Zori Starihovi v slovo
V petek 11. februarja smo se na Žaiah zadnjifcrat poslautfi od Zore Starihove, pedagoškega svetnika v pokoju, dolgoletne pro-svetne in družbenopolitične delavke. Od nje sta se poslovila pred-stavnika Zveze komunistov in Zveze združenj borcev Savskega naselja. Vgloboko občuteniK besedahje tovarišica Haložanova v imenu učiteljskega zbora osnovne šole Vide Pregarc opisala lik pokojne Zore, njihove dolgoletne sodelavke, lik, ki bo ostal živ in nepozaben. Med drugim je dejala:Zoraje bila vestna in dosledna tako v svojem poklicu kot v življenju. Njen drlavnik ni bil odmer-jen na osem ur. Bila je vedno in povsod, v pisarni, v razredu, na pionirskem sestanku, pri pripravah za kulturne praznike povsod smo občutili njeno delo in prisotnost. Ob tem delu pa nikdar ni dala čutiti, da smo ji bili podrejeni, v njej smo imeli dobrega de-lovnega tovariša in prijatelja. Njena izredna človeška toplina, razumevanje in skrb za sočloveka so nam mnogim vlivale moči in poma.qa.le premcstiti živijenjske stiske. Z velikim humanizmom je vodila učence do znanj, lepot in vrednot, ki jih mora priznati in osvojiti človeško srce.
Razdajala se je vsem — učencem, kolegom in domovi-ni...« Veliko prezgodaj je odšla od nas, spomini nanjo in njeno delo bodo ostali živi med Ijudmi naše in posebej mlajše generacije. Zora je bila iz napredne železničarske dru-žine iz Solkana na Primor-skem. Njen oče je bil antifašist. Zato je moral — tako kot šte-vilne slovenske družine — beiati pred fašističnim teror-jcm v Slovenijo. V Črnomlju, kjer je družina našla drugi dom, je Zora končala osnovno šolo, v Mariboru pa učiteljišče.
Prvo službeno mesto učite-Ijice je nastopila v Kočevju, kjer je takrat živela Starihova družina.
Vsa se je posvetila mladini, ne samo v šoli, temveč tudi v svojem prostem času. Vključevala jih je v vrste sokolskega društva, kjer jih je tudi sama poučevala. Pridružila se je slovenskemu Prosvetnemudrušt.vu. Tegosoi?odi!inaprcdniučiteljiinkulturni delavci. Zora je biia tajnica in članica pevskega zbora, ki je s slo-vensko pesmijo žel velike uspehe.
Vso to dejavnost naprednih Slovencev in posebej prosvetnih delavcev so zavirali in preganjali takratni režimovd, nemški in dornači veljaki^ zbrani v Kulturbundu, katerega ciljje bilponem-čiti Slovence. Solski inšpektorje kmalu opozoril tudi Zoro, daje njeno politično ponašanje nasprotno temu, kar velja za državne uslužbence. Zaradi teh »nepravilnosti« so jo po enoletnem služ-bovanju v Kočevju kazensko premestili na osnovno šolo v Gede-rovce, okraj Murska Sobota. V tem kraju so živeli v večini prise-Ijeni madžarski kolonisti. Zaradi močnega vpliva klera in moči madžarskih nacistov je bila zatrta vsaka napredna društvena dejavnost. Zatoje bila Zora s svojimi naprednimi idejami, kijihje v Kočevju tako uspešno razvijala med mladino, v tem kraju močno osamljena. Ker ni hodila k verskim obredom, to pa je bil nepisan zakon za vsakega vaičana, seje zelo zamerila domačemu kaplanu in dekanu iz Murske Sobote ter članom šolskega odbora. Kljub odlieni pedagoški oceni in številnim pohvalam, ki jih je prejemala osebno in poleg nje tudi vodstvo šole od šolskih nad-zornikov in okrajnih funkcionarjev za šolstvo, šolski odbor in domači veljaki njenega dela niso cenili. Še več. Začeli sojo ovaja-ti,da širi komunistične ideje. Zatosoji nekega dne orožnikiprei-skali stanovanje, da bi našli komunistično literaturo. Tako so ji hoteli vzeti ugledpri domačem prebivalstvu injo onemogočiti pri šolskih oblasteh z dokazi, da je politično nezanesljiva.
