SLOVENKA LETNIK V. ŠTEV. 12. K STROKOVNI ORGANIZACIJI ŽENSTVA. SAVA. Da.......... Jaz tudi v trop, — ki se poti iii trudi, Ledino orje............—, Želim se vriniti, se mi ne čudi. F. Prešeren. Aforizmi o organizaciji slov. ženstva s posebnim migljajem na strokovno orga- nizacijo so i mene vspodbudile, da napi.šem nekoliko stavkov. In ker je moj namen, da bi po mojih skromnih močeh kolikor mo- goče pripomogla, da bi se strokovna orga- nizacija tudi že enkrat realizirala, bi mi bilo zelo ustreženo, ako cenjena »Slovenka« sprejme te moje vrstice v svoje predale. I jaz se popolnoma strinjam s tem, da bi se i me ženske morale združiti po stro- kah v posebna dru.štva, ki bi imela nalogo, priboriti ženskam one pravice, ki jim ome- jeni, nerazsodni ljudje (žal, da je takih ogromna večina in da jih tako malo misli s svojo glavo) in tudi kolegi tako radi odrekajo. Redkokedaj se mi je pripetilo, ko sem govorila s kakšnim kolegom o krivicah, ki se nam g-odé dan na dan povsod, da bi mi bil kdo pritrdil. No, pred ne- davnim se mi je vendar nekaj sličnega prigodilo, ali slučaj je tako nanesel, da nisem imela prilike se prepričati, je-li to bilo odkritosrčno mnenje, ali pa se mi je le tako pritrdilo, da ne bo preveč nepo- trebnega besedičenja. Največkrat pa, rekla bi skoraj: vedno, se zg-odi, da se naši moški koleg-i ob vsakem migljaju na krivice, ki nam jih delajo, izg-ovarjajo s tem, da žen- ska ne potrebuje toliko za življenje, da moški imajo navadno — družino, in z drugimi sličnimi puhlimi izgovori, katerim se že od daleč pozna, da nimajo drugega namena kakor dotičnika postaviti v milejšo luč. Pa, da začnem pri sebi : oglejmo si stan ženstva, h kateremu sama pripadam, t. j. stan izmed najzaslužnejših stanov za človeštvo, katerega udje si dan za dnevom kvarijo zdravje z neprestanim govorjenjem in poziranjem prahu za občno naobrazbo ljudstva — učiteljski stan ! Naj mi kdo trdi in dokaže, če more, da moje delo v šoli nima iste vrednosti, kakor ono mojega moškega kolege. Tega ne more nihče ! A ^az bi lahko s fakti dokazala, da delam mnogo, mnogokrat vspešnejše kakor marsi- kateri moški, ki ima gotovo trikrat večjo plačo kakor jaz; a vendar pri tem imam, kakor omenjeno, trikrat manjšo plačo. Naj bo ! Hočem upoštevati, da sem jaz mlada, sveža moč, ki je šele začela svoje delovanje in svojo karijero, a oni, kojega mislim, star, na polju poučevanja izmučen in po nezgodah potlačen individuum. Pa pustimo tega, in vzemimo mladega učitelja, ki je ravno tako navdušen in dela z istim v-spehom kakor jaz. Jaz imam torej svojih 20—24 ur na teden, ne vštevši ročnega dela, in istotoliko jih ima učitelj ; a zakaj moram jaz pri istem trudu, pri isteiti vspehu in v istih razmerah (mislim namreč starost in kategorijo) dobivati 200—300 kron na leto manj nego moj moški kolega? Kakšno prednost ima on pred menpj ? ]\Iorda to, da se je slučajno narodil kot mož?—Jeli to takšna zasluga in ali je to sploh zasluga ? — Nismo pač več v onih »blaženih« starih časih, ko so bile ženske moškim le v zabavo, in pa zato., da jim rode otroke, ter so gledali na-nje kakor na nižja bitja ; ko so se celo veleučeni cerkveni učeniki na cerkvenih zborovanjih prepirali o 313 tem, ali ima ženska dušo. . . Ali ponavljam: nismo več v onih časih ! Oni „zlati" časi so že davno minoli in, kar je za nekater- nike najbolj žalostno, se nikdar več ne povrnejo, nikdar več ! Sedaj se pač priznava ženski povsod, več ali manj, njeno intelek- tuelno vrednost in dosledno se mora pri- znati tudi njeno socijalno veljavo. Da sem torej jaz slučajno ženska, to še ni zadosten vzrok, da mora biti moje delo slabše pla- čano kakor moško. Ali ne samo v plačah, tudi v petlet- nicah (kvinkvenijih) se dela razliko med žensko in moškim. Ženska, ki je delala pet let, kakor moški, ni zaslužila, da se ji v isti meri ž njim poviša plačilo, — kakor da bi bila naša leta krajša od njihovih. Žal res, da si naši »gospodarji« niso izmislili ženskih let, ki bi bila manj vredna kakor moška, to se pravi — krajša. Tako bi se vendar zopet vse izjednačilo, ker, če bi bila ista krajša, bi jih pa več doslužile ter tako na vse zadnje na plači vendar dohitele svoje kolege. . . . Torej, kakor rečeno, tudi v kvinkvenijih smo na škodi nasproti svo- jim moškim kolegom, in sicer v tržaški okolici za celih 25 gl. pri vsaki petletnici. Ali to ni še vse ! Tudi za stanovanje se nam odmerja manjša odškodnina, kakor da ženska sama ne potrebuje toliko prostora za stanovanje kakor njen moški kolega samec, — ker je menda razmeroma manjša. Oporekalo se mi bo, da moški ima po največkrat dru- žino, dočim učiteljica, ko ima družino, ali drugače rečeno, če je poročena, ne služ- buje več. In, mimogrede omenjeno, tudi to je velika krivica, da se žensko, ki se je toliko let mučila in trudila, najprej, da se izuči, in pozneje kot učiteljica, da se j d potem, ko se je poročila, kot nerabno odslovi, ne da bi za svoj dolgoletni trud dobila letom primerno pokojnino ali vsaj od- škodnino. K prej omenjenemu ug^ovoru, da ženska nima družine, odgovarjam : kolikokrat je učiteljica primorana vzdrževati mater, brate in sestre! Znan mi je celo slučaj, kjer uči teljica vzdržuje svojo mačeho (drugo so- progo že pokojnega očeta) s celo kopo mačehinih otrok, t. j. svojih polubratov in sester, in to menda z »briljantno« plačo 60 kron. In kako naj se učiteljica v takih razmerah dostojno, svojemu stanu primerno oblači in, kar je najbolj važno, hrani z izdatno in dovolj tečno hrano, ki bi jo l;repila za njen težki poklic?! No upam, da takih slučajev, hvala Bogu, ni mnogo, ali vendar so. Sicer pa je nepravično in nenaravno, da pri plači odločuje družina ; ker potem bi moral učitelj, čegar družina šteje 10 oseb, imeti dvakrat toliko plače kakor učitelj, čegar družina šteje samo 5 oseb. Kje bi bila potem pravica? V službi mora veljati pravilo: enako delo, enake dolžnosti, enake pravice ! Kar zadeva torej manjše plače, manjše petletnice in manjše stanovanjske odškod- nine, bi to bile jednostavne krivice, ki se nam gode. Ali nam se godi celo dvojna krivica. Vsaka učiteljica namreč je primo- rana držati delo v svojem razredu, in če je to slučajno deški, pa v kakem drugem, mešanem razredu, kjer poučuje moška moč. Grez število ur, ki ga v vsakem razredu določuje urnik, in katero število je enako moškemu, mora imeti torej učiteljica vsak teden še tri ure ročnih del z deklicami. Na leto bi to pri nas znašalo približno 130 ur. Vi gotovo pričakujete, da bi za teh 130 ur morale še celo v slučaju, da so naše plače jednake moškim, tembolj pa v slučaju, da se to ne godi, dobivati pri- merno odškodnino. Ali glejte, kako se Vi grozno motite ! Bilo bi pač preveč, da bi me imele 130 ur več dela (to namreč sma- trajte kot nekako nagrado) in zraven še recimo 260 kron več plače. Nam je dovolj delo (vsaj tako lažje prebijemo čas), a de- nar — kaj bomo