UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir —■ Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto XI. — Štev. 13 (2C0)
UDINE, 16. - 31. AVGUSTA 1959
Izhaja vsakih 15 dni
Konec štirinajstletne gonje Hanno paura della pace
proti antifašistom
Porotno sodišče v Firenzah je v juliju apliciralo amnestijski odlok predsednika republike Gronchija ter je bilo 49 obtožencev tako imenovane »Beneške čete« oproščeno vseh političnih dejanj, ki so jih storili od 25. julija 1943 pa do 18. junija 1946.
že ko so pričele kmalu po končani vojni prihajati na iniciativo znanih nacionalističnih krogov v Vidmu prve prijave, prve denunce proti slovenskim in italijanskim osebam, ki so se borile, v naših krajih proti ostankom fašizma — proti republikinom v naših krajih in proti nemškim nacističnim okupatorskm oblastem, smo vedeli, da hočejo bivši fašisti, ki so se spreobrnili v neke druge politične organizacije, nadaljevati staro politiko sovraštva med narodi, da nočejo dovoliti, da bi prišli do besede in odločanja tisti naši ljudje, ki so pomagali vreči in premagati fašizem in nemški nacizem.
Nad deset let so s silo zbirali po naših vaseh prijave in delali zapisnike. Skrivaj so bivši fašisti žugali, da bodo kaznovani vsi tisti, ki so po 9. septembru 1943 vzeli puške v roke in se po naših hribih borili proti fašistom.
Ljudje v naših krajih se takrat niso borili na svojo roko tjavendan, temveč so se povezali z drugimi partizanskimi organizacijami, ki so se že vserod okoli naše dežele borile proti nemškemu okupatorju. Naši partizani so bili v zvezah s furlanskimi partizani okoli Fojde, Cente in drugih krajev Furlanije ter s slovenskimi partizani v sosednji soški, dolini, okoli Kobarida, Tolmina in Bovca, ki so se združili v devetem jugoslovanskem partizanskem korpusu. Delali smo v naših krajih tisto, kar so delali pošteni ljudje proti fašizmu in nacizmu po vsej severni Italiji in po bližnji Sloveniji ter po vsej Jugoslaviji. Partizanske brigade in bataljoni v naših krajih in drugod po Furlaniji so delale v sporazumu s komando italijanske rezistence v Severni Italiji s CLNAI. Slovenski partizani so tudi vsako stvar Vri nas napravili v sporazumu s CLNAI. Oficiozna italijanska vlada je bila takrat v južni Italiji, katero so zavezniki — Ame-rikanci in Angleži — že osvobodili. Prava italijanska vlada je bila na strani zaveznikov, na strani CLNAI, na strani furlanskih partizanov, na strani naših partizanov, na strani slovenskih partizanov, ker so se vsi ti borili za zavezniško stvar, proti nemškemu okupatorju in proli republikinom iz Salò, ki so skušali v naših krajih braniti Nemce.
Ko so se naši ljudje borili skupaj z zavezniki in z vsemi partizanskimi brigadami Furlanov, Italijanov in Slovencev okoli nas proti nemškemu okupatorju in proti ostankom fašizma v naših krajih, so hoteli, da bi bil fašizem premagan, premagan njegov režim, njegov sistem, njegove metode, njegovo zatiranje svobode, njegovo antisocialno postopanje proti delavcem in kmetom. V naših krajih pa so se naši borci v partizanskih četah borili poleg tega tudi za svoje narodne pravice, Proti zatiranju fašizma, ki sploh ni hotel ničesar slišati, da smo Slovenji, da imamo pravico do svojega jezika vserod v
si
javnosti. Naši ljudje so se borili za zavezniško stvar in riskirali svoje življenje zalo, da bi zmaga zaveznikov prinesla takšno rešitev, ki bi onemogočila nadaljno zatiranje Slovencev, ki bi pripeljala v vseh deželah na vlado tiste, ki so se borili za zavezniško stvar proti fašizmu. Zmaga nad fašizmom bi zbližala narode in napravila iz njih prijatelje, ne pa sovražnike, ki čakajo izza meja na fašistične napade.
Na procesu v Firenzah so bili naši ljudje pomešani s Furlani in Italijani, kakor so se pač našli v vojnih letih skupaj v istih partizanskih organizacijah proti Nemcem in republikinom. Prijateljstvo, ki je bilo sklenjeno med italijanskimi in slovenskimi partizani je ostalo, se je v zadnjih letih še razširilo in postalo splošno trajno prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo. Nekaterim ni bilo že med vojno prav, da se Slovenci in Italijani skupaj borijo proti fašistom, nekaterim, redkim sicer, tudi zdaj ni prav, da se ne samo obe državi prijateljsko razumeta, ampak tudi da se ljudje ob meji ne marajo več kregati samo zato ker so eni Italijani, drugi pa Slovenci.
Tisti, ki so začeli v Vidmu z denunciami in procesom, so se hoteli maščevati nad ljudmi, ki so se v splošnih partizanskih formacijah borili za zavezniško stvar
in s tem, tudi za svoje narodne pravice, ki jih je fašizem zatiral, medtem ko so zavezniki te pravice zagovarjali.
Amnestija je vzela nacionalistom iz rok maščevanje proti borcem za zavezniško stvar, ni pa priznala, da so se borili skupaj z vsemi italijanskimi partizani in z uradno Italijo za pravično stvar, za svoje narodne pravice, ki so bile, kot toliko drugih pravic italijanskega naroda, teptane.
Amnestija v Firencah pomeni za naše kraje, da so izgubili zadnjo bitko tisti, ki so mislili, da se vrnejo k nam stare fašistične metode.
Amnestija v Firencah pomeni pri nas, da so bili na pravi poti, tisti, ki so bili za prijateljstvo med Slovenci, Furlani in Italijani v naši provinci, za prijateljstvo, ki pomeni enakopravnost v pravicah, ker pravi prijatelji so vsi enaki in ni prijateljstva, če je eden podložen in nima tistih pravic kot njegovi prijatelji.
Amnestija v Firenzah pomeni, da želi italijanski narod dobre in prijateljske odnose s sosednjo Jugoslavijo in da noče ničesar, kar bi motilo to prijateljstvo. Vsi v Jugoslaviji želijo, da bi se nam. furlanskim Slovencem dobro godilo in da bi imeli vse pravice, tako da bi se počutili zo.dovoljne in srečne v Italiji. Naj odpade še ta motnja!
L’annuncio che Nikita Hri-ščev andrà negli Stati Uniti e che Dwight Eisenho-wer andrà in Russia ha colto di sorpresa un pò tutti; si pensava infatti che al «vertice a due» si sarebbe forse arrivati dopo un lungo periodo di preparazione.
Se tutti sono stati colti di sorpresa, coloro (e non sono pochi), che pensavano di servirsi del fallimento della conferenza di Ginevra per inasprire le polemiche ideologiche e perpetuare una politica di intransigenza e di guerra fredda, non hanno saputo nascondere la loro irritazione.
La dichiarazione fatta dal governo italiano la séra di lunedi 3 agosto non lascia alcun dubbio nella sua interpretazione; in essa si dice in sostanza che l’Italia non si oppone al progetto dello scambio di visite di Hruščev ed Eisenhower.
Mentre l’incontro a due russo-americano veniva salutato con simpatia da tutti gli italiani benpensanti che la consideravano come un avvenimento capace di ridurre la tensione intemazionale, la dichiarazione del governo italiano lasciava invece chiaramente intravedere la morti-iicazione dell’on. Pella, ministro degli esteri.
Sfornito del senso delle proporzioni, l’onorevole Pella ha sempre sentito come suo diritto e dovere il dare consigli non richiesti, ha sempre premuto per farsi sentire, ha sempre ottenuto di far perder tempo a gente impegnata nei più delicati
Redni „lvan
občni zbor „ društva Trinko" v Čedadu
Dne 2. avgusta je imelo prosvetno društvo »Ivan Trinko« svoj občni zbor. Kljub temu, da je vroči mesec avgust neprimeren za sklicevanje občnih zborov, je bila udeležba precejšna. Razveseljivo in še posebno važno pa je bilo na tem občnem zboru dejstvo, da je bilo med navzočimi člani društva mnogo mladine, posebno pa tistih, ki so že dovršili slovenske srednje šole v Gorici in Trstu in sedaj že aktivno posegajo v kulturno in gospodarsko življenje beneških Slovencev. Ravno zaradi tega je odbor sklenil sklicati svoj občni zbor sedaj, da se ga je lahko udeležila mladina, ki je v dobi šolskih počitnic doma.
Občni zbor je otvoril predsednik društva Marijan Kont, ki je uvodoma pozdravil vse navzoče in še posebno prisrčno delegate iz Gorice in Trsta. Nato je podal besedo tajniku društva Izidorju Predanu, ki je podal poročilo o delovanju društva.
Priprava učiteljev za dvojezične šole v Kopru
Z letošnjim šolskim letom, ki se bo Pričelo v prvi polovici septembra, bo na Učiteljišču v Kopru odprla z začetkom Prvega letnika vzporednica za kandidate- ki bodo poučevali na dvojezičnih šo-lah.
Učiteljskega kadra za dvojezične šole Pa mešanem ozemlju primanjkuje, zato je treba učiteljski kader šele ustvariti.
V teh novih vzporednicah se bodo kandidati poklicno izobraževali za pouk v italijanskem jeziku.
O organizaciji dvojezičnih šol že razpravljajo družbeni in pedagoški organi, Vpndar pa že vemo, da bo dvojezični te/Ule za sedaj le na više organiziranih °snovnih šolah, predvsem v narodnost-P° mešanem obmorskem predelu.
