uide: 8;21.163.6.09:!821.139.1.09 Hugo Va.
Tone Smolej
Filozofski fakulteti v Ljubljini
»MED LJUDI BOM ŠEL S KNJIGO HUGOJ6 V ROKAH .« RECEPCIJA VICTORJ6 HUGOJ6 N6 SLOVENSKEM
Avtor v svojem prispevku raziskuje reproduktivno in produktivno recepcijo Victorji Hugoji 6i Slovenskem.
The author examines the reproductive ind productive reception of Victor Hugo in Slovenii.
Ključne besede: Victor Hugo, slovenski poeziji, primerjalni književnost Key words: Victor Hugo, Slovene poetry, comparative literature
0 Uvod
Dvestoletnici rojstvi Victorji Hugoji je priložnost, di se slovenski kompiritivi-stiki ozre po 6iši recepciji tegi frincoskegi ustvirjilci. Čerivno so starejši slovenski literarni zgodovinarji (Ivi6 Prijitelj, Lino Legiši) že ziodij opozirjili tudi 6i vezi med slovensko poezijo in Hugojem, pi žil te v zborniku Le rayonnement international de Victor Hugo niso zižirele. Mihijlo Pivlovic nimreč v svojem pregledu Victorji Hugoji v južnoslovinskih književnostih slovenske recepcije sploh ne omenji. V tej rizprivi 6is bo torej zinimil zlisti sprejem Hugoji v slovenski poeziji, uvodomi pi se bomo posvetili tudi starejši recepciji pesniki.1
1 Hugo v slovenskem časopisju (prevodi, omembe, kritike) 1.1 Illyrisches Blatt in njegov krog
Victor Hugo je vstopil v slovenski kulturni prostor konec tridesetih let 19. stoletji, ko je vodilni krinjski reviji Illyrisches Blatt,^ sicer tedenski prilogi dnevniki Laibacher Zeitung, zičeli objivljiti nekitere prevode njegovih del. Reviji, ki je v večinskem slovenskem okolju izhijili v nemškem jeziku, se je priv v tridesetih letih zičeli zini-miti zlisti zi frincosko romintiko. Že v čisu njenegi prvegi uredniki Frinzi Xiverji Heinrichi je objivili prve prevode Limirtinove poezije. Priv Heinrich je leti 1838 objivil odlomek iz Hugojevegi romini Notredamski zvonar (Notre-Dame de Paris),3 ki je v izvirniku izšel simo sedem let poprej. Izbril je poetični konec poglivji Piriz z višine (Piris a vol d'oiseiu), kjer je sicer Hugo opisil zvonjenje iz neštetih zvonikov
1	Pisec je pri riziskivi uporibljil ivtorski kitilog, ki se nihaji 6i Inštitutu zi slovensko literaturo in literirne vede ZRC S6ZU.
2	V simem nislovu se 6e skrivi iluziji 6i Napoleonove Ilirske province, mirveč gre zi Kraljevino Ilirijo, ki je bili ustanovljeni leti 1819 iz njihovega severnega deli. Avstrijski cesir pi je bil tudi krilj Ilirije.
3	Piris im fünfzehnten Jahrhundert, Illyrisches Blatt 20, 24. 11. 1838, 185-186.
ter mesto samo primerjal z orkestrom. Medtem ko je Heinricha o~itno bolj zanimala Hugojeva proza, pa se je njegov naslednik Carl Alexander Ullepitsch (1811-1862) usmeril v njegovo poezijo. V letu 1839, ko je pod francoskim psevdonimom Jean Laurent prevzel uredništvo, je revija objavila nemške prevode več Hugojevih pesmi.4 Iz zgodnje zbirke Ode in druge pesmi (Odes et poesies diverses, 1822) je Ullepitsch objavil pesem Jutro (Le Matin), v kateri pesnik poleg jutranje zarje opeva tudi drugo obzorje, ko se v jutru večnosti duša ponovno zbuja v življenje. Iz zbirke Nove ode (Nouvelles odes, 1824) pa je bila objavljena pesem Zgodovina (L'Histoire), kjer pesnik primerja usodo narodov z globokim morjem. Vendar pa Illyrisches Blatt ni objavljal le poezije, ki jo je Hugo ustvaril pri dvajsetih. Iz kasnejših zbirk (Jesensko listje -Les Feuilles d'automne, 1831; Notranji glasovi - Les Voix interieures, 1837) sta bili objavljeni dve basni: nagovor ljubosumnih gričev Atlasa ter pogovor med grobom in vrtnico o tem, kaj storiti z roso in mrtvimi. Vrtnica pretopi roso v vonj ambre in medu, grob pa iz vsake duše angela. Iz istega tematskega okvira je tudi pesem Skopost in zavist (L'Avarice et l'Envie), ki je izšla tri leta kasneje.5 V ospredju urednikovega zanimanja je bila torej refleksivna bivanjska tematika, zavita v pesonifikacije. Izbor pesmi nikakor ni bil naključen, saj je revija že v tridesetih letih objavila kar nekaj izvirnih nemških pesmi z motiviko človeške miljivosti, ker je bila pod močnim vplivom avstrijskega bidermajerja. Hkrati pa je objavljala tudi nekatere didaktične basni. Iz navedenega sledi, da je Ullepitsch izbiral takšno Hugojevo poezijo, ki je bila skladna s tedanjim horizontom pričakovanja bralcev, po drznejših motivih pa ni posegal. Poudariti velja, da je Ullepitsch tudi sam občasno pesnil. Revija Carniola je objavila njegovo balado Des Sängers Preis o pesniku, ki zavrne čast in zapusti dvor. Ullepitsch je pesmi pripisal naslednji motto: »Heimatlos, aus freien Willen, / Durchschweist der Dichter, Schmerz zu stillen, / Die Länder. / V. Hugo.«6 Gre za nekoliko parafrazirane verze iz druge kitice Hugojeve pesmi Pesnik v revolucijah (Le poete dans les Revolutions) iz zbirke Poezije (Poesies, 1820/21), ki spričo konteksta Ullepitscheve balade izgubijo svojo udarno moč. Ullepitscheva balada je namreč nastala pod neposrednim vplivom Goethejeve Der Sänger. Medtem ko Goethejev ali Ullepitschev pevec samo razglaša neodvisnost od posvetnih dobrin, pa Hugo pesniku naroča sočutje s trpečimi. Spet smo priča prirejanju Hugojeve poezije nekoliko starejši poetiki.
