PoStnina plačana v gotovini. LETO XL ŠTEV. 9.—11. Slovenski Pravnik Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani Slavnostna številka ob priliki kongresa pravnikov v Cjubljani. VSEBINA: 1. DR. SAJOVIC: Drugi kongres pravnikov v Ljubi ari 185 2. DR. BADAD-OKRETIČ. So li nam potrebni pravniški shodi? 187 3. PROF. GREGOR KREK: Nekaj o uspehih naših kongresov 191 4. DR. IVO POLITEO: Kongres pravnika i naše zakonodavstvo 197 5. PROF. DR. METOD DOLENC: Poglobitev akademskega pouka o kazenskem pravu 200 6 UNIV. PROF. DR. LEONID PITAMIC: Pravni ustroj Britanskega imperija 204 7. FIN. DELEGAT DR. ŠAVNIK: Pravnik v f.nančni upravi 210 8. G30RG3E TASIČ: Dedan kritički pogled na pokušaj moderne kri- tiške driavnopravne teorije (Duguit-Kelsen) o subjektlvnom pravu 219 9. DR. MILAN ŠKERL3: Sodna izvršba v Sloveniji v 1.1918. - 1925. 235 10. Književna poročila 253 11. Razne vesti 261 PRILOGI: Odločbe stola sedmorlce v civilnih stvareh Notarski Vestnik V LJUBLJANI NATISNILA ,,NARODNA TISKARNA" 1926 Za uredniitvo in izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Salovlc Za Narodno tiskarno: Franc Dezeršek SLOVENSKI PRAVNIK Leto XL. Ljubljana, 1926. Št. 9.— 11. Drugi kongres pravnikov v Ljubljani. Dr. R. Sajovic. Brez pretiravanja smemo reči, da ni bilo za nobeno pravniško zborovanje tolikšnega zanimanja, kakor za letošnji kongres pravnikov v Ljubljani. Pozornost, ki so jo posvetili pravniki iz cele kraljevine letos svojemu kongresu, ne samo v zadnjem mesecu, ampak takoj po zaključku lepo uspelega kongresa v Beogradu in ki ves čas ni prenehala, kaže, da pravniški kongresi niso zamislek, ki elektrizuje zgolj trenutno množice liki raketa, ki nenadoma zagori in razsvetli daleč naokoli z vsem čarobnim sijajem, nato pa ravno tako hitro ugasne, ta pozornost kaže, da so pravniški kongresi ideja, ki je zrastla iz realnih tal in ki zato ne bo prestala. Pozornost se je coitovala zlasti v številu prijavljenih predmetov, o katerih naj bi se razpravljalo na kongresu in ki so se zanje priglasili mnogoštevilni poročevalci. Stalni odbor zato ni imel težkih skrbi, ali bo dobil dovoljno število predavateljev, ki bodo umeli pritegniti udeležence kongresa z zanimivimi izvajanji, težkoče so bile le v tem, 'kako izbrati iz množice najaktualnejše. Ko so po strašnih bojih pred leti padle granice, ki so stoletja delile državnopravno Srbe, Hrvate in Slovence, dobili smo lastno državo. Hiša je pač že postavljena, toda urejena še ni. Ni dovolj, da bratje stanujemo skupno pod eno streho, treba je tudi enotno urejenega pravnega življenja med nami. To se doseže le s smotrenim delom, kajti sledovi tisočletne razcepanosti in razdvojenosti z izruvanjem mejnikov, ki so nas ločili, niso izginili sami od sebe. Ne dajo se tudi izbrisati preko noči. Pravo je tu oni regulator, ki bo vravnal tok narodnega življenja v enotno smer. Izenačenje prava je zato živa potreba 13 186 Drugi kongres pravnikov v Ljubljani. naše države. O tem nihče ne dvomi. Nasvetov od različnih strani je obilo. Imamo sicer že nekaj skupnih zakonov, a število teh je malenkostno in tudi kritika jim ni posebno prijazna. Zbor pravnikov v Zagrebu in Prvi kongres pravnikov v Beogradu sta tudi načela nekaj vprašanj v tem smislu. Povsem v tem znamenju pa bo zboroval letošnji kongres. Vsem referatom, ki bodo obravnavali ravno sedaj najbolj pereča vprašanja, je osnovna in skupna linija izenačenje prava, najsi se glase naslovi tudi različno. Za skupno državo je potreba predvsem, da je enotno urejeno državljanstvo. Na to bo opozarjal referat: »Vprašanje državljanstva«. Splošna vprašanja državne uprave tvorijo tudi temelj referatov »Reorganizacija upravnega sodstva«, v katerih bodo referenti pokazali, da je nujno potrebno izenačiti našo upravo. Razmotrivanja o »V p r aš a n j u n o t a r i j a t a« naj podajo razloge za razširjenje te ustanove na ves državni teritorij, predavanje o »Odškodnini za '"neupravičeni pr e i s k o vali nI zapor« pa naj opozorijo zakonodavca še v zadnjem trenutku, da je dopolniti osnutek našega edinstvenega kazenskega postopnika tudi še z določbo, da gre odškodnina za neupravičeni preiskovalni zapor, kar je bilo svoj čas odklonjeno. Referat »Pravni značaj in i e h n i k a naših finančnih zakonov« se bo bavil s temi za celotno naše gospodarsko življenje izredno važnimi zakoni, torej z našo za-kenodavno tehniko, z vprašanjem, ki je že bilo posredno v razpravi Prvega zbora pravnikov v Zagrebu, namreč takratnega referata »Zakonodavna tehnika v naši državi«. Obravnaval bo pa tudi pravni značaj različnih zakonov, ki so našli mesta v budžetnih zakonih. Od teh javnopravnih referatov vodi k civilnemu pravu »Vprašanje izenačenja bračnih prav v kraljevini«. Ta predmet, ki zanima prebivalstvo vseh slojev v državi, je največje aktualnosti, ko veljajo pri nas — z izjemo v Vojvodini — različna koufesijo-nalna bračna prava in so kršitve teh prav pogostne. Zato je pa potrebna rešitev bračnih razmerij po enotnem vidiku. Končno je na programu še »Vprašanje valorizacije«. S tem referatom bo sledil naš kongres pravniškim kongresom drugih, So li nam potrebni pravniški shodi? 187 sosednjih narodov, ki so že vsi obravnavali to vprašanje na svojih zborovanjih. Pester je ta. program in bogat, ne samo za pravnike, ampak tudi za vso javnost. Saj se ne bodo razpravljala le subtilna pravna vprašanja, temveč različna širokopotezna pravna razmerja, objemajoča naše življenje. Ni dvoma, da bodo izsledki kongresa teoretično utemeljeni, saj nastopajo kot referentje naši priznani teoretiki in praktiki. Zaključki kongresa bodo pa tudi ustrezali praktičnim vidikom. Pravniki poznajo življenje vsestransko kot malokdo, so v vednem stiku z narodom, med referenti in udeleženci kogresa so univerzitetni profesorji, narodni poslanci, finančniki, sodniki in upravni uradniki. Tudi Ljubljanski kongres bo zato izpolnil nade, ki so spremljevale ustanovitev Kongresa pravnikov kot stalne institucije v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. So li nam potrebni pravniški shodi? Pred nekih 20 godina na skupštini hrvatskog pravničkog društva izrazio sam mnijenje, da se to društvo u pogledu rada valja preustrojiti uzevši za primjer uredjenje njemačkih Ju-ristentaga. U tom smislu sam priobčio u »Mjesečniku« hrvatskog pravničkog društva god. 1905. str. 604 i malu raspravicu za pomladbu hrvatskog zakonodavstva. Ja ostajem pri tom shvatanju. To tim više, jer se je u tom pravcu rad naših kongresa uzeo razvijati. Samo jedno bi još trebalo uvesti. Kod njemačkih Juristentaga postavljaju se za pojedina pitanja, koja •se imaju riješiti, referenti i koreferenti, ko ji izrade svoje mnijenje za i proti. Ta se mnijenja štampaju i dostave članovima Juristentaga za vremena, da jih mogu do skupštine proučiti i zauzeti temeljito stanovište naprama predlogu. I jaki stručni kapaciteti ne mogu s mjesta pouzdano izreči temeljan sud o nekom znanstvenom radu. Zato se preporuča ovo uredjenje. Dakako da če kraj skupe štampe ovakav postupak biti skopčan sa poteškočama. I. 13* 188 So li nam potrebni pravniški shodi? O potrebi naših pravniokih kongresa, mislim da ne treba mnogo reči trositi. Vrhovni zakon uzdržanja i usavršenja za-povijeda, da se sve dobre sile moraju udruživati, radi ojačanja kod riješevanja velikih zadataka. Taj zakon ne gubi snage ni na pragu pravničkoga svijeta. Veliki filozof iz Jasne Poljane prikazuje v svom Vaskreseniju na slučaju Maslove puteve jedne krive parnice. I on kori sud, suče, branitelja i tužitelja, daklem sve pravnike radi nedostatnosti, a kao lijek proti tomu preporuča cilj sveukupne njegove filozofije: moralno usavrše-nje čovjeka pa i suca. — Haeckel u svojim »Die Weltratsel<; spočitava pravnicima nedostatno obrazovanje sudaca, naročitn u pogledu poznavanja čovjeka. To je sve u dale kom predrat-nom vremenu, a koje nove zadatke i terete donašaju nam pravnicima poratni odnošaji?! Samo udruženim svim dobrin* snagama i iskustvima moči če naš pravnički svijet zadovoljiti zahtjevima, koji se na njega stavljaju. Pri tom mora rad naših udruženja biti nadahnut težnjom, da se mišljenja snadju a nerazilaze, da nebude po onoj Ciceronovoj: »Cum permulta legibus praeclare essentt constituta, ea pleraque juris consul-torum ingeniis corrupta ac depravata sunt.« Dr. A. Badaj, predsjednik Stola sedmorice odd. A. II. Da! Oni so najprikladnejše in najuspešnejše sredstvo za uglobljenje in poostrenje naših razmotrivanj, za temeljito in vsestransko pretresanje naših spornih vprašanj in za popresojo in popolnitev našega zakonodavstva. Nikjer ne utegnemo prakse in teorije tesneje spojiti kakor na pravniških shodih. Nikoli ne uveljavljamo svojih nazorov svobodneje in krep-keje in obenem tudi oprezneje in preudarneje kakor pred svojimi strokovnimi in poklicnimi tovariši. Bolj kakor tiskana izvajanja vplivajo na nas ustna predavanja in pretiresanja. Kakor bele vrane so redki pravniki, ki gojijo pravno vedo zgolj iz ljubezni do nje in brez sebičnih stremljenj. Tem In onim, ki jim je pravna veda smoter in izvir življenjskih potrebščin, nudijo pravniški shodi spodbujo na čim plodnejše obdelovanje njihove stroke in na čim hitrejšo dosego njihovih So !i nam potrebni pravniški shodi? 