Izidor Predan je pred predložitvijo obračuna o delu, ki ga je opravil odbor v preteklem letu, navedel nekaj dejstev, ki nam kažejo položaj naše manjšine in težave, ki jih ima prosvetno društvo, da bi izpolnilo obveznosti, ki so si jih člani zadali že na samem občnem zboru. Društvo deluje med ljudstvom, ki še ne pozna svoje kulture, med ljudmi, v katerih narodnostna zavest še ni trdno zakoreninjena, rred ljudmi, ki ne vedo kakšne pravice jim pripadajo. »Do sedaj je bila naša organizacija«, je med drugim dejal tajnik Predan, »bolj kot prosvetno društvo, nekaka moralna ustanova, ki je našemu ljudstvu pomagala v vseh pogledih. Desetine in desetine kmetov je prišlo k nam s prošnjo, da jim pomagamo za rešitev raznih pokojnin in drugih podpor. Posredovali smo na vseh mogočih uradih in tudi pri oblasteh in napisali na stotine pisem, prošenj, pritožb itd. S tem delom si je društvo »Ivan Trinko« pridobilo pri ljudeh ugled in dalo čutiti beneškim Slovencem, da obstaja nekdo, ki nudi svojo pomoč vsem tistim, katerim je bila storjena krivica«. »Iz osebnih izkušenj lahko povemo«, je nadaljeval tajnik društva, »da je bilo to delo zelo koristno in zato ga priporočamo tudi novemu odboru. Ustreči ljudstvu in mu pomagati, to je seme, ki lahko samo dobro obrodi. Vprašanje kulturnega dela je razumlhjivo povezano z
dejanskim stanjem, ki vlada v Beneški Sloveniji. Predvsem manjka še mladih izobražencev, ki bi se lahko kulturno u-dejstovali. Obstajajo tudi objektivne težave, saj v vsej Benečiji društvo nima na razpolago niti ene same prosvetne dvorane. Brez osnovnih sredstev, brez potrebnih prostorov je nemogoče vršiti širšo kulturno dejavnost, ki bi zajela domačo mladino. Vendar pa društvo ni o-stalo samo pri omenjenih zaključkih, marveč je skušalo organizirati razna srečanja, ki bi zbližala beneške Slovence z ostalimi brati. Tako so pred tremi leti organizirali v Kanalski dolini kulturno srečanje koroških Slovencev z beneškimi Slovenci in je ob tej priliki nastopil z uspehom tudi pevski zbor društva »Ivan Trinko«. Lansko leto je gostoval na tradicionalnem prazniku domačega patrona v Grmeku pevski zbor goriških Slovencev ,ki je navdušil domačine. Takšnih prireditev in obiskov pevskih zborov si beneški Slovenci želijo vsaj enkrat na mesec. Hvale vredna je bila potem zamisel društva, da skupno s čedadskim »Circolo di cultura cividalese« povabi na gostovanje 12. julija 1959 v Čedad Slovenski oktet iz Ljubljane. Izbrano občinstvo je	goste z	navdušenjem	sprejelo;
bile so	zastopane vse občine	vzhodne
Benečije in društvo se je že zavzelo, da povabi	v bližnji	prihodnosti	Slovenski
oktet v	št. Peter	Slovenov.
Društvo »Ivan Trinko« skrbi za dijake iz Beneške Slovenije, ki študirajo na slovenskih šolah v Gorici in Trstu. Pod okriljem društva se je v veselje vseh ustanovilo spomladi društvo študentov iz Beneške Slovenije. V njem so zbrani mladinci in mladinke, ki se zavedajo svojega pionirskega poslanstva in ki kažejo vso dobro voljo, da med svojim ljudstvom razširijo slovensko kulturo in ljubezen do slovenske besede. Društvo »Ivan Trinko« je pripravljeno pomagati mladini in bo storilo vse, da se njeno delovanje čimbolj razširi.
Izidor Predan je nato omenil, da društvo ni imelo večjega števila prireditev, toda napravilo je nekaj, kar nikoli ne bo več izbrisano. Njegovi člani, kmetje in delavci, so začeli borbo za obstoj in priznanje manjšinskih pravic in v začetku jim ni bilo lahko, kajti malokdo je ver-. jel v pravičnost te borbe. Nadaljeval je nato z navedbo člankov, ki jih pišejo
celo ugledni italijanski tedniki, kateri priznavajo obstoj 30.000 Slovencev v videmski pokrajini, ki so brez upravne samostojnosti in katerim je prepovedan ne samo pouk v materinščini v šoli, marveč celo verouk v slovenskem jeziku. Italijanska demokratična javnost se je zavzela za beneške Slovence in društvo se zaveda, da more še nadalje storiti vse, aa bo seznanjalo svet z obstojem beneških Slovencev ter njihovo borbo za priznanje pravic v okviru zakonov. Ostale naloge društva so zelo številne. Tudi v prihodnje bo pomagalo kmetom in delavcem za reševanje prošenj. Na kulturnem področju bo razširilo svoje delovanje in pospešilo prirejanje obiskov slovenskih pevskih zborov iz Gorice in Trsta in po možnosti iz Slovenije. V načrtu ima organiziranje predavanj, s pomočjo katerih bo beneško ljudstvo med drugim spoznalo ustavo italijanske republike in tako videlo, do česa ima pravico in kdo mu sme kratiti svobodo. Seveda bo treba proučiti tudi možnost u-stanovitve pevskega zbora in dramske skupine, kjer bodo marsikaj opravili študentje. Nadvse potrebna je kulturna dvorana in to je ena osnovnih nalog bodočega odbora.
Pred zaključkom se je Predan obrnil do članov in jim priporočil, naj bodo tudi v bodoče v zgled beneškemu ljudstvu: vedno pripravljeni, da mu pomagajo in skušajo ustreči njegovim zahtevam.
V imenu ZSPD iz Gorice je prinesel pozdrave Viljem Nanut, ki je v iskrenem daljšem govoru želel v prvi vrsti mnogo uspehov. »Vesel sem«, je med drugim poudaril, »ko vidim na današnjem občnem zboru toliko mladine, katero poznam že skozi vsa leta njenega šolanja v Gorici. Danes je ta mladina dovršila srednje šole in lahko aktivno poseže v prosvetljevanje beneških Slovencev«. Potem, ko je Viljem Nanut dal mnogo koristnih nasvetov za kulturno delo v Beneški Sloveniji, je nadalejval: »Danes niso več časi, ko so šovinisti preganjali naše sestanke in zborovanja. Nastopila je doba mirnega in razumnega sožitja prebivalcev narodnosti, ki živita ob tej državni meji. Ako bo zdrav razum premagal še zadnje izbruhe nestrpnosti, bomo zamejci lahko rekli, da tvorimo trden (Nadaljevanje na 2. strani)
negoziati intemazionali con il risultato che, volendo esser presente là dove nessuno sentiva il bisogno o il desiderio di lui, non era ascoltato invece nemmeno quando avrebbe avuto il diritto di esserlo.
Non si deve però credere che la dichiarazione di palazzo Chigi riveli soltanto l’umiliazione di chi si è sentito tagliato fuori da quei lavori intemazionali nei quali aveva avuto la presunzione di avere una certa parte.
Gli uomini che oggi ci governano guardano con trepidazione alla fine della guerra fredda, anche solo alla distensione parziale tra URSS ed USA; il loro far natismo anticomunista è l’unico loro titolo di benemerenza agli occhi degli americani e di una parte dell’elettorato italiano. Che cosa succederà per uomini come Pella, Andreotti, Sceiba, se scoppia la pace? Che fisionomia, che proporzioni assumerà la dmocrazia cristiana quando l’opposizione al comuniSmo russo non avrà più la capacità di tener vicini, in un unico fronte, uomini come Del Bo e Andreotti? quando gli Stati Uniti, terminata la psicosi anticomunista, non avranno più bisogno dei vari Pella e dei vari Sceiba e si guarderanno bene dall’oppog-giarli? Le vittorie elettorali della democrazia cristiana furono conseguite con campagne di propaganda basate su slogan anticomunisti e antisocialisti e quando Fanfani capì che non si poteva più rimandare al futuro un certo rinnovamento del paese, i suoi stessi compagni di partito pensarono che era meglio buttare a mare il suo governo, persuasi che un retorico anticomunismo, caro in quei momento agli americani non meno che alle classi padronali italiane, era più che sufficiente per avere il controllo del paese.
A queste cose pensavamo in questi giorni; e più insistevamo nei nostri pensieri più ci accorgevamo del fatto che l’attuale classe dirigente italiana ama trovare nei fatti di politica estera pretesti, più o meno infondati, per rimandare la soluzione dei problemi di politica interna: basta infatti pensare a quanto siano ingiustificati i ritardi nella realizzazione della Regione Friuli-Venezia Giulia, pur riconosciuta dalla Costituzione della Repubblica italiana.
Insensibili ai problemi del rinnovamento del paese, molti uomini d. c. si preoccupano di quella situazione intemazionale sulla quale ben scarsa è la loro possibilità di influire; e poi si meravigliano se . all’interno si rivelano dissensi per loro pericolosi; di fronte a questa tensione interna non sanno che pesci pigliare e finiscono con le solite, generiche, vuote declamazioni anticomuniste e di intran-si genza atlantica. Cosi sperano nell’appoggio degli U.S.A.; ma questo appoggio verrà meno «una volta che, rotto il ghiaccio paralizzante le relazioni russo-americane, nessuna forza al mondo arresterà più il disgelo generale sopravvenuto alla guerra fredda» (Pravda del 9 agosto).
Pensiamo alle cose di' casa nostra: I commenti di numerosi giornali filogovernativi ci fanno dubitare della sincerità di Segni quando assicura che tra non molto sarà varata la regione Friuli-Venezia Giulia. L’elezione dell’on. Milazzo a presidente della regione siciliana, il trionfo nella Valle d’Aosta delle liste di sinistra sono fatti commentati con una specie di S.O.S.
Che cosa accadrebbe, si legge sui giornali governativi o quasi e si sente dire da molte parti, se, applicando integralmente i principi costituzionali, si realizzassero, oltre la regione a statuto speciale del Friuli-Venezia Giulia, anche le altre regioni a statuto normale?
L’Emilia toccherebbe ai comunisti ed ai loro alleati socialisti, lo stesso accadrebbe della Toscana, dell’Umbria e di chissà quante altre regioni-------
Queste cose si dicono oggi in Italia per galvanizzare alcuni settori dell’opinione pubblica in un permanente fronte anticomunista e perpetuare l’immobilismo nella politica intema. Per quanto tempo durerà questo giuoco?
Crediamo di aver mostrato che probabilmente esso non avrà vita lunga.
»
REZIJA
GRMEK
IZ KOMUNSKEGA KONSEJA
V nedeljo 19. julija je bil sklican kon-sej našega komuna. Na dnevnem redu je bil »Conto consuntivo« iz leta 1958, poročilo o asfaltiranju ceste od Kozice do Klodiča in slučajnosti. Po končani diskusiji o stvareh, ki so bile na dnevnem redu, je prebral, med slučajnosti g. župan Pavletič, pismo družinskih poglavarjev iz Peternela, kateri so zaprosili naš komun in prefekturo, da bi jih sprejeli pod grmiški komun, to pomeni, da bi se radi odcepili od Dreke. Do te odločitve so prišli Peternelčani iz večin razlogov, a posebno zaradi ugodnosti (comodità), ki jim jo lahko nudi naš komun, saj je vsem znano, da geografsko gravitira Peternel na Grmek. Vsi komunski svetovalci Grmeka so se izrekli pozitivno za odločitev Peternela, a zdi se, da ne bo prišlo do odcepitve, če ne pristane na to tudi Dreka. Izvedeli pa smo, da Dreka ne bo nikoli pristala na odločitev in željo petemelskih družinskih poglavarjev.
SMRTNA KOSA
V nedeljo 26. julija zjutraj je nenadoma v r.rl v Cedadskem špitalu 45-letni Rcmildo Tomazetič iz Zverinca. Pogreb je bil v ponedeljek 27. julija na leškem pokopališču, kamor so ga prepeljali. Pokojnik zapušča mlado ženo in polno otrok, žalujoči družini in žlahti izrekamo naše sožalje. ,
DREKA
17. julija letos je umrl v špitalu v Trstu 56-letni Trušnjak Anton iz Truš-njega. Par dni prej je šel na Kras kosit travo, da bi kaj zaslužil, a ubogega Antona je doletela smrt. Pokopali so ga v Trstu. Družini pokojnika izrekamo naše sožalje.
Fojda
VIDEMSKI PREFEKT OBISKAL NAŠE 'KRAJE
Pretekli tjedan je videmski prefekt dr. Vecchi akompanjan od sen. Pelizza iz Čedada an provincjalne svetovalke Brol-lo obisku Fojdo, kjer so ga sprejel z velikim naudušenjem komunski možje an drugi predstavniki komunskih oblasti.
Dne 31. julija je Fojda an usa okuolica utarpjela zlo veliko škodo zavoj hude ure an zatuó je paršu prefekt na lice mjesta, de je vidu sam kakuó so bli oškodovani ti judje. Tud lansko ljeto je napravila huda ura velikansko škodo, ki je ne bo mogoče še več ljet popravit. Prefekt je obeču, de se bo interesiru za dobit od governa pomuoč oškodovanim kmetom.
SREDNJE
OGENJ U SENIKU
Jožef Tomazetič iz Gnidovce je utar-pjel 60.000 lir škode, ker mu je u seniku u Globoščaku pogorjelo okuol 15 kunta-lu sena an druge reči, ki so ble nostri. Ogenj je Tomazetič pogasu sam s pomočjo vasnjanu, kakuó je pa paršlo do požara pa se še ne v je. Oškodovani kmet ni biu asikuriran pruot ognju an zatuó ga je ta nesreča še buj prizadela.
Redni občni zbor društva „lvan Trinko'* v Čedadu
(Nadaljevanje s 1. straniJ most prijateljstva in koristnega razvoja med obema narodoma«.
Nato je pozdravil občni zbor odposlanec SKGZ iz Trsta, Pertot in želel mnogo uspehov pri bodočem delu prosvetnega društva »Ivan Trinko«.
Po poročilu in pozdravi je sledila živahna diskusija, v katero je posegala zlasti mladina. Viljem Cerne je omenil novo ustanovljeno društvo beneško - slovenskih študentov in obseg njihovega dela. Namen društva je, pomagati društvu »Ivan Trinko« pri prosvetnem delu, Apeliral je na ustanove v Gorici in Trstu, naj jim po možnosti pomagajo pri njihovem delu.
Učitelj Tomažetič je govoril o mlačnosti, ki še vedno vlada med ljudstvom in odnosih med študenti in absolventi slovenskih šol. Treba bo še prepričevanja, da so slovenske šole v Italiji enakovredne italijanskim in da se v njih naučijo toliko italijanščine, da po potrebi poučujejo italijanščino na osnovnih šolah in nadaljujejo študije na univerzi itd. Študent Florjančič je poudaril, da je nujno potrebno pritegniti v društvo čim več mladine. Oomenil je koristnost izletov v Gorico in Trst in obisk zamejskih kraljev v matični državi.
Ob koncu so prešli na volitve novega odbora. Z nekaj spremembami je bil potrjen stari odbor;
Cesta, lei
Pred parimi meseci so videmski časopisi prinašali z debelimi naslovnimi črkami novico, de se je vršila slavnostna otvoritev ceste, ki vodi iz Stolnice v Korita. Korita leže na južnozahodnem pobočju Kanina in je razen Učje najbolj oddaljena vas od komunskega sedeža. Tega velikega dogodka so se vsi razveselili, saj so vsi upali, da bo tako olajšano trpljenje ljudi iz Korit, kajti morali so hoditi samo po kozjih stezicah in prenašati vse tovore na hrbtu. Največ težav pa so imeli ti ubogi ljudje v primerih bolezni. Bolnika so morali naložiti na nosila in ga prinesti na ramah do Stolbi-ce, ki je oddaljena od Korit dve dobri uri hoda, in šele od tu dalje so ga mogli peljati v bolnico ali do komunskega zdravnika v Ravenco. Veselje je bilo torej nepopisno, ko je bila cesta dograjena.
Pretekla sta komaj dva meseca, odkar je bila otvoritev ceste, a je že v takem stanju, da ni mogoče voziti po njej niti s kareto. Voda, ki večkrat kar dere iz hriba preko ceste, in deževje, sta jo tako razrila, da je podobna presušenemu hudourniku. Za to cesto, ki ni več cesta, se nihče ne briga in tako životarijo ljudje v Koritih kakor prej.
Ne moremo dajati krivde, da je cesta v takšnem stanju, samo za deževjem in neurjem, ker ti so v dolini Rezije pogosti in so zato skoraj vse ceste vedno več ali manj potrebne stalnega popravila, posebno pomladi in poleti; največ so temu krive odgovorne oblasti, ker niso pri gradnji ceste upoštevale sestavino terena in vremenskih neprilik. V tem prede-
Pred kratkem je podal ostavko s svojega mesta dosedanji konzorcijski živino-zdravnik. Za to mesto sta potem kandidirala dva živinozdravnika, en domači in en tuji.
Živinozdravnik mora biti izvoljen od tistih županov, ki spadajo v konzorcij. Ti župani so: iz St. Petra, Podbonesca, Sovodenj, Št. Lenarta, Sredenj, Grmeka in Dreke.
Pred nedavnem so se zbrali omenjeni župani v St. Petru za izvolitev novega živinozdravnika. Tujec je bil priporočen od »Democrazie Cristiane«, domačinu pa, ki nosi v žilah takšno kri kot župani, so očitali vse mogoče grehe, da je Slovenec (!) in podobno. Toda »gorski« župani, kot tisti iz Grmeka, Sredenj, St. Lenarta in Dreke, sc sami živinorejci in poznajo domačega živinozdravnika kot
Le provvidenze in questo capitolo, sono riservate alle sole categorie che possono trovarsi, al fine di porre i loro immobili o le loro attrezzature, in condizione di maggior produzione, ed a motivo delle loro modeste disponibilità, nella necces-sità di ricorrere al credito, ossia i piccoli e medi proprietari o allevatori o coltivatori diretti!li.
LE AGEVOLAZIONI FISCALI
Per quanto riguarda le agevolazioni fiscali, la legge si riallaccia alle norme già emanate nel 1947 circa l'esenzione dall’imposta sui terreni e dall’imposta sui redditi agràri. Con il decreto legislativo 7 gennaio 1947 n. 12, si stabiliva l’esonero dalle predette imposte per soli fondi rustici situati ad altitudine superiore ai 700 metri sul livello del mare.
Con la nuova legge' il beneficio viene esteso a tutti i Comuni definiti montagli ed elencati a cura della Commissione Censuaria Centrale. Non vi sarà quindi più bisogno di domande singole o collettive, nè documentazioni, perizie e atlre laboriose pratiche.
La leggè regola anche le agevolazioni in materia di «contributi agricoli unificati».. E' prevista infatti la esenzione completa dai predetti contributi limita-
rti cesta
lu pade namreč največ dežja v Evropi, to je dokazano tudi od metereoleških postaj. Cesta bi morala biti zgrajena z drugačnimi kriteriji in potem bi jo morali stalno popravljati, kakor ostale komunske ceste, saj je toliko brezposelnih mož v Reziji, ki iščejo dela daleč po svetu, medtem, ko bi mogel delati vsaj kakšen na domačih tleh. Ljudje iz Korit nujno potrebujejo cesto, naj si bo za prevoz ali da bosta mogla priti v vas s prometnimi sredstvi zdravnik ali babica.
Ce bi imela ta vas dobro kolovozno pot, bi se mogel tu razviti tudi turizem, kajti iz Korit vodi najkrajša pot na Kanin. Komun bi moral upoštevati tudi to in cesto popraviti takoj, ker drugače bodo stroški za popravilo tako narastli, da jih komun ne bo mogel kriti in treta bo zopet čakati na kakšno državno intervencijo, ki včasih pride, največkrat pa ne.
DESET HEKTARJEV GOZDA V PLAMENIH
V času, ko je pritiskala huda vročina, je prišlo v komunskem gozdu »Fosar« pri Koritih do velikega požara. Svet je tam zelo strm in veter je pihal iz jižne strani in zato je bil ves gozd velikanska grmada. S pomočjo domačinov in vojaščine so ogenj pogasili po dveh dneh. Na lice mesta so prišli za ugotoviti škodo, ki je ogromna, direktor konzorcija D’Antoni, geom. Capellaro, predstavniki šumske uprave iz Kluže, Donje, Pontebe in Vidma. Računajo, da so plameni oplazili kakih deset hektarjev gozda, kako je prišlo do požara pa še niso ugotovili.
najboljšega. Ti župani so zahtevali tajne volitve in so zmagali. Domačin je bil izvoljen s štirimi glasovi proti trem. »Vodilna vloga« nekaterih županov je zgubila svojo moč.
Gorski župani so držali v evidenci interese svojega ljudstva. Povedali so, da njihove krave ne pripadajo nobenemu partitu, da potrebujejo samo dobrega živinozdravnika. Domači živinozdravnik je rešil že mnogo krav, ki so bile v obupnem stanju in tudi ni oderuh.
S tem, da je bil izvoljen domačin za konzorcijskega živinozdravnika kaže, da zgublja reakcija svoja tla tudi pri nas. Rešeni so bili realni interesi našega ljudstva, opeharjeni pa so bili smešni in neumni politični interesi nekaterih županov !
mente ai terreni che, essendo situati in Comuni definiti «montani», si trovino ad altitudine superiore ai 700 metri.
Le altre agevolazioni fiscali riguardano j «consorzi di bonifica montana», i «consorzi di prevenzione» ed i «consorzi per la gestione tecnica dei beni silvo-pastorali». Gli atti di costituzione e di primo stabilimento di tali consorzi e tutti gli altri atti successivi che occorrono per l’esecuzione delle opere affidate ai consorzi stessi, sono soggetti (anziché a imposta graduale o proporzionar le) a imposta fissa di registro.
Inoltre — per disposizione dell’art. 36 — fino al 30 giugno 1962 nei terreni montani i trasferimenti di proprietà e gli atti di permuta di fondi rustici (e non solo questi ultimi come previsto dalla legge 20:X-1951 n. 1174) fatti a scopo di arrotondamento o di accorpamento di piccole proprietà coltivatrici, sono soggetti all’imposta di registro e di trascrizione ipotecaria nella misura fissa di L. 500,
GLI INTERVENTI STATALI IN FAVORE DEI PROBLEMI DI INTERESSE PUBéLlCO
Dopo una esposizione critica di quanto disposto per la montagna dai R.D. 30.
SV. LENART SLOVENOV
IZ KOMUNSKEGA KONSEJA Na zadnjem komunskem konseju so deliberai, de bojo asfaltiral 4,5 km eje-ste, ki spada pod konzorcij. Odobril so tud program za gradnjo parvega tronka cieste, ki bo vezala Sv. Lenart z Uta-no. Tisto djelo bo koštalo 16.000.000 lir an jih bo krila država na podlagi leca za pomuoč gorskim krajem. Nazadnje so še sklenil, de bojo dali djelat geometru Celledoniju prožet za popravilo useh komunskih ejest. Za. tisto djelo bojo z držauno pomočjo odprli djelouni center.
DA NE BO INCIDENTU Pretekli tjedan je paršla u Skrutovo komisija, de je pregledala an pre.rjeri-la tisti ovinek sredi vasi, kjer je ejesta narbuj tesna. Ce bojo nardili tisti tronk nove ejeste, ne bo več tarkaj incidentu, kjer bo takuó vas ostala odrjezana.
Pred dnevi so tud. končal asfaltirat ejeste, ki vodi iz Gorenje Mjerse u Zamir, tele dni bojo pa še tisto, ki gre iz Kosce u Hlodič.
Glih pru, de so se zganil u pravem času, kjer takuó bo paršlo kaj več turistu u naše doline. Z razvojem turizma bojo izletniki spoznal lepote naših kraju an turizem bo sigurno pamašu interes naši ubogi ekonomiji.
Te dni so tud kolaudiral u škrutovem novo plesno dvorano, ki sta jo zgradila Garjup an Terliker, ki imata bar. Nova dvorana je nad farmacijo an je zlo moderno nareta an zatuó se troštajo, de bo sem parhajalo nimar dosti mladih iz Špjetra an drugih vasi.
BRDO
NO MAR VEC INTERESAMENTA OD STRANI KOMUNA Vasi Terske doline, tej use vasi naših gor, se spraznujejo an jih žej preraščajo koprive an plevu. Največ judi te emigralo iz Zavrha, Podbrda an Muzca, za-ki te vasi no leže najbuj visokó u gori anu na e zavoj tea ekonomija zlo slaba. Ce emigracjon na bo šla indavant s takim ritmom tej, ke to re anjelé, bojo čez 10-15 ljet te vasi popounoma zapuščene.
Majedan u se ne interesa za ustaviti emigracjon; komunska autorità use tuo ignorira anu prepušča prihodnjost tjeh vasi deštinu.
Za kraje Terske doline pa to bi se moglo več ku kej narditi. Po dolini na pe-je Ijepa ejesta, ke na vodi u Bovec, anu tle bi se zavuj tega mogu razviti dobar turizem. To bi blo rat, de bi začeu usak dan voziti autobus anu de bi mjeli domači judje no mar več dobre voje za oljepšati vasi. Judje iz Bovškega no hodijo anjelé usi u Čedad, zatuó ke u vozi tje usak dan autobus, a no bi tjeli mje-ti dosti buj bliz priti tu Cento, če bi tje vozu autobus iz Bovca. Zakuó komun anu provincialna administracija, tikere
12-1923 n. 3267 e 13-2-1933 n. 215 la «Relazione di maggioranza al Senato» conclude; «E' giustificata la emanazione di uno speciale provvedimento di legge per la montagna che contenga un piano finanziario per l’attuazione della legge, e che soddisfi l’esigenza di creare o di favorire la creazione di organismi atti a compiere la bonifica montana, a prevenire il degradamento del suolo e ad assicurare una gestione razionale del patrimonio silvo-pastorale».
I CONSORZI DI PREVENZIONE
Per prevenire il degradamento fisico della montagna disciplinando l’attività dei singoli ai fini della stabilità del suolo e della regimazione degli scoli, dell’indirizzo delle coltivazioni per la immediata difesa contro erosioni e frane incipienti, la legge prevede la costituzione volontaria o d’ufficio dei «consorzi di prevenzione».
Questi consorzi, sentiti gli Uffioi del Genio Civilè à‘le Camere di Commercio, dovranno prescrivere le opere e gli interventi di competenza privata necessari alla- disciplina di- cui sopra, e potranno, per l’art. 12, sostituirsi agli inadempienti:
(Continua>
i imunimi i uni mimi inumimi i im 11 ninnili nmnii il 111 uni un inni iiiiunimiuiiiuinm nini ii
SV. PETER SLOVENOV
Boi za mesto konzorcijskega živinozdravnika
iiiiiiiiiiiiiniiiniiniiiiiiriiniiiiiiiiiiniiiiiiniiiiiiiiiitinr.ni'iiiiniiiiiiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiinnniir.iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiniiniinnniiiiiiiiniiinniiriinniiiiiniiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinnifiinnnnnniiiiiii.niiiii.iiiirniiniinniitniiniiiiiiiiiiiiiiiimin
Gli interventi statali in favore dei territori montani
predsednik to e Candolini, ke u je doma iz naših kraju, no se ne interesajo, de bi se risolvili ti problemi anu u parvem te, de bi bla Centa anu Bovec povezana.
NA VIZONTU MAKINE SPET BRUNCE’
žej smo povjedali, da od velazma sem no uartajo za vidati, če to e tu Zavrhu petroljo. Dnega dne pa so makine utihnile anu judje so bli preokupani an zgubili use šperanče. Dan mjesac te blo use tiho, a prejšnji tjedan ne se spet začula pjesem motorju. Zlomila ne se trivela, ke ne sondirala, anu zatuó te koventalo dosti časa zgubiti za dati no-tre novo. Anjelé so žej 2400 metru globoko an judem na raste usak dan buj špe-ranča, da bo priuróu iz podzemja petroljo, ke u bo pamesu buojše čase.
Odkar so začeli na Vizontu z uartanjem to parhaja use pouno judi iz Vidma an še iz Gorice an Trsta ledat kako to re djelo indavant. Učasih to e tekaj auto-mobilu, ke to je kar težko voziti po ejesti, ke iz Vizonta peje u Ramandol, zatuó ke na e preveč tesna, da bi se megla srjesti dva automobila. Ce to ne bo petrolja, naša dolina na če mjeti malo šperanč za se ekonomsko uzdihniti.
AVV. CARLO PODRECCA
Slavia italiana
LE VICINIE
»La Vicinia si tiene sulla piazza della Frazione.
»A quelli che non vogliono intervenire alla Vicinia non viene inflitta nessuna penalità.
»Non si nomina il presidente; il Ga-staldo propone le cose da trattarsi e si discute in un sol corpo e poi la delibera passa ai voti.
»Per l’esecuzione delle cose deliberate vengono chiamati con un segno della campana.
»Nessun rapporto col Comune ufficiale.
Vicinia ecclesiastica. — »Dove non e-siste Fabbriceria legale si supplisce colla elezione del cosi detto Cameraro, e questi dev’essere una persona proba, benevisa, e fra i benestanti della frazione. Questo viene eletto per lo più da tre o quattro capifamiglia principali della Frazione, e la carica dura un anno, poiché si elegge il Cameraro armo per anno.
Il Cameraro fa quattro questue durante Tanno, e gli avanzi delle dette questue, dopo sostenute le spese ordinarie della Chiesa, o si convertono in un cajpitaletto, oppure si spendono per qualche oggetto necessario al culto o abbellimento della Chiesa.
»H segno caratteristico della carica del Cameraro, è grande scatola d’argento coll’effigie del Santo del titolare della Chiesa di cui egli è Cameraro. Questa gli viene consegnata insieme alle chiavi della chiesa e della cassa ove viene custodita la cera.
Il Cameraro viene proclamato isotto l’atrio della chiesa dopo le funzioni vespertine nella festa del titolare, e dopo proclamato il nuovo Gameraro, si stacca ima Commissione fra i presenti, che va ad invitare il nuovo Cameraro per venire a ricevere la scatola.
»Si presenta colla Commissione fra gli evviva degli astanti che numerosi accorrono, e fra il suono festivo delle campane e spari di mortaletti, s’inginocchia sulla porta della chiesa, e si raccomanda con ima breve orazione al Santo titolare, riceve nel proprio cappello la scatola colle chiavi anzidette con un fiorino d’argento elargito dal cessante Cameraro, indi si alza, si rivolge verso il numeroso popolo e lo ringrazia della fiducia in lui posta dai capi-famiglia, per la carica ricevuta, e si raccomanda ai presenti di esser generosi verso la chiesa per il suo decoro e culto, promettendo da parte sua di prestarsi con tutto zelo anche con qualche sacrificio del proprio peculio. Indi gira con la sCar tola fra il popolo presente, il quale offre il suo obolo in denaro nella scatola offrendo a ciascuno la tradizionale presa di tabacco.
