Poštnina plačana v gotovini. LJUBLJANA, 4. DECEMBRA 1932. CENA ŠTEVILKI 1 DIN. Naročnina na ¼ leta 5 Din, na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din več, v inozemstvu 12 Din več. Doma se lehko v blagi plača. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava: Ljubljana, Sv. Petra cesta 74. Cena oglasov : Cela stran 800 Din, mal Oglas do 35 reči 10 Din, više vsaka reč 1 Din Med tekstom so oglasi 15% dražbi — Popüst od 5—50%.— Poštna ček. pol. št. 11.806. Deca - blagoslov drüžine. Dendenešnji je vse naopak. Življenje se burka kak kalna voda. Lüdje so maloverni i boječi. Nemrejo več prepoznati laži od istine, lübavi od sovraštva, svetlosti od kmice. Vidi se, kak da bi cilo narava zablodila na svojoj poti. Sunce sveti, ali lüdem ne. Tak kmično je v njihovih düšaj. Sto i sto skrbi čaka pred dverami i trbelo bi je Odpraviti na nekši náčin. Kak, sirmak človek ne ve več. Preveč ga je oslabilo sunce modernoga življenja. On ne mara za to mrzlo življenje, pa njemi ga posili rivlejo v srce. Ne ve, Odked so prišli i zakaj ga glásijo, čüti pa, da je ne pravo, da so tej lüdje brezi lübavi i brezi Boga. On je pa dosegamao z Bogom živo i je srečen bio. Pa on zna. Ešče pomli, kak so živeli, gda je mali bio. Mati, oča, mlajšivi sestrici, brat pa on. Vsakši večer so pokleknoli pred raspetjé, pa so molili. I gda so skončali, so si seli k peči i si pogučavali. Ka vse so znali oča povedati! Pa mati ! Kak so je bežali i kak so njim oni vračali njivo lübezen. Či so mati žalostni bili i so njim skuze privrele iz oči, kak je nekaj zgrabilo za mala srca, da so na glas zajokali. Ne so mogli gledati, da bi njiva mati jokala. Njiva mati nesmi nikdar jokati. Pa zdaj? Sam je oča sedmero dicé. Oča je, kak nekda njegov bio. I ženo — mater sedmero decé — za štero bi dao svoje življenje. Nikdar je nede mogeo zadosta lübiti, nikdar njoj povrnoti njenih trüdov. Šo je na delo v tüjino. Morao je iti, zavolo krüha. Šo je i mlado mater troje decé nehao samo. Kak njemi je dostakrat bilo srce v tüjini. Kak je trepetao i molo k svojemi Bogi, naj njemi očuva najdragše ka ma na sveti. Dosta je preneseo, vse pretrpo iz lübavi do tistih, ki so ostali zapüščeni, deleč deleč na domačoj zemli. I gda se je povrno, kak so ga sprijali njegovi najdragši. Z lübezni punimi srci so njemi pripežali proti, od veselja so njim skuze zalejale oči, gda so ga zagledali. Dosta je doživo na sveti, ali kaj takšega je ešče nej doživo. Nikdar je ešče nej jokao, ali gda je obino njo, štera njemi je potekla naproti z drobno decov, te se njemi je nekaj potrgnolo v srci, sladke skuzé so njemi privrele iz oči i jokao je kak dete v njegovih náročaj, jokao od veselja i blaženosti. Očevje i matere, presrečni ste v svojoj radosti ! Toti je vaša lübezen ovenčana s trnjevim vencem, ali lepa, nebesko lepa je. Vi znate i razmite, ka so vam deca i ka bi vam bilo življenje brez njih. Srečna naša sirmaška zemla, dokeč bo mela takše stariše, kak ste bili vi ! Ne ste poznan vučenosti, ne ste hodili v visike šole, pa ste bili modri. I od svoje modrosti ste nam bogato dali. Vam je bio hižni zakon sveti, zato je bilo blagoslovleno vaše življenje. Ali dnes den je lüdstvo betežno. I v svojoj betežnosti kaple či duže globše. Mladina ne sprevidi, ka si kople grob. Ona šče živeti, se izživeti, naveseliti se do konca. Pa ne samo mladina, tüdi starejši so okuženi. Kama pride človek, ki je samo po krstnoj knigi krščenik i šteromi je vera süho drevo? Kama pridejo ljüdje, ki vržejo iz svojega srca Boga i vpostavi kralestvo greha ? Kama pride človek, ki zavrže svetost drüžinskega življenja ? Ka so njemi nedužna deca i njihov angelski čisti pogled? Odvisen križi Istinsko ! Záto naš narod kaple iz mlačnosti v podivjanost, zato bošnjaki tak hasnovito sejajo belo kügo, zato je naša inteligenca tak brezbrižna, zato naša mladina vméra po mlaküžaj tüjine, zato dečkov pesem tak slabo doni po naših vesnicaj, zato so našim dečkom dekla, čik i liter cio življenja, zato so naše dekle tak plitve, zato je njüo smeh tak ženski, zato je naš študent tak visiki, zato je naša narodna zavednost tak siromaška, zato je naše vervanje i življenje tak farizejsko ! Te dni so slovesno vpelali novoga nadškofa Innitzera v Beči. Slika kaže, kak dijaki v svečanih oblačilaj sprevajajo novoga püšpeka v stolno cerkev sv. Štefana. i 2. NOVINE 4. decembra 1932. Te pa ešče mislimo, ka smo cvet svoje slobodne domovine ?! Kakšna zmota . . . Zbüdimo se, stopimo na pot v novo življenje! Politične vesti. Novi poslanski klub. Več narodnih poslancev je isztopilo te dni iz dozdajšnjega edinoga poslanskoga kluba i so ustanovili svoj Narodni jugoslovanski klub. V novom klubi je dozdaj ešče nieden slovenski poslanec. Sestanek od poslancov Male antante v Belgradi. Te dni se razgovarjajo v Belgradi odposlanci Male antante, to so države : Jugoslavija, Češkoslovaška, Rumunija i drüge Srednje evropske države glede enotnega stališča za bližnjo razorožitveno konferenco. Angleška. Angleška vlada misli predložiti vsem evropskim državam sklenitev svečane izjave, po šteroj bi se države zavezale, da ne bodo države medsebo v bodočih 5 do 10 letaj vporablale za reševanje svaje nikšega nasilnoga orožja. Volitvev v danski parlament. Pred dobrim tjednom so bile volitve v danski parlament. Pri tej volitvoj je zmagala vladna stranka (demokrati pa socialisti), dobili od 149 poslancev 76. Nemci ešče zmerom nemajo nove vlade. Predsednik republike Hindenburg je najprle k sebi pozvao voditela narodnih socialistov Hitlera, šteri bi naj Sestavo večinsko vlado, ar je pa bio trüd Hitlera brezi uspeha, ravnotak tüdi voditela prelata dr. Kaasa, da bi sestavo večinsko vlado, se najhitreje palik vrne na predsedniško mesto baron Papen. Gömbös obišče Austrijo. Novine so že prinesle, da je madžarski ministrski predsednik Gömbös pred kratkim obiskao Musolinija, zavolo gospodarske zveze med Madžarskov i Italijov. Tak bo tudi zdaj šo v Beč, gde se bode z voditeli avstrijske države razgovarjao tüdi o gospodarskih stvareh. Ešče nekaj o našoj gimnaziji ! Prlé kak nam je poslao g. suplent Mušič Popravek, je naša uprava prejela od njega napisano dopisnico. Ar bode javnost zanimala vsebina dopisnice, jo priobčeno v celoti : M. Sobota, 28-X 32. Našim čitatelom je znano, da so pre dvema tjednoma bila Nemčiji volitve v državni zbor. Slika nam kaže, kak delavci po vulicoj Berlina pospravlajo volilne plakate. Prekmurska knjiga. Kdor hoče biti živa mladika svojega naroda, mora brez nehanja črpati iz njegovega duhovnega življenja. Literatura pa je eno najodličnejših ustvarjanj narodovega duha, ki nas z njim veže in ga v nas Oživlja. Živo poznavanje literature našega naroda je tedaj pogoj zvestobe narodu. Slovenska krajina je razvila v dobi 200 let nemajhno književnost v svojem narečju, ki sicer ni samostojna narodna literature, marveč organski delež slovenskega slovstva. Naša dolžnost je, da spoznavamo to delo, ki pripada že preteklosti in je njega razvoj že zaključen ter nam vprav radi tega pojasnjuje kulturno zgodovino naše krajine med Muro in Rabo. Današnja razstava naj temu nekoliko pripomore. Za uvod naj bežen oris označi razvoj in značaj prekmurske knjige. Pri ogrskih Slovencih v literami rabi njihovega jezika madjarščina v prvih šestih letih sožitja ni bila tako nevarna kakor pri ostalih Slovencih nemščina ali italijanščna (Kidrič, Zgod. slovenskega slovstva, s. 12), vendar se radi politične razcepljenosti, podrejenosti cerkvenopravnim okolišem s središči izven slovenskega ozemlja ter vrste ustaljenih ovir socialnega in kulturnega značaja (n. d., s. 18) literarna delavnost pri njih ni mogla razviti do začetka 18. stoletja. Ker se v okoli 150 letnem življenju prekmurskega protestantizma v njem ni udomačila niti slovenska niti kajkavska knjiga, je bila kulturna ter religiozna zaostalost pro- testantizma enaka prejšnji katoliški. Niti tiskarna v Uj Szigetu v Železni županiji na posestvu prekmurskega velikaša Tomaža Nádasdyja 1537.