ž njim ! Torej ne le, da pri istem delu in istih dolžnostih nimamo iste plače, kakor naši 314 moški kolegi, ampak pri 130 ur daljšem delu imamo približno 400 kron na leto manj, ako računimo, kar je manj na plači, stanovanju in kvinkvenijili. Pri nas se torej ravnajo po geslu : čim več dela, tem manj plačila. Vse to pa sem na dolgo in na široko (no, sicer bi se dalo še marsikaj povedati) razpravljala zato, da znova enkrat poka- žem, kakšne in kolike krivice, materijalne in tudi moralne, se nam gode vedno in gotovo v vseh strokah. Naše prizadevanje bi moralo biti, da jih skušamo odpraviti, kolikor se da, ter da s časom pridemo do tega, ne le, da bomo za jednako delo imele enako plačo, ampak da bomo dobile tudi odškodnino za one ure, ki jih odslužimo pri ročnem delu. A to bi dosegle le s časom, in sicer po strokovni organizaciji učiteljic. Seveda bi bilo najbolje, da se vse učiteljice združijo v isto svrho, ne glede na narodnost in politčno mišljenje. A ker kaj tacega pri sedanjih narodnostnih pre- pirih in pri malo razviti zavesti jednako- pravnosti z moškimi, — saj sem večkrat sama slišala opombo, od kjer bi jo bila najmanj pričakovala, namreč od svoje izobražene koleginje : ..Kaj hočeš, ženske smo, moramo molčati!" kakor bi bila .slučajnost, da smo ženske, nedopustna pregreha, — ni pričako- vati, skušajmo se vsaj me napredne .slo- venske uč teljict, ki se zavedamo svojih dolžnos.i, pa tudi svojih pravic, krepko organizirati, da moremo potem kompaktno nastopati v dosego svojih pravic. Gotovo v isti meri, ali morda še v večji meri, kakor v na.šem stanu, se gode ženskam krivice i v drugih stanovih od strani njihovih moških kolegov. Ako pa nočemo, da se ne bo predcenjevalo našega dela ter ne špekuliralo na njem in na naših močeh, ker vsaj zdaj manj stanejo združujmo se v močna strokovna društva, katerim naj bo naloga energično poganjanje za dosego pravic, ki nam pristoje po božjih in člo- veških postavah. Ne podcenjujmo pa pr! tem »splošnega slovenskega ženskega dru.štva« ter pristu- pajmo mnogoštevilno, da s tem pripomo- remo tudi k splošni izobrazbi in probuje- nju slovenskega ženstva. Na delo, in Rog blagoslovi naš trud ! PRI KOLOVRATU. UTVA. Urno .se vrti kolesce, dekle prede tanko nit, skozi male šipe okna pada nanjo lune svit. Pada ji na lice vpalo in na terene nje lase ; v misli vtaplja dekle zalo se otožne in težke. Bilo je v spomladi rosni, ko je on jemal slovo, vzel s sabo nje np je jasni, vzel nje srečo vso s sabo. Drugič od tedaj doline, hribe krije sneg in led, on ne pride iz tujine, tuji ga objema svet. Tam dekle ga drugo čara z zapeljivimi očmi ; morda zanjo več ne mara, zanjo — ki tako trpi. Morila temna slutnja vara, morda pekla je šepet, ah nemara, ah nemara drngi vendar pride spet. In zastaja ji kolesce, z roko belo se podpre, trepetaje kot peresce ^ dekle mračno pred-se zre. V srce jad se ji ulega, luna gleda jo molče, a tam daleč — on prisega drugi ljubav in srce . . . HROSVITA IZ GANDERSHEIMA. DR. K. GLASER. GRADEC. Vsi odličnejši mlajši slovstveni zgodo- vinarji, ki opisujejo razvitek nemškega 315 slovstva v zadnjih tridesetih letih, n. pr. Bartels, Weitbrecht in drugi so jednih mislij V tem, da so Nemci, sicer sija)no zmagavši Francoze na bojnih poljih 1870. 1., znatno začeli nazadovati na kulturnem in literarnem polju, ker se je na Nemškem ugnczdila brezmejna spekulacija brez vsake trdne podlage. Nernci, opijanjeni po svol zmagi, so se udali mcgalamoniji in uživa- nju. Pred 1870. 1. je mnogo nemških pisa- teljev, posebno Židov zahajalo v Pariz, se navzelo tamošnjih idej, posebno nazorov na- turalističnih pisateljev, in so jili prenesli v nemške razmere, kamor pa niso sod le, in so s tem okužili nemško občinstvo. Še le v zadnjem desetletju, sodijo sesnobni nemški slovstveniki, se sploh nagiblje duševno de- lovanje na bolj zdravo stran s tem, ker je začela vplivati na Nemce tako zvana »Heimatskundc«, to je, začeli so naši so- sedi zopet se pečati z domačo »dušo<, svojim bistvom. Isto načelo velja za lepo- slovje tudi na .Slovenskem. Slovencem in sploh Slovanom ugajajo taki leposlovni pro- izvod, bodisi j)ovesti ali gledališčne igre, v katerih vidijo samega sebe kakor v zrcalu. Kar se pa tiče drugih struj duševnega gibanja, pa nam mnog'o koristi znanje o tem, kako so pri drugih narodih odlične osebnosti obdelovale razne stroke ali pa začele celino orati. Mnogo nam .Slovanom koristi, če se seznanimo posebno s slovan- skimi plemeni, z njihovim .slovstvom in socijalnim napredkom. Pa za sedajne čase tudi to ne zadošča več. Dostikrat se govori o svetovnem obzorju: posebno tam, kjer ga je najmanj. Slovensko ženstvo se je začelo organizirati, in si je ustvarilo tudi svoje glasilo, in je začelo marljivo študirati svoj položaj. Velik nemški patrijot, ki je bil v začetku pedesetih let vseučiliščni profesor v Gradcu in ki je letos umrl v sivi starosti, Karol Werhold, je bil pred polstoletjem izdal knjigo : »Die deutschen Frauen im Mittelalter«, ki seje 1846. 1. natisnila tretji krat. Tam pravi navdu- šeno proti koncu: »Und wenn über die Völker der eiserne Wagen der Geschichte rollt und die festen Burgen stürzen, dann hoffen die gebeugten Männer auf die Frauen, die Erzieherinnen der kommenden Ge- schlechter.« Drugikrat nameravam p'sati o vzgoji nemškeg'a ženstva v srednjem veku, ker je zanimljivo za sedajno dobo, za da- nes .Slovenkam narišem samo sliko odlične pisateljice, ki zasluži, da tudi .Slovenke kaj izvedo o njej. Kakor za časa Karola Velikega — je tudi za Otona Velikega (93Ó—973) veličina nemškega cesarstva koristila slovstvu. Oton je po vzgledu Karolovem skušal svojo ne- dostatno omiko razširiti s tem, da se je še v poznih letih učil latinščine ; poklical je na svoj dvor učitelje in znanstvenike, na primer slovničarja : Stefana in Gunzofa. Njegova mati Matilda, njegova druga žena Adelhajda in njegov najmlajši brat Br\ino so bili na glasu, da so fino izobraženi, osobito Bruno je bil dobro poučen v kla- sičnem slovstvu in v krščanskih pesnikih ; kot državni kancelar in višji škof v Kelnu (950—65) je podpiral bogoslovne študije. .Se bolj je raslo zanimanje za grško slov- stvo, ko se je Oton II. poročil 972. 1. z grško cesaričino Teofano. Gcrberg, neča- kinja cesarjeva, predstojnica samostana v (jandersheimu je daleč okoli slovela za temeljito izobraženo damo ; najbolj pa je zaslovela v slovstvu njena učenka Hrosvita iz Gander.sheima ; njeno ime se piše tudi Roswitha, Hrotsvîth in Hrotsuitha. Ne ve se, kdaj in kje se je narodila, kdaj je umrla ; razvidi se pa iz njenih spisov, da je bila nekoliko starejša od Gerberge in ji je tudi nuna Rikkardis bila spretna uči- teljica. Bistroumna, pobožna in v latinskem slovstvu za one dobe dobro poučena dek- lica si je izbrala pesništvo za svoje torišče, na katerem je svoje duševne moči -— skromno jih je imenovala ingenislum — hotela porabiti v slavo božjo. Po nekem podvrženem Jakobovim evangeliju je v 316 859 šestomerih zložila življenje Marijino. Ko se ji je dokazalo, da evangelij sv. Ja- koba ni pristen, ni hotela vničiti svoje pesmi, nego rekla je : »Morebiti pa je ven- der pristen.