neM^roiR Jueto Xll. 1921/22 Štev. 7.-8. VSEBINA: » Stran Dr. Fr. Detela: f Prof. dr. Josip Marinko. (Dalje.)...................97 Fr. Omerza: Ajshilova Orestija: Agamemnon. (Dalje.) ....... 99 Dr. I. Pregelj: Iz moderne ............................................109 Ivan Dolenec: Na obisku pri očetu srbske stenografije.................110 J. Šolar: Prijatelju v spomin. (Janezu Jeretinu f 2. XII. 1921.) . . .112 Ločitev, f Iv. Jeretina (kot vojak)...................................114 Fr. Pengov: Pet velesil...............................................114 S. C.: Verbum Dei non est alligatum...................................118 Drobiž............................1....................................120 * « V zalogi so še vsi letniki, in sicer popolni /l.—/V.po2 50Din, V.po 3 Din, VII,—IX. in XI.po 4 Din; nepopolni /. (manjka, št. 3.) po 2 Din, Vi. (manjka št. 1.) po 3 Din, X. (manjka št. 1,-8.) po 1 Din. Cene veljajo brez poštnine. »Mentor« izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano in stane za dijake 10 Din, za druge naročnike v Jugoslaviji 20 Din na leto, za Italijo 10 lir, za Ameriko 1 Dol. — Urejujeta Fr. CJmerzn in dr. J. Samsa, Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Odgovorni lastnik Al. Market. LETNIK XII. 1921/22 ZVEZEK 7-8 f PROF. DR. JOSIP MARINKO. dr. fr detela. (Dalje.) O Binkoštih 1. 1869. se je vršil tabor v Vižmarjih. Udeležilo se ga je mnogo dijakov, tudi alojznikov. Zopet so bile preiskave po razredih in pritožbe o ultra-nacionalnih alojznikih so prišle do protčk-torja Alojzijevišča, knezoškofa dr. Jerneja Widmerja. Kakor premnogim poštenim starim Kranjcem so se zdela tudi knezo-škofu Widmerju prizadevanja Slovencev, da bi se slovenščina povzdignila nad domačo rabo in kmetsko potrebo, brezplodne, romantične sanje. Zakaj se ne bi vsa inteligenca poprijela nemščine, katero itak večinoma laže in gladkeje govori kot slovenščino? Takoj bi postala enakopravna s pravimi Nemci; slovenščina naj bi se gojila za nižje sloje, dokler bi inteligenca tudi teh ne potegnila za seboj. A prav to upanje, da bo v doglednem času ponemčena inteligenca potegnila slovensko ljudstvo za seboj, so bile prazne sanje. 2e v ljudski šoli se je gojila nemščina; a ravno ta pouk je bil za nižje sloje brezploden; učenec je doma sproti pozabil, česar se je v šoli naučil. Zapuščeno od inteligence bi bilo ljudstvo v izobrazbi popolnoma zaostalo, po krivdi inteligence, ki sc ne sme ločiti od svojega ljudstva, ki je marveč dolžna polom izobrazbe ljudstvu kazati pot do blaginje in sreče. Sploh se pa nobenega naroda izobrazba ne meri po izobrazbi umetnikov in učenjakov, ki so si povsod sorodni, ampak po izobrazbi ljudstva. Kako visoko stoje Danci, Norvežani v izobrazbi, dasi njih umetniki ne uživajo takšne slave kakor Dostojevski ali Tolstoj, in kako daleč za njimi so Rusi! Da bi odvrnil alojznike od takih nevarnih sanjarij, je prišel sam knezoškof v Alojzijevišče. V kapeli so se zbrali dijaki in izpred oltarja med ravnateljem in obema prefektoma je tožil knezoškof, kakšne pritožbe mu prihajajo, kako demonstrativno kažejo alojzniki narodno prenapetost, in opominjal je, naj se rajši pripravljajo na svoj bodoči poklic. Govoril je odločno in nemški in sklenil, da če se dijaki ne poboljšajo, »so werde ich das Haus schlieBen und die Zinsen zum Kapital schlagen.« Posledica je bila, da se je običajna predpustna veselica odpovedala; življenje pa je šlo svojo pot naprej. Alojzniki so si bili ustanovili svoj list »Domače vaje«, ki so ga sami urejevali in pisali. Marinko je bil takoj sotrudnik. Prevajal je pa tudi igre za gledališče, tako šaloigro »Oproščeni jetnik«, ki je izšla leta 1868, v Slovenski Taliji, in igro »Nabito brez svinca«, ki je ostala v rokopisu. Videlo pa se je, da Marinko ne bo negoval in opazoval svojih čuvstev, da ne bo prisluškoval utripom svojega srca, ampak da se bo v prvih vrstah boril za svoja načela, za vero in narod. Konec šolskega leta 1869. je prestal Marinko z odličnim uspehom zrelostni izpit in v jeseni istega leta je bil sprejet v semenišče. Odločil se je bil za duhovski stan, in kakor se je prej marljivo učil šolskih in drugih svetnih predmetov, tako se je poprijel zdaj z vso vnemo bogoslovne vede. V semenišču sc je že dolgo let pridno gojila slovenščina, dasi je marsikateri izmed profesorjev zmajeval z glavo, kako se hoče slovenska inteligenca utesniti na majhnega naroda majhne razmere in majhno ozemlje; kdo si more s slovenščino svetovne slave priboriti; ali se izplača pisati, česar razen kmeta nihče ne bo razumel, nihče bral. A navdušenim mladeničem niti na misel ni prihajala svetovna slava; Slovenija jim je bila širni svet, in čim manjši in revnejši se je zdel njih rod, tem bolj so čutili dolžnost, da ga dvignejo iz temne nižine na svetlo mesto izobraženih narodov. Tudi bogoslovci so pisali svoj list »Slovensko Lipo?, ki je izhajala že v devetem tečaju tistega leta, ko je vstopil Marinko v bogoslovje. Tudi on se je pridružil pisateljem, ki so z veliko resnobo, zdaj mirno, zdaj bojevito pretresali cerkvene, politične, literarne zadeve in priobčevali tudi leposlovne sestavke. Kaj vse je poteklo iz Marinkovega peresa, je težko določiti, ker se je pisalo navadno pod iz-mišljenkami in kraticami. Da pa si je bogoslovec Marinko že v prvem letu kot pisatelj mnogo veljave pridobil, se razvidi iz tega, da se mu je že drugo in tudi še tretje leto poverilo uredništvo »Slovenske Lipe«. V X. tečaju tega lista je priobčil Marinko »Govor, namenjen za Besedo, ki se je napravila v čast Val. Vodniku«, kjer proslavlja značajno rodoljubje, tako redko med denarja in časti lačnimi klečeplazi. V istem letniku beremo njegovo razpravo »Mr/delg (ihmog«, kjer kaže, kako se mora vsak človek do smrti boriti s prirodo, s svetom in s tistim sovražnikom, katerega se ne more nikdar iznebiti, s samim seboj. Tako so gojili mladeniči ljubo slovenščino; nekateri so pa tudi z ozirom na tiha nasprotstva veselo peli: En Klofutar prvi je nemškutar, En Globočnik kuha nemški močnik. 30. julija 1872 je bil Marinko za maš-nika posvečen in novo mašo je pel v domači župni cerkvi na Dobrovi. Kmalu po novi maši je romal s svojim očetom in s sošolcem Žigom Bohincem, ki zaradi mladosti ni bil še posvečen, na sv. Višarje. Popotoval je sploh Marinko silno rad. Že kot dijak je prehodil vso Slovenijo, videl mnogo hrvaških in nemških krajev in spoznaval kot bister opazovalec svet in ljudi. 