189 ciljev. Ko se bavimo s pravno vedo v svojo zabavo ali ob vršenju svojega poklica v zadoščenje tujih interesov, razmo-trivamo zadevna pravna vprašanja le toliko, da rešimo nalogo, ki smo si jo izbrali sami ali pa da izvršimo določen posel, ki nam ga nalaga naš poklic. Morebitna drugačna pravniška na-ziranja nas ne brigajo. Merodajno nam je le naše osebno mnenje. Povsem različno je naše ravnanje na pravniških shodih. Ne gre nam nepogojno za takojšnje končnoveljavno rešenje pravniških vprašanj. Pripravljamo marveč le podlago za čim pravilnejše in pravičnejše rešenje. Na pobudo posameznika utegnemo sodelovati vsi udeležniki shoda v isto svirho. Nimamo nobenega sebičnega smotra, tuji interesi nas ne motijo, služimo zgolj znanosti. Ko ima vsaka glava svojo pamet, raz-matra in razlaga vsakdo po svoje zadevni predmet ter pobija morebitno drugačno mnenje svojih protivnikov. Iz takih medsebojnih razgovorov se rodi naposled vsestranski utemeljeno trdno rešenje večine udeležnikov, ki je smatrano za načelo ob poznejšem reševanju sličnih pravnih vprašanj v praksi ali zakonodaji. Tako so si pomagali pravniki vedno od nekdaj sem. Zamotana ali posebno važna pravna vprašanja so razmotrivali ponovno pismeno v svojih strokovnih listih ali ustno na posebnih shodih; prav tako so presojali in razlagali nove zakone in predloge nanje. Vemo, da so najboljši in najpravičnejši zakoni baš oni, ki so plod skupnih posvetovanj znanstvenikov in praktičnih pravnikov. Zakoni in njih prava uporaba pa so krona vsega pravniškega delovanja. Neprisiljeni pravniški shodi so v navadi šele kratko dobo. Nemci jih prirejajo redno vsako leto in dosegajo prav lepe uspehe. Na svoja prva dva pravniška shoda, lanski beograjski in predlanski zagrebški, smemo biti ponosni. Uspela sta nepričakovano dobro. Gotovo ne zaostane ni letošnji ljubljanski. Na nadaljevanje takih shodov nas spodbujajo njih uspehi: neskončno zmedene in vseskozi neurejene razmere v naši mladi državi pa nas kar silijo, da jih pridno in čim pogosteje prirejamo. Naša uprava poka na vseh koncih in krajilf. Nimamo nobenega dobrega edinstvenega zakona, pač pa v vsaki pokrajini obilico slabih zakonov, ki niso več uporabni v naši dobi. Ob neodložni gradbi novih edinstvenih zakonov moramo so- 190 So li nam potrebni pravniški shodi? delovati v prvi vrsti mi pravniki in pripraviti poklicanim zako-nodavcem novo snov in preizkusiti in skladno urediti že sestavljene zakonske osnvJtke. Samo ta panoga nam nudi preobsežen, skoro neizčrpljiv delokrog. Spoznanje in izkustvo, ki smo si ga nabrali v skoro osemletnem skupnem državnem življenju, nam razodeva jasno in očitno, da edinstvene zakone za celo državo morejo osnovati samo strokovnjaki iz vseh pokrajin ob skupnem sodelovanju, da bodo zakoni prikladni za precej različne razmere posameznih pokrajin in uporabni na vse državljane enako. Izvrševanje novih zakonov bo rodilo obilo različnosti, ki jo bo 'treba izravnati, morebiti celo z izpre-membo ali popolnitvijo zakonov. To bo zopet nova obsežna snov za pravniške shode. Ko so državni in državljanov življen-ski odnošaji v večnem teku kakor Jadransko morje in ustvai-jajo vedno nove razmere, bodo vedno vsako toliko časa potrebni novi zakoni v ureditev takih novih razmer. Znanstvena kritika praktičnega pravniškega delovanja ne sme nikoli usahniti; potrebna je kakor jelu sol. Takšno kritiko more vršiti najtemeljiteje in najuspešneje zbor pravnikov, ki ni vezan na nobene službene ali poklicne dolžnosti in more svobodno izražati svoje mnenje. Je pa še drug vrlo pomemben razlog, ki nujno vabi pravnike naše države, da se čim pogosteje shajajo na skupne razgovore. Na svojo nesrečo smo, dasi ene matere sinovi, živeli doslej večinoma pri neljubih mačehah, povsem ločeni drug od drugega. Ne poznamo se ne lično ne duševno, ne poznamo svojih vrlin, ne svojih napak. Tudi kratko osebno občevanje more odpraviti to nenaravno razmerje. Ko se spoznamo, se bomo medsebojno drugače ocenjevali, se bomo odkritosrčno in zaupno razgovarjali in svoje mišljenje odkrito in pogumno in nezavzeto razodevali. Priobčevali si bomo vzajemno zanimive posebnosti svojih sodeželanov in morebitne različnosti v praktični uporabi in razlagi zakonov v posameznih pokrajinah. Tako se najbrže zbližamo in najtesneje zedinimo. Da se torej v prospeh svoje vede in v blagor svoje domovine bratski snidemo vsaj enkrat vsako leto! Ivan Okretič, predsednik Stola sedmorice odd. B. Nekaj o uspehih naših kongresov. 191 Nekaj o uspehih naših kongresov. Gregor Krek. Eden glavnih ciljev kongresne misli je bil, da se pravniki osebno spoznamo, da izmenjamo v ožjem kontaktu misli o potrebnostih, ki .se pojavljajo glede prava in pravnih razmer v smeri izenačenja partikularnih zakonodavstev in da s pospeševanjem unifikacije pospešimo zavest državnega edinstva. Ni dvoma, da sta dosedanji zborovanji v pravcu zbliževanja pravnikov in pravnih nazorov vplivali zelo blagodejno. Oba kongresa sta se vršila skozinskoz v znamenju stvarnosti in bratskega razumevanja. Toda o teh nevidnih in vendar tako važnih koristih ni moči razpravljati. Čutimo jih pa le vsi ude-ležniki. Vidno merilo za presojanje vpliva naših shodov so tiste pridobitve, ki jih zapazujemo primerjajoč delovanje kongresov z dejanskim stanjem dotičnih pravnih panog pred zborovanjem in po njem. Tu menda ne grešimo: preveč, ako sklepamo: post hoc, ergo propter hoc. Še bolj prepričevalna pa bo seveda ugotovitev brezuspešnosti dosedanjih prizadevanj. Predvsem smemo ugotoviti razveseljiv, čeprav le majhen napredek v postopanju zakonodavnih in uredbodavnih či-niteljev. Ta napredek v zakonodavni tehniki bi utegnil biti večji, ako bi se zavedali vsi merodavni faktorji velike važnosti, ki jo je prisoditi nazorom, izraženim po tolikšni množini najrazličnejših, izkušenih in uglednih zastopnikov naše stroke. Vendar je vsaj več ali manj avtomatično proši-ravanje zakonov ene pokrajine na ostala pravna ozemlja vobče prestalo. Velikim in posebno znamenitim zakonom (ko-difikacijam) se v zadnjem času pridevajo motivi, ki se tiskajo z načrti vred in pošiljajo strokovnim organizacijam v oceno. V knjigotržtvu pa teh tiskanih elaboratov na žalost še zmerom ni dobiti. S tem se onemogoča zlasti inozemskim pravnikom, ki se zanimajo za naše zakonodavstvo in bi ga s svojimi kritičnimi opazkami gotovo pospeševali, da se spoznajo z našimi legislativnimi proizvodi. Mnogo premalo se še sedaj upoštevajo pravniki nekaterih pravnih področij. Tako še nimajo 192 Nekaj o uspehih naših kongresov. Bosna in Hercegovina, bivše ogrsko ozemlje in Črna gora niti sedaj svojega zastopnika v beograjskih legislativnih komisijah. Priporočati bi bilo, da bi bili zastopani tudi v Stalnem Zakonodavnem Svetu vsaj po ekspertih, dokler se prvotna sestava članov ne more izpremeniti. Malo razveseljiva je tudi prezirljivost večine ministrstev, ki se niti najmanj ne ozirajo na predpise uredbe od 14. decembra 1919, SI. N. 168, čeprav je postala zakon (pr. moje Orundsatze d. Verfassungs-rechts, 8, op. 1). Glede razglasitve zakonov pa je zabeležiti preobrat na bolje v toliko, da izhajajo zakoni in uredbe v priročnejši obliki kot priloga »Službenih Novin«. Nujno bi bilo želeti, da bi se ta priloga popolnoma ločila od ostalega glavnega (za pravnika pa postranskega) dela, se posebej prodajala in glede nje razpisoval samostojen abonement. Le s tem bi se omogočalo naročevanje tudi poedincem, ki zanje druge objave »Službenih Novin« nimajo nikakšnega interesa. Ta način izdajanja nikakor ne bi gmotno oškodoval državne tiskarne, marveč bi bil zanjo naravnost dobičkanosen. Indeks k prilogi sedaj izhaja. Vendar bi bilo želeti, da se ureja po materijah (ne po ministrskih resortih), zlasti pa, da se dodaje tudi skrbno sestavljeno alfabetično kazalo, ki je osobito z ozi-rom na nesrečni običaj uvrščavanja heterogenih določb v finančne zakone neobhodno potrebno. Po prvem (pripravljalnem) zboru in istotako publicistično opetovano grajana navada, da določajo zakoni prekratek vakacijski rok ali da stopijo celo že z razglasitvijo v veljavo, še vedno ni odpravljena. Tako je bil na pr. zamotani tiskovni zakon, ki dela našim teoretikom in praktikom še sedaj obilo preglavic, razglašen brez vakacije. Kaj takega bi se ne smelo več zgoditi, če naj ne trpita občutno škodo pravna sigurnost in pravično sodstvo. Zakon o pravni pomoči v državi, kakor ga je prvi zbor priporočal, navzlic nujnosti še do danes ni izdan. Vendar ustrezajo sodišča čim dalje bolj dotičnim zaprosilom po načelih, ki jih je ustanovil kongres. Res da ravnajo v neka terih pravnih ozemljih po receptu: Festina lente mesto po pravilu Bis dat, qui cito dat. Da se pojavlja v praksi še precej drugih nedostatkov in se zlasti izvršbe neredko obrezuspešu- Nekaj o uspehih naših kongresov. 193 jejo vsled netočnega postopanja ali celo pasivne resistence izvršilnih oblastev, to čutimo zlasti mi. V tem pogledu bi bilo treba pouka in strogih navodil predvsem policijskim obiastvom (občinam), ki so na srbijanskem ozemlju pristojna za izvedbo eksekucije. V zadevi zakona o prisilni poravnavi se je postopalo naravnost s preziranjem sklepov 1. kongresa. S famoznim čl. 89 budžetnega provizorija od 31. marca 1925 je bil ta zakon, ki je bil komaj stopil v život, povsem ukinjen. Ta nepremišljeni korak obžalujejo sedaj celo oni krogi, ki jim ta zakon ni bil všeč in ki so smatrali, da ima tehtne hibe, ki vplivajo v poedinih slučajih neugodno na gospodarstvo in na dolžnikovo moralo. Zakon je bil v istini potreben popravil zlasti v pogledu pogojev poravnave, skrajšanja in pocenjeva-nja postopka, poravnalne kvote itd. Ali jedro je bilo zdravo. In to je z vso jasnostjo izrekel tudi 1. zbor. V drugih državah so poravnalni postopek obdržali, a primerno izboljšali. Želeti bi bilo, da poslušajo merodavni činitelji vsaj sedaj po nesrečni razveljavi nasvete kongresa in zahteve naših in inozemskih trgovcev, ki se rajši poravnajo z 42%, kakor da čakajo leta in leta na konkurzno kvoto 7'/2% ali da celo gle-1 dajo, kako požirajo in končno požrejo neprimerno visoki stroški vso stečajno imovino do zadnjega dinarja. Osnutki zakonov o sodnikih in o odvetnikih še do danes niso uzakonjeni. Glede prvega zakona pravim: Hvala Bogu! Poslednji načrt je potreben temeljite predelave. Razen tega je vendarle v zvezi z organizacijo sodišč, a do-tični zakonski načrt prav tako ni goden za uzakonitev (pr. mojo Organizacijo sodišč, passim). Glede zakona o odvetnikih ta junktim ni podan v isti meri. Načrt je dober in bi sw dal morda uzakoniti ne glede na prej omenjena zakona. Načrt zakona o sodnikih pa bi se moral izdatno popraviti, načrt zakona o ustroju sodišč še enkrat pregledati, a to ne izključno po pravnikih centrale, temveč s sodelovanjem po pokrajinah primerno izbranih delegatov privatnopravnega in kazenskopravnega odseka Stalnega Zakonodavnega Sveta. Šele po takšni dokončni redakciji bo zlasti načrt sodniškega zakona pripraven za predložitev skupčini. Organizacija sodišč 194 Nekaj o uspehih naših kongresov pa je v tako tesni zvezi s civilnim in kazenskim postopkom, da se naj dotični uzakoni šele tedaj, ko bosta tudi načrta postopkov zrela, da se predložita skupščini. Rezultati drugega zborovanja (prvega rednega kongresa) so deloma sami na sebi manj določni in eksaktni in imajo za predmet večinoma vprašanja, ki prihajajo v poštev de lege ferenda šele v daljši bodočnosti. To velja tudi za problem udeležbe laikov pri kazenskem sodstvu, ker se je načrt kazenskega po-stopnika izognil temu problemu. A tudi kongres tega problema ni rešil, vsaj ne v formulaciji dotične resolucije. Vendar se je izrekla večina zoper vsakršno vrsto porote ali skabin-stva. Politična signatura tega predmeta bi po mojem mnenju ne bila ovirala, da izreče zbor svoje mnenje jasno in določno. Opasno se mi zdi, ako označuje pravnik sam predmet, ki gre v njegovo stroko, kot politično vprašanje skoraj na način, kakor bi hotel izreči svojo nepristojnost. Politika — ne vselej čedna — se pri nas itak preveč vmešava v zadeve, ki bi ji morale biti nedostopne. Nedoločnost resolucije je obžalovati, ker sta sedaj vlada in zakonodajalec brez vsakršne direktive s strani strokovnjakov. Prav tako nedoločno se je kongres izrazil tudi o vprašanju neomejene dopustnosti pričevanja v civilnem postopku. Resolucija sama pa je po mojem mnenju naravnost protislovna. Čim je zahteval kongres, da se naslanja novi postopek na načelo svobodne ocene dokazov, se je moral logično odločiti tudi za načeloma neomejeno pripustitev svedokov. Dovoliti dokazovanje po svedokih samo v malotnih stvareh, kakor se namerava, ne pomeni samo napraviti izjemo od principa svobodne dokazne ocene, marveč je istovetno z zavrnitvijo tega principa, hkratu pa tudi z rušenjem Kleinove koncepcije. Nesrečna stilizacija sklepa je tudi že imela neprijetno posledico, da je ministrstvo za pravosodje v načrt civilnega postopka uvrstilo določbo, ki hoče premostiti dvoje nepremostljivih stališč in ki je vsled tega do cela nesprejemljiva. Slednja dva slučaja nas svarita pred takšnimi resolucijami. Kongres naj izreče v bodoče svoje mnenje točno in Nekaj o uspehih naših kongresov. 