—41., niti potujoča tiskarna, ki je 1573.—74. delovala na posestvu Bánffyjev v Dolnji Lendavi, a v drugi polovici 1574. v Medjimurju ni pospešila skrbi za prekmursko knjigo. Da je bila raba kranjskih protestantskih knjig najbrže precej redka (n. d. 115), in »da je bilo v Prekmurju več hrvaških nego slovenskih protestantskih knjig“ (n. d. 79), o tem priča tako jezikovna separacija prekmurske knjige od prvih, kakor tudi očiten vpliv drugih. Najstarejši spomenik prekmurskega pismenstva, pogodba iz 1642. (gt. Časopis za zgod. in narodopisje 1927.), kaže močan kajkavski vpliv. Prvi literami poskus v prekmurščini je rokopisna pesmarica (last Zgodovinskega društva v Mariboru), katere prvi zvezek je vsaj iz 17. stoletja, drugi pa iz druge polovice 18. stoletja. Oba zvezka vsebujeta poleg cerkvenih in svetnih pesmi tudi nekaj proze ter hrvaški odlomek pesnitve o Zrinjskem. Tiskana vrsta prekmurskih knjig je započel Protestant Ferenc Temlin s prevodom : Györszki katekizmus — Stámpani v — Halli 1715. O piscu je znano le, da je doma s Krajne, knjiga ni ohranjena. Neznan je pisec delca „Abecedarium Szlowenszko“ iz 1725., ki vsebuje tudi molitvene obrazce. Naslednji Znani pisatelj je Mihal Sever, doma iz Vaneče, ki je prevel iz nemščine „Réd Zvelicsansztva ...“ 1747, zbirko cer- kvenih tekstov, tudi pesemskih. Nagovor se začne: „Lüblenomi szlovenszkomi Narodi, šteri Evangelcsanszko vöro vadlüe . . .“ To je prva izpričana raba naziva „slovenski narod“ v slovenski knjigi (dopolni v Kidričevi zgod. 127. s.) Za njim je prišel Števan Küzmič, rojen 1. 1723. v Strukovcih, učitelj v Nemes Csó in pastor v Šurdu, kjer je umrl 22. decembra 1779. Ta naš v svetu najbolj znani pisatelj je začel smotrno izpopolnjeveti vrsto nujnih knjig. Sporočeno nam je, da je izdal katekizem in abecednik s čitanko v prekmurščini ter aritmetiko in Colloquia v hladni žarščini. Ohranjen pa je „Voere krsztsánszke krátki návuk csiszte rejcsi bo’ze vő zebráni, i na nyovvszejro vernim vu vszakom szküsávanyi na podpéranye, vu nevouli na potu áganye, v szmrti na troust, ino potomtoga na vekizecsno zvevicsanye, Pouleg ništeri ščem szpodobni Molitev ino Pejszen Nazáj gori poczimprani. V Halli MDCCLIV. 296 strani. Da je K. zavestno začel z delom, pričajo besede v uvodu, da je vzrok pomanjkanju „slovenskoga düševnoga pisma“ ali „žmetnost jezika“ ali pa „nemarn“ vtraglivost“ poklicanih ljudi. Poleg svétopisemskega in katekizemskega teksta je priobčil 19 pesemskih prevodov iz nemščine, deloma po Lutru. — Izrazne možnosti našega narečja so najbolje izčrpane v njegovem delu : „Nouvi zákon ali Testamentom Goszpodna Našega Jezusa Krisztusa zdajo prvics z Greskoga na sztári szlovenszki jezik obr- 4. decembra 1932. NOVINE 3. Küzmič je pripravljal tudi pesmarico. Njegovo gradivo je izdal, ponošeno z lastnim, Mihal Bakoš: „Nuovi gráduvál“ (1789). nyeni po Stevan Küzmicsi Surdánszkom F. v Halli Saxonskoj“ 1771, str. 854. — Poleg verskega pomena tega dela moramo upoštevati pravtako njega literarno važnost. „Predgovor“ (14 str.) govori o „slovenskem narodu“ od srejdnyega mourja notri do Bejloga naštevajoč skoro vse slovanske skupine. O ožjem sorodstvn z ostalimi Slovenci pravi : ... se spomenémo s Krajncov i zdolnyi Štajercov, ki so, kak štimamo, z našimi Vogrskimi vu Železnoj, Zala i Šomockoj Stolici bodoučimi Sloveni vrét ostánki ovi Vandalusov, koteri so po Kristušovom rojstvi na pêt stou (v 5. stoletju) z ete králevčine Vlaški i potom Španyorski orság, odnut pa prejk mourja v Afriko odplavali.“ Dasi verjame zmotnemu naziranju takratnih polihistorjev o „vandalskem“ izvoru Slovencev (slično tudi Bohorič v svoji slovnici, iz kátere citira tudi Küzmičev pogovor), vendar nam je njegovo priznanje k slovenski celokupnosti dragoceno dejstvo. Značilno je, da štiri sledeče izdaje N. Z., tega predgovora niso prinesle. Küzmičevi verski in literami dediči bi pač morali gojiti ob poznavanju in priznavanju tega predgovora drugačno miselnost kakor jo dejansko so ! Dalje pozna prevode biblijskih knjig južnoslovanskih protestantov v 16. stol. in Lužičanov. Toda „Vogrski Sloveni“ ne morejo rabiti „Truberovoga, ni Dalmatinovoga“ prevoda. „Što de tak kráto našim med Mürom i Rábom prebivajoučim Slovenom te s. Bože knige na svoj jezik . . . obračati?“(Grafenauer, Slov. čit. II., 290. napačno tolmači navedeni stavek : Kdo bo tedaj v kratkem (!) prevel.) To je začetek vrste prekm. protestantskih pesmaric (Barla : Terplan — psalmi; Šijarto : Mrtvečne pesmi). Združitev prekm. Slovencev v novi škofijiji v Sombathelyu 1777 je sprožila na pobudo prvega škofa S z i 1 y Janoša delavnost Mikloša Küzmič a. Začetnik prekm. katoliške književnosti, sorodnik Števane, se je narodil 1737. v Dolnji Slaveči, umrl pri Sv. Benediktu v Kančovcih kot župnik in „Okrogline Slovenske vice-ešpereš“. Slovenski šilabikar“ in „Sveti Evangeliomi. . . na slovenski jezik obrnjeni" so izšli 1780. (tisk. Šopron) v založbi škofa Szilyja. Našla sta se izobraženi dobrotnik in delavni, inicijativni vaški župnik med ljudstvom, ki še svojega jezika nikoli ni čitalo — in ta zveza je položila trden temelj katoliški prekmurski knjigi. Küzmič je napisal še: katekizem : biblijske zgodbe; znamenito, še danes rabljeno „knigo molitveno“; knjigo za bolnike in morda še kaj. Njegova pisma Szilyju (škof. arhiv v Sombathalyu) dokazujejo, da je sam dajal pobudo za izdajo mnoge svoje knjige; da je pripravljal pesmarico, prevod tolerančnega patenta Jožefa II. in še kaj. Žal je njegovo delo še slabo preiskano, dasi najbolj vplivno. Glavni delavec za katoliško prekmursko knjigo v 19. stol. je bil Jožef Košič, roj. 1788. v Beltincih, umrl 1867. kot župnik na Gornjem Seniku. Poslovenil je „Krátki návuk vogrskoga jezika“ 1833, ki še zagovarja madžarščine in „državni narod“, dočim „Zabrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov“ 1845. predstavlja edinstveno zanimivo delo v vsem slovenskem slovstvu one dobe. V prvem delu še zagovarja hvaležnost »madžarski domovini", „Zgodbe vogerskega kralestva“ 1848. pa že ostro govoré o Madžarih. Neznan je še pisatelj zanimivo pisanih »Starin železnih i salejskih Slovenov“ iz prve polovice 19. stol. Druga Polovica 19. stol. nam ni več prinesla važnejših tekstov ; v tej dobi so nastali v glavnem mnogi prevodi abecednikov, med katerimi se odlikujejo oni Janoša Kardoša (1801.