12. okt. 1873 je prišel Marinko kot kaplan v Kostanjevico na Dolenjskem, kjer je ostal do konca junija 1876. Kot pameten, odločen* in hkratu prijazen in družaben mož se je mladi kaplan takoj splošno priljubil, zlasti še, ker je bil izboren pridigar. Naravno in umevno: bil je razumen, učen in pripravljal se je. Kar zahteva namreč Horacij od pisatelja: Scribendi reete sapere est et principium et fons. Rem tibi Socraticae poterunt ostcndcrc chartac Vcrbaquc provisam rem non invita sequentur, velja prilično tudi za govornika. Govorniki, kakršen je dr. Opeka, so vselej in povsod redki; a od vsakega se sme zahtevati, da vsaj nekaj pove in da pove v dostojni obliki. Ljudstvo ima jako zdravo sodbo in dobro loči dobrega govornika od kričača. Sloveči dramatik Moliere je imel navado, da je posamezne prizore iger, preden jim jc dal končno obliko, prebral svoji dekli in pazil, ali ga razume in kakšen je učinek. Kar ni ugajalo tej sodnici, je prenarcdil ali opustil. Morebiti bi bilo prav, če bi se tudi naši umetniki ozirali nekoliko na takšne sodnike in se ne vdajali preveč častihlepnemu strahu, da bodo premalo moderni. Kakor so bili župljani veseli svojega kaplana, tako zadovoljen je bil kaplan s svojo službo, s svojim župnikom in z ljudmi, in če bi šlo po njegovi volji, ostal bi bil vse življenje dušni pastir na deželi; postal bi bil iz kaplana župnik, iz župnika dekan in povsod bi bil na svojem mestu. Še v poznih letih se je Marinko z veseljem spominjal lepih let svoje prve službe in dobro došla mu je bila vsaka prilika, ki ga jc pripeljala zopet v ljubo Kostanjevico. Svojemu kostanjeviškemu župniku Janezu Lesjaku pa je postavil hvaležni kaplan Marinko spomenik v Drobtinicah 1. 1891. Leta 1875. je postal dr. Janez Zlatoust Pogačar knezoškof v Ljubljani. Ta je poznal Marinka že kot nadarjenega in marljivega bogoslovca, in ker je kot velik ljubitelj in častilec vede in umetnosti želel, da bi se takšni duhovniki obširneje in temeljiteje izobrazili, je poklical Marinka kot dvornega kaplana k sebi, kjer naj bi se pripravljal za stroge izpite, za doktorat. Tam je dobil Marinko prijetno družbo, Žiga Bohinca, ki je bil izmed najidealnejših mladeničev in je moral po knezoškofa Pogačarja smrti marsikaj pretrpeti od škofovih nasprotnikov. Marinko je bil pa hkratu tudi beneficiat v Preski, kjer je imel kot pridigar večkrat med poslušalci knezoškofa Pogačarja, ki je jako rad bival na Goričanah. Stališče knezoškofa Pogačarja je bilo težko. Novi šolski zakon se je od premnogih strani hudo obsojal. Knezoškof je skušal izkoristiti, kar bi se dalo dobrega, iz zakona in omiliti izvrševanje. Vnet je bil za sodelovanje cerkve z državo in kolikor možno in dopustno tudi z vlado, o ločitvi cerkve od države ni hotel nič slišati. Mnogim se je zdel preveč popustljiv. Dr. Radoslav Razlag in škof Pogačar sta bila jako dobra prijatelja, dve sorodni duši, oba poštena, rahločutna, sovražnika prepira, vneta za slogo in mir. Oba sta zadela ob huda nasprotstva. Razlagu se je zdela pisava Slovenskega Naroda prehuda, Pogačarju pisava Slovenca. Razlag je bil že 1. 1871. nasvetoval, naj se postavi Narod pod ladzorstvo, in 1. 1874. je hotel celo odstraniti urednika Jurčiča, ki se mu ie zdel preradikalen. Ne eno ne drugo se mu ni posrečilo. Škof Pogačar pa je aprila 1876 nenadoma premestil iz Ljubljane v Zagorje na Notranjskem bojevitega Slovenčevega urednika in ravno takrat izvoljenega občinskega svetnika Karla Kluna. Pogačarju je šlo najbrž za mir med domačima strankama. Mnogim drugim pa se je zdelo, da hoče s to premestitvijo deželnemu predsedniku Widmannu ustreči, dasi je jasno, da je imela nemška vlada tem lažje stališče, čim bolj so se »stari« in »mladi« prepirali. Tako sta se za Kluna potegnili obe slovenski stranki, zlasti pa večina duhovnikov in v prvi vrsti Klunov stric, kanonik Kramer, ki je bil 1. 1869. pri volitvah za kranjski deželni zbor kot Razlagov protikandidat propadel. Tudi Marinko je stal z večino Slovencev na Klu-novi strani. A Klun si je znal pomagati. Dobil je Ravberjev beneficiat, postal deželni in državni poslanec in deželni odbor mu je ' naklonil kanonikat v Ljubljani, tako da se je tirolski poslanec P. Greuter, ko ga je zagledal v državnem zboru, začudil: »Wasch! Scho a junger Schlecker und Domherr!« (Konec.) AJSHILOVA ORESTIJA: AGAMEMNON, fr. omerza. (Dalje.) Voditelj zbora. A jaz sc no jezim, v srce sc smili mi. 1070 Ukloni sc, sirota, stopi dol z voza in vzemi jarem nov, usode trd ukaz! Kasandra. Ojoj, ojoj! Gorje! Ah! Apolon, Apolon! Voditelj zbora. Kaj žalostno tako vzdihuješ k Loksiju?41 1075 Ni namreč takšen bog, ki žalni sliši glas. Kasandra. Ojoj, ojoj! Gorje! Ah! Apolon, Apolon! Voditelj zbora. Spet ta nesrečni glas, ki sliši naj ga bog! A src potrtih klici njemu niso mar. Kasandra. 1080 Apolon, Apolon, ki spremljaš me in ščitiš, koder grem! Uničil tvoj me lok je danes drugič že. Voditelj zbora. Prerokovati hoče svoje lastno zlo. Čeprav je sužnja zdaj, ostal je božji duh. Kasandra. 1085 Apolon, Apolon, ki spremljaš me in ščitiš, koder grem! Oh, kam si me odvedel, v hišo kakšno, ah! Voditelj zbora. K Atrčjevim sinovom. Če ti znano ni, povem ti jaz lahkd. Ne reci, da je laž! Kasandra. 1090 V hišo prokleto, da. Koliko zla že ve! Mori se, seka v nji meso, se koljejo ljudje, po zemlji kri kapljd. Voditelj zbora. Res dober nos ima, kot zdi sc, voha prav. Čigavo kri bo našla, išče tujka tod. Kasandra. 1095 Vidiš li priče tu? L&hko verjdmcin jim. Glej, deca joka, ker zaklal in spekel njih mcs6, da oče se gosti. \ Voditelj zbora. Prerokinja si slavna, slišal sem že to; prerokov včndar takih nič nam treba ni. ' I.oksias, priimek Apolonov, vzet od njegovih temnili prerokb. Kasandra. 1100 Ojoj, gorje! Kaj namerava zdaj?*2 Kaj novo spet veliko bol, v palači ti veliko namerava zlo? Kdo bo to nosil? Nihče. Kdo li ozdravil? Težko. Daleč živi pomoč.43 Voditelj zbora. 1105 Kaj s to prerokbo misli, meni jasno ni. Kaj prej je rekla, vem, to slišiš vsepovsod. Kasandra. Nesrečnica! Boš li storila to? Soproga, zvestega moža v hladilno kopel pelješ — kaj nato sledi? 