« Od slej so podatke v pod- vrženih evangelijih smatrali za legende, in če so bile porabljene v lepi pesniški obliki, se jim ni ustavljal nihče, timveč .skoz sto- letja so Hrosvito posnemali drugi pobožni pesniki; torej je ženska ledino orala v tej stroki pesništva. Hrosvita opeva jako ži- vahno svoj predmet, bodisi, da se opira na legendo samo, bodisi, da se slobodno gib- lje p(i nagonu svoje domišljije. Ko popi- suje beg Jezusovih starišev v Egipet, pri- poveduje, da je sveta rodbina hotela med potom počivati v neki špilji, da so prilezle grozne kače in da so se pred Jezuščkorn ponižno zvijale v prahu, da je dete božje samo tolažilo svoje zastrašene stariše, da so tigri in leopardi spremljali božjo rod- bino skozi puščavo in da se je na migljaj božjega deteta sklonila celo orjaška palma, naj bi se utrujeni popotniki okrepčali z njenim sadjem : Otrok preljubi na nedrijah matere božje K palmi visoki v ponižnosti tak bescduje : »Palma, nakloni se, nagni ponosno vejevje. Da od sadja si mati nabere po volji !« Tak je del otrok ; glej, drevo ponižno se skloni K nogam preblažcne Matere božjega sina. Ko je palma poslušna znebila se sadja. Ni si upala dvigniti glav k Mariji Nego povelja jc čakala božjega sina. Jezus je rekel drevesu : „Zdaj vzdigni se, palma [pokorna. Družico tistih dreves te je Bog bil iz\olil, Ki jih večna je roka vsadila vara v raju. Slava se bode ti pela v stoletjih nastopnih ; Palma, ti zmago oznanjala bodeš predivno ! Tajnostni vrelec prebistre se vode naj tukaj Odpre, kjer šir'jo se korenike ti čvrste !" Predno je Jezus to rekel, šumljal je vže vrelec, brčno je spremstvo zahvalilo božjega bina. Ko je zagledalo bistro vodovje studenca. In si s studenčnico čisto vgasilo žejo. Opevala je Hrosvita vnebohod Kristov, sv. Gangolfa, sv. Pelagija, sv. Dijonizija, sv. Nežo, cesarja Otona [., vicedoma Teo- fila in drug-e. Bolje pa, nego po teh epskih pesmih, se je proslavila po svojih gledališ- čnih igrah, katerih je spisala šest. Hotela je izpodriniti rimskega dramatskega pes- nika Terencija (18=5—159), ki je v dobi 166—160 pred Kristom posnemaje (xrka Menandra, v svojih ig-rah predstavljal ne- nravno zasebno in rodbinsko življenje višjih krogov v Atenah in v drugih grških me- stih. Bil je Terencij ljubljenec v omikanih krog-ih. Hrosvita toži : Mnogo je katoliča- nov, ki zaradi uglajenega jezika preširnost paganskih knjig stavijo nad sv. pismo ; tudi takih je dosti, ki so sicer vdani sv. očakom, prezirajo dela drugih paganov, pa radi čitajo tvorbe do-mišljije Terencijeve ter se omadežujejo z znanjem malovrednih reči, na.slajaje se ob lepoti jezika. Zatorej jaz, močan glasnik Ganderheimski (Clamor validus Ganderheimensis) nisem smatiala za poniževalno, z ozirom na besedilo po- snemati tega pisatelja, katerega drugi vi- soko čislajo; naj se na isti način, kakor se opisujejo ostudni čini pohotnih žensk, po mojih slabih zmožnostih slavi hvale- vredna čistost svetih devic. Dostikrat me je res sram, da moram opisati gnusno ne- umnost nedovoljene ljubezni in navajati kočljive dvogovore o rečeh, »katerih bi ne smelo slišati uho; če bi pa opustila to, bi ne dosegla svojega namena.« .Res je čudno, da je po .Seneki minolo blizo tisoč let, predno se je začela razvijati krščanska dramatika. Filosof in dramatik Se- neka je bil 65. 1. po Kristu na smrt ob- sojen, ker se je trdilo, da ga hoče zarota Bizonov povzdigniti na cesarski prestol; način, kako hoče umreti, se je prepustil njemu samemu : prerezal si je žile. Gleda- liščne igre za časa rimskih cesarjev so širile gnusno nenravnost. Vsem omikancem, katerim je bilo do krščanstva, se je gabilo gledališče. Kakor Terencij, je tudi Hrosvita spi- sala šest gledališčnih iger : v petih je po- rabila ljubovne razmere za snov, »(iralli- 317 canus« je bil vojskovodja Konstantina Ve- likega in se je zaljubil v cesarjevo hčer Konstantine. Dva kristijana, Pavel in Janez, sta pri.šla v Konstantinovo vojsko In sta povzročila, da se je Gallikan pokristjanil, obe njegovi hčerki ste postale nune, (xalli- kan sam je za časa Julijana Odpadnika storil mučeniško smrt. Igra nosi ime tega mučenika. Igra »Dulcicij« ima tudi komične pri- zore. Cesar Dijoklecijan je plemenite tri device Agapo, Ilijonijo in Ireno izročil prefektu Dulciciju, ker so se branile v zakon vzeti prve dvorske dostojanstvenike. Dulcicij jih je zaprl v neko kuhinjo, kamor se je po noči sam prikradel. Razum mu je hipoma zatemnel in v tej zmoti je obje- mal in poljuboval — piskre, ter se popol- noma umazal. Ko je zapustil kuhinjo, so njegovi vojaki mislili, da je strašilo, in so zbežali. Hotel je teči pred cesarja, pa stražniki so ga stcpli in odpodili, še le doma pri svoji ženi se je Dulcicij zopet zavedel. Ukrenil je grozno se osvetiti de- vam ; Agape in Ilijonija .ste umrle v ognju, Ireno pa so angeljci zanesli na visoko goro, kamor vojaki niso mogli priti ; vojskovodja jo je dal s pušico ustrel ti. — Ce vojaki niso mogli blizu, je tudi niso mogli ustreliti ! Junak tretje igre je K a 1 i m a h. On ljubi lepo Druzijano, soprogo Adronika v Efezu. Ona ga odbije in si želi nagle smrti, da bi ušla nevarnosti, in prošnja se usliši. Kalimah podmiti Fortunata, čuvaja groba, dr. bi videl mrtvo ljubljenko, pa velika kača usmrti oba. Kristus se prikaže Janezu in Androniku, ki molita na grobu Druzija- ninem, in jima naznani čudež. V Kristovem imenu vzbudi apostol Janez zopet v življe- nje Kalimaha, ki se izpreobrne, in potem Druzijano, ki bi rada videla oživljenega Fortunata. Ta pa zavida Kalimaha in Dru- zijano in pride v pekel. — Tu se vidi dosti neverjetnosti. Zakaj bi si poštena soproga morala želeti smrti, če je kdo zalezuje ; ves zapletek dejanja ni naraven. Četrta in peta igra, »Abraham« in >Pafnucij«, imate blizu isto snov; zarad tega vsebino samo jedne! Puščavnik Abra- ham je siroto Marijo v puščavi odgojil za slavo božjo. Odrastlo v krasno devo jo je onečastil drug menih. Zbežala je v svet in postala pobotnica. Osiveli Abraham jo je šel iskat in jo našel v brlogu pregrehe. V dolgem dvogovoru jo pregovarja, naj nastopi drugo pot. Dolgo omahuje je vskliknila : D.a morem nadjati se oprosčenja, Podvrgla bi bi pokori se najliujši. Abraham ji odvrne : Usmili mene se, ki radi tel)e .Sem prišel daleč sem. Obup opusti, Ivi je najgrši vseli človeških <;reliov. Za veduo je izgubljen, ki obupa. Da Bog bi grešnika se ne usmilil. Kot drc)bna iskrica ne more vzgati Morja, ki obkrožuje širno zemljo, Tuko najhujši grehi nas Zemljanov Xc vničijo nam milosti pri Bogu. Ona se je izpreobrnila in postala ju- naška spokornica. — Hrosvitine igre niso razdeljene v po- samezna dejanja, tudi se pogreša primerna razdelitev prizorov, da bi se igre mogle predstaviti, tudi ni rabila vezane oblike v govoru ". laže bi se primerjale epskim le- gendam, vse je primitivno in najivno, pa iz njih se vender razvidi nadarjenost, zani- manje za najglobljejša človeška vprašanja, realistično opazovanje in navdušenost za najvi.