420
Zgodovinski pomenki.
Zbor ljubljanskega -zgodovinskega družtva mesca
novembra in decembra.
V zboru 6. novembra I. I. je najprej družtvini tajnik gosp. dr. E. H. Kos ta posnetek bral iz pisma nekega v slavenskem zgodovinoslovstvu veljavnega moža, kteri določno terdi, da imenom skitiških božanstev, kraljev itd. se nikakor ne da slavenski pomen prilastiti in ne po ti poti ne po drogi se ne da slavenstvo Skitov (Scvthen) dokazati, čeravno so si tudi J. Grimm, Cfrorer in A. Knobl prizadevali to spričati. Gosp. prefekt Rebič, ki se je že enekrat za slavenstvo Skitov poganjal, je v poslednjem zboru t. m. imenoval mnogo imen božanstev in junakov iz nemške zgodovine , pri kterih ni v stanu nemške korenine najti, na priliko: Odin, Wodan, Frevja, Teut (odtod „Teu-tonen" in „Teutschea). Al zoper to terdenje se je v zboru vzdignilo mnogo glasov in posebno gospodje: dr. E. Ko sta, profesorji Egger, Miteis in Metelko, gimn. vodja Ne-časek, fajmošter Elze so podirali gosp. Rebičevo misel in se zedinili v tem, da omenjena mervica besed, če bi tudi res nemške ne bile, ne dokaže ničesa, ker nobena skitiška beseda se ne da po slavenski razložiti; Odin je dobra nemška beseda; po Forbigerjevem „Handbuch der alten Geogr.a III. str. 353 se imenuje na Švedskem še dandanašnji „Odinsjagd" wilde Jagd, na severnem Nem-
škem se „Wodea še danes zove vvildeJiiger; na An-giežkem pravijo sredi (dies Mercurii) „Wednesday" (VVo-daustag); — beseda „deuUehu ne izvira iz „Teuta, ampak iz gotiškega ;,thiudaa po starem visokem nemškem ?5diotaa, kar toliko pomeni kot ^ljudsko", „narodno"; tista „tevt-s k a" izpeljava je stara pomota, ki je že davnej zaveržena in ob vso veljavo, čeravno je stala v nekdanjih šolskih bukvah #).
Dalje je govoril gosp. družtvini tajnik o novi knigi od najstarejih stanovnikov v Noriku : „Ueber die altesten Be-wohner Norikumst4 (Graz 1856), ki jo je dr. Ilvvof iz Gradca družtvu poslal. Gospod tajnik je močno pohvalil to pervo pa izverstuo delo mladega učenega moža, vendar je rekel, da o tem, da „K e 11 i so bili najstareji gotovi stano-vavci podonavskih in planinskih dežel", nikakor ne more biti llvvofovih misel, ampak njegovo mnenje je, da saj to, če ne več, je po najnovejših preiskavah starih spominkov in jezikoslovnih sedaj do dobrega spričauo, da Kelti in Slave ni so ob enem stanovali v Noriku". Konečno je gosp. tajnik bral ojster pretres nekega napada na spise krajnskega zgodovinskega družtva v Upniškem „Literaturblatt", kteri pretres je natisnjen v zvezku mesca nov. v družtvinem časniku „Mittheil.u V dveh zborih je bral gosp. skriptor Kosmač popis ljubljanske knižuice , iz kterega se je zvedilo, da dandanašnji zapopada čez 22.943 del v več kot 35.000 zvezkih. Začela se je ta knižnica leta 1788 z nabero mnogo-verstnih bukev, ki so ji došle iz odpravljenih krajnskih samostanov; pervi knižuičar je bil prof. Wilde. 15. febr. 1793 se je čitavnica pervikrat odperla. Od leta 1809 dobiva vsako leto 500 fl. iz ces. dnarnice za nakupovanje novih knig. Leta 1823 ji je vlada kupila za 7000 fl. Coj-zovo zapuščino s 4400 zvezki. Leta 1836 ji je podaril Hladnik 645 zvezkov in obširni svoj rastlinjek krajnskega rastlinstva. V letu 1845 ji je kupila vlada za 1400 fi. zapuščino Kopitarjevo z 2185 zvezki; grof Welsperg ji je leta 1849 podaril 320 zvezkov večidel pravoslovnih. Tudi nektere zanimive rokopise hranuje bukvarnica.
Dr. H. Ko sta je govoril o novi J. Lowenthalovi knigi, ki pod naslovom ?)Geschichte von Triest" popisuje zgodovino imenitnega teržaškega mesta , zraven pa donaša marsiktero zanimivo drobtinico od Benetk, Gradiške, Ogleja, Gorice, Istre, Krajne, Štajarja itd.
Gosp. prof. Metelko je razlagal tisti člen zlatega pisma, v kterem se sinovom volivnih knezov (Churfursten) zapoveduje, da se morajo slavenski jezik učiti. V tem je omenil gosp. profesor več drugih zgodovinskih izgledov, kteri jasno pričujejo , kako obrajtan je bil že nekdaj jezik slavenski. Izmed drugih povzamemo le-to, kar stoji v knigi Aenea Silvija (Deddipt. Asiae et Europe cap. 20), da je namreč dolžnost vojvoda koroškega kot lovnika (Jagermei-ster) nemške deržave vsigdar bila, pravde v slovenskem jeziku razsojevati.
Gosp. vodja Ne čase k je popisal razmere ljubljanske gimnazije od leta 1810 — 13. Vidilo se je iz tega, da je Ljubljana takrat več šol imela kot sedaj. Na nekem šolskem oklicu od leta 1811 se odzunaj bere v nemškem jeziku: „4. dec. 1811 dopoldne je bil ta oklic razglašen v sobi modroslovja, zdravništva (Medicin}, dogmatike in govorništva, popoldne v šoli pravoslovja in bogoslovja.
Gosp. prefekt Rebič je razlagal „osnovo in osodo Amazonskega kraljestva kot izvira slavenskega kraljestva", v kterem, derže se večidel gerških jezikoslovcev, je omenil, da v najstarejih zemljovidih male Azije se nahaja več imen s slavenskimi imeni, na priliko: Carusa, Sora, Zagora, v Paflagonii Herpa, v Kapadocii Žela, Danas itd. Besedo „Slavjan" izpeljuje gosp. Rebič po gerški aivog (Lob,
*) Tudi gosp. prof. Ter stenj ak nam je poslal spisek podnaslovom: „S kiti nikdar niso bili Slovani", v kterem je korenito dokazal pomoto nasprotne misli. Prihodnji tečaj „Novietf bo prinesel ta sostavek.                                                   Vred.
421
Ruhm), atvsroi, Eneti, Wendeu, to je, slavni. Gosp. Ne-časek in Metelko opominjata, da v starodavnih časih je ta narod sam sebe imenoval S love ne, ne pa Slavjane (Slaven).
Gosp. profesor Metelko je obširno popisal Sveto Goro (Athos) na Turškem z obilnimi njenimi samostani (blizo 500) in obilnimi menihi , ki ondi stanujejo in kterih je, kakor nekteri pisatelji pravijo, 2000, nekteri 4000, ne-kteri celo 12.000. Samostani ti shranujejo dragocene slavonske rokopise.