1110 Sklep izvrši sc kmalu. Roka sc dviga, vidiš? Slišiš: udar, udar? Voditelj zbora. Se zdaj je ne razumem. To uganke so. Kam meri ta prerokba temna, sam ne vem. Kasandra. Poglej, poglej! Gorje, gorje! Kaj vidim tam? 1115 Je mreža mar li smrti to? A drug uboja zvest pri nji leži — sekir.4* Požrešni srd, kdaj boš imel dovolj? Vriskaj radostno zdaj! Glčdaj prešuštni dar! Zbor. Kateri duh teme naj uka v hiši ti? 1120 Kar tukaj govoriš, poslušam z žalostjo. Mrzel kot led kaplja žolč*5 na sreč urn6, kot če ugaša svit, luči življenske žar, kadar junak je pal** hraber za nrirod svoj. Korakov urnih hodi smrt. Kasandra. 1125 Ojoj, ojoj! Ne daj, ne daj! Tam krava, glej, nad bika grel Zavije ga *J »Kaj namerava zdaj?« namreč Klitajmeslra. ** »Daleč Hvi pomoč«, Oreitei. ** Sekir. WilamowlU primerno yfcvus namesto ai|iot. v preproge ter zvijačno črni rog nato zada udar. V kopel pade nazaj. V kadi pripravlja smrt njemu pretkano zdaj. 4 Zbor. 1130 Ne pravim, da prerokbe dobro vse umem, a toliko pa slutim- to pomeni zlo. Je-li že prerok kak dobro povedal kdaj, kadar ga vpraša kdo? Gostobesedna je veda prerokov vseh, vfcndar le strah rodi. 1135 Le zlo naznanja vsak izrek. Kasandra. ( Gorje, gorje! Nesrečna jaz! Strašna usoda! Oh! Kajti i mojo bol s tem razodel si vso. * Cemu nesrečnico si sem pripeljal me? Čemu? Povej! Da s tabo tu umrem? Al ne? Zbor. 1140 Zmedena vsa si že, bog navdihuje te. Sama si poješ to pesem, ki pesem ni. Slavec tako golči, žalostno kliče, ahl v enomer tužni glas: Itis, o Itis moj!‘7 Cvetje rodi pomlad, 1145 njemu rodi pa bol. Kasandra. O blagor, blagor, slavec ti! Milo doneči glas! S perja ti krije plašč nežno telesce, glej, življenje teče sladko, solz ne zna ok6. A meni brusi smrt dvorezen meč v srci. Zbor. 1150 Kdo te je, kdo navdal z ničevo to bolj6, 47 Iti*. Terevs, kralj v Dovliji, sc je oženil s Prokno, hčerjo Pundionu iz Aten. Ker se je pa zaljubil v njeno sestro Filomelo, jo oskruni, nato ji pa odreže jezik in jo zapre. S pomočjo vezenine sporoči Filomela svojo bedo sestri, ki umori iz maščevanja svojega sina Itija in pogosti z njim moža Tereja Ko ta spozna zločin svoje žene, hoče obe sestri kaznovati. Toda Zevs spremeni Tereja v vdeba, sestri pa v slavca in lastovko. Zato slavec in lastovka vedno žalostno pojeta, vdeb ju pa preganja. Hermann pripomni: 'Itov "Ituv imitatio est vocis lusciniae et pro adverbio construitur cum orfvouoa i. c. ltyn Ilyn claniitando gemens affluentem muliš vitum. ki ti mori srce? Strašno gorje doni tebi iz bednih ust, pesmi pa tvojih glas stresa celo kosti. Kdo je preroški dal ta ti napev strašan, 1155 spevov pogubnih zvok? Kasandra. O zakon, zakon, Pariš, tvoj! Pahnil si drage v grob. Skamandros moj, reka očetnih tal! Nekdaj ob tvojih sem rastla bregovih jaz, tvoj me redil je sok. 1160 A zdaj ob Ahcrontu in Kokitu48 bom prerokbe svoje pela v kratkem, kot se zdi. Zbor. Kaj si prejasno to rekla besedo zdaj? To vsak razume, še otrok. Kot bi me pičil gad, dušo presune vso 1165 tvoja usoda zla, tvoj jokajoči glas, rani uho napev. Kasandra. 0 mesto, mesto, kaj trpiš! Kup razvalin si zdaj. Ovac nebroj pašnik ne vidi več, vse na oltar je dal oče, da reši dom. 1170 1'oda zaman je vse. 1 rpeti mora mesto, zdaj je prah, pepel. In jaz? Živim, a kmalu mrtva bom na tleh. Zbor. Spet govoriš tako, kakor si rekla prej. Hudobni duh te je objel. Sila neznosna ta 1175 tebi teži srce, tužno opevaš bol, kličeš si bedno smrt. B6de li konec prav? Kasandra. Ne bo prerokba moja kot nevesta več, ki v pajčolan se skriva svoj poročni nov. 1180 Naj dvigne se v višine jasne in drevi, *" Ahcron in Kokllos Mn reki v spodnjem Bvctu. kjer solnca vzhaja svit, da kakor morski val za to boljo pridere večja bol na dan. Ne bom svarila več pod krinko zdaj ugank. In vi mi pričajte, če najdem strašno sled, 1185 ki kaže mi jo pot začrtana s krvjo. Nikoli namreč zbor iz hiše te ne gre, ki enoglasno poje spev strašan: gorje! In zbor duhov teme, ki s hišo zrastli so, človeško pil je kri, da zraste mu pogum, 1190 divja pod streho to, spoditi sc ne da. Drži se hišnih tal in poje star napev: prvotni greh.40 V odgovor"" kolne pa moža,51 ki vez zakonsko brata z nogo je teptal. Je zgrešil li moj strel al dobro je zadel? 1195 Sem rekla morda laž, čvekam kot kak berač? Izpričaj javno zdaj, prisezi nam glasno, da grehov nisi slišal starih hiše te! Voditelj zbora. In če prisežem ti, zavežem sc trdno, bo li pomoglo kaj? Lc temu čudim se, 1200 da prav tako poveš, kot zraven bi bila, ko zrastla si v tujini onostran morjd. Kasandra. Apolon mi jc dal preroško službo to. Voditelj zbora. Jc storil iz ljubezni to, čeprav jc bog? Kasandra. Sedaj priznam, a prej mi sram tega ni dal. Voditelj zbora. 1205 Prencžno čuti vsak, če v sreči solnči se. Kasandra. Zelo sc jc boril, da vda sc mu sreč. Voditelj zbora. Si mar sklenila z njim zakonsko tudi vez? Kasandra. Obljubila sem res, a varala sem ga. Voditelj zbora. Jc vel takr&t že v tebi ta preroški duh? *' »Prvotni greh.« Prekletstvo vlada v hiši, odkar je Pelop* kot plačilo za izkazano mu uilugo pahnil Mirtila v morje. 5,1 »V odgovor poje* pomeni uvnnrpo»tra. Kasandra. Nikakor. Blažen je, če slavno kdo umre. Voditelj zbora. A kdor je srečen, glej, ne sliši tega rad. Kasandra. (Sc bliža hiši.) 1305 Gorje, otroci vrli, oče ti, gorje! (Skoči nekaj korakov nazaj.) Voditelj zbora. Zakaj ne greš naprej? Te strah je ali kaj? I Kasandra. Ojoj! Voditelj zbora. Zakaj si rekla joj? Te groza je pred čem? Kasandra. Iz hiše diha smrt, od stene kri kapljd. Voditelj zbora. 1310 To duh jc od darov oltarja hišnega. Kasandra. Mrtvaški duh je to, ki veje iz grobov. Voditelj zbora. Dišava sirska ni, če duh se širi tak. Kasandra. Zdaj grem. Saj v hiši jokam lahko nad seboj in nad teboj, o kralji Živela sem dovolj. (Se obrne Se enkrat.) 1315 Oh, dragi mil Zastonj se ne bojim kot grma plašen ptič. Izpričajte mi to, ko ležem mrtva v grob, če z glavo ženska plača mojo žensko smrt, če mož hudobne žene pogubi moža. 1320 To dar naj bo gostinski, prosim v smrt grede. Voditelj zbora. Milujem, reva, te za tvoj preroški dar. Kasandra. Se nekaj rečem naj, pogrebni sebi spev. Pri zadnjem svitu solnca prosim vas lepo, ki maščevali boste smrt gospodovo, 1325 kaznujte jih morilce hkratu še zame, za mrtvo sužnjico, slabotno, lahko stvari Oh, kaj si človek til Ce sreča sc smehlja, že senčica jo vrže; če nesrečen si, pozabiš se, kot goba zbriše risbo koj. 1330 In to boli me bolj kot moj preroški dar. (Odide v hiSo.) Voditelj zbora. Kdorkoli živi, si le sreče želi. Nikdar ni dovolj. Naj pride na dvor, nihče ne zapira ji duri, rekoč: »Nikar ne zahajaj več k meni!« 1335 Glej, kralju je zdaj naklonilo nebo, da Trojo je vzel in vrnil domov se češčen od bogov. Če zdaj pa poplačal bo prednikov kri in mrtvim bo s smrtjo zadostil svojo, 1340 a drugim spet smrt sem prinese — boš bahal se, človek, če slišiš le-to, da prišel na svet si brez greha? (Konec.) :1ISSSD .. IZ MODERNE. DR. I. PREGELJ. Francoz PaulVerlaine1 (1844—1896), katerega je imenovala kritika v prvi vrsti dekadenta in primitivista, je spesnil naslednjo drobno pesmico: En prison. Le ciel est, par-dessms le toit, Si blcu, si calmel Un arbre, par-dessus le toit Berce sa palme. La cloche dans le ciel qu'on voit Doucement tinte. Un oiseau sur 1’arbre qu'on voit Chante sa plainte. Mon Dicu, mon Dieu, la vic est la, Simple et tranquille. Cette paisible ruineur-la Vient de la ville. * — Qu'as-.tu fait, 6 toi que voila, Pleurant sans cessc, Dis, qu’as-tu fait, toi que voild, De ta jeunesse?* ‘Prevod: V ječi- Nebo je, tam nad streho, tako modro, tako tiho. Drevo, tam nad streho, ziblje svoj vrh. < Gustav Lanson piie o njem: »Vcrlaine est un vrai počte: et plus d'unc fois, il a člč un grand pofcte. Naif et compliqu£, tris savani et trčs spontani, il a exprim£ avec un art raffinč et sin-cire le duel de 1'esprit ct de la chair, les doulou-reuses angoisses de l'&me £lanc£e vers son Dieu et les furieu9es joies du corps vuulrč dans sa x corruption.a Zvon na nebu, ki je vidiš, sladko zvoni. Ptič na drevesu, ki ga vidiš, poje svojo tožbo. Moj Bog, moj Bog, tam je življenje preprosto in mirno. Ta tihi šum tam prihaja od mesta. — Kaj si storil, o ti, ki tu jočeš brez nehanja, povej, kaj si storil, ki si tu, iz svoje mladosti? Če imaš le nekaj poeziji odprtega srca, pretresti te mora ta iz srca kakor z naglo kretnjo iztrgana tožba človeka, ki je zašel na krive poti, sedi v ječi in objokuje svojo izgubljeno mladost. Strese te, tako živo te zanese sugestija v isti položaj, v katerem toži jetnik v pesmi. Pesem je torej čudovita lirska vložna pesem, v načinu Prešernove »Nezakonske«, a obenem pretresljivo preprosto skicirana slika, naturalizem določenega kraja, časa in vzdušja, da bi jo naslikal. Vse vidiš, vse veš: kje, kako, zakaj. In ko vse izveš, zastrmiš sltoprv nad preprosto umetnostjo teh štirih kitic z re-frenskimi temnimi rimami (toit, voit, est la, voila) in izvirno stilizacijo tega značilnega refrena: par-dessus le toit itd., ki je v prvem verzu drugače vezan z logičnim smislom stavka nego v tretji. Pa še več. Čudovita onomatopoezija zveni iz pesmi: zvon poje (tinte, chante, plainte), prav tako kakor veje čudovito tišino rima: cal-me — palme. To morem dognati celo, ki nisem Francoz. Kako neki more zveneti pesem rojenemu Francozu, si morem samo misliti. Da pesem ni duha starejše francoske lirike, je jasno. Tolika neprisiljenost, tolika lahkota izraza jo dela sorodno germanski in slovanski liriki. Francoz je namreč vse preveč raciomalen, refleksiven, da bi bil mogel kdaj peti pesmi, kakor jih je občutil Goeftlhe, Koljcov i. dr. Zasluga Verlaine-ova je, da je odločno zmagal v odporu proti formaliteti »akademske« lirike in postal s tem reformator v francoskem slovstvu, dočim ga bo svetovna štela v vrsto največjih lirikov. Stanje te tragične duše nam daje slutiti gori natisnjena pesem. Verlaine je podoben človek kot nemški Kristjan Reuter — Goethe pred Goethejem — ki je pel pretresljivo lepe pesmi kesanja in duhovne pesmi. Religiozne pesmi je pel tudi Verlaine in pravijo, da so biseri. Pesem sem vzel iz zbirke »Modrost« (Sagesse). NA OBISKU PRI OČETU Sobota 30. avgusta 1919. Sedel sem v zborovalni dvorani našega narodnega predstavništva v Belgradu in čakal, kdaj se prične seja. Napovedana je bila za 4. uro popoldne; sedaj je že Va?. a nobenega poslanca ni od nikoder. Mesto seje se vrše tajna posvetovanja med vlado in zastopniki strank, kako bi se potolažila opozicija, ki noče dovoliti državi proračuna in je pripravljena, onemogočiti vsako delo v parlamentu, dokler obstoji sedanja vlada. S stališča stenografov stvar seveda ni bila tako neprijetna kakor s stališča ministrov; v slučaju burne dolgotrajne seje bi imeli morebiti delo še pozno v noč ali pa bi nam ostalo za drugi dan; tako se je pa obetala lepa prosta nedelja. »Kaj ne, da greste jutri z nami?« me vpraša tovariš in mi pokaže povabilo. »Gospod Milovanovič je bil v stenografskem uradu in je povabil za jutri vse naše osobje — stenografe, tipkarice in ,pisa-čice’ — v svoj vinograd na Topčideru. Kolega Doka Drenovac nas bo tam fotografiral.« Tu bi bilo vsako obotavljanje greh. Gospoda Milovanoviča — očeta srbske stenografije — sem poznal po imenu že vrsto let; pri predavanjih o zgodovini stenografije na univerzi sem čul njegovo ime kot ime prvega srbskega stenografa, ki je pre- SRBSKE STENOGRAFIJE. IVAN DOLENEC. nesel leta 1871. po naročilu srbske vlade Gabelsbergerjev sistem na srbski jezik. Tudi v našem uradu sem že imel parkrat priliko, govoriti z ljubeznivim starčkom, ki je pred dobrimi 47 leti prvi upravljal stenografsko službo v srbski narodni skupščini, ki je takrat zborovala še v Kragujevcu. Juppiter Pluvius nam je račun deloma zmedel. Pasjo vročino pasjih dni, ki je gospodarila zadnje tedne avgusta po Belgradu, je baš danes, nekoliko ublažil močan veter, ki je zavil vsakega, kogar je zalotij na ulici, v oblak prahu. Juppiter Pluvius nas je videl, kako nam leze po neznosnem prahu jetika v pljuča, ki je je v Belgradu že itak izredno veliko, in je v svoji dobrotljivosti prevzel sam nalogo, poplakniti prah z bclgrajskih ulic. Ulil je v nedeljo rano v jutro vodo iz polnega škafa in ničvredni prah se je valil v širokih potokih temno-rjave vode v Donavo in Savo. Juppiter Pluvius je bil tudi očividno mnenja, da je za Belgrajčane najbolje, če ostanejo lepo doma in ne trgajo dragocenih podplatov po slabi »kaldrmi« (tlaku) in mokrih potih v okolici, ter je marsikakega veseljaka, ki jo je hotel odkuriti na izlet, spodil nazaj domov z dobromislečim lahkim curkom dežja. Večina povabljenih gostov je razumela te migljaje in ostala doma. Le petorica se nas je tolažila z mislijo, da itak ne bomo prvikrat in — če Bog da — tudi ne zadnjikrat mokri, ter smo se odpeljali z električno pod topčiderski grič, ki spremlja, okičen s preprostimi vilami, vinogradi in vrtovi, tok Save neposredno pred izlivom v Donavo. Po ozkih stopnicah, položenih v precej strmi breg, in stezah med mejami vrtov pridemo kmalu do posestva gospoda Milovanoviča. Prijazna gospodična nas sprejme in pove, da je »tata« v vinogradu. »Tata! Hodi! Gosti su došli!« Gospod Milovanovič je prišel iz vinograda v domačem delavnem jopiču in se opravičeval, da je delal na vrtu. »Sedaj so delavci tako dragi, da mora človek na vrtu in v vinogradu vse sam delati, ako noče imeli izgube.« Njegovi roki se pozna, da mož ne dela samo s peresom. Isto je pričala tudi zagorela, zdrava barva na obrazu in krepka, neupognjena postava, dasi je mož gotovo že prekoračil 70. leto. Saj je preteklo 48 let, odkar je priredil Srbom stenografijo! Tak je moral biti Laertes, Odisejev oče, ki je baš delal v vinogradu, ko ga je prišel sin obiskat po 20 letih vojne in blodnje po morju. Imel sem zopet priliko, opazovati značilen pojav med Srbi: skoro vsak srbski inteligent ima tudi nekaj posestva, če ne drugega, pa preprosto hišico z vrtom. Oba srbska tovariša, ki sta bila v družbi, sta imela pravtako vsak svojo hišo in svoje posestvo, eden pičli 2 uri od Belgrada, drugi v Kruševcu. Oba sta bila prav kakor gospod Milovanovič vešča vsakemu kmetskemu delu. Zato je tudi ostalo med srbsko inteligenco toliko lepih lastnosti, ki dičijo srbski narod: gostoljubnost, ljubeznivost in preprostost v občevanju. Ko smo se nekoč razgovarjali, zakaj se Slovenci in Srbi vobče osebno med seboj tako dobro raz- umejo, je nekdo omenil, da ni zadnji razlog to, ker smo oboji kmetski narod. Srbi nimajo plemstva in skoro vsa inteligenca je v prvem ali drugem rodu izšla iz seljaka. Saj pred 100 leti srbskega srednjega stanu sploh ni bilo; vsi Srbi so bili raja. Ded kralja Petra, Črni Jurij, je bil sam srbski seljak. Zato tudi med Srbi ni velike razlike med stanovi. Eden od tovarišev stenografov je poročen n. pr. z nečakinjo črnogorskega kralja Nikita (hčerko Nikitovega brata). Pri nas bi bilo kaj takega senzacija prve vrste, v Belgradu pa sem pol leta prijateljski občeval s tovarišem, ne da bi bil sploh vedel za njegovo imenitno svaštvo. Sedeli smo pri čaši vina, ki ga je gospod Milovanovič sam pridelal, in uživali krasni razgled na prijazne vinske griče s plitvimi dolinami v okolici. Vse, kar nas je obdajalo, je bilo pridobljeno z delom gospoda Milovanoviča: s prihranki od svojega zaslužka si je kupil zemljišče in sezidal hišo, z lastnimi rokami obdeloval vrt in vinograd in stiskal vino. »Hiše nisem napravil vse naenkrat; ne maram imeti dolgov. Prvotno sem si sezidal čisto malo stanovanje. Ko sem imel zopet sredstva, sem nekaj prizidal, tako da nisem napravil nič manj kakor štirikrat novo streho na hiši. Hvala Bogu, da je vojska poslopju vsaj kolikor toliko prizanesla. Dasi mi je udarila granata na vrt in izkopala ogromno jamo, mi je vendar zidovje ostalo celo. Ko sem videl, da bodo Belgrad branili, in so se začeli nad mojo glavo razletavati šrap-neli, sem zapustil hišo takoj v prvih dneh vojske in odposlal rodbino v notranjo Srbijo. Cez 1 leto smo se vrnili. Odneseno nam je bilo sicer vse, kar je bilo v hiši premakljivega; ni bilo več ne oken, ne pohištva, a ostalo mi je zidovje, ostala streha, ostala tla po sobah in tako sem si mogel hišo kmalu prirediti zopet za bivanje.« (Konec.) PRIJATELJU V SPOMIN. J. šolar. (JANEZU JERETINU f 2. XI. 1921.) Vseh trpečih dan, ko smo mislili na drage rajne, smo zagledali nenadoma med njimi tudi Tebe, dragi Janez. Doigral si sVojo vlogo ter stopil z odra. Tako naravno in preprosto si igral, da smo Te komaj opazili, a ko si se poslavljal, smo zajokali vsi, ki smo Te poznali. (Mentor, XII, 29: Opomin.) Življenje Tvoje? Nov dokaz mi je, da udobnost in bogastvo ni še prava sreča, kajti Tvoje vedro lice, Tvoj iskreni smeh je vzniknil iz revščine in boja za vsakdanji kruh. Kot najstarejši sin številne družine ubogih, a vzornih staršev, si zgodaj vzljubil skromnost tudi sam. Ko si v Ljubljani kot dijak vgriznil v grenki kruh iz tujih rok, Ti je bilo pač hudo pri srcu, a veselost Tvojih oči se ni skalila. Ko si slišal pikro zbadljivko radi preprostosti, nisi od sramu zardeval. Mestne udobnosti so Ti nudili, Ti si jih odklanjal. Tvoji otroški vernosti so se rogali, Ti si jo poglabljal; kajti v njej si črpal moč. Naučil si se mnogo delati, a skromno živeti. In več ko to. Kar Ti je vcepila mati, je zažarelo v ognju trde preizkušnje in vzble-stelo je v zavedno čednost. Življenju nisi iskal vsebine v svetu, ampak sam v sebi, ki si ves v Bogu živel, se gibal in bil, V velikem ljudskem trpljenju, ki si ga ko vojak okusil tudi sam ter ga tako doumel še globlje, Ti je življenski poklic stopil še jasneje pred oči. Ves si se hotel posvetiti ljubezni do bližnjega. Ta pot Te je vodila v tiho samoto semenišča, kjer si zorel Bogu in bližnjemu. Spoznaval si sebe in se z neizprosno tenkovestnostjo čistil ter popolnil. Ob trpljenju tovarišev in prijateljev pa se je mečilo Tvoje srce v sočutju, prizanesljivosti in dobrotljivosti. Kupi pisem, ki si jih prejel z vseh bojišč, mi pričajo, kolikim si lajšal težke ure in vlival nove upe v njih izpite duše. Bila je le besčda, kar si dal, a v njej je zvenela ljubezen, najredkejša stvar v vojni. Kako goreče so bile Tvoje molitve zanje, so mi razodeli najini večerni pogovori v tihi celici. V Ljubezni prenoviti svet, to je bilo gorišče vseh Tvojih misli in Tvoje samovzgoje, A zato je treba odpovedi, popolne samoodpovedi. Ni bila brez boja — meso je slabo, a duh je z milostjo Najvišjega zmagal. In ko si z otroško vdanostjo položil 2. junija 1918 svoje šibko telo pred žrtvenik Gospodov, da Te sprejme v svoj vinograd, se je v Tebi izkristalizirala ljubezen do bližnjega v najvišji nadnaravni ljubezni: »I n t o z a -poved imamo od Boga, da kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata.« (I. Jan. 4, 21.) S tem geslom, ki Ti je bil v resnici živ-ljensko ravnilo, si stopil prvič k oltarju, z njim si nastopil pryo službo v Št. Rupertu na Dolenjskem. Mnogo je zahtevala od Tebe župnija, še več pa Tvoja ljubezen. Čez dan »mora človek po hribih in dolinah, da greje in curlja pot od Tebe« (Pismo 17. IX. 1919), na večer pa si zbiral okrog sebe mlade fante, jim usmerjal njih mišljenje, bistril njih znanje, likal njih nastope, blažil njih čuvstva. Tvoji govori, ki si jih redno pisal, so vnemali; saj dihajo prepričanje in ljubezen, tajno premišljevanja in molitve. Dolge ure spovedovanja in vedna gneča okrog spovednice pričajo o ljubezni in sočutju do razbolelih duš, nemirnih src. — Kakor je bilo naporno, si ljubil svoje delo. »Lepa je pastirska služba, Jaka. Ko bi jo vsi z idealne strani gledali, ko bi bila srca nas vseh bolj globoko ljudska (podčrtal por.), to se pravi, bolj dobrotljiva, bolj radodarnal« (Pismo 17. IX. 1919.) »Ampak služba pastirska je lepa, lepa, čeprav so težke ure, grenke ure — ali iugum meum suave et onus meum leve — tako prijetno slovč te besede na moje uho, polne muzike so.« (Pismo 2. III. 1920.) Tvoje šibko telo pa je hiralo, nisi mu pri- / zanašal. »Morda se utrdim, morda se uničim,« si pisal (17. IX. 1919) in delal naprej. Ko si se na pomlad 1. 1920. trgal od tal, prepojenih s prvenci Tvoje* ljubezni, Ti je bilo težko. »V tem trenutku, ko na to mislim, z rokami in nogami klečim na šent-ruperških tleh ter jih ljubim.« (Pismo 2. III. 1920.) Prišel si v zavod sv. Stanislava med dijake. Zaživel si novo življenje, življenje vzorov in bojev ter ga znova preživljal z dijaki. Telesnih naporov tu ni bilo toliko ko v težki župniji; zato si posegel znova po knjigi, ki si jo vedno ljubil, znova si začel poglabljati samovzgojo v ljubezni. Kakor si bil vesel in družaben, šaljiv in zgovoren, se zdi, da si se v samotnih urah sprijaznjeval s smrtjo. Kajti v tistih dneh (avg. 1920) si prijatelju v spomin poklonil svojo sliko z napisom: »Spominjaj se smrti in moli zamel« Mar si zapazil na svojem obrazu bolestne poteze, ki so razodevale razjedajočo kal pljučne bolezni? Nisi se ustrašil, nisi nam zaupal skrivnostne slutnje. Mar si bil otožen? Ne, vesel si bil še bolj ko prej, le molitve si podvojil in svoje misli si poglobil. Navzven si hiral, navznoter si rastcl, dokler nisi razžarel v vsej lepoti v smrti. Dijaška srca si si osvojil hitro. Globoke misli izvirajoče iz čutečega srca so s svojo lepo obliko prodirale skorjo nezaupanja. In v taka razorana srca si sejal zlata semena dobrega in lepega. V toplem žaru Tvojega iskrenega smeha je veselo uspevala setev. Kako globoko v srcu si nosil dijake, posnemam iz pogovorov in Tvojih pisem. V vsakem dijaku je tičal kos Tvojega skrbečega srca. Za vsakega posebej si se bal, da ne zgreši poti do prave sreče, in Tvoje molitve se niso nikdar končale brez spomina nanje. Da, celo v hudem trpljenju kratke bolezni si mislil nanje, radi njih bi bil rad ozdravel. Dragi Janez, kjerkoli Te opazujem, si mi uganka. Sredi blata si gazil — nisi se umazal; med solznimi si živel — s smehom si sušil solze; ko si prišel med veselo mladino — si s smehom mislil na smrt. Odkod ta moč? — V Tvoji materi sem spoznal skrivnost Tvojega življenja. To si čutil tudi sam. Sedaj razumem, čemu Ti je podrhtaval glas, čemu v veselju zažarel obraz, ko si izgovarjal: »Mati!« Najgloblje, kar si mislil, je veljalo njej, najlepše, kar si čuvstvoval, si njej posvetil, najnežnejše, kar si napisal, je o materi. (Mentor Xii, str. 26, 57.) Zato razumem tudi Tvojo nežno ljubezen do matere Marije, ki si ii bil veren sin v kongregaciji. Kako srečen si zapisal ko četrtošolec v svoj dnevnik: »22. novembra shod. Sem je prišel prvič K. ..., ki sem ga pridobil jaz za kongregacijo 17. nov. (Živijo!)« Takoj pa si pristavil: »(Kdor samega sebe hvali, ni dobro).« Da, v materi je izvir, a kje je moč? To si povedal sam: »Blagor tistim, ki imajo Jezusovo vero.« (Mentor XII, str. 62.) »Podoben sem otroku,« si se dobro sam označil. (Pismo 17. IX. 1919.) Za navidezno neznatnim, povprečnim obnašanjem Ti je tičal klen in čist značaj. Mehak in čuvstven si bil v govoru in pismu. Včasih si se raznežil celo do lepe lirične pesmi, Vi jih pa nisi objavljal; pesnil si iz notranje potrebe, a zadoščalo Ti je, da si pritisnil svojo misel, svoje čuvstvo na papir in jih nisi silil v javnost. Ljubezen do matere in domačih je bila najpogostejša snov Tvojih spevov. — Vseh trpečih dan smo stali okrog Tebe — trpina. Pri polni zavesti si se še poslednjič obtožil Bogu svojih grehov in Ga prosil odpuščanja. Ko Ti je odpustil, si prijel za svečo, da Mu je gorela ona mesto Tebe, ki si ugašal. V krogu dragih dijakov si umiral, a spoznal jih nisi več — prehudo bi Ti bilo. Ob Tvoji smrtni postelji sem globlje doumel Tvoj deveti blagor. (Mentor XII, str. 62.) Kajti bila je lepa Tvoja smrt. Predragi Janez, Ti si se poslovil — mi žalujemo. Pa čemu? »Ni konec s smrtjo, tam šele vzcvete življenje.« (Govoril na Veliko noč 1920.) Velikonočni zvon se čuje iz daljave ter nam oznanjuje dan vstajenja. Vstajenja dan, 16. aprila 1922. ICav^aLl) LOČITEV. f Iv. Jeretina (kot vojak). V belih dneh in črnih nočeh sva skupaj veslala. Nocoj prišumel je vihar, odtrgal je ladjico tvojo, zapustil si mojo. , % Z brzino viharja hitiš v daljavo in mrak te zakriva s haljo sanjavo mojim očem. Na nebu vihar, na zemlji vihar, O, brate, kam? O pozni tej uri povsod si zapirajo duri in molijo, plakajo, čakajo asscsD PET VELESIL. FR. PENGOV. Ko se tako vsi trije vdajajo tožnim mislim, prisnežinkata dva nova fantiča iz zraka in se uležeta ne daleč od njih na mizo. Nista bila večja od že navzočih. Toda eden je bil tako okrogel kot sodček, drugi pa tako suh, da je bilo težko umeti, kako da more sploh živeti; poleg tega je bil pa še zavojito sključen kakor maček (čepov-lak). »Sam Bog vedi, kakšne prikazni so to,<. šepne kolerni bacil skoro neslišno tovarišema. »Jaz jih šc nikoli nisem videl,« šepeče davični bacil. In jetični bratec je trdil isto. »Potipajmo jih nekoliko za žilico!« predlaga zdaj kolerni bacil. Priklonil se je obema novodošlima, ki sta vljudno odzdravila. »Ali smem vprašati... sta li gospoda trdoživa?« »I no . . . gotovo,« zakliče debelušček in se vrti veselo naokrog. »Jaz lahko vzdržim neznansko veliko,« reče čepovlakar in se divje suče v krogu. »Izredno me to veseli,« odvrne kolerni bacil. »In kadar se poinnožujeta, ali se delita? Na štiri ... osem ... šestnajst koscev?« »V mnogo, mnogo več!« zakliče tre-bušnik. »Za kaj naju imate?« vpraša čepovlak. »Jaz vaju smatram za bacile, gospoda moja,« odgovori kolerni bacil in sc znova prikloni. »Pozdravljam vaju v naši sredi. Mojc ime je kolerni bacil. Tale strumni gospod tu je davični bacil.. , kijasiti tovariš pa tuberkulozni bacil ali jetičnik, ki ga pa ne smete zamenjati s cvetlico istega imena, pri Nemcih tako češčeno (Ehren-preis) Veroniko.« »Dober dan, dober dan!« hiti mali tre-bušnik. »Upam, da bo prijetno tukaj. Moje ime je kvasni bacil ali kvasna glivica. Ta gospod tukaj, s katerim sva se srečala v zraku, pa je gnilobni bakterij ali bacil.« »Čast mi je,« prične čepovlak. »Toda dobrodušen jaz nisem.« »Ravno smo se pogovarjali o ljudeh, < poroča kolerni bacil. Tedaj se zasuče ki-pelna glivica od veselja in blagohotnosti okoli svoje osi: »Oj, ti ljubi, dragi ljudje! Saj kaj posebnega ravno ni na njih, toda do mene so v resnici nežni! Moji najboljši prijatelji so.« »Zal, da se jaz ne morem ponašati s prisrčno zvezo z njimi,« pristavi jetični bacil z nejevoljnim obrazom. »I jaz ne,« se mu pridruži davični bacil. In kolerni bacil izjavi: »Vaša opomba nas žali. Ravnokar smo namreč ugotovili, da so ljudje naši najhujši sovražniki.« »Čemu bo sovraštvo?« ugovarja kvasna glivica. »Bodimo vendar dobrosrčni! Kako vendar morete zahtevati, da naj se jezim nad človekom, ko je vendar tako brez primere dober proti meni. Saj me naravnost vzgaja kot ljubo domačo živinico, in sicer v krasnih palačah (laboratorijih) s pomočjo učenih ljudi, kemičarjev. Seveda je potreboval človek dolgo časa, preden je prišel na moj sled. I oda nihče ne more delati proti svoji naravi in vsak se mora zadovoljili z razumom, ki mu ga je dal Bog. Ko so me pa ljudje ugledali, so vzeli stvar resno, to mi že lahko verjamete. Zdaj pa me kar ne morejo pogrešati. Jaz sem tista, ki sem velikega pomena ne samo po prekoristnih mlekarskih zadrugah, kjer pomagam ljudem do krasnega presnega masla in najraznovrstnejših sirov, umpak so mi prisodili prvo mesto tudi po pivovarnah, vinskih kleteh in žganjarnah. Jaz sem tista, ki prečaram sladkor iz grozdja, sadja, ječmena, koruze, krompirja itd. v čudoviti alkohol. Sicer prištevajo zdravniki alkohol med najhujše strupe, a ljudje ljubijo ta strup bolj nego vse drugo imetje, bolj nego svoje družine, svoje življenje in zdravje, da, bolj nego svoje zveličanje. Upam, da sem dovolj utemeljila svojo slavno službo in vzrok ljubezni med menoj in človekom.« Kolerni bacil, jetičnik in davičar so gledali v zadregi drug drugega. , »Tako?« zakliče slednjič davični bacil. »Vi bi bili torej edini iz našega sorodstva, ki ga ljudje ljubijo?« »Tudi meni se dozdeva, da se pri vsi ti stvari nekaj ne ujema,« reče jetični bacil. In kolerni bacil meni, da so izjave tujega gospoda popolnoma nevredne poštenega bacila. »Jaz dvomim, da bi bil ta gospod sploh pravi bacil,« se odloči davični bacil, »Meni se je že od vsega začetka zdel nekako sumljiv,« pritrdi jetičnik. »Predebel je,« izjavlja kolerni bacil, »Samega napuha bi kmalu eksplodiral.« »Če se razpočim, postaneta dvojčka iz mene,« odgovarja kipelna glivica veselo, »dva debela dvojčiča. Zal mi je, da so gospodje hudi name. Toda stvari v resnici ne morem spremeniti niti za las. Po sreči je moje življenje tako, da me potrebujejo vsi ljudje, tudi nealkoholiki, n. pr. za kvašenje testa pri peki. Priznavam, da mi je vsled tega usojeno mesto »posebneža« med tovariši, Toda bodite prepričani, da živim svoje bacilsko življenje v popolnem soglasju s svojo naravo in se pri tem prav nič ne oziram na ljudi. Zato se mi dobro godi. Svetujem gospodom, da store prav tako; potem se boste počutili mnogo bolje. Ako bi blagovolili postati, visoko spoštovani kolerni bacil, izvrstni jetični bacil in krasni davični bacil, nekoliko bolj dobrosrčni, bi videli, kako kmalu bi prišli do visoke časti in slave.« Tedaj so se stisnili trije bacili, ki so bili prišli prvi, bolj tesno skupaj in so gledali kaj temno. Nobeden ni odgovoril. Kvasna glivica pa se je vrtela in se smejala iz srca. Nato se prikloni kolerni bacil čepovlakn-stemu gospodu in pravi: »Želim slišati vaše misli, gospod. Prišli ste sicer skupaj z debelim gospodom, vendar pa ste videti mož, ki mu ne manjka potrebne resnobe.« »Mislim, da ne,« pritrjuje gnilobni bakterij. »Morda nam hočete izkazati čast in se izjaviti o človeškem vprašanju?« vpraša kolerni bacil. Gnilobni bakterij se je zvijal in krivenčil mrzlo v zavesti svoje premoči: »I, kaj pa je tako posebnega na človeku? Kolikor morem jaz videti, ni človek nič drugačen kot druga živa bitja na zemlji. Živali, rastline, ljudje... to vse je zame eno in isto. Jaz sem vzvišen nad vsemi. Jaz sem gnilobni bakterij. Jaz sem vele-s i 1 a.« »Pardon!« se vtakne vmes kolerni bacil. »Tudi jaz se smatram za velesilo.« »I jaz!« kliče davučni bacil. »I jaz prav nič manj!« dopolnjuje jetični bacil. »Prav, prav!« nadaljuje gnilobni bakterij. »Priznavam, da so gospodje bili nekdaj velesile. Bili so časi, ko ste vladali svet, kamorkoli ste prišli. Napolnjevali ste z grozo vsa bitja in jih morili. Nihče vas ni mogel umeti, nikdo sc vam upirati. Toda zdaj je vaš čas pri koncu. Odkrili so vas in se vojskujejo z vami. In vi nimate prijateljev, ki bi vas mogli braniti. Ni težko prerokovati, da boste v kratkem iztrebljeni s sveta.« Trije bacili so povesili glave. Pri srcu jim je bilo, da bi bili zbesneli; pa kaj naj odgovore na to? Bilo jim je prejasno, da je imel govornik prav. »Mene niti omenili niste,« je rekla kvasna glivica in bila videti bolestno užaljena. »Vi ste izvrstna gospa,« odgovori gnilobni bakterij, »Vi ste na vrhuncu svoje moči. Morda bo ta trajala še dolgo, morebiti tudi ne. Na noben način pa se ne morete primerjati z menoj.« »Kdo je slišal že kdaj kaj takega!« zakliče kolerni bacil. »Oprostite!« pravi kvasna glivica. »Kako nespametno je, da vas moram prekiniti, toda prisiljena sem storiti to, kajti naznaniti vam moram, da bom zdajle umrla.« »Ali morate umreti?« vpraša kolerni bacil. »Zal da,« odvrne kvasna glivica. »Več dni sem begala po svetu, a ničesar nisem našla, kar bi se dalo pokipeti; polagoma sem se nevarno posušila. Z Bogom torej, gospoda moja! Umrjem, kakor se spodobi poštenemu bacilu, v prepričanju, da bodo moje delo nadaljevali milijoni in bilijoni sorodnic kot velesila.« Po teh besedah je izdihnila. Vsi so bili nekoliko poparjeni. »Govorila je kot govori gentleman in umrla kot se spodobi pošteni bacilki,« se je oglasil gnilobni bakterij. »Mogoče,« meni kolerni bacil. »Toda ne vem, če imate vi pravico dajati izjave v tem vprašanju,« »Čujte, čujte!« zakliče jetični bacil. »Bravo!« se smeja davični tovariš. »Če že vnanja prikazen rajnkega ni vzbujala posebnega zaupanja, potem je z vami še mnogo slabše,« nadaljuje kolerni bacil. »Še nikdar nisem videl bacila, ki bi se bil tako strašno zvijal kot se vi. Zato si usojam dvomiti, da bi bili vi izviren bacil.« »Jaz že dolgo dvomim o tem,« pripomni jetični bacil. »Pravi bacil je ali raven ali kriv, droben ali debel. Izvirnosti kipcl-nega bacila (kvasne glivice) si ne upam oporekati, čepovlaka pa ni med nami.« »Prosim gospoda, da obrnete svojo pozornost na nitaste dlačice, ki jih nosi na obeh koncih,« pravi davični bacil. »Kateri bacil je ustvarjen na ta način? To je brez dvoma poskus, da bi posnemal takozvana višja bitja, ki tudi nosijo brke.« Gnilobni bacil pa se je zvijal ravnodušno z občutkom zmagovalca. »Glejte, gospodje,« je govoril. »Kakor sem že rekel, priznavam, da ima sleherni izmed vas svoj pomen za ta svet, Ni pa dvoma, da je moj poklic najimenitnejši. Brez mene bi moral svet poginiti. Jaz sem tisti, ki v resnici spravljam v tek in gibanje vse stvari.« »Ali zahtevam preveč, ako vas prosim, da nam svoje zagonetne besede razložite nekoliko natančneje?« vpraša kolerni bacil. »Morda bi vas bolje razumeli, ko i>i hoteli za trenutek prenehati s svojim krčevitim zvijanjem.« »Zal, da vam ne morem storiti te usluge. Moja narava zahteva, da se sučem in zvijam. Ako bi se prenehal zvijati, bi tudi nehal živeti in vsega bi bilo konec.« »Kdo je že slišal kaj takega?« pritiska z rokami ob čelo kolerni bacil. ■ »Slaboumen je,« ugiba davični bacil. »To je najčistejša megalomanija,« zavpije jetičnik. »Glejte, gospodje ... ravnokar ste govorili o ljudeh,« nadaljuje gnilobni bakterij. »Tudi jaz vem marsikaj o njih povedati, ker se mi zdi, da imate veliko obzirnost pred njimi. Ljudje so mnogokrat smešne, malenkostne, neumne stvarce. To je kakor pribito. Seveda imajo pa tudi svoje solnčne strani, kot je opomnila po pravici rajnka kvasna glivica. Priznati moram, da so najmodrejši med njimi spoznali tudi mojo pomenljivost. Za veliko maso seveda ne pomenim nič drugega kot grd smrad za nosove. Pa to mi je vse eno. Jaz sc jih lotim in segniti morajo pametni in neumni, naj bo kdo ugledna oseba ali ne.« »To naj bo razlaga?« vpraša kolerni bacil. »Gotovo,« odvrne gnilobni bakterij. -Povsod, kjer leži kak mrtvec, živalski ali rastlinski ali človeški, se prikažem kmalu tudi jaz in ga razkrojim, kol bi trenil, v koristne snovi, ki jih potrebujejo živa bitja. Ce bi mene ne bilo, bi svet ne bil drugega nego kup mrličev. Pomislite samo na onili 10 milijonov, ki so padli v svetovni vojski kot vojaki, in koliko jih je v teh 4 letih vzela doma lakota in žalost in potem še španska bolezen in pegasti legar itd., ali recimo, da je podavil cenjeni kolerni bacil nekaj tisoč ljudi, ki jih tako sovraži. Potem pridem v gosti jaz in povzročim, da segnijejo. Jaz prisilim ljudi, da segnijejo, prisilim pa tudi kolerne bacile, da segnijejo; pri meni je vse eno, berač ali cesar. In če se ljudem tudi posreči kdaj premagati vse tri tu navzoče gospode in vse druge bolezni, ki so jih krivi vaši sorodniki: kugo, mačuh, koze, ošpice, pljučnico, influenco, škrlatinko, oslovski kašelj, vranični prisad, govejo kugo, šen, egiptovsko očesno ...« »Prenehajte vendar s temi dolgimi litanijami!« zaprosi nepotrpežljivi jetični bacil, ki niu ni bila povšeči mnogobrojna konkurenca. »Če vas človek tudi vse skupaj premaga, meni vendar le ne uide. Umreti mora; in če umrje, poskrbim jaz, da se-gnije. Zato se tolikrat šalim in brijem norce iz njihovih velikih skrbi, ki si jih delajo kljub temu, da je tako gotov njih konec po meni.« »Tako, tako,« je prikimaval kolerni bacil zamišljeno, 1 udi oba tovariša sta postala resnobna. Davični bacil je hotel uprav nekaj reči, ko se jame gnilobni bakterij zvijati tako silno, kot se doslej še ni bil nikoli. »Oprostite, da vas prekinem,« je jecljal. »In nikar ne pozabile tega, kar ste hoteli povedati! Žal mi je , ., da moram iti za kvasno glivico . ,, in umreti, . , Popolnoma sem izsušen ... tu . ,, ni dela . . . zame. Moja rajna tovarišica tamle je . . . premajhna ,., presuha. Sicer ... bi bila zame čast in veselje . ,, da jo nagnijem . .. Z Bogom .., gospodje!« Bil je mrtev. »Tja,« spregovori kolerni bacil. »Smešno! Zdi se mi, da je ta bil pravi,« »Tudi moja misel je taka,« pritrdi davični bacil, »I jaz sem tretji v vajini družbi,« prizna jetičnik. Molče so ležali nekaj časa drug ob drugem. Tedaj pa se jame nenadoma zvijati kolerni bacil, kot bi imel strašen krč v drobovju. »Zakaj vendar ne pride Katrica z mokro cunjo?« je stokal. »Kakšna smola, da me je moralo zanesti v takšno neredno hišo! Saj je vendar nujno potrebno, da se obriše prah.« Drugi niso rekli ničesar, kolerni bacil pa se je zvijal še huje. Bil je podoben pritlikavcu, strašno staremu možu z ukrivljenim hrbtom. »Umiram!« je slednjič zaklical. »Z Bogom, gospoda! Dobro se imejta!« Ni ga bilo več. »Zdaj sva ostala samo še midva,« ie zdihoval jetičnik. »Tako je.« »To pride odtod, ker sva najbolj trdoživa. Zilavost je najvažnejša lastnost vsakega bacila.« »Vsekako!« potrjuje davični bacil, »po-leg njegove majhnosti seveda. Predstavite si, da bi bili tako veliki kot sloni!« »Ho, ho, ho!« se je smejal jetičnik. »Seveda, potem bi nas bilo kmalu konec. Ali kaj pravite k temu, če bi bili tako občutljivi kot ljudje?« »Hi, hi, hi,« se je hehetal davičnik. »No, potem bi pač ne delali veliko hrupa na svetu.«--------- V tem trenutku se odpro vrata. Prepih potegne skozi sobo. Bil je tako nežen, da bi morali človeka že silno boleti zobje, da bi ga občutil. A za naše bacile je bil to že pravcati orkan. Pograbil jih je in zvrtinčil s seboj v zrak. Kje sta ostala, ne vem. Po Karlu Evvaldu »Muttcr Natur crzahlt«. OSSSJ) VERBUM DEI NON EST ALLIGATUM. (II. Tim. 2, 9.) Med vojno in po vojni sc je v sv. ccrkvi pojavilo nekaj, kar ni novo v cerkveni zgodovini. Zdelo se jc, da bo vojna zadala katoliškim misijonom udarec, kakršnega cerkev ne bi mogla v dogledni dobi preživeti. Brez dvoma so naši misijoni zaradi vojne zelo trpeli; mnogo misijonarjev je moralo misijonski križ zameniti z vojaškim mečem, posodo, ki so jo bili rabili pri krščevanju poