rodovitnost gozdnih tal in stem rast v gozdu s pieobilnim izkoriščanjem stelje poslabšali in dobre dohodke od gozda zmanjšali. * * * Da pri pridobivanju gozdne stelje, ko bi je že ne mogli utrpeti, tem manj škode napravimo, se moramo držati naslednjega. V nasadih in mladih gozdih je pridobivanje trave in goznega plevela za steljo le s srpom dopustno, pri čemer je paziti, da se ne ranijo drevesca. V starejših gozdih je grabljenje listja in igel brez škode, če se vsako drugo ali tretje leto odvzame le to, kar je odpadlo od drevja v isti jeseni, starejše se pa pusti, da strohni v gozdu. Odvzeti do tal vso steljo je brezdvomno gozdu močno na kvar. Če se poseka star gozd v senčnatem kraju na golo in je mnogo stelje na poseku, bo večkrat za samo-rast prav primerno, da se stelja odstrani, ker potem od sosednih gozdov naletelo seme lehko pride do zemlje, dočim v stelji seme ne more vzkaliti in vzrasti. Na solnčnem kraju pa bi odstranitev stelje na poseku lehko povzročila izsušitev zemlje, ki jo potem nalivi tem laže odnašajo. V gozdih, kjer se raba in pomladitev vrši s tako-zvano oplodno sečnjo, je ob času, ko se to sekanje vrši, celo priporočati, da se stelja odvzame in tla s spravljanjem lesa nekoliko razkopljejo, da more seme od semenskih dreves priti v tla. Razno resje, borovničevje in drug podoben gozdni plevel se v starejših gozdih lehko pobeie, če se zgodi tako pozljivo, da se mladi naraščaj popolnoma obvaruje poškodbe. V letih in krajih, kjer mnogo listja uniči rjavi hrošč, so ljudje prisiljeni jemati te vrste steljo, ravno-tako tam, kjer kobilice, ki se pogosto pojavljajo v bukovih gozdih škofjeloškega sodnega okraja, objedajo listje. Na gozdnih potih in v jamah, kamor veter nanaša mnogo listja, se to seveda lehko odstrani. Tam, kjer imajo slabe travnike, bi lehko na njih n are d ko nasadili razne vrste listnatega drevja, ki bi od njega dobivali listje za steljo. Pridobivanje smrečja za steljo se pri posekanem drevju lehko neomejeno vrši, pri stoječem pa le tedaj, če se namerava prav kmalu (isto leto) posekati. V tem slučaju bi bilo dopustno, odvzeti drevju do dve tretjini vej. Sicer pa naj se v igli-častem gozdu nikdar ne klestijo veje. Po travnikih in pašnikih se, če je res vsled paše potrebno, lehko oklestijo samo spodnje veje pri starejšem drevju; to delo pa naj se vrši v času od konca avgusta do marca in naj se ob najhujšem mrazu prekine. Debele veje je najbolje odžagati z drevesno žago tik ob deblu, drobnejše pa odsekati ali odrezati z ostrim orodjem; debelna skorja se ne sme raniti ali odtrgati. Mlademu igličastemu drevju pa nikakor ni odvzeti zelenih vej, ker jih neobhodno potrebuje, da more rasti. Bilo bi modreje, da se na pr. na travnikih taka drevesa odstranijo, namesto da bi jih oklestili. O kleščenju nekterih vrst listnatega drevja, ki se njegove veje navadno ne rabijo za steljo, ampak za krmo živini, se bo pisalo o priliki posebej. Pisma kulturnotehnične vsebine. (Napisal inženir Dragotin Gustinčič svojemu prijatelju Tonetu). IX. pismo. Kakor si razvidel iz zadnjega pisma, dragi Tone, imamo tri glavne činitelje tal, t, j. one drobne, drobne in mehke delce, prah in pa pesek. Ti drobni, splavljivi delci so ilo, in zemljine, ki vsebujejo v veliki množini ilo, imenujemo ilnate zemljine, ali tudi nakratko »ilovice". Če zemljine v pretežni večini vsebujejo pesek, so peščene zemljine. Med ilom in peščenimi zemljinami pa stoje one zemljine, ki vsebujejo mnogo prahu. Te zemljine so takozvana glina. Suho ilo je trdo, spojeno; mokro se vleče kakor testo in se čuti pod prsti mastno, zato govorimo dostikrat tudi o „mastni zemlji". Peščene zemlje so ostre, se ne gnetejo, t. j. iz njih ni mogoče narediti trdne kepe, tudi če so mokre. Suhe razpadajo. Gline se pod prsti drobijo kakor peščene zemljine, a se ne čutijo ostro. Poleg teh glavnih označevanj tal, kakor ilnata, peščena in glinasta, pa imamo še druga, natančnejša, ki so iz teh zložena in označujejo zemljine, ki stoje po svoji sestavi med zgoraj navedenimi, tako n. pr. ilnato-glinaste, ilnato-peščene, peščena glina, ilnat pesek, glinast pesek itd. Vsa ta označevanja se ravnajo po množini ila, peska in prahu, ki jo dotične zemljine vsebujejo! Profesor ing. Kopecky nam je na podlagi svojih raziskovanj sestavil naslednjo razpredelnico oznamovanj*): Delci Označenje tal. (Klasifikacija.) ilnati 0/ /o prah 7o praškov pesek »/o pesek 0 I. II. III. IV. 16-73 6615 24-70 2-42 Glina (sprašena) diluvialna rdečka. 16-21 1216 15 50 5610 Glinast pesek. 17-84 29-94 4-88 47-35 Zelo peščena glina. 1686 5-72 2408 53 34 Ilnat pesek. 2512 6 32 6 90 61-66 Ilnat pesek. 