Nekateri sodelavci Illyrisches Blatt pa so poznali tudi izvirnega Hugoja. Matija Čop, eden najbolj izobraženih Slovencev devetnajstega stoletja, nam je v svoji korespondenci zapustil zanimivo izjavo, ki je pomembna tudi za raziskavo bralske recepcije Hugoja. Zapisal je namreč, da se aleksandrinci Victorja Hugoja, Alfreda de Vi-gnyja ter Charlesa-Augustina Sainte-Beuva ločijo od togo simetričnih Boileaujevih in Delillovih.7 Čop, ki se je šolal v času Napoleonovih Ilirskih provinc in bil torej franko-fon, je bil očitno pozoren na globoke spremembe v francoskem verzu, ki jih je prinesla
4	Grab und Rose IB, 21, 10. 1. 1839. 7; Der Atlas und die Hügel IB, 28. 2. 1839. 33; Die Geschichte IB, 27. 6. 1839. 105; Der Morgen IB, 28. 11. 1839, 193.
5	Der Geiz und der Neid IB, 24, 29. 9. 1842, 165.
6	Carniola, 1, 11. 6. 1839, 49.
7	Matija Čop, Pismo Januaryju Skarzynskemu (1834^1835), Pisma Matija Čopa I, uredil Anton Slo-dnjak, uvod in opombe napisal Janko Kos, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 284.
romantika. Sicer pa je imel v svoji knjižnici - kot je razvidno iz popisa knjig po njegovi smrti - vsaj dve knjigi Hugojevih pesmi: antologijo z naslovom Poesies (Bruxelles, 1829) ter znano zbirko Les Orientales (Stuttgart, 1831). Domnevati smemo, da je Čopa bolj kot prevladujoči motiv orientalske ženske v zbirki zanimal Hu-gojev filohelenizem. V Čopovi zapuščini je namreč najti celo razglas grske vlade ob Byronovi smrti ter več grških domoljubnih pesmi (Krakar 1978: 146-150), sam pa je simpatiziral z narodnoosvobodilnimi gibanji, kar pomeni, da se je verjetno poistovetil prav s Hugojevo pesmijo Navarin, ki slavi konec tiranov in obžaluje Byronovo smrt. V pesmi pa Hugo nagovarja tudi konservativno Avstrijo, ki je zavračala intervencijo v Grčiji.
Poleg Hugojeve poezije pa je imel Čop v svoji zbirki tudi dramo Hernani (Paris, 1830), kar pomeni, da je verjetno poznal tudi uvod, ki terja prelom s klasicističnimi pravili in razglaša popolno svobodo.
Medtem ko so se bralci nekako lahko seznanili z določenim tipom Hugojeve poezije, pa v ljubljanskem Stanovskem gledališču Hugojevih del niso postavili na oder. Res pa so leta 1847 uprizorili odrsko priredbo Hugojevega romana Notredamski zvonar, ki jo je leta 1831 napravila Charlotte Birch-Pfeiffer. Priznani gledališki kritik Leopold Kordesch (1808-1879), ki je leto poprej prevzel tudi uredništvo Illyrisches Blatt, je zapisal, da bogate vsebine romana nikakor ni mogoče stisniti le v šest suhih dejanj.8 Temeljni poudarek estetike gledaliških kritikov Illyrisches Blatt je bil prav v zavračanju dramatizacije romanopisja, ki je večinoma nepregledna in neizvirna (Birk 2000: 214). Kordesch je očitno dobro poznal tudi nekatere Hugojeve dramske tekste, kar se je pokazalo ob uprizoritvi Raupachove drame Cromwell leta 1845. Tragedijo je raztrgal, saj je po njegovem mnenju mogoče Raupachovega Cromwella povezati z življenjsko svežo, močno Hugojevo dramsko pesnitvijo Cromwell tako kakor suho grčo z zelenečo cvetno vejo.9 Gre za zanimivo komparacijo, ki priča tudi o dejstvu, da so se kritiki Illyrisches Blatt spraševali, kako je mogoče uspešno uporabiti določeno zgodovinsko temo v literaturi. Kako napisati prvo slovensko tragedijo, pa je razmišljal tudi veliki slovenski pesnik France Prešeren, ki je v isti reviji sicer objavljal tudi svoje pesmi.10 Prešernoslovci so ugotovili, da je imel pred seboj bodisi germanski bodisi romanski princip (Žigon 1919: 232). Eden izmed romanskih zgledov bi utegnil biti tudi Hugo. Prešeren je v svojih neudejanjenih načrtih omenjal zgodovinsko kranjsko tragedijo, po smrti pa so v njegovi knjižnici dejansko odkrili delo Repertoire du Theatre frangais, katerega avtor naj bi bil Victor Hugo (Žigon 1904: 32). Gre najbrž za popis Hugojevih del, ki so jih v tridesetih letih igrali v tem gledališču.
Naš pregled je potrebno zaključiti še z omembo potopisnega žanra. Leta 1843 je Illyrisches Blatt objavil zanimiv odlomek iz dvanajstega pisma Hugojevega potopisa Le Rhin v prevodu Heinricha Börnsteina, kjer pisec smeši nemško navado, da za vsako uslugo izprosijo napitnino. Hkrati pa je bil Illyrisches Blatt tudi prva revija, ki je omenjala Hugojevo družbeno aktivnost.
8	Leopold Kordesch, Theater in Laibach, IB, 29, 23. 2. 1847, 64.
9	Leopold Kordesch, Theater in Laibach, IB, 27, 6. 11. 1845, 188.
10	France Prešeren, Pismo Mihu Kastelcu, 10. 33. 1832, Zbrano delo 2, uredil in opombe napisal Janko Kos, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1966, 180.
1.2 Razvoj političnega mita o Hugoju v slovenski publicistiki (1841-1885)
@e leta 1841 se je Illyrisches Blatt ob{imo razpisal o Hugojevi izvolitvi za akademika. Zdaj ko je postal eden od {tiridesetih in ko naj bi kot poslanec postal {e eden od {tiristopetdesetih, je pesnika potrebno vpra{ati, ~e bo na koncu postal eden od triintridesetih milijonov, iz katerih se sestoji francoski narod.11 Uredniku Ullepitschu torej ni godilo Hugojevo pehanje za naslovi. Sedem let kasneje so se Ullepitschevi pogledi morda spremenili, saj je bil v revolucionarnem letu 1848 izvoljen - tako kot Hugo v konstituanto - v državni zbor. Hugo se je zavzemal za svobodo tiska in nasprotoval smrtni kazni, Ullepitsch pa se je neuspe{no zavzemal za svobodo vesti in poroto za politične in tiskovne prekrške (Miladinovic - Zalaznik 1999: 94). Medtem ko je moral francoski pesnik zapustiti domovino, pa je Ullepitsch leta 1861 - kot prvi Kranjec slovenskega rodu - postal celo predsednik deželne vlade.
Hugojevo ime se v drugi polovici petdesetih let devetnajstega stoletja že omenja v slovenskih publikacijah v zvezi z aktualnimi dogodki. Leta 1858 Kmetijske in rokodelske novice poročajo o tem, da naj bi Hugoja pregnali iz Anglije, leto dni kasneje pa je v istem časopisu objavljena vest, da sta Hugo in Louis Blanc zavrnila cesarjevo pomilostitev:
Oba pravita, da ju pomilostenje ne zadeva, ker nič nista pregrešila, in da se jima ne ljubi
verniti se v deželo, iz katere je svoboda pregnana. Kadar se bodo tudi svobodi spet na Francosko vrata odperle, se bota tudi ona vernila v domovino svojo.12
Daleč je torej podoba pesnika izpred dvajsetih let, ki razmišlja o človeški minljivosti, ali podoba ošabnega poeta: Hugo je zdaj nesrečni politični emigrant, ki ni pripravljen na spravo s tirani. Ko je Josip Jurčič konec šestdesetih let devetnajstega stoletja razmišljal v svoji korespondenci o ustanovitvi liberalnega časopisa Slovenski narod, je predvideval, da ga bodo nemškutarji zaničevali, češ da so sodelavci sami garibaldijevci in hugojevci.13 V slovensko zavest stopa torej Hugo kot izrazit predstavnik liberalnega tabora.
V sedemdesetih letih pa se obširno omenja njegov manifest Za Srbijo (Pour la Serbie), ki je doživel precejšen odmev v slovanofilskih krogih.14 V osemdesetih letih so bile Hugojeve politične izjave bolj znane kot njegovo delo. Fran Celestin je v programskem spisu Na{e obzorje (1883), ki je naznanjal prelom realizma z romantiko, zapisal, da bi bil Hugo pozabljen, če ne bi čutil bridkosti človeštva.
Victor Hugo pa je bil po doslej zbranih podatkih eden prvih svetovnih pisateljev, katerega smrt je bila objavljena na naslovnicah slovenskih dnevnikov. Klerikalni Slovenec, ki ga je v prejšnjem desetletju razglasil kar za »starega bedaka«, se je osredinil bolj kot na Hugojevo delo na dejstvo, da pesnika pred smrtjo ni mogel obiskati pariški
11	Feuilleton, IB 23, 30. 9. 1841, 176.
12	Iz Francoskega, Novice kmetijske in rokodelske 17, 1859, 278.
13	Josip Jurčič, Pismo Franu Levcu, Zbrano delo 11, uredil in opombe napisal Janez Logar, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1984, 247.
14	Francoz za Srbe, Slovenski narod 9/203, 5. 9. 1876, 5.
nadškof, saj naj bi bil v varstvu prostozidarjev.15 Slovenski narod pa se mu je poklonil z besedami:
Victor Hugova poezija je rodoljubiva in in ljudomila, je politična v tem zmislu, da je delala za svobodo, prosveto, sploh blaginjo francoskega naroda. Pesnik je s svojim narodom živel, trpel in boril se.16
1.3 Hugo in slovenski študenti na Dunaju
Pomembnejši vir za poznavanje Hugojevega življenja in dela kakor politična publicistika pa je bil Slovencem študij romanistike na dunajski univerzi, kjer je o francoskem pesniku v osemdesetih letih devetnajstega stoletja predaval Ferdinand Lotheissen. Kot je razvidno iz univerzitetnih vpisnih dokumentov Jožefa Kržišnika, je ta slovenski študent poslušal pri omenjenem profesorju tri ure tedensko predavanja iz zgodovine francoske romantične književnosti ter seminar z naslovom Razlaga Hugojevega Hernani.17 Medtem ko je Kržišnik kasneje ustvarjal dramska dela po zgledu Raci-na, je njegov sošolec Fran Svetič s pridom uporabil znanje s predavanj. V Ljubljanskem zvonu je ob pesnikovi smrti objavil spominski članek z naslovom Viktor Hugo,18 ki velja za prvo strokovno razpravo o njegovem delu v slovenskem jeziku. Njegovo delo razlaga Svetič v luči evolucijske teorije nasprotujočih si literarnih obdobij. Hugo je namreč kot romantik zavračal klasicistično dramsko tradicijo in njene spone. Načela o povezovanju lepega in grdega pa je ponazoril s primeri iz dela Kralj se zabava (Le roi s'amuse). Svetič je že lahko opisal tudi literarno obdobje, ki je sledilo Hugojevi romantiki, realizem in naturalizem, ki jima pojma »hugolatre« ali »hugolesque« nikakor več ne ugajata. Čeravno Svetič suvereno podvomi o veličini njegove poezije - verze ima za puhle in votlo doneče -, pa vendar meni, da je Hugo najprikupnejši značaj v zgodovini devetnajstega stoletja, saj se je potegoval za srečo in svobodo človeškega rodu. Hugoja so na Dunaju očitno preučevali še v naslednjih desetletjih. Pavel Brežnik je denimo tik pred prvo svetovno vojno zagovarjal pred Meyer-Lübkejem nam nedosegljivi doktorat z naslovom Die religiöse Entwicklung Viktor Hugo's.
1.4 Recepcija na začetku dvajsetega stoletja
Medtem ko je bila v devetnajstem stoletju v ospredju Hugojeva poezija, pa smo se Slovenci lahko v tem prvič srečali s Hugojevo dramatiko. Leta 1911 so v Deželnem gledališču v Ljubljani uprizorili Ruyja Blasa, v Slovenskem gledališču v Trstu pa Lukre-cijo Borgia (Lucrece Borgia), ki so jo v Ljubljani igrali že šest let poprej. V nasprotju z Ruyjem Blasom je bila ljubljanska praizvedba Lukrecije izredno odmevna. Hugojevo delo se je spet znašlo med liberalno in klerikalno kritiko. Kritik Slovenskega naroda se je zasanjal v študentska leta, ko je kot kak pikanten roman prebiral monografijo o
15	Viktor Hugo, Slovenec 13/129, 10. 6. 1885, 1.
16	Vendus, Viktor Hugo, Slovenski narod 18, 10. 6. 1885, 1.
17	Josef Kržišnik, Nationale, Sommersemester 1886, Archiv der Universität Wien.
18	Ljubljanski zvon 5, 1885, 675-679.
Aleksandru VI. in njegovi h~erki, ki je »poosebljena po{ast propalosti, zlobe in nen-ravnosti«,19 vedno žejna človeške krvi. Kritik tudi poudarja, da Hugojevo delo vpliva na gledalca, ki ne more ostati ravnodušen. Povsem drugačno je sporočilo klerikalnega Slovenca, ki celo poudarja, da drama ni povsem skladna z zgodovinskimi dejstvi:
Drama je polna prizorov, ki nas navdajajo z grozo in celo nadkriljujejo najhujši romanticizem; pozna se, da je delo pisatelja, ki so mu rojili po glavi prizori iz krvave francoske revolucije, ker le tako je mogel s krvavimi potezami slikati vso to grozo inn neusmiljeno, cinično krvoločnost Lukrecije (...).20
Francoska revolucija naj bi torej navdihnila Hugojevo dramo, nikakor pa ne življenje same Lukrecije. Sicer pa so bili slovenski cerkveni krogi Hugoju malo naklonjeni. Ko je revija Dom in svet na seznam del, ki bi jih bilo potrebno prevesti v slovenščino, uvrstila tudi Notredamskega zvonarja, je znani teolog Aleš Ušeničnik protestiral, češ da je ta roman na Indexu in ga je Cerkev izrecno prepovedala.21 Zadržana ali celo negativna stališča v nekaterih krogih so vendar zaznamovala recepcijo Hugojevih del v naslednjih desetletjih. Šele leta 1931 - natanko sto let po izdu - je v prevodu Janka Tavzesa izšel Notredamski zvonar. Kritika pa je spričo takšne zamude lahko le pripomnila, da vsebino dela večina že pozna iz opere ali filma. Medtem ko je Tavzesov prevod požel pohvale, pa so kritiki zaradi številnih napak in okorne slovenščine zavrnili prevod romana Leto strahote 1793 (Quatrevingt-treize), ki ga je istega leta pripravil Fran Terse-glav.22 Po drugi svetovni vojni je najprej leta 1956 v prevodu Ade Škerl izšel Hugojev realistični roman Pomor{~aki (Les travailleurs de la mer), Silvester Škerl pa je leto kasneje pripravil integralno izdajo romana Nesrečniki (Les Miserables),'2^ ki je bil zaradi socialne tematike simpatičen socialistični ideologiji.
V nadaljevanju nas bo zanimal sprejem Hugojevega dela v slovenski književnosti, zlasti v poeziji.
2 Recepcija Hugoja v slovenski književnosti 2.1 Omembe v prozi
Hugojevi romani so bili pri bralcih očitno priljubljeni tudi v drugi polovici devetnajstega stoletja, o čemer priča nekoliko ironična omemba v povesti Maščevanje oso-de Valentina Zarnika:
Milči, vtopljena le v lirične pesmi Petöfya in v romane Viktor Hugota, je skorej od groze v medlevico padla, ko je vidila, kakšen je zdaj njeni nekdaj tako sentimentalni Juričič, ko se je v starohrvaškega lučegazda spremenil.24
19	Slovensko gledališče, Slovenski narod 39/40, 19. 2. 1906, 3.
20	Slovensko gledališče, Slovenec 24/40, 19. 2. 1906, 5.
21	Še nekaj opomb o prevodih, Dom in svet 26, 1913, 157.
22	Ivan Gruden, Leto strahote 1793, Modra ptica 2, 1930/31, 156.
23	O izidu je poročala zlasti Marjeta Pirjevec v članku Hugojevi Nesrečniki v slovenščini, Naši razgledi 7/5, 8. 3. 1958, 124-25.
24	Valentin Zarnik, Maščevanje osode, Slovenski glasnik 8, 1862, 363.
V omenjenem odlomku, ko se dekle zagleda v svojega nekoliko preve~ opitega soproga, imajo Hugojevi romani skoraj takšno vlogo kot Pavel in Virginija (Paul et Virginie) v isto~asni realisti~ni literaturi. Ob tem je potrebno poudariti, da so zlasti v petdesetih letih devetnajstega stoletja romani na Slovenskem dejansko veljali za ~tivo, ki kvari nedolžna dekleta (Kos 1983: 82).
Ena prvih slovenskih pisateljic, Pavlina Pajkova, ki je veljala tudi za našo George Sand (Bogataj - Gradišnik 1989: 33), pa je v svojih poznoromantin~ih stvaritvah ve~krat posegla po Hugojevi misli, da bi lažje ponazorila svojo:
Zato se mojemu ukusu vidi popolnoma opravičen izrek Viktorja Hugoja, ki o tem govore pravi: »po njih izgubah - po izgubah iluzij - življenje izgubiva svojo veljavnost, in brez njih več ne bi vredno bilo dalje živeti.« In res, nijso li iluzije, domišljije, skoraj tako potrebne malo veselemu našemu življenju, kakor zrak, koji dihamo.25
2.2 Hugo v slovenski poeziji 2.2.1 Josip Stritar
Stritar je imel izredno literarno obzorje, ki je segalo tudi v francosko književnost. Njegov epistolarni sentimentalni roman Zorin dolguje mnogo Rousseaujevi Novi He-loizi (Nouvelle Heloise) ter Dumasovi Dami s kamelijami (La dame aux camelias) (Kos 1987: 124), v nekaterih pesmih pa se je nedvomno zgledoval pri Victorju Hugoju. Še za časa Stritarjevega življenja je Ivan Prijatelj (1919: 70) zapisal, da je nanj mogočno vplival Hugo, »glavni glasnik francoskega ideala: socialnega idealizma, sočutja k milijonom bitij.« Čeravno Prijatelj ni omenil konkretnih primerov iz Stritarjeve poezije, je jasno, da je imel v mislih znamenito Visoko pesem, ki jo je - upoštevajoč Prijateljevo tezo - dve desetletji kasneje v luči Hugojevih vplivov analiziral tudi Lino Legiša (1948: 85-89). Lirski subjekt Stritarjeve Visoke pesmi najprej prodira v višave, a se
tam kmalu zave samote, zato se želi se vrniti na zemljo, med trpeče brate: [...]
nazaj na trudapolno zemljo,
kjer solze teko,
kjer bratje moji žive in trpe;
kjer srce čuteče najde srce;
kjer up je in strah in vera in dvom!
Vzprejmi me v naročje, zemlja, otroka;
kjer rod se človeški trudi in joka -
tam bivati hočem, tam moj je dom!26
Že Legiša je ugotovil, da je najočitnejši Stritarjev zgled pesem Pesnik v Revolucijah, ki jo je sicer, kot smo videli, poznal že Ullepitsch:
25	Pavlina Pajkova, Odlomki iz ženskega dnevnika, Zora 5, 1876, 235.
26	Josip Stritar, Zbrano delo 1, uredil in z opombami opremil France Koblar, Ljubljana, Državna založba
Slovenije, 1953, 197.
Quoi! mes chants sont-ils temeraires? Faut-il donc, en ces jours d'effroi, Rester sourd aux cris de ses freres? Ne souffrir jamais que pour soi? Non, le poete sur la terre Console, exile volontaire, Les tristes humains dans leurs fers; Parmi les peuples en delire, Il s'elance, arme de sa lyre, Comme Orphee au sein des enfers.27
Medtem ko mora pri Hugoju pesnik upoštevati krike bratov in tolažiti človeštvo v okovih, pa želi pri Stritarju pesnik bivati med trpečimi, kjer je njegov dom. Sicer pa je slovenski pesnik tudi v svojem uvodu v Zbrane spise poudaril, da njegovo delo izraža sočutje z vsem, kar trpi na svetu. V uvodu pa je najti tudi naslednjo misel: »Prorok učitelj, duhovnik voditelj bodi pesnik svojemu času, domovini svoji.«28 Primerjavo pesnika s svečenikom je najti tudi v Hugojevi pesmi Modri (Les mages) iz zbirke Premišljevanja (Contemplations), kar pomeni, da je torej v presečišču obeh pesnikov najti poleg trpečega pesnika tudi motiv pesnika-preroka, ki pa je tudi sicer znamenit romantični topos. Tako kot Hugo pa je tudi Stritar trpeče narode vzel pod svoje pesniško okrilje. Leta 1876 sta oba pesnika reagirala na turško nasilje v Srbiji. Hugo je ustvaril manifest Za Srbijo, Stritar pa pesem Srbiji. Oba omenjata nasilje nad nedolžnimi. Hugo naturalistično opisuje paranje trebuhov nosečnic ter pse, ki glodajo lobanje posiljenih deklic, Stritar pa je bolj splošen: »Kako divja zver mori in kolje, / žen, otrok nedolžna teče kri.«29 Zanimivo je tudi, da oba nagovarjata evropske vlade, da naj preprečijo ubijanje. Hugo celo obsoja oblasti, da si zaradi diplomatskih interesov zatiskajo oči, Stritar pa izjavi: »Po Evropi, čuj, se glas razlega, / svete nejevolje glas močan; / do prestolov glas visokih sega.« Je imel slovenski pesnik v mislih prav Hugoja? Kakorkoli že, udejanil je zavezo, da bo sočuten s trpečimi.
2.2.2 Oton Župančič
Medtem ko je Lino Legiša (1948: 89-92) razglasil Stritarja za Hugojevega »odjemalca«, pa je med tem francoskim pesnikom in Otonom Župančičem odkril le »sorodnosti«, ki jih je največ v motivu pesnika. V znani pesmi Pesnik v Revolucijah se pojavi naslednji verz:
Mais pour l'aiglon, fils des orages, Ce n'est qu'a travers les nuages Qu'il prend son vol vers le soleil!30
27	Hugo, Le poete dans les Revolutions, Oeuvres completes I, Paris, Le club frangais du livre, 1967, 810.
28	Josip Stritar, Zbrani spisi 1, Ljubljana, Kleinmayer & Bamberg, 1887, 6.
29	Josip Stritar, Zbrano delo 1, 267.
30	Hugo, navedeno delo, 81.
Primerjavo pesniki s ptico (kondorjem) je Župančič dejansko uporabil denimo v pesmi Minom Josipi Murni Aleksandrovi, vendir v slovenski literirni vedi prevladuje tezi, di gre zi iluzijo 6i Biudelairovegi Albatrosi (Tesniere, s. i., 68-69), saj obe ptici trpiti ziridi ljudi. Župančičev pesnik torej nimi sreče z družbo, v kiteri živi. Takšen motiv poeti, ki gi svet ne razume, pi je najti - kot poudirji Legiši - tudi pri Hugoju, npr. v pesmi Pesnik (Le poete) iz zbirke Nove ode.
Hkriti Legiši (1948: 91) dodiji, di sti si Župančič in Hugo blizu tudi po obliki, po blestečem, zanosnem verzu. Tako kot imi Hugo - kot je pisil že Svetič - včisih pretirane in površne podobe, »prekrite z 6i zunaj močno donečo spremljavo«, tudi Župančič doni »kdaj mogočno, pi votlo.« Oton Župančič, ki je letu, ko je članek izšel, praznoval svojo sedemdesetletnico, je to Legiševo študijo prebril natančno ter imel veliko pomislekov, saj se je v rokopisu ohranili mili pesniški polemiki:
Moj prednik Miha Andreaš, Hugo je moj sorodnik, in moj razboriti sodobnik si ti, o Leni Ligaš!
Iz votlega soda ne točimo vina, iz suhega blata ne vre studenčini, iz prazne glave ne sveti modrost, mrli samo učenost. 31
Legiševi (Župančič gi imenuje Leni Ligiš, ker je dejansko pripidil krožku Ligi lepe lenobe) misel o votlem donenju je nišli sled v Župančičevem verzu »iz votlega sodi ne točimo vini«, hkriti pi se je pesnik ponorčeval iz misli, di mu je Hugo (pesniški) sorodnik, kikor tudi ni sprejel nekoliko starejše Legiševe teze o podobnostih z bukov-nikom Andreišem. Sicer pi Župančič vzporejinju svoje poezije s tujo - spodbujal jo je zlisti urednik Slavisti~ne revije komparitivist Anton Ocvirk - ni bil pretirano naklonjen.
2.2.3 Karel Destovnik - Kajuh
V tridesetih letih je slovenski levici skoraj posvojili nekatere ideile Hugojevegi socializmi. Ob petdesetletnici njegove smrti je Britko Kreft, vodilni levičarski teoretik, zipisal, di je bil Hugo pisatelj z veliko srčno noto, čustveno socialno noto, ki sti gi nagonsko usmiljenje, dobroti in ljubezen vzpodbujali v borbi zoper socialne krivice, ki se gode vsem »ponižanim in razžaljenim«.32
Zito ne preseneča dejstvo, di je pesnikovo ime najti v pesmi Med ljudi bom šel Kirli Destovniki - Kijuhi, ki se je že v rani mladosti identificiral z levičarskimi idejami. V omenjeni pesmi spregovori komaj sedemnajstletni poet o svoji nimeri, di se bo nipotil med ljudi s knjigo Hugoji v rokih in jim govoril proti vojni, nasilju in krivici:
31	Oton Župančič, Moj prednik Miha Andreiš, Zbrano delo 4, uredil Joža Mihnič, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1967, 262.
32	Britko Kreft, Opombi, Književnost 3, 1935, 176.
Med ljudi bom šel
s knjigo Hugoja v rokah.
In klical ljudem bom in klicali
bodo milijoni z menoj.
»Dol z vojno, nasiljem, krivico!«
Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo.
Začutil bom dneva novega sij.33
Hugojeva knjiga, ki jo omenja pesnik, je nesporno roman Nesrečniki, katerega posamezne zgodbe zlasti malih ljudi (Jean Valjean, Fantine, Gavroche) je Kajuh lahko poznal iz knjige Victor Hugo. Izbor proze (1938), ki jo je pripravila Silvia Exel. Patetični zadnji verz o pričakovanju novega dne je mogoče povezati tudi s sklepom Germinala Emila Zolaja, ki ga je Kajuh tudi dobro poznal.
2.2.4 Tomaž Šalamun
Hugojevo ime se v slovenski poeziji pojavi šele po drugi vojni v znameniti avantgardistični zbirki Poker (1966) Tomaža Šalamuna, kjer je najti naslednji besedni ludizem:
poskusiva reči Victor Hugo
Victor Hugo
no no vidiš da gre
ali bi lahko tudi rekla Esplanade34
V pesmi Jure Detela pa Šalamun trideset let kasneje ponovno zapiše Hugojevo ime:
Slišiš bolečino skozi jezik?
Kot hindujci mečeš prah.
Kdo rani žuželko? Tvoj
trebuh, poraščena ruševina
v Chateaubriandu v nemških
gozdovih. Ali Hugojevo registriranje iz
kočije med divjim fukom.
Not Lake poets.
Usnje je težko. Slišiš
bolečino skozi jezik? [...]35
Pesnik se spominja svojega pokojnega pesniškega prijatelja Detele, v jeziku je prisotna bolečina, ki jo obogati trenutni tok zavesti o raznih romantikih. Poudariti velja, da je Šalamun odlično poznal Hugojeve avanture, saj je bil soprevajalec Mau-
33	Karel Destovnik - Kajuh, Med ljudi bom šel, Zbrano delo, uredil Emil Cesar, Ljubljana, Borec, 1978, 178.
34	Poker, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1989, 46-47.
35	Ambra, Ljubljana, Mihelač, 1995, 29.
roisove biografije Olympio ou la vie de Victor Hugo, ki je v slovenščini izšla leta 1973. V prvem delu, ki ga je poslovenil prav Šalamun, je najti tudi odlomek pisma Juliette Drouet Hugoju. V prevodu se glasi takole:
Se spomniš najinih odhodov, kako sva se stiskala drug k drugemu pod streho v kočiji? Z roko v roki, z dušo v duši sva izgubila občutek za vse, kar ni bilo najina ljubezen. In ko sva izstopila, ogledovala katedrale in muzeje, sva občudovala vse stvari z navdušenjem, ki sta ga bili najini srci prepolni.36
2.2.5 Janez Menart
Ključna osebnost za naš pregled Hugojevih sledi v slovenski poeziji pa je gotovo pesnik in prevajalec Janez Menart, ki je v preteklih desetletjih prevedel skoraj vse francoske romantike (Musset, Lamartine, Vigny). Ob stoletnici pesnikove smrti je za slovensko bralsko občinsko pripravil izčrpen izbor iz njegove poezije. V slovenščino je torej prelil znamenite pesmi kot Ujetnica (La Captive), Olympiova žalost (Tristesse d'Olympio), Stella, V Villequieru (A Villequier), Speči Booz (Booz endormi). Pesmim pa je dodal tudi izčrpne opombe.
Sicer pa se je pesnik prvič srečal z Hugojem, ko je v petdesetih letih - tedaj je začel objavljati svoje prevode njegove poezije37 - obiskal njegovo grobnico v Pantheonu:
Videl nisem pravzaprav nič: nekak kamnit katafalk in na njem, če se prav spomnim, nekakšno kamnito krsto, morda z napisom Hugo, in če me spomin ne vara, z nekakšnim žičnatim ostankom venca, vse mračno in vsaj po vtisu prašno. Kot nekakšno muzejsko skladišče za kamne. Še dobro se spomnim, da mi je postalo žal, da sem sploh šel gledat te katakombe. Tem bolj, ker nas je vodnik zatem odpeljal do nekih zelo ozkih vrat in se spretno postavil mednja, tako da mu je vsak obiskovalec moral ob izhodu [...] dati kak frank, kar sem, da mi ne bi bilo nerodno, čeprav precej nerad in s krvavečim srcem storil tudi jaz, saj je bil po vojni to za slovenskega študenta iz Jugoslavije že kar denar, ki bi ga lahko bolj pametno potrošil; če ne drugega, bi dobil pri prodajalcih starih knjig zanj prav čedno antologijo Hugojeve poezije, kot sem jo naslednje leto [...].38
36	Andre Maurois, Hugo, Olimpijec in človek, Maribor, Obzorja, 1973, 218.
37	Pred Menartom bi lahko slovenske prevajalce Hugojeve poezije prešteli na prste ene roke. Za prvega prevajalca velja Blaž Beuk, ki je pod lastnim imenom v knjigi Pesnitve (1914) objavil sicer ustrezen prevod pesmi Po bitki (Apres la bataille) iz zbirke Legenda stoletij (La Legende des siecles). Dijak Anton Vodnik, ki danes velja za osrednjega religioznoekspresionističnega pesnika, je v Domačih vajah 1918/19 objavil prevod pesmi o Kajnu Vest (La conscience) iz iste zbirke. Zelo zanimiv je interlinearni prevod odlomka pesmi Napoleon II iz Somračnih spevov (Les Chants du crepuscule), s katerim je politik Ivan Šuštaršič v knjigi Moj odgovor (1922) skušal ponazoriti lastna občutja v nemirnih časih po prvi svetovni vojni, ko se je moral zaradi avstrofilstva umakniti iz svoje domovine. Opozoriti velja tudi na prevod nekaterih kitic pesmi Že šest tisoč let (Depuis six mille ans) iz zbirke Pesmi cest in gozdov (Les Chansons des rues et des bois), ki ga je objavil Anton Tanc (Tone Maček), sicer pisec prvega slovenskega rudarskega romana Slučaj Kumberger, v Svobodi (1936). Do druge svetovne vojne so torej Hugoja na Slovenskem prevajali vsi sloji: od klerikalnega politika in predsednika deželne vlade, pobožnega dijaka klasične gimnazije do proletarskega avtodidaktičnega pisatelja.