—1975.). Ta je prevel iz madžarščine med drugim Aranyev ep „Toldi“. Z njim se je zaključila vrsta pomembnih protestanskih piscev. Nadaljnje knjižno delo se je v glavnem vršilo v izdajanju ponatisov. Tvornost je usahnila, nova pot se ni pokazala. Med katoličani je oživela delavnost ob začetku 20. stoletja; tedaj je že prihajala k nam Vseslovenska knjiga. Narodna zavest je bila, ki je vzbudila delo dr. Franca Ivanócyja. Iz njegove pobude se je razvil tisk, ki je načel program dotlej neznanih smeri. Bistvo tega programa je še danes nujno, toda stojimo že tik pred časom, ko bo Slovenska knižna beseda prinašala duha vsega naroda tudi v Slovensko krajino. Naša nujna dolžnost je, da zberemo dela svoje minulosti, če hočemo, da bo živel v naši bodočnosti tvorni duh. P. t. Uprava „Novin“ M. Sobota. Dokler boste širili o naši gimnaziji take netočne vesti, namenoma škodovali ugledu najvišjega prekmurskega kulturnega zavoda, z edino tendenco, da zastopate interese 3 Vaših ljudi, odklanjamo vaš list in prosimo, da nam ga več ne pošiljate. Ubald Justin Mušič Rudolf dlpl. nast. glasbe profesor Albin Mali profesor. Po domovini. Pógovori püšpekov. Iz cele države so bili preminoče dneve v Zagrebi. Gučali so od vseh težav katolišanskih vernikov v Jugoslaviji. Za novine so dali samo kratko izjavo, ki pravi, da obsojajo vse napade na sv. Očo, ki se godijo pri nas. To je tüdi gimnazija ! Naš senat je poslüšao nedavno, kak je v Čački (Srbija) eden urednik delao izpite prek več razredov gimnazije — v par mesecaj ! Aš je preveč noro odgovarjao, je spadno, pa so njemi znova dovolili delati izpite, celo maturo — prle kak je dovršo nižje razrede. Zdaj so tüdi na ministerstvi spoznali, da je to že malo preveč — i so kaštigali profesore tiste gimnazije. Mogoče tej tüdi »popravke" pošlejo v kakšne novine ?? Slovenski misijonar v Afriki, p. Jožef Musar je preminočo nedelo v Ljubljani predavao od prilik v Afriki. Živo je tam 12 let i to v Južnoj Afriki; njegova misijonska pokrajina meri 83.000 kvadrat, km i ma 485.000 lüdi. Zemla je bogata z rüdami, premogom, džündži (biseri), zlatom. — Sem so prišli „belokožci“ iz Europe, vpelali fabrike, zidali ceste itd. pa prisilili Čarne zamorce, da so se njim podvrgli v slüžbo. Tak kopajo čarni robi več jezér metrov pod zemlov rüdo za Europce, zaslüžijo po 30 Din dnevno, beli delavci pa 200 Din !! Črnci opravljajo samo nizka dela. Niti nesmijo gnešte stanüvati i kamákoli iti. Njihova tolažba je alkohol . . . Tak delajo bogataši v Afriki — z lüdmi! Misijoni opravlejo tü žmetno delo, da zdignejo sirmaško lüdstvo v krščansko življenje. Luteranski misijonarje so svoje delo tak opravlali, da so zamorcom nastavili 130 novih verskih „cerkvi“, to je novih krivoverstev. Tüdi komunistične zablode se širijo. Edino katoličanski misijoni lejko pričaküjejo, da pomorejo Afriko k višemi živlenji. Autobus, ki vozi potnike iz Čakovca v Koprivnico, na cesti zgoro. Poškodüvani je nišče ne. Zgorelo je 15 mesečno dete v Zagrebi. Odprla je šparet štedilnik iz njega je vdaro ogen i je naednok bila v plámni. Rešiti so je ne mogli. Na deco trbe pač skrb meti . . . Ljubljana je pojela od julija do novembra prek dva milijona kil zelja, repe i krumplov ! Premeščenih je več vučitelov i vučitelic meščanskih šol iz Slovenije v jüžne kraje naše države. Podružnica „Kola jugoslovanskih sester“ v Murski Soboti priredi v dobrodelen namen, dne 3. dec. t. ob ½ 9. zvečer v kavarni „Krona“ Miklavževo in srečolov. Vstopnina Prostovoljna. Darila se Sprejemajo od 6. — 8. ure v kavarni. Dijaško polje. Ni nam je potreben nov časopis? Pred kratkim sem dobil v roke že drugo številko Novega časa, novega časopisa naše krajine. Z zanimanjem sem ga bral, ker sem bil radoveden, kakšna je ideja „Novega časa“, ideja današnje mladine. In kakšna je? Dobra ! Človekoljubna ideja: mladina hoče pomagati našemu delavcu in kmetskemu ljudstvu. Za vzor si je izbrala velikega moža dr. Janeza Ev. Kreka, moža ljubezni in pravice, moža, ki ni iskal v življenju sebe in svojih osebnih koristi, ampak je Živel za dobrobit svojega naroda, za srečo svojega bližnjega. Res, lep vzor si je zbrala mladina novega časa. Pomagati trpečemu in zapostavljenemu ljudstvu, to je torej namen naših najmlajših, to je ideja „Novega časa“. Lepa katoliška ideja! In kakšna je ideja naših »Novin“? Nekateri izmed naših najmlajših trdijo, da „Novine“ sploh nobene ideje ne zastopajo. (Med temi so zlasti oni, ki „Novin“ sploh ne berejo, ali jih pa le mimogrede „pošnofajo“). Toda kdor jih prebere, ta bo moral priznati, da zastopajo tudi Novine svojo idejo, ki ni nič manj lepa in nič manj človekoljubna, kot je ona naše mladine, „Novega časa“. Priznati moramo, da „Novine“ niso med najboljšimi listi, a tudi 4. NOVINE 4. decembra 1932. za nič niso, kot to trdijo nekateri iz vrst mladih. Zboljšati bi jih bilo treba in potem bi postale lahko boljše, lahko tudi zelo dobre. In to bi bila dolžnost naše mladine, to je naša dolžnost, da podpiramo „Novine“, ki so že toliko dobrega napravile našemu ljudstvu in nam samim. Toda „nova“ mladina si hoče priboriti zaslug, pokazati hoče svetu, da tudi ona nekaj zmore, da zna nekaj več kot starejši in zato je ustanovila „Novi čas“. Pa to sedaj v največji gospodarski stiski, ko nima ljudstvo denarja za najpotrebnejše stvari. Ali širi „Novi čas“ res kakšno novo misel? Ali niso bili ljudje, ki so že zdavnaj pred nami pisali „Novine“ vnetí za isto idejo, za katero se danes vnemamo mi? Da, isti smoter so zasledovali, za isto idejo so živeli in se žrtvovali. Njihova dejanja so nam priča za to. Še danes delajo za svoje ljudstvo, za svojega bližnjega. Vprašam Vas, dragi bralci, ali je bilo torej potrebno v teh težkih razmerah ustanavljati ,,Novi čas“ Ali ni škoda tratiti denarja, časa in energije, ki se uporablja v ta namen, za novo idejo, ki pa je že stara? Če bi se vse to uporabilo za „Novine“, ali ne bi lahko bile mnogo boljše kot so? Zdaj širita dva lista isto idejo in — konkurirata med seboj! Zato še morajo biti neki drugi vzroki za tem. Malo nas je in še mi se cepimo, malo moči imamo in še to delimo! „Nova mladina“, ali res sledio svojemu vzoru, ali posnemaš Kreka?! Mladina, kaj praviš k temu in kaj pravite vi starejši ? (Op. ur.: Gornji članek smo prejeli že pred mesecem in ga odložili. Ker širijo pristaši „Novega časa“ po naših vaseh „grozeče“ glase, da bodo naše Novine za 1 — 2 leti uničili — zato prinašamo ta članek. Pripominjamo da ne priznavamo listu toliko idealizma kakor pisec članka in sodimo, da pisanje o „kosmosu“ in „kaosu“ (Glej 1. Štev. N. č.!) ni za našega — kmeta ! Vsiljevanje književne slovenščine — in celo take ! — pa je stvar záse.) Slovenska krajina. Velik sprevod. Dne 17. nov. je bio edini sin Benkov Gusti 27 let star iz Srdice na meji pri Sotini ob pol 12 vöri predpolden ustreljen od graničarskega vojaka. Krugla je Šla od prave strani skoz prsi i mu je prebila srčno žilo. Smrt je takoj nastopila. Delo je zela Uradna komisija v roke. Sprevod se te vršio v nedeljo ob 3 vöri. Toliko lüdstva se zbralo na pogrebi, ka je Gorička še ni vidila. Bilo je nad 2 jezero lüdi. — Malo se nam Čüdno zdelo, ka ga je od hiše do cintora sprevodila ciganska godba na pihala, duhovnik ga je pa le na cintori čakal. Cigani so krali i ropali. 