CVETINOMIRSKI:
Jež.
r\^**^""*^"**''V      oma sem iinel celo čredo zajcev, majhnih in velikih,
\   /^^Tr^\ \       belih in črnih, rumenih in progastih. Prej so do-
1    I^*^              movali, poskočni in plašljivi, v hlevu pod jasli ter
1    r__Jf-^>            so skakljalii spretno okrog konjev in okrog krave.
I         nsLCc-~           ^er pa ^ ie ^''a zav°ha'a sosedova mačka in je
I   "^4®L=«            vedno prežala, da bi se utihotapila v hlev in si
I   ^>==^=^==1\           pripravila enkrat prav mastno kosilo, sem napra-
/                   I             vil nedaleč od hiše majhen lesen hlevček ter sem
/   \n ^-      pJtt           spravil vanj zajce; od tistega časa dalje je imela
/   n|^^       \)         moja dolgouha in plašna »živina« mir pred sose-
lr^>^y_\^/^       dovo mačko.
Hencajte, nekaj bi pa kmalu  pozabil pove-
dati! Tistega, ki setn ga imel najrajši, bi skorai sramotno zatajil! ... Eden izmed mojih zajcev je bil popolnoma rumen kakor solnčna roža; a glavno je bilo to, da so bile njegove oči rdeče — dvoje razpaljenih kroglic, dvoje rdečih frnikol je strmelo pod nizkim čelom plašno v svet. Bil je ta rdeče-oki rumenček moje največje veselje; kadarkoli sem odprl vratca v hlev-ček in naložil za »živino« v majhne lične jaslice krme. sem postregel ru-menčku vedno tudi s svežo, sočno deteljico. In kadar sem pasel zajčjo drobnjad na prostornem travniku pod hlevčkom, sem se igral največ le z rumenčkom; okrog vratu sem mu bil zavezal v ljubko pentljo moder trak; kakor solnčen kraljiček se je podil potem okrog mene in rne gledal s svojimi živimi, rdečimi očki.
Kobalov Anže iz Svibna je ujel tisti čas nekoč v mraku ježa. Ko sem šel drugi dan v šolo na hrib. rni ga je pokazal. Jež je bil že odrastel bodi-čar; živa, z ostrimi, šršečimi iglami vsečez preprežena kepa je ležala pred
—-   51   —
menoj. Nato se je jež vzdramil — raztegnila se je bodeča kepa, izpod nje je pokukal rilček, za njim še noge. Jež se je spustil v tek po sobi:
»Copa - copa - copa!« —
Tekal je pod mizo in vohal pod klopmi okrog škorniev s svojim ril-•čkom. Takrat mi je tako ugajal, da bi ga bil takoj kupil.
»Anže, ali mi ga prodaš?« sem vprašal.
Deček je nekdiko pomislil.
»Ne prodam ga. Toda menjajva, če hočeš; ti daš meni rumenčka, ti-stega z rdečimi očmi, jaz pa tebi ježa. Hočeš?«
Tudi jaz sem pomislil; zakaj rumenčka sem imel le nadvse rad... Ali vendar ... jež ... jež ... kako prijazna živalca je to! Ježa nima vsak •človek, zajca pa skoraj vsak otrok ...
»Naj pa bo po tvojem, Anže!« — sem rekel, in udarila sva si v roke. »Jutri zjutraj pred šolo že dobiš rumenčka.«
Potlačil sem ieža v cekar kraj šolskih knjig in stekd s šolarji vred nazaj na cesto. Drveli smo vriščaje kakor jata vran skozi vas, nato po hribu navzdol, proti dolini.
»Deni ježa iz cekarja!« mi je nasvetoval Recihetov Janez, izmed vseh šolarjev največji navihanec. »Kaj bi ga vedno tiosil — saj gre sam tudi lahko ... zato pa ima noge ...«
»Da mi uide?«
»Ne bo ti ušel...«
Spustil sem ježa na tla. Recihetov Janez mu je privezal okrog vratu dolgo vrvco, ki je držal potem zanjo kakor voznik za vajeti. Jež je pri-čel teči; otroci smo se smejali in hiteli za njim.
»Hi-i, konjiček... stopi no!« — je stresal Janez vrvco. Jež je skak-Ijal po kamenju pred njim in vohal z rilčkom po zraku in po tleh; ko pa je hotel zaviti v jarek ob cesti, je Janez vrvco močno nategnil, da se je jež prekucnil in se zgrbil1 od strahu v klobčič.
»O-o-oha! Stoj! ... Di-i, mrha!« — se je hohotal Janez in vlekel Še vedno za vrvco; a klobčič se ni zmenil za njegovo vpitje.
Meni se je živalca zasmilila, in potisnil sem ježa zopet nazaj v cekar. Jatoma, v drznih skokih smo drveli dalje po cesti navzdol v dolino; Reci-hetov Janez je najbolj tekel — bose pete so ga neusmiljeno tolkle zadaj po bedrih. Jež v mojem cekarju se je ozrl časih začudeno s svojimi drob-.nimi očki ven izza knjig; najbrž je razmišljal, kam se nam tako mudi...
Drugo jutro je Anže dobil mojega rdečeokega rumenega zajca; žalo-val sem za njim — a zopet mi je bil jež še boflj všeč. Toliko veselja §e ni-smo bili preživeli kmalu doma, kakor ravno tistikrat. Pustil sem ježa v hiši; kmalu se je udomil v prostorni kmetiški sobi, kjer se je podil o mraku in ponoči venomer iz kota v-kot, pod mizo in pod klopmi, preobračal co-pate in črevlje ter hlastal za ščurki. Tako-le na podnoč, ko se je jelo tem-niti, in je prižgala mati petrolejko nad mizo, ter se je povrnil s pipo v ustih oče v hišo in sedel za peč — takrat se je jež vedtto predramil iz podnev-
—»i   52   «—
nega spanja ter se pričel pripravljati na svoje ponočne dirke križem sobe. Opazovali smo z veseljem, kako leno se ie izkomatal vsakokrat iz zama-zanih cunj, ki so težale na kupu pod klopjo in ki smo si z njimi brisali do-mači črevlje; dan za dnem ie prespal zavit v te cunje, ki so bile njegova postelj in njegova odeja. Drugje ni maral spati. Samo enkrat je bil zlezel v očetove stare in raztrgane hlače, ki so ležale na koncu klopi. Zvečer smo iskali ježa, kakioir navadno, pod kfopjo; vse zaman. Takrat so se pre-meknile očetove hlače na klopi, in iz ene hlačnice se ie iztrkljal nosljaje, rilček zavihan. naš dolgo iskani jež.
Luč ježu ni posebno ugajala; pomežiknil je nekolikokrat z očmi kakor zaspana mačka; potem je steketl v senco za mizo in dolgo časa pomišljal, kaj bi, ali bi šel takoj na lov nad ščurke ali pa bi tekal za razvedrilo iz kota v kot ter tako telovadil, da bi gledali nanj mi drugi z občudovanjem v oeeh. Čakali smo večerje in gledali ježa; navadno je pričel že koj v za-četku z lovom nad ščurke; eopotal je urno, kakor da vali kdo debelo črno kroglo šumoma po tleh, vsekrižem sobe, postal tuintam in pohrustal ctna-kaje svojo prvo žrtev lova. Nato je dirjal brez oddiha zopet naprej.
»Copa! Copa! Copa!« — zdaj tu, zdaj tam, pod mizo, pod stoli, pod klopmi, zdaj v tem, zdaj v onem kotu.
Večerjali smo, gledali in se smejali; eopotalo je pod mizo, okrog na-ših no^g, bodeča kepa se je trkljala in valila v dolgih kolobarjih od peči do vrat, se skrila za hip v senco in se zopet prikazala v luči. Pa smo pove-čerjali — jteževega copotanja še vedno ni bilo konec. Oče si je prižigal pipo in se držal na smeh, mati je pospravljala z mize prazne sklede in si oprla za hip roke ob bok, otroci pa smo vriščali in bili z ježem še najbolj za-dovoljni.
»O, ti presneta. spaka!« — se je oglasil1 oče.
»Kako ti to skače... kakor žaba!« — se ie nasmehnila mati.
Je že priden .,. jež ... ježek! ... — smo se pot&gnili za živalico otroci, a najboH seveda jaz, ker je bil }ež moj.
Mnogokrat je stekel jež tudi v vežo in iz veže v kuhinjo. Kuhinje ni nikdar rad zapustil; preveč dela je imel tarnkaj s ščurki, ki se jih nikdar ni mogel dovolj najesti. Nekoč ga je moraila napoditi mati z burkftjami iz kuhinje nazaj v sobo, ker se ni bil zadržal spodobno; ai še pod pritiskom težkih burkelj se je obotavljal in ni šel rad v sobo.
Odpravlijali smo se spat — jež je tapal copotoma naprej; tema mu je ugajala nad vse. Šele zdaj so se začele pravcate dirke. Jaz sem ležal na trdi klopi ob peči, za podzglavje kup cunj; težko^ sem zaspal. Vsako noč do zore se je podil jež po sobi, nosljal kakor prešiček in stikal za hrano. Prebudil sem se časih sredi noči nenadoma iz spanja in si pomencaiL oči.
»Copa - copa - copa!« — ravno pod menoj. pod klopjo. Nato se je za-kotalvla živa kepa proti durim in obtičala tamkai kakor kamen. Tedaj pa hipoma: »Hrsk! Hrsk!« — jež je bil pohrustal ščurka — in nemirna kro-gla je že zopet v diru proti mizi. V sobo se je razlila mesečina; iež se je
^.   53   -^-
potuhnil in zbežal v najtemnejšo senco pod klopjo...
Ko sem zaspai, sem sanjal samo © ježu in še v sanjah sem slišal nje-govo copotanje ...
Tako je preteklo teden dni. Mati je bila vesela, ker je pokončaval jež najnadležnejši mrčes v sobi in v kuhinji. A oče, ki je ležal v čumnati kraj sobe, se je jel pritoževa>ti, da ponoči ne more dobro spati, ker ga moti je-ževo vedno tekanje; »kakor da štorklja po sobi težko podkovan konj!« — je rekel nekoč zjutraj in se ozrl mrko na ježa.
Spravil sem zato bodičarja v hlevček k zajcem. Začudeno je ogle-dovala zajčja čreda novodošleca; ko ga je obkolia in ga obvohala od vseh strani, se je jež postavil na noge in dvignil smrček v zrak, kakor da mu je šinilo nekaj jako neprijetnega v glavo. Nato je pričel tekati po hlev-čku, zajci pa so zbežali od njega in se poskrili v svojih Iuknjah. Naposled so se vendanle ojunačili, prilezli iz lukenj nazaj in migali z dolgimi ušesi čudnemu gostu v pozdrav. Toda jež se ni zmenil dosti za plašljivce, ni jim vrnil pozdrava, arapak je nadaljeval nemoteno svoje pohode dalje iz ' kota v kot ter stresal bodečo suknjo na hrbtu. To se ie zdelo marsikate-remu izmed starejših zajcev jako zamalo; posebno starikave, mršave zajke so bile ogorčene: jezno so< topotnile z zadnjimi nogami ob tla in zdir-jafe skokoma mimo ježa ...
Ob žarečih, nedeljskih popoldnevih sem pasel zajce in ježa skupaj na travniku. Sedel sem na trati, ježa pred seboj na dolgi vrvci, zajce raztre-sene okrog sebe. Zajci so mulili travo, jež pa se je valil med bilkami in hla-stal za raznimi žužki. Lepo je sijalo nad menoj solnce, v zraku so se sve-tile peroti letečih golobov in šoj, z bližnjih črešenj je rosilo curkoma belo, dišeče cvetje. Jaz pa sem pastiroval zajcem in ježu, si žvižgail na biščalko in zdajpazdaj zaivriskal; ne s cesarjem ne s kraljern bi ne bil menjal takrat — toliko prekipevajoče radosti je bilo v meni... Prepevali so mi liščki in ščinkavci, strnadi in taščice, iz gozda za mojim hrbtom je požvižgaval, skrit v vejevju košate bukve, rumeni kobiiar tako zvočno in sladko, ka-kor da vabi vse ptiče na ples. ln smeh'tjalo se mi je solnce z neba — zlati žarki so trepetali vsekrog mene in nad menoj.
Mesec dni sem imel ježa v hlevčku pri zajcih,potem pa sem ga na ma-terino prošnjo prenesel zopet nazaj v hišo. Ko sem neko jutro zatem vstal, ni bilo ježa nikjer več; iskali smo ga po vseh kotih — zaman. Oče je bil pustil vežna vrata ponevedoma odprta ravno takrat, ko je bil v veži tudi jež. Tako je ušel jež ob zori v svobodo.,.
Bil sern torej navsezadnje ob rdečeokega zajca rumenčka in ob ježa. Kobailov Anže mi ni privoščil te nesreče; a tako velikodušnega se tudi ni hotel izkazati, da bi mi ulovii §e enega ježa ter me potolažil tako vsaj ne-koliko v moii preveliki žalosti. Ostal1 sern brez obeh in sem se posvetil zo-pet z največjo vnetno »zajčjereji«.