»Dopo reso il conto al pubblico, il cessante Cameraro, ringrazia con brevi ed affettuose parole gli abitanti della Frazione, e raccomanda nel medesimo tempo alla loro generosità il nuovo Cameraro. In allora il cessante e nuovo Cameraro, con sei ed otto persone principali della Frazione si raccolgono nella casa del cessato Cameraro ad una modica cena prestata dal cessalo.
»In fine della quale, il' nuovo Cameraro offre la presa di tabacco a ciascuno del convitati, mette il suo obolo secondo le sue forze, e tutto a beneficiò della chiesa di Cui è Cameraro.
'* ■ ■ ■;
Eòen izmeò Podrekov
Vittorino Podrecca, ki je umrl letos v juliju, je bil eden izmed Podrekov, iz sedaj že slavnega rodu Podrekov.
Precej je raztresenih Podrekov po sve-£u. Družine s priimkom Podreka živijo v
zgodovini in o življenju furlanskih Slovencev v prvih desetletjih pod Združeno Italijo.
V političnih krogih Italije je bil znan še neki drugi Podrecca pred prvo sve-
Italiji, onstran meje na Unejskem v Jugoslaviji in tudi drugod po svetu, kamor so šli naši emigranti in se ustavili, kjer so našli kruh.
Vsi Podreke so doma iz vasi naše hribovske občine Dreka. Podreka je domače slovensko ime v Furlanski Sloveniji. & občine Dreke so se nekateri Podreki spustili v dolino in se najprej naselili v %>etru, nato v Čedadu, nekateri so končali v Vidmu. Vsi so bili našega slovenskega porekla. Seveda so se tisti, ki so se bastanili v mestu pofurlanili, njihovi otroci so šli v laške šole in postali Lahi.
Podreki so bili bistre glave kot vsi naši ljudje in so prišli nekateri ,ki so študirali, zelo visoko. Prvi, najstarejši' Podreka, ki je postal slaven v svetu, je bil dr. Anton Podreka, ki se je rodil že leta 1804 v špetru in poučeval kot profesor lizike in matematike v Splitu v Dalmaciji pod staro Avstrijo. Za nas najbolj pomemben in važen je bil naš prvi pesnik ^eter Podreka, ki se je tudi rodil v Spechi
že leta 1822, pisal slovenske pesmi in dčil naše ljudi v Ronca sadjarstvo.
Približno v istih letih kot Peter Podreka je živel Carlo Podrecca iz Čedada, ^ je bil v daljni žlahti s Petrom Podrekom. Carlo Padrecca je bil advokat in Wsatelj ter je dosti pisal o nas furlanskih Slovenili. Najbolj znani sta njegovi knji-
»Slavia italiana« in pa »Le vicinie«. ^ našem listu smo v podlistku že prinesli dokaj odlomkov iz njegove knjige »Le vi-c,We«, ki povedo, kakšne avtonomije smo Glieli pod beneško republiko v županijah v soseskah, ko smo o svojih lokalnih stvareh sami odločali. Carlo Podreca je bil pošten človek, ki je po resnici pisal o
Na žalost je premalo naših ljudi po visokih šolah, da bi s svojim znanjem in ugledom prepričevali Italijane o pravicah našega prebivalstva v Furlanski Sloveniji.
Priznati moramo, da so le redki nastopih proti interesom furlanskih Slovencev. Krivi niso bili oni sami, pač pa razmere, v katerih so vzrasli. Saj so jih čisto napačno učili po šolah in vsak ni mogel kasneje v življenju spoznati resnice, kot jo je Trinko.
Ob smrti Vittorina, enega izmed znanega rodu Podrekov, želimo, da bi naši bodoči šolani ljudje nimar in vserod skušali pomagati našemu narodu priti do pravic, pravljeni dati svoje ljudi za sodelovanje
Mi furlanski Slovenci smo zmeraj pripravljeni dati svoje ljudi za sodelovanje med obema narodima — med Slovenci in Italijani. Ne bi pa hoteli, da nam kdo pobira naše otroke in jih vzgaja v raznih konvitih tako, da bi škodovali naravnim pravicam našega naroda, Veseli smo pa, če kdo kot Vittorino prispeva h kulturni slavi italijanskega naroda.
OB 100 LETNICI ROJSTVA
Josip Pagliaruzzi - Krilan
tovno vcjno kot velik agitator in svobodomislec.
Najbolj daleč je pa šla slava Vittorina Podrecca, ki je letos umrl. S svojim slavnim »Teatro dei piccoli« je večkrat obšel ves svet. Italija je bila posebno ponosna na Vittorina Podreccc, na njegove pupaz-ze, in to upravičeno. Cel svet je občudoval njegove lutke, globoko človeško umetnost njegovega malega teatra. Italija ni vedela, da je bil Vittorino po svojih prav bližnjih prednikih slovenskega porekla iz Furlanske Slovenije. Vittorino se je smatral za Italijana, ker je bil v mestih vzgojen kot Italijan, vedel pa je za svoje slovensko poreklo.
Kot mnogi naši ljudje iz Furlanske Slovenije, ki so se šolali v italijanskih šolah, so tudi razni šolani Podreki dosti dali svoji ožji domovini Furlanski Sloveniji, še več pa svoji širši državni domovini Italiji.
Ponosni smo na Vittorina Podrecco, ker se je človek našega porekla tako visoko povzpel. V Italiji sicer le redko kdo ve, da je bil Vittorino po svojih prednikih iz naših krajev. Toda bistva stvari to ne menja: mnogi naši šolani ljudje so prispevali k obogatitvi italijanske kulture in njenega širjenja v tujih državah.
Poleg Podrekov smo imeli iz naših krajev še druge znamenite ljudi, tako filozofa Štelina, znamenite profesorje in inženirje Klodiče, profesorja zemljepisa Musoni-ja, etnografa Vogriča, profesorja Manzi-nija, vsestransko nadarjenega profesorja Trinka in še razne druge učenjake. Tudi sedaj imamo po raznih italijanskih mestih razne profesorje in druge šotene ljudi, ki koristijo skupnosti.
Najstarejši narod Evrope
To so Baski, ostanek prebivalcev današnje Španije, živijo na obeh straneh zahodnih Pirenejev — večina na španskem, 120.000 pa v Franciji. Vseh Baskov je nekaj nad 700 tisoč. Domnevno so potomci I-berijcev. Iberijci so bili narod, ki se je najbrž že dva do tri tisoč let pred našim štetjem naselil po Sredozemski kotlini. Feni-čani so poznali Iberijce že 1900 let pred našim štetjem. Z veliko gotovostjo domnevajo zgodovinarji, da so prišli Iberijci v Evropo že pred velikimi egiptovskimi dinastijami v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Prišli naj bi bili iz Hindustana, ki je bila njihova pradomovina.
Jezik Iberijcev — kot tudi jezik Baskov — sta zelo podobna jeziku prvih brama-nov v južnem Hindustanu. Sorodna sta tudi sanskrtu, »omikanemu jeziku indijske književnosti« v 3. stoletju pred našim štetjem. V pradavnih časih sosedi Arijcev v Srednji Aziji, so Iberijci prej kot oni odrinili proti zahodu in se naselili v Evropi, kjer njihovi potomci živijo še danes. Jeziki vseh narodov v Zahodni Evropi spadajo v indogermanske skupine, govorica Baskov je edina izjema.
ANEKDOTE
VLJUDNOST
Einstein je bil zelo raztresen človek. Nekoč je vstopil v brivnico, sedel v naslonjač, zamrmral »striči« in nadaljeval svoje razmišljanje.
— Oprostite, gospod profesor, — ga je vljudno opozoril frizer — prosim vas, če se odkrijete.
— Oh, oprostite, — je odsotno dejal Einstein — niti opazil nisem, da so v brivnici tudi dame!
VSE JE RELATIVNO
Slavni francoski slikar Renoir je izdeloval veliko sliko z zgodovinsko temo. Ko pa mu je neko nedeljo delavec prinesel v atelje premog, se je s hrbtom slučajno naslonil na svežo sliko in je s suknjičem razmazal barve po njej. Ko je to videl, je Renoir zavpil:
V književnosti slehernega kulturnega naroda so znana imena osebnosti, ki nam pomenijo kar celotno obdobje, v katerem so ti ljudje živeli in ustvarjali. Ob takih markantnih imenih izgine v pozabo vsa tista množica manj izrazitih ustvarjalcev, ki se zaradi prezgodnje smrti ali česa drugega niso mogli odločneje iiveljaviti. Taka imena bledijo vzporedno s časovno oddaljenostjo in jih končno omenja le še kakšna podrobnejša domača literarna zgodovina. Vendar zaslužijo, da se jih spomnimo vsaj ob tako častitljivih obletnicah, kot so obletnice smrti ali rojstva.
Tako je prav, da se spomnimo tudi go-riškega rojaka Josipa Pagliaruzzia, saj je poteklo 26. maja letos 100 let od njegovega rojstva.
Večina svojega res kratkega življenja je preživel v rojstnem Kobaridu, zadnja leta pa v Gorici. Študiral je pravo in zgolj zaradi rodbinske tradicije opravil tudi izpite za poštnega uslužbenca, ker je bil v njihovi hiši že dolga leta poštni urad. Med vsestranskim študijem in pripravami za doktorat je umrl za vnetjem možganov, star komaj 26 let.
Glavno Krilanovo delo je vsekakor pesniško. Kot pesnik je bil izredno plodovit, vendar motivno omejen in oblikovno neizdelan. V njegovih domoljubnih in politično aktualnih pesmih se pozna znaten vpliv Gregorčiča, s katerim sta si tudi drugače bila dobra prijatelja. Ob prebiranju njegove nekoliko patetične domovinske lirike, se, kljub konvencionalnemu izrazu, ne moremo ubraniti občutka iskrenosti in prizadetosti, ki še sedaj veje iz marsikaterega verza.