2514 21.60 11-00 42-26 Drobnopeščena glina. 36-62 2304 30 48 9-86 Drobnopeščena glina. 37-60 800 10-44 43-96 Ilnatopeščena Zemljina. 36-70 47-80 13-28 2-22 Glina. 41-82 25-30 8 20 2468 Peščena glina. 41-90 17-50 7-88 32 72 Peščenoilovita zemljina. 41-48 43-34 1218 303 Glina. 41-86 080 2012 37-22 Peščenoilovita zemljina. 54-60 30 80 13-84 0-76 Ilovitoglinasta zemljina. 54-28 1-96 7-60 3616 Ilovita zemljina s peskom. 55-50 19-52 9-98 15-00 Ilovita zemljina. 6566 7-48 5-78 2108 Ilova zemljina s peskom. 64-74 28-68 4-48 2-10 Ilovita zemljina. Iz priložene razpredelnice lehko uvidiš, kako zelo različne so zemljine po svoji sestavi. Kakor veš, zavisijo lastnosti zemljin od sestave, in sedaj si lehko predstavljaš, kako različno se pojavljajo te lastnosti pri toliki raznoternosti. Težke zemljine, to je čistejše ilovice in gline vzdržujejo vsled velike lasovitosti (kapilaritete) mnogo vode v sebi, in inženir pravi, da so to zemljine velike „vodne kapacite**)". Ker vsebujejo dosti vode, so te zemljine mrzle, in ker so taka tla malo luknjičava (porovita), so tudi malo propustljiva. Če tvorijo te zemljine neugodno ležeč svet, se nabira voda na njih in jih zamočvirja. Take zemljine pa imajo tudi malo vzduha, so torej zemljine majhne „vzdušne kapacitete". Rastline neobhodno potrebujejo talnega vzduha. Vzduh je mehanična zmes kemijskih prvin dušika in kisika. Kisik okisuje gotove spojine v tleh ter jih dela raztopljive v vodi, ki jih potem dovaja rastlinskim koreninicam, ki potem po njih dohajajo v rastlinsko telo. Nektere rastline (grah, fižol, detelje) pa se okoriščajo tudi neposredno z dušikom, in sicer potom posebnih koreninic in talnih gliv cepljivk (bakterij). Za uspešno rast trav je neobhodno potrebno, da je v tleh najmanj 6—10 prostornih odstotkov vzduha in za uspešno rast žita najmanj 10—18 odstokov. Ravno nasprotne lastnosti pa kažejo peščene zemljine. Te so majhne „vodne kapacite", velike pro-pustljivosti, velike „vzdušne kapacitete", so zelo tople in dostikrat celo tako vroče, da rastline zgorevajo na njih. Te zemljine so zato za obdelovanje neprikladne, ker so predobre prevodnice toplote. Podnevu se zelo hitro in močno razgrejejo, ponoči hitro ohladijo. Med tema dvema nasprotjema pa je, kakor je razvidno iz razpredelnice, vse polno drugih zemljin, ki njih lastnosti kolebajo med tema skrajnima neugodnima slučajema. Najboljša tla za pridelovanje rastlinja so ona, ki se drže nekake srednje poti. Dobra kulturna tla ne smejo biti niti preilovnata, niti prepeščena. Dobra, nekoliko peščena glina je vzor vsakega poljedelca. Na slabe lastnosti tal moremo s tehničnimi sredstvi znatno vplivati. Vsi tehnični ukrepi pa se ravnajo po kakovosti tal, in iz vsega, kar sem Ti dosedaj povedal, Ti mora biti jasno, kako važno je, da najprej spoznamo lastnosti tal. Če hoče inženir projektirati kako osuševalno napravo, mora predvsem dobro preiskati dotična tla, in kdor tega ne napravi, je navaden mazač, ki brezvestno napelje ljudi, da izdajajo za brezkoristne naprave drag in težko prislužen denar. Glavno načelo za zboljšanje tal je: uravnajmo njihove fizikalne lastnosti! Če je zemlja mokra, težka, neprepustljiva in vsled tega mrzla, jo je treba osušiti, zrahljati, napraviti propustljivo, provzdušno in stem tudi toplo. Če pa je presnim, prepropustljiva in prevroča, jo je treba namakati, zadrževati vodo v nji in jo na ta način ohlajevati. Voda igra v kulturnih tleh najvažnejšo vlogo. Ona dovaja rastlinam skoraj vso potrebno hrano, in sicer v raztopljeni obliki, tvori pa tudi sama največji odstotek svežega rastlinskega telesa. Kemiki so dognali, da vsebuje sveže travno rastlinsko telo 75—85 odstotkov vode (računano po teži). Rastline pa, kakor nas uči rastlinoslovje ali botanika, vodo tudi izdihavajo. Te možine vode so prav znatne, ali ker dosedaj še nimamo natančnih opazovanj, jih ne morem še v številkah navesti. Jasno je tudi, da ne morejo rastline porabiti vse vode, ki pade na talno površino, ker voda izhlapeva, zato se mora ozirati inženir pri zboljševanju tudi na to dejstvo. Izhlapevanje vode se da s posebnim instrumentom meriti in izhlapljena množina računati. Rastline same pa porabijo dosti več vode, kakor se navadno domneva. Profesorja Hellriegel in Riesler in drugi opazovalci zatrjujejo, da porabijo rastline za tvorjenje 1 kg suhe snovi svojega telesa 200 (oves) do 400 kg (krma ali seno) vode. Če uporabimo ta števila na enoto površine, dobimo prav znatne količine vode, ki jo potrebujejo rastline na travnikih in poljih. Za žito, ki rase 120—150 dni, se potrebuje 1500—2000 ku- bičnih metrov, t. j. 15.000—20.000 hI vode na 1 ha površine. To odgovarja dnevni porabi 100—150 hI ali: dež bi moral vsak dan toliko padati, da bi stala voda na ti površini 1—1'5 mm visoko. Za krmne rastline, ki izdihavajo vodo še hitreje, računamo 40.000—50.000 hI vode za 1 ha površine in rastno dobo 120—150 dni. Te vodne množine morajo imeti rastline — poleg drugih pogojev za rast — vedno na razpolago, da dobro uspevajo. Toda nič več, kakor ravno te! Poskusi so dokazali, da rastline naibolje uspevajo, če živijo v neki določeni vlagi, t. j. v takozvanem ,.vlažnem optimu"*). Prevelika vlaga v tleh brani vzduhu vanje, in ta je rastlinam ravno tako potreben, kakor voda sama, zakaj brez vzduha v tleh rastline ne žive. Saj si že prej slišal, dragi Tone, da obstoja tudi tu neka spodnja meja, t. j. da morajo dobra tla vsebovati najmanj 6—10% za trave in za žita 10—18 odstotkov pornih prostorov vzduha. To mejo imenujejo učene knjige „vzdušni minimum"**). To so bistvena načela in bistvena podlaga za vsa talna zboljševanja, in na ti podlagi in po teh načelih morajo biti ustvarjena vsa talnomelioracijska dela. Vprašanja in odgovori. Na vsa gospodarska vprašanja, ki dohajajo na c. kr. kmetijsko družbo kranjsko ali na uredništvo .Kmetovalca", se načelno odgovarja le v .Kmetovalcu". Odgovori, ki so splošno poučni, se uvrste med .Vprašanja in odgovore", ostali pa v .Listnico uredništva". Odgovarja se le na vprašanja, ki so podpisana s celim imenom, v .Kmetovalcu" se pri vprašanju pristavijo pričetne črke imena in kraja, če vprašalec ne želi drugače. Redno se v vsaki številki odgovori le na tista vprašanja, ki so prišla vsaj štiri dni pred izdajo lista; na prepozno došla vprašanja se odgovori v prihodnji številki. Kdor takoj želi odgovora na kako gospodarsko vprašanje, mora priložiti znamko zf. odgovor. Na vprašanja, ki niso gospodarska in odgovori nanja niso splošno poučni in zanimivi, se ne odgovarja v »Kmetovalcu", ampak le plsmemo, če je pismu priloženih 50 h v znamkah kot prispevek k družbenemu pokojninskemu zakladu. Vprašanje 113. Na mojem vrtu se je letos pojavil v zemlji neki kakor prah droben mrčes, ki ga še nikdar nisem videl. Nekaj tega mrčesa sem Vam poslal na ogled in prosim odgovora, kaj so te male živalce v vrtni zemlji, kako se imenujejo in ali so škodljive, kako se zatirajo? (I. V. v T.) Odgovor: Poslane, prahu podobne živalce so skakalni repčeki (Springschwanze, collembolen), in sicer dveh različni* vrst: achorutes armatus Nic. in isotoma fimetaria L. Ta mrčes živi izključno v vlažni zemlji, zlasti v gnojnih gredah, ter semtertja škodoje z obgrizovanjem vrhnje plasti mlajšega in starejšega listja. Ti škodljivci se zatirajo s sušo, s porabo apna, pepele, saj, tobakovega prahu in mrčesnega prahu. Na vrtu ali v gnojni gredi, kjer mrčes obilnoštevilno nastopa, naj se namesto hlevskega gnoja rabijo umetna gnojila. Vprašanje 114. Kako se zabrani, da mravlje ne Silijo V jedilne shrambe? Kuharica trdi, da je temu nasilstvu mravelj vzrok drevje (breskovo in hruševo drevje), ki je v bližini nasajeno, a vsa ruša poleg zidu in pod drevjem je odstranjena in s peskom postresena. Omenjam, da drevje ni ušivo. Ker lepo uspevajočega drevja ne odstranim, dokler strokovnjak ue potrdi, da je drevje vzrok velikemu številu mravelj v jedilni shrambi, zato prosim Vašega tozadevnega mnenja. (M. M. v L.) Odgovor: Drevje prav odločno ni vzrok, ^da prihajajo mravlje v obilnem številu v jedilno shrambo. Mravlje so na kak drug način zasledile, da dobijo v jedilni shrambi kako reč, ki jim gre v slast, in sedaj prihajajo neprenehoma *) Optimum = najbolje. tjakaj iz svojega mravljišča. Ker ne gre oken jedilne shrambe za vse poletje tako zapirati, da bi mravlje ne mogle blizu, zato je treba mravlje zunaj na vrtu zatreti. Predvsem je treba poiskati mravljišča in je vse mravlje ugonobiti. To se doseže, če se mravljišče polije z vrelfm kropom ali še bolje z bencinom, ki vso zalego najbolj gotovo zatre. Pri rabi bencina morate seveda biti zelo previdni, ker jo bencin silno vnetljiv in se torej z nobeno gorečo rečjo toliko časa ne sme blizu priti, dokler ves bercin ne izpuhti. Mravljišč je seveda lehko veliko in jih je včasih zelo težko zalotiti. Drago sredstvo bi bilo na zid pritrditi pas iz popirja, ki je namazan z mrčesnim klejem. Vsaka mravlja, ki bi hotela zlesti s tal po zidu v jedilno shrambo, bi ne mogla čez ta poklejeni popir, ker bi se tamkaj prilepila. Tak pas bi seveda moral biti tako pritrjen na zid, da bi mravlje ne mogle pod pasom lesti. Vprašanje 115. Imam travnik, kamor ne vodi nobena pot. Sosed, ki mi je prej 10 let pustil voziti po svojem svetu, mi tega sedaj za nobeno ceno več ne pusti in tudi noče odstopiti primernega dela svojega posestva za napravo pota. Kako mi je ravnati, da pridem do pota k svojemu travniku ? (I. Š. v T.) Odgovor: Imamo poseben zakon za pota za silo. Na podlagi tega zakona morete pri okrajnem sodišču izposlovati, da proti primerni odškodnini dobite prostor za pot k svojemu travnika. Vse podrobnosti Vam povedo pri sodišču. Vprašanje 116. Sčim naj v pričetku krmim teleta razen Z mlekom? Ali se sme teletom pokladati sveža klaja? (F. P. v T.) Odgovor : Teleta naj se že med dojenjem vadijo na drugo klajo, in če se potem polagoma preneha z mlekom, morajo biti teleta že vajena na drugo krmo, da se odstavljena nepretrgano dobro naprej razvijajo. Teleta je predvsem vaditi na seno, in zato naj se jim že konec prvega meseca prične pokladati kako prav dobro in mehko seno, da se morejo z njim igrati, ga prično pomalem jesti in se tako privadijo na uživanje sena. Poleg sena so za teleta predvsem posebno važna vsa krmila, ki imajo v sebi dovolj lehko prebavnih beljakovin, tolšče in dovolj rudninskih snovi. Najboljše tako krmilo je kuhano laneno seme, ki je pa seveda drago in se zato lehko rabijo tudi lanene tropine ali orehove, in sicer zadnje pomešane s klajnim apnom. Tele naj v mladosti dobiva močno beljakovinisto krmo, ki okrepi prebavljanje v siriščniku, in naj ne dobiva preveč sena ali celo slame. Taka krmila imajo v sebi premalo hranilnih snovi, vsled česar jih mora mlada žival preveč užiti, in posledica temu je, da tele dobi velik vamp, čreva se razširijo in delajo velik trebuh, ki šibko hrbtenico dol vleče. Pokladanje zelene klaje teletom ni priporočeno, in sicer iz istih vzrokov, kakor premočno pokladanje sena ; vrhutega more zelena klaja povzročiti drisko in napenjanje. Tele spuščati s kravo vred na pašo, kjer se giblje in se more učiti paše, je pa neobhodno potrebno. Vprašanje 117. Pri nas letos na nekterih njivah ni skoraj nič vsajenega krompirja ozelenelo, ampak vsajeno gomolje dela pod zemljo droben zarod. Naše kmetovalce silno skrbi, sčim bodo letos prašiče redili, ker ne bodo imeli vslei omenjene neprilike veliko krompirja. (F. V. v Ž.) Odgovor: Na enako vprašanje pod številom 112. smo odgovorili že v zadnji številki „Kmetovalca". Dodatno k tistemu odgovoru pripomnimo še tole: Doznali smo, da naši kmetovalci niti ne vedo, kako je škodljivo saditi krompir, ki se mu v shrambi izraslo kalje ni prav temeljito odstranilo. Letos smo imeli izredno gorko zimo, zlasti mesec marec je bil posebno gorak, zato je krompir močno kalil in je bil popolnoma omrežen s kaljem. Kdor ob saditvi tega kalja ni temeljito odstranil, je kalje v zemlji naprej raslo, na njem se je delalo gomolje, in tako se je vsajeno gomolje tako močno izčrpalo, da pozneje ni imelo več moči, da bi bilo ozeluielo. Enake pritožbe, kakor je Vaša, čujemo iz vseh strani dežele. Poglavitni vzrok bo, ker ljudje semenskemu krompirju niso temeljito odstranili vsega zimskega kalja. Vprašanje 118. Pri nas je navada krave po otelitvi napajati kakih pet do šest dni z mlačno vodo, pomešano z otrobi, in sicer v majhni množini, ne pa, kolikor si krava sama želi. Ker pa v tem času kravo močno žeja, da sploh noče jesti in pri tem vidno hujša, prosim pojasnila, ali je tako ravnanje s kravo, ki je ravnokar steletila, pravo in ali bi se smela taka krava napajati z mrzlo vodo ? (A. M. v M.) Odgovor: Pri Vas običajno napajanje krav, ki so se ravnokar oteletile, nikakor ni_ pravo in je naravnost škodljivo, kar sami priznavate, če je žival žejna, tudi nima pravega teka, in če ne dobi v sebe dovolj tekočine, potem je naravna posledica, da mora hujšati, ker obenem ravno takrat daje največ mleka. Gorka voda je pa živalim zoprna in jim tudi dobro ne de, kajti le sveža voda poživlja telo in gasi žejo, česar gorka veda nikakor ne dela, 9 do 11°C tople vode, naj krave pri vsakokratnem napajanju toliko dobe, da svojo žejo popolnoma ugasijo. Trikratno napajanje na dan bo zadostovalo, ker premočno napajanje tudi ni dobro. Govedo naj dobi na veak kg suhe klaje na dan 4 do 5 litrov sveže vode. To velja ravnotako za krave, ki so se ravnokar oteletile. Vprašanje 119. Imam več njiv za več mernikov posetve. Na teh njivah naj sejem kar hočem, vse mi pre-rase OgrŠČiea, ki vsako žito popolnoma pokvari. Odkod prihaja taka silna raz;loditev og^ščice in kako se zatre ? (F. S. v K.) Odgovor: Sta dve različni rastlini, in sicer gorčica ali gorušica (sinapis arvensis) in divja repnica (raphanus raphanistrum), ki jih naši ljudje zamenjujejo. Obe rastlini sta hud poljski plevel. Obe rastini se razmnožujeta s semenom in jih je zato tako težko zatreti, ker ostane seme dolgo let kaljivo. Pridna pletev, sejanje čistega semena in uničenje vsega plevelnega semena pri čiščenju žita so predpogoji, da se ta plevel na njivah ne zaplodi. Zanesljivo sredstvo gorčico, ali kakor Vi pravite ogrščico, zatreti je škropljenje s tem plevelom poraščene njive, preden gorčica naredi cvetje, z raztopino železne ali zelene galice. Na 100 litrov vode se vzame 20 do 22 kg zelene galice. 600 litrov raztopine zadostuje za 1 ha. Za škropljenje s to raztopino imamo za obširne njive posebne škropilnice, na manjših njivah, kakor so pri nas, se pa prav dobro izhaja z navadnimi škropilnicami, kakršne se rabijo za škropljenje trt proti ptrono-spori. Raztopina zelene galice že v dveh dneh umori vse gorčične rastline, ki so bile dovolj poškropljene, dočim ta raztopina žitu nič ne škodaje. Vprašanje 120. Še pred 10 leti sem imel dobre pašnike, a sedaj je pričelo rasti na prej dobrih tleh samo resje. Pašnik sedaj ni nič vreden in tudi umetna gnojila nič ne pomagajo. Kaj je temu vzrok in kako se od-pomore? (F. S. v K.) Odgovor: Ostanki odmrlih rastlin, zlasti korenine v zemlji, pod vpljivom zraka razpadajo in delajo rodovitno sprstenino. če pa v zemljo iz kteregakoli vzroka ne more dovolj zraka, pa vsi ti rastlinski ostanki narede siroto spr-stenino, nasičeno z raznimi sprsteninskimi kislinami, ki zadržujejo pravilno razkrajanje sprstenine; iz rastlinskih ostankov se naredi klobučevini podobna vrhnja plast, ki ne pusti rasti žlahtnim rastlinam, in namesto njih prično rasti mah, lišaji in resje. V takem slučaju seveda nobeno gnojenje ne pomaga. Taka tla se popravijo in zopet za žlahtne rastline rodovitne narede, če se zemlja zadostno prezračuje in se škodljive sprsteninske kisline otope. S temeljitim brananjem z brano, ki ima ostre zobe, ki segajo dovolj globoko v zemljo, se more pašnik ali travnik prezračevati. To delo se mora ■vsako leto zgodaj spomladi vršiti. Sprsteninske kisline se pa otope z apnom, ki se ga jeseni razstrosi kakih 10 do 12 q na ha. Ob takem ravnanju bo pozneje tudi gnojenje pomagalo. Zlasti je treba skrbeti za dovolj dušika, ki ga damo pašniku ali travniku v obliki hlevskega gnoja ali še bolje v obliki gnojnice. Če iz kakega vzroka ni mogoče gnojiti s hlevskim gnojem ali z gnojnico, potem seveda moramo seči po kakem umetnem dušičnatem gnojilu, bodisi da vzamemo čilski soliter ali amonijev sulfat. Samoobsebi je pa umevno, da moramo gnojiti tudi s fosforovo kislino in s kalijem. Kmetijske novice. Avstrijski kmetijski svet je zboroval 30. in 31. maja t. 1. na Dunaju. Ker je bil kmetijski minister dr. Braf vsled bolezni zadržan, da bi bil predsedoval, je posvetovanja vodil sekcijski načelnik dr. Ertl. Za načelnika kmetijskega oddelka je bil soglasno za vso še ostalo poslovno dobo izvoljen namesto prejšnega načelnika, ki je odstopil, predsednik naše c. kr. kmetijske družbe g. komercialni svetnik Povše. V eni prihopnjih številk »Kmetovalca" objavimo kratek posnetek obravnav kmetijskega sveta. Nakupovanje konj za vojake. Komisija za nakupovanje konj iz Maribora bo kupovala za vojaštvo sposobne konje v starosti treh in več let v nastopnih krajih: dne 15. junija dopoldne od 8 do 12 v Brežicah, popoldne od 3 do 5 v Kostanjevici, dne 16. junija dopoldne od 8 do 12 v Št. Jerneju, popoldne od 2 do 5 v Škocijanu. 17. junija v Bučki ob semnju, dne 18. junija od 8 do 11 v Mokronogu in dne 19. junija v Ljubljani ob semnju. Oddaja brejih vojaških kobil. V splošno vednost se daje pojasnilo, da je samostsojni konjerejski odsek c. kr. kmetijske družbe kranjske vse prosilce, ki so prosili za vojaške kobile naznanil vojaškim oblastim. Omenjene kobile s.e pa ne morejo dati nobenemu prosilca, ker ni nobene breje kobile na razpolago. Nadaljnje prošnje za take kobile naj se torej ne vlagajo več, ker nimajo nikakega pomena. Družbene vesti. * Nj. Veličanstvo presvetli cesar je potrdil izvolitev gospoda Frančiška Povšeta, komercialnega svetnika, graščaka, državnega in deželnega poslanca, imetnika visokih redov itd.., za predsednika c. kr. kmetijske družbe kranjske. * Plemenskih bikov, nakupljenih z državno podporo, je kmetijska družba doslej v tem letu oddala v dogovoru z deželnim odborom 70. Bazen 3 bikov monta-fonske pasme, ki so bili kupljeni na Štajerskem, in 12 bikov simodolske pašne, ki so bili kupljeni na Tirolskem, so bili vsi ostali biki kupljsni v deželi sami, in sicer 42 od deželne pašne pristave na Bobežu in 13 od posameznih živinorejcev v deželi. Pri licenciranju so bile nektere ne-prilike z onimi biki, ki jih je družba morala sprejeti iz deželne pašniške pristave na Bobežu ; za to pa družba ne no3i nobene odgovornosti. Plemenski biki se bodo še naprej oddajali, in sicer kupljeni deloma v deželi in deloma zunaj dežele. Prosilci, ki bikov še niso dobili, naj torej izvolijo nekoliko potrpeti. * Brez gnojenja s superfosfatom ni pričakovati dobrega ali sploh kaj prida pridelka pri ajdi. To naši gospodarji že skoraj splošno vedo, zato naročajo ob setvi strniščne ajde za naše razmere ogromne množine superfosfata. Lansko leto so družbeni udje naročili ob setvi ajde, t. j. v teku treh tednov, nad 80 vagonov superfosfata. Če naj se naročnikom točno in pravočasno postreže, naj ne odlašajo na-ročitve na zadnje dneve, temveč naj se požurijo z naročili. Toplo priporočamo skupna naročila po podružnicah ali po posameznikih, kajti pri naročilih v celih vagonih po 100 ali 150 vreč po 100 kg stane vožnja malo in družba more dati povrhu še znaten popust. * Oddaja plemenskih bikov vseh pasem, ki hodijo za Kranjsko v poštev, se nepretrgoma vrši. Vsi prosilci, ki doslej bikov še niso dobili, pridejo polagoma na vrsto, kakorhitro družba dobi priliko, da nakupi plemenskih bikov za oddajo. Opomnimo, da je letos izredno malo prošenj za sive bike v dolenjski rejni pokrajini, in zato zlasti Dolenjce pozivamo, da naj prosijo za plemenske bike. Biki se oddajajo za polovično nakupno ceno. Prejemnik se mora zavezati, da bo bika imel dve leti za pleme. Prošnje za bike je nemudoma vložiti pri glavnem odboru kmetijske družbe kranjske. * Plemenske prašiče, in sicer predvsem mladiče, bo oddajala odslej, kakor vsako leto, e. kr. kmetijska družba za polovično kupno ceno. Opozarjamo na dotični razglas med uradnimi vestmi današnje številke. Pripomnimo, da vsled pomanjkanja krme utegne letos spomladi primanjkovati mladih plemenskih prašičev, ker so prašičereje! to zimo obdržali le malo plemenskih svinj ; zato bo bržkone mlade plemenske prašiče težko dobiti ter bodo dragi. Ker je tozadevna državna in deželna podpora omejena, naj se vsakdo, ki hoče plemenske prašičke dobiti, takoj zglasi in naj sporoči, kdaj mu je najpriličneje prašiče dobiti. Dobiti je na željo tudi starejše živali, ki so že ali bodo kmalu za pleme sposobne. * Modra galica za škropljenje trt proti peronospori in zmleto žveplo sta družbi pošla, zato se naročbe na ta dva predmeta ne sprejemajo več. * Trtne škropilnice ima družba tudi letos v zalogi, in sicer dve vrsti: navadne škropilnice »Korona" po K 22'— in škropilnice novejše sestave „Hero" po K 34-— komad z zabojem vred. Slednje imajo tlaeilno in brizgalno napravo, ki se izsnema, so močnejše in vsestransko priporočene. Družba si je nabavila tudi nekterih potrebščin k škropilnicam, ker jih morajo posestniki starih škropilnic večkrat nadomestiti. Nova škropilnica je draga, dočim se da majhna napaka često popraviti z nadomeščenjem kakega dela, kakor n. pr. male ventilne kroglice za Korono ali večjo za Hero. Oboje stane po 18 h komad. Ventilni gumi stane 8 h. Ea z p r š i 1 n i k e, ki se lehko rabijo za oba stroja, nadomešča družba po 75 h z iglo vred. Nova iznajdba je mrežna cevka, ki se lehko rabi pri vsaki razpršilni cevki, ne da bi bilo treba pri razpršilni cevki ali na razpršilniku kaj izpremeniti. Z mrežno cevko opremljena razpršilna cev lehko mnogo ur nemoteno deluje, ker se zamašenje dolgo zabranjuje. Komad stane 2 kroni. * Semenska ajda. Družba ima za svoje ude na razpolaganje več vagonov prav lepe, težke in debelo-zrnate ruske temno rjave semenske ajde, ki stane 28 K 100 kg z vrečami vred. Ruska temnorjava ajda se pri nas bržkone izpremeni v črnkasto. Ta ajda je na glasu dobre rodovitnosti in da posebno veliko moke. Ajde zasemebo primanjkovalo in zategadelj bo tisti najvarneje ravnal, ki si semensko ajdo pravočasno zagotovi. Iz tega vzroka kmetijska dražba že sedaj sprejema naročila na semensko ajdo in bo mogla ustreči le tistim naročnikom, ki se pravočasno zglase. * Umetna gnojila ima c. kr. kmetijska družba na slednja v zalogi: Rudninski superfosfat sl4"/0v vodi raztopne fosforove kisline po K T— 100% z vrečo vred. Pri celem vagonu znaša popust 25 kron in se gnojilo pošlje franko do zadnje železniške postaje. Naročila za gnojenje ajdi prosi družba že sedaj, ker je ob času gnojenja naval prevelik, da bi se vsem naročnikom moglo takoj ustreči. Tomasovo žlindro. Cena za nadrobno oddajo 18 odstotne žlindre v Ljubljani je K 6-75 in 19 °/0 K 7'— za 100 kg. Naročbe na cele vagone se bodo zvrševale po naslednjih cenah: 16»/, 17 o/0 18Q/0 19°/,, 20% 21Q/t K 512 — K 544-— K 576-— K 608-— K 640"— K 672'— za cel vagon z 10.000 kg, popust znaša z ozirom na prihranitev stroškov za prevažanje K 25'— pri celem vagonu. Te cene je razumeti bazis Trst, t. j. naročnik bo plačal le toliko voznine, kolikor bi znašala iz Trsta do zadnje postaje, čeravno dobi žlindro naravnost iz tvornic. Kdor je ali bo dobil žlindro ali kako drugo gnojilo v celih vagonih, naj nam po prejemu vozni list vrne, da bomo videli, če je pravilno voznino plačal. Železnica je že mnogokrat pomotoma preveč zaračunila. Kalijevo sol po K 12-60 100%. To gnojilo se oddaja tudi v vrečah po 50 % za 6 K 50 h, ker tvornica za množine po 40% zaračuna 20 h za vrečo. Kdor gnoji travnike s Tomasovo žlindro ali z rudninskim superfosfatom, ta mora gnojiti tudi s kalijem bodisi skalijevo soljo ali s kajnitom. Mi odločno priporočamo kalalijevo sol, ki ima v sebi 42 % kalija in stane 12 K60 h, dočim ima kajnitle 12 — 13% kalija ter stane 5 K 50 h. Namesto 300 % kajnita se vzame le 100 % kalijeve soli, a ima še več kalija in se vrhutega še prihrani 3 K 90 h. Kaj nit po 5 K 50 h 100 %. Naročila na cele vagone se zvrše naravnost iz tvornic in se eena vsled zmanjšanja stroškov dokaj zniža. Kostno moko po 10 K 100 % z vrečo vred. Kostni superfosfat po 11 K 100 kg. Amonijev snlfat po 36'—K 100% iz Ljubljane. To dušičnato gnojilo je važno za gnojenje na njivah žitu, krompirju, ozimini itd., in sieer v zvezi s superfosfatom in s kalijevo Boljo. Poraba amonijevega sulfata v vinogradih je zlasti važna in zato posebno priporočena. Opozarjamo na spise: „Gnojenje travnikov spomladi s posebnim ozirom na umetna gnojila" v drugi, „Uspeh poskušenj pri gnojenju travnikov z umetnimi gnojili, in sicer posebno z amonijevim sulfatom" v tretji in v nadaljnjih lanskih številkah, potem gnojenje travnikov z umetnimi gnojili spomladi" v četrti štev. lanskega „Kmetovalca". * Mešano umetno gnojilo (vinogradniško gnojilo), ki ima 10 % v vodi raztopne fosforove kisline, 10 % žve-plenokislega kalija in 4 % amonijevega dušika, oddaja družba po 17 K 100 % z vrečo vred. (Glej spis „ Mešana umetna gnojila" v 3. štev. lanskega „Kmetovalca".) Vrtno gnojilo (mešano umetno gnojilo za zelenjad, cvetice in rastline v cvetičnikih), ki vsebuje 7 % v vodi raztopne fosforove kisline, 6 2/a °/0 čistega kalija (ne žvepleno-kislega!) in 6 7a°/o dušika (5% amonijevega dušika in 1 7a°/o dušika solitrne kisline) oddaja družba po 40 h % z vrečo vred. * Za Živinorejce ima družba v zalogi požiral-nikove cevi za odraslo goved po 12 K komad in za teleta, ovce in koze po 7 K komad. Trokarji so po 5 K komad. Požiralnikove cevi in trokarji služijo v to, da se napenjanje govedi hitro in zanesljivo odstrani. — V zalogi ima družba tudi mlečne cevi komad po 80 h. Mlečne cevi se rabijo za odtok mleka, kadar kravo vime tako boli, da je ni mogoče molsti. — Napajalnike za teleta iz pojinjene ploščevine oddaja družba po 10 K. * Tropine podzemeljskega oreha. Te tropine imajo zajamčeno 56 do 57 odstotkov beljakovin in maščobe v sebi. Družba je ugodno kupila večjo množino in jih oddaja po 20 K 100 % iz Ljubljane. Prof. dr. Pott pravi v svoji knjigi o krmilih : „Orehove tropine se morajo prištevati najmočnejšim dušičnatim in najlaže prebavnim rastlinskim močnim krmilom; odlikujejo se posebno po večji vsebini beljakovin." Tudi mi jih priporočamo našim ndom, ki imajo živino navajeno na krmljenje z močnimi krmili; dobivajo se v vrečah po 75 kg. * Sladkornata močna krmila kot okrepčujočo primes k drugim krmilom ima odslej naša c. kr. kmetijska družba v zalogi ter jih oddaja le v celih vrečah po 50 kg, in sicer mešanice za pitanje po 20 K, ter za molzne krave tudi po 20 K z vrečami vred iz družbenega skladišča ali postavljene na ljubljanski kolodvor. Cela vreča teh krmil, ki tehta 50 kg, stane polovico gori označenih cen. Opozarjamo na spis „Sladkornata močna krmila" v 2. št. letošnjega ^Kmetovalca", ki pojasnjuje naravo, učinek in način pokladanja sladkornatih močnih krmil. * Živinsko sol priskrbuje družba vsem tistim, ki ne morejo osebno v Ljubljano ali ki je v svoji bližini ne morejo kupiti po 7 K 100 % ali pa 3 K 60 h 50 kg. Živinska sol se oddaja le v vrečah po hO kg. Le tista naročila na živinska sol se zvršujejo, ki se zanje denar naprej pošlje. V navedeni ceni so všteti izdatki za vozni list in stroški ob sprejemu denarja, ki se morajo plačevati v Ljubljani. * Klajno apno, 38—42%, oddaja družba v izvirnih vrečah, težkih 50 kg, po 22 h %. V manjših množinah, nad 20 kg, po 24 h, v množinah pod 20 kg pa po 26 h kg. Za manjše pošiljatve na zunaj se še posebej zaračuni za vsako poši-ljatev 30 h za zavoj, vozni list itd. — Manj kakor 5 % se ne razpošilja. — Opozarjamo, da je klajno apno potreben dodatek h krmi, koder krmila nimajo v sebi dovolj rudninskih snovi, zlasti fosforove kisline, in da klajnega apna ni