šje idejale. Tu so prvi početki poz- nejše legendske drame v Špancih. Posvet- njaki so izpoznali, da njena dramatska umet- nost ni dosegla Terencija, pobožnim ljudem pa je podajala preveč erotičnih snovij, in zarad tega so se odvračali od teh prvih cvetk krščanske dramatike.*) Bržkone ni nobene pisateljice v sve- tovnem slovstvu, s katero bi se bili res- *) Baumgartner, Geschichte der Weltliteratur 4. B. p. 349. 318 nobni možje p(.'čali v toliki meri, kakor s Hrosvito. Njena dela je našel humanist Konrad Celtes okolo 1492. 1. v benedik- tinskem samostanu sv. Emerana v Regens- burgu in jih je izdal v Norimberga 1501. leta z naslovom: Opera Hrosvitae illustris etc. Na novo so jih izdali H. L. Schurz- fleisch v Wittenbergu 1701. leta, Migne (Patr. lat. CXXXVH.)*) J. Bendixen, Lü- beck i!^57., K. A. Barack, Nürnberg 18iH. Doktorski diplom sta si s svojimi razpra- vami o Hrosviti pridobila: G. Freytag, Breslau 1839., A. H. Hoffman v. Fallers- leben, Breslau 1839. O pristnosti njenih spisov je dvomil slavni avstrijski zgodovi- nar Aschbach, bivši vseučiliščni profesor na dunajskem vseučilišču 1867. (Sitzung.s- berichte der k. k. Akademie der Wissen- schaften) n. izdaja 1868.; zagovarjal jo je R. Köpke, Zur Literaturgeschichte des X. Jahrhundertes, Berlin 1807.; E. Bernheim, (Lehrbuch der bist. Methode, Leipzig 1894.) jc označil Aschbachovo delo kot »abschre- ckendes Beispiel von Hyperkritik.« Posebne knjige in razprave o Hrosviti so pisali dalje : Ch. Magnin, (Revue des Deux Mon- des) 1839.; Ph. Chasles, istotam 1845.; E. Dorer, Roswitha die Nonne von Gan- dersheim, Aarau 1857. ; F. Löher, Hrot- svitha und ihre Zeit, München 1858.; H. von Walderdorf (Verhandlungen des bist. Vereines für Oberpfalz.) in Grashof »Das Benediktinerinnenstift Gandersheim und Hrosvitha, »die Zierde des Benediktiner- ordenst (Studien und Mittheil, aus dem Benediktincrorden B. V—VH. 1884—86). Ker so se torej Nemci, Francozi in Angleži bavili s to izredno žensko pisate- ljico, se tudi naše ženstvo nekoliko seznani ž njo. *) Samo slavospev na Otona I. Pertz Monu- menta hist. Germ. IV. p. 317. seqq. TVOJE STRUNE. UTVA. Srca zaprašene strune zopet dragec, asoniraš, nekedanje čarokrasne melodije spet mi sviraš. All, glasovi so ubraui, le ulio mi ni več tisto, da bi čulo, kakor lani, vse tako lepo in čisto. ZA SLOVENSKO UNIVERZO V LJUBLJANI. v SLOV. PKEHLEDU" PRIOBČIL STEPAN RADIĆ.POSLOVENTL F. L Od druge polovice minulega stoletja študira na treh nemških univerzah (dunaj- ski, graški in insbruški) na stotine narodno probujenih Slovencev, Hrvatov in .Srbov. A še le te dni je ta vseučiliška mladež prvič vsa možato manifestovala za prospeh slovenske univerze v Ljubljani. Ta mani- festacija ni nasledek globoke narodne za- vesti in resnične kulturne potrebe, ki bi jo najbolj morala čutiti mlada srca, vzgo- jena v narodni sredni šoli in prisiljena pozneje študirati na tujem visokem učilišču. Hrupni projav jugoslovanskih akademikov — zlasti na Dunaju — je takrat samo reakcija nekaj proti brutalni brezobzirnosti ne le nemško-nacionalnih kolegov, ampak tudi mnogih vseučiliških profesorjev, da, do izvestne mere i samih akademiških ura- dov, nekaj pa je to protest proti zamišljeni ustanovitvi univerze v Trstu, ki jo vsi ita- lijanski činitelji zahtevajo z neodstopno vztrajnostjo i — kakor se vidi — tudi z veliko nado v hiter u.speh. Kakor nobena reakcija tako tudi to gibanje za slovensko univerzo nima zato velikega političnega pomena, pa tudi njega moralni pomen je dokaj majhen. Pred vsem je treba uvažiti, da velika večina južnih Slovanov ide navdušena na »študije« v daljno dunajsko veliko mesto, kjer je tako lahko provesti mnogo študentovskih po- 319 nočnih zanimivili dogodlcov, nc da bi o tem zvedel kdo drug nego »enako misleči« kolegi . . . Razen tega študije v državnem stolnem mestu spletajo same avreloo uče- nosti med slovenskim, hrvaškim in srbskim ljudstvom. In imponovati ljudem je dosedaj praviloma najvišji ideal nele stare, ampak tudi mlade jugoslovanske inteligence. Y ostalem študije na univerzi nemški močno vplivajo tudi na misel prebivalstva mestnega, pa i na krog'e uradniške, dasi se tu ne le sluti marveč tudi ve, kako se »študira« v tujih kulturnih centrih, kjer akademiki nemajo — i tudi ne morejo imeti — prirojenega kroga za svoje kulturno delovanje in kjer so vse njih narodne dolžnosti izčrpane z zapisom v narodno akademiško društvo, z ustno ali pismeno hipno demonstracijo za katerega narod- nega velikana, ali proti kateremu narod- nemu škodljivcu. In zato poziv dalmatin- skih slušateljev dunajske univerze do ob- činskih zastopov in drugim korporacijam ne doseže občnega oglasa, kakoršen se pričakuje. Na slovenske korporacije se na ta način niti ni apelovalo (??). V tem, da še sedaj — skoro sto let po narodnem probujenju — akademiška mladež vede tako važno kulturno akcijo, a se ji odlo- čilni činitelji — izvečine ali vseskozi že narodno misleči — brezdelno divijo ali ji dobrosrčno opravičujejo mladeniško vroče- krvnost, moramo videti eden izmed najža- lostnejših dokazov nepopolnosti narodnega probujenja južnih Slovanov, iz česar narav- nim potem izvira njih današnja politiška neuspelost i slabost. Morebiti g. Radič tu preveč očita jugo- slovanskemu občinstvu ; res pa je, da je večina vsaj ljubljanskih voditeljev dvomila o mogočnosti slovenske ali slovensko-hrvat- ske univerze, češ, da ni učnih moči ; to mišljenje je znak slabosti, ki vsakemu ko- raku jemlje elementarno moč prepričanja o izvršljivo.sti ; naše zahteve dobe s tem bledoto obupa in ne imponirajo nikomur. K POGLAVJU :ALKOHOLIZEM.*) X.Y. Leto, ki se nagiba k svojemu zatonu, nas je v marsičem neljubo presenetilo. iNIed vsemi dogodki, ki so se letos razvili v okviru naše ožje domovine, so name na- pravile najgloblji utis zadnje porotne raz- prave na slov. Štajerskem. In mislim, dt|. nisem v tem oziru osamljen. Komur je na srcu bodočnost našega naroda, mora vpra- šati po vzrokih, ki so rodili toliko brezpri- mernih zločinov v razmerno tako kratki dobi. Naši politični listi odgovarjajo na to vprašanje se svojega strankarskega stališča, in zato krivično. Kdor hoče moralno od- govornost za štajerska grozodejstva naprtiti posameznemu stanu, ta ali ne m's!i daleč ali pa hote in vedoma prikriva resnico. V enem takem slučaju gotovo nismo imeli opraviti z resnim možem, kajti tak bi ne bil zag-rešil nezaslišane surovosti, da je mogel v isti notici, v kateri govori o vzrokih žalostnega moralnega propadanja našega naroda na .Štajerskem, zbijati tudi slabe dovtipe. . . . Vprašanje zaslužuje pozornost vseh ro- doljubov ; skušajmo se torej resno pečati ž njim ! Zločini, s katerimi se je zlasti Mari- borsko porotno sodišče imelo baviti v mi- nolih zas"edanjih, niso produkt trenotka, kar bi se moglo reči morda o posameznih slu- čajih. Število omenjenih zločinov in njihova kakovost nas silita, da moramo sklepati na občo strašno bolezen, ki se je razvijala že dolgo v sredini našega naroda, ki je zdaj z vso grozo bruhnila na površje in ki ne izgine kmalu in zlepa. Ti zločini so sad dolgotrajnega demoraliziranja, znak obče degeneracije. *) Ime pisca, ki sprejema vso moralno odgovor- nost za ta članek, je uredništvu znano. — Prepričani smo, da pisec stvari vidi prečrno. Ker pa se nam zdi potrebno, da se spregovori enkrat jasna beseda o pijan- čevanju v nekih krajih naše domovine, priobčujemo članek nespremenjen z željo, naj si vsakdor sam izlušči iz lupine jedro. Op. ur, 320 Moti sc, kdor misli, da je te žalostne prikazni zakrivila duhovščina kot taka. Raš v zadnjh letih se je na spodnjem Štajer- skem sistematično izpodkopavalo ugled du- hovnikov, in ravno v krajih, kjer so dozo- rela ona nenavadna zlodejstva, je najbolj razširjen list, ki zaslužuje prokletstvo vsa- kega poštenega .Slovenca, ker pod krinko svobodomiselnosti ruje proti naši narod- nosti.*) S tega pa bi se dalo narobe skle- pati, da je baš v tem iskati vzroke nravni propalosti našega naroda na Štajarskem, ker se je tam začelo izpodkopavati spošto- vanje do duhovništva. Toda, kdor bi tako sodil, bi se isto- tako motil. Samo to razmišljanje, da je protiduhovniško in protiversko gibanje na Štajerskem še le razmerno mlada, a ven- dar tako strupena rastlina, in da še deluje med našim ljudstvom na Štajerskem mnogo starejših duhovnikov, katere ljudstvo po vsej pravici časti in spoštuje kot svoje največje prijatelje in dobrotnike, nas mora prepričati, da niso krivi večkrat omenjenih zločinov ne duhovniki, ne njih nasprotniki kot taki. Kakor povsod, tako je pač tudi tukaj najbliže resnici, kdor se drži sredine : krivi so eni in drugi ! Da to svoje menenje pojasnim, moram poseči malo dalje ter opisati nekol'ko živ- ljenje, šege in običaje našega ljudstva na .Štajerskem, pa tudi navade naše »liberalne« in »klerikalne«, narodne in nemškutarske inteligence. Opažam pa, da sem v Sloven- skih goricah vzrastel, da so mi razmere precej dobro znane ter da o posameznih slučajih lahko poslužim z imeni in krono- loškimi podatki. Ako pride tujec v Slovenske gorice, recimo iz Ljubljane, mora na prvi hip opa- ziti tiste majhne kočice, s katerimi so po- suti grebeni naših valovitih tal. Druga pri *) Mislim, da ve vsakdor, da ne menim kakega ljubljanskega lista. Op. pis, drugi, izvečine borne zunanjosti, še s .slamo pokrite, — vmes seveda tudi semtertje bogato opravljene zidanice — se te hišice v mnogem razlikujejo od hiš naših belih vasij ob vznožju hribov in sredi ozkih do- lin. — To so viničarske hiše. V njih živo- tari najbednejši proletarijat slovenski : vi- ničarji. To so vam ljudje, ki doslovno nimajo toliko svojeg'a, kamor bi glavo položili. Še borna živina navadno ni njih last. Kjer vlada gmotna revščina, tam najdete mno- gokrat tudi nje sorodnico — nenravnost. Nikakor nočem dolžiti naših viničarjev v tem oziru kake krivde ; oni si niso ustvarili razmer, v katerih mortijo života- riti. In poleg tega vem, da so med njimi častne izjeme, ki so si s pridnostjo in po- štenim delom od ust prihranili toliko, da so si kupili majhno posestvo ter se tako povspeli nad stan, v katerem so bili rojeni. Toda take izjeme potrjujejo le pravilo, da je naš štajerski proletarijat po razmerah takorekoč predestiniran za dosmrtno gmotno in duševno bedo. In takega proletarijata postaja vedno več in več ! Le poglejte v lepe vasi, kjer so se nam rodili možje kakor dr. Prelog in njegov sorodnik -¦- kardinal Missia, to- rej v vasi, kjer se zadnji čas bahato šopiri nemškutarstvo, in naj vas pelje kdo na občinske pašnike . . . Tam najdete hišice, docela podobne viničarskim kočam. Tu sta- nujejo »bivši ljudje« nekdanji premožni kmetje, ki so prišli na boben pa se jih je občina usmilila ter jim odkazala na občin- ski zemlji prostora, da si napravijo tam- kaj skromno zatočišče. Vprašajte, kaj je spravilo te nesrečneže v tak položaj, in odgovori se vam ; vse je zapil ! Začel se je bratiti z mestno, tujin- skega duha navzeto »gospodo«, zanemar- jati gospodarstvo, prepirati in tožiti se z ženo in sosedi, in evo ga : žrtev združenih zlih sil : nemškutarstva in alkohola ! 321 Toda na rovaš poslednjega moramo zapisati večjo svoto ! Jaz si usojam trditi, da je alkoholizem glavna nesreča našega naroda na Štajerskem in da nas ne uniči ne germanstvo ni madžarstvo, ne »lihe- ralstvo« ni »klerikalstvo«, ampak — alko- hol, ako vse, kar pošteno ljubi svoj rod, ne zastavi vseh sil. da se upremo temu zlu. Tiste viničarske koče so zidane nad globokimi kletmi ali »pivnicami.« Nekdaj so te kleti hranile bogate zaloge žlahtnega vinca, — dandanes so take izjeme redke, ker slovenski kmet mora dati svoje vino kramarju v poplačilo — žga- nj a, ki gaje tekom 1 e t a z n o s i 1 n a svoj dom. Daje ta »žganjica« strup najhuje vrste, si lahko mislite. Odkod bi bogateli n. pr. Ptujski nemškutarji, če bi slovenskim kme- tom prodajali kolikor toliko zdrav, t. j. fuzla prost špirit ? Da kramarji, ki zadnji čas kakor gobe po dežju nastajajo v vsaki zakotni vasici, še po svoje preparirajo to nesnag-o v »bla- gor« slovenskega ljudstva, o tem ste lahko prepričani, ako vam povem, da so ti kra- marji izvečine pijonirji nemškutarstva in kolporterji gori navedenega trikrat zločest- nega lističa . . . Tako je, gospoda moja ! Kdor je živel v Slovenskih goricah, naj mi pove, če pozna rodbino, v kateri bi alkohol ne za- krivil vsaj ene znatnejše nesreče ! V Slovenskih goricah se vam ne pije, tu se »žre«. Malo deco začnejo siliti, da se navadi že zgodaj na neprijetno kiselo teko- čino, ali pa tudi na ostro pekočo ... So hiše, v katerih od trg-atve, ali od pobira- nja sadja, do spomladi ne pokusijo vode ..., kjer je 4—5 letnim dečkom odprta klet, da si sami hodijo na cev iz trsja jemat vina, jabolčnice ali pa vsaj »pikole.« Ce kdo posvari take brezvestne ljudi, naj deci ne dajejo piti opojnih pijač, porečejo ti, da ni res, da bi to škodilo ; J. J. gaje tudi pil že v povojih, pa je vendar »gospod.