Težave Ijubljanskega obveznega šolstva
Ljubljanske OIS in MIS Ljubljane skušajo družbeno uskladiti niz nastalih problemov osnovnega šolstva in specifičnosti, ki so nastale v Ljubljanskem srednjem šolstvu.
Dnevno se zatika pri nekaterih Ijubljanskih politikih, ki niso več sposobni regulirati vzgoje in izobraževanja pripeljanega v nemogočo situacijo. Politična boječnost jih omejuje, da intervenirajo glede ukre-pov, ki so nastali z uporabo interventnih zakonov in nekaterih nespre-jemlivih obrazcev SDK, ki jih birokrati izpolnjujejo samo po črki zakona.
Kot četrti zbor (OIS Ljubljana Center) smo na občinski skupščini 23. aprila 1987 pri problematiki družbenih dejavnosti, opozorili, da bo v jeseni prišlo do težav (brez potrebe), če se ne bodo naši delegati zavzeli glede primernejšega izvajanja nekaterih določil interventnega zakona. Ukrepi interventnega zakona se ne dajo enako izpeljati v vsej Jugoslaviji ker osnovni parametri med republikami in avtonomnima pokrajlnama niso primerljivi.
V SR Sloveniji imamo družbeni proizvod (za leto 1986) 148 v odnosu na SFRJ = 100%. Povprečni osebni dohodek je 145. Prispevnastopnja za vzgojo in izobraževanje se napaja iz takega osebnega dohodka. Naše združeno delo je zbralo sredstva. Z interventnim zakonom se ves denar blokira na podlagi parametrov ostalih delov  Jugolavije, ker sta družbeni proizvod in osebni dohodek na zaposlenega nižja. Indeks povišanja, ki ga družbene dejavnosti lahko dvignejo glede na lansko povprečje, gledano skozi kazalnike drugih republik je popolni nesmi-sel. Npr. če gledamo najtežjo situacijo, ki je v SR Makedoniji, kjer je družbeni proizvod na zaposlenega 75 in povprečje OD 70.
V Ljubljani ustvarja izpeljava interventnih zakonbv po kriterijih para-metrov, ki so med seboj neprimerljivi, napetosti in politično škodo na najbolj občutljvem delu slovenske državnosti, to je pri vzgoji in izobra-ževanju. Obstrukcija na tem delu nas res lahko usmerja na »nivo balkanizacije«, nikakor pa ne bo uspela izenačiti nekaj kar se izenačiti ne da.
Pozivam najprej našo skupščino vseh štirih zborov Ljubljana Cen-
ter, da s pomočjo svojih delegatov pojasni mestu, republiki in federa-ciji splet težav, predstavi probleme in zahteva rešitve za naše izobraie-vanje.
Ne pristanemo več na ukrep, da lahko država centralistično blokira zbrana sredstva (s pomočjo bank in SDK-ja), ki so namenjena vzgoji in izobraževanju. Onemogoči samoupravno dogovarjanje navznoter republike. Zahtevamo, da se ustavna določila dopolnijo tako, da bi omogočala neodtujljivo pravico samostojnega odločanja in razpola-ganja s sredstvi, ki jlh lahko slovenski človek nameni vzgojl In izobra-ževanju.
Naši predlogi gredo v smeri, da se vzgoja in izobraževanje izvzameta \z sistema družbenih dejavnosti. Mnogi že pišejo in razmišljdjo, da vzgoja in izobraževanje spadata v proizvodni odnos, da sodobna reprodukcija gospodarstva ni možna brez novih znanj, da mora biti • učitelj vrednoten vsaj 20% iznad povprečja v gospodarstvu, da samo z amortizacijskimi sredstvi ni moč obnavljati zastarelih objektov Sol, da se mora šolstvo tehnološko vedno na novo obnavljati, če želi zasledovati normalni tehnološki razvoj, itd.
Zanimivo poročilo sekretariata za informacije skupščine SR Slove-nije v članku »Stališča sisov so upoštevana« (»Delo«, 30. 9. 1987 str. 5), kaže na to, da se zaradi proceduralnosti (tudi počasnosti in nepred-videnih postopkov), včasih sami zaplezamo. Ne znamo hitro odločitl o stvareh, kar nam omogočajo že sedanji zakoni v republiki. Še manj znano ukrepati proti federaciji, ko ne upoštevajo nekaterih naših posebnosti. Vrednost pojasnila tega sekretariata je v tem, da sisi obravnavajo le zakone, ki urejajo vsebino odnosov v svobodni menjavi dela, ne pa tudi predpisov, s katerimi se ureja financiranje teh dejav-nosti. Tako v primeru izobraževanja sploh nimamo sistemskih rešitev, ki bi omogočale enakopravno kreiranje in vplivanje na odločilni dejav-nik - financiranje. Iz omenjenega članka je razvidno, če nekdo ne predvidi v programu dela skupščine SRS sodelovanje sisov kot četr-tega zbora, niti formalne možnosti za demokratično odločanje.
Miran Pirc