Danes poznamo Krilana le kot pripovednega pesnika, saj je njegova znana balada »Smrt carja Samuela« še sedaj v gimnazijskih berilih in je njeno baladno vzdušje še vedno prepričljivo. V svojih
epskih pesmih uporablja predvsem snov iz zgodovine, zlasti bolgarske in je v njih očiten vpliv srbske narodne pesmi, za katero se je navduševal že v gimnazijskih letih. Tudi za te pesmi je značilna poudarjena nacionalna tendenca (Knez bolgarski, Trije grobovi, Na bojišču in druge).
Njegovo prozo, ki pa mu je mnogo manj uspela, in pesmi, raztresene po tedanjih revijah, zlasti »Ljubljanskem zvonu« in »Slovanu«, je zbral in s sodelovanjem Gregorčiča izdal v treh knjigah A. Klodič, izčrpno analizo in precej verno podobo njegove pesniške osebnosti pa je podal K. Strekelj v »Ljubljanskem zvonu«. Vendar je ostalo še mnogo rokopisnega gradiva neurejenega in pozabljenega.
Od kdaj imamo nedeljo
Povsem naravno se nam zdi, da mora po šestih delovnih dneh priti dan počitka, ko se zapro delavnice in trgovine, uradi in šole, ko lahko svobodno razpolagamo s celim prostim dnem. Vsekakor je človeštvo že v davnih dobah težilo za tem, da si privošči po šestih dneh dela dan razvedrila, da je sedmega dne zbiralo novih moči- in sil za naslednje delavnike. Dan počitka pa ni bil pri vseh narodih isti. Medtem ko je nam nedelja, je bil starim Grkom ponedeljek, Perzijcem torek, Sircem sreda, starim Egipčanom četrtek, Turkom petek in Židom sobota, V začetku krščanstva so imeli pravzaprav dva praznika: Judje so praznovali soboto, kristjani pa nedeljo. In tako so bile tedaj tudi ob nedeljah odprte trgovine in so ljudje delali, šele cesar Konstantin Veliki je leta 321 prepovedal ob nedeljah vsa nenujna dela, cesar Leon III. pa je v prvi polovici osmega stoletja slednjič prepovedal vsakršno delo na ta dan. Svet se je na to postopoma privadil in navada je ostala do današnjih dni.
Minimi i m iti n m 1111 n illuminili iiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiTninniiiiii »tnn-Miiinii««
ALI ZNATE BRATI?
Kako eitajte strokovne knjige
Vprašanje: Ali znate brati? ni kar tako. Gre za sledeče: Vedno več povprečnih bralcev knjig zanimajo tudi znanstveni in poljudno znanstveni spisi. Nič čudnega. Modemi čas prinaša s seboj vedno večjo potrebo širokega znanja. No, in zgodi se, da se tak vedoželen bralec loti knjige, v kateri razume komaj vsak drugi stavek. Bere in bere, nazadnje pa obupa, ker ne razume celih strani in knjigo zavrže. To je slabo in nepravilno, kajti nihče vsega ne razume in še tako izobražen človek si mora vedno pomagati z najrazličnejšimi slovarji ali leksikoni. Kaj je treba storiti, kako brati?
Nekateri priporočajo branje s slovarčkom v roki. Vsako neznano besedo je treba precej razvozlati. Najboljša metoda to
— Nesrečnež, poglejte, kaj ste naredili !
Delavec je pogledal zamazani suknjič
in besno odvrnil :
— Na, popackal sem si svojo nedeljsko obleko! Zakaj, za vraga, pa ne napišete, da je sveže prepleskano!
ni, ker se bralec ob iskanju neznanih besedi ves osredotoči le na te besede in nazadnje pravzaprav ne ve povedati, kakšna je vsebina. Modema metoda branja težjih spisov in knjig praporoča: Preberi knjigo površno od prve do zadnje strani. Skušaj jo v glavnem razumeti, v kazalu si oglej njeno vsebino, razporeditev snovi in preberi tista poglavja, ki te najbolj zanimajo. če ti bodo le-ta izhodišče za »osvajanje« knjige, boš kmalu razumel polovico spisa in se odtod dokopal še dalje. Seveda ne boš imel od tega take koristi, kot če knjigo temeljito prebereš ali preštudiraš. Imel bo samo vtise in le nekatere spoznave in podatke, kar pa je bolje kot nič. S takšnim načinom branja težje umljivih knjig, zlasti strokovnih in poljudno znanstvenih, se boš počasi navadil temeljitejšega branja.
Nasvet je nedvomno koristen, čeprav iahko pripelje tudi do površnega branja. Nasvet je le most od lažjega k težjemu in kot tak uporaben za vse, ki si žele večjo izobrazbo.
SREZNEVSKIJ : _
Gli Slavi del Friuli
(Frjuljskie Slavjane). 17-19 f.
Crediamo di fare cosa gradita ai nostri lettori ed a Quanti si interessano di storia pubblicando a puntate Qno scritto finora sconosciuto da noi nella traduzione Qui russo, opera recente di un nostro collaboratore. Si Jfutta della relazione di un viaggio fatto nelle regioni Qpgli Slavi occidentali da un eminente studioso Russo
Qell‘800.
lzmail Ivanovič Sreznevsfcij ( 1812-1880) eminente M-ologo, slavista, bibliografo, paleografo ed archeologo Russo, fece il suo viaggio nell’alto Friuli nella primavera del 1841. Nel 1839 allo Sreznjevski, professore di Econo-
Politica presso l’Università di Karkov, venne dato }ncarico di viaggiare per due anni nei paesi slavi al Jine di intraprendere al ritorno l’istituzione di una cattedra di filologia slava.
t Secondo le istruzioni che gli vennero date alla par-dn^a egli avrebbe dovuto rivolgere particolare attenzio-e all’apprendimento pratico dei dialetti slavi; il suo ^rapito principale era di registrare il regime di vita, le Sedizioni familiari e sociali, il grado d’istruzione, le ’'adizioni antiche e le credenze, i pregiudizi e le superazioni, i giochi, le feste, il modo di vestire, di nutrir-1 ecc. Le istruzioni prevedevano inoltre che il, vigggio °Sse fatto a piedi, evitando di usare le diligenze, per
nazione. A queste istruzioni lo Sreznevskij si attenne scrupolosamente ed il materiale da lui raccolto è una preziosa messe di notizie e di osservazioni su una civiltà che è andata scomparendo assorbita e soffocata da influenze esterne; la relazione di viaggio che riportiamo, nota finora solo a pochi studiosi conoscitori della lingua russa ci tramanda tutto un patrimonio culturale attualmente disperso e in gran parte di proposito ignorato.
Lo Sreznjevski è principalmente celebre per il suo «LEXIKON» dizionario monumentale della lingua russa.
nP n
correre pencolo di essere trascinato da una città
_	~ ^	W	^ v, u/uv,»/vt/VA' VA- / 4- VA' V-VVl-U-
1 altra tralasciando così i villaggi la cui visita avrebbe tato offrire abbondanza di materiale per la sua osser-
Da «Raccolta della Sezione Lingua Russa è Slavistica della Imperiale Accademia delle Scienze — Tomo XXI (1881)y> — (Sbornik Otdèlje-nja Ruskovo Jazika i Slovesnosti Imperatorskoj Akademi Nauk — Tom XXI (1881).
Al fine di localizzare la zona in cui vivono i Resiani ed i loro vicini più a sud, gli «Slovegni», mi permetto di rammentare che presso i confini dell’Austria con l’Italia, a nord del mare Adriatico, nella regione appartenente all’Austria, dalle montagne camiche al mare scorre notevole e pittoresco il fiume Soča o Isonzo, al quale tanto da oriente che da occidente affluiscono fiumi e ruscelli. A occidente ed al di sopra di questi ruscelli e fiumi ci sono i monti di confine. Dietro questi monti, sempre all’occidente, le acque scendono verso altre valli e verso le terre della regione veneta. Sopra queste pendici di montagne, appartenenti fin dall’antico a Venezia, vivono gli «Slovegni», separati da quelli della stessa loro razza non soltanto dai monti, ma anche da una amministrazione, un regime di vita ed una educazione, diversi.
Pino al 1796 le loro terre appartenevano a Venezia. Dalla pace di Campoformio al 1805 e, dopo, dalla caduta
di Napoleone all’annessione del Veneto al Regno d’Italia, esse furono sotto il dominio dell’Austria. Ma tutto questo per nulla non impedì agli «Slovegni» di restare sempre gli stessi.
Fra tutti i viaggiatori che intrapresero viaggi e visitarono terre di Slavi, a me per primo capitò di penetrare in questo nascosto angolo della Slavia e con ciò apprendere che, oltre ai Resiani che occupano una determinata valle di quella zona, a sud da essi vivono altri di stessa razza, gli «Slovegni».
Visitando quelle montagne, io raccolsi sul posto testimonianze e documenti intorno alla popolazione ed alla lingua che parlano. Altri visitatori si recarono colà dopo di me, ma non molti ebbero a riferire molto più di me intorno a quei luoghi.
Per questa ragione e credendo di non fare cosa inutile, presento le mie osservazioni così come le avevo riunite subito dopo la mia visita. Ai documenti raccolti da me ho aggiunto qua e là qualcosa fra le righe ed ai margini dei fogli, in base alle osservazioni e studi di J. Bau-douin de Courtenay ed altri. Considero eccezionalmente importanti gli studi fatti da B. de Courtenay, che non soltanto completano con dati interessantissimi le mie note, ma le confermano pure.
I RESIANI
Dogna. Vento, caldo soffocante, polvere. Pare impossibile che sia ancora aprile.
A Tarvisio prendo una carrozza per farmi portare a Resiutta —. questp nome mi fa ricordare Resia — l’uno non dev’essere molto distante dall’altra, nonostante nessuno sappia dare una risposta confortante alle mie domande. Si parte. Sebbene abbia sentito spesso dire che i
Mere brez tehtnice
Izkušena gospodinja ne potrebuje vselej tehtnice, kadar hoče pri pripravljanju peciva določiti množino raznih dodatkov, na primer sladkorja, moke, riža in podobnih reči. Mnoge gospodinje se znajdejo tudi brez tehtnice, mlajšim pa naj pove nekaj primerov, kako je mogoče vsaj približno natančno določiti količino dodatkov.	lil;
Navadna čaša za vodo meri vsaj v večini primerov četrt litra. Za merjenje tekočin lahko uporabljate tudi pološčene lončke, ki imajo na zunanji strani dna oznako prostornine, za druga živila pa nam pride prav skodelica ali žlica. Zvrhana jušna žlica moke tehta okoli dvajset gramov, zvrhana kavna žlička pa polovico manj. V zvrhano žlico gre 25 g sladkorja, v zvrhano kavno pa petnajst. Za riž velja isto kot za sladkor.