195 nedvcimljivo: če ne gre drugače, z večino glasov. Glede načelnih vprašanj so kompromisi nemogoči. Aut, aut! Vozel je treba presekati. Ako pa pride zbor do zaključka, da stvar še ni dovolj pojasnjena, naj odloži sklepanje do prihodnjega kongresa, a naj pri tem tega v nobenem pogledu ne veže, marveč naj mu pusti v vsakem oziru proste roke. Sklepi o nasledstvu v zadružnem pravu doslej še niso izvedeni. Zaželjena ustanovitev novih zadrug ostane pač na papirju celo tedaj, ako bi dobili zakon, ki zadruge favorizira. Zadruga umira. Člani, zlasti moškega spola izstopajo če dalje bolj iz domačijske zveze in zapuščajo domačo grudo, da si iščejo drugod udejstvovanja in kruha. Ako kedaj, velja v dobi denarnega gospodarstva Schillerjeva: Der Mann muss hinaus ins feindliche Leben itd. V dobi komerci-jalizacije in industrijalizacije ni več tal za primitivno, le na-turalnemu gospodarstvu prikrojeno vegetiranje celokupnega članstva zadruge na skupni zemlji. Pogubno razkosanje malih kmetskih domačij se da preprečiti tudi na druge, modernemu pojmovanju ustrezajoče načine, tako z zakoni, kakor s pogodbami. Ta cilj ne bi smel biti povod za privilegovanje odmirajoče ustanove. Res je škoda teh starodavnih, patrijarhal-nih odnošajev, ki so delu našega naroda še sedaj pri srcu. Zato naj ostanejo, kjer so še za zdravo življenje sposobni. Ali borba za obstanek se ne meni za idile in sentimentalnosti. Kdor ne koraka s časom, tega njega kolesa stro. Tok naravnega razvoja bo tudi silnejši nego resolucija in morebitni zakon. Kar se pa tiče že obstoječih zadrug, bi gotovo ne bilo zadržka, da se proširi hrv.-slavonski zakon mutatis mu-tandis na Bosno in Hercegovino, kjer pogrešajo zakonsko ureditev. Tudi izenačitev moškega in ženskega potomstva v n a s 1 e d n e m pravu je eno najkočljivejših, globoko v vobičajeno pojmovanje segajočih vprašanj, ki ga ne bo zlahka zmagati v obče zadovoljstvo. Zopet so trčili dija-metralni nazori drug ob drugega. Tem razveseljivejši je izid razprave: enakost spolov glede zakonskega dednega nasledstva, ki nikakor ni na poti singularni ureditvi nasledovanja v rustikalna posestva po posebnih zakonih, pri čemer je bila 196 Nekaj o uspehih naših kongresov. prav umestna opozoritev na v Sloveniji udomačene, razkosanje zemljišč preprečujoče izročilne (prevzemne) pogodbe. Ta resolucija pomeni očiten napredek v smeri proti zapadu. Ako bi obveljal argument nasprotnikov, ki je po njem ta kulturni nazor v nasprotju k pojmovanju velikega dela našega naroda, tedaj bi vsak napredek vobče bil izključen. Poziv na narod nas ne sme prestrašiti. »Narod«, ki ga kličejo nazad-njaki navadno na pomoč, kadar jim nedostaje argumentov za njihovo narodu kvarno početje, nikakor ni narod. Kar imenujejo »narod«, to je le tista nevedna topa masa, ki nima svojih misli, a sledi slepo svojim voditeljem, vse eno, ali so napredni ali konservativni. Ta masa ne more v kulturnih vprašanjih nikdar biti merodajna. Nanjo se je treba ozirati le toliko, da se ji nove ustanove ne vsiljujejo, temveč da se pripravljajo pota k asimilaciji novim razmeram s primernim poukom, da se vodi ljudstvo polagoma do zaželjenega cilja. Tak pripravljalni korak je storil prvi kongres kot v tem vprašanju najkompetentnejši reprezentant duševne aristokracije. Bilanca dosedanjih našiih shodov torej nikakor ni pasivna. Ne glede na to. da smo se drug drugega spoznali, da so se pravniki poedinih plemen naučili spoštovati osobita svojstva ostalih plemen, je zabeležiti tudi nekaj vidnih plodov. Toda setvi je pustiti več časa, da dozori. Pospešitev dozorevanja pa ni toliko v naših rokah, kakor v rokah tistih, ki naj prevedejo izražene misli v prakso, predvsem vlade in skupščine. Tema činiteljema treba vselej znova polagati na srce, da upoštevata nasvete čimprej in čim točneje. Le če se to zgodi, ima institucija kongresa, ki zasleduje eminentno praktične svrhe, upravičenost obstoja. Končno pa ne moremo zatajiti, da nas že to navdaja z zadovoljstvom, da ni ostalo pri golih načrtih in besedah. Letos se snidemo tekom treh let že v tretjič, in vsakokrat so se našli požrtvovalni in odlični možje, ki so shode temeljito pripravljali zlasti tudi v smeri na diskusijo stavljenih problemov, in ugledni pravniki, ki so radi prevzeli referate in ki to svojo nalogo izčrpno rešavajo. Ideja ni bila torej nikak »ogenjček sena«, ki, kakor pri nas marsikatera dobra misel, brzo vzplameni, a še hitreje ugasne. Kongres pravnika i naše zakonodavsr.vo. 197 Nasprotno: naša nada je utemeljena, da bo to trajna luč, stalno svetilo, ki naj sveti in naj kaže pot našemu zakono-davstvu, naši doktrini in praksi! U oči druge glavne skupštine Kongresa Pravnika Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca bit če dobiro, pa čak i potrebno, da se ispita, koliko je rad Kongresa imao dosad stvar-nog uspjeha obzirom na onu od njegovih svrha, koja je u s'-u 1. Statuta opisana ovim riječima: »... i da sudjeluju u pripravljanju razboritoga zakono-davstva Kraljevine na svim područjima prava, i to bilo tako da upozore na mane zakona, što su več na snazi, i na sredstva, kako bi se one mogle otstraniti, bilo opet tako da davaju inicijativu za izdavanje novih zakona za cijelu Kraljevinu, stavljajuči za njih več gotove konkretne predloge.« Još ljepše, još jasnije, još zornije no što to može suhoparna stilizacija statuta, opisao je istu svrhu Dr. Majaron na prvome Zboru Pravnika u Zagrebu g. 1924. ovim riječima: »Potrebna je višja tribuna za sve pravnike države zajedno, tribuna na kojoj bi se sa višjeg i opčeg giedišta ras-pravljalo o pravnim problemima i na kojoj bi se stvarala »communis opinio« za pravne reforme — s 10 ž a n apel na zakonodavne faktore da se otstrani ono što je loše a dobro, da se nadomjesti boljim.« Kongres je raspravljao, Kongres je apelirao, Kongres je upozoravao na mane i na sredstva, Kongres je davao inicijativu, Kongres je stavljao konkretne predloge — ali sve to s kafcvim i kolikim uspjehom? Eto, to je pitanje na koje želimo i moramo odgovoriti! Idimo redom! Več na prvome Zboru pravnika ovi na usta referenata Dra. Arandjeloviča i Dra. Dolenca upozoruju na brojne mane Kongres pravnika i naše zakonodavstvo. Dr. Ivo Politeo, odvjetnik u Zagrebu. 198 Kongres pravnika i naše zakonoduvstvi.. zakon o davne tehnike kod nas, i Zbor se potpuno sa-glašava s njihovim predlozima za usavr-,enje zakonodavne tehnike. — Premda je mnoge od tih predloga bilo vrlo lako provesti, ipak je naša zakonodavna tehnika proslijedila i dalje svojim lošim i krivim putem. Na istome zboru dr. Janko Babnik, nz saradnju Dra. Ja-mčije Jovanoviča i Dra. Milana Majera, donaša gotov predlog zakonske osnove o p r a v n o j o o m o j i u državi. Osnova je besprikorna, kratka, vrlo lako provediva — pa ipak: Pa ipak ne samo da nije postala zakonom, nego nijedna od naših brojnih vlada nije ju još usvojila ni predložila Na-rodnoj Skupštini! A praksa opet mjesiimice još jačc griješi protiv principa koje je zbor jednoglasno prihvatio sa samom osnovom i povodom debate o njoj. Vrlo aktualno pitanje — prinudna nagoda izvan stečaja — bilo je takodjer raspravljeno na prvom Zboru pravnika. Kolikogod se raziilazila mišljenja učesnika o tome institutu, ipak se svi složiše u jednome: u tome, da vanste-čajnu prinudnu nagodu kao načelno korisnu ustanovu treba održati, doduše uz reformu zakona, koji ju je doveo u život. Ali što vidimo? Vidimo ne reformu, več s t a v 1 j a n j e izvan snage čitavog zakona. Institut, priznat po svim pravnicima i po večini privrednog svijeta kao koristan i potreban — več se za par meseci, kao uprkos onoj rezoluciji, ukid a! Čini dojam prividnog uspjeha to, što je osnova o d -vjetničkog zaklona — koji se takodjer nalazio na dnevnome redu prvoga Zbora pravnika g. 1924 — konačno redigovana i predložena zakonodavnome odboru. No to je samo prividno. Kad se predlog osnove pomnije analizuje, vidjet če se da je ona usvojila tek manji dio korektura, koje je Zbor bio preporučio na temelju referata Dra. Mil. Škerlja. (In parenthesi primječujem, da je Zbor s Kongresom dao ipak potstreka da se mobilizuju sve one ostale sile, koje su doprinijele tome da predlog osnove zakona o advokatima dojde pred Narodnu Skupštinu.) Lanjska glavna skupština Kongresa u Beogradu ostavila je, doduše, riješenje nekih pitanja in suspenso, ali se zato opet o nekima — kao npr. o zadružnome i nasljednome pravu Kongres pravnika i naše zakonodavstvo 199 — izrazila vrlo pozitivno i konkretno. Ipak, sav taj njezin rad nije našao nikakva odjeka u našemu zakonodavstvu. 1 tako, uporedjujuči točku po točku djelovanja Kongresa resp. Zbora pravnika s utjecajem, što bi ga on imao vršiti na naše zakonodavstvo, vidimo da je taj u^tjecaj skoro nikakav i da pače zakonodavni faktori, kad se iznimno pokažu aktivni, donose odluke upravo protivne zahtjevima cjelokupnosti naših pravnika. Kraj takvog stanja stvari čovjek i najbolje volje i najsklonije vjere mora da postane vrlo skeptičan prema riječima ministra g. Uzunoviča, kojima je lani otvorio skupštinu Kongresa u Beogradu. »Uveren sam — reče tadanji zastupnik ministra pravde a današnji ministar predsjednik — da Kraljevska vlada prati s pažnjom Vaš rad od začetka delanja Pravničkoga društva do sada a prati ga i danas. Kraljevska vlada uverava vas da če znati ceniti vaš rad na konsolidaciji pravnih odnosa i naše zemlje uopšte.« Sile jednoga čovjeka, pisca ovakvog kritičkog pregleda, ne dostaju da učine više no da konstatuju ovakav neuspjeh Kongresa obzirom na citovanu njegovu svrhu. Da se tim ne-uspjesima predusretne da se uzmogne faktično ostvariti sve svrhe kongresa u njihovoj potpunosti — tome su potrebne udružene sile ne samo svih pravnika, več eventualno i svih ili bar večine državljana. Ipak, Kongres uprkos tome ne gubi svoj raison d'etre; ipak Kongres nesmije u svorne radu zastati ili malaksati, jer bi to značilo — medju ostalim — i ispad iz onog udruženja sila, slabljenje tih sila samih. A jer je i vlada (po kralju) zakonodavni faktor, izrekao bih na koncu jednu zelju: da bar oni njezini članovi, koji so proistekli iz pravničkog stališa, ostanu i na vlasti pravnici, da u svojim djelima ostanu dosljedni pravnim principima, koje Kongres pravnika ima da promiče u teoriji, ali — za p r a k s u. Kad bi se bar ta želja okvarila, nestalo bi, uvjeren sam, razloga da se o Kongresu onako piše. kako sam ovdje, nažalost, bio prisiljen učiniti. 