17. nov. po noči so v trgovino g. Rosenbergerja v Rogašovcih vdrli roparje. Najpre so strli oboje dveri, potem sta dva Šla notri i začeli blago nositi na travnik. To je opazil sosed Janič Imre, ki je zbidil orožnike. Sam pa je prijavo ednoga i ga je držao, a drügi so pa dvakrat strelili na njega. Spoznao je, da so cigani. Preci blaga so že vö znosili a vdnesti so ni mogli, ar so je že preganjali. To noč so šteli tüdi na farofi i pri Kantorji krast, a so bili pregnani. Cigane že majo v zaporaj. Ljutomer — Strigova. Vlom na Otin-hribu. Na Globočkem vrhi — Strmec blizu Robariji pri Previki — Ljutomer so tatovi vlomili v Vršičevo stanovanje. Z debelim drogom so razdejali železni križ na okni, razbili šipe, vse ključavnice in zapahe ter odnesli mnogo perila, vso obleko možko in žensko, lepo puško dvocevko z znakom in vso municijo (patrone). Orožništvo v Strigovi i tüdi v Ljutomeru že pridno išče tate in da so že na sledu. Posestnik Otin-hriba je razpisal lepo denarno nagrado tistemu, ki pripomore k izsleditvi tatov. Pišite zaupno in ostane tajno na S. Vršič, Ljubljana. Dopise pa članke za Novine trbe pošilati na naslov urednika : Jožko Maučec, akademik, Ljubljana, Sv. Petra c. 74. — prosimo vse prijatele našega lista, naj pazijo na to ! Zakaj tak? V Sóboti dá občina peči delati eden urad, pa so šli pečára iskat — prek Müre! V našoj krajini je zadosta dobrih pečarov, zato bi radi znali, zakaj ide ravno sobočka občina mimo njih? Župan i podžupan sta toti ne tü rojeniva, ali záto domačim pečarom lejko, slüž dajo! „Prekmurska knjiga.“ Pod tem naslovam prinašamo v toj številki govor, ki ga je meo naš akademik na razstavi naših knjig v Soboti meseca avgusta. Objavlamo ga v pismenoj slovenščini, ar je zlasti namenjeni dijakom i drügim šolanim lüdem, ki so dužni, da našo kniževnost dobro poznajo. Bivši dijaki sobočke gimnazije nam naznanjajo: „Dobro ste odgovorili zavolo naše gimnazije. Že od negda so se na njoj kokóteki mrščili pa ešče kakši tigriš je svoje kanzobce kazao ! Mi bi znali dosta povedati, kakša je razlika med profesori; eden je n. pr. čteli nore nemške frlice, mesto da bi nas včili ; drügi je dopüsto, da so mesto včenjá spevali itd. Žalostno je bilo že negda na našoj gimnaziji, zato smo je pa ne cele nigdar dosegnoli.“ Bogojina. Tukajšnje Prosvetno društvo „Sloga“ priredi dne 5. decembra 1932. v Prosvetnem domu Miklavžev večer. Na sporedu bo mladinska igra : „Sv. Miklavž prihaja“, govor o sv. Miklavžu, nastop Miklavža in razdelitev daril. Igra med odmori tamburaški zbor. Začetek ok 7. uri zvečer. Opozarjam občinstvo, da darila dobro preveže z motvozom in listek z naslovom prilepi na paket da ne bo zamenjav. Darila se Sprejemajo v šoli pri šolskem upravitelju in na pošti. Oton Brelih, podpredsednik Prosvet. društva. Po tüjini. Bogastvo pa lakota — pod istov strehov ! Že smo pisali, kak mečejo Amerikanci v morje miljone kil kave i silja — v morje, ar več pripovajo kak morejo v peneze spraviti. Podobno se godi tüdi v drügih državaj — Evrope. Dozdaj smo čüli, da ogromne množine lüdstva trpijo lakoto na Kitajskom, v Indiji, Afriki, zdaj se pa to že bliže tüdi Evropi. Tak n. pr. v Grčiji, ki je jüžna sosida naše države, že od negda povlejo množina grozdja, ki je tüdi pri nas poznano kak „süho grzdje“ v trgovinaj. To so Grki tržili po vsem sveti i to je bio eden najvažnejših vrelcov njihovoga živlenja. Zdaj nemrejo spraviti telko grozdja v svet pa je minister zapovedao, naj ga zmešajo s krüšnov melov, da grozdje doma pojejo . . . — Vogri pa z vinom nikam nemro, zato ga prej mesto mleka deci davajo pa vojakom mesto črne kave ! Nekaj novoga ! V mehikanskoj državi Vera Cruz iščejo sprejeti zakon, po šterom morajo štariši prositi oblast za dovolenje, če ščejo meti deco . . . Tak se godi v Mehiki, gde preganjajo Kristusovo Cerkev ! Kmet — doktor. Vseučilišče v Upsali na Švedskem, je imenüvalo 79 letnoga kmeta Patrika Petersona za částnoga doktora. On je zbrao 36.000 reči v svojem kraji i je zapisao, napisao je slovnico, zbrao pripovisti i pesmi svoje domačije. Potresi so v zadnjih 400 letaj vzeli življenje 13 miljonom lüdi. Na Vogrskom se je v zadnjih 10 letaj Prebivalstvo pomnožilo za 700·000 lüdi. Dnes ma Vogrska 8 mil. 688.000 düš. Finska, država na severi Europe, je tüdi prepovedala pitje alkohola. De so pa preveč skrivoma tržili i nosili prek meje, zapori so puni bili, tak da so zdaj dovolili pitje. Zmernost je pač najbolša pot! Sto let star doktor živé v Gorici, slovenskom mesti v Italije. Mož izda opravla svoje delo. CENE: Pri nas so pa cene sledeče : biki kg 2 do 4·50 Din, telice kg 2 do 4·50 Din, teoci kg 4 do 5·50 Din, krave kg od 1 do 3 Din, svinje kg 6 do 7 Din. Cene kmetskim pridelkóm 100 kg: pšenica 150 Din, žito 120 Din, kukarica 95 Din, oves 120 Din, hajdina 90—100 Din, ječmen 120 —122 Din, proso 100 Din, krumpiš 60 — 70 Din, seno 60 — 70 Din, slama 40 — 50 Din. Oglas! Sprejme se takoj najkasnej do 15. decembra ena gostilničarka kuharica od 25 do 50 let stara, štera je zmožna samostojno voditi kühinjo. Isto tam se sprejme takoj en Vajenec (inaš) za gostilničarsko obrt Josip Turk gostilničar, Murska Soboti Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. Izdajatelj : Klekl Jožef. Urednik : Maučec Joško, akademik, Ljubljana. Poštnina plačana v gotovini. LETO I. ŠTEV. 2. PRILOGA NOVlN CENA ŠTEVILKI 1 DIN. Glasilo AGRARNE in GOSPODARSKE ZADRUGE. - List za povzdigo prosvete, gospodarstva in zadružništva Izhaja vsak mesec, kot priloga Novin, ki jo naročniki Novin dobijo brezplačno. — Za druge stane številka 1 Din, ali letno 12 Din. Našim naročnikom. Namen „POMOČI“ je, da prinaša kmetu in obrtniku v Slovenski krajini vsakovrstne članke, ki naj pomagajo razumeti različne težave današnjega gospodarskega življenja, ki posebno tlačijo našega kmeta. Dalje Želimo objavljati članke, ki poučijo o potrebnih stvareh pravnega značaja, kakor je n. pr. testament, o katerem najdete spis v tej številki. Posrečilo se nam je, dobiti priznane in dobre strokovnjake, da nam bodo o vsem tem pisali. Dalje obveščamo svoje čitatelje, da bomo prinašali različne pravne nasvete, ki se tičejo n. pr. sporov (Vsaj) med Posestniki radi zemlje, denarnih posojil, žalitev, oproščenja od vojaščine, raznih pravic itd. Pišite o svojih željah uredništvu in dobite odgovor v „ Pomoči“. Trüdili se bomo, da bo vsak čim bolj zadovoljen. List si pa shranite, ker Vam pride še kak članek kdaj prav! Uredništvo Novin. Dr. Joža Basaj, ravnatelj v Ljubljani: Kmečki dolgovi. Vprašanje kmečkih dolgov se veliko razmotriva zlasti radi tega, ker na eni strani obstoji moratorij za kmečke dolgove v gotovem obsegu na podlagi zakona od 19. aprila 1932, na drugi strani pa se nahaja pred narodno skupščino predlog novega zakona o zaščiti kmeta in o ureditvi kreditnih razmer v državi. Sedaj veljavni zakon o zaščiti kmeta. 30. aprila t. 1. je stopil v veljavo zakon o zaščiti kmeta, po katerem so kmetje-dolžniki zaščiteni pred svojimi upniki na ta način, da ni dopustna izvršba na kmetove premičnine ali nepremičnine za terjatve, ki so nastale pred 20. aprilom 1932. Dopustna pa je tožba do pravomočne razsodbe glede terjatev in ravnotako seveda tudi zavarovanje terjatev z vknjižbo ali z rubežem. Ta zakon pa ne velja za vse upnike brez izjeme, temveč so kreditne zadruge (posojilnice), potem regulativne hranilnice občin in banovin in naposled poldržavne ustanove kot priviligirana agrarna banka banka in državna hipotekarna banka, izvzete. Ker je ta zakon veljal samo do 20. oktobra 1932. in v tem času še ni prišlo do končno-veljavne rešitve vprašanja o kmečkih dolgovih, je bil ta zakon z nekaj spremembami podaljšan še za dva meseca t. j. od 20. oktobra do 20. decembra t. 1. S tem se je hotelo dati narodni skupščini dovolj časa, da le na podlagi temeljite razprave in obsežnega materijala razpravlja o konverziji kmečkih dolgov. Novi načrt zakona o zaščiti kmeta. In res je minister za poljedelstvo predložil narodni skupščini načrt zakona o zaščiti kmeta, ki pa po svojem bistvu zopet še ne predstavlja končno rešitev, temveč je v stvari le nov moratorij za kmetske dolgove še za eno leto, t. j. do decembra 1933. Važno pa je, da ta načrt uvaja že tudi razdolžitev za prezadolžene kmete v gotovem obsegu. To, kar je za trgovce Prisilna poravnava, katere se danes radi obče krize trgovci toliko poslužujejo, nekaj podobnega se za prezadolžene kmete uvaja s tem zakonskim načrtom. Povrh tega pa ima načrt še druge važne določbe, ki se ne tičejo le kmeta, temveč kreditnih razmer sploh in to : a) maksimiranje obrestne mere, b) moratorij za denarne zavode radi prevelikega navala vlagateljev. Bistvene določbe načrta novega zakona o zaščiti kmeta. Novi načrt vsebuje v glavnem štiri poglavja. In v vsakem poglavju so podrobnejše določbe o vprašanjih, ki so razdeljena na ta štiri poglavja. V sledečem podamo le na kratko vsebino teh poglavij. 1. Odgoditev plačil in izvršb. Moratorij za kmečke dolgove se podaljša še za eno leto t. j. do decembra 1933. Vendar pa je ta moratorij deloma širši, deloma pa tudi ožji, kot je bil dosedanji. Strogo vzeto ni to moratorij, ker pri moratoriju tožba ne bi bila dopustna, temveč je le odgoditev izvršb. Za kmeta se smatrajo osebe, ki obdelujejo zemljo in katerih obdavčeni dohodki izvirajo pretežno od kmetijstva, če posestvo ne obsega več kakor 50 ha obdelane zemlje. Dolžniki-kmetje bodo morali kljub odgoditvi plačil in izvršb plačati tekom enega leta 8% na obresti in 2% račun kapitala. Od moratorija je pa sedaj izvzetih precej terjatev, ki do sedaj niso bile izvzete. Zato se bodo mogle utoževati in tudi z izvršbo izterjati terjatve, ki so nastale te- kom zadnjega leta izkupovanja konsumnih predmetov, dalje terjatve za alimente, terjatve iz plač in mezd onih oseb, ki so zapestne v gospodarstvo ali gospodinstvu dolžnika, terjatve za stanarino, terjatve zdravnikov, lekarnarjev in pogrebnih podjetij in tudi terjatve obrtnikov za obrtniška dela, ako so le te nastale v zadnjem letu. Zaščita kmeta dolžnika bi veljala sedaj proti vsem upnikom, tako da bi tudi kreditne zadruge, regulativne hranilnice občin in banovin, pa tudi Priviligirana agrarna banka in Državna hipotekarna banka bi le v slučaju izterjavanja vezane na določbe tega zakona, 2. Znižanje kmečkih dolgov v slučaju prezadolženja. Načrt predvideva delno razdolžitev za resnično prezadolžene kmete. Razdolžitev bi mogli primerjati s prisilno poravnavo, kakršna velja sedaj za trgovce. Če namreč presegajo kmetovi dolgovi 70% vrednosti njegovih premičnin in neprimičnin, more tak prezadolžen kmet v roku treh mesecev od uveljavljenja zakona pri sodišču predlagati znižanje svojih dolgov z odpisom tako, da smejo po odpisu znašati največ 70% vrednosti njegovega premoženja. 3. Maksimiranje obrestne mere. Radi izjemnih razmer, radi splošne gospodarske in posebno finančne krize predvideva načrt zakona tudi maksimiranje obrestne mere za hranilne vloge in za kredi te. Ministerski svet bo namreč na predlog ministerstev, ki prihajajo v poštev, in v sporazumu z organizacijami denarnih zavodov ter z Narodno banko od časa do časa po banovinah določil maksimalno obrestno mero za vloge in za kredite. Pametna je ta določba zakona radi tega, ker daje obrestni meri kljub vezanosti na zakon vendar potrebno gipčnost. Obrestna mera bo različna po banovinah, ker so tudi gospodarske in kreditne razmere v posameznih banovinah zelo različne. Obrestna mera pa se bo tudi še v banovinah lahko spremenila od časa do časa, kakor bodo pač zahtevale spremenjene kreditne in gospodarske razmere. 4. Zaščita denarnih zavodov in vlagateljev. Kar je sedaj urejeval že znani § 5 o „počeku“ ali moratoriju denarnih zavodov, to obravnava načrt zakona v deset paragrafih podrobneje. Ako namreč zaide denarni zavod v težkoče radi splošne gospodarske krize in radi čezmernega dviganja 2. POMOČ 4. decembra 1932. hranilnih Vlog, izda na njegovo prošnjo in na predlog ministra za trgovino in industrijo za zavod posebno uredbo z zakonsko močjo. Taka naredba zaščiti denarni zavod pred vlagatelji, ki potem ne morejo v svrho izterjanja svojih vlog proti denarnemu zavodu nastopati niti s tožbo, niti z izvršbo niti s predlaganjem konkurza. V čem je bistvo vprašanja ? Gotovo je radi splošne gospodarske in posebej denarne krize položaj kmeta-dolžnika tak, da ga nikakor ne smemo prepustiti na milost in nemilost njegovemu upniku, pa naj si bo to zasebnik ali banka. Če bi bilo to dopustno, bi šlo lahko tisoče in tisoče kmetskih posestev na dražbo, bi se zemlja prodajala v brezcene in bi kmečke družine izgublja streho in ognjišče. Izredno gospodarske razmere zahtevajo izrednih ukrepov. In najvažnejši med izrednimi ukrepi je odlog plačila in izvršbe za kmete dolžnike, torej svoje vrste moratorij. Zakon torej zahteva, da se dolžniku v teh težkih razmerah da možnost, da diha, da se ne zaduši. Bistvena določba, s katero se ščiti kmet, je torej neizvršljivost terjatev ali moratorij napram kmetom dolžnikom. Kljub temu pa načrt zakona nalaga dolžniku, da mora plačati tekom enega leta najmanj 10% na račun obresti in od plačila glavnice. Kaj pa je s konverzijo ? Konverzija pomeni končnoveljavno spremembo razmerja med upnikom in dolžnikom v tem smislu, da se ali spremeni obrestna mera (navadno zniža) ali da se spremenijo roki in višina odplačevanja dolga (roki podaljšajo in obroki znižajo) ali pa se s konverzijo skuša priti nasproti dolžniku v obeh smereh glede obresti in višine odplačevanja. Načrt zakona nikakor ne pomeni konverzijo kmečkih dolgov, ker smo videli, da ne uvaja nekaj stalnega in končnoveljavnega, temveč samo nekaj začasnega. Zakon hoče ščititi kmeta-dolžnika zopet le za eno leto. Moratorij je omejen torej na eno leto. Maksimirane obresti so omejene na eno leto. Neglede na to pa moramo priznati, da v stvari zakon daje pravo rešitev perečega vprašanja, četudi samo začasno v tem: a) a dolžnik in njegova družina niste izpostavljena v težkih časih gospodarske krize skrajnim meram upnika t. j. prodaji posestva ali inventarja b) da se tudi obrestno breme olajša. Nedvomno je namreč, da je težišče ureditve kmečkih dolgov v pravični ureditvi obrestne mere nikakor pa ne v enostavnem brisanju dolgov, kakor so nekateri razlagali in je velika večina razumela vprašanje razdolžitve kmeta. Kaj pa je z brisanjem kmečkih dolgov ? Tisti, ki zahtevajo brisanje kmečkih dolgov in ravnotako tisti, ki predlagajo, da vse kmetske dolgove prevzame država kot edini upnik kmeta, niso resni. Oni ne premislo, da to ni nobena rešitev, temveč je to nekaj nesmislenega in nemogočega pri sedanjem družabnem in gospodarskem redu, Brisanje kmečkih dolgov bi morala izvesti vlada, ki bi se postavila popolnoma enostransko samo na stališče dolžnikov in to nesolidnih dolžnikov. Pošten, soliden dolžnik se zaveda, da bi bila krivična zahteva po brisanju dolgov. On se zadovolji, da se mu zniža obrestna mera, da se ga ne davi v času krize in da se mu dâ možnost, da odplačuje stopnjema v daljših rokih svoj dolg. Vlada, ki bi hotela izvesti razdelitev z brisanjem kmečkih dolgov, bi morala delati proti interesom celoküpnega gospodarstva. Da bi pa država prevzela celokupne kmečke dolgove, kot edini upnik, je pa še večji nesmisel. Odkod naj pa država vzame ta ogromna sredstva? In kdo naj bi vplačeval državno blagajno sredstva, potrebna za razdolžitev v državi, v kateri je nad 80% kmetskega prebivalstva in v kateri je gospodarstvo izrazito agrarno? Škoda iz zmote. Demagogi, ki govorijo, da kmetu ne bo treba več plačati dolgov in dolžniki, ki to verjamejo, škodujejo sami sebi in celo-kupnemu gospodarstvu. Nevarnost je namreč in ob enem resničen pojav, da dolžnik drugače gospodari, drugače se oblači, drugače troši, sam in družina, ako je mnenja, da se je dolgov na lahek način, rekel bi s potezo peresa naenkrat iznebil. Pred tako demagogijo so celo ministri ponovno svarili. Minister dr. Demetrovič je dejal na javnem zborovanju : »Nekateri so stvar napačno razumeli in so mislili, da se bodo kar vsi dolgovi , brsali, oziroma da jih bo plačala država. To nikakor ne more biti, ker država ni nekaj poleg ali izven ljudi Ako bi država mogla plačati, mogli bi plačati tudi poedinci. Konverzija kmetskih dolgov ne pomeni nič več kot to, da se kratkoročni dolgovi spremenijo v dolgoročne, da tako morejo kmetje priti do sape, da pozneje, ko se razmere nekoliko zboljšajo, izpolnijo svoje obveznosti.“ Razdolžitev, o kakršni neutemeljeno govorijo demagogi in na katero verjamejo lahkoverni dolžniki, bi se namreč izvesti edino le z razlastitvijo ogromnega števila varčevalcev, ki so svoje prihranke zbirali v denarnih zavodih in so ti denarni zavodi té prihranke potem posojali kmetom. Taka razlastitev bi ne bila le grob vsakega smisla in vsake volje za varčevanje, temveč bi tudi porušila sedanji kreditni sestav, na katerem sloni današnje gospodarstvo. Tako razvitega gospodarstva, kakršno je danes, si namreč brez kredita ne moremo predstavljati. Kredita pa ni, ako ni kapitala. Kapital pa ustvarja le pridnost in vstrajnost in samoodpoved milijonov varčevalcev. Kapital kreditnih zadrug in regulativnih hranilnic po mestih je namreč privarčevan in se je tvoril tekom dolgega časa iz skromnih a trajnih vsotic malih in srednjih ljudi. Ti prihrani so prisluženi s trditi žulji, so mnogokrat skoro pristradani, tako da si varčevalec ni privoščil najpotrebnejšega, kaj šele da bi mislil na razvedrilo ali druge užitke. Pomen in potreba varčevanja. S tega stališča moramo tudi odločno ugovarjali onim, ki pravijo, da bi bila najenostavnejša rešitev kmečkih dolgov v „zmerni inflaciji“. Gotovo ni zdravo, če je kupna moč dinarja previsoka, radi prevelikega pomanjkanja dinarja. Vnebovpijoča krivica pa bi bilá, ako bi se hotelo danes vprašanje kmečkih dolgov reševati na račun milijonov malih varčevalcev na tako enostaven način, kakor je „zmerna inflacija“. Ne moremo si kaj, da ne bi tu navajali besede, ki jih je zapisal na ta naslov „Narodni gospodar« glasilo Zadružne zveze v Ljubljani: „Zadružništvo, kot je pri nas, predstavlja široko organizirano varčevanje malih ljudi. Zadružništvo je vršilo propagando za varčevanje, ki je najboljša podlaga naprednoga gospodarstva in ljudskega blagostanja. Ali naj potem zadružništvo te svoje nauke zataji, prekliče? Ali naj da prednost nesolidnosti pred solidnostjo, zapravljivosti pred varčnostjo, lenobi pred pridnostjo? Tega ne moremo. Naš emblem je čebelicá z napisom : „Delaj, hrani, množi !“ Zaključek. Povdarimo za zaključek še enkrat naša načela, ki naj veljajo v vprašanju kmečkih dolgov. Vprašanje kmečkih dolgov je treba reševati predvsem z vidika obrestne mere. V tem je težišče in edino pravična rešitev. Priznati moramo, da je slovensko kreditno zadružništvo dosedaj vzorno delovalo na znižanje obrestne mere, tako da je dolžnika naših kreditnih zadrug opravičeno zavidal vsak brat na jugu za zmerno obrestno mero, ki mu jo je dovoljevala posojilnica. Po tej poti pa morajo kreditne zadruge iti naprej. Ravno radi današnjih izredno težkih razmer morajo posojilnice delati na to, da se kmetu dolžniku prizna za njegov dolg izredno nizka obrestna mera. Cene kmetijskih pridelkov so danes v strašnem nesorazmerju s cenami industrijskih in obrtnih izdelkov. Delati moramo torej na to, da se cene kmetijskih pridelkov dvignejo, sicer ne more biti govora o rentabilnosti kmetskega gospodarstva. In če ni rentabilnosti kmečkega gospodarstva, je tudi izključeno, da bi tako gospodarstvo nosilo visoko obrestno mero za kredite. Proti šramotnim cenam živine. Zadnje čase se dosta piše po slovenskih časopisaj o sramotni cenaj živine v našoj krajini. Nedavno smo zvedeli od vodilnih oseb, štere vživajo velki ugled pri denešnjoj političnoj državnoj stranki i štere imajo dobre zveze v Beči, da dobijo za našo živino ništerni v Beči pri ednoj kili štiri dinare čistoga dobička. Ešče več smo zvedeli. Zvedeli smo tüdi, da se od tistoga časa, kak je dobila naša krajina kontingent v Avstrijo, zaslüžili ništerni čistoga dobička do dva milijona dinarov. Da se bar nikelko odpomore toj nebovpijoči krivici, se obračamo na vse občine v Slovenskoj krajini s prošnjov, da naj vsakša občina poskrbi 4. decembra 1932. POMOČ 3. več podpisov, če ne bi šteo župan podpisati pa naj podpišejo občinski odborniki ali drügi lüdje i se nato prošnja s podpisi pošle v parlament. V prošnji se bodo zahtevalo, da naj živina v našoj krajini ma isto ceno, kak živina prek Mure. Nadale, da naj dobijo vsi mesarje naše krajine dovolenje za izvoz živine v Avstrijo, da bode med mesarji konkurenca i se cena živine zviša. Podpisi občin se naj nato pošlejo na: Agrarno Zadrugo v Črensovče i nato zadruga skupno v belgrajski parlament. Uredništvo. Drüga nedela v Adventi. Evangelij sv. Mataja vu XI. táli. V onom vremeni; gda bi Ivan čüo v vozi dela Kristušova, poslavši dva od svojih vučenikov, pravo je njemi: Ti si té pridoči, ali drügoga Čakamo? I odgovoreči Jezuš veli njima: Idočiva nazvejstita Ivani, sten sta čüla i vidila. Slepi vidijo, plantavi hodijo, gobovci se očiščavajo, glühü čüjejo, mrtvi gori stanüjejo, nevolnim se Evangelium nazneščáva. I blaženi je, ki se ne spači v meni. Gda bi pa njidva odišla, začno je Jezuš praviti množini od Ivana : ka ste vö šli v pustino glédat? jeli rozgo od vötra gibajočo? ali ka ste vö šli gledat? človeka v mehkom gvanti oblečenoga ? ovo, ki se z mehkim gvantom oblačijo, v králevski hišaj so. Ali ka ste vö šli gledat? Proroka ? ešče velim vam i več od Proroka. Ar je te, od šteroga je pisano: ovo jaz pošilam angela mojega pred licom tvojim, šteri pripravi pot tvojo pred tebom. „Zvezda zorjánska, glás kričéčega v püstini.“ Ivan Krstíteo, je bio zapreti v gorskoj trdnjavi na vzhodnoj obali Mrtvoga morja, blüzi arábske meje. Zapreti je bio, ar je velikaši Herodeži v obráz povedao: Naj ti je dovoljeno meti ženo tvojega brata ! Jezuš je pa včüo té čas, ali Ivànovi vučenci so se nej mogli odločiti za Njega. To je bolelo Ivána, záto je — kak za svoj teštament — dvá najvörnejšiva poslao pitat Jezuša, či je On oblübleni Rešiteo. Pa sta šla i pitala. Jezuš jima je odgovoro z rečmi Izajàš proroka, z rečmi od šterih so Židovje znali, ka idejo na Mešijaša. Pa vidila sta vsa tá dela i nakonci jija je Jezuš šče potrdo v právoj vöri rekši : Blaženi, ki se ne opotekne nad menov! Gda sta vučenca to vse povedala Iváni, je znábiti ponovo svoje nájlepše reči : Ovo Agnjec boži, ki odjemle grehe sveta! Znábiti je to bila njegova Zadnja, labudja pesem. Jezuš njemi je pa té čas držao mrtveči guč rekši vnožinami Znáte, što je tè spokornik, ki je dve leti predgao na voskom bregi srebrnoga Jordána, med rogozom i gramozom) Človik, šteroga reči ste žedno pili v kmičnooblačnih dnèvaj pa ešče v krvàvordečih nočaj. Tè je rékši kak šterišté izmed dvanajstèrih prorokov, ár je sam bio napovedani — po Malakijaš proroki. Lüdje za hrbtom ogrizàvljejo, Bog hváli. Molimo, v adventnom vremeni, ka smo bár malo spodobni Iváni Krstiteli — v stanovitnom zatajüvanji. Kmetsko i gospodinjsko nadaljevalne šole. Že od 1. 1920. naprej se je najšeo tü pa tam kakši požrtvovalen vučiteo, šteri je vido, da povojna dobra leta našega kmeta pripelajo na sirmaško palico. Penez puno, oštarije den na den pune lüdi, obleč modern in na mesto doma pripovani i zašiti — se je küpüvao v najdrakših trgovinaj itd. Vse to i ešče dosta drügoga je bolelo tistega vučitela, šteri se je poglobo v düšo kmečkoga človeka i opazüvao, kak on hodi rakovo pot. To so tüdi vidile oblasti i so začnole v hasek kmetskoga človeka prirejati tečaje, šteri bi vučelstvo sposobili za poučevanje našega mladoga kmetskoga naraščaja. Tej tečaji so pa rodili — poleg že obstoječi — precejšnje število kmetsko in gospodinjsko nadaljevalnih šol. Zgodovin Slovenske krajine. v. Cerkvene razmere med panonskimi Slovenci v začetki madžarske države. Čüli smo, da so meli panonski Slovenci že pred prihodom Madžarov v Panonijo krščansko vero, štero sta med njim razširjavala sv. brata Ciril i Metod, podi slovanskima knezoma Pribinom i Kocelom. Tak je bilo cerkveno i versko življenje med ogrskimi Slovenci že rano na preci visiki stopnji. Mnoge cerkve se že omenjajo v 9. stoletji. Gda so se začnoli madžarski navali, je bilo lüdstvo skoro več kak pou stoletja brezi dühovnikov i cerkvij, vendar je lüdstvo očuvalo na skriven način krščansko vero i z veseljom pozdravilo misionare, šteri so prišli proti konci 19. stoletja znova na Vogrsko. Pod prvim krščanskim vogrskim kralom sv. Štefanom (1000— 1038.) i njegovimi krščanskimi nasledniki je cerkveno živlenje hitro napredovalo. Najprlé so bili vogrski Slovenci prideljeni püšpekiji v Gyüri (Raab), štera je bila Ustanovlena že leta 1009, nekaj Slovencev pa je tüdi pripadalo püšpekiji Veszprimi. Gda pa je po smrti hrvačkoga krala Dmitrija Zvonimira (1088), nastanola na hrvaškom, zavolo kralevskoga prestola državlanska bojna, je vogrski krao Ladislav vdro na Hrvačko i si podvrgo zemlo med Dravov i Savov i je leta 1093. vstanovio v Zagrebi novo püšpekijo, šteri je pripadalo tüdi Medžimurje i južni deo denešnje Slovenske krajine, to so predvsem župnije : Léndava, Dobrovnik, Turnišče i Bogojina, štere so bile v zalajski županiji (Zalamegye). Slovenci v železni županiji (Vasmegye) so ešče naprej pripadali püšpekiji v Gyüri. Vogrske Slovence je ta ločitev jako zbolela. Vsi vogrski Slovenci bi bili radi sküpno pod püšpekijo v Zagrebi. Zato so se Slovenci v železni županiji s svojimi dühovnik vred oprli györskomi püšpeki Mikolini i prosili zagrebskoga püšpeka Prodana, naj je sprejme v svojo püšpekijo. Ta Svaja med obema püšpekama je trpela preci časa, dokeč je ne krao odločo, da Slovenci železne županije spadnejo pod gyürsko püšpekijo, Slovenci v zalajski županiji pa pod zagrebško püšpekijo, pod šterov so ostali do 18. stoletja, dokeč je ne kralica Marija Terezija vstanovila novo püšpekijo v Sombatheli. Tüdi župnije so se med vogrskimi Slovenci rano vstanovile, najstarejše segajo že v 11. stoletje. Mnoge cerkve v Slovenski krajini so ešče zdaj znameniti spomeniki cerkvenoga stavbarstva. Največ so k tomi pripomogli bogati plemenitašje, šteri so bili cerkveni patroni, to je predvsem rodbina Szehy i Banffy, šterivi sta pa tüdi pri razširjavanji luteranska po Slovenskoj krajini igrali jako velko vlogo. V denešnjem glavnom mesti Slovenske krajine v Soboti je bila najhitrej zozidana prva cerkev že leta 1071. Preci časa je bila cerkev v rokaj templarjev. Za časa velkih i dugih križarskih bojnaj, v šterih so se nahajali vojaki iz cele Evrope, so mele te križarske bojne namen, da rešijo svete kraje v Aziji, v Palestini, to so predvsem kraji: Jeruzalem, Damask i drügi kraji, šteri so nam poznani iz svetoga pisma iz rok krvoločnih i poganskih narodov Arabcov, i pozneje Turkov, šteri so si te svete kraje podjarmili. V tej križarskih bojnaj so se najbole trüdili razni redovi, kak templarji i drügi križarski redovi. Tak so dobili templari preci zemle v gornjem deli Slovenske krajine, to je na denešnjem našem Goričkom. Središče templarov je bila Gornja Lendava ali bolše i kratko grad. To zemlo so meli templarji v svojoj oblasti do leta 1311., najme v tem leti je bio njihov red razpuščen. V tom leti je prišlo vse posestvo templarov s Sobotov v roke grofov Szehy, šteri so dali cerkev v Soboti večkrat prezidati. Sobota se je v najstarejših časoj zvala Oissnic ali Uissnic nastalo (iz olšnica od oloha ali ološa „jelša“, „jouša“.) Iz teh imen se vidi, da je denešnja Sobota bila najprlé slovanska naselbina i dobila ime po gosto nasajenih joušaj. V 14. stol. pa so si Slovenci izposodili od Madžarov ime Murasombat i tak kratko Sobota. Jako stara je tüdi župnijska cerkev na Tišini. Ladja je pozidana ešče v romanskom slogi, v 11. ali 12. stoletji. Prezbiterij ali svetišče pa je v gotskom slogi iz koncem 14. stol. Zozidala ga je pobožna grofica Sara Szechy. Lüdska Pripovedka pripovedüje, da je Sara prebivala v svojem gradi v Soboti i 4. POMOČ 4. decembra 1932. od tü obiskavala tišinsko cerkev. Ar je bila ta pobožna grofica betežna v nogaj, se je morala voziti i si večkrat v potoki Mokoš (Mokoš je potok, šteri teče skozi Tišino) hüde boličine hladiti. Kak pobožna grofica je oblübila, da bode Mariji na čast okrasila njeno cerkev, če ji Marija sprosi zdravje. I rejsan se je ta oblüba zpunila i grofica Sara je ozdravila i dala tišinski oltar na novo zozidati i cerkev olepšati s törmom. Od toga časa je postanola Tišina znamenita boža pot. K „Mariji milosti“ so zahajali daleč Slovenci, tüdi iz Štajerskoga. Leta 1426. so pa Törki to podobo z drügimi dragocenostmi vred odnesli iz Tišine, cerkev oropali nakitja i podobo Marije vrgli v nekši grm, gde je bila 7 let. Nekoč pa je pastir našeo to podobo i lekaj, zavolo strahi pred Törki so prepelali v Lankovice na Štajersko, gde so na prizadevanja sv. Janeza Kapistrana frančiškana zozidali cerkev i samostan. Od toga časa so Lan-kovice postale prilüblena boža pot za prekmurske Slovence. (Dale.) V našoj Slovenskoj krajini so se ob prvim pojavile te šole v Šolskem leti 1928/29. Brez slave so pa že ništeri vučiteli našo mladino včili prle. Od toga časa naprej so pa leto za letom napredovali. So li vse te šole dosegnole svoj pravi nam v Popolni meri, to bo pokazala bodočnost. Poleg tega pa je tüdi ne moj namen, soditi dela tistih, šteri se žrtvüjejo za naš narod. Stojim pa na stališči, da je vsaka spametna sodba potrebna i bo tem šolam gotovo v hasek. Naš kmet si predstavla te šole posebno v začetki za nepotrebne i glede nekak nezavüpno v delo svojega vučitela i duhovnika, šteriva ravno tü delata najbole sküpno. Gda pa spozna v zdajšnji žmetni časoj, da njemi te šole utrjüjejo i büdijo že obvüpano zavest i lübezen do kmetske grüde i dela, te se njegovo srce, ki je liki vosek, spremeni i je dovzeten do vsega dobroga, pametnoga i hasnovitoga. Te šole pa tüdi prirejajo zakljüčne slovesnosti z govori, deklamacijami, s pevanjom i razstavami. Večkrat se mi je že ponüdila prilika, da sem si ogledao te slovesne zaklüčke tü pa tam pa našoj banovini. Ne so pa bili vsi pravi izraz kmečkoga dela i düha. Posebno pa razstave so v tom pogledi bile jako pomanklive, ar so ne pokazale prave kmečke domačnosti i pravoga kmečkoga dela. Redke so bile razstave, štere so pokazale poleg pismenih nalog i tort, piškot ali kak je že zovejo, kaj kmečko domačega. Jako važno je to, ka naj razstavijo kmečke ali gospodinjske šole? Kmetijsko nadaljevalne šole naj bi razstavile poleg pismenih izdelkov vse gospodarsko orodje, štero si kmečki človek po zimi sam doma napravi. Ravno tak bi ta razstava mogla pokazati vse poljske pridelke na takši način, kako so je učenci pridelali pred obiskam te šole na način, šteroga so se včili v šoli po zimi, po leti pa vöni na poli s svojim vučitelom. Ta razlika bi bila prvi znak uspeha teh šol. Pri raztavaj gospodinjskih šol pa je ravno tak žmetno opaziti pravo navadno kmetske jestvine i pečenje! Vsakši kmet sna, ka je njegovo pravo jesti zelje, repo, krumpič, kropec. zasükano pogača, zlevanka itd.; samo potrebno je, ko si naša gospodinja zna to téčno i čisto napravili. Kelko mladih dekeo je, ki ešče ne vejo pravilno dojiti i s tem večkrat napravijo škodo pri kravi. Kak lepi mlečni izdelki bi se dali razstaviti. Kakšni ponos, ne samo kmečki, liki slovanski bi bio na razstavi, če bi jo krasto lén, predivo, preja, platno, domačo obleko na roko zašito, grebév, špica preslica, kolovrat, trlica itd. Poleg vsega toga stara obleka pravilno zakrpana, čisto oprana i lepo zglajena. To je najmenje povedano, ko bi mogla meti vsaka takša razstava i ne bi bilo človeka, šteri bi se vüpao povedati, ka je to ne prava z lübeznijov prepojena, zdrava i napredna kmetska razstava. Ne pa treba obvüpati tistim, šteri so že dozdaj delali za napredek našega gospodarstva i gospodinjsta. Le naprej po tej poti in naše dobro prekmursko lüstvo Vam bo za Vaš požrtvovalni trüd zahvalno i ta Zahvalnost je najbole stalen spomenik, ar je živ i se prenaša od roda do roda ! Dr. G.: O izjavi poslednje volje. Uvod. Človeku ni le na prosto voljo dano, da razpolaga s svojim premoženjem med živimi, sklepa pogodbe, prodaja in kupuje, najema in daje posojila itd., marveč mu naše postave dajejo tudi pravico in možnost, da odredi, kaj naj se z njegovo imovino zgodi po njegovi smrti, komu naj ta pripade, kadar on umre. Tista odredba, s katero nekdo določi, kdo naj prevzeme za njim njegovo premoženje, bodisi v celoti ali pa le glede določenih delov, se imenuje njegova poslednja volja. Pomen tega izraža leži v tem, da more vsakdo, ki mu zakon daje sposobnost s poslednjo voljo razpolagati s svojo imovino, do zadnjega trenutka svojega življenja, svojo poslednjo voljo napraviti, že napravljeno vsak čas preklicati ali nadomestiti z drugo. Kdo je sposoben napraviti poslednjo voljo ? Na to vprašanje odgovarja naša postava, da zamore napraviti poslednjo voljo na splošno vsakdo, ki je ob času, ko jo napravi, pri zdravi pameti. Veljavne poslednje volje ne more napraviti : 1. kdor je ob nje napravi na umu bolen (umobolen). 2. kdor je v pijanem stanju, 3. kdor je od sodišča iz kateregakoli razloga preklican ; kdor je pa preklican zaradi zapravljivosti, lahko s poslednjo voljo razpolaga le čez polovico svojega premoženja, drugo polovico mora zapustiti tistim dedičem, ki so po postavi sami poklicani za njegove naslednike; 4. kdor še ni dopolnil Vsaj 14. leta svoje starosti. Kdor pa je star že več kot 14 let, pa še ni dopolnil 18. leta, ta lahko izjavi svojo poslednjo voljo le pred sodiščem ; 5. kdor je redovnik, če nima njegov red te posebne pravice, da njegovi člani redovniki izjemoma smejo napraviti poslednjo voljo. Če bi katera izmed naštetih oseb napravila poslednjo voljo, bi bila ta neveljava. Kako je vsebina poslednje volje ? Oseba, ki zapusti premoženje, se imenuje zapustnik, premoženje samo pa imenujemo po njegovi smrti zapuščino. Kdor pa zapuščino po zapustniku sprejme, se imenuje dedič, dedič sam imenuje prevzeto premoženje dedščino. Kadar deduje le eden dedič prevzame vse zapustnikovo premoženje. On je zapustnikov naslednik glede vsega premoženja, ki ga sprejme in stopi glede vseh zapustnikove pravic in dolžnosti na mesto zapustnika. Kot prevzemnik pravic postane po končanom zapuščinskem postopanju, ki ga vedno izvede zapuščinsko sodišče ali kak od njega določeni notar, lastnik vseh zemljišč in premičnih stvari, upravičenec terjatev, ki so do smrti pristojale zapustniku, pa tudi drugačnih pravic, n. pr. član zadruge, trgovskega podjetja, pri katerih je bil udeležen zapustnik in v kolikor predstavljajo te pravice kako premoženjsko vrednost. Ne nasleduje pa dedič zapustnika v takih pravicah, ki so bile slednjemu le osebno pridržane. Če ima n. pr. zapustnik pravico do dosmrtnega užitka kakega zemljišča, ali do državne penzije, ali če je n. pr. član načelstva kake zadruge, ali je železniški uslužbenec in slično, tedaj te pravice z zapustnikovo smrtjo ugasnejo in ne pridejo na njegovega naslednika, ker so bile pridržane le zapustnikovi osebi, niso pa bile del njegovega premoženja, ki ga lahko dedič prevzame. Kadar pa je več dedičev, takrat stopijo vsi skupaj kakor da bi bili ena oseba na zapustnikovo mesto. Dediči so tedaj samo tisti, ki prevzamejo vse zapustnikovo premoženje, četudi jih je zapustnik zavezal, da morajo dati kaki drugi osebi katero določeno stvar v last. * Zapustnik pogosto v svoji poslednji odredi, da morajo dediči kaki osebi, pa najsi je ta oseba tudi sama eden izmed več dedičev, dati v last kako stvar, n. pr. 1 par volov, ali pa plačati določeno svoto denarja. Taka odredba se imenuje volilo, oni ki naj to volilo dobi, pa se imenuje Volilojemnik. Iz tega se že vidi, da je lahko vsebina poslednje volje prav različna. Kadar zapustnik v svoji poslednji volji odredi, da naj določno imenovana oseba, ali več določno imenovanih oseb dobi vse njegovo premoženje, tedaj s tem imenuje svoje dediče. Vsaka poslednja volja, v kateri zapustnik imenuje enega ali več dedičev, se imenuje testament. Dediča se more imenovati vedno le za celo premoženje, ali pa za določen del premoženja, kakor 1/2, 2/3, 3/4 itd. Taka odredba bi se glasila na primer sledeče: „Za dediča vsega svojega premoženja imenujem svojega sina štefana“, ali pa: „Vse svoje premoženje zapüščam svoji ženi Mariji do ene četrtino in hčerki Kati do treh četrtino ali „Moj dedič naj bo glede ene tretino moj brat Martin “. (Dalje.) Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. Izdajatelj : Klekl Jožef. Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana.