JOSIP LAPAJNE: Moj šopek. Četrto desetletje mu je bilo, ko so nas pognali v ahasferovanve, in četrti križ se mi obeša preko -ramen danes, praznujočemu njegovo šestdesetletnico. »Učiteljski Tovariš«, ti naša duševna hrana, naš prvoborilec, edina oljkova vejica v mbrju skoro brezkončnega trpljenja, s čim isi kttko najproslavirao danes tvbj izredni jubilej? Šopek delrtečeRa cvetja — bi ^ristojal ivojefnu razritemu bbrazn, raz^rananemu, raztepenemu trupu? Priv''""1 naj te li na svoje prsi, ti s trnjem razbičani in oveTičani moj sodrug? Me li mbreš raniti ob zaceljenih ramah.? Ti mbst vzdihljajcv, si le resno mislil, da nam ne zasije več zlato solnce, ko smo preko tebe koiebli ootrtih, povešanih */!av v tenmicc mračne, polpretelde dobe? Našili so bili let, ko sb ti staii na strani ob najhujšem trpljenju, možje, odličrii naši prvoboritelji, in njim je danes lice razorano, prebarvana glava. Negovali so te bolnika v najhiljši vročici, in marsikak zdravnik bi že obupal ob tvoji lahTii sapici: ne tako naši jjiožje, ki niso nikdar zatisnili oči, le da ohranijo pri življenju tebe, dragi »Tovariš«, prvi in zadnji up bednega uči,teljstva! Ne bodi ponosen, »Tovariš«, da si vzdržal toliko let, ne, bodi le ponosen, da si iniel ob sebi nesebičnih mož, ki niso poznali scbe. ne svoje družine, ceniti pa so znali svoj narod in onega, ki je narodu najbtižji: Ijudskega učitelja, svrj stain. »Teh slednii manj kot ti ni storil!« In danes, ob tvoji še;-.tdesetletnici, naj ii jadikujem, da si nam prestar, dolgočasim naj se li ob tvojem resnem licu? Ne! Jaz ne! V tvojem iiredništvu >ni sivih mož, ne teži ti urednika pc^a.tvojih let. Mlad je, odločen, neustrašen rnož. tvpje šble! Po nosne so one sive glave. ki so tako spretno vrtnarile, da se je ogromno drevo, presa:eno v mladb. spbčiro zemljo, oprijelo, ne da bi se posušila ni najrnanjša vejica, ni koreninica. Poml.ajen je tudi sad tega drevesa, pridelek tako znaten, da se kopičijo jirenapolnjene shrambe m jedva utegne skrbni urednik prebirati bogate pridelke. In ostali naš stanovski naiaščaj, ga li najdes, drau'i »Tovaiiš«, tned p;vobt.'ev-niki v tblikem številu, da bi nadomestili one osivele glave. kadar jim usoda časaizvije meč iz roke'.' Tu, šestdesetletni pomlajenec, zastavi svojo lopato. »Jablane,hruške in...« . Če nisi na jasnein, dragi jubilant, stopi z monoj v Frančiškansko ulico. Praznikiso im kiical si nas. Pesna so jim lica, napolsklonjena hrbtišča, le malo imam ob strani<}nih las, ki njim pokrivajo utrujene glave,  sedečim okolo dolge mize. Resno tehtajo besedb za besedo in skbro da ne upam, da bi zini! tudi jaz, ki sem mlajši med njimi, a vendar ne več rnlad. In če izpregovorim tistb malo besedo, . j6 li smatrajo možje tako kot si jo mislim jaz, me Ii ne smatrajo za vsivljivega, neizkušenega idealista, prenapeteža? Takb se mi godi, dragi »Tovariš«, odtvoje štiridesetletnice do šestdesetletinct.Vedno enoinisti obrazi starejših in mlajših tovarišev, niti onili iz širne Ljubljane ni blizu. »Peid' no, se bom pulil za druge!« mi je že marsikdaj udarilo na prezebla nšesa, ko sem jili lovil po inestu. nrihajaioč tam izp.od visokih planin, in težkih misll r.em se na večer vračal, da za pečjo prebrivim vtiske iz naše prestblice. Oa niso samo mlajši vzrok nedelavuosti,Tii je krivde samo na njih, dragi »fovariš«! Vem to iz svojih mlajSih let. V potresnih razvalinah se je valjaia Ljubljana. ko sem študiral na učiteljišču, pred mojimi očmi se je prenavljala, strme sem opazoval, kako je mogoče staro suknjo tako premeriiti. Črpal.sem tedaj.novega življenja iz tvojih vfstic, dragi »Tovariš«, ponosrio sem se vrgel v val življenja in trudil setn se, da bi jaz prenavljal stare stavbe v vitke vile. ' Bilo fih je do 30, ki so se zbrali k slavnostni otvoritvi naše nove šole. Kot ncznatno stvarco so me potisnili v stran in počeščenega sem se mioral čutiti, če me je kdo tnilostno ogbvoril. Ponosno šo sedeli pri banketu in samozavestno so dvigali glave, ko so v govorih slavili drug drugosa. Zareli sra«;' vajeni smo bili doli v Ljubljani, da se nismo kosali med seboj, tu pa m.e je dvignil sosed: »Pusti ga naj sain poje, se mu bo za nialo zdelo!« In res je ?e hotel utiliniti Kako je to vplivalo na mladega idealista, ti gotbvo v. tvojih štiridesetih Ietih, dragi »Tovariš«, ni bilo znano. Vse drugfače Je bilo živlienje med tova-riši, kakor si mi napoveda! ti, ponosni jubilant. Pnkorno smo liodili k zborovanju. Kbt da so intabulirani na svoja mesta, so se mi zdeli odborniki. Razdelili so si delo med ¦¦eboj, mi pa smo jim bili hvaležni poslusalci. Nihče ni stopil z odra in vprašal: »Kaj pa ti moreš? In če ne zmore.š, potrudi se, da bi zmogel.« ln tako je šel čas ¦isl časom, dokler ni prišla vrsta na nas r.ame. Niso se čutili razbremenjenih, ki smo jim bili nasledniki, ne, za vsiljive nezreleže so nas opečatili. Molčali smo in se nprijeli delavnih mcž. -ncsebičnih tovarišev. Naravno, da imamo večkrat povsem različne nazore,. zakaj upoštevati je, da živimo navadno v povsem drugačnih živIjenskih razmerah. Ne oklepamo se krčevitb svojih mest, ne, veseHlo bi nas, da poseže v delo še rnlajši naraščaj in krepko bi ga podpirali v vsakojaki borbi. Samo ven na plan! Zaloste nas pa. ki pri zborovanjih pazijo samo na to, kdaj referentu poidejo lističi, debate pa so jim nadležne sitnosti. Dragi ,-Tovariš«, idi med naše mlade, povej jim, da se valjajo v cvetju, ki se je vsulo iz trnjevih vejic. povej, da cvetje naravnim potom izgine, trnju pa je dolgo življonje. Daj, zberj jih okolo sebe najmanj toliko, kolikor ti je lct. vmešaj jih med one, ki so tam spredaj, v pomoč naj jim bodo, in ko pride čas, bodo lahko z vešooroko pograbiti1 za krmilo naše osrrorrme ladje. , Šopek cvetfa, naš mladi naraščaj, poklanfa ob tvoji šestdesefletnici 'podgiorski sotrudnik. Osveži ga, prilivaj mu, dokler ti ne ovene, in kb ti hwdo naložili na rame še eden in drugi in tretji križ. ti bo šop za šojftpjn.jjoril, rodil, stvarjal,. tebi pa bo večno mlado lice, stoletni Ahasver! —