200 Poglobitev akademskega pouka o kazenskem rravu. Poglobitev akademskega pouka o kazenskem pravu. Prof. Metod Dolenc (Ljubljana). I. Novi časi, nove potrebe. Ko smo pravniki pred. 30 in več leti študirali na tujih vseučiliščih — bilo nas je na Dunaju več tisoč slušateljev juristov —, učili so nas sloveči profesorji svojih teorij, ali izven predavalnic nam ni nudil nihče stika s prakso. Velika zasluga preobrata k pravilnejšemu pojmovanju akademskega pouka, in to baš v dobi, ko se je vse vprek očitalo sodnikom, da so odtujeni od sveta, gre pokojnemu Hansu Grossu, vseučiliščnemu profesorju, nazadnje v Gradcu. Spravil je vsa izkustva o tehniki kazenskega sodsltva v znanstveni sistem kriminalistike; nazval jo je objektivno, kolikor se peča z izsledovanjem in ugotovitvami stvarnih dokazov (realij), subjektivno pa, kolikor obsega ogromno snov o vseh duševnih pojavih, ki pridejo v poštev kot vzroki zločinov in ponašanja zločincev, kot činitelji pri pobijanju zločinov, bodisi da gre za dokazovanja s pričami in izvedenci, bodisi da gre za razsojevanje o krivdi in kazni po učenih ali lajiških sodnikih. Danes je znanstvena zasnova Hansa Grossa razrastla v mogočno drevo. Imamo že posebne panoge-posestrime kriminalno biologijo t. j. nauk o telesnih in duševnih individualnih lastnostih zločincev, in posebno preiskovalno vedo, ki se deli v psihologijo zasliševanja in v d o k a z o Iv a 1 n o tehnologijo. Za mislečega mladega slušatelja, ki resno stremi, da postane sodnik, odvetnik, notar, upravni uradnik i. si., morala bi biti predavanja o objektivni 'in subjektivni kriminalistiki vrlo zanimiva. Kako pa je stvar v praksi? Seminarske vaje iz kazenskega prava so dobro posečane in očividno izpolnjujejo svojo zadačo. Na drugi strani pa vidimo, ako se ne oziramo na častne izjeme, da se slušatelji pač vpisujejo v kriminalistična specijalna predavanja, posečajo jih pa le toliko, da dobe potrdilo vpisa in frekvence. Tu je čisto jasno, da vsi tisti, ki si hočejo čimprej priboriti izpričevala o napravljenih izpitih, Poglobitev akademskega pouka o kazenskerr pravu. 201 morda tudi doktorat, ne smatrajo za potrebno, prisostvovati označenim predavanjem, češ da utegnejo porabiti tisti čas za ponavljanje drugih predmetov. Saj predmet kriminalistike, ni obligaten, niti se ne izprašuje pri izpitih. In vendar je zabeležiti dejstvo, da se slušatelji prav pridno in z veliko vnemo udeležujejo znanstvenih ekskurzij v jetnišnice, kaznilnice, vzgojevališča, policijski muzej in da naravnost silijo v sodne dvorane, ko gre za obisk porotne ali druge razprave pod vodstvom akademskega učitelja. Praksa miče, gola teorija se omalovažuje. To si treba dobro zapomniti. Pri nas v Ljubljani bi se utegnilo več doseči v praktični smeri, ako bi se budžetne postavke glede potrebnih kreditov za znanstvene ekskurzije dotirale tako, kakor bi bilo želeti, in ako bi se utegnil oživotvoriti resničen kriminalistični institut. Na vseučilišču v Ljubljani vegetira kriminalnopravni seminar, ker nima kreditov za potrebne znanstvene pripomočke, niti pravega prostora, niti zadostne opreme. Na ta seminar pa je prislonjen takozvani kriminalistični institut, ki je seveda še v embrionalnem stanju. Imamo pač nekaj cepin človeških glav iz težkih kriminalnih primerov, nekaj stotin pušk, samokresov, bodal i. t. d., tudi nekaj fotografij in narisov. Vse to pa mora ležati znanstveno neobdelano, ker ni potrebnih moči, niti prostora, niti omar, še manj pa aparatov za znanstveno izkoriščanje teh predmetov. Kdaj se bodo razmere premenile na bolje, to je odvisno le od uvidevnosti čini-teljev, ki razpolagajo z državnim denarjem. O dobri volji naše fakultete ni dvoma. Tudi sodišča le zelo nerado pošiljajo corpora delicti kriminalističnemu institutu, dasi je to predpisano z naredbo ju-stične uprave. Boje se pač — pisarij! — To bi bilo nekako sedanje Stanje našega vseučilišča. Na drugih pravnih fakultetah naše kraljevine so razmere po priliki enake. Pred1 dvema letoma se je porodila misel, da naj se zasnuje in bogato opremi centralizirani policijski muzej v Beograd% menda nekako tako, kakor svetovno znani Draždanski policijski muzej. Čisto prav! Toda od tistega policijskega muzeja bi imeli le beograjski kriminalisti hasek", gotovo pa ne slušatelji na pravnih fakultetah izven 14 202 Poglobitev akademskega pouka o kaziiiskem pravu. Beograda, kakor tudi ne policijski organi v provinciji. Seveda se da centralizirati nekaj zelo važnih funkcij kriminalističnega instituta, n. pr. kemične analize, preizkus madežev od krvi ali moškega semena, daktiloskopični odltiski in slično. Ali izven teh praktičnih svrh ostane mrtev ves drugi materiial za vse druge pokrajine, zlasti glede akademskega pouka. II. Kako je izven kraljevine? Nočem izvajati posameznih svojih izkustev o priliki lanskega znanstvenega obiska nekoliko univerz v češkoslovaški, avstrijski in nemški republiki. To prihranim za drugo priliko. Dejstvo pa naj pribijem, da se tam polaga vseskozi vejiko več važnosti na poglobitev akademskega kazenskega pouka, kakor pri nas s tem, da seznanjajo slušatelje s problemi praktičnega kazenskega pravosod-stva. Kot skrajno levo krilo v tem pogledu bi označil vseučilišči v Gradcu in na Dunaju, ki sta si ustvarili vsaka svoj poseben kriminologični seminar. Tu se vrše, da poudarim najznačilnejšo stran, že demonstracije na bolnikih iz umobolnic pa tudi kaznencih iz kaznilnic; slušatelji jih smejo s a mi i e k s p 1 o r i r a t i. Ta najnovejša metoda akademskega pouka vzbuja gotovo mnogo interesa pri slušateljih, ali zdi mi se povsem razumljivo, da s takimi skrajnimi izrastki akademskega pouka večina učiteljev kazenskega prava na shodu kriminalistov v Inomostu dne 10. septembra 1925 ni soglašala. Podrobnosti namenoma ne navajam, mislim pa, da sem iz osebnega razgovora z akademskimi učitelji zlasti v Nemčiji prav posnel splošno naziranje, da so dunajsko-graške reforme pretirane, dasi imajo tudi v Nemčiji, n. pr. v Lipsiji. že zelo napreden kriminalistični institut. Ne sme se prezreti, da bi po poti takih pretiranih metod utegnilo priti tudi pri seminarjih drugih disciplin do enakih pojavov in vseučilišča, ki naj bodo predvsem torišče za pridobivanje teoretične podlage znanosti, bi postala na vse zadnje banalne po-skuševalnice več ali manj senzačnega eksperimentiranja. Sicer pa tudi ne more biti dvomno, da osebe, s katerimi se eksperimentira, nikakor nimajo dolžnosti, staviti se zvedavim mladim ljudem na voljo; ako se stavijo, imajo pri tem svoje namene, cesto pač tudi te, da si pribavljajo sami zabave s tem, da se pozabavajo z eksperimentaitorji. Poglobitev akademskega pouka o kazenskem pravu. 203 III. Srednja pot, najboljša pot. S prakso treba slušatelje seznanjati. Pri seminarskih vajah s teoretičnimi problema, izvedenimi na primerih žive prakse, na podlagi uradnih aktov ali zanesljivih časnikarskih poročil. V kriminalističnem institutu naj se jim da znanstvena podlaga za pravo razumevanje, kako je dokaze izslediti in jih obvarovati za sodno porabo. Psihologija o dokaznih podlagah še davno ni spisana; treba jo bo šele polagoma zgraditi. Slušateljem treba dejansko predočitt različno dokazno moč s sledovi prstov, nog, obutve, učinkov strelov, ubodov, velikanski razmah fotografiranja, pomen ber-tilonaže in daktiloskopije. V kriminalističnem institutu bi bilo treba slušateljem na primeren način praktično pokazati ugotavljanje provenience krvi, obdukcije, kemične analize itd. Tudi diagnostika dejanskega stanu (Tatbestandsdiagnostik) bi se dala v kriminalističnem institutu izvajati in reducirati na pravo, za praktične kriminaliste pač majhno vrednost. Pri vsem tem bi bilo pač nujno potrebno, da sodelujeta v najožjem stiku profesor kazenskega prava in sodne medicine, eventualno tudi kemije, zlasti tehnologične. Nujno bi bilo treba, da se ustanove na vseh naših pravnih fakultetah posebne stolice za sodno medicino in sorodne discipline. Izven že gori označenih eksperimentov pa ne bi priporočal nobenih osebnih aktivnih stikov slušateljev z živim človeškim materijalom. Le pasivno sodelovanje v tem pogledu, da se jim razkaže ustroj in praktično funkcijoniiranje raznih tipov sodišč, jetnišnice, kaznilnice, vzgojevališč za zanemarjeno deco in mladostnike, prisilnih delavnic, to naj bi izpopolnjevalo in nazorno podpiralo pouk v teoretičnih predmetih, seveda vedno le pod vodstvom akademskih učiteljev. Ti naj bi odpirali slušateljem široke poglede v študij vzrokov in učinkov trojne kuge, ki mori človeštvo: alkohol, prostitucija in tuberkuloza. Dalje pa bi bilo enako potrebno, da si pod strokovnja-škim vodstvom slušatelji ogledajo obrate v tiskarni, banki, zadrugi, hranilnici, špediciji, rudniku in slično. Za praktično razumevanje deliktov, ki se pripete v takih obratih, utegne biti to mladim juristom za vse njihovo življenje velikanske koristi. Spominjam se, kako mučno mi je bilo. ko mi je bilo 14* 204 Pravni ustroj Britanskega imperija. mlademu preiskovalnemu sodniku naloženo, da izvršim preiskavo precej velike posojilnice, ki so jo uradno zaprli, ker je njen tajnik poneveril, in da jo izročim zopet normalnemu prometu. Predno sem šel na lice mesta, sem se moral poučiti v domačem enakem zavodu na sedežu sodišča o obratu od prvega do zadnjega koraka, šele potem sem se smel nadejati, da me bodo sodni izvedenci morali upoštevati kot — preiskovalnega sodnika. IV. O priliki drugega pravniškega kongresa v Ljubljani naj bi se vsi akademski učitelji vseh naših pravnih fakultet sestali in posvetovali o korakih, ki so potrebni v svrho poglobitve akademskega pouka o kazenskem pravu. Morebiti bi dale gori očrtane misli podlago za debato o smernicah, ki bi jih bilo treba vladi predložiti, da se vpišejo v uredbe za pravne fakultete, ki morajo iziti takoj za novim edinstvenim vseučiliškim zakonom. Vlada pa naj bi z vsemi močmi stremila za tem, da bo dobra volja akademskih učiteljev rodila pozitivne uspehe pri našem naraščaju za praktične pravniške poklice. Predvsem bi morala preskrbeti posebne štipendije, ki bi mladim kriminalistom omogočevale proučevanje kriminalne biologije in preiskovalne vede na slovečih inozemskih institutih, kajti treba bo misliti na posebne stranske stolice za kriminalno biologijo in preiskovalno vedo, če nočemo zaostajati za inozemskimi vseučilišči. Zelo bi bilo tudi umestno, da se zainteresira za poglobitev akademskega študija kazenskega prava kongres pravnikov naše kraljevine sam, pač na ta način, da bi se stavilo to vprašanje na dnevni red enega izmed bodočih zborovanj. ^^^^ Pravni ustroj Britanskega imperija.1 Univ. prof. dr. Leonid Pitamic. Ustroj te države se ne da tolmačiti po nobeni pripoznani splošni obliki sestavljenih držav. Angleži sami izrecno in od- 1 Ta razprava ie vzeta iz poglavja o sestavljenih državah v knjigi »Država«, ki jo avtor pripravlja in ki bo 1. 1927 izšla v založbi Družbe Pravni ustroj Britanskega imperija. 205 ločno odklanjajo za svoj »British Empire« (ta naslov je bil internacionalno pripoznan v mirovnih pogodbah iz 1. 1919 in v paktu o Društvu narodov) ne samo katerokoli v državoslovju pripoznano obliko sestavljene države, temveč sploh vsako definitivno obliko. Ta država, ki je po teritorijalnem obsegu največja izmed vseh dosedanjih držav in v kateri živi Vi vsega človeštva, je sestavljena iz mnogobrojnih delov, ki imajo zelo različne načine vlade in uprave. Razpredelba teh enot ni lahka, ker so na raznih stopnjah lastnega vladanja (samouprave, avtonomije, self-government) in medsebojne odvisnosti; nekatere teh enot so same oblikovane kot sestavljene države. V glavnem pa lahko razločujemo v Britanskem imperiju (ne glede na protektorate in mandate) poleg materne države Velike Britanije, sestoječe sedaj iz Anglije in Škotske, domini j o n e in kolonije. Dominijoni so bivše kolonije, ki imajo svojo lastno zakonodajo in tej zakonodaji odgovorno vlado (self-government = lastna vlada). Vse druge dele pa, ki so neposredno odvisni od angleškega parlamenta in od angleške vlade v Londonu, imenujemo na splošno »kolonije«. Do srede 19. stoletja je bila Velika Britanija s svojimi kolonijami edinstvena država, vladana po parlamentu, izvoljenem na Angleškem, in po njemu odgovornem ministrstvu v Londonu. Pokazalo pa se je, da je centralizem v tej veliki, teritorijalno razkropljeni državi nemogoč. Temu je bil najboljši dokaz upor angleških kolonij v Severni Ameriki, katere so se radi davkov, ki so se njim naložili brez njihove privolitve, uprle proti svoji materni državi in ustanovile v drugi polovici 18. stoletja neodvisno severnoameriško zvezno republiko. Drugi dokaz je bil upor v Kanadi 1. 1837/38. Tu pa so nazadnje Angleži popustili in 1. 1840 ustanovili lokalno odgovorno vlado. Z ustavo iz 1. 1867, sklenjeno v obliki zakona po angleškem parlamentu, je bila Kanada ustrojena kot zvezna država, sestoječa iz »federiranih provincij« (sedaj 9); takrat je dobila Kanada neutralni naslov »dominion« namesto sv. Mohorja. Glede podrobnosti o Britanskem imperiju služi lahko knjiga »IThe Constitution, Administration and Laws of the Empire« Berriedale Keith London, 1924, in pa za najnovejše, zlasti statistične podatke »The Statesman's Year-Book<; London 1926. 206 Pravni ustroj Britanskega imperija. prvotno nameravanega naslova »kraljestvo«, ki se je opustil iz obzirnosti napram severnoameriški republiki. V A v s t r a-1 i j 'i so dobile posamezne kolonije izaporedoma odgovorfne vlade, počenši z letom 1842. Leta 1900 pa je bila z angleškim zakonom ustanovljena avstralska zvezna država (Common-wealth of Australia), ki sestoji iz 6 federiranih držav. Posamezni deli Južne Afrike so tudi (deloma po Burski vojni) dosegli vsak zase odgovorno vlado: z angleškim zakonom iz 1. 1909 so bili ti deli združeni v južnoafriško zvezo, ki se lahko smatra za edinstveno državo, sestoječo iz 4 avtonomnih provincij. Kolonija »N e w Z e a 1 a n d« (z naslovom »dominion« od 1. 1907) je izza 1. 1852, ozir. 1855, kolonija »New Foundland« izza 1. 1832, ozir. 1854 vladana, po angleškem tipu odgovorne vlade. Končno je bila 1. 1921 na južnem: Irskem ustanovljena »svobodna Irska država« (Irish Free State). V irski ustavi, ki temelji na pogodbi, sklenjeni med Veliko Britanijo in uporno Irsko, je določeno, da naj uživa ta država iste svoboščine, kakor kak dominijon, posebno pa, če ni kaj drugega določeno kakor Kanada. K irski svobodni • državi ne spada severna Irska (Ulster), ki je ostala v precej tesni zvezi z Veliko Britanijo. Dominijoni, ki imajo po angleškem vzgledu svoj parlament in svojo vlado, t. j. ministrstvo, odgovorno izvoljenemu parlamentu in po tem parlamentu volilcem (kabinetni sistem), so torej: Kanada, Avstralija (po notranji obliki sta to zvezni državi), Južna Afrika (močno decentralizirana edinstvena država), New Zealand, Nevv Foundland in I r s ka (edinstvene države). Britanski imperij pa obsega še nebroj kolonij in tudi take tvorbe, ki so na pol kolonije, na pol dominijoni; sem spada predvsem Britanska Indija, ki se razvija iz kolonij v dominijon z obsežno avtonomijo posameznih provincij. Formalna odvisnost dominijonov od Velike Britanije se Eaže v tem, da so ustave dominijonov britanski zakoni, sklenjeni po parlamentu v Londonu, v katerem dominijoni niso zastopani; ustava Nevv Foundlanda je bila celo izdana samo s kraljevo ulredbo. Zato je za /Važnejše spremembe v teh Pravni ustroj Britanskega imperija. 207 ustavah potrebna zakonodaja britanskega parlamenta ali vsaj privolitev britanske vlade. Ustava Kanade, ki je najbolj neodvisni dominijon, je bila v letih 1907, 1915 in 1916 spremenjena z britanskimi zakoni; toda Kanada sama je prosila za izdaje teh zakonov. Sprememba federalne avstralske ustave bi, ravno kar se tiče njenega federalnega značaja, potrebovala privolitve angleške vlade. Tudi sprememba južnoafriške ustave bi se morala, vsaj glede nekaterih točk, n. pr. avtonomije provincij »rezervirati«, t. j. pridržati privolitvi angleške vlade. Brez te privolitve se seveda tudi stališče angleškega guvernerja v dommijonih ne bi moglo spremeniti. Guverner je zastopnik kralja in ima napram dominijon-skemu parlamentu približno iste pravice kakor angleški kralj napram britanskemu parlamentu. »Veto« bi sicer nasprotoval, v dominijonih kakor v Angliji, kabinetnemu ali parlamentarnemu sistemu; toda guverner ima pravico rezervirati domini-jonski zakon presoji angleške vlade (kralja), ki lahko odreče svojo privolitev, dasi se to zgodi le redko. Stališče guvernerja je postalo manj važno, odkar se je v svetovni vojni razvil in potem tudi ohranil običaj, da občujejo ministrski predsedniki dominijonov neposredno z britanskim ministrskim predsednikom, in ne več s posredovanjem guvernerja in britanskega ministra za kolonije, poleg katerega je bilo 1. 1925 ustanovljeno celo posebno ministrstvo za zadeve dominijonov. Načeloma so vsi dominijonski zakoni neveljavni, ki nasprotujejo britanskim zakonom. Toda dominijoni so dosegli že tako veliko neodvisnost, da se izdajajo britanski zakoni z veljavo za dominijone le tedaj, kadar dominijoni v to izrecno privolijo ali za take zakone celo prosijo, kar je včasih potrebno za ustavne spremembe. Dominijonski zakon, s katerim se samolastno prekine zveza z Veliko Britanijo, bi pa bil pravno neveljaven, ker je ustava dominijona britanski zakon, ki se v bistvenih točkah utegne spremeniti le z britanskim zakonom. , Imperijalna, t. j. britanska kontrola se je poleg ustavnih sprememb ohranila v glavnem le glede zunanjih zadev in vojaške obrambe. Pravna kontrola se vrši v judicijalnem odboru tajnega sveta v Londonu (takozv. »Privv Council«, ki je sestavljen iz vseh, tudi bivših ministrov, raznih drugih politikov, 208 Pravni ustroj Britanskega imperija. visokih uradnikov in še drugih odličnih osebnosti). Navedeni odbor je dobil 1. 1844 kompetenco, soditi kot najvišje sodišče o sodbah kolonijalnin sodišč, ako ne bi poznejša imperijalna zakonodaja določila drugače. To pa se je zgodilo z nekaterimi prej navedenimi ustavami, ki so zelo omejevale apelacijo na tajni svet, tako da sodi sedaj tajni svet o civilnih in kazenskih zadevah le redko in le tedaj, kadar gre v sporni stvari za zelo važna načelna, zlasti za ustavna vprašanja. V Kanadi in Avstraliji je glede nekaterih zadev dana možnost, izbrati si kot končno instanco ali najvišje domače sodišče ali britanski tajni svet. Važnost judikature tajnega sveta je predvsem ta, da lahko v spornih ustavnih vprašanjih varuje prednost imperi-jalnih zakonov nad zakoni dominijonov. Glede vojske in mornarice se da v splošnem ugotoviti načelo, da so dominijoni avtonomni kar se tiče vzdrževanja miru v notranjosti in lastne lokalne obrambe ter načina vojne službe, da pa je vojaštvo in brodovje, ki ga dominijoni v časih skupne vojne po svoji volji prispevajo, pod skupnim britanskim najvišjim poveljstvom. Pravna enotnost Britanskega imperija obstoji predvsem V razmerju napram drugim državam, torej v meddržavnih od-nošajih. Diplomatsko zastopstvo je enotno in celo tam, kjer je izvestnim delom imperija dovoljeno posebno zastopstvo (Kanadi in Irski v severnoameriških Zedinjenih državah) je dominijonski zastopnik imenovan po britanskem kralju: za imenovanje je odgovorna britanska vlada, ki pa postopa po nasvetu dominijonske vlade. V tem slučaju se vidi jasno, da ima kralj v pravno zelo rahli tvorbi Britanskega imperija kljub vsem omejitvam po parlamentarnem sistemu vendar velik pomen kot simbol skupnosti in enotnosti imperija. Kralj ratificira končno tudi vse pogodbe, ki veljajo za katerikoli del britanskega imperija. Pogodbena stranka ni torej nikoli domi-nijon. dasi je pri pogajanjih sodeloval njegov zastopnik, temveč Britanski imperij, predstavljan po kralju ali njegovem zastopniku. Ne glede na to formalno pravo pa so si dominijoni pridobili tudi v zunanjih zadevah, zlasti kar se tiče pogodb, veliko samostojnost. Že proti koncu 19. stoletja se je uveljavilo načelo, Pravni ustroj Britanskega imperija. 209 da veljajo splošne trgovske pogodbe le za tiste dele Britanskega imperija, ki jih po svojih vladah izrecno pripoznajo. Velikemu pomenu in samostojnosti zlasti večjih dominijonov ustreza sedaj pravilo, da se jim morejo nalagati pogodbene obveznosti le, ako temu privolijo. Tako je n. pr. v čl. 9. pogodbe, sklenjene 16. X. 1925 v mestu L o car no med Nemčijo, Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo določeno, da bodo veljale obveze te pogodbe za britanske dominijone in za Indijo le tedaj, ako jih bodo njih vlade sprejele. Rastoči vpliv dominijonov, ne samo v zadevah njihovega razmerja napram ostalim delom britanskega imperija in drugim državam, temveč tudi v političnih zadevah celokupnega britanskega imperija, se je pokazal v dobi svetovne vojne, ko so bili zastopniki 5 dominijonov in tudi Indije povabljeni udeležiti se razprav takozv. »vojnega kabineta«. Naravna posledica je bila, da so se dominijonski zastopniki udeležili tudi mirovnih pogajanj in da so podpisali mirovne pogodbe; opolnomočeni pa so bili od britanskega kralja. Dominijoni in Indija so tudi člani Društva narodov in so zastopani s pravico samostojnega glasovanja v njegovih raznih organizacijah, ne glede na to, da je poleg njih zastopan še celokupni Britanski imperij, ki ima vrhu tega trajno mesto v svetu tega Društva. V vseh meddržavnih zadevah (izvzemši Društvo narodov) je torej Britanski imperij pravna enota, ki je predstavljena po kralju, za katerega odgovarja brit. vlada. Za zadeve Društva narodov pa je poleg te enote tudi še vsak dominijon (izvzemši New Foundland) in Indija ter izza 1. 