s Glasilo katoliško-= narodnega dijaštva
1911 Ljubljana 1912
„Zora" izhaja vsak mesec dvajsetega s prilogo „Prvi cveti" ter stane celoletno 5 kron, za dijake 3 krone
Tisk „Katoliške Tiskarne"
Vsebina:
Nekoliko misli o znanstvenem Študiju. (Fr. Trdan.) O delavskih učnih kurzih. (Ant. Torkar.) Par misli k naši visokošolski organizaciji. (I. H—r.)
Ljudski oder. (Cand. iur. St. M.).........
Nekaj socialnih vprašanj. (M. Zavadlal.) (Dalje.) Upravičenost ženskega gibanja (Fr. W. Foerster.)
Glasnik.
„Danica". - „Zarja". — Slov. kat. akad. društvo „Dan" v Pragi. — Poročilo zapisnikarja o zborovanju katol. narodnih abiturientov v Domžalah dne 27. avgusta. — Četrto zborovanje nemških vseučiliških profesorjev 40—43
Visokošolsko dijaštvo.
Odbor „Podružnice Slov. dijaške zveze za Primorje". — t Karol Purič. —
Kako je sodil Luter o svojem nauku

43-44
Listek.
Listnica uredništva.
Jubilej. — Koledarček. — „Excelsior!" . .
44-

„Prvi Cveti", leposlovna priloga.
Nekaj misli. (Vekoslav Vrtovec.) .... Večerni psalm. (Domen Otilijev.) .... Tri pike in nedokončani stavki. (R—slav.) Harmoniko si kupim! (Josip Lovrenčič.) .
Pesem. (Farfalla.)..........
Ob žetvi. (Zora.)...........
Ocene. (Vekoslav Vrtovec.)......
9 10 11 14 14 14 14
Na platnicah.
Nadaljevanje ocen.



O
o
□Bit
3Š3D
m
m
Slov. dijaška zveza, Ljubljana, Ljudski doxa I. — Slov. katol. akadem. društvo »Danica«, Dunaj, VIIL, Schönborngasse 9, Parterre, 4. — Slov. katol. akadem. društvo »Zarja«, Gradec, Prokopigasse 12./II. — »Dan«, Praga, II., Voršilska ul. 1. — S. Liga K. A., Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre.
Uredništvo „Zore": Anion Torkar, met Donnj (Wien) I, llniversiiai.
Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katoliške tiskarne.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažič.

Z13RR
so BIsnSIIsB KHIBEsIŠKB-nHRBDnEBn DlJflŠIUfl on==
=0=

Fr. Trdan:
Nekoliko misli o znanstvenem študiju.
Kdor se nekoliko poglobi v razvojno zgodovino naše akademiške mladine, bo zadel na njenem vzgojeslovnem polju na veliko vrzel. V tujini živeč akademik je sicer čutil v sebi mladostno silo, ki ga je priganjala k marljivemu delu, toda pri izbiranju predmeta, pri katerem je poskušal svoje moči, je hodil čestokrat napačno pot. Ko so osnovali društva in oživili samostojna glasila, so se preradi vdajali pesniškemu sentimentalizmu in otroškemu pisateljevanju brez višjih vzorov in ciljev. »Največ moči pa se nam je zgubilo v brezplodno politiko. Mladina se tem raje gane za političnimi vzori, čimbolj nepraktični in nedosežni so. Oznanjevanje poli-tiških fantomov je pa danes moda. Tudi slovanska politika se v tem odlikuje. Kdor hoče spoznati fantastičnost in budalost veleslovanskih političnih vzorov beri »SI. Svet«. In vendar — kakor se je ravno za te sanjar-ske vzore unel velik del slovenske akademiške mladine, tako se je zbrala okoli »SI. Sveta« in prisegla na njegovo zastavo. Kdor premisli, kako prevzema politiška strast mlado srce, kako polje v mladeniških prsih ogenj, lahko razume, da je doba politiških sanj in agitacij skoro popolnoma izgubljena za učenje in znanstveno izobraževanje. Akademiki-politiki, ali nikdar ne pridejo do konca ali pa le za silo napravijo izpite; a kar so v oni dobi zamudili, ne dopolnijo nikdar. Temeljitih, zrelih misljiteljev ne boš imel iz njih. (»Rimski Katolik«, VII, 163 si.)
Tako je pisal skoraj pred dvajsetimi leti naš probuditelj Mahnič. Njegove izklesane misli prav tako veljajo študujoči mladini današnjih dni. To, sicer žalostno dejstvo mi bo v popolnem obsegu potrdil zlasti tisti, ki je le nekoliko prebiral žurnalistične glasove o brezidealnosti napredne mladine v zadnjem šolskem letu. Spričo velike suše in duhomorne stagnacije, ki je v zadnjih letih zavladala na slovenskem književnem polju, se zdi, da se vračamo v tisto dobo našega kulturnega razvoja, ko niso celo vplivni predstavniki slovenske književnosti čutili potrebe po znanstvenem delu.
Le en pogled v preteklost.
Dne 4. februarja 1864 so osnovali »Slovensko Matico«. Rodilo jo je vzajemno navdušenje za slovensko stvar. Kaj zmore skupna moč, je pokazala že prva dekada njenega obstoja. V teku 20 let so vzrastle na slovenskem književnem trgu knjige in manjše razprave jezikovne, naravoslovne zgodovinske in leposlovne vsebine. Marsikak proizvod teh prvih publikacij se lahko meri po vsebini in obliki s tem ali onim modernim znanstvenim spisom. Prvemu, mladostnosvežemu navdušenju je kmalu sledila reakcija. Namesto harmonične gojitve vseh kulturno-literarnih panog so prevesen moment začeli polagati na leposlovje, ki igra zlasti pri vzgajanji}
in izobraževanju mladine veliko vlogo. Pa danes smo — skoraj bi se drznil trditi — za en korak nazaj. Pesniki in leposlovci se zdé tem modrejši in tem bolj sloveči, čim bolj bombastično pišejo, čim bolj so zmedeni njih nazori, čim bolj nenaraven je njih slog.
Kaj je bila posledica enostranskega literarnega teženja? Zanemarjanje strogo znanstvenih strok. Razpoloženje za znanstveno delo je bilo dolgo pesimistično, pojmovanje o znanstvu nejasno. Čuditi se je, da so celó glavni reprezentanti plavali v toku neumevanja in nejasnosti. »Kaj nam treba sedaj znanstvene literature«, je pisal leta 1869 Leveč Krsniku. In od takrat še ni preteklo deset let, ko je štel Podgornik Slovence med one narode, ki sami ne morejo vzdrževati znanstvenega glasila: »Malim narodom za vedo ni mogoče imeti posebnega lista«. Drastično je označil tedanji miljé Tominšek: »Stritar se je osvobojenja znanosti samo dotaknil, ko bi se bil tega resno lotil, bi bil izki'vavei.« Ilešič pa išče vzroka pesimističnemu razpoloženju o možnosti in vspešnosti slovenskega znanstvenega dela v usodi »poedinih smoter in preobrazovanja naših leposlovnih listov«.
Mislim, da mi dr. Ilešič pritrdi, ako njegovemu, sicer upravičenemu izvajanju dostavim še drugi vzrok, ki je premalo zanimanje za namen in pomen znanstva zlasti v krogih študujoče mladine.
Teženje po snovanju novih znanstvenih in leposlovnih glasil je postalo za oba slovenska tabora značilno. Toda bilanca doslej obstoječih znanstvenih revij in publikacij jasno priča, da imamo lepo število glasil, a razmeroma malo delavcev. Posledica pomanjkanja literarnih delavcev povzroča, da eni in isti znanstveniki maš6 in polnijo prazne kote skoraj pri vseh obstoječih znanstvenih organih. Drugi, bolj idealni, pa kujejo načrte o novih glasilih.
Pri presojanju razpoloženja za znanstvo in znanstveno organizacijo se opaža pred vsem pomanjkanje sistematike in drugi, nič manj važen moment — znanstvena vzgoja mladega naraščaja. Izmed slovenskih prvo-boriteljev na znanstvenem polju je bila »Leonova družba« prva, ki je začela vpoštevati ta važen moment. Že ob svojem prvem nastopu si je postavila to plemenito nalogo, ko je privzela v svoj program tudi skrb za slovt\nske katoliško misleče akademike, da jih s svetom in dejanjem navaja k znanstvenemu delovanju. Tako postopanje edino mora biti pravilno in plodonosno. Vspehe rodi le delo zdrave logike. Narava ne dela nikjer skokov, tudi pri znanstveni naobrazbi ne. »Man muß die Menschen schaffen, ehe man von ihnen Handlungen verlangt«, piše nekje znani pedagog Foerster.
Kako se akademik naj lož je privaja znanstvenemu delu?
Razmeroma najložje se mora učiti podjeten akademik znanstvenega delovanja na vseučilišču. V prvih tečajih vseučiliškega študija poseča pro-seminar in nato seminar svoje specielne stroke ter se marljivo udeležuje seminarskih vaj. V sporazumu s seminarskim voditeljem si izbere tako-zvano seminarsko nalogo, ki jo polagoma izgotavlja pod profesorjevim vodstvom. Tako nekako piše Fonck v predgovoru svoje knjige: »Das wissenschaftliche Arbeiten«.
Ta način znanstvene vzgoje priporočajo svetni in duhovski vzgojitelji. In po pravici. Pridno posečanje seminarskih vaj pripomore veliko več k razširjenju duševnega obzorja kakor samo obiskovanje posameznih predavanj. Dočim so predavanja bolj splošnega značaja, se delo v seminarju specializira in omeji na posamezne manjše dobe. V mislih imam v prvi vrsti zgodovinski in geografski seminar, ker le ustroj teh dveh mi je dobro znan. Važnost seminarskih vaj mi je nekoč označil tovariš prav na
klasičen način: v seminarju izveš, koliko znaš in koliko še potrebuješ, da boš znal svoj predmet primerno ceniti.
V krogih slovenskega akademičnega dijaštva dostikrat čujemo krilati stavek: Slovencu so vrata v vseučiliške učne inštitute zaprta, naj se še tako trudi, le redkokdaj se kteremu posreči, priti skozi Termopile. — Takemu in podobnemu izvajanju bi se drznil ugovarjati v popolnem obsegu. Tak jalov izgovor se mi zdi lepo ozaljšana maska, pod katero se le prečestokrat skriva ležerna malomarnost. Morebiti sem nekoliko brezobziren in prestrog sodnik; ta ali oni mi bo ugovarjal, da sodim le enostransko, vse le v okvirju imenovanih dveh seminarjev. Pa v svoj zagovor lahko že naprej povem, da so mi isto potrdili tovariši o drugih, na univerzi biva-jočih seminarjih. Namen in pomen jurističnih seminarjev je lepo označil v prvi številki letošnje »Zore« tov. abs. jur. Natlačen v članku: Mladim juristom.
Pri dveletni skušnji v historičnem in geografskem sem moral često-krat opažati žalostno dejstvo, da se druge narodnosti, pred vsem Nemci, veliko bolj zanimajo za našo preteklost kakor mi sami. Vzroka tej prikazni ne naprtujem le brezbrižnosti slovenskega akademika. Najgloblji vzrok je naš učni sistem sam. Na srednjih šolah sliši slovenski dijak bore malo iz slovenske davnine, posebno tedaj, ako tradira zgodovino profesor, ki ve o Slovencih le to, da so jih nazivali sodobni pisatelji Veneti ali Sklabinoi. Mislim pa, da zahteva naš narodni ponos, da si vsak posameznik skuša prilastiti vsaj splošno orientacijo z slovenske povestnice. Drugačno zahtevo stavim na akademika, ki si je izbral za svojo stroko zgodovinski in geografski študij. Tu ne zadostuje, da se zadovoli le z obiskovanjem in poseča-njem glavnih kolegov. Komur ni slovenska stvar le na jeziku, se bo z veseljem lotil dela zlasti v tistih seminarjih, ki mu omogočujejo pobližje spoznanje slovenske prošlosti. Sem spada zlasti jugovzhodni evropski seminar, ki ga vodi profesor J. K. Jireček. Nič manjše važnosti ni splošno geografski seminar. Že zgoraj sem omenil, da se tu obravnavajo teme pre-vesno iz jugoslovanskega ozemlja. Tako so bila v minolem šolskem letu na protokolu med drugim tudi sledeča predavanja: morfologija Kranjske, geološki sestav Kamniških planin, lednik Triglava, hidrografične razmere na Gorenjskem, izvor in dotoki Save, kraški svet, podzemeljske jame na Kranjskem, morfologija Bosne in Hercegovine i. dr. Omenil sem s polnim naslovom ta predavanja, ker se mi je dostikrat srce krčilo, ko je ta ali oni seminarist izgovarjal lepa slovenska imena v taki keltščini, da bi ga stari Kelti sami ne bili razumeli, še celo tedaj ne, ko so se iz Galije povra-čali v svoja prvotna bivališča. Na drugi strani pa moram priznati veliko, občudovanja vredno lokalno znanje, ki si ga izkušajo pridobiti nemški geografski seminaristi o jugoslovanskih krajih. Seveda je to teženje mladih src le korelat stremljenja mlajših nemških geografov in geologov, ki so si priborili v kratkem renome z raziskavanjem jugoslovanskih pokrajin. Tako je notranjski Kras in Istra glavno raziskovalno polje dunajskega vseučiliškega profesorja Krebs-a, dočim si je izbral geograf Grund, profesor na nemški univerzi v Pragi, Dalmacijo, Bosno in Hercegovino za svoje torišče. Zraven mnogih, strogo znanstvenih del, obstojajo tudi periodični listi, ki prinašajo najnovejše rezultate nemških raziskovavcev z juga.
Morebiti sem se v ognju domovinske ljubezni in navdušenja nekoliko oddalil od začrtane poti. Toda moj namen ni bil, ponavljati izhojenih šab-lonskih pravil o vzgoji. Ta se dobe v vsaki razpravici, ki je le količkaj pedagoškega značaja. Z ravnokar opisanim ekskurzom v geografski in historični seminar sem hotel vzbuditi pozornost v slovenskem akademiku.
3*
Slovenski akademik, ki se tekom svojih vseučiliških študij vadi v znanstvenih poskusih in pazljivo, vsak v svoji stroki, zasleduje nivo sodobnega znanstvenega stanja in se tako pripravlja na svoj bodoči poklic, izvršuje prav tako hvalevredno in potrebno obrambno delo kakor oni, ki v dejanju ali s svetom podpira Št. Ilj in druge ogrožene obmejne kraje. Pred tujo povod nijo nas ne bo rešilo massarykovanje in njega kisle lesnike, naša rešitev je poglobljeno spoznanje slovenske ljudske psihe in ognjena ljubezen do domače grude.
Ant. Torkar:
0 delavskih učnih kurzih.
Zadnje čase se med nemškim posebno pa med angleškim dijaštvom uprav karakteristično pojavlja in dejansko izvršuje stremljenje pomagati osobito delavskemu stanu do višje stopinje naobrazbe na kulturnem, gospodarskem in političnem polju s poučnimi kurzi. Za enkrat hočem le podati par misli o notranji vrednosti takih kurzov.