zamenjati z ničvrednimi redilnimi štupami za živino. Oddaja kos. Družba ima v zalogi za svoje ude posebno narejene kose iz najboljšega avstrijskega jekla in sicer v isti kakovosti kakor lansko leto. — Kose so ravne, pri peti širje, in pete so tako postavljene, kakor jih žele naši kosci. Družba je dala napraviti obliko, ki je sicer enotna, ki pa po možnosti ustrega različnim željam posameznih pokrajin vse dežele. Na pogosto izraženo željo po trših kosah imamo trše kaljene kose. — Vse kose so že obrušene, da se hitreje sklepljejo. Koso more vsakdo izbrati ter tako, ki ima kako napako, ki jo je zakrivila tvornica, zameniti. — Vsaka kosa ima vtisnjeno družbeno ime. — Ker se zaradi visoke poštnine pošiljatev posameznih kos preveč podraži, zato priporočamo skupno naročanje potom podružnic, in sicer če le mogoče vsaj 10 kos skupaj. Cene kosam so naslednje : Dolgost v pesteh: 4>/2 6 6i/2 7 71/2 8 „ „ cm: 45 60 65 70 75 80 Cena: K 1-— 0"90, V—, 1-—, 1"10, 1.20 Pri poštnih pošiljatvah se zaračuni 30 h za ovoj in za vozni list. Na zahtevanje nekterih udov si je družba letos nabavila nekaj domačih tržiških kos, ki jih tudi po gornjih cenah oddaja. Kot posebna znamenitost glede kakovosti jekla in natančnega izdelovanja slove kose iz bavarskih in tirolskih tvornic. Družba si je letos za poskušnjo nabavila manjšo množino teh kos. Cene za komad so naslednje: za 67 cm dolge K 1.90 (zlata znamka z bikom, beloobrušene). * Prave bergamaške osle, in sicer temnovišnjevkaste podolgem žilaste, oddaja družba 25 do 26 cm dolge po 60 h, 28 do 29 cm dolge po 80 h komad. Družba si je letos nabavila tudi nekaj zabojev neke posebne dobre vrste ber-gamaških kamnov, ki jih dosedaj ni bilo mogoče dobiti. Te osle so 28 do 29 cm dolge in veljajo K 1'60 h komad. Uradne vesti c. kr. kmetijske drnžbe kranjske. ' Vabilo. Ker se dne 3. junija 1.1. občnega zbora ni udeležilo zadostno število zadružnikov, bo 2. julija 1912 ob 1 popoldne v hiši gospoda Reclja v Št. Jerneju drug občni zbor, ki bo sklepal brez ozira na število udeležnikov. SPORED: 1. Prebranje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Odobrenje računov za leto 1911. 3. Proračun za leto 1912. 4. Prememba pravil. 5. Volitev načelstva in nadzorstva. 6. Slučajnosti. Konjerejska zadruga v Št. Jerneju, dne 7. junija 1912. Fr. Zupančič, načelnik. Razglas o prihodnjem tečaju podkovske šole v Ljubljani. Novi šolski tečaj na podkovski šoli c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani se prične dne 1 julija 1912. Poleg podkovstva se učenci podkovske §ole u5e tudi ogle iovanja klavne živine in mesa Kdor želi priti v podkovsko šolo, naj vloži prošujo za sprejem ter naj ji priloži: 1.) krstni list; 2.) domovinski list; 3.) šolsko spričevalo ; 4.) učno spričevalo v dokaz, da se je podkovstva izučil pri kakem kovaškem mojstru : 5. nravstveno spričevalo. Ubožni prosilci, ki se ne morejo šolati ob svojih stroških, n ti ne morejo pričakovati podpore od svojcev, morejo dobiti po 100 K podpore pri kmetijski družbi. Prosilec za psdporo mora svoji prošnji poleg navedenih prilog priložiti še: 8.) ubožni list in 7.) potrdilo, da je že najmanj dve leti bil za kovaškega pomočnika. Prošnje za sprejem v podkovsko šolo naj se do 25. junija t. I. pošljejo ravnateljstvu podkovske šole v Ljubljani. Šola bo trajala do konca decembra 1912. Kdor dobro prestane skušnjo, more po postavi iz 1 1873. dobiti patent podkovskega mojstra; brez skušnje pa ne more aihče postati podkovski mojster. Pouk v šoli je brezplačen, učenci morajo skrbeti h za hrano ter za potrebne učne knjige. Stino'anje imajo učenci v zavodu. Učenci naj se zglase en dan pred šolskim pričat kom v podkovski šoli na Poljanski cesti. Ker je v slovenskih deželah še vedno premalo v podkov-stvu izučenih kovačev, ki bi mogli zdraviti tudi kopitne bolezni, pa tudi premalo izurjenih oglednikov živine in mesa, naj bi skrbela županstva, da dobi vsaka občina vsaj enega dobrega kovača ter živinskega in mesovnega oglednika. Frančišek Povše, predsednik c. kr. kmetijske družbe kranjske. Zivinozdravnik Lovro Tepina, ravnatelj podkovske šole. Naznanilo. Skušnje na tukajšnji podkovski šoli se bodo vršile dne 27. in 28. junija t. 1., in sicer 27. skušnja iz podkovstva za kovače, ki niso obiskovali podkovske šole, 28. pa za učence podkovske šole iz podkovstva in ogledovanja klavne živine in mesa. Kovači, ki hočejo delati to skušnjo, naj vlože pri podpisanem ravnateljstvu do 1&. junija t. 1. prošnjo za sprejem k skušnji, ki naj ji prilože 1.) učno spričevalo in 2.) potrdilo o najmanj triletni službi kot kovaški pomočnik (Odredba min. za notr. zad. z dne 27. avg. 1873.)