1923 tudi svobodna Irska država zase posebna meddržavna enota; zastopnik vsake take enote je imenovan samo od svoje, t. j. domi-nijonske vlade. Nevarnosti, ki utegnejo radi tega nedvomnega protislovja pretiti enotnosti in obstoju britanskega imperija, so omiljene vsled dejstva, da vlada v Društvu narodov za sklepanje načelo soglasnosti, torej da se ne more storiti noben sklep, ako ne soglaša zastopnik Britanskega imperija. Odločilno vodstvo zunanje politike po britanskem ministrstvu pa je naravno podano zato, ker je vsled velike oddaljenosti dominijonov trajno sodelovanje njihovih vlad v skupni 210 Pravnik v finančni upravi. zunanji politiki nemogoče in ker ne bi mogli njihovi ..trajni zastopniki v Londonu z lastno odgovornostjo soodločevati; to se ne bi strinjalo s parlamentarnim sistemom, ki zahteva tesno in trajno sodelovanje odgovornih ministrov z njihovim parlamentom. Tem nedostatkom more le deloma odpomagati neka posebna institucija nenapisane ustave Britanskega imperija, to so konference, na katerih se snidejo od časa do časa zastopniki (ministrski predsedniki) Velike Britanije in vseh dominijonov v svrho razpravljanja o skupnih zadevah. Te konference, započete 1. 1887, so se najprej imenovale »kolonijalne«, od 1. 1907 pa »imperijalne«, ko so nekatere kolonije postale dominijoni. Na konferenci 1. 1911 je bila prvikrat zastopana Indija, 1. 1923 tudi svobodna irska država. Konferenca iz 1. 1917 je pripoznala, da morajo bodoče konference temeljiti na načelu samovlade, popolne avtonomije v domačih zadevah ter ravno-pravne udeležbe dominijonov in Indije v vodstvu zunanje politike, in je v svrho ureditve ustavnih razmer v okviru imperija priporočala sklicanje posebne ustavne konference po vojni. Toda konferenca iz 1. 1921 je, pripoznavajoč, da ne sega področje konference preko zadev, skupnih vsem članom, storila zelo značilni sklep, da z ozirom na ustavni razvoj izza 1. 1917 od ustavne konference ni pričakovati koristi. V tem sklepu se kaže odpornost Angležev proti ideji, zagrajati in obteževati razvoj ustavnih razmer z napisanimi pravili. Slično se da obrazložiti tudi dejstvo, da niso sklepi imperijalnih konferenc, ki imajo brezdvomno velik moralen pomen in ki so zlasti pomagali olajšati trgovski promet med deli britanskega imperija, pravno obvezni za te dele, ki morejo pozneje umakniti svojo, na konferenci dano privolitev. Pravnik v finančni upravi. Fin. delegat dr. Šavnik. I. Do približno zadnjih let minulega stoletja je bila po cehu kot a peu pres polnovredna priznana samo ena skupina finančnih juristov, t. j. pristojbinarji, ki so bili na to tudi nc malo ponosni. Poleg njih tolerari poterant še finančno-admi- Pravnik v finančni upravi. 211 nistrativni votarttje dohodarstvenih sodišč, — ali radi dela, ali le radi tega, ker so bili vredni, da so sedali z gospodi sodniki za eno mizo, ni gotovo. Najmlajši avskultant pa je z višav gledal na najstarejšega fin. svetnika, ki ni pripadal eni teh skupin. Posebno so to čutili — v ostalem 'tudi zelo maloštevilni — pravniki-direktisti, ki so bili pravi vsiljenci v svetišču. Preokret je prinesla šele davčna reforma iz leta 1896. Ne samo, ker so se od tedaj tudi v eksekutivi začela zasedati vsa važnejša mesta s pravniki in ker se je z relaltivno ugodnim napredovanjem skrbelo tako za privlačnost službe kakor za dvig družabnega prestiža njenih izvajalcev. Še mnogo bolj je pripomogla k temu juristična koncepcija zakona samega in stremljenje vrhovnega vodstva, da praksa ne samo ne skvari tega značaja, marveč ga ohrani in razvije. Imena dobrega in najboljšega znanstvenega slovesa — Bohm, Bilinski, Kaizl, Meyer — so zvezana s to renesanco. Novi duh je našel popolno razumevanje tudi pri dunajskem upravnem sodišču. Ni v zadnji vrsti zasluga baš njegove z malimi izjemami srečno inspirirane, večkrat sijajno, vedno pa lege artis utemeljene judikature, da se je nivo stalno dvigal. Ne rečem preveč, ako trdim, da so v teh razsodbah tudi že podani elementi teorije davčnega prava. Zasluga ni nič manjša, ker jo sodišče deli z odvetništvom, ki je bilo takrat edini priznani zastopnik pred tem forom in mu je s pravniško formulacijo spornih točk izdatno olajšalo delo. Moglo se je pričakovati najboljšega, zlasti odkar so se z reformo kazenskih določb zak. o oseb. davkih (novela iz leta 1914) odprle pravniškemu življu nove perspektive. Preden so se pa še prav mogli pokazati praktični uspehi, se je nit pretrgala. Prišel je polit, prevrat 1918, ž njim pa se je tudi na tem polju pojavila povse nova situacija. Ne govorim tu o potrebi, da smo morali radi emigracije tujerodnikov, ki so bili, kar ]e značilno, baš med pravniki relativno zelo mnogobrojni, v izdatni meri zopet poseči po nepravnikih. Ni bil sicer majhen udarec. Ali tega bi bili prenesli. Neprimerno važnejše pa je, da je provinca postala nositeljica pravniških tradicij, kot taka pa ni mogla ali znala prodreti. Nasprotno, izgubljala je postojanko za postojanko, in danes smo v direktni davčni službi skoro zopet 212 Pravnik v finančni upravi. tam, kjer se je delo ob reformi 1896 pričelo, dočim bi bilo treba glede pristojbinskega in dohodarstvenega prava iti še za nekaj desetletij nazaj. Stara in znamenita institucija dohodarstvenih sodišč je v razsulu, na njih mesto so stopile v najboljšem slučaju finančne direkcije, ki pa že radi svoje čisto administrativne zasedbe ne morejo veljati za polnovreden surogat onih; dober del prednosti teh sodišč je bil baš v tem, da so bila zasnovana na sodelovanju sodniškega elementa, ki je iz-ranžiran v isti meri kakor dohodarstvena sodišča sama. Nekdanjo domeno finančnih juristov, pristojbine, pa v glavnem upravljajo davčni uradi, ki v svojem statusu sploh nimajo pravnika, in vrše v tem; delokrogu tudi kazensko justico. Koliko je naša zakonodaja quoad meritum et formam prežeta s pravniškim duhom, je znana stvar. Ali, ugovarja se nam, da finančna uprava ni juridični seminar, in da je v naših financijalnih razmerah mnogo bolj važno, da so kase polne. Ko bi le bile! Ugovor pa je tako resen, da morda ni odveč, ako ga enkrat takorekoč v — seminarju obravnavamo. II. Ob vseh razlikah med javnim in privatnim gospodarstvom — razlike, ki sem jih, kolikor je zahteval specijalni tema, skušal skicirati v poslednjem iemiku našega 'Zbornika«1 — je vendar gotovo, da se tudi javno gospodarstvo tem bolj bliža svojemu idealu, čim bolj zna z minimom energije doseči maksimum efekta, z eno besedo, čim bolje se gospodari. Kolikor je efekt odvisen od štedljivosti, vztrajnosti, praktičnega pogleda in drugih človeških lastnosti, ki jih pri-neseš seboj na svet ali pa se jih zopet naučiš le pri dobrem gospodarju in v šoli življenja —> in zdi se, da je ta delež večji, kakor se običajno misli — je pravniška kvalifikacija samo-obsebi umevno čisto irelevantna. Od razmer in časa je odvisno, koliko je treba v tej zvezi omeniti ono elementarno čednost upraviteljev javnega gospodarstva, katere negativ je stavljen celo pod kazensko sankcijo in radi tega pri prav-niku-akademiku tudi moralno dvojne obsodbe vreden — od čednosti: ne kradi! Gre torej le za strokovno usposob- 1 V. letnik, str. 52 in sL Pravnik v finančni upravi. 213 ljenost. Ali tudi v tem oziru je treba priznati, da pravniki nimamo absolutne prednosti. Kolikor se tiče upravljanja domen, državnih tovarn in drugih ustanov podjetniškega značaja, je stvar evidentna. Prav tako gotovo, čeravno ne tako očitno, pa je, da n. pr. komercijalne šole in privredna praksa nudijo poleg večje orijentiranosti v konkretnih gospodarskih razmerah in potrebah tudi boljše poznavanje gospodarske tehnike, ki je finančna uprava istotako ne more pogrešati. Faktično zlasti v območju komunalnega gospodarstva vzgledi niso redki, da ljudje brez vsake pravniške izobrazbe svojo stvar prav tako dobro če ne včasih še boljše pogodijo, in ko bi državno gospodarstvo ne bilo drugega, nego velika radnja — pri nas žal ne povsem osamljeno naziranje! — bi bila v njem: vloga pravnika ako že ne čisto sekundarna — vsak podjetnik ve, kaj ima na dobrem pravnem zastopniku! — gotovo pa ne odločilna; dobro organizirano pravobraniteljstvo bi povse zadostovalo. Ali že privatni gospodar bo ceteris paribus močnejši, če je tudi pravniško izobražen. Znal si bo pomagati sam, kjer morajo drugi iskati in drago plačati svet in pomoč, in — kar ni najmanj važno — presojal bo neprimerno lažje in sigurneje vrline in slabosti gospodarske zakonodaje ter sodeloval pri reformah, če je v ostalem mož za to. Po drugi strani je ko-mercijalna izobrazba lepa in zelo koristna reč in velika opora za podjetnika, vsakdanja skušnja pa uči, da sama tudi še nI nikogar rešila, nikogar dvignila, ako mu nedostaja ostalih lastnosti dobrega gospodarja. Čas ni še tako daleč za nami, ko so bili naši najuspešnejši gospodarji od univerze prav tako oddaljeni, kakor od trgovske akademije. Ako je že s tega občega stališča zapostavljanje pravnika velika enostranost, je treba opozoriti, da se v širšem krogu državnega gospodarstva, ki obsega tudi čisto privatno gospodarsko podjetniško poslovanje države, jasno odčrtava in zavzema vedno večji obseg ožja snov t. zv. finančnega gospodarstva,2 t. j. kompleks onih gospodarskih vprašanj, ki 2 Prkn. — kolikor meni znano — najnovejše obrazložitve teh vprašanj v Gerloff - Meiselovem »Handbuch der F i n a n z -w i s s e n s c h a f t« (Mohr, Tubingen, 1925) in sicer razprave: 1. »Grund- 214 Pravnik v finančni upravi. so specificum državnega gospodarstva. Najvažnejši in najznačilnejši, četudi ne edini od njih, je problem prisilnih prispevkov (davkov), ki jih država zahteva od ostalih gospodarskih edinic. Že ta vzgled pa nas vodi na drugo sled. Naj je historični izvor teh prispevkov katerikoli — gotovo je, da se ž njimi v količkaj urejenih razmerah avtomatično pojavi vprašanje, ali in ob kakih pogojih sem jaz zavezan k prispevkom, finančna uprava pa upravičena do njih. Kakor lahko pa je na to vprašanje v neštetih slučajih še danes odgovoriti, vendar sega problem po svojem bistvu brez dvoma prav tako v pravno sfero, kakor če bi šlo za najbolj komplicirano konvencijonalno dajatev privatno-gospodarske narave. Plačaj, kar si po zakonu dolžan, sicer te v enem kakor v drugem slučaju država prisili! Razlika je le ta, da je na našem polju država upnik, sodnik in eksekutor obenem. Radi tega je tudi prastara zveza med izvajanjem sile in normo mnogo bolj očitna ter se začne poizgubljati šele, ko obveznost z možnostjo obrambe v uprav-no-sodnem postopanju dobi zadnjo pravno sankcijo. Tako postanejo te dajatve kristalizacijska točka posebnega pravnega sistema, ki ga z različnimi več ali manj važnimi »popolnitvami imenujemo, finančno pravo. Če je finančna veda teorija finančnega gospodarstva v obče, je finančno pravo njegov praktični inštrument. Kljub svoji specifični naravi pa seveda tudi finančno pravo v svojem razvoju prehaja v druge pravne panoge in se križa ž njimi. Na tem mestu vprašanja ne morem izčrpno osvetliti in navzlic važnosti puščam ob strani zlasti državno pravo. Ni pa dvoma, da kakor upravno pravo vobče komunioira tudi finančno pravo z ostalo pravno materijo že po izvestnih pojmih, kf niso izključna last niti civilista, niti kriminalista, temveč so obče-pravnega značaja in radi tega tudi upravitelju finančnega prava potrebni. Jasno je, da postajajo n. pr. vprašanja pravnomočnosti, zastaranja, krivde itd. tudi za finančno pravo tem legung der Finanzvvissenschaft« (Gerloff) in 3. »Finanziwirtschaft und Finanzrecht« (Maver). Pravnik v finančni upravi. 215 bolj aktualna, čim bolj se to oddaljuje od svojih početkov. Še ožja pa postane zveza, kolikor se finančno pravo direktno naslanja na druge pravne discipline, zlasti na paradno torišče pravnika, t.- j. na civilno pravo. V največjem obsegu in najpopolnejše se nam to kaže v pristojbinskem pravu — v tem je tudi utemeljeno nekdanje izjemno stališče pristojbinarjev — a tudi v ostalem gremo k temu sosedu češče na posodo in moramo radi tega tudi bolje poznati njegovo stvar, kakor marsikateri njegovih delavcev ve. Veljaj samo kot vzgled od mnogo drugih, če opozorim na judikaturo k S§ 157 in 159 zak. o osebnih davkih. Končno ima pa naravno tudi lastna snov tendenco k napredku, ki se posebno jasno vidi na prehodu od davkov po objektu k davkom po subjektu. Davčni objekt (od-merna osnova) postaja vedno kompliciranejša in finejše ustrojena količina. Kot paradigma navedem pojem celokupnih osebnih dohodkov, ki je sprožil celo vrsto novih čisto davčnoprav-nih vprašanj. Razvoj materijalnih norm pa sam po sebi potegne s seboj tudi procesualno pravo. Ako opravičuje težja ugotovljivost objekta, da država iz fiskalnih in socijalnih razlogov obda svoje interese z močnejšimi in mnogovrstnejšimi kavtelami, je iz istega razloga treba omejiti arbitrarno oblast izvršujočih organov, z drugimi besedami, ustvariti urejeno postopanje. Akoravno vsa ta obsežna tvarina v celoti še ni znanstveno obdelana, in stojimo šele ob začetkih vede finančnega prava, soglašamo torej vendar, mislim, glede njenega pravnega značaja, v daljnji kosekvenci pa, da je načelno samo pridobitev, da se uprava finaučnega prava prepusti pravniku. Kakor še podrobneje obrazložim, potreba ali vsaj umestnost organizacije v tem smislu seveda nista na vseh stopnjah enaki in se po nekodi popolnoma zgubita. Kolikor sta pa dani, je pa treba opozoriti razen na pravniško discipliniranost mišljenja še na dva splošna momenta. Predvsem nikdar ne smemo pozabiti, da finančno pravo ni namen, ampak sredstvo finančnega gospodarstva, to samo pa zopet v višji službi države in njenih interesov. Kakor malo se sme finančno pravo usužnjiti privatnemu egoizmu, tako zelo se mora torej varovati, da se 216 Pravnik v finančni upravi. v kompliciranem organizmu, ki ga predstavlja država, ne izolira. V tem je ena najtežjih in najkritičnejših nalog upravitelja finančnega prava, katere obvladanje je gotovo že bolj talent, kakor pa znanje. Ipak se lahko reče, da se bo pravnik, čim boljši je, tem manj dal fascinirati po črki zakona in bo skušal uveljaviti njegov duh, kar je ravno v finančnem pravu morda še večje važnosti, kakor v drugih panogah upravnega prava. Vsak finančni uradnik je po svoji službeni dolžnosti zvanični zastopik erarnega interesa. Radi tega je čisto v redu, da in dubio volimo pro fisco. Ali ravno pravna izobrazba mu daje kompas in sigurnost, da v onih najkritičnejših primerih, na meji med pravom in oportuniteto, zadene pravi kurz. Šola ga usposablja, da na obe strani pregleda korist in škodo ter možnosti racijonalne in zakonite rešitve, radi tega pa tudi, da si naloži odgovornost, ki si jo finančni uradnik brez nje že celo ne upa prevzeti. Drugič pa se pravniku, kolikor je meni znan ustroj našega šolstva, nudi neprimerno večja prilika, kakor vsakemu drugemu, da si pridobi ono mero sistematične narodno-gospodarske, zlasti pa finančno-vednostne izobrazbe, ki ustvarja iz njega poklicani medium, preko katerega gredo pridobitve in spoznanja gospodarske in finačne teorije v prakso, njegove praktične skušnje pa zopet v teorijo. Brez dvoma na ta način obe strani le profitirata, in špecijalno finančna veda se more po prilikah od prakse naučiti vsaj to, kako. se ne sme delati. S tem seveda nočem reči, da posebnosti njegove službe ne zahtevajo, da se orientira v nekaterih nepravniških materijah. Zlasti je naša izobrazba skoro bi rekel zanemarjena, kar se tiče ravno tako zanimive, kakor potrebne discipline knjigovodstva. Kako naj uspešno izvedem vpogled v knjige velike delniške družbe, če mi to pri malem trgovcu dela težave? Enako je z gospodarsko statistiko, in edini izgovor, ki ga imamo, je, da je ta sama pri nas še malo razvita. Ali vse to le označuje smer, v kateri se je treba s p o p o 1 n i t i, nikakor pa ni razlog, da finančna uprava zamenja pravnika z ljudmi, ki jim respektivna visoka šola daje še manj prave kvalifikacije, kakor nam,! tem manj seveda z onimi, ki so zaključili na srednji šoli ali še nižje. Pravnik v finančni upravi. 217 III. Ako naj resumiram, se potemtakem vprašanje ne glasi toliko, a i i naj se finančna uprava — izvzemši seveda čisto tehnično in pomožno službo (zemljemerstvo, knjigovodstvo i. t. d.) — izreči pravniku, marveč samo, do katere meje se pravnik lahko nadomesti z osebami brez pravniške izobrazbe, torej normalno cenejšimi močmi. Ponavljam, da so finančno-pravni posli deloma še tako priprosti, da bi bilo pretiravanje principa ne samo financijalni greh, marveč tudi stvarno čisto nepotrebno. Kdor ve, da se ravna n. pi. hišna razredarina po številu stanovanjskih prostorov, in zna razlikovati sobo od kuhinje ali hleva ali kleti, bo ta davek brez nadaljnjega pravilno odmeril, tudi če z daleka ni videl osme šole, nikar univerze, in vsak pravnik mora občutiti naravnost kot poniževalno, ako naj bodo take in podobne stvari, dasi jih mora poznati, njegova življenska naloga. Izrazil sem že večkrat mnenje, da po bivši avstrijski upravi v tem oziru nismo čisto pravilno orientirani. Ali, tudi oficir mora vedeti, kako se sproži kanom dasi prepušča izvršitev priprostemu momku — nikomu pa še ni prišlo na misel, da bi radi tega oficirje sploh odpravili. Ves interes se torej koncentrira na pravilno porazdelitev pravniških moči. Seveda ni absolutnega merila za to. Odvisno je že od stanja finančne zakonodaje, ali je treba več ali manj kvalificirane izobrazbe, nič manj pa od stanja financ samih, koliko se sme iti preko neobhodno potrebnega. Razvite in bogate dežele imajo vse druge potrebe, kakor zaostale in revne, ali tudi več sredstev, da, jim zadoste. Rabijo radi tega boljši in finejši aparat in si ga tudi lahko privoščijo. Ipak lahko velja kot splošno pravilo, da potreba po pravniškem elementu tem bolj stopa v ospredje, 1.) čim višje gremo v finančni hierarhiji; 2.) čim bolj se izraža upravno-pravni značaj posla. V detajle se tu ne morem spuščati, jasno pa je brez nadaljnjega, da prvo pravilo poleg vodstvenih in nadzorstvenih poslov obsega zlasti legislativna dela, drugi pa predvsem sporne, kazenske in nekatere važnejše odmerne zadeve, (n. pr. izvestne pristojbine, posebno pridob-nino i. t. d.). 15 218 Pravnik v finančni upravi. Koliko naša sedanja organizacija ustreza tem načelom, nočem raziskovati. Ne delam pa, mislim, nikomur krivice, ako v imenu pravništva izrečem željo, da bi posebno finančno-kazensko sodstvo in nobile officium legislativnih poslov postala popolnejša priča njihovega uvaževanja. IV. Na inicijativo svojega bivšega šefa dr. Stoja-d i n o v i č a se je naše finančno ministrstvo že pred poldrugim letom začelo baviti s problemom reorganizacije finančne uprave. Kolikor meni znano, stremi akcija predvsem po izenačenju in po enostavljenju uprave, kar sta faktično najnujnejša postulata, in sicer prvi že radi 'izenačenja direktnih davkov, ki se nam obeta; ostalo bo itak še več razlik, kakor si marši-, kdo misli, in če bo še ustroj mašinerije različen, o enotnosti docela ne bo moglo biti govora. Brez dvoma pa bo administrativna reforma ostala polovičarsko delo, če se ne bo skrbelo tudi na kvalitativni napredek, ki je ne izključno, ali v precejšnji meri odvisen baš od tega, da se v racionelnih mejah pritegne pravništvo in mu prisodi ona vloga, ki mu gre.3 Naloga v naših razmerah seveda ni lahka in zadeva, razen na druge ovire, v nekaterih območjih tudi na izvestno globoko ukoreninjeno preziranje upravne službe vobče in finančne še posebej. Ali čim prodre spoznanje, da je treba odstraniti to oviro, ako sploh hočemo ven iz sedanjega v več kot enem oziru uprav anahronističnega stanja, čim se najde človek na odločilnem mestu, ki bo, neizprosen napram ignoranci, šarlataneriji in še slabšim lastnostim, znal še bolj moralno, kakor pa mate-rijelno vzbuditi v svojem personalu čut, da je njegov sodelavec, ne pa hlapec, — čim se vse to zgodi, ni dvomiti, da reformator najde odziv in s tem ustvari prvi temelj, na katerem se bo dala zgraditi stavba moderne finančne uprave. Tem težjo odgovornost bi nosil, kdor bi jo še nadalje hotel degarnirati pravniškega življa. s Tega vprašanja sem se dotaknil že v svojem predavanju »Sedanjost in bodočnost naše finančne uprave«, objavljenem v »Trgovskem listu«, 1923., št. 61-^66. Moderna teorija o subjektivnom pravu. 219 Jedan kritički pogled na pokušaj moderne kritičke državnopravne teorije (Duguit-Kelsen) o subjektivnom pravu.1 Gjorgje Taslc. Postavljanje problema. Opšte mišljenje je, u nauči i van nauke, da ima subjektivnih prava. Misao o subjektivnim pravima su pak istakli na svojoj zastavi individualisti XVIII. st., čiji je cilj i toio baš taj, da nasuprot apsolutističkom shva-tanju o svemoči države stave individualna prava, slobode. Medjutim, i pošto je prebrodjena epoha prirodnog prava, nauka dalje još i uvek ioš stoji na gledištu o egzistenciji subjektivnih prava, i Jellinek piše jedno značajno delo o »subjektivnim javnim pravima«. I evo sad dva pisca, protivnika tradicionalnih shva-tanja u više pravaca — Duguit i Kelsen, otvaraju rat protiv ideje subjektivnog prava, tvrdeči da ga uopšte nema. Ovi pisci imaju neocenjivih i, po našem mišljenju, istoriskih zasluga, emanci-pujuči pravnu metodu (od sociologije, psihologije i politike); Duguit specialno pak još, emancipujuči solidarističko (tačnije univerzali-stičko) gledište kao jedinu mogueu osnovu za objašnjenje pravnih pojava, a Kelsen otkrivajuči u izvesnim pravcima unutrašnju struk-turu prava, — i ako sa preteranostima i zafoludama koje nužno prate njihove polazne tačke, Duguit-evu sociološku i Kelsen-ovu normati-vističku. I, kad ova dva pisca tvrde da nema subjektivnog prava, tu ne može biti po sredi samo pitanje reči (naziva i terminologije) nego same suštine, i zato ne valja preti preko toga nego valja po-tražiti s m i s a o takvog držanja i, eventualno, potražiti jednu for-mulu koja če od njihovih koncepcija ukloniti nesporazum, i po cenu da to bude korekcija njihovih koncepcija koja i dublje zahvata. Možda u toliko pre, što je Kelsen u početku (u svojim H a u p t-probleme) smatrao da ima subjektivnog prava, pa ga docnije porekao. 1 Duguit, Traite de droit constitutionnel, tome premier, Pariš, 1921, Chapitre lil La situation de droit, u vezi sa Chapitre TIH L' acte juridique. Kelsen, Allgemeine Staatslehre, Berlin, 1935, § :11 Das subjektive Recht, § 12 Die Rechtspflicht, § 26 Der personale Geltungsbereich der Staatsordnung (Das Staatsvolk). Zbog oskudice prostora morali smo izostaviti tekstove, citirane radi dokumentacije, kao i citiranja druge literature, strane i naše. Kako je ovaj članak deo iednog večeg rada: Duguit-Kelsen, to čemo imati prilike da i to docnije publikujemo. 15* 220 'Moderna teorija o subjektivnom pravu. Duguit. Evo kakvo je Duguit-evo gledište u najkračim potezima. Duguit ne poriče da je u svojoj primeni pravna norma istovremeno socialna i individualna. Ali to je, ako se ne varamo, dobilo izraza u razlikovanju o p š t i h situacija ozpraviti. Po mojem mnenju je pridobitev te lastninske pravice naturale, ne pa essentiale. Avtor zastopa menda nasprotno stališče. Po čl. 36. men. r. je formalno legitimovani imetnik menice legitimovan kot lastnik, ni pa rečeno, da j e lastnik. Hrv. men. zakon pravi »obzakoni se«, kar je pač samo doslovni prevod besede legitimovati. — Po avtorju ima imetnik in bianco indosiranega čeka sledeče možnosti nadaljnega prenosa: a) da svoj slepi indosament popolni s slepim ali izpolnjenim indosamentom, b) da svojega slepega indosamenta ne popolni s slepim ali izpolnjenim indosametom, c) da v svoj slepi indosament postavi ime novega pridobitelja kot indosatarja, d) da ček novemu pridobilcu izroči s prosto predajo. Jasno se mi vidi, da sta primera b) in d) en sam primer in da v primeru a) ne gre za popolnitev slepega indosamenta, nego1 za r.cv indosament, s katerim — baš to je važno — prejšnji upravičenec postane zavezanec. — V nauku o pooblastilnem indosamentu nista dovolj točno razločeni notranje razmerje (mandat) in formalno pooblastilno raz* merje. To bi bilo tem potrebneje, ker o. d. z. ne dela točne razlike, če* kovni zakoni pa o mandatnem razmerju ne govore. — Str. 156.: čekovno« pravni cesijonar uveljavlja svoje pravice v sumarnem čekovnem pošto« 256 Književna poročila. panju; civilnopravni cesijonar ne more čeka indosirati. Vsako> zase je res, toda niti čekovnopravni cesijonar ni indosatar in zato ne more čeka indosirati tako, da bi njegov pravni naslednik dobil originarne pravice iz čeka. — Str. 159: trditev, da je pravočasna prezentacija čeka pogoj za plačilo čeka po a s i g n a t u, je opovrgel avtor sam na str. 168. — Nepra« vilno smatra pisatelj, da je mogoče ček, ki se glasi na tujo valuto, pri r.as plačati z drugo tujo valuto, ako ta cirkulira v plačilnem kraju. Besedilo § 37. hrv. men. zak. je pač dvomljivo, ni pa dvomljiv smisel, da se more ček v tuji valuti brez pristavka efektivno plačati samo ali z naznačeno tujo, ali pa z domačo valuto, drugačnega plačila ni treba ¦sprejeti (str. 166., 108.). — Nejasen je stavek (str. 169.), da opoziv velja »b) ako je ček, koji glasi na ime ili po naredbi, a izdatnik ga pošalje izravno trasatu, opozvan prije, nego je poslan remi t en tu.« Obema se ne more poslati, trasat pa naj remitentu ne pošlje čeka, nego denar. — Razlogi, iz katerih sme trasat odreči plačilo, so našteti preveč ad usum delphini, prim. str. 172, 173., točka a), h), k) in j), 1). — Kaj pomeni stavek (str. 174.): »Cek mora se na isplatu predočiti onom asignatu, koji je u njemu označen kao platac?« Komu pa? — Kdo1 je, pri protestu radi plačila, protestat? Pisatelj uči na str. 180., da »samo ono lice, od kojega se može tražiti ispunjenje čekovne obveze, a to su: asignant i zavratni cbvezanici (indosanti).« To je pač hud in nevaren lapsus. S protestom naj se vendar dokaže, da se je ček zaman predočil v plačilo onemu, ki naj ga v prvi vrsti plača. To je trasat. Ali se more s protestom pri trasatu ali indosantu (mimogrede ali naj se protest dela pri vseh?) dokazati, da ni plačal trasat? Ta dokaz pa je pogoj regresa. Ze sam protestni nadot mestek z izjavo t r a s a t a ali obračunovališča, pri katerem je zastopan trasat, kaže dovolj jasno, kdo je protestat pri protestu radi plačila. —¦ Nauk o teh nadomestkih pa se ponavlja na str. 179. in 185. — Po nauku na str. 185. se mora protest napraviti najkasneje prvi delavnik po preteku prezentacijskega roka »dotično« prvi delavnik po dnevu prezentacije. To ni točno: na Hrvaškem velja prvo, v Dalmaciji in Sloveniji pa drugo. — Trditev, da naši čekovni zakoni ne urejajo bistveno vsebine čekovnega protesta (str. 189) nasprotuje § 22., št. 18. hrv. ček. zak. in § 20. št. 8., avstr. ček. zak. Na str. 219. trdi pisatelj, da pravica sama z zastaranjem ugasne samo pri služnostih in realnih pravicah, povsod drugod gre samo za zastaranje tožbe, na str. 220. pa, da pomeni čekovnopravno zastaranje izgubo regresne tožbe, »a porom i gubitak čekovnog prava ...« — Precej previdno bo treba tolmačiti (str. 219.) nauk, da opoziv ne velja za stranko, ki je izgubila ček in zahtevala amortizacijo. To je res le, ako' se je amor« tizacija zahtevala pred potekom prezentacijskega roka — kar omenja pisatelj sam — po preteku tega roka pa pač le, ako se je amortizacijsko postopanje uvedlo preden je bil ček opozvan. — K poglavju o obogatit« veni tožbi naj pripomnim le, da je avstr. ček. zakon v tehničnem smislu, kakor pri menici, sploh ne pozna. Premalo pa se pisatelj bavi z nadomest* kom čekovne regresne in obogatitvene tožbe, ki ga dajeta § 18. hrv. ček. zak. in § 19. avstr. ček. zak. — Nerodna so, slednjič, naslednja mesta: Knj ževna poročila. 257 str. 200. »ako regresat ne stanuje u mjestu platišta, ne može regredijent svoj zahtjev staviti u tom mjestu, nego u mjestu boravišta regresata«, str. 235.: »Čekovni ovlaštenik može na osnovi jednog istog čeka utužiti više obvezanika, a ne svakog napose. Kod suda koji je nadležan (s obzi* rom na platište čeka), može se s istom tužbom tužiti više (svi) obvezanika, a kod drugih trg.=mjenb. sudova samo one, koji stanuju u istom mjestu.« Drugi del stavka na str. 235. je seveda pravilen, toda zakaj ne bi mogel upravičenec tožiti vsakega zavezanca posebej, zlasti drugega za drugim (prim. str. 196.)? Stavek na strani 200 pa naj tolmači pravico, zahtevati čekovno vsoto po kurzu, izražen je prav nesrečno. Dober del teh neskladnosti bi pripisal načinu, da pisatelj v poedinih poglavjih vobče daje najprej nekak splošen uvod, potem razne inozemske pozitivne norme in slednjič naše domače pozitivno pravo. Pri tem ni in tudi ne more biti vedno dosleden. Praktičneje bi se mi videlo, da bi se omenili na kratko razni načini ureditve poedinih materij, potem izčrpno orisalo naše pravno stanje in na kraju vsakega poglavja poudarile razlike po tujih pravih. Zlasti bi bilo pregledno, ako bi se tuje pravo povsod prikazalo v izvestnem istem redu, praktiku bi to tem bolje služilo, ker knjiga nima stvarnega kazala. Da ga ni, je tem občutnejše, ko se tako pogosto ista snov opetuje na raznih mestih. Te hibe ne smejo ovirati, da bi se ne poudarile številne dobre strani: avtor se ne izogiba mnogobrojnim težjim vprašanjem čekovnega prava, nego se bavi z njimi dokaj obširno in jih rešuje povprek pravilno; izva* janja so, vobče, jasna in lahko razumljiva, čitajo se gladko; navedeno je najnovejše stanje tujih zakonodaj, kar bo zlasti važno za prakso, ki si navadno prav težko pribavi cesto potrebno znanje tujih zakonov. Tako mislim, da bo knjiga dobro služila trgovski praksi in juristom=praktikom, ki se bodo vedeli ogniti njenim neskladnostim. Za pouk dijakom pravni« kom pa, zlasti onim, ki ne pohajajo k predavanjem, ni povsem primerna: preveč se bavi kar navprek s tujo zakonodajo, ki se od dijaka ne more zahtevati v tolikem obsegu, in premalo ostro kaže razlike napram občemu državljanskemu in meničnemu pravu. Dobro pa bodo služili vzorci. Cena z ozirom na obseg knjige in na številne vzorce ni pretirana. Dr. M. Škerlj. Dr. Ivan Robida: Justificirani Josip Hotko (Sodnotzdravniški ugcu iovifek in presoja; epikritične glose). Posebni odtisek: Liječnički vjestnik (Zagreb), god. 48. Br. 7 (julij 1926). Str. 16. Če je na smrt obsojeni ob času, ko naj se ta kazen na njem izvrši, na umu bolan, mora se izvršitev kazni za toliko časa odgoditi, dokler ta bolezen traja (§ 398 k. pr. r.). Josip Hotko je bil v Celju dne 4. junija 1925 radi roparskega umora na smrt obsojen. O kakšni psihični motnji v času dejanja, ni bilo govora. Po obsodbi je poskušal simulacijo blaznosti, ker ni več upal na pomilostitev. Dne 29. marca 1926 je bil Josip Hotko justi« ficiran. Ivan Robida je opazoval po obsodbi Hotka po nalogu sodišča in oddal mnenje, da je prvotna simulacija prešla pri njem v psihozo avša* vosti (Faxen=Syndrom). iz katere sc je razvila reaktivna, v j e t n i* Književna poročila. ška psihoza stuporoznega značaja. Pri tem svojem mnenju ostaja tudi še v svoji oznanjeni razpravi. V njej je priobčil svoje sodnozdravni« ško mnenje dobesedno ( z nekimi malimi dopolnitvami pod črto), dodal pa je še svoje mnenje z ozirom na ponašanje Josipa Hotka v dobi po oddaji svojega prvega mnenja sodišču. Hotko je namreč po navedbah prša« telja. o katerih pa pravi sam, da temelje na privatnih informacijah, ostal (»vztrajal« pač ne smemo reči) pri dotlejšnjcm stuporoznem ponašanju. V tem dejstvu vidi Ivan Robida najjačji dokaz za pravilnost svoje diagnoze, da je bil Hotko na umu bolan, in za pogrešnost mnenja drugega sodnega psihiatra dr. Alfreda Š e r k a, ki je proglasil Hotka za zavest« nega simulanta. Ivan Robida piše poljudno«zanimivo, njegov jezik je klen, pa prožen, terminologija za psihiatrične izraze čudovito plastična; glede jurističnih izrazov pa bi pač kazalo, da bi se pisatelji raznih strok ne razhajali več, ampak oprijemali od druge stroke že ustaljenih izrazov. »Usus tvrannus.« V epikritični glosi se je Ivan Robida obrnil naravnost na juri« ste, da naj razglabljajo o raznih na ta primer se naslanjajočih in iz njega izhajajočih vprašanj, predvsem pa o smrtni kazni kot taki in zvišanih kavtelah pred njeno izvedbo. Po našem mnenju glede dopustnosti izvrše« vanja smrtne kazni pač ni mogoče ničesar več povedati, kar ne bi bilo že razmotrivano. Teoretično je smrtno kazen go