Naj no ve j
ša doba dijaškega stremljenja in delovanja se predvsem odlikuje s tem, da se je dijaštvo resno oprijelo socijalnega študija in socijalnega dela med nižjimi sloji, v prvi vrsti med delavci. Ta pojav med dijaštvom sam na sebi je imel že to dobro posledico, da je tudi delavstvo začelo polagoma umevati bistvo in vrednost umskega dela. Ta dva momenta sta bila merodajna, da sta se začela zbliževati delavski in dijaški stan, pojav, katerega ne moremo nikakor podcenjevati. Prva točka, ob katero se skeptiki in tudi nekateri drugi, ki so celi stvari sicer naklonjeni, spodtikajo, je vprašanje, če se morejo pedagoški problemi, katere si je naložilo dijaštvo kot svojo nalogo med delavstvom, sploh udejstvovati in če so imeli po praktičnem izvrševanju res kak pozitiven uspeh ali ne. Nikakor ne smemo prezreti resnosti in važnosti tega vprašanja.
Gotovo je, da so bili ustanovniki in voditelji socijalno-dijaškega gibanja na jasnem, da ne obstoji zbližanje delavstva in dijaštva samo na kaki humanitarni podlagi, temveč da je isto mogoče doseči edino na podlagi pozitivnega in plodonosnega delovanja; z drugimi besedami, da bi bili vsi idealni uspehi le trajnega pomena, če bi imeli na umstvenem polju za podlago in cilj samo materijalno korist. Zato se zdi neumesten ugovor proti temu dijaškemu stremljenju, češ, kako boste dijaki poučevali, ali kar vi učite, je popolnoma nepotrebno za delavstvo. Toda naj prvo razrešimo vprašanje, ali je dijak sploh sposoben za poduk delavstva. Čudno, ugovori so se slišali naj prvo od univerzitetnih profesorjev-filologov in istotako tudi od dijakov-filologov samih, češ, kako hoče podučevati medi-cinec, jurist ali celo tehnik. Naštevali so celo vrsto kolegijev, katere bi moral vsak preje obiskovati, predno bi se postopil takega posla, kakor je ravno pouk. Toda čez vse te ugovore smo danes že prišli, navajam pa v argumentacijo samo statistiko uspeha nemških charlottenburških kurzov, na katerih se je poučevalo algebro, geometrijo, mehaniko, projekcij slco-stavbeno in strojno risanje, torej predmete iz čisto strokovnega polja. V prvem zimskem tečaju 54 rednih obiskovalcev, v drugem 425 in v tretjem že 516. Vsekakor gotovo ni manjkalo slučajev, v katerih so posamezni dijaki, bodisi radi nerodnega nastopa, ali popolnega pomanjkanja pedagogike, bodisi tudi radi neobvladanja tvarine, več škodili kakor pa kori-
stili. Toda neprimerno več pa je slučajev, v katerih so dijaki nastopili s tako vnemo in poučevali s takim uspehom, da so poslušalci s pravim navdušenjem sledili njihovemu pouku, kajti ne da se misliti, da bi bili ljudje semester za semestrom prihajali po težkem dnevnem delu posedat v šolske klopi, če bi ne imeli zavest, da pri tem resnično umstveno pridobijo. S tem smo pa že pri drugem ugovoru, katerega razglablja Kuttner Erich v »Ekkehardu«, je li mladosten dijak pripraven učitelj odrašenemu, često že oženjenemu delavcu ali ne. Kuttner polaga v tem oziru največ na obojestransko taktnost, kar je tudi po mojem mnenju res najbolj uvaže-vanja vredno. Seveda je treba večkrat šele vzgoje, da se dobi na delavski strani primerno taktnost in upoštevanje dejanskih odnošajev. Dijak si mora biti zmerom v svesti, da ga marsikateri delavec, ki ga gotovo ne dosega v znanstvenih vedah, zelo često prekaša v življenjskih izkušnjah. To mora poučujoči dijak upoštevati in se ne sme lotiti že za njega samega pretežkih reči. Predvsem pa mora uvaževati s primernimi pripombami znanje in izkušnje svojih poslušalcev. Zato mora vladati v takih kurzih — kakor bi Nemec rekel: ein gemütlicher Ton. Neobhodno pa je potrebno, da se ne stavi obiskovalcem kurzov obveznosti rednega obiskovanja; navaditi pa se jih mora na strogo, šolsko disciplino, kajti dejstvo je, če prosi kak voditelj kurza za red, ga bo gotovo dobil pri ukaželjnemu delavcu.
Preidem k nadaljnemu vprašanju. Propagiranje socijalnega dela med dijaštvom po dijaških listih, kakor tudi po društvih samih je rodilo res velik uspeh. Dijaštvo se je z veseljem oprijelo študija, toda vsaka stran novejše zgodovine nas uči, da preveliko navdušenje za kako stvar kmalu ugasne. In tako je bilo tudi tukaj. Prišlo je vprašanje, kaj naj se poučuje v kurzih; odgovor seveda je moral biti: pisanje, branje, slovstvo, jeziki itd. Tako idealna misel, kakor je uspešno zbližanje dijaškega in delavskega stanu, naj se udejstvuje v tako suhoparnih slikah!? Pri tem vprašanju se mora v prvi vrsti upoštevati dejstvo, da je dandanes trajen uspeh vsake take in podobne socijalne akcije odvisen le od potrpežljivega, požrtvovalnega in konsekventnega dela v podrobnostih, pod pogojem, da mala dela ne zgrešijo nikdar velikega, splošnega cilja. In zadnji faktor stori iz našega dela čisto kaj druzega, kakor samo malenkosten uspeh; kajti ideja takega podjetja nas ne zapusti, če poučujemo naštevanko ali pa razglabljamo odkod, zakaj in kam. Le poglejmo in razmotrujmo statistiko analfabetov in prišli bomo do zaključka, da delavstvu velikokrat manjka elementarnega pouka. Marsikateri delavec ne bere leta in leta nikake knjige in ko se potem v starosti zbudi v njem glad po duševni hrani, zapazi, da mu je zmožnost mišljenja po tolikem brezdelju na tem polju zarjavela. V tem tiči pa zopet drug moment poučevanja, kajti stranski namen takih kurzov je gotovo ta, da se z elementarnim poučevanjem ne nudijo delavcu samo osnovni pojmi, temveč da zadobi njegovo mišljenje večjo prožnost in hitrost. Tudi misliti se mora učiti delavstvo, in če je dobil delavec pot do mišljenja, potem je nadaljni napredek lahak. Na to pot pa mu hočemo pomagati. Kako in v kaki obliki bi se to dalo pri nas in v naših vladujočih razmerah udejstvovati, prinese »Zora« v eni izmed prihodnjih številk.

I. H — r.:
Par misli k naši visokošolski organizaciji.
Dunaj, Gradec in Praga so mesta, kjer se pripravlja naša akade-mična mladina za svoj življenski poklic, ondi ima svoja ognjišča, okrog katerih se zbira, kjer se navdušuje in pripravlja za težko svojo nalogo.
Ta tri torišča so narodov up, njegov ponos, iz njih naj mu izidejo značajni, delavni, zmožni in za njegov dobrobit navdušeni voditelji, možje svesti si svojih težkih, a plemenitih dolžnosti do slovenskega naroda.
Namen teh društev, up slovenskega naroda, naše ljudstvo, iz katerega smo izšli, nalaga nam prevažno, sveto dolžnost, skrbeti, da ta zgradba, kakor je bila postavljena na zdrav, krepak temelj, ostane zdrava in trdna i v bodoče in obrodi narodu težko pričakovanih sadov.
Ni prazna domišljavost in gola fraza, ako smelo trdimo, da so naša akademična društva v omenjenih mestih narodov up in ponos. Ozrimo se za dobrega polstoletja nazaj, v dobo našega narodnega preporoda. Kdo je bil takrat med rodoljubi v prvih vrstah? Slovenski akademiki so se po občevanju z drugimi Slovani na Dunaju in v Gradcu navzeli vseslo-vanskih, panslavističnih idej in jih zanesli v domovino. In posledica teh je bila slovenska ideja. V 48 tih letih se je vodila slovenska politika glavno iz Dunaja in Gradca, v središču, v Ljubljani pa je vladala baje velika politična brezbrižnost in nevednost.
Danes nam tega ni potreba, aktivna politika je prepuščena boljšim rokam. Danes je naloga katoliških akademičnih društev, vzgoja zdrave, značajne narodne inteligence, prošinjene katoliških načel in živeče z duhom časa.
Da se ta društva krepijo in razvijajo in ostanejo trdna, je potreba predvsem vsako leto dobrega naraščaja. Za tega skrbi naša srednješolska organizacija.
Na nekaj drugega hočem opozoriti, kako porazdeliti naraščaj med omenjena tri društva. Da mlado društvo „Dan" potrebuje naraščaja, da bo moglo v polni meri zadostiti svojemu namenu, je jasno. Neprecenljivo važen je za nas Gradec, kjer je še toliko ledine nerazorane, kjer spi še toliko slovenskega materijala spanje pravičnega, kjer imajo akademiki priliko, praktično se izšolati za narodno-obrambeno delo. Da je kulturno središče Dunaj za nas velikega pomena, je prav tako jasno. In tu se ne da dirigirati, toliko jih pojde v zlato Prago, toliko na cesarski Dunaj, toliko v nemški Gradec. Vsak akademik si voli mesto po svoji volji. To je dolžnost naše organizacije, podučiti dijake, ki menijo na visoke šole, natanko o razmerah v raznih vseučiliščnih mestih, ne samo v gmotnem oziru, ampak tudi o potrebi društvenih in narodnih delavcev.
A ne vzgajajmo množice, temveč značaje! Danes, ko se naše vrste množe, je bolj ko kedaj potrebno, strogo paziti, da se ne vrinejo v naša društva koristolovci, ki ne prihajajo iz prepričanja, ampak z drugimi nameni. „Le kjer je živa katoliška zavest, tam budi versko življenje vedno čilejše moči na dan, in notranje ravnovesje ustvarja pogoje za vztrajno vršitev velikih del." („Zora" št. 1., str. 2., 1910/11.)
Zato polagajmo svojo skrb zlasti na versko življenje, udeležujmo se z vnemo akademičnih kongregacij, kjer se krepi katoliško prepričanje, utrdi značaj in se mišljenje v dejanju pokaže.
Kar se tiče akademičnega naraščaja, je sila važna točka, o kateri se je že večkrat govorilo. To je velika razlika, prepad med srednješolsko vzgojo in akademičnim življenjem v velikem mestu, katerega se bo mo-
ralo na vsak način premostiti. Obširno je o tem razpravljal že tovariš Puntar v „Zori". Misel „abiturientskih tečajev", ki bi dijake uvajali v akademični študij in jim podajali vpogled v realno življenje, je lepa, in bi gotovo, ko bi postala dejstvo, vsestransko odpomogla kritičnim razmeram. Tovariš Puntar prinaša obenem načrt, kako bi se to dalo doseči. Organizacija teh tečajev naj bi bila v rokah kranjskega deželnega šolskega sveta. Ob koncu pravi: „Ali ne bi bilo umestno, da bi ,Slovenska dijaška zveza' vložila primeren memorandum na Kranjski deželni šolski svet, profesorsko društvo in vodstvo S. L. S.? Storila bile svojo dolžnost, ker bi delala v zmislu pravil za dobrobit slovenskega dijaka! Začetek je polovica dela!" Dobro, a še dolgo časa bo, predno to dosežemo.
Priznajmo odkrito, da ona vrzel med srednjo in visoko šolo pomeni nedostatek v naši organizaciji. Ali bi ne bilo mogoče, da bi se prirejala podobna primerna predavanja ob priliki počitniških sestankov podružnic in pododborov Slovenske dijaške zveze, vsaj v malem obsegu. In v akademičnih društvih bi se mogoče zasnovali posebni odseki, ki bi začetkom vsakega šolskega leta prirejali za novodošle tovariše po moči predavanja, ki bi jim nudila vpogled v akademično znanstveno in sistematično delo, v vire in zveze v poedinih strokah; predavanja, ki bi jim pokazala velikomestno življenje v pravi luči, opozorilo naj bi se jih na njegove dobre in slabe strani, na socijalne in kulturne naprave ... To bi mnogo koristilo akademiku, ki pride prvič v veliko mesto, in si mora iskati šele človeka, da ga uvede v študij, ako mu je kaj na tem. Koliko časa, ki se po nepotrebnem ubije, zlasti prve mesece, bi se tako lahko dobro in smotrno porabilo! To bi se dalo izvesti takoj, brez posebnih težav, seveda ne brez truda, ker bi moral dobro poznati razmere, kdor bi hotel predavati. Tako bi bilo potom samopomoči vsaj deloma pomagano nedostatku šolske vzgoje, ki bi ga omenjeni abiturientski tečaji korenito odpravili.
V omenjenih odsekih bi lahko starejši tovariši šli na roko mlajšim, ki bi imeli veselje in zmisel za znanstveno delo, in bi jih tako takoj izpočetka navajali k resnemu znanstvenemu študiju in jim pokazali razna pota in vire, ki jih najhitreje dovedejo k cilju. Saj je tako mnogokrat prvi vtis in način, kako se lotimo dela, usodepoln za poznejše življenje. Da nam bo treba veliko resnih, delavnih znanstvenikov, je popolnoma jasno, ako zahtevamo vseučilišče. Nikakor ne velja izgovor, saj ga še ni in ga še ne bo tako kmalu; pomislimo, da zanj potrebne moči ne zrastejo kakor gobe po dežju. Kaj lahko se nam zgodi tako, kakor svetopisemskim devicam ob prihodu ženina. Ali kakor piše 1. 1848. neki odbornik „Slovenskega društva" v Ljubljani: „Bili smo mirni in trezni ter smo pričakovali tiho boljših časov in, ako bi nam vlada vsilila popolno
enakopravnost, bi bili najbolj prestrašeni mi, ker.....nihče ni znal
slovenščine."
Praktičnim strokam se obrača pri nas najmanj pozornosti. To je rak-rana na našem narodnem telesu. Pri nas zidamo vse v oblake, da ne rečem, da smo preveč idealni, stremimo tolikokrat za nedosežnimi cilji, a tega, kar je najelementarnejše, kar bi nam moralo biti najbližje, ne vidimo. Jako malo imamo strokovnih šol. A zganimo se, zanimajmo se sami za te panoge narodne kulture, posvečuj se zlasti visokošolsko di-jaštvo tudi praktičnim strokam, ki bo pozneje lahko odločilno vplivalo na druge sloje. Ne držimo križem rok, ko se množi od dne do dne v domovini tuji kapital in rastejo tuja podjetja — mi pa črez razmere kvečjemu pozabavljamo in pri tem ostane.
Velikega pomena je tudi, da se ne uglobi akademik samo v svojo stroko, vse drugo pa mu je deveta briga, ampak da si skuša pridobiti tudi v drugih vedah potrebnega znanja, ako hoče vsestransko izobražen vstopiti v življenje. Posledica enostranskega študija je omejenost in ne-možatost, ker je povsod drugod, kar ne diši po njegovi stroki, ničla. S takimi ljudmi pridobi naš narod bore malo. Predavanja znanstvene vsebine iz poedinih strok naj se v akademičnih društvih vedno skrbno gojijo. Ona budijo zanimanje tudi za druge stroke in jasnijo pojme, ki jih mora danes vsak izobraženec obvladati.
Predvsem moramo gojiti tudi lepo umetnost. Ako zmaga naša organizacija vse delo, ki si ga je zastavila, a si ne vzgoji znanstvenikov in umetnikov, prešinjenih njenih idej, bo dosegla j ako malo. Naša organizacija lahko premine, a kultura, ki ji vdahnejo umetniki svoje ideje, ostane.
Najbolj trdna na znotraj pa so društva, pri katerih se člani med seboj natanko poznajo in kar najbolj prijateljsko občujejo. Dokler so bila naša akademična društva majhna, se ni bilo bati, da bi jih razjedala osebna nasprotstva. Okoliščine, majhno število, vse jih je naravnost sililo, da so v medsebojnem prijateljstvu neumorno delali za skupne cilje. In danes, ko so naše vrste narasle, je bolj ko kedaj potrebna harmonija med posameznimi člani, kakor tudi med posameznimi društvi. Skupna načela nas vežejo, a v posameznostih kaj lahko pride do nasprotstva, ako se med sabo ne poznamo, ako med sabo ne občujemo prijateljsko ter ne izmenjavamo svojih misli. Zlasti bi bilo želeti, da odbori naših akademičnih društev ne občujejo med sabo samo oficijelno, ampak da goje, posebno predsedniki med seboj tudi zasebno korespondenco. Tako bi bilo delo v društvih bolj enotno, snovali bi se novi načrti, ki bi se mnogo hitreje izvajali.
Ob naših naraščajočih vrstah postaja ravnotako vedno bolj aktualno vprašanje naše družbe, našega družabnega problema. Katoliški akademik se zavedaj svoje naloge, dvigniti naše ljudstvo, zlasti nižje sloje, družabno više. Ravno družabno življenje je, kjer nam tujci tako radi oponašajo, da se ne znamo vesti, da naš narod ne pozna olike. In priznati moramo, da imajo v marsičem prav. Marsikdo nima slame v glavi, bistroumen je za dva, a postavi ga pred boljšo družbo, pa se bo vedel, kakor bi ne znal šteti do pet.
Ta pega našega narodnega značaja nam je pač ostala še iz dobe tlačanstva in desetine. „Bliže grada, bliže vraga" se je glasilo po naši domovini. Pred zadnjim zakotnim „šlibarjem" je stiskal slovenski kmetič klobuk, znane so cvetke onega servilizma kot „vaša gnada" in „zahvalim za vprašanje". — In pri tem naj bi ne trpel prirojeni nam ponos?
Storili smo že korak naprej, a dela je še ogromno. Da pa sme pričakovati akademik uspeha med ljudstvom, mora začeti sam pri sebi.
Podlaga družabni kulturi ni toliko fina zunanjost, posebno ne one formalnosti, ki človeka z zdravim razumom le odbijajo, ampak vzgoja srca. Ta vzgoja pa je težka, težka za našega dijaka, ki jo mora začeti in voditi skoraj izključno sam. Navezan je od vstopa v gimnazijo do časa, ko položi rigoroz, nase in na svojo dobro pamet. Vstopa v boljše družine, kjer vlada plemenita družabnost, nima, kje naj se torej družabno izlika! Slovenska boljša družba se je naravnost emancipirala od dijaštva. Toda z veseljem lahko beležimo, da gremo tudi v tem oziru naprej. Naša katoliška inteligenca naj gre na roko dijaku, in ta naj se ne odteguje njenemu vplivu v svojo in svojega naroda korist.
Predvsem pa je treba pomniti, da ljubeznivost in vljudnost v visoki meri odtehta zunanjost finega takta. Vzgajajmo si v prvi vrsti srce in
kremenit značaj, začnimo pri sebi, likajmo se družabno med seboj, med tovariši! V naših akademičnih društvih naj ne bo veda družabne kulture zadnja stvar!
Katoliška akademična društva dalje nimajo samo dolžnosti, da delo, ki so si ga zastavila, zmagujejo, ampak da ga tudi izpopolnjujejo. Kako malo se pri našem delu upošteva statistika, ki sploh v naši državi ni tako razvita kot drugod. Statistika je mnogokrat tako važna, da je ni mogoče preceniti. Pri nas ne vemo na primer, koliko dijakov študira in je končalo to ali ono stroko; in kolikrat bi nam to dobro došlo, da se podučimo o položaju. Še ti podatki, ki jih imamo, so raztreseni in razmetani, nikjer ni nič enotnega, sistematičnega. Posledica te nejasnosti je gotovo tudi pomanjkanje v nekaterih stanovih in hiperprodukcija v drugih. In kdo trpi pri tem največ? Škodo ima celokupen slovenski narod, ker zavzemajo tujci v domovini mesta, ki bi jih pri zdravem razvoju nikakor ne smeli imeti. Prevelik pritisk v enem stanu pa je narodu ravno tako v škodo, ker se morajo njegovi sinovi porazgubiti za kruhom v tujino; naš narod je premajhen in prereven, da bi mogel rediti študirani proletariat.
In ko dovrši akademik svoj študij, velja za zrelega naobraženega moža, sedaj ima pravico zahtevati svoje mesto v domovini, kjer naj zvest svojim idealom deluje za narodov blagor. A kam, kje, kako? — Zopet je prepuščen sam sebi, postavljen v temo na razpotje, in on ne ve, kam. Neizogibna posledica je, da hlastne po tem, kar se mu slučajno ponudi. Ali mu sledi zadovoljnost? Kruta borba za obstanek, za kruh je silnejša, kakor vsi še tako tehtni pomisleki. Kako tu šepa naša organizacija, kako potrebna je tu zanesljiva statistika. Vpogled v vsakokratni položaj, evidenca služb in praznih mest po naši domovini in v obmejnih krajih, sproti se izpopolnjujoča zanesljiva statistika, kako silne važnosti bi bila v narodovem interesu in za posameznika. Tako bi si vsakdo lažje poiskal močem in zmožnostim primerno mesto, tudi glede narodnega dela, ne pa ako ga vrže usoda v popolnoma drugačen milje, s katerim se ne more strinjati. Ali bi v tem oziru ne moglo pomagati naše starejšinstvo?
Cand. iur. St. M.:
Ljudski oder.
Ljudski oder spada v področje onih institutov, ki so se pojavili v dobi, ko se je umetnost odtujila ljudstvu in nastopila svoje poti. Ni potreba, da bi takoj mislili na kinematograf, ki v velemestu prevpije vsako drugo prireditev te vrste. Kinematografu ostane pečat nepristnosti in nepoštenosti na račun ljudskega sentimenta neizbrisan, kakor tudi ga opravičujemo s predstavami iz domače zgodovine in z dramami moralizu-joče vsebine. Blesteča, vsak drug svetlobni efekt uničujoča svetilka, ki visi nad vhodom v njegove prostore, je simbol za njegovo vrednost. Dokler bo priprostega človeka žejalo po senzaciji, je kinematografu reklama odveč. Napolnil bo dvorano do zadnjega kotička, ne da bi se mu trebalo bati, da je jutri ne napolni, čeprav ponavlja. Te solzive žaloigre in ti pretresujoči prizori iz življenja strastnikov in pasijonistov, ki v trepetavem taktu drčijo mimo občinstva, so natanko namerjeni na njegovo srce. Mož, ki v ljubosumnosti zaduši ženo, čeprav je nedolžna, zasluži smrt na vešalih. Tako stoji v kazenskem zakoniku, tako je zapisano v ljudski vesti. Toda, ali ni ljubosumnost ena onih strasti, ki udarijo človeka z najtemnejšo slepoto? Ali se še ni zgodilo, da je ljubosumnež v ti slepoti nastavil samo-
kres na lastni senci? Ali niso ljubosumni očetje, ko so enkrat začeli moriti, pomorili kar celo obitelj? Slepota v ljubosumnosti je hujše zlo od strasti same, za katero gre. Ljudstvo spričo takega prizora nehote sočuvstvuje z ljubosumnežem, svesto si lastnega nagnjenja k slabemu in tragike, ki tiči v usodi. Toda zakon! Zakon in vest! Pravosodna snov je v ljudski vesti prav tako paragrafirana kakor v zakoniku samem. Konflikt med družabnim redom in valujočo zločinčevo krvjo, ki vpije po žrtvah, je neizprosen. To je tema, ki zgrabi. Nedolžna žena, ki ni zmigala z mezincem, da bi se pravočasno oprala suma pred možem, je mrtva. Ona ne more izpričati niti besedice v prilog obsojenčev. Bradati, razkuštrani mož je torej na milost in nemilost izročen sodniji. Peljejo ga na šafot... Vislice strašijo med štirimi stenami... Rabelj obleče rokavice ... Sodnik prečita ... Prošnja za zadnjo besedo... In vse zajoka... Seveda joka celi kinematograf s seboj, staro in mlado, moško in žensko.
Imamo še celo vrsto institutov, ki rabijo poštenejša sredstva, da zadostijo ljudski potrebi po »umetnosti«. Brezštevilno »ljudskih gledišč« stoji v večjih in manjših mestih iz one dobe, ko je posredujoči mož in estet sam začutil zev med občinstvom in produktivnim delom in se zavoljo tega vdal v nekaka kompromisna podjetja, ki pa danes nikakor ne služijo več prvotnim namenom. Leta 1888. postavljeni nemški Volkstheater na Dunaju je danes oder za zelo dvomljive, v tehničnem oziru zelo nesigurne poizkuse najmlajših avtorjev, ki komaj zanimajo literata in literarnega gourmanda, ne pa srednje zanimanega občinstva. Volksopera na girtelju priredi komaj tedno ljudsko opero, da si potolaži vest, ki ji očita nedoslednost in nezvestobo do prvotnih načel. In poleg teh odrov obstoja nebroj ljudskih akademij, ki proizvajajo glasbene in literarne točke »ljudstvu v pouk in zabavo«. Od merodajne kritike seve ne slišijo dobre besede.
Prvo vprašanje, ki hoče biti rešeno spričo teh značilnih pojavov, je to-le: Ali ljudska umetnost ni umetnost, ker se ljudski odri zapovrstjo izjalovijo in je boljša kritika od vseh početkov že neprijazna populariziranju resnične in razširjevanju lažnjive umetnosti — tako brez vseh predsodkov? Na to vprašanje odgovorimo ne glede na to, da je bil Ljudski dom v Ljubljani doslej vsikdar nabito poln in menda še nikjer ne obstoja dvom, da bi se v doglednem času uspeh lahko izprevrgel v neuspeh:
S Krsnikom je nastopila v zgodovini našega slovstva nova doba, v kateri se literarna osebnost sodi z drugega stališča in se literarno delo meri z drugim vatlom. L' art pour l'art, ki je za Aleksandrova in Ketteja najhuje divjala v pariških literarnih kvartirjih in ki je v začetku 20. stoletja tudi pri nas zagrabila par oseb, je danes mrtva. Svrhovna umetnost stoji prva na vzporedu. Toda, kar je imela omenjena deviza klenega v sebi, je ostalo. Umetnost resda ni sama sebi namen, je pa sama sebi sodnik. Še Gregorčič je neomajano verjel v ljudsko sodbo. Njemu je všečnost njegovih poezij pri občinstvu ustvarila mnenje, da so dobre. In čeprav se je znabiti v najmlajših letih kedaj zavedel samosodne moči v nji, se je otresel teh občutkov pozneje, ko mu je čitateljstvo brez pomislekov aplav-diralo. Za ljudstvo pisati, za ljudstvo se makar izpisati, mu je veljalo nad vse. Njegov antipod je Cankar. On sovraži publiko, kakor hitro ona sede na sodni stol. Uživa naj, če ji tekne, Če ji ne tekne, naj vrže stran — to je njena stvar. Sodba o umetnosti pa ji ne gre. Zato se Cankar ne boji čita-telja. Baš narobe: ojunači se do nezaslišane drznosti, ko občuti, da je čita-telju povedal kaj nevšečnega. Antipatija publike do njegovih del mu je dokaz za njegovo vrednost. Ljudstvo ima kot občinstvo slab okus. Povedati mu je šele treba, kaj da je dobro in kaj da je za nič. Umetnik vrši dvojno delo, s tem da ustvarja umetniške vrednote in s tem da vzgaja
čitatelja k okusu in sodbi. Prepada, ki zeva med producentom in kon-zumentom, ni kriv producent. Umetnost se je hvala bogovom! bistveno izpremenila v toliko, da ne zavisi več od ljudskega »imprimatur«, temveč je sama sebi pogoj za obstanek in krivda za pogin. Ampak občinstvo je krivo, ker se ne more uživeti v dejstvo, da se umetnost, neodvisno od njega, sama iz sebe razvija, oblikuje in množi, da hodi takorekoč kot samostojna sila samostojno pot. Ne more se navaditi na misel, da v delavnici umetnikovi nima nič opraviti, temveč da mora tiho čakati, kdaj da prejme gotovi dar iz roke umetnikove, dočim mu zahteve takta, ki vlada pri vsakem obdarovanju, ne ostanejo prihranjene, namreč: sprejeti ali odkloniti, nikakor pa ne kritizirati.
L'art pour V art-ska umetnost se je do danes obrusila v toliko, da umetnik hodi brezbrižno mimo kritike. Umetnina se sama sodi. Kar odgovarja višjim zakonom soglasja in lepote, je dobro, čeprav občinstvo odkloni. Kar je umetniški zgrešeno, je nestvor, čeprav občinstvo entuzi-jastično plane po njem.
Kakšna pa je takozvana ljudska umetnost? Odgovorimo na vprašanje: Kaj je ljudska drama? ob repertoarju ljubljanskega Ljudskega odra. O »Divjem lovcu« ne rečemo radi besede. Stvar je bila potrebna kakor kruh. Lakota po taki igri je bila v času, ko je Janez prvič »šel čez deske, ki pomenijo svet«, tako silna, da bi bila brezpogojno obveljala tudi slabejša drama, nego je Finžgarjeva. Vsekakor pa je »Divji lovec« ono delo, ki je v množici »iger s petjem« še najpoštenejše in naj pravičnejše. Drugače je z Roseggerjem. Ta osebnost na nemškem Parnasu je že dolgo osumljena največjih literarnih zločinov, kakor krivohrbtnosti, klečeplazenja pred ljudskimi ideali, slavolova in ponarejene sentimentalnosti. Njegova milijona sta brezobzirno obsodila pisatelja. Kar se je poprej plaho skrivalo za njegovo pisarijo v podobi brezmejne in ganljive udanosti v ljudsko voljo, je v njegovem Ljudskem skladu jasno stopilo na dan: On hodi za ljudstvom, ne ljudstvo za njim. Najkrepkejše pa označi bistvo ljudske drame žaloigra »Mlinar in njegova hči«. To pa je tip igre, ki celo svoje življenje robuje. To je naravnost primer za »umetnost«, v kateri se neizobraženec mora začutiti gospoda in pašo. To dejanje je v vsi svoji plitkosti in plehkosti popolnoma dostopno njegovi razsodnosti. Ali je v redu, da se še dandanašnji citirajo strahovi na oder, ko nihče več ne veruje vanje? Ali ni vera v skrivnostno moč polnočne ure smešna in brezpomembna? Tako se izprašuje in odgovarja si samozavestno: Po mojem mnenju to ni v redu! In delo leži pred njim kakor ono hlapčevo doma, ki ga je bil naročil in ki čaka njegove sodbe.
Znaki ljudske umetnosti so prejasni. Znamenje sužnja ji je vžgano pri rojstvu. Ali ji je plačilo za nesebičnost denar ali hvala — ni, da bi se prerekal. Med tema vrednotama je težko voliti. Denar že od nekdaj ni ekvivalent za duševno delo, hvala sveta pa je puhla pena. Mogoče je, da tega glediščnega podjetnika vabi mamon, onega popularnost. Tudi ime, ki skozi eno sezono zveni, ni, da bi ga zavračal. Eno pa je gotovo: resničnemu umetniku, ki se v potu obraza trudi visoke poti k Apolonu, tak ravnatelj ne more odkrito pogledati v oči. In molčečnost kritike v tem slučaju mu dela noči le še nemirnejše, nego so. Popolnoma neumljivo pa mu ostane besedilo človeka, ki je za slučaj najsamotnejše samote in najglušje tišine od strani svojega čitateljstva, rekel naprej, da
»molče izgorela duša bi moja«.

M. Zavadlal:
Nekaj socialnih vprašanj.
(Dalje.)
Garancija pa se bo dajala le tistim občinam, zadrugam in družbam, ki se podvržejo kontroli državnih oblasti.
Večjo skrb glede stanovanj obrača država na uslužbence in delavce pri državnih podjetjih. Leta 1901 je imela 714 poslopij za uradnike, 6514 hišic za portirje in čuvaje in 153 poslopij za delavce.
Privatnih družb, ki bi se posebej pečale s stanovanjskim vprašanjem, imamo žalibog zelo malo. To vprašanje ni našlo pravega zanimanja tudi pri občinah in mestih, ki bi se morale brigati po svojih močeh za socijalne reforme. Prva nekaka družba v to svrho se je ustanovila v Avstriji leta 1860. Za svojo nalogo si jie postavila sezidati velika poslopja z mnogimi stanovanji, ki bi prešla potem v skupno posest sostanovalcev. Način, kako so skušali pripraviti tedaj delavcem stanovanja, se je sedaj popolnoma izpremenil, ko se gleda predvsem na to, da dobi delavska družina zase lastno hišico. Na Ogrskem se je ustanovila leta 1896. v Budimpešti družba, zvana »Delavski dom«. Leta 1902 je sezidala že 600 malih hišic, ki so polagoma prešle v last delavcev na ta način, da so letno odplačevali male svote. Za velika mesta v Avstriji bi imel omeniti zavod za zavarovanje delavcev v Trstu, ki je sezidal do leta 1902 22 delavskih poslopij z najemnimi stanovanji. Stroški so pri tem znašali 720.000 kron. Slične zavode imamo tudi na Dunaju in v Gradcu. Pri rešitvi vprašanja delavskih stanovanj sta v velikih mestih posebno važna dva momenta: a) da se tla za zidanje potom špekulacije privatnikov ogromno ne podražijo in b) da se ustvari z železnicami in tramvaji ugodne, hitre in cene zveze z sredino mesta in okolico. Na ta način bo mogoče, da bo delavec in nižji uradnik mogel stanovati izven mesta na dobrem zraku in cenih tleh.
Dotaknimo se v par vrsticah tudi naših razmer. Pri nas se ni do sedaj mogel dobro razviti industrijalizem, in sicer vsaj v taki meri ne, da bi ustvaril velika mesta in tisto številno maso proletarijata. Pravi delavski stan je šele v povitkih in zatorej sta glavna sloja, ki prideta pri tem vprašanju v poštev kmet-delavec in mali uradnik z obrtnikom in rokodelcem v mestu. Bavno iz te okolnosti, da imamo mi še malo pravega proletarijata, izvira ugodnost, da reforme pri nas ne bi zadele v stanovanjskem vprašanju na posebne težkoče. Poleg države, ki je z prej omenjenima zakonoma nekako olajšala pot reforme z ozirom na stanovanjie, pripade največja naloga na mesta in občine. V tistih trgih in mestih, kjer so dani predpogoji daljšemu razvitku industrije, naj bi se kolikor mogoče ustavilo špekulacijo privatnih oseb z stanovanji in zemljo na ta način, da bi se sezidale delavske hišice za vsako družino posebej. Za vzgled lahko navedem občino Ronke v Furlaniji (po poročilu lista »Edinost«). Občina je sezidala na svoje stroške 60 delavskih hiš. Vsaka hiša sestoji iz kuhinje 41/2—6 m velikosti in iz ravno tako visokih dveh sob nad njo. Poleg vsake hiše je še 200 m2 sveta, od katerega odpade polovica na dvorišče, polovica za vrt. Vsaka hiša z vodnjakom vred je stala 2000 kron. Zanimiv jie način, kako je oddala občina delavcem te hiše. V začetku je takoj plačal delavec 140 kron, ostalo je še 1860 kron. Delavec plačuje za ta dolg skozi 24 let obresti 41/2%, kar znaša K 79 05 in 2y2% za amortizacijo = K 46-50, skupaj K 125-55, v polletnih obrokih K 62 92 ali na teden približno 2l£ kroni. Po preteku 24 let je izplačal delavec ves dolg in med tem časom ni plačeval nobenih hišnih davkov in doklad. Goriško mesto ie tudi sezidalo v pred-
mestju, v Strašicah, nekaj stanovanj; a pri tem ne zasleduje samo socija-len, ampak tudi naroden cilj. Ta stanovanja prepušča le najbolj; zavednim laškim delavcem, da bi tako razširilo svoj živelj tudi v slovenskem predmestju. Kot nekaka antiteza od slovenske strani deluje privatno društvo »Svoj dom«, ki je v zadnjih dveh letih sezidalo skupino hiš v solkanskem predmestju, ki si je dala naslov »Jasna poljana«. Ako bo društvo dobilo umevanje med tistimi ubožnejšimi sloji, ki morajo v mestu pri Lahih najeti stanovanja, pridružila se bo k reformi stanovanj) tudi večja narodna zavest, ko se ne bodo čutili tako odvisne. Slično društvo deluje v Mariboru z imenom »Dom«, posebno v Studenci, kjer so tovarne južne železnice, in »Lastni dom« v Celju.
Oseba pa, na katero moramo po naših razmerah obračati sedaj največjo pozornost, je tisti kmet delavec, ki sem ga v začetku opisal. Dva momenta sta pred vsem, ki prideta tu v poštev: poduk in materijelna pomoč občin. Poduk bi moral obstojati v tem, da bi se ga podučilo in opozorilo na nesnago, ki pospešuje različne bolezni, na higijenične zahteve pri stanovanju itd. Streti bi se morala tista konservativnost in predsodki, ki še vedno prevladujejo pri njem. Tukaj se spomnim na dogodek, ki nam ga je pripovedoval g. prof. Ž. Prišel je svoj čas v vaško gostilno. Stopil je v sobo in ker je bil notri zelo zaduhel in smrdljiv zrak, hotel je odpreti okno; a gospodinja mu je rekla, da mora zapreti, ker drugače pridejo muhe v sobo. — Takih slučajev bi lahko navedli brez števila. Poleg tega bi morale imeti tudi občine za stanovanjske razmere občanov večjo skrb. Šle naj bi revnejšim na roko z posojili in na druge načine, da si zboljšajo ali sezidajo lasten dom. Na ta način bi vzbujala v njih ljubezen do doma, kar je glavni predpogoj za varčevanje, ki ustvarja samostojno eksistenco, in ljudstvo se ne bi po nepotrebnem fizično slabilo. Seveda je treba, da se zaveda občinski zastop te svoje naloge.
Iz teh misli lahko spoznamo, da je treba resnega dela in reforme v tem tako važnem vprašanju, od katerega je odvisna moč sedanje in bodoče generacije. Ravno ubožnejše vrste so tiste, iz katerih se rekrutirajo oslabele vrste bogatejših slojev. Saj pravi angleški socijolog: Civilizacija mora odpraviti tesne in temne ulice v mestih in gnezdom vran podobne koče na deželi, ali pa mora sama propasti. Z ugodno rešitvijo delavskih stanovanj so v zvezi tri velike rane moderne dobe: alkoholizem, tuberkuloza in izseljevanje.
H koncu še par besedi do svojih tovarišev. Spenzer pravi v svoji socijologiji: Kdor bi mislil pomnožiti svoje znanje o geometrijskih naukih z latinskimi lekcijami, spadal bi po naših mislih do blaznice in vendar ne bi bil bolj neumen kot tisti, ki pričakuje od duševnih zmožnosti in znanosti plemenito mišljenje in čutenje. — Vse narodno navdušenje in izobrazba je brez cilja in pomena, ako si ne bomo poleg tega poskrbeli socijalno vzgojo, vzgojo srca in sočustvovanja z ubožnejšimi in revnejšimi, kar nam bo edino odprlo vrata do ljudskih mas. Dijak pride na vseučilišče poln idealov in hrepeni po izobrazbi, ki bi jo pozneje obračal v korist svojega naroda. In zakaj si ni mogla »narodno-napredna« akademična mladina z vsemi mogočimi frakcijami pridobiti med ljudstvom nobene zaslombe, ko je vstopila v javno življenje? Zato ker ljudstvo ni razumelo njih in oni ne ljudstva. In zakaj ne? Zato ker so se odtujili ljudskemu življenju, pretrgali so zvezo z nižjimi masami, proučevali so jo kvečjemu iz knjig, in ko so izgovarjali besedo narod, si niso po navadi nič mislili (le čitajte še sedaj poročilo o pripravi in vršitvi slavnosti »Triglava« v Ljubljani), ali pa le ozki krog malomeščanstva. In da naše vrste ne zadene ista usoda, moramo iskati stika z nižjimi vrstami, proučevati osebno njih razmere,
učiti se z njimi sočustvovati in razumevati njih težnje, kratko povedano: več socijalne vzgoje, za kar nam nudi posebno veliko mesto prikladno polje. Imejmo pred očmi besede, ki jih je izpregovoril dr. Sonnenschein, organizator socijalnega gibanja med nemškim dijaštvom: »Žalostno za nas, ako-najdejo moje ideje večjega razumevanja med svobodomiselno-radikalnimi krogi.«
Fr. W. Foerster:
Upravičenost ženskega gibanja.
Najprej si moramo razjasniti, v koliko lahko izvajajo vse tu skicirane ženske zahteve svojo upravičenost iz gotovih večnih in časnih potreb kulturnega razvoja. Krščanstvo je postalo največja sila za osvobojenje posameznika od vsega človeškega jerobstva in vsake tope tlake, ker je postavilo zveličan je duše v središče, napravilo osebno vest za podlago življenja in nadredilo duševni namen človekov vsem samo naravnim namenom. Kot polagoma snujoča in nerazrušljiva moč je nevidno presnavljalo skozi stoletja vse nasprotujoče družabne redove in prišlo je slednjič tudi do ženskih življenskih pogojev, da bi tudi tu spravilo v soglasje družabne oblike in nazore s svojo globljo resnico. Velike in silne ženske nature so v minulih stoletjih zmagoslavno ohranile zvestobo svojemu duševnemu poklicu — sedaj velja, omogočiti tudi s 1 a b e j; š i m samostojnost in z zboljšanjem zastarelih nazorov in z odpravo moških predpravic varovati dosledneje žensko čast.
Časovne potrebe so podpirale ta razvoj. Čim bolj zamotano postaja celo družabno sodelovanje, tem več iniciative in samoodgovornosti se mora razviti v posamezniku. Vsako jerobstvo je vklepanje individualne sile. Samo osvobojeni posameznik je duševno in moralno kos višji socijalni službi. Spoštovanje do človeškega dostojanstva delavčevega je tudi gospodarsko temeljni pogoj višje produktivnosti. »V malem, kar sem prav naredil,« pravi Viljem Meister, »vidim podobo vsega velikega, kar se na svetu prav naredi.« Da pa moremo prav storiti v malem v zvezi s celoto, smo si morali že osvojiti načrt celote in prodreti do višje izobrazbe in samostojnejšega orijentiranja. Razširjenje pravic, izobrazbe in interesov zato še ni noben beg pred malim, ampak samo pot izvrševati malo v duhu velikega. Taka zveza najmanjšega s celoto je ravno bistvo tega, kar imenujemo »socijalno«. Najneznatnejše delovanje je tako neskončno daleko-sežno, ima tako množino zvez s celoto življenja, da more vplivati blago-nosno le če se vrši pod najvišjimi vidiki. Tako se združuje emancipacija in socijalno delo.
Ta izvajanja veljajo tudi za dolžnost žene doma. Kako more vzgajati nezrel človek druge za zrelost? Kako more kdo vzgajati otroke za svet in življenje, če ne pozna ne enega, ne drugega? V Ameriki se dobi pogosto eno izmed najlepših razmerij, ki je v tej obliki v Evropi še jako redko: zaupno tovarištvo med materjo in odrašenim sinom! Kako neprecenljivega pomena je za mladega človeka v kritičnih letih njegovega življenja taka zaupnost z zrelo ženo! To je pa samo tam mogoče, kjer se vzgoji žena do popolne enakovrednosti z možem, kjer soprog daje vzgled otrokom v spoštovanju do žene in kjer ga ona tudi duševno dohaja. Pri nas vidimo žal daleč razširjen pojav, da se sin že v razposajenih letih emancipira od matere in hodi z izgovorom: »Ah, tega mama nič ne razume«, svoja nejasna, pota! Kako važno je, da mama kaj razume! Mi pravimo pač s Schillerjem:
»Še Cerkev, rojena božansko, ki je božanskega izvora, pač ne pozna višjega, kot mati s svojim otrokom!« — nismo si pa še dovolj na jasnem, kako zelo je ravno najlepše in najtrajnejše razmerje matere do svojega sina odvisno od povišanja žene do polnega dostojanstva samostojne duševne osebnosti. Tako tesno sta v zvezi ženska pravica in materina dolžnost.
Še drug socijalen pomen ima osvoboditev žene od vsakterega jierob-stva: ravno ženska osebnost, ki je za izpopolnitev možu in za obogatenje cele kulture tako nenadomestljiva, potrebuje vendar nedvomno za nemoten razvoj in utrditev popolne enakopravnosti in samostojnosti. Vsako jerob-stvo je pačenje osebnosti. Najslabše niveliranje ženske osebnosti prihaja od tod, ker toliko žena živi od tega, kar si vzamejo na posodo od moških, t. j. nimajo v svojih temeljnih življenskih nazorih nikakega zaupanja na pravico svojega lastnega notranjega glasu. Tako se odtegne možu poprava njegove lastne enostranosti, manjka prave spojitve in medsebojnega izpopolnjevanja obeh svetov.
Toliko o splošnem kulturnem in socijalnem pomenu ženskega stremljenja po večji samostojnosti in duševni izobrazbi. Kot sem že namignil, se javlja to stremljenje v zahtevi dostopa v vse moške poklice in potem v zahtevi izpremenjenega stališča žene v zakonu. Kar se tiče udeležbe žena pri poklicih, imamo seveda lahko o marsikakem poklicu posebno sodbo, mora se pa priznati potrebo urejenega poklica za neomoženo in nezaposleno ženo brezpogojno — tem bolj, ker se gre tu za izvojevanje starih ženskih pravic, katerih je ženo oropala industrijska delitev dela. Spoznanje nujnosti rednega intenzivnega dela in trdnega poklica za cel človekov značaj velja vendar natanko tako za žensko dušo kakor za moško. John Stuart Mili je opozoril po pravici v spisu o podložnosti žena na to, da beda ženske brezdelnosti ne gospoduje samo izven zakona, ampak da tlači tudi mnogo plemenitih žena, ki imajo delo vzgoje svojih otrok že za seboj in so sedaj obsojene v brezdelje: »...Gre se samo za žene, ki imajo za seboj 40, 50 let, ki bi življensko spoznanje, sposobnost za vodstvo, ki so si je pridobile v družini, s pomočjo pripravnih študij lahko porabile na širnem polju ... Pa sedaj ne govorimo o potrebi takega dela za družbo, ampak o tožnem in brezciljnem življenju, v ko je so obsojene take žene pogosto zato, ker jim je zabranjeno praktično sposobnost za vodstvo, ki so si ga pridobile, tudi dalie udejstvovati.«
Kar se tiče navajanja ženske osvobodivne ideje na razmerje med možem in ženo, je najprej nedvomno, da velja v širjih krogih še dandanes obtožba, ki jo je navel v zgoraj imenovanem spisu John St. Mili na možke — ko je označil stališče žene kot slednji azil, ki je v moderni družbi še ostal duhu jerobstva in moči močnejšega. Da, čimbolj se v družabnem življenju omejuje gosposka morala korak za korakom, tembolj poizkušajo nekateri možje »izživeti« instinkte svoje moči v domačem krogu in repen-čiti se v brezmejni brezobzirnosti, v naivnem egoizmu in sprejieti vsakovrstne žrtve milostno in nehvaležno. Take vrste može se lahko spozna takoj po usodnem pomanjkanju globljega vitežtva in premaganja samega sebe, kakor tudi po celem nastopu, ki je ravno nasproten plemeniti izobraženosti. Taki izrazi nekultivirane možatosti že pokažejo, v kako veliki meri je povišanje žene do popolne enakopravnosti duševne osebnosti temeljita dobrota za kulturo moža. Pesnikova beseda: »Ne pusti nikogar v sužnosti, če ne boš tudi ti sam«, velja prav posebno za razmerje med soprogoma. Mož, ki tudi v tem življenskem razmerju ohrani nazore, ki varujejo njegovim željam, potrebam in kapricam predpravico in ga navadijp na samo-posebi umevno zahtevo do postrežbe — tak mož izgubi svoje najboljše moško dostojanstvo, ki se izraža, ravno v strogosti do samega sebe in v
čuječi skrbi za slabejše. Pravi mož bi moral bojevati svet boj proti vsem javnim in skritim moškim predpravicam: njegova možatost naj se kaže v tem, da predpravice dovoljuje, namesto da bi jih sam užival. Vlada strasti se vedno najhujše maščuje nad tem, kdor se jim pusti vladati: nižji nagoni se razrasejo neovirano na vse strani in oklenejo njegovo višjo naturo. Tako se maščuje vsaka odvisnost na zemlji. Mož, ki trpi nezrelost žene tudi v najmilejši obliki, se sam oropa največjih sladkosti duševne skupnosti in medsebojne vzgoje k višjemu življenju.
V izobraženih angleških družinah je žena prava gospodarica hiše — v Nemčiji in Švici stoji mož v središču: nihče ne more trditi, da bi to zapovedujoče stališče koristilo njegovi globlji kulturi, tudi se še ni slišalo, da bi angleški mož s svojim vitežkim ravnanjem kaj izgubil na možatosti, ali da bi postala žena vsled njej izkazane časti neženska. Nasprotno: zavedajoč se polnega zunanjega dostojanstva in enakopravnosti, dobi žena najgotovejše ono višjo vrsto služeče ponižnosti in modre udanosti, v kateri se njena ženska narava najlepše razvije, in katero ona ravno tam najlažje izgubi, kjer se mora z ne vzgojenimi možmi boriti za naj temelj ne j še pravice.
Mili je nekdaj izrazil mnenje, da se socijalni preporod človeštva ne bo začel, dokler se najosnovnejše izmed vseh socijalnih razmerij, razmerje med možem in ženo, ne postavi na tla enake pravičnosti in dokler se mož ne bo naučil svojih simpatij deliti z njemu po izobrazbi in pravicah enakim bitjem. In gotovo je, da mora imeti vsako razmerje, kjer je še v veljavi pravica močnejšega, slabe posledice za cel človeški značaj in s tem tudi za vse človeške življenske oblike. Privilegirano stališče moža v zakonu je šola za moško samoljubnost in s tem coklja za vsak višji socijalni red. Šele kjer morata dve enakopravni volji postati eno, se začne prava skupnost. In čim svobodnejši je razvoj osebnosti, čim varnejši je osebni življenski namen obeh delov, tem dragocenejši in bogatejši je učinek skupnosti. Prostovoljno spoštovanje pravice drugega je pavzaprav temelj vse soci-jalne kulture — in zakon bi moral biti najodličnejša vzgojna ustanova za tako pravo medsebojnost vsega dela. Že Evripid pusti v svojih Trojankah ženo izraziti tako medsebojno udanost s sledečimi besedami: »Vedela sem, kje se je spodobila zmaga njemu nad menoj, kje meni nad njim!«
Iz teh razmišljanj sledi kot najvažnejša in neoporekljiva zahteva, z vso konsekvenco nastopati proti principielnemu jerobstvu ženskega spola. Na tem temelju bi se morali dobiti vsi prijatelji in nasprotniki ženskega študija, ženske volivne pravice in drugih ženskih stremljenj. Človek je lahko najistrastnejši nasprotnik vseh novotarij, lahko jih ima za škodo ženskega značaja, družine in kulture, pa se vendar principielno odpove, tu soglašati s kako jerobsko prepovedjo. Kar se s prostim oporekanjem ne prepreči, se more ovreči samo s praktičnim poizkusom.
GLASNIK.
i [
»Danica«. Za zimski tečaj leta 1911./12. se je izvolil naslednji odbor: Predsednik: Ivan Gruden, cand. phil.; podpredsednik: Lipe Orel, cand. iur.; tajnik: Josip Markočič, stud. iur.; blagajnik: Franc Požlep, stud. phil.; 1. knjižničar: Stanko Majcen, cand. iur.; 2. knjižničar: Ivan Koch, stud. iur.; gospodar: Lovro Bogataj, stud. iur.; zapisnikar: Anton Resman, kult. tehn.; arhivar: Franc Samec, stud. vet.
»Zarja«. Na I. občnem zboru dne 27. oktobra se je izvolil sledeči odbor: Predsednik: Jakob Hodžar, cand. iur.; podpredsednik: Franc Detela, stud. iur.; tajnik: Ivo Sivec, stud. phil.; blagajnik: Anton Medved, stud. iur.; knjižničar: Josip Gombolz, stud. phil.; gospodar: Franc Vrče, stud. geod.; odborniški namestnik: Joško Šenk, stud. iur. — V letnem tečaju 1.911 so se vršili 4 občni zbori. Na četrtem je bil izvoljen preč. gosp. vikar Vinko Vodopivec za častnega starešino »Zarje«. — Obdržanih je bilo 8 prijateljskih sestankov z enim predavanjem tov. Obermana: »Boj za enakopravnost slovenskega jezika pri sodiščih in za slovensko nadsodišče v Ljubljani«. Odbor je zboroval v 9 sejah. V društvu so obstojali 4 odseki. Organizacijski odsek je imel 1 sejo. Obrambeni odsek je zboroval v 2 sejah. »Slovenska dijaška zveza« mu je poverila v oskrbo oder v »Kresu«. Najbolj delaven je bil odsek za desetletnico »Zarje«, ki je imel 6 sej. Veslarski odsek je gojil šport na »Hilmteichu«. — Na društvo je prišlo 120 pisem; tov. tajnik jih je pa odposlal 228. Dohodki v letnem tečaju 1911 so znašali 497 K 48 vin.; stroški pa 435 K 17 vin.; ostane torej v blagajni 62 K 31 vin. Knjižnica se je pomnožila za 12 novih knjig. Tov. knjižničar je izposodil 81 knjig. Društvena čitalnica šteje 67 del, in sicer prihaja izmed časopisov 16 slovenskih, 11 hrvaških, 3 češki, 1 poljski in 4 nemški; izmed revij prihaja na društvo 20 slovenskih, 3 hrvaške, 5 čeških in 4 nemške. Priredili so se 4 izleti, ki so povoljno izpadli. Kongregacijskih shodov so se udeleževali tovariši v častnem številu. Moški zbor pod vodstvom tov. Detele je nastopil ob slavnosti desetletnice »Zarje« v Gradcu in pri dveh veselicah »Kresa«. V »Kresu« so predavali star. Puntar, Logar in Kovač ter tovariši dr. Kotnik, Arnšek in Ogrizek, ki je tudi vodil računski tečaj. Iz mlade-niškega tečaja, ki ga je vodil star. Puntar, se ie ustanovil »Orel«, čegar predsednik ie star. Puntar. Tov. Milač je vodil knjižnico »Slov. dijaške zveze« v »Kresu«, tov. Rupnik pa ie oskrboval »Čebelico«. Delo v društvu se je vršilo v znamenju desetletnice »Zarje«. Ker je bilo malo tovarišev v Gradcu, so bili malodane vsi zaposleni z društvenim delovanjem. Do 15. rožnika je bilo v »Zarji« 32 rednih članov; ta dan pa so izstopili 4 tovariši-Hrvati, ki so sami ustanovili bratsko društvo »Preporod«. »Zarja« šteje koncem letnega tečaja 4 častne Člane in 40 starešin.
Slov. kat. akad. društvo »Dan« v Pragi si je izvolilo na II. rednem občnem zboru dne 3. novembra t. 1. sledeči odbor: cand. iur. Tone Lesko-vec, predsednik; stud. iur. Franc Strižič, podpredsednik in blagajnik; cand. iur. Ljudevit Koser, tajnik; stud. iur. Miloš Zavadlal, knjižničar in gospodar. — Dolžni smo še poročilo za letni tečaj 1911. Zaostaja za zimskim tečajem lanskega leta: dva občna zbora, samo en prijateljski sestanek, sedem odborovih sej. Na prijateljskem sestanku, ki je bil 10. maja t. 1., je predaval tov. Strižič o »Slovenskih dijaških strujah«. Organizacijski odsek je radi pomanjkanja članov moral v poletnem tečaju opustiti svoje delo. Manjšinski je še nekaj časa deloval v isti smeri kot v zimskem tečaju, proučil zemljiški oddelek N. J. P. in sestavil načrt za obrambno sekcijo nameravanega ljubljanskega shoda, kakor tudi razdelil referate. Do konca letnega tečaja pa tudi njega ni bilo mogoče vzdržati. Toda če člani niso mogli intenzivno delovati v Pragi radi odsotnosti, je pa v počitniškem delu S. I). Z. marsikaj storjenega od »Današev«. Društveno življenje se je odlikovalo po tovariški vzajemnosti. Stiki s češkim katoliškim dijaštvom so ostali prisrčni kakor vedno. P. Cvenkel je bil zastopnik društva na shodu v Olomucu. Društvu se odpira toliko raznih torišč hvaležnega dela, da je res obžalovati, da radi majhnega števila članov ne zmoremo vsega. Opozarjamo tovariše srednješolce na Prago, gmotne razmere niso slabše kot drugod, duševno pa morejo tu — v centru češke
kulture, pridobiti več ko drugod. Naj se že sedaj uče češko! Majhna priprava v jeziku je silno koristna. Nastopamo pa tu proti neopravičenemu in vendar razširjenemu mnenju, kakor da bi pri izpitih tu ne bilo treba dosti vedeti. S tem naj se nikdo ne vara! To ni res in prav je tako. Tovarišem, ki bi hoteli priti v Prago, daje potrebna pojasnila »Dan«, Praga II., Voršilska ul. 1.
Poročilo zapisnikarja o zborovanju katol, narodnih abiturientov v Domžalah dne 27. avgusta. Po končanem cerkvenem opravilu je pozdravil v imenu zborujočih abiturientov tov. Fabjan občinstvo, zbrano v dvorani »Društvenega doma«. Pozdravil je predvsem deželnega odbornika dr. Pe-gana, zadružnega komisarja dr. Lovro Pogačnika, g. Izidorja Cankarja, kateremu se je obenem zahvalil za cerkveni govor in daritev sv. maše; nadalje je pozdravil domžalskega g. župnika Bernika, domžalske Orle, si. domžalski orkester, gg. akademike, ostalo dijaštvo in sploh vse, ki so s svojo navzočnostjo povzdignili slavnost. Potem je prebral pozdrav, došel iz Sekave od bogoslovcev Ščeka in Butkoviča. Nato je prevzel predsedstvo tov. abit. Masič in vodil nadalje zborovanje. Sledilo je predavanje abit. Fabjana iz Ljubljane: »Apologetika in dijaštvo«. K debati se je oglasil g. dr. Pegan, ki je predvsem pozdravil zborujoče abituriente v imenu vodstva Slovenske Ljudske Stranke. Nato je stavil predlog, naj razdeli v prihodnje predavatelj med tovariše kratko dispozicijo, da se omogoči živahnejša debata. Poudarjal je važnost apologetike ne toliko za dijaštvo, kakor za preprosto ljudstvo. Dijaku je med šolskim letom dana prilika, da se seznani z raznimi apologetičnimi spisi; ljudstvo pa je v tem oziru čisto navezano na duhovnike. Duhovščina je v prejšnjih časih lahko izvrševala to nalogo, ker je bil narod na nižji kulturni stopnji in ker si niso nasprotniki upali z načeli odkrito na dan. Zato naj lajša dijaštvo duhovščini delo; doseglo bo lepe uspehe, ker stoji z ljudstvom na isti stopnji, o duhovnikih pa ima preprost človek predsodek, da morajo tako govoriti, ker so plačani. Zlasti važni za apologetiko so sedanji časi, ko si prizadeva brezversko časopisje širiti proticerkvene ideje med nižjimi sloji. Omenja oni slovenski dnevnik, ki je v svoji nesramnosti pisal letošnjo Veliko noč, da je Vstajenje čisto navadna pravljica. Za zgled navaja vsakemu inteligentu besede slavnega Pasteura, ki je ohranil v sodobnem brezverstvu pri svojih globokih študijah vero bretonskega kmeta. G. župnik iz Domžal je izrazil veselje nad besedami predgovornika, kateri je poživljal, dasi lajik, tako navdušeno dijake k apologetičnemu delu. Dr. Lovro Pogačnik je pozdravil zborujoče dijaštvo ne le v svojem imenu, ampak tudi v imenu predsedstva orlovske organizacije, ki ga je izrečno za to odposlala v Domžale. Posebno je poudaril željo, naj bi stopili dijaki v stik z organizirano orlovsko mladino. To je predvsem potrebno v današnjih časih, ko se širijo z napredujočo industrijo tudi tuje, narodu sovražne ideje med Slovenci. In tako bo vršil dijak nalogo apologetike v dejanju. Za tem je sledilo drugo predavanje, predavanje Drage Arliča iz Maribora: »Dijaštvo in socijalno delo«. Po dokončanem predavanju se je sprejel predlog tov. Masiča, da se pošlje udanostna brzojavka g. knezu in škofu dr. A. B. Jegliču, ki je prejšnji dan z osebnim obiskom povzdignil slavnostni sestanek. K debati se je oglasil akademik Mazovec, ki je pohvalil jedrnatost referata. Ker se pa predavatelj radi preobširne snovi ni mogel spustiti v podrobnosti, je opozoril dijake na dve točki. V sedanjih časih se mnogo toži, da ima inteligenca krščanstvo le na jeziku, ali da manjka dejanskih dokazov. Zato pozivlje dijaštvo k vstopu v Vincencijeve družbe, kjer naj pokaže svoje versko prepričanje v praksi. Nadalje vzpodbuja navzoče k delu za protialkoholno gibanje. Kjer ljudstvo pijančuje, gospodarsko in moralno propada in
omogočuje tako tujcem vstop v domače kraje. Pokaže v svarilen zgled žalostne razmere med ostalimi Jugoslovani, predvsem Hrvati. Oglasil se je k besedi g. dr. Pegan. Tudi on je vzpodbujal dijaštvo k socijalnemu delu za preprosto ljudstvo. Ker vzidejo iz dijaških vrst prihodnji kulturni delavci, naj študirajo v mladosti socijalne razmere, da pomorejo potem narodu do višje stopnje. Celovški bogoslovec Kandut je poudarjal važnost socijalnega dela dijaštva na mejah slovenskega ozemlja, predvsem na Koroškem. Terorizem Nemcev otežuje vsako organizacijsko gibanje med Slovenci. Začne s temeljem, z mladino. V šolah se ta uči le nemščine, zato ni čudno, da piše v poznejših časih domače besede z nemškimi črkami. Ko odraste, nima nikake opore, zato postane mrtva. Dijaki naj bi torej stopili v ožjo zvezo z njo in ji zabranili posedanje po gostilnah, ki je tako razširjeno, česar posledica je gmotni in moralni propad. Slovenski duhovniki so še edina nada Korošcev; ali ker jih vedno primanjkuje, ne morejo izvrševati svoje naloge v popolni meri. Zato je pozval govornik slovenske abituriente, naj se jih vsaj par oglasi za celovško semenišče, da združijo z duhovskim delom še drugo, narodnoobrambeno. Potem je predaval abit. Maks Jovan iz Ljubljane o »moderni glasbi na Slovenskem«. K referatu se je oglasil domači g. župnik Bernik. Prosil je dijake, ki imajo zmožnost za glasbo, naj se v njej izobražujejo, med počitnicami pa sodelujejo pri pevskih društvih. Za tem se je zaključilo zborovanje letošnjih abiturientov. Gotovo jim ostane ta sestanek trdno v spominu, kajti lahko rečejo, da je bil to dosedaj še najlepši in najbolj obiskan abiturientski sestanek.
Četrto zborovanje nemških vseučiliških profesorjev. Dne 12. in 13. oktobra se je vršilo v Draždanih zborovanje nemških vseučiliških profesorjev. Kot predsednika sta bila izvoljena prof. dr. Gurlitt (Draždane) in dr. Wettstein pi. Westersheim (Dunaj). Dnevni red je obsegal prvi dan: antimodernistiška prisega in vseučilišča; drugi dan: razgovor o amerikan-skih vseučiliščih. Strastno in v tonu dnevnega svobodomiselnega časopisja so se vrgli svobodomiselni profesorji na one profesorje, ki so položili modernistiško prisego. Svobodomiselni historik Walter Goetz je celo predlagal, naj se izključijo ti profesorji od stolic nemških vseučilišč. Toda s tem radikalnim predlogom niso soglašali zmerni člani svobodomiselne profesorske večine in predlog je bil odklonjen. Sprejela pa se je resolucija društva vseučiliških profesorjev v Lipskem, po kateri so oni člani, ki so položili antimodernistično prisego, izključeni iz društva nemških vseučiliških profesorjev. Naslednji dan je predaval prof. George S. Fullerton (New-York) o amerikanskih vseučiliščih in o njihovem postanku iz Colleges. Ker je debata prejšnjega dne razburila vse duhove, ni bilo do globoko zamišljenega predavanja pravega zanimanja in zborovanje samo nima zaznamovati nobenega uspeha.	Vrt.
urno
VISOKOŠOLSKO DIJAŠTVO.
Odbor »Podružnice Slov. dijaške zveze za Primorje« je poslal novoizvoljenemu častnemu članu vlč. gospodu Ivanu Rejcu, žup. upravitelju v Ajdovščini, po naročilu občnega zbora sledeče pismo:
Prečastitigospod župni upravitelj!
Občni zbor »Podružnice S. D. Z. za Primorsko«, ki se je vršil dne 19. septembra t. 1., Vas je, prečastiti župni upravitelj, izvolil za svojega častnega člana. Poleg tega čuti tudi kat. narodno dijaštvo dolžnost,
4*
da Vam da pri tej priliki udanostno izjavo in se Vam zahvali za vse Vaše delovanje v prid gibanja kat. narodnega dijaštva na Goriškem, za katero ste za časa kratkega bivanja v Gorici zastavili vse Svoje moči. To delo Vam ni rodilo v slovenski javnosti nikake hvaležnosti in priznanja, temveč ste morali vtrpeti veliko osebnih koristi in celo prenašati veliko hudih napadov. Za vse to se Vam, kot svojemu duševnemu očetu in častnemu članu najiskreneie zahvaljujeta in prosita za nadaljno naklonjenost: Za slov. kat. narodno dijaštvo: Josip Godnič, t. č. predsednik. Peter Butkovič, t. č. tajnik.
f Karol Purič. Dne 12. oktobra je umrl v svoji rojstni vasi v Repen-tabru na Krasu bogoslovec IV. letnika goriškega semenišča Karol Purič. Pokojnik je bil vnet delavec na socijalnem in organizatoričnem polju. Še v zadnji dobi je bil podpredsednik »Podružnice Slov. dijaške zveze za Primorje«. Kako je bil pokojnik priljubljen med svojimi tovariši, je pokazal številno obiskan pogreb, katerega so se udeležili malodane vsi bogoslovci goriškega semenišča. Njegov sošolec bogoslovec Fr. Žužek se je v imenu tovarišev v globoko zamišljenem govoru poslovil od umrlega tovariša. Tržaška škofija je izgubila v njem vnetega duhovnika. Naj počiva v miru!	Vrt.
Kako je sc-dil Luter o svojem nauku. Protestantsko časopisje in njega duševni voditelji zelo radi zabavljajo čez papeža in Cerkev. Nauk Lutrov jim jc najidealnejše krščanstvo, šola morale in človečanstva. Toda Luter sam je veliko bolj pojmoval in umeval nevzdržnost svoje reformacije, kakor njegovi epigoni. Ko je videl sadove svojega nauka, se je kaj malo pohvalno izražal o »svojem delu«. — »Svet postaja po mojem nauku vedno hudobnejši. To je delo in opravilo hudičevo. Kakor je videti, so ljudje zdaj bolj skopi, neusmiljeni, nečisti, predrznejši in zlobnejši, kakor prej pod papeštvom. Zato zdai vsakdo toži, da mu napravlja »evangelij« veliko nepokoja, prepira in nerednega življenja in vse je zdaj, ko je vzišel novi evangelij, slabše kakor je bilo prej. »Naši« so sedemkrat hudobnejši kakor so bili prej. Ivrademo, lažemo, goljufamo, jemo, popivamo in uganjamo vse mogoče pregrehe. Mi Nemci smo sedaj v zasmeh in sramoto vsem deželam, ki nas imajo za umazane, nenasitljive svinje.« — Tako govori početnik lu.teranstva in kdo bi se drznil ugovarjati mu!	Mihatov.
i ■	1 IIIIII 1	1 IIIIII 1	] LISTEK.	i mm i		i hihi i	i
1 t				j			
Listnica uredništva: Vse tovariše sotrudnike opominjam na rok, do katerega moram imeti gradivo skupaj. Gradivo za prihodnjo številko naj se pošlje na naslov: Anton Torkar, stud. med., Wien I., Universität.
Jubilej, spominska knjiga »Zarje«. Zore (XVII.) štev. 9. in 10. Uredil Alojzij Remec. Dobi se pri upravništvu »Zore«, Ljubljana, Katoliška tiskarna. Cena 1 K, s poštnino 1 K 20 vin. — »Zarja« praznuje letos desetletnico svojega obstoja. »Zora« jo je proslavila na ta način, da je dala Zarjanom 80 strani na razpolago za izdajo spominske knjige. Poleg druge vsebine je najvažnejši članek dr. Malneriča: Zgodovina »Zarje« do 1911. Tu je pisatelj podal naiprvo celotno sliko katoliškega preporoda na Slovenskem, vpliv njegov na dijaštvo in karakteriziral potem podrobno delo katoliških akademikov v »Zarji«. Tako ima članek pomen tudi za tistega, ki se ne zanima špecijelno za dijaška vprašanja, a se hoče kra-tko poučiti
o začetkih katoliškega preporoda na Slovenskem. Knjigo vsem, posebno pa dijakom, ki niso naročniki »Zore«, najtopleje priporočamo.
Koledarček. Vsako dijaštvo mora biti na svojo umstveno produktivnost, če je seveda kaj vredna, ponosno, kajti v tej produktivnosti se javlja ves duševni niveau, na katerem stoji. Tako je lahko ponosno slovensko katoliško dijaštvo na svoj koledarček, ki v resnici obsega zelo lepe članke. Dolžnost vsakega izmed nas pa je, da tudi gmotno podpre naš koledarček s tem, da si ga nabavi.
»Excelsior!« — Nekoliko misli katoličkoga laika, posvečene lirvatskoj katoličkoj inteligenciji. S predgovorom presvjitloga biskupa dra. Antuna Mahniča, Založil »Domagoj«. Zagreb-Ljubljana 1911. Cena broš. 80 h. — Knjižico, ki jo tu naznanjamo, imenuje Mahnič v predgovoru Zlato knjigo, — torej morda nekaj podobnega kot je naša Zlata knjiga slovenskih Orlov, si bo kdo mislil. Je to v gotovem oziru, a je še več. Prvič ie že po svoji obliki nekaj drugega; po svoji vsebini pa nam slika ideal katoliškega laika. Kot zlato ozadje bizantinskega mozaika, na katerem se resno rišejo druga poleg druge ascetične postave, — v našem slučaju ideal katoliškega inteligentneža laika — blesti za vsem idealno popolna osebnost Kristusova, kot so nam jo ohranili evangeliji. Zlato ozadje, pravim, na katerem se medlo riše slika katoliškega laika, ki bi pa brez tega ozadja izgubila ves svoj čar. Takole se razvija vsebina te knjige: Etična samoizobrazba na verski podlagi je temelj našega dela. Glavna ovira napredka našega dela sta polovično in samo teoretično krščanstvo. Pisatelj pravi na strani 7.: »Krščanstvo ni samo znanje, ni samo znanost, krščanstvo je življenje po Kristusu, krščanstvo je prerojenje duše in kdor hoče biti resničen kristjan, mora postati nov človek, prestvarjen po milosti božji. Ta milost je tako čudotvorna, da postane slab človek naenkrat velik in močan: in nihče ne ve kako, zakaj, kedaj, kakor je o ti sili dejal Jezus v razgovoru s pismarjem: »Ona je kakor veter: piha, kjer hoče in ti poslušaš njegov šum, pa ne veš, odkod pride in kam gre; tako je pri vsakem, ki je prerojen iz duha«. Ravno tako slabo pa ie tudi takozvano nestrankarsko krščanstvo. Krščanstvo zahteva v vsakem oziru celega človeka. Zato je treba, da iščemo zveze z Bogom. Modernemu človeku najbolj manjka zavesti odvisnosti od Boga in zato je notranje življenje modernega človeka tako sterilno, zato so moderna srca tako nemirna, in moderne volje tako razbite. Bogu se je treba udati po otroško. Prva dolžnost božjega zaveznika je: izpolnjevati v vsem voljo božjo. Zato pa moramo biti odločni in navdušeni za resnico in pravico. Ideal odločnega in za resnico in pravico navdušenega človeka pa je evangeliški Kristus. To je eno najlepših poglavij cele knjige, ko nam pisatelj slika Kristusa s potezami, ki so nam jih ohranili evangelisti. Toda ne le v privatnem, ampak tudi v javnem življenju je treba izpolnjevati ljubezen do resnice. Vsak narod je še v svojem političnem življenju plačal s ceno svoje sreče lažnjivost svojih voditeljev. Nato razvija pisatelj misel krščanske modrosti in vladanja nad samim seboj. Za vsakdanje življenje priporoča pisa+elj mlademu inteligentu, naj pazi posebno na ljudi, s katerimi občuje, ko pa izbiramo prijatelje, bodimo bolj marljivi kot če bi iskali zlato v pesku. Treba je biti vzvišen nad malenkosti. Ključ k vsem uspehom je ponižnost. Ponižno srce in skromna duša sta vir vseh etičnih vrednot in najlepša in najboljša slika duha božjega. Ne bojmo se trpljenja; ako smo postavljeni na visoko mesto, tudi svetimo in ne skrivajmo svoje luči, varujmo pa se vedno vsega, kar bi moglo pri drugih vzbuditi zavist. — Nato preide pisatelj na zelo važno vprašanje za mladega katoliškega inteligenta, o katerem pa žal vlada bolj ko v kateremkoli drugem toliko krivih naziranj in nejasnosti, da je strah.
Zato moramo biti pisatelju tembolj hvaležni, da tudi te točke ni pozabil. »Beati mundo corde, quoniam ipsi Deum videbunt.« Govori najprvo splošno o erotičnosti, preide potem k vprašanju zakona in pravi, da je pri mladini treba vzgojiti v prvi vrsti spoštovanje do zakona, pri vsem pa se pri tem vprašanju ne sme pozabiti na milost božjo. Nato preide k vprašanju ljubezni do naroda. Srečno je izbral več mest iz Dostojevskega »Bratov Kara-masov«. Nazadnje še enkrat opozori na pomen ponižnosti, priprostosti duha. »Ako ne bodete kakor deca...« Opozori na tega duha, ki veje iz »Fioretti« sv. Frančiška Asiškega. Na tem, kako daleč smo od razumevanja teh reči, se najboljše pozna, — pravi pisatelj, — kako zelo se je moderni svet oddaljil od Jezusa Kristusa. In sredstva v dosego moči za katoliškega laika, — kje so? Pisatelj jih našteva v zadnjem poglavju: Molitev, prejemanje svetih zakramentov in življenje s Cerkvijo. Sentire cum Ecclesia! — Ti lepi knjigi je napisal uvod Anton Mahnič. Čisto jasno izrazi tu misel, ki je vodila katoliškega laika, da je napisal hrvaški mladini to knjigo: Javno življenje si moramo osvojiti. Liberalizem je ravno javno življenje odtegnil Kristusu in njegovi Cerkvi, s tem da je proglasil vero za privatno zadevo. Posameznik sicer sam zase lahko veruje in moli Boga, država pa in znanost, umetnost, zakonodajstvo in šola ne priznavajo nad seboj niti Boga, niti Krista in se ne pokore nobenemu višjemu zakonu. Tako se je človek razdelil na dva dela: na privatnega in javnega človeka; istotako si je ustvaril dvojno moralo: javno in privatno. Nad javno moralo vlada edino Heglova — država-bog; privatno moralo pa si vsak lahko prikroji po svojem okusu. Zato je treba, da javno življenje zopet pridobimo za Kristusa; preobraziti ga moramo po načelih Kristusovih naukov, da dobi zope,t krščansko lice. Zato pa je potreba, da sami postanemo celi krščanski značaji. Vzor celega značaja pa je Kristus. On je svoj evangelij poveril Cerkvi, ki razlaga nezmotljivo njegove besede in ga krepi z njegovo milostjo. Ti Cerkvi se mora mlad človek popolnoma udati kot dete materi, ker nujno potrebuje njenega vodstva in pomoči. Zapreke, ki se nam v tako obilni meri stavijo na pot, izvirajo iz pokvarjene človeške narave. Zato se je treba utrjevati v krščanskih čednostih in se posluževati nadnaravnih pripomočkov, ki nam jih nudi naša vera. — Iz tega kratkega pregleda vsak lahko vidi, kako bogata je knjiga vsebine. Namenjena je v svoji osnovi dijaštvu, čeprav hrvaškemu, a njena vsebina je tako splošno človeška, da jo moremo vsakemu našemu dijaku naj topleje priporočiti. Da je knjiga pisana hrvaško, pač ne more biti za naše dijake nobena ovira, da bi je pridno ne čitali.	Frst.

ILKXHyJXD'
Bobees:
prdicueii
[iEPI35[i(3Unñ PRItQBn „Z0RE"



Vekoslav Vrtovee:
Nekaj misli.
S težkim srcem prevzemam naprošen od tov. urednika ocene »Prvih Cvetov«. Popolnoma se zavedam svoje težavne naloge, obdržati literaren del »Zore« vsaj na isti višini, do katere ga je povzdignil moj prednik tov. Mazovec, pogledati v mlada srca, se ž njimi čisto odkritosrčno pogovoriti, izločiti bisere iz školjke, dobiti za seme dobro, kleno zrno, ki bo vzrastlo v visoko drevo.
Zadnje čase tožijo naši literarni listi, da se naše slovensko slovstvo ne razvija tako, kot bi se moralo. Socijalen boj je zahteval zase vseh sil in slovstvo je bilo dete nebogljeno, prepuščeno samemu sebi. Toda to ni naravno! Umetnost je velik faktor v življenju naroda, umetnost je plamen, in čim močnejši je njegov žar, tem mogočnejše odseva v njem duševna sila narodova in tej sili se klanjajo vsa ljudstva. Majhen je naš narod in zato mora vsaka celica našega malega organizma funkcijonirati in sicer na vseh poljih, vsaka na svojem, če hočemo biti v kolu narodov.
Naša zemlja je lepa in polna je bogatih zakladov, ki kličejo in hrepenijo po umetniku, da jih dvigne. In polno je mladih src v naši domovini, ki slutijo te zaklade in iščejo poti, kjer naj izlijejo svojo valovečo in kipečo dušo, tako globoko in brezmejno v sanjah kot morje. In zbirati vse te mlade moči, pokazati jim pot, po kateri naj hodijo, dati stavbi trden podstavek, to je namen »Zore«, glasila katoliško narodnega dijaštva.
Človeku je treba predvsem izobrazbe duše in srca, misli in čustva na verskem temelju, na temelju, katerega je postavil Jezus Kristus — luč iz vzhoda, filozof filozofov, velikan velikanov, Bog in človek. Le na tej podlagi je mogoča tista velika, edina prava umetnost, vse
drugo je oblak, ki je mimo šel---To je tisto pravilo pri umetnosti,
ki ni pravilo, ampak mora biti vcepljeno globoko v dušo.
Kaj je umetnost in kaj ni umetnost, kaj je lepo in kaj ni lepo, to so vprašanja, ki leže pred nami še vedno odprta. Umetnost je hrepenenje, brezmejno hrepenenje, dvigajoče se tja do zvezd, izraženo v lepi formi. Umetnost se ne da analizirati, ampak samo čutiti. Ne l'art pour 1'art — umetnost za umetnost, ampak srce za srce. Umetnost je individualna sila umetnikova, nima poti, a ima pot, nima ciljev, a ima svoj cilj. Zbrati vsa čustva svoje duše v take akorde, da vzbude enak akord v duši čitateljevi, da bo v trenutku, ko čita umetnino, čutil valovenje in kipenje pesnikove duše v vseh mogočih nijansah in okusil ljubezen do pesnikovega hotenja: kdor je to dosegel, je dosegel vse.
Lepa vrtnica suponuje lepo vazo, lepa ideja hoče lepe oblike. Forma mora biti umetniku veliko, nikakor pa ne vse. Kdor išče jedro v formi in samo v formi, je izgubil lepoto.
Krasno slika Zupančič postanek umetnine v »Dumi«:
Gledal sem dleto kiparja: z ljubeznijo šlo kot poljub čez belino je mramora, s skale narahlo je snov odpoljubljalo, plahoma v nji je življenje zavzdihnilo.
To je tisto življenje, ki mora dihati iz umetnine, izpeljane z ljubeznijo — con amore. Tisto zdravo življenje, prekipevajoče sil mladih duš, tisto zdravo življenje, ki dviga tja do zvezd — in ne sme nas biti sram zvezd. Ne sentimentalnih romanc, katerim je pesimizem, melanholija namen, četudi se tega večkrat sami ne zavedamo; ne nejasnih, zabrisanih slik z negotovimi koraki, z nepoznanimi potmi, kakor mislijo nekateri, da je sedaj to moderno. Vse to je nezdravo in ubija življenje. Krepkih potez nam je treba, v polnih barvah, potez zgrajenih v lapidarnem stilu, ki vriskajo v radosti, jočejo v boli, nikdar še občuteni, in sanjajo sanje morja. »Saj bliska vihar! Molče izgorela duša bi moja . . .« (Zupančič.)
»Wirf dich hinein ins volle Menschenleben«, pravi Goethe. Zajemaj iz ljudstva, iz globočine življenja, iz naroda za narod, in našel boš tam bisere, kjer so. Glej tam naša zemlja, naša mati, vroča gruda kipeča in puhteča pod lemežem, poje večno neizpeto, večno mlado pesem. Kdo še ni prisluhoval njenim glasovom?
Kakor sem že prej omenil, je treba, da umetnik študira in študira. Koliko imamo v naši domovini ljudij, na katere smo zidali veliko, ki pa so zakopali svoje talente, so prezgodaj izčrpali svoje duševne sile in se izpisali. A poudarjam še enkrat, treba nam ni samo izobrazbe intelekta, ampak tudi srčne vzgoje. In to je tisti program »Zore«, program katoliškega narodnega dijaštva, s katerim ni in ne more biti ko m-p r o m is a !
Bodi »Zora« zelena oaza, napolnjena s čisto studenčnico vsem onim, ki so dobre volje.
Domen Otilijev:
Večerni psalm.
t bogoslovcu Karolu Puriču.
Psalmov tihih svete melodije psalm večerni v srcu so vzbudile, hrepenenje tiho vanj so vlile za Teboj, kjer Solnce Večno sije ...
Z Davidove harfe mehki zvoki zvona večernega,
Simeonova pesem, ko zaziblje svoj bron.
Topi se duša v melodiji hladilnega balzama,
trudno je telo od poti ob strmih prepadih.
Kaplja na veji, ko zleti ptica ž nje, —
rosa jutranja, ko seže solnčni žarek na ravan;
to je življenje, ki si mi dal, Gospod!
Skozi dolino Jozafat sem šel
in ob grobovih prednikov je bila moja pokora;
moje oči so zrle s hrepenenjem na Sion.
V snežnobelo obleko si ogrnil mojo dušo,
in s hizopom dišečim si jo pokropil;
zakaj v Tvoje usmiljenje je verovala, Gospod!
S citrami bom Ti hvalo prepeval
in s harfo Davidovo bom hvalil Tvoje ime.
,Na vrata Tvojega Jeruzalema trkam, Gospod,
Gospod, odpri spokorjenemu grešniku!
Kajti pri tebi je veselje
in v Abrahamovem naročju clo konca dni.
Trudno je telo ocl prehojene poti,
in počitka sladkega je žejna moja duša;
Gospod, Ti ohranjaš telo in dušo!
Iv spočitku se sklanja telo moje razpadi j ivo,
iz prahu si ga vstvaril, v prah ga pretvoriš, Gospod!
Duša moja pa bo vživala raj,
pripravljen njim, ki verujejo v Te, na vekov veke ... Tja pod križ je krizantemo belo mati žalostna na grob vsadila, s solzami je grob Tvoj pokropila. — jaz sem pel to pesem neveselo ...
R — slav:
Tri pike in nedokončani stavki.
»Oj peta šola, niso te včasi zastonj imenovali »poetica«! Kamor pogledam, kamor se ozrem — povsod poezija. V šoli poezija, zunaj poezija
—	vse sama poezija!«
Tako približno je nekega dne premišljeval nadebudni sinček muz — Vinko Dolič.
Pa zakaj je povsod videl samo poezijo?
Vinko Dolič je bil petošolec; s tem je že marsikaj povedanega; s tem je n. pr. že povedano, zakaj se mu je zdel svet tako poetičen. — Peta šola, žensko krilo, poezija: ti trije pojmi so se zdeli Doliču nerazdružljivi; torej: če si petošolec, moraš biti zaljubljen in potem je ves svet — poezija.
Tako smo po tolminski bližnjici prišli na to, da je bil petošolec Vinko Dolič zaljubljen.
In njegov ideal, središče njegovih misli — kakšen je bil? Lep brez dvoma, kajti Dolič je velik estetik. Sicer mi je znanec — priznan obrek-Ijivec — povedal na uho, da je Vika Draganova — tako se je imenoval Vinka Doliča dolgolasi ideal — malo pegava, da navzkriž gleda, da nosi še kratko krilo in še več drugih neslanosti, a to so malenkosti, ki pač malo ali nič ne vplivajo na celoto.
Zlasti pa je nekaj dičilo to lepo krasotico in krasno lepotico — to namreč, da se je zelo zanimala za slovstvo; naročena je bila celo na leposloven dijaški list in je vedno z navdušenjem prebirala dijaške proizvode, zlasti onih dijakov, ki jih je poznala.
»Poglejte no, Vinko, če ni tole naravnost krasno! Ta. divni naslov — »Vrni se...«! Te tri pikice! Človek mora občudovati umetnika, v čigar
glavi se porode take misli!--Šestošolec Ornik — ta je rojen pesnik;
jaz ga obožavam. — Poglejte zopet to njegovo črtico — »Iz mojega albuma«! Za vsako drugo besedo tri pikice in vsaki četrti stavek neizpeljan: pisatelj prepušča bravcu, da si ga poljubno konča. — Ali ni torej ustvarjen umetnik
—	ta Ornik?!«
Tako je govoril nekoč kritik v kratkem krilu, Vinko pa je poslušal s kislosladkim obrazom. — Zakaj dobri Bog tudi njemu ni dal pesniške žilice ali bujne domišljije? Potem bi Vika — oh ta krasna Vika! — še njega občudovala, ga oboževala — oh! — Srce ne eksplodiraj! — — Zdaj pa obožuje drugega — tistega Ornika — in če ga obožuje, ali ga tudi ne ljubi?
—	Oh ne — Si*ran, grozne misli — Vika ljubi njega, le njega — svojega Vinka!
Nesrečni Vinko Dolič! —
Ko pa se je stvar večkrat ponavljala in je Vika vedno bolj proslavljala Ornika, se je Dolič resno zbal, da se njegovo krilo ne obesi na koga drugega; zatorej mu ni preostajalo drugega, kot vzeti v roke bridko pero in zasesti krilatega konja.
In res — nekega večera, ko je bleda luna milo sijala raz nebni svod, je Vinko sedel za mizo, vzel lep, nov papir, pomočil pero in---
O čem naj poje? O ljubezni gotovo! Najprej naslov! — Aha! — »Začetek...« — Tri pike naj bi pomenile dostavek, ki si ga bravec lahko misli sam; n. pr. »Začetek ljubezni« ali »Začetek pesnikovanja« itd.
Nato se je milo-proseče ozrl v luno in — pesniški stroj je pričel delovati s polnim parom. Ali učinka ni bilo videti: rim ni mogel dobiti. — Oj, rime, rime, koliko mladih pesnikov ste že premotile, da se ni lotil pesnikovanja in za to na stare dni — hvalil Boga! Toda ne boste, krute rime, saj lahko izhajamo tudi brez vas; proč torej z vami, čemu pa je aliteracija,
asonanca ter drugi tropi in figure?--Ha, ha, grozni zmaj, ki je stoletja
strašil človeštvo, je na tleh! Zmaga!
Na to srečno idejo je prišel Vinko in se lotil aliteracije in asonance obenem. Po dolgem trudu je zapisal s tresočo roko:
»Viko vidi Vinko,«
ali naprej ni šlo; zastonj je iskal pribežališča pri najrazličnejših tropih in figurah — ni šlo in ni šlo.
Jezen je zmečkal papir in vzel novega.
In zopet trud — težava--težava — trud, predno je napisal dve
vrstici čisto druge vsebine:
»Moj srček skače ko mlado mače.«
Hura! — Rime, rime! — Skače - mače — — in poleg tega tako drastična primera! Hej, Vika, Vikica, naj se Ornik globoko skrije pred Doličem!
Toda nesreča ne počiva: znojna kaplja se mu je pocedila po licu in padla ravno na — mače; nastala je velika lisa, v prozaičnem življenju imenovana — packa, v poetičnem jeziku pa lahko tudi — mače-k.