« Ker jim ni mogoče dokazati, da so na svetu tudi jako preprosti »gospodje«, ne opraviš s takimi argumenti ničesar . . . Štajerci pijejo skoro brez izjeme ; sta- rodavno žilavost innarodno-politično gibč- nost so že zalumpali, in če bodo nadalje- vali v tej smeri, zapijejo nam še krasni južni Štajer ! Kakor sem že zgoraj namignil, je ne- sreča postala zadnji čas še večja, ker je ljudstvo — možki in ženske — začelo piti »žganje«. —Jaz se še živo spominjam, kako so se pred leti delavci branili pri kosilu ali za juž'no žganja, kako jim je bil naj- lahkejši pikolit ljubši. Dandanes so kra- marji ljudstvo že toliko prepravili, revščina je že tako narasla, da je postal fuzel naj- cenejša in najljubša, ker najizdatnejša pi- jača . . . Lahko bi mi kdo ugovarjal : vse to so žalostne resnice ; razmere so nanesle tako* — toda kako moreš tega zla dolžiti inte- lig-enco ? Da se opravičim ! Videl sem župnike in kapelane, ki svojo posebno naklonjenost svojim izvoljencem dokazujejo v — pivnici. Poznal sem sicer izieme — tak n. pr. je bil pokojni pisatelj Davorin Trstenjak ! Vprašajte naše dijake srednješolce, kje so se navadili pijančevati, in če so odkritosrčni, odgovori vam marsikateri : pri gospodih ! Ali ste videli v Slov. goricah vese- lico, pa bila »primicija« ali »slovenščina« v proslavo Miklošiča ali Trstenjaka, kjer bi se, pardon ! ne žrlo vina in piva, drugo jutro po prebedeni noči pa žganja ? Ali ste bili na kakem občnem zboru kakega pevskega ali bralnega društva, ali pa na kakem političnem shodu, kjer poročajo n. pr. poslanci, ti »poklicani« voditelji naroda, pa da bi se tak shod ugodno razločeval od pijančevanja v kaki umazani beznici? Jaz iz svoje skušnje ne poznam takega slučaja. Dogaja se celo, da obstoji vse narodno in politično delovanje 322 skupine naših narodnjakov v ka- kem okraju edino le vtem, da se podajo 2 —3 krat na leto skupaj v »vrh«, kjer se ob obsežnih sodih strašno navdušujejo za našo milo domovino.... Želite morda, da govorim jasnejše ? Take vzglede daje štajerskemu kmetu in viničarju slovenska inteligenca, posvetna in duhovna ... In narod posnema »gospode« in »škrice« ; tudi on se hoče semtertje navdušiti za slovenščino, ali pa za mestne nemškutarje, novejši dobi tudi za »dohtarje«, ali pa za »gospode«. In ker nima vina, pije fuzel ! In tako se godi, da nekdaj skrben, dober mož po cele noči kakor besen raz- bija v svoji goli bajti, da nekdaj pohleven sin, »navdušen« od žganja, pretepa svojo mater, ki se je zanj mučila vse življenje, ki je vse žrtvovala, svoje zdravje in srečo svojih ostalih otrok, — in godijo se zlo- čini, kakor jih je razkrila minolo leto Ma- riborska porota. Da, gospoda iz štajerske inteligence, na vas pada velik del odgovornosti za ona grozna dejanja ! Nočem moralizirati. Toliko naj rečem k zaključku, da treba mogočne akcije proti alkoholizmu na .Štajerskem ; da naj naši poslanci, če jim je kaj za blagor naroda, zahtevajo, da napredna Avstrija posnema enkrat barbarsko Rusijo ter uvede mono- pol na žganje ; da naj kmetijske zadruge skrbe za to, da se naš kmet reši iz kremp- ljev nemškutarskih prekupcev, ki odganjajo tuje vinske trgovce že z železniških postaj, češ, tu letos ni vina, da potem lahko oni pobašejo vse vino za smešno nizke cene kot ekvivalent za prodani fuzel, — in da se naj tisti gospodje, ki s prižnice rohnijo proti »Slovenki«, rajši pridružijo poštenemu slovenskemu listu, ki si je postavil nalogo, da se bori po svojih skromnih močeh proti nenravnosti in njenemu glavnemu vzroku ¦— proti alkoholizmu. Pridružijo naj se na- šemu poštenemu prizadevanju vsi pravi rodoljubi, čeprav jih morda kaka odkrita beseda naseggi glasila ~ neprijetno dirne ! NAJRAJŠE. VANDA. N.ajrajse zrem v zvezde, sijale so nekdaj na naju ; najrajSe sem luni nasproti, tu doli v tem raju. Veselo se takrat je nama smehljala, ko sva si med vrsto stezic, med grmi in vonjem cvetic na morski obali zavetja iskala. Najrajše valovja še slušam buéanje, spominja na tvoje sladko šepetanje ; najrajše stopicam po rojstveni vasi, kjer bili s teboj so najmičnejši časi. PRI VODNJAKU. DR. LAZA K. LAZAREVIĆ. S SRBSKEGA PREVELA LEDA. Kakor popihava veter, tako se z brazd kakor neki beli strahovi vzdigujejo prameni megle ; plavajo na stran, na ka- tero veter veje, potem pa se ti v drobnih, belkastih kristalčičih kakor nakit vesijo ob brado in brke in konju ob dlako. — To je, kar jaz pravim : ako niso muhe, pa je ivje ! Noge zmrzavajo, oči pa se solze. Že niti žganje ne more več segreti src, in ti se nepotrpežljivo oziraš, ne bi li kje zagle- dal hiše in gospodarja, ki ima gosta rad. Jaz, bogme, vem, kam pojdem. — Jaz pojdera k Matiji Djenadiču. Tisto je nje- gova hiša, pred katero neprestano na slivi čutura visi s prekuhanim žganjem! Kdor- koli mimo pride, naj srkne ! — tako hoče Matija. A če mu prideš v hišo, na rokah te bodo nosili . . . Pa res, čisto mrzi se mi, da bi pripo- vedoval, to treba videti. Kakšna je to hiša, starodavna zadruga — cela vojska ! Le pridi zvečer, in da te pričakujejo, pa te sprejme ena sinaha še na cesti z gorečo tresko v roki. Druga stoji v sliv- njaku, tretja pred hlevom, četrta odganja 323 pse, peta v kuhinji, šesta v sobi, kamor te vodijo — cela gostija ! In vse je pri njih veselo, vse skromno, vse zadovoljno. A Bog- ti ne daj, da bi se stepel s kom iz njihove hiše, kajti šestorica njih je v vojski, a ed(;n je baš pravi vojak, v sto- ječi vojski, pod zastavo v Belgradu. In oni ne potrebujejo tujih ljudi*) na delo — čemu jim bodo tuji ljudje pri toli- kih rokah? Pri njih lepo orjejo trije plugi brez prestanka ; in kedar pridejo trgovci, da ločijo (debele) svinje, se pri Matiji mošnja dobro napihne. Tega njihovega Arsena poznam še, ko je bil fant. Potegnil je izza pasa piščalko — dvocevko, pa je ves čas žvrg'olel poleg- Burmazovičeve hiše. Pri Burmazu pa je hči — hči in pol! Ako pojahaš, kakor pra- vijo, mimo nje, pa da ona obrne tiste čudne oči, hipoma ti mrkne zavest, in ko- maj se držiš na konju. Toda Arsen se je navadil na njene oči in ne boji se jih. Zavil je nogo na kol (v plotu), z laktom se podprl na drugo ter na pest naslonil lice, pa govori ž njo : — Sram me je zares, da bi omenil očetu, a dedu bi pa že celo ne smel nika- kor ! Zares, čeprav bi vedel, da te nikdar ne vzamem ! Anoka ni zarudela, kakor bi trebalo. Lokavo je pogledala izpod očesa, nagnila se malo na stran in, prikrivaje jezo, rekla : — Pa dobro, le pusti ! Jaz vzamem Filipa ISIaričića ! — Koga ? Ali ti misliš, da bi te jaz dal komurkoli drugemu ! Veš, niti kost pri kosti bi mu ne ostala, kdor bi te samo s prstom prijel ! Anoka je razvajeno zateptala z nogo ob zemljo, izbočila prsi, vzdignila glavo ter jo nagnila vznak : — F ? In ti bi menda htel, da bi jaz sive kite plela? Vis, prosim te! *) „Moba" t. j. sosedi si pomagajo brezplačno pri delu. Po dne delajo, zvečer pa se vesele pri plesu itd. Ali Arsen tega že ni več čul. On .se je skoro zadušil pod njenim vratom, zagra- bil jo je za roko ter potegnil h kolom in k sebi. Ona se je nekoliko branila, a pri- hajala je bliže in bliže ; in prevzemal jo je tajinstven ogenj, ko se ji je moška roka ovila krog pasu. Dobro dekle, da je Burmazovič ni tako strašno razvadil. Pa kaj je mogel storiti ? O koleri mu jih je umrlo toliko iz družine, da je potem držal Anoko kakor malo