Če globoko zajamete zdroba, tako da je na žlici kupček, ste lahko prepričane, da. ga imate v žlici 25 g, v kavno žličko pa ga gre 15 g.
V jušno žlico gre 20 g trde masti, tekoče, masti ali masla pa 12.5 grama. — žlica zajame 20 g vode mleka ali kisa.
E
E
L
Napačno je...
.. .z gnojnico zalivati letošnjo pomlad posajeho sadno drevje. Ker še ni dovolj vkoreninjeno, bi mu gnojnica utegnila prej škodovati nego koristiti.
... pustiti, da se drevesni kolobar pri
mladem sadnem drevju čez poletje zaraste. Odprta in čista zemlja okrog drevesa -je najboljši porok za čvrsto, zdravo rast.
... cepiče rezati od premladega drevja, ki še ni rodilo. Rodovitno drevje bomo vzgojili iz cepičev z odraslega, zdravega, rodovitnega drevja.
... čakati, da se krvava uš razpase na vse strani po drevju! Takoj, ko opazimo prve naselbine, jih temeljito zatrimo!
... sušiti čebule od tulipanov itd. na soncu. Ko jih izkopljemo, takoj v senco z njimi. Na zračnem, senčnem prostoru naj se preš: še.
... odlašati gnojenje špargljev na jesen ali pomlad. Sedaj je pravi čas, da špar-geljnjak pognojimo.
...pustiti rjo na češnjah vnemar. Proti rji na češnjah uporabljamo brozgo modre galice kakor proti peronospori.
... zaradi obilnega dela, premalo skrbeti za živino. Krmimo jo dobro in v redu vsaj zjutraj in zvečer, če opoldne ne utegnemo. Ne dajajmo ji sveže in neuležane krme in ovsa.
Pomen kolobarjenja
Cepljenje v speče oko
V oko cepimo dvakrat v letu : spomladi v poganjajoče, julija in avgusta pa v speče oko. Spomladi cepljeno oko požene že v istem letu, julija in avgusta pa ostane čez zimo speče in požene šele prihodnjo pomlad. Spomladi ne smemo cepiti prej, preden ne postane drevo sočno; poleti pa ne kasneje, ko drevo zgubi sok. Najboljši čas za cepljenje v speče oko je tik pred to dobo. Ce cepimo poleti prezgodaj, požene oko že do jeseni in slabo; tudi poganjek se pozimi posuši.
Preden začnemo cepiti, si naberemo potrebnih cepičev. Ta narežemo na drevesih dobrih, plemenitih in poznanih vrst. Upoštevati pa ne smemo samo vrste, ampak tudi rodovitnost drevesa; od katerega hočemo vzeti cepiče. Zato je pogrešeno rezati cepiče od mladih dreves, ki niso še rodila, a cepiče porežemo zdrave poletne poganjke z lepo razvitimi in spečimi očmi. Ko smo nabrali cepiče, jim odstranimo liste, pustimo jim pa 1 do 1 in pol cm peclja ob očeh. V primeru, da nabranih cepičev ne rabimo takoj, jih zavijemo v mokro cunjo in jih do uporabe hranimo v hladni kleti.
Cepljenje izvršimo tako-le :	Z	ostrim
nabrušenim nožem napravimo z noževo ostjo na glavnem lubu na mladiki zarezo v podobi črke T. Navpična črta bodi 2 in pol do 3 cm dolga, povprečna pa do 1 in pol cm. Zarezi naj segata le do lesa, zlasti povprečna ne sme biti globoka, ker je podlaga tenka, se rada zlomi. Ko smo to zarezo napravili, izrežemo oko tako-le: V levo roko primemo cepič, v desno pa cepilni nož. Nato napravimo približno 1 do l in pol centimetra nad očesom pli-
tvo povprečno zarezo. Enako zarezo in v isti razdalji napravimo tudi pod očesom. Nato nastavimo nož (ploskev) ob mladiki nekoliko više nad gornjo zarezo in začnemo rezati navzdol do nje zareze. Zaradi teh zarez se loči oko s koščkom lesa in luba v podobi dveh do treh centimetrov dolgega ščita od mladike. Sredi tega ščita je oko s koščkom peclja. Tedaj nekoliko dvignemo z nalašč zato pripravljenim hrbtom cepilnega noža lub na obeh straneh zareze na divjak in porinemo ščit z očesom v to zarezo tako, da se bo njegov zgornji konec dotikal povprečne zareze. Nato povežemo cepljeno oko z gumijevim trakcem.
Nekateri odstranjujejo košček lesa, ki je ostal na spodnji strani ščita. Vendar to ni potrebno in utegne celo škodovati, ker se večkrat dogodi, da z odstranjevanjem tega lesa oko poškodujemo. Ta les v ščitu prav nič ne škoduje. Seveda ne sme biti preglobok in preširok; zgornja prečnica na ščitu bodi nekoliko širša od spodnje. Drugi zopet delajo veliko napako, da takoj po cepljenju odrežejo cepljeno mladiko nad očesom. To je zelo pogre-šno, ker v tem primeru oko gotovo požene in ne ostane speče čez zimo. Ce to storimo pri breskvi, ga gotovo zalije smola. Cepljenje v oko se zelo rado prime. Fozna se že v osmih do desetih dneh po izvršenem cepljenju. Ako se je oko sprijelo, odpade pecelj, čim smo se ga dotakniti. če pa ne odpade, smo pa lahko gotovi, da se oko ni prijelo.
Tri tedne po cepljenju odstranimo povezo in prihodnje pomladi odrežemo divjake nad očesom.
Vsak kmetovalec dobro ve, da bi ne imel dobrih pridelkov, če bi na eno in isto njivo sejal vedno isto kulturo. Rastline, ki jih pridelujemo na isti njivi- moramo neprestano menjavati in sicer po nekem določenem redu. Ta red menjavanja imenujemo — kolobarjenje ali plodo red. S pravilnim in doslednim kolobarjenjem dosežemo že prav lepe uspehe, tudi če ne gnojimo vsako leto dovolj. Ne moremo si misliti naprednega kmetijstva brez pravilnega kolobarjenja.
Menjavanje rastlin na njivah je nujno potrebno, ker ne potrebujejo vse rastline enakih hranilnih snovi. Nekatere potrebujejo več dušika, druge kalija ali fosforja. Tako na primer niso gomoljaste rastline in korenasta zelen j ad, t. j. korenje in peteršilj niti preveč trpežne niti okusne, ako dobe preveč dušika; porabijo pa večje količine kalija. Listna zelenjad, kakor zelje, ohrovt, solata pa potrebujejo zlasti veliko dušika, medtem ko uspevajo stročnice (grah, fižol) brez gnojenja, zlasti v dobro obdelani zemlji. Znano je, da te rastline dušika sploh ne potrebujejo, celo z njim obogatijo zemljo, zahtevajo pa precej fosforne kisline in apna.
Nekatere rastline prodirajo s svojimi koreninami globlje, druge bolj plitvo v zemljo, kjer črpajo hrano. Pravilno kolobarjenje omogoča, da izkoristijo vse hranilne snovi v raznih plasteh zemlje. Setev ali sajenje posameznih zelenjadnih vrst na isto mesto bi pomenilo izkoriščati vedno enake hranilne snovi in to v le določeni plasti zemlje.
Vsaka rastlina ima svoje posebne vrste plevela, ki se na njivi tem bolj ukorenini, čim več let zaporedoma gojimo na isti njivi neko rastlino.
Menjavanje posebkov omogoča uspešno zatiranje nadležnega plevela, ki črpa kulturnim rastlinam hrano in vlago. Isto velja za razne škodljivce in bolezni, kajti vsaka rastlina ima svoje posebne zajedavce in bolezni glivične narave.
Nekatere rastline zahtevajo dobro gnojenje s hlevskim gnojem ali kompostom (kapusnice, solata), medtem ko uspevajo nekatere le, če jih dobro gnojimo z organ-skinii gnojili (korenje, peteršilj, pesa).
Poznamo več načinov kolobarjenja, pri katerem prihajajo v poštev kot glavni posevki le enoletne rastline, ki dobro uspevajo in daso določene pridelke v določenem okolišu. Navedli bomo nekaj primerov, značilnih za naše razmere : zelen j ad-ni vrt, na katerem hočemo uvesti pravilno kolobarjenje, razdelimo na tri večje enake dele. Na prvo parcelo, ki jo dobro pognojimo s hlevskim gnozem, sadimo prvo leto kapusnice (zelje, ohrovt, cvetačo), špinačo, zeleno, paradižnike, jajčevec, papriko ali bučico. Na drugi kos zemlje sadimo zgodnji krompir, peso, čebulo, če-
sen, peteršilj ali korenje, tretji del pa razdelimo med stročnice (grah, fižol, bob). Naslednje leto pride na prvo parcelo krompir, čebula ali ostale omenjene rastline, ki jih gnojimo le z zrelim kompostom ali gnojili. Tretje leto pridejo za temi kulturami stročnice. Teh ni potreba gnojiti, če ni zemlja zelo slaba.
Ako želimo gojiti na vrtu ne le enoletne ali dvoletne, temveč večletne rastline (šparglje, jagode, artičoke) tedaj razdelimo Vrt na štiri parcele. Tri uporabljamo za enoletne in dvoletne rastline, četrto pa za trajnice. Prvi skupini vefno močno gnojimo s hlevskim gnojem ali kompostom, ostalim skupinam pa le z manjšimi količinami zrelega komposta ali umetnimi gnojili.
Čiščenje irs beljenje hlevov
Eno izmed važnih opravil sedaj, ko je še toplo in ko je živina na paši, je čiščenje in beljenje hlevov. Praviloma je treba stare hleve čistiti in beliti dvakrat na leto, spomladi, da preženemo iz njega kali, ki po zimski sopari in ostankih plesnive ali segnite zimske krme, in jeseni, da odstranimo vso nesnago, ki se je v hlevu naselila od poletne vročine in od muh. Enkratno čiščenje in beljenje, in sicer na jesen, pa je potrebno v vsakem hlevu, tudi v tistemu, ki je najbolj zračen.
čiščenje in beljenje mora biti temeljito. Hlev je treba počistiti od stropa do tal vključno vseh vrat, oken, šip, jasli, verig, lijakov za krmo in vsega hlev?, skega orodja. Po splošnem čiščenju in potem, ko smo vse lesene in železne dele oprali z kropom, ki smo mu dodali 3% mazovega mila af.i sode, je prav,, če hlev tudi desinficiramo. Raztopini za desimfekcijo primešamo nekaj ugašenega apna, da bomo potem lažje pregledali,, če je bila desinfekcija. res popolna.
Salmioik: Icof d st sredstvo
To tekočino ostrega in neprijetnega vonja verjetno pozna že vsaka gospodinja, teklenička s salmiakom je v hiši nujno potrebna, saj je neprestano treba čistiti številne madeže, ki se pojavijo kljub pazljivosti tako na tkaninah, kakor tudi na drugih predmetih.
Tokrat bomo navedli nekaj izmed številnih primerov, kako ga lahko uspešno uporabljamo v gospodinjstvu.
Madeže na pletenih stvareh in perilu dobro odstranimo, če jih peremo v mlačni milnici, v katero smo dali žlico ali dve salmiaka.
Madeže od sadja na volnenih tkaninah odstranimo, če jih potopimo v raztopino salmiaka v milnici in jih pustimo stati nekaj minut. Potem jih je treba zmenca-ti in izprati z vodo.
Tudi s svilenih tkanin lahko madeže od' sadja odstranimo z raztopino salmiaka, seveda le, če je svila bele barve ali če se barva ne razkraja.
Tkanine, zamazane z likerjem, je treba prati v vodi, kateri smo dodali malo salmiaka.
Madeže od petroleja odstranimo s tkanine, če jo potopimo v salmiakovo vodo (v kozarec vode damo dve žlici salmiaka) in če nato tkanino operemo kakor običajno s toplo vodo.
Oguljena mesta na blagu se nehajo svetiti, če jih ščetkamo z raztopino salmiaka, soli in vode.
Za odstranitev madežev od katrana in smole ga lahko prav tako uporabljamo, seveda samo pod pogojem, da je barva
tkanine dobra. To pa lahko preizkusimo tako, da rob tkanne podrgnemo s krpico ali vato, namočeno v salmiak.
Madeže od joda na belih tkaninah je treba odstraniti tako, da iih potopimo v raztopino salmiaka (ena skodelica salmiaka in dve skodelici vode). Da bi čim bolje odstranili madeže, je treba tkanino, potem ko smo jo potopile v raztopino, izprati z razredčeno solno kislino.
Tudi volnena pregrinjala, preproge, zavese itd. lahko očistite in osvežite s salmiakom. Potem ko ste jih dobro oščetkar le in izteple, jih posujte z žagovino, ki ste jo ovlažile z raztopino salmiaka. Nato preprogo dobro odrgnete s suho ščetko ali čisto metlico in iztresete s prave strani. Mastne madeže lahko odstranite iz preprog, če jih zdrgnete s kosom vate, ki ste jo namočile v salmiaku.
Pri barvanju tkanin rastlinskega izvora (bombaževinastih, lanenih, konopljinih, iz jute) dodajte vodi za barvanje in izpiranje malo salmiaka (na tri litre vode dve do tri žlice salmiaka).
Porcelansko ali stekleno posodo, ki je mastna in umazana (steklenica za olje> lahko operete z vodo, kateri ste dodali malo salmiaka. Umazane glavnike potopite v raztopino salmiaka, ki naj bo mlačna. Potem ko ste pustili glavnik nekaj časa v tej raztopini, ga ščetkajte pod močnim curkom vode.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Goric»
Friulani assaltano frequentemente i viaggiatori isolati, io stento a crederlo. In ogni caso, Resia non può essere lontana; non possono esserci più di 6-7 ore di strada e sarebbe del tutto ridicolo tornare indietro. Nel dizionario Dobrovski c’è tanto poco alla voce Resia, che bisogna pur che qualcuno finalmente venga a sapere un pò di più.
La strada da Tarvisio a Pontebba ed oltre passa per stretta valle ; nel fondo di essa c’è il letto largo e sassoso di un fiume. C’è poca vegetazione ed anche quella poca che c’è è grigia per lo spesso strato di polvere della strada. Quasi dappertutto i monti sono brulli. A Pontebba comincia l’architettura italiana — tetti ad angolo piatto, case poverissime di 2-3 piani ; intorno alle case, alberi i cui rami s’adossano ai muri ; sopra le porte, balconi in legno pei quali i germogli della vite cominciano a verdeggiare.
A Dogna mi fermo a pranzare. L’oste è un Friulano, ma sa dire due parole in tedesco. Gli chiedo di Resia — mi risponde che questa valle sta ad un’ora e mezza da Resiutta e che è facilissimo trovare una guida. «Ma chè Le serve la guida?» — aggiunge, ed indicatomi un uomo giovane dalle veste lunga e nera, che, assieme ad un altro, sta alle prese con la sua insalata ed il suo vino, mi chiede: «Lo conoscete quello?» — «E come, se mi trovo qui per la prima volta ...» — «Ah, ma vede, quello è il capellano di Resia !»
In estasi per la gioia mi precipito verso il Signor ( it. nel testo > capellano e balbetto come meglio posso qualcosa in tedesco. L’allegra, piena e bella faccia del signor (idem) capellano mi guarda come una luna piena, mi ascolta con tutta calma ed attenzione, poi, con la stessa calma, mi dice: «Non capisco» (it. nel testo). Che fare? Non ho mai parlato la lingua del Goldoni...
Per fortuna il capellano parla il dialetto carinziano ed io, mescolando carinziano con italiano, riesco a spie-
gargli quello che mi necessita. «Benissimo, benissimo!», dice il capellano stringendomi la mano, «Sarò a Resiutta fra 3 ore, là ci possiamo incontrare ; poi, assieme andremo nella valle».
Ogni tanto mi guardava di sfuggita mentre finisce la sua insalata e beve il suo vino, poi se ne va. Io intanto aspetto che il mio cavallo finisca la sua avena e beva la sua acqua. Scrivo ma sento il chiacchierio dei Friulani, i lamenti dei mendicanti, le grida dei rivenditori, compratori, carrettieri ed avventori, e non ho più voglia nè di scrivere nè di ascoltare per la gioia che ho in me.
Resia. Eccomi qui a Resia. Resiutta è una piccola località giacente fra i monti sulla grande strada Vienna1 Milano. All’osteria ritrovo il capellano. Trovo uno che mi porta il bagaglio, quindi mi incammino al fianco del capellano.
Prendiamo la strada che costeggia il fiume Resia — strada stretta ma tranquilla, percorsa solamente da carri. 3 anni fa c’era soltanto un sentiero, stretto anch’esso. Un pò alla volta la valle si slarga ; appaiono prima i pae-setti e poi i grigi picchi delle montagne, fra le quali la valle appare come una conca chiusa
Camminando chiedo i nomi dei paesi, delle cime e delle piante ... Con noi adesso s’è messa a camminare una donna ; è del paese di Gniva. Mi guarda continua-mente e ride... «Perchè ridi? Ti par tanto strano il Signor (come sopra, in it. nel testo) Russo?» — «Come no!» risponde con semplicità: «Lei dice che il Signore abita a 800 miglia e più da qui e che è venuto a farci una visita ... Come se stesse in Carinzia ... Ci credo e non ci credo, ma è da ridere ...» E riprende a ridere.
A Bjele (S. Giorgio) entriamo in uri cortile per riposare e rinfrescarci con un pò di vino. Una vecchietta ci viene incontro e ci saluta, poi ci porta una sedia ed un sedile a tre gambe e quindi due bicchieri di vino. Voglio
pagare ma ella respinge con la sua mano la mia e dice : «Ma guarda un po ! Non vendo mica vino io ! Del resto per gli amici ne ho sempre abbastanza. Beva alla salute, Signore (it. nel testo)».
Dopo le quattro del pomeriggio arriviamo al villaggio di Ravance (Prato di Resia), dove sorge la chiesa parrocchiale. Lascio il bagaglio all’osteria e, col capellano, mi reco dal parroco, nel giardino. Don Odorico Buttolo è un caro vecchio (ha ormai 73 anni) e di tutto cuore si rallegra della mia venuta. «Resia e Russia son tutt’uno» è il suo intercalare preferito e quello con cui comincia a discorrere con me. Egli sa e parla tedesco, francese e latino. Ci mettiamo a parlare in tedesco. Ma presto il vecchietto interrompe e dice «Siamo Russi ; che bisogno c’è di parlare tedesco ! »
Sta ormai scendendo la sera. Appoggiandosi al mio braccio (egli è molto debole alle gambe), mi guida verso la sua casetta. Si siede e mi fa sedere sopra un largo sedile di pietra, di contro ai tigli che crescono nella piazzetta, non lontano dal mio albergo-osteria, proprio in' contro là dove la valle si affonda fra le montagne. Qui ci dilunghiamo a conversare per un bel pò. Fra le altre cose, il parroco mi dice che Resia dovrebbe essere ben nota ai Russi. Il Principe Potozki, durante il suo viaggio in Italia, si era fermato a Resiutta. Alcune Resiane erano là e vendevano uva. Si erano a lui rivolte, dicendo : «Kupite vina?» Questa domanda in slavo aveva sbalordito il Principe che aveva voluto subito sapere donde fossero, ed aveva quindi comandato che lo portassero nella-valle dove aveva pernottato e dove aveva registrato la-trascrizione dell’«Oče Naš» (il Padrenostro) locale. Anche soldati russi erano penetrati in questa valle ed avevano conversato in usso, lingua loro, con la popolazione (Campagna d’Italia del Suvòrof? — mia nota).
(Continua)