Njeno službovanje v Gederovcih se je nagibalo h koncu petega leta, ko se je pričela vojna. Ker so šolo zasedli madžarski okupa-torji, se je Zora podala na pot v Ljubljano k staršem, ki so takrat stanovali v Mostah v Slapničarjevi (sedaj Proletarski) ulici. Zora je že po nekaj dneh bivanja doma našla zvezo z aktivisti OF. Po njihovih navodilih je sprva opravljala manjše naloge. Kmalu je prevzela ulično blagajno OF, konec maja 1942 je postala sekre-tarka moščanskega kvartnega odbora OF, jeseni istega leta pa članica okrožnega odbora Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) za Ljubljano.
Zorino ilegalno delopa ni cstalo dolgoprikrito. Že maja 1943 je bila aretircna in obsojena napetnajst let zapora. Kazen jepresta-jala v italijanskem zaporu v Peruggii. Tu je našla znane Ijubljan-ske aktivistke in revolucionarke in pridružila se je njihovemu delu v taborišču. Takoje Zora sodelovala v krožkih zapoučevanje slovenščine in za kulturno dejavnost. Konec leta 1943 seje Zora vrnila v Ljubljano in tu nadaljevala z delom v OF.
Že v prvem mesecu svobode jo je ministrstvo za šolstvo in pro-sveto Slovenije namestilo na okrajnem Ijudskem odboru v Gro-supljem kot referentko za šolstvo in prosveto. Sredi oktobra 1945 pa jo je isto ministrstvo poslalo na Primorsko, kjer je nastopila službo učiteljice v Manžanu v okraju Koper. Po petih mesecih plodnega dela v Manžanuje bila premeščena v Nabrežino v cono A zašolsko nadzornico. Koje opravljala to odgovornofunkcijo, seje izredno zavzemala za to, daje bil postopoma urejen šolski pouk v tem kraju. Če to ni bilo mogoče storiti v šolskih poslopjih —kerjih je bilo veliko porušenih, so irneli pouk vzasilnih prostorih. Velike težave so bile tudi glede nameščanja slovenskih učiteljev, kerjih je primanjkovalo. Tudi v tem kraju, kot prej v Manžanu, seje Zora v prostem času posvetila političnemu delu na terenu. Zbirala je pripadnike OF, vodila večerne tečaje slovenskega jezika, organi-zirala prostovoljne akcije in kulturne prireditve. Ker je politično delovala, so jo fašisti ova.dili angleški vojaški upravi. Sledila je aretacija in preiskovalni zapor, ki je trajal tri tedne v tržaškem zaporu Coroneo. Po razsodbi je bila kazni oproščena, vendar je morala službo zapustiti
Zaradi izrednih uspchov pri političnem delu in ugledu, ki si ga }e pridobila med si^obodoljubnimi Tržačani slovenske in italijan-ske narodnosti, je Zora postala članica okrajnega komiteja Komunistične partije v Nabrežini. Vmdar ne za dolgo. Koje bila objavljena resolucija Informbiroja, se je Zora odkrito izrekla protinjej. Kerje bila medčlanivmanjšini,soioizkliučiliizkomi-teja. Po tem dogodku so Zoro sprejeli pri Ljudski prosveti v Trstu. Tu je pomagala razvijati kulturno-prosvetno dejavnost inskrbela za njene finančne in druge potrebe. Za tern pa je prevzela vodstvo pionirske organizacije za vso cono A tržaškega ozemlja.
Po šestih letih plodnega in težkega dela je konec februarja 1962 zapustila Primorsko in se vrnila v Ljubljano. Nastopila je delovno mesto učiteljice na osnovni šoli Vide Pregarc. Šest letje pouče-vala v razredu, dve leti je bila pomočnica ravnatelja, nato se je upokojila. Ves čas je delala v družbenopolitičnih organizacijah zunaj šole. Več let je bila predsednica dnštva prijateljev mladine v Starem Vodmatu, odbornica občinskega Ijudskega odbora in članica terenskega odbora SZDL. Ko se je preselila v Savsko naselje, je močno obolela na očeh z dolgotrajnimi posledicami, tako da je morala opustiti razgibano družbenopolitično življenje, kateremu se je toliko let vsa predajala.
Leto dni po upokojitvi je prejela red dela s srebrnim vencem, leta 1966 pa častni naslov pedagoški svetnik.
Draga Zora, hvaležni smo Ti za veliko delo, ki si ga prispevala pri ohranitvi slovenske besede v krajih in času, ko je bila najbolj ogroiena. S tem si veliko prispevala tudi h kulturnemu dvigu. in vzgojimladegarodu. HvaležnismoTi tudizaTvojdeležvNOBza svobodo in pri povojni graditvi nove socialistične samoupravne družbe.
V imenu medvojnih aktivistov
Osvobodilne fronte                                      FANl TOMIČEVIČ