vode na dlani. Ni dobro razvajati deteta in mu popuščati, pa da je edino na svetu. Nika- kor ne ! Ta večer je prišel Arsen celo zamiš Ijen domov. Cesar nikdar ni imel navade — îiajprej je stopil v klet ter dobro potegnil na leseno cev iz dvovedernjaka ; a drugače on ni nikdar pil. Potem je sel na štor ter ostal sam v mraku, pa je gledal življenje na dvorišču. Skozi odprta kuhinjska vrata je bilo videti, kako je plapolal ogenj z rude- čim plamenom ter lizal železni kotel in verige, na katerih isti visi. Arsena samega je začel prevzemati nekak ogenj ; bilo mu je vroče, in on se je čudil, kako je to, da ga celo iz kuhinje ogreva tisti plamen. Mimo ognja po dvorišču pa so vsaki hip hodile črne človeške podobe in psi. Iz hleva se je razlegalo topotanje konj, pred kletjo so spreževali vole, s katerimi se je bil ta hip vrnil Nenad iz mesta. Simtertje je pala kokoš z murbe ter si je frfotajo znova poiskala sedež med svojimi drugari- cami. Zdajpazdaj zazveni kakšna beseda jasno skozi večerno tišino. Ena miš se je že predrznila, da je začela gristi baš pod štorom, na katerem je Arsen sedel. Njemu se je začelo vrteti v glavi. Spočetka je čul, kako mu je srce bilo pod levimi prsi, in tega kakor da se je ne- koliko ustrašil. Potem pa se je naenkrat začel smejati, brez vzroka, neumno — ni vedel zakaj in kako ! SamiO da se mu je skozi smeh in skozi joč v nejasni sliki 324 kazala Anoka ter ga tako čudno trgala za srce, da se mu je zdelo : zdajci umre. Naslonil . se je na sod, iz katerega je bil malo poprej pil, ter začel umirati, a tako sladko, da se mu je zdelo, da ga objema Anoka in kakor da ga nosi divji sivko Ostojičev. Tako je vsakemu, ki se je prvi krat opil. Malo je tako tu spal, kar je vsto- pila Velinka s tresko v roki, da bi nekaj v kleti poiskala. Prestrašila se jc, ko je zagledala Arsena na štoru poleg- soda s cevjo v roki. Plašno se mu je približala in dotaknila se ga na rami: — Zlatko! Arsen je odprl okrvavljene oči. — Ti si pijan veseljak! Arsenu kakor da se je razjasnilo lastno .stanje. Cista veselo je rekel : — Pijan! — A kako to, ti srečni otrok ? — E, jaz hočem Filipa INIaričiča ubiti ! Zamahnil je s cevjo nad glavo, udaril ž njo ob zemljo, jo zlomil ter se začel smejati. Tudi Velinko je posilil smeh : — Pa zakaj, zlatko? Kaj ti je storil Filip ? — E, če pa hoče vzeti Anoko ? — Pa ? Naj jo vzame ! — E, pa jaz ne pustim ! Poskočil je malo naprej, htel se je vzdigniti, toda ledju je bilo docela prijetno sosedstvo soda in uporno so se vrnila v svoj prejšnji položaj ob sodUi Velinka se je tresla od smeha : — In zakaj, zlatko ? Ali jo hočeš ti vzeti ? — Seveda ! A ko je to izrekel, bil je v zadregi, obr- nil se h kadi ter začel jokati in skozi joč govoriti : — E, kako pa se je brat oženil? Tudi jaz, se hočem ... da ! Hotel se je v potrdilo udariti na ko- leno, toda pest je brez njegovega vpraša- nja in odobrenja zadela na štor. Za kazen jo je djal med zobe ter jo ugriznil. Ve'inka se je vse slajše smejala: — Joj meni, ti ubogi otrok ! Pa jo vzameš ti, zlatko, ne boj se ! Jaz bom drevi rekla očetu, oče pa babici, in babica že z dedekom stvar naredi, kakor treba. — Daj da te vedem v spalnico, da te dedek ne vidi, reveža, takega! Pojdi spat ! Ne boj se — mi ti izprosimo dekle ... če ravno ho- čej, tudi Anoko ! — Hočem, bogme ! In sinaha je odvela pijanega svaka za hišo, po temi, v spalnico. Pokrila ga je s ponjavo in odišla v kuhinjo pravit svaki- njam, kaj se je zgodilo. Toda niti ena ni bila vesela te vesti. .Smejale so se res, toda smeh jim ni šel od srca. — Ona ni za našo hišo ! — To je koketa ! — E, kaj to, toda razvajena je, da nas Bog obvaruj ! — Vse bi nas posvadila ! Matija Djenadić je docela .star mož. Na čelu se mu vidi obronek od rane, ka- tero je dobil v Hajduk-Vcljkovem nasipu.*) Razven njegovih ljudi ga zove vsa vas deda. Žena mu je davno na begu (pred Turki) umrla. Od starejšega brata mu je ostala svakinja, ki sedaj ž njim deli stare- šinstvo — Radojka ji je ime. Ona sedi za mizo desno od deda, in v hiši se nič važ- nejšega ne dogaja, dokler ona ne da svo- jega g asu, ali barem, dokler je ded ne vpraša. Ona popolnoma razume svoj polo- žaj in ne zlorablja ga. Na primer, ded vpraša : — Kaj praviš, sinaha, o M^ricicevem ogradu? Da ga vzamemo? — Kakor ti ukažeš, brate, ti si moška glava ! *) Tu je bila začasa turške vojne znamenita bitka. 325 Ona poljublja deda v roko, a vsi drugi, kar inače ni navada v našem selu, ženske in moški, poljubljajo njo v roko. Za Matijo in Radojko je še član hiš- nega soveta najstareji sin starega očeta, Blagoje, oče Arsenov. Razun njih trojice se nikogar v hiši za nobeno stvar ne vpraša, nego vse slepo sluša in uboga. Ako je Matija odnesel davek, Radojka odišla k cerkvi, Blagoje pa polagat živini, je v hiši kakor v šoli, odkoder je odišel učitelj. Vse je složno, veselo in ljubeznjivo in vsakdor gleda o tej priliki, da se dobro našali in nasmeje. Kakor se pa kateri od njih treh pokaže pri vratih, takoj nastane red, res- nost in pokorščina. Njih trije se včasih navlašč odstranijo, da se deca razveselijo in možje do mile volje nakadijo duhana. Ded je bil . . . bil . . . kako vam naj rečem ? Veste : star mož — skoro dete ! Raztog-otil se je semtertje za najmanjšo malenkost, pa je zmerjal, psoval, praskal in, bogme, tudi hotel vdariti. A včasih je zopet mehak kakor pavola, išče samo prilike, da bi miloval deco, daja jim po deset stotink in se za nič razjočc. Na primer, reče : — Evo, jaz se.n ostal kakor suho drevo v planini ! Pa hajd v joč. Mladost — neumnost, starost — sla- bost ! Drugi dan po pijanstvu Arsenovem je stopil Blagoje k Radojki, docela resnega obraza : — Strina ! Ta naš Arsen, oprosti mi, ' se je zaljubil v tisto Burmazovićevo vetr- njačo ! — Arsen ? . . . To je tisti, ki smo ga letos »sfantovali« ? — Ta! — Praviš, tisto Burmazovićevo koketo? — Ja ! — Ancj1more€? Op. prev. 328 Ded je niti nI pogledal. Vsi so mol- čali. Ali Radojlvi -še utripa srce? Utripa! Anoka pa ničesar niti ne sanja ! Ko so povečer'ali, začeli so se moški kr'žati in so čakali na deda, da vstanejo. Ded je porinil izpred sebe kos kruha, žlico in vilice ter porinil nož v nožniccj. Naslonil se je na lakte, pogledal okrog po vseh in se ustavil z očmi pri Anoki. Njo je nekaj zbodlo. Spustila je roki navzdol. Vzravnala se je in šla venkaj. — Čakaj da t', hčerka ! — zaupil je ded z nenavadno jasnim glasom. Vse se je umikalo. Z istim glasom je ded n?.d;djeval : — Ti, dete ... s teboj, čujem . . . tebi ni nič prav v moji hiši in pri mojih ljudeh ! Kdo je že videl, da bi ženska kaj od- govarjala ? Tudi Anoka je molčala, a stis- nila je roko v bok in nohti so se udirali v meso. Ded je zopet z istim glasom in mirnim licem nadaljeval ; — Jaz tega nočem, dokler sem jaz živ ! Ne pustim jaz, da je moja hiša za katerokoli moje dete ječa . . . Čujem, dati te ženske (pokazal je z