Vzel je tretji papir, še enkrat napisal omenjeni vrstici ter po truda-polnem kovanju dostavil:
»In zakaj? — Amorjev streljaj me zadel v srce, da zdaj skače kakor mače.«
Pod umotvor je kot psevdonim napisal — ime svojega ideala: Vika Dragan. Ej, kako bo vesela, ko bo pod njenim imenom zagledala beli dan krasna pesmica in on — Dolič — bo stopil pred Vikico: »Gospodična, glejte, to je napravil Vaš čestilec Vinko!«
Oh!----
Usodna številka dijaškega lista je izšla. O pesmici ne duha, ne sluha — pač, na platnicah je stala žaljiva opazka: »Vika Dragan: Če Vam ,srce skače ko mlado mače', pojdite k zdravniku, ker imate srčno napako!«
Grozno! Dolič je bil besen. — Ta škandal!
Dolgo je iskal Viko, da bi se opravičil, a ni je mogel dobiti. Njeno okno je bilo skrbno zaprto in zastrto — v gledišču, na sprehodu, nikjer je ni bilo videti. Naposled sta se nekoč srečala v parku.
»Gospod Dolič, ali ste Vi poslali v list pesem pod mojim imenom?« ga je nahrulila nemilo njegova miljenka, ne meneč se za njegov pozdrav.
»Da, gospodična, ampak oprostite--«
»Vi ste podel človek!«
»Ah — gospodična, saj nisem mislil--«
»S človekom, ki se ne upa podpisati s svojim lastnim imenom, nimam jaz ničesar opraviti!«
Dolgolasi, kratkokrili ideal je odšumel.
»Gospodična--!« je vzkliknil za njo Vinko napol proseče, napol
obupno.
»Če si hočete zopet pridobiti mojo naklonjenost, popravite neumnost, ki ste jo napravili!« je bil odgovor.
Še isti dan se je Dolič spravil na delo, in sicer je to pot poizkusil s prozo. Naslov je bil kmalu pri rokah — »Goske«.
Več truda je stalo, dobiti temu naslovu primerno vsebino; končno je stri tudi ta oreh.
Pisal je imenoma zdaj o goseh, ki čebljajo ob potoku — zdaj o goskah-gospodičnah, ki se vozijo v pisanem čolničku po potoku; na koncu pa par splošnih opazk o pravih in nepravih goskah. Glavni junakinji je bilo seveda ime Vika.
Pri izbiranju psevdonima je bil sedaj bolj previden in je vzel prav originalno ime — »Rigoslav«.
Z upom in strahom je pričakoval prihodnje številke. Z Viko nista .med tem nič govorila; parkrat jo je pozdravil, a mu ni odzdravila.
»Ko list izide, se odloči,« je dejal Dolič sam pri sebi, vzdihujoč za zahajajočim idealom. In odločilo se je.
List je izšel, »Goske« so zagledale beli dan. Vinko je norel veselja. »Zmaga, zmaga! Ej, Ornik, zopet si na dnu! Vika je zopet moja — samo moja!«
Ko je prišel popoldne iz šole, je zapazil na mizi drobno pisemce. »Od Vike — r«
S tresočo roko ga je odprl. Kaj pomeni to? Papir ni rdeč, ne rdeče obrobljen; pisano je s prozaično črno tinto. Grozna slutnja mu je vstala v srcu. Črna na belem je bilo napisano:
»Gospod Rigoslav (!?) — ker to vem, da ste Vi — lepa hvala za take poklone, ki jih delate Vi v svoji črtici našemu spolu sploh, zlasti
pa meni!--In poleg tega — nikakih pikic koncem stavkov, noben
stavek nedokončan — groza! — »Umetniku«, ki piše take črtice,
pravim za vedno — »z Bogom«!--Ornik je mož!
Na vedno ločitev! Vsa ne-Vaša
Vika Dragan.«
Vinko Dolič je bil strt.
Čez nekaj časa pa se je zravnal pokoncu, položil kazalec na čelo, odprl usta ter izrekel krilato besedo: »Osel!«
Pikice in nedokončani stavki so ga streznili.

Josip Lovreneie:
Harmoniko si kupim!
Harmoniko si kupim, harmoniko oja,
in z njo poromam križem svet
veselega srca,
oja,
veselega srca!
In ene pesmi žalostne ne zaigram na njo; čemu še pesmi žalostne, ko je že svet dovolj tako! Kako? —
No, žalosten tako! —
In vem, da me ljudje povsod vsprejmo veselih lic in dajo mi na vrh še belih niklastih šestič pa klic:
Kdaj zopet pridete k nam, stric? —
Harmoniko si kupim in poj dem križem svet o vinu in ljubezni vesele pesmi pet, dokler deklet
najmrzlejša ne pride me objet!...
Farfalla:
Pesem.
Oko strmi, srce drhti, okolu noč in zarje ni.

V obupu duša pada v prah: »Otmi, Gospod, odženi strah!«
Prešine jo kot blisk do dna: »Kdor upa v me, ta moč ima.«
Že vstaja trdna, gre v brezdanj -saj Ti si zarja, Ti njen dan.
Zora:
Ob žetvi.

Glej na polju zlato klasje in med klasjem tam plavico, kak objemlje, ko že čas je prišel zadnji za pšenico!
Ker med klasjem mora rasti, ž njim živeti, je ljubiti, skupno z dragim mora pasti, v smrti zadnjič poljubiti...
MiliTI
OCENE.
Gojmir. Vi želite ostre kritike o doposlanem in o Vaših zmožnostih. Eno je, kar Vam je že moj tovariš Mazovec zadnjič povedal, da Vaše pesmi ne izražajo tudi sedaj nobenih posebnih idej; vse je nekam navadno, kar je človek že stokrat in stokrat slišal. Verujem, da Vam je težko, če Vam je dekle »dušo vzelo« in če Vam »rane krvavijo vse«, »ker ljubezni tvoje več ne bo«! A sprevideli boste sami, da pesmi a la »Ljubavi ni«, »Spomin«, »Pomlad pride z bujnimi cvetovi«, »Kaj morem jaz« in »Jaz nimam biserov« nikakor ne segajo do srca.
Vašemu odlomku »Adriji« sem se trudil prvi kitici določiti ritem, toda zaman. Le primerjajte Vaše opevanje Adrije in pa Kettejevo — kakšna razlika: Ko človek cita Ketteja, mu zašumi pred njim tista skrivnosti polna naša leposinja Adrija, tisto naše morje, katerega akordom bi na veke pri-sluhovalo naše srce.
A kljub Vašim nedostatkom ste od zadnjega časa napredovali in upam, da bomo smeli kedaj zidati na Vas. Vaša pesem »Na šetališču« je zadela tisti južni kolorit in če bo le kaj prostora, jo zagledate v prvi priliki v »Zori«. Živeli!
C. Vikentjevič. Veseli me, da ste se nas zopet spomnili in to pot kar z dvema slikama. V prvi sliki »Starec Tone j« skušate opisati tisto mogočno silo fantovskega petja v mesečine polnej poletni noči, ki izvabi sivolasega starčka iz biše na vas, da bi še enkrat zapel s fanti in okusil blaženost mladih let. A nič kaj zadovoljen ni z mladim svetom, ker vse drugače so fantje peli in vriskali, ko je bil on še mlad.
Slika ne bi bila slaba, ako bi ne bila tako razsekana in ako bi se misli in besede tolikokrat ne ponavljale.
Lepše stilizirana je druga, »Kazen«; le škoda, da je snov že stokrat obrabljena.
Mladi prijatelj! Vi vsekakor imate zmožnosti in treba se Vam je le vaditi. Predvsem pa bi Vam svetoval, da vzamete v roke slovnico in jo temeljito predelate. V glagolu ste še precej šibki; dosledno rabite sma, ležima, mesto sva, leživa itd. Dalje si tudi glede dovršnikov. nedovršnikov in refleksivnih glagolov niste še čisto na jasnem.
Pa živeli in pošljite kmalu še kaj!
B. Tine, Mi je iako žal, da Vam, gospod Tine, na polju slovenske poezije — sodeč po tem, kar ste mi sedaj poslali — ne morem prerokovati nobenih lavorik. Vaše pesmi se mi zde kot iztisnena citrona, pesmi brez barve, brez življenja. In če pesem nima življenja, sploh ni pesem, četudi bi bila oblika lepa, kar pa pri Vas ni. O »cvetki nedolžnosti« pišete sledeče: Pa cvetlica ta je nežna — nežna lepa carta stvar — v čednosti je nepre-sožna — nepresežna bo vsikdar.« Vse prav in lepo od Vas, kar pišete. Toda Parnas je le prestrm in ni za vsakega. Mogoče, da pošljete prihodnjič kaj boljšega, in jako me bo veselilo, če bom mogel izpremeniti svojo sodbo.
Dolenjcev Cene, Od pesmic, ki ste jih zadnjič poslali, mi ugajate samo dve, in sicer »Fantovska« in > Nageljček«, katere ob prvi priliki priobčimo v »Zori«. Druge tri pa jih pri najboljši volji ne morem priporočiti za tisk. Meni se dozdeva, da ste jih spesnili vse preveč v naglici — ker le tako si morem razlagati nekatere hibe. Odkrito rečeno, soditi po tem, kar je bilo priobčeno v »Zori« in kar sle mi zadnjič poslali, tiči v Vas velika umetniška sila, ki obeta mnogo, toda — le prenagliti se nikar, ker to stvari vselej Škoduje.
Prečitajte še enkrat to kitico in gotovo ne boste več takih rim rabili:
Kaj, no, stresaš z gosto grivo? I.e povleci, le poteči! Saj še nisi star, ko jaz sem, uj, še čil in mlado let si.
Verzi, ki se končujejo na — ko! da — drug ne — fantje te — rozeteljev ga nikakor ne spadajo k prednostim poezije. Ogibajte se tega! Iskreno pozdravljeni!
Vekoslav Dragic. Vaši verzi me nikakor niso zadovoljili. Po večini same besede, besede, brez pravih notranjih vezi. Name ste napravili vtis, da ste skušali vse to, kar ste si kedaj pri Čitanju Prešerna (Neb6 — dom sreče), deloma Aškerca (Kot venci), Stritarja itd. zapomnili, po svoje prirediti, a se Vam ni posrečilo. Kar ste sami poleg prideli, pa žali velikokrat uho. Kaj naj sodimo o verzih kakor: »Pesmi lepih skrivni glasi v srcu zašume (!)«, »Srečen verzom se (poet) nasmiha, veter z lahnim (!) šumom piha (!)«, »Svit pade (!) često na srce« itd. Skrajno ponesrečen konglomerat je tudi verzifikacija »Le mladosti ni!« Zadnja kitica se glasi:
Na livadi cvetk je polno; zopet vse brsti.
N o v a raste t a m kaj trava. — le mladosti zlate ni.
Sicer pa na drugi strani so klena zrna, na podlagi katerih Vam nikakor ne moremo odrekati talenta. Ko bi dali pesmama: »Bilo je nekoč« in »Tožba v jeseni« lepšo obliko, bi jih mogel priporočiti za tisk. Pa oglasite se kaj kmalu zopet z drugimi, boljšimi stvarmi!
Nedin Sferad. »Ob smrtni uri« je zelo nejasno izražena. Vi postavite vprašanje, katerega pa nikakor zadostno ne reSite. »Ne boj se njega, sinko moj! — nevednost bila je mladosti« — to nikakor ni in ne sme biti odgovor na dvome umirajočega mladeniča. Sploh pa je problem v tej obliki težak in zahteva mogočne sile.
»Jutro« in »Up« pa mi na splošno ugajata, ker razumem Vašo mlado, mehko dušo! Pozdravljeni!
Delin Rusjanov. Vaši verzi mi pravijo, da je njihov oče tupatam preveč v potu svojega obraza koval! S tem pa nikakor nočem reči, da ste brez talenta, ker nekateri posamezni verzi izzvenijo jako lepo, Škoda le, da večkrat niso izrastli popolnoma na Vašem zelniku. Vplivati pa se sedaj niste več pustili od naših starih, ampak od naše moderne, predvsem od Zupančiča in včasih še celo preveč. Da ste imeli pri Vašem »Odhodu« enakoimenovanö Zupančičevo labudnico pred očmi, je čisto popolnoma jasno. Ne le iz enakega motiva, temveč tudi iz enakih besed je možno sklepati na to. Vi pišete: »Za breze vitke se gubi — domača rodna gruda — natihoma«. Zupančič pa: ... gubijo se polja s stezami prepeta — tam breza samotna... Da pa ne bo prehudo, zato ste vzeli začetek iz Zupančičevega »Ljubljanskega polja«. Vi pišete: »Kristalno jutro trepeta — nad zlato zdaj nedeljo — naširoma.« Zupančič pa: »Kadar je nedelja kristalna trepetala nad teboj«. Pesem pa ima štiri kitice, od katerih tudi druge dve niso samostalne: Was willst du mein Liebchen noch mehr? »V jutru!« Koj prvih treh verzov ne razumem radi Vaše »klasične« primere. V ilustracijo naj jih tukaj navedem:
Zlato klasje valovi čez polje,, kot nalahno šeptajoče morje vozi čoln mornarjev sladke volje.
Kai- dalje pripovedujete, sem že parkrat — če ne ravno dobesedno — čital (C. Golar, A. Medved). V pesmi »Domače polje« ste radi Vaših grozno prisiljenih rim vpregli »Pegaza v galejo«. Vredno je, da nadaljujete, toda bodite bolj originalni in pustite komplicirane forme.
R—slav. Pišete nam: »Pošiljam Vam za »Prve cvete« celo vrsto »Novomeških purgarjev«. Dosti niso vredni ne pravi, ne ti na papirju.« Vi ste res izvrsten humorist in upam, da ne boste pozabili na to Vašo prednost. Toda le ne preveč karikirati, kajti tako izgubi humoreska svojo vrednost. Krojač Naprstnik bi nas še celo v grobu tožil, ako bi ga pustili natakniti se na šivanko in tudi novomeški purgarji bi ne bili zadovoljni. Stil pa imate naravnost izboren. Mislim pa, da stvari radi pomanjkanja prostora najbrže ne bomo mogli priobčiti. Živeli!
Rnšinov. Od doposlanih pesmic je godna za tisk samo ena: »Moje srce«, vse druge pa niso popolne in bi potrebovale pile. Sicer pa me jako veseli Tvoj napredek, samo v filozofijo se ne spuščaj. V pesmici »Klanjam se« hočeš kot kak »Paust« poigrati se z »Mefistom«. Toda ni se Ti posrečilo. Pa oglasi se še kaj!
Milan Milanovič. K Vaši črtici »Ob uri slovesa« Vam moram naravnost čestitati. Ce se boste vadili, utegnete biti kedaj še naša velika moč. Črtice sicer ne bomo priobčili, ker so v njej še nekatere napake, ki motijo in je snov že precej obrabljena. Pošljite še kaj in na svidenje.
Ve koslav Vrtove č.