38	Janez Menart, Post festum, Victor Hugo, Izbrane pesmi, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1986, 104-105.
Frank se mu je kmalu obrestoval: po končanem prevajanju Hugojeve poezije je v osemdesetih letih napisal pesem Pred grobnico Victorja Hugoja,39 s katero se je po mnogih letih spet povrnil v Pariz k svojemu poetu:
Tvoj prah je položen v tla Panteona, v hram slave, kot moj svet ga ne pozna. Kjer sem doma, živita dva milijona; na tvoj pogreb sta več kot dva prišla.
Četudi bi imel tvoj silni dar, ne mogel bi, kot ti, postati večen; ne bom dejal, da tega ni mi mar, pa tudi ne, da sem zato nesrečen.
Usoda pač vpisuje čas in kraj, ko nas priglaša na volilno listo; ta je izbran v senat, drug le v okraj, in isto, kar storita, žal, ni isto.
A tudi če bi ti bil na okraju -
glej, sem že snel klobuk: bas, comme il faut!
Čeprav volilni zakon loči naju,
ti mirno spi, jaz pa bom že kako.
Menart je sicer v svoji poeziji po pariški motiviki večkrat posegel, v omenjeni pesmi pa je odlično ubesedil razmerje med pesnikom malega naroda in poetom večmilijonskega. Na Hugojev pogreb je prišlo več kot dva milijona ljudi, Slovencev je komaj dva. Slovenski pesnik pa ima bistveno manj možnosti, da se vpiše v svetovno poezijo.
Literatura
Matjaž Birk, 2000: »>...vaterländisches Interesse, Wissenschaft, Unterhaltung und Belehrung...« Illyrisches Blatt (Ljubljana, 1819-1849), literarni časopis v nem{kem jeziku v slovenski provinci predmarčne Avstrije. Maribor: Slavistično društvo.
Katarina Bogataj - Gradišnik, 1989: @enski roman v evropskem sentimentalizmu in slovenski literaturi 19. stoletja. Primerjalna književnost 12/1. 23-41.
Janko KoS, 1983: Roman. Ljubljana: Državna založba Slovenije (Literarni leksikon 20).
- - 1987: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Lojze Krakar, 1978: Boji balkanskih narodov s Turki in slovenska romantika. Prepletanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. 109-155.
' Prav tam, 105-106.
Lino Legiša, 1948: Vplivi in vzporednosti (Hugo, Coppe - Stritar, Župančič). Slavistična revija 1. 85-89.
Mira Miladinovic - Zalaznik, 1999: Carl Alexander Ullepitsch, Edler von Krainfels (1811-1862) - ein Literat und Politiker aus Unterkrain. Schriftsteller zwischen (zwei) Sprachen und Kulturen. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. 85-94.
Mihailo Pavlovic, 1989: Victor Hugo chez les Yougoslaves apres 1885. Le rayonne-ment international de Victor Hugo. Actes du symposium de l'AILC. Xle congres international (Paris, 1985). Edite par Francis Claudon. New York, Bern, Frankfurt am Main, Paris: Peter Lang. 123-130. Ivan Prijatelj, 1919: Josip Stritar. Stritarjeva antologija. Narodna tiskarna. 1-85. Lucien Tesniere, s. a.: Oton Joupantchitch. Poete slovene, l'homme et l'oeuvre. Strasbourg: Faculte des lettres. Avgust ŽiGON, 1904: Zapuščinski akt Prešernov. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. - - 1919: Študija II. Dom in svet 32. 231-234.
Resume
»J'IRAI TROUVER LES HOMMES UN LIVRE D'HUGO Ä LA MAIN.« LA RECEPTION DE VICTOR HUGO EN SLOVENIE
Victor Hugo fait son entree dans l'espace slovene en 1838, lorsque la revue Illyrisches Blatt publie un extrait de Notre-Dame de Paris. L'annee suivante, le directeur de cette meme revue, Carl Alexander Ullepitsch (dont le poeme Des Sängers Preis reprend comme devise une strophe du Poete dans les Revolutions) publie plusieurs poemes de Victor Hugo ayant trait en majorite a un meme theme, la fugacite de la vie humaine, proche du biedermaier en vogue a l'epoque. Victor Hugo est egalement connu du cercle de Prešeren, en particulier de Matija Cop qui s'in-teresse tout particulierement aux innovations du poete franjais en matiere de versification et de dramaturgie. Durant la seconde moitie du XIXe siecle, Victor Hugo devient le symbole meme du poete et homme politique libre-penseur, glorifie par la presse liberale, fustige par la presse clericale. Ces differentes orientations auront l'occasion de s'exprimer tres clairement notam-ment lors de la premiere de la tragedie Lucrece Borgia en Slovenie.
La reception productive presente egalement un grand interet. Dans son poeme Visoka pesem (Le Cantique des Hauteurs) Josip Stritar a interiorise surtout la compassion envers les souffran-ts, ideal souvent exprime par le poete franjais. Plus tard, Karel Destovnik-Kajuh donne au nom de Victor Hugo une signification semblable. Dans la seconde moitie du XXe siecle les poetes slovenes (par exemple, Tomaž Šalamun) font reference surtout a des details de la vie de l'ecri-vain franjais. De son cote, Janez Menart, traducteur des principaux poemes de Victor Hugo, lui rend hommage dans son poeme intitule Pred grobnico Victorja Hugoja (Devant le tombeau de Victor Hugo).