brado proti kuhi- nji) ... da ti te ženske kljubujejo in da so ti gorke ? Toda jaz sem tu gospodar ! ! Anoka je videla nekaj zlobnega na dedovem zgubančenem licu. In poleg so- vraštva je prvikrat čutila nekako bojazen. — Vedno se zadirajo v te. Vse bi hotele, da ti za njih delaš in opravljaš vse. Kakor da si ti došla iz kakšne gole hiše. Napravil se je nekako nespretno Iju- beznjivega in nežnega, da so se Anoki začeli ježiti lasje na glavi. — Toda jaz tega ne pustim ! Jaz sem star in slab in težko mi je samemu vladati med tolikimi ljudmi. In, glejte, nočem več, jaz zdaj . . . Oči so mu izstopile in ustnice so mu zadrhtele. Začel je strašno in zamolklo kričati : ¦¦- Vsem vam — poslušaj tudi ti, Ra- dojka! in ti, Blagoje in vsi ostali! — vsem vam in vašim ženam zapovedujem, da v vsem ubogate to tukaj — z roko, ki se je tresla kakor šiba, je pokazal na Anoko — in nočan, da bi kaj delala v hiši, da si ne umaže gospodskih rok. Niti vina naj ne nataka ! In Bog naj ga ubije, kdor je v čemerkoli ne uboga ali kd<)r bi jo v če- mer le najmanj razzali). Skočil je kvišku. .Siromak starec ! Veličasten, pa vendar smešen in žalosten. Drgetal je kakor hladetina, ko pride iz posode. Vsi so se prekrižali. Ustali so. Molče so šli mimo nje, pa daleč na okrog, ker so se bali, da bi se je kdo ne dotaknil. Strašna in grozna besnost jc razdirala Anoko. Kakor zdivjana je letela k ženam v kuhinjo : — Ali ste čule, ve — ? Ženske, pa da bi ne čule ! — Jaz hočem zdaj, da se mi pod lipo postelje. Hočem dedovo stojalo. Radojkhi vzglavnik. Blagojevo odejo ; in hočem, da ti, Peirija, ki imaš brata v kaznilnici, vza- meš drog, pa da spod š kokoši z lipe in da vso noč stojiš nad menoj. A kdor ne uboga — »naj ga ubije Bog!« ej, ve, ali ste čule ? Moj Bog ! Človek je zares nekikrat hujši od živinčeta. Nihče ni rekel niti besede. Vseh seje polastil nekak strah, in vrhu vsega dedove besede: »naj ga ubije Bog!« Arsen je zbežal celo na gumno. Vtak- nil je glavo med snopjc, pa je mižal. Za- man mu je — spanec ni volnena odeja, pa da jo, kedar hočeš, potegneš na glavo. In napravili so Anoki ležišče. Da, toda ni tako lahko zasjjati, kakor je ona mislila ! Kar nikdar ni bilo, to je ona zdaj občutila : samoto ! Pa še brez strehe nad glavo, na divjem konju brez uzde, na ladji. 329 katero ziblje veter, pa je brez krmarja. Njeno lastno srce jo je besno napalo, pa ni nikogar, da bi jo ga obranil. Svet se je obrnil, in ona je stala strmoglavo. A zloba ni popuščala : — Kaj dremaš, grdoba, če ti jaz za- povedujem ? Ali hočeš, da te Bog ubije ? * Mesec je prisvetil na poldan. Vse je umrlo, toda, da skoro oživi, na Anokino srce pa se je, če dalje bolj, vilo in gnezdilo nekaj mrtvega. Tako ne more ostati — pa kaj naj stori ? — Da se vrne k očetu — kaj mu naj poreče? »Ded je zapovedal, da me morajo vsi ubogati !« — Ah, kaj še, kam k očetu ? In svita se bolj in bolj, nazadnje preide tudi noč, blestel bo dan in solnce bo grelo, toda ona, nesrečnica, kam naj po- gleda ? — Da bi še bolj besnela — kako more bolj ? Da bi se spravila — kako ? Ali naj bi se ponižala ? Nikdar ! Misli so se ji križale kakor niti na pisani preprogi, očistile so se, izplakale ; utrujenost premaga strasti in ljubezen, so- vraštvo, glad in žejo ! Ko so se ji na tre- palnice zvalili celi bregovi, pa jih vendar ni mogla zapreti — tedaj ji je bilo tako težko, neznosno in dolgočasno, da bi, če bi mogla na kakoršenkoli način, z enim mahom prevrnila svet, da bi vtaknila glavo pod mlinski kamen, samo da bi zaspala, čeprav v mrtvem spanju! Toda spanju ne zapoveduje ded, niti se ono boji njeg-ove kletve ! Anoka se je vzdignila. Pogledala je temno podobo Petrije nad seboj. Nakrat se ji nekaj obrnilo v prsih. Docela nenadoma, a brezkončno silno je neka krščanska struna zazvenela v njenih prsih : — Petrija ! Pojdi spat ! Petrija ni rekla ničesar. Vrgla je drog od sebe in šla. — Pctrija ! Pctrija se je stresla in postala kakor ukopana. Oj Bog, glej nove slasti ! Kakšne so to misli, kam se nesejo ? — Petrija, sestra, odpusti mi ! Žensko srce se je omehčalo, zadrhtelo in razplavalo. — Anoka, duša, naj ti Bog odpusti ! — Petrija, sestra . . , Ona jo je prijela za roko, posadila jo poleg sebe, jo objela, in obe sta zajokali. Kako sladko ihtita — kakor dojenčka! Vse je tiho, ničesar se pod milim Bo- gom ne čuje ; samo onidve sta se objeli, ihtita in se poljubujeta. Anoka, kjer jo doseže, Petrija njo na vrat in v čelo. In mesec kakor da je dvignil kvišku tiste svoje obrvi. — Petrija, moje srce, jaz bom umrla ! ii, sestra, me boš umila ! Priloži mi dosta resede. Ugrizni tudi jabolko in deni v krsto. Nihče me več nima rad razven tebe ! — Molči, noričica moja, kako te nima rad ? V si te imajo radi ! — Ne, ne, vem jaz ! — Kako veš, ti moja radost, ko do- sedaj nisi z nami govorila ? Jaz bi preje umrla, nego bi dala, da ti kdo reče roba- tih besed ! Zopet sta obe zaihtili in se objeli. — Pa ded? — IDed je, duša moja, star in dober. Le pojdi ti k njemu, tako sama, pa boš videla ! ¦— Dobro, pojdem !... Z Bogom, moje srce, če umrem . . . Petrija ji je djala roko na usta. Anoka je odstranila roko in jo je pri- tisnila za vrat k sebi : — Če umrem, ne spominjaj se me slabo, prosim te ! Zdaj pa pojdi, prosim te ! — Ne pustim jaz tebe, dokler sem živa ! . — Toda jaz te prosim, kakor se Boga prosi ! 330 —• Pa kam češ ti ? — Pusti me ! Tako mi je sladko ! Pusti me, za božjo voljo, pri tvojem de- tetu, pusti me ! Ne veš, kako mi je ! Petrija se je skrila za izbo, da bi gle- dala, kam pojde Anoka. Toda noč še kra- ljuje, in ona ni mogla videti, kako je šla Anoka k vratom dedove sobe in sela na ]irag. Niti ded ni vso noč trenil. Prvi petelini so zapeli, prvi glasniki novega dneva in življenja. Anoki se nik- dar do zdaj ni njihovo petje zdelo tako lepo. Ded se je vzdignil. Vrgel je odejo na stran, prekrižal se, zvil noge pod se, pa je ostal v temi, sedeč na postelji in pre- metavajoč najrazličnejše misli. Drugi petelini so zapeli. Ded je vstal in šel k vodnjaku. Na pragu je v prvem svitu zapazil človeško podobo. — Kdo si ti tu ? — Jaz sem, dedek, Anoka ! Umreti hočem ! Odpusti mi, ako moreš ! Ded je ostrmel in se zazibal : — Dete, greh ti je od Boga ! Vidiš to kito? Niti pri ovci ni bolj bela! Anoka je zagrabila .sprednji rob od plašča, s katerim se je bil ded ogrnil, in ga poljubila. — Jaz sem se ti hudo pregrešila, jaz sem ti hišo razdejala. Odpusti mi, ako veš za ime božje! Ničesar lažjega neg'o starca spraviti v joč. Vlile so se mu solze. Oberočki jo je prijel za glavo in jo poljubil : — Pojdi sem ! Sla je za njim v sobo. — Sedi tu! .Sela je na klopico, ded na posteljo. — Daj, lušči malo ta grah ! Ona lušči grah. Ded zadovoljno gleda, kako ona lušči. Oba sta molčala, ničesar nista g-ovo- rila, le srce je delalo svoje in svitai je dan. — Pojdi zdaj sem ! Šla je za njim v konjski hlev in polo- žila, l