11 Glasnik S.E.D. 39/1 1999. Siran 51 ETNOLOGIJA JE POVSOD David Pfeifer STROKOVNA STUDIJSKA EKSKURZIJA ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO V BOSNO IN HERCEGOVINO Ko je zgodovina pisala svojo debelo knjigo, seje v njo zapisalo mnogo zgodb. Tudi naša zgodba, ki je vzeta 'z zadnjih strani te debele zakladnice, bi Se lahko, kot že mnoge pred njo, začela z naslednjimi besedami: "Nekoč je bilo mesto, po imenu Sarajevo." A'a srčno radost - ko so se izpolnile molitve preživelih in hrepenenja vseh nas - nam teh besed k sreči ne bo treba nikoli prebrati. V Zgodovinskih učbenikih je bila vsaj delno ublažena še ena tragedija človeštva. Kljub dolgotrajnemu trpljenju, ko je bilo mesto prvi Polovici devetdesetih let vklenjeno v smrtonosni obroč kar cela tri leta, ,e ta prestolnica preživela grozodejstva in z njo je preživelo "Panje. V Sarajevo seje vrnilo življenje, ne pu tudi smeh. Minardi in "burckdžinicu". V okviru predavanj in seminarja pri predmetu Etnologija Balkana, ki se izvajata pri prof, Božidarju .lezemiku in asist. Rajku Muršičti, smo dobili Študentje oddelka za Etnologijo in kulturno antropologijo (EiKA) Filozofske fakultete izjemno ponudbo, da se v obliki nekajdnevne ekskurzije po Bosni in Hercegovini seznanimo s povojnim stanjem BiH, preživelo bosansko in hercegovsko kulturo in težavnim povojnim načinom življenja tamkajšnjega prebivalstva. Navsezgodaj, v hladnem decembrskem jutru, smo študentje s profesorjem in asistentom napolnili manjši avtobus in se iz Ljubljane zapeljali po Dolenjski cesti in prek Gorjancev ter smo že prišli na drugo stran meje s Hrvaško. Peljali smo se mimo Karlovca in v daljavi so zazijale prve prestreljene hiše. Sledila je travmatična vožnja skozi nekaj opusiošenih hrvaških vasi, kjer delno že poteka obnova. In ko smo prestopili, mejo z Bosno in Hercegovino, nam je. če ne že prej, končno postalo jasno, da je lu ■ ne dolgo tega -divjala vojna. Požgani in do temeljev razbiti domovi, zrušene cerkve in džamije, v zrak štrleča ogrodja poslopij in zapuščene vasi si sledijo druga za drugo, brez premora. Ko z grozo opazuješ zmote sveta okoli sebe, si težko priznaš, daje ta brezmejna morija bila tu, tako blizu, v naši bivši skupni državi, in da bržkone nismo storili dovolj, da bi to preprečili. V ljudeh je preveč gorečnosti, preveč sovraštva, da bi balkanske preganjavice lahko preprečile le mile opozorilne besede ali pa politična teroriziranja oddaljenih svetov, ki o tukajšnjih razmerah ne vedo prav dosti. Vožnja skozi Bihač, kjer ljudje pogledujejo za našim avtobusom s slovensko registracijo, in že sledi krajši, že večerni postanek v Jajcu. Napotimo se proti slavnim slapovom, ki so nam bili znani Se iz osnovnošolskih učbenikov. Kol da bi tudi narava nosila vojno na svojih plečih: vodostaj reke Plive je močno upadel in od bujnih slapov je ostalo le še bore malo. Tudi pot. ki vodi do boljšega razglednega mesta, je udrta - tako kot velik del previsnih sten. Nič ne bo s turistično atrakcijo, gremo naprej. V noči pred nami zašije nebesni odsev luči Sarajeva, Že pri prihodu v mesto nas iz avtobusa pozdravi zastražena in močno utrjena ambasada ZDA z visoko vzdignjeno zastavo in bodečimi žicami ob vznožju. Sprašujemo se, če to ne meji že na absurd, saj so bile druge ambasade {denimo kanadska) popolnoma nezastražene, a smo po dolgotrajni vožnji po še razmeroma ETNOLOGIJA JE POVSOD Glasnik S.E.D. .19/1 1999. stran 52 ohranjenih cestah BiH preveč utrujeni, da bi se obremenjevali še z malenkostmi. Oi|j: študentski domovi Bjelave. Prvo srečanje S "SarajUjami". Receptorji v domovih so nas, bivše rojake, prisrčno pozdravili. Še isto noč smo strumno, a plaho naredili prvi krajši obisk mesta. Večina nas je prvič videla džamije z visokimi minareti, "kafane", "burekdinice" \a slavno Baščaršijo. Olimpijsko mesto iz leta 1984 je - izjemo nekaj napol praznih gostinskih lokalov - ob deseti uri zvečer samevalo. V celem večeru smo srečali le peščico ljudi. Naslednje jutro. Nad vrhovi Jahorine, Bjelašnice, Ozrena in Igmana so se zgrinjali oblaki in prav nič ni kazalo, da nam bo v naslednjih treh dnevih vreme naklonjeno. Polni pričakovanj smo se strpali v avtobus in se popeljali po razbitih ulicah povojnega Sarajeva. Med nami je hladno ozračje, polno vzdihljajev, zaprepadenosti in občutkov sočutja. Na vidiku požgane stolpnice, razbite šole in zgranatirana poslopja, še park je prepreden z rumenimi trakovi, ki označujejo minirana tla, in pred nami stoji delno prenovljeno poslopje preseljene Narodne univerzitetne knjižnice. Vstopimo, prve besede, stisk rok in čudovit sprejem. Bosansko osebje NUK-a nam je priredilo sprejem, kakršnega ni pričakoval nihče izmed nas. Kljub temu, da ljudje živijo v nezavidljivih življenjskih razmerah, zberejo skupaj toliko gostoljubnosti, da ta v naših srcih ne bo nikoli pozabljena. Zgradba NUK-a BiH, ki je bila zgrajena ob koncu 19. stoletja, je bila ena izmed najčudovitejših zgradb v predvojnem Sarajevu. Ta čudovita trikotna stavba, zgrajena v arabskem stilu, ki je bila postavljena še za časa avstroogrskih oblasti, se je med jugoslovansko vojno po nekajdnevnem obstreljevanju in požaru dobesedno sesedla. Od "vječnke", kot so Sarajevčani poimenovati staro zgradbo NUK-a. je ostalo le še ogrodje - tri razbite, ožgane, a neverjetno trdne zunanje stene, ki sc niso vdale sili granat. Zgorela pa jc večina bosanske in hercegovske knjižne zapuščine, z izjemo najdragocenejšega in nacionalno tvornega pomena dela knjig - rokopisnih raritet. ki so jih zaposleni že prej umaknili na varno, i'rav ta ohranjeni del knjižnega fonda zgodovinskega pomena tvori podlago nove zbirke NUK-a. Danes NUK BiH gostuje v manjšem poslopju, kjer je zelo vlažno in premalo prostora za kvalitetno vzdrževanje knjig in njihovo renoviranje, kakršnega si "preživele" starine tudi zaslužijo. V NlJK-u sedaj skušajo zbrati in obnoviti zažgano ali drugače uničeno nacionalno knjižno zbirko. Prizor ¡7. Baščaršije. vendar se soočajo s strašanskimi finančnimi, prostorskimi in tehničnimi težavami. Zaposlene in gostujočo stavbo smo zapustili v upanju po aktivnejšem posredovanju slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice ter drugih svetovnih institucij. Močno jc bila prisotna želja, da se žc naslednjič srečamo v izboljšanih razmerah in zavidljivejšem položaju NUK-a BiH. Še isti dan smo si ogledali ohranjeno tradicionalno, meščansko muslimansko hišo in v njej bivajočo družino pri njihovem vsakdanjiku. Seznanili smo sc z muslimanskim načinom življenja, z njihovo tradicionalno delitvijo hiše na moške, ženske in večje skupne prostore. Drugačna opremljenost, okrašenost in zgradba hiše ter družinski odnosi med člani gostujoče, tradicionalne muslimanske družine, so nas študente FiKA najbolj presenetili. Tudi naslednji dan smo si člani naše ekskurzije lahko ogledali še eno podobno, staro, a prenovljeno muslimansko hišo, ki pa je le muzejski eksponat, v katerem nihče več ne prebiva. Še pred ogledom te druge hiše pa smo obiskali tudi bivši deželni oz. "zemaljski" muzej, ki pa seje po letu 1991 preimenoval v Narodni muzej Bosne in Hercegovine. Kol vse druge pomembnejše stavbe v Sarajevu, je bil tudi ta objekt večkrat tarča vojaških izstrelkov, saj se nahaja tik ob takratni razmejitveni oz. frontni črti. Danes muzej - poleg finančnih težav - najbolj pesti pomanjkanje strokovnega kadra. Mnogi pred vojno zaposleni kustosi in kustodinje so se razbcžali po svetu in sc nimajo namena vrniti, za nekaterimi so sc izgubile vse sledi, tretji so bili žrtve genocida itd. Danes v Federaciji BiH ni univerze, kjer bi bilo mogoče pridobiti etnološko izobrazbo. Enako je bilo tudi že pred vojno. Tako so si v muzeju zaposleni večinoma pridobivali svoje etnološko znanje na univerzah v Beogradu in Zagrebu. Poleg kadrovskih težav in problemov, ki smo jih zasledili žc pri NUK-u BiH. imajo še dodatne probleme z ogrevanjem stavbe in njeno prenovo. Ogrevanih je le nekaj sobic, kjer zaposleni restavrirajo. Stavbna prenovitvena dela pa so stekla le za silo. Muzej je dobil nova okna, nekaj soban so pokrpali, vsepovsod pa so še vedno rešeta in luknje projektilov. Večina zaposlenih v teh nacionalnih ustanovah dela skoraj na voionterski ravni, saj so njihove plače skromne in neredne. Kljub nevzdržnim razmeram, s katerimi smo se soočili v muzeju, pa smo bili študentje zadovoljni, ker smo si lahko ogledali vse vzorno vzdrževane in urejene dcpojc ter stalno postavitev etnografske zbirke, čeprav je muzej za sedaj za javnost zaprt, lepo pa je bilo slišati tudi, kar so nam zaposleni v muzeju znali povedati tudi o sodelovanju in izmenjavi pomoči med Etnografskim delom Narodnega muzeja BiH in Slovenskim etnografskim muzejem. To sodelovanje pa bi moralo v prihodnje postati še plodovitejše. Zadnji večer našega "potepanja" po Sarajevu smo gostovali še v katoliškem frančiškanskem samostanu, kjer smo se lahko seznanili Še z življenjsko platjo Glasnik S.E.D. 39/1 1999. strun 53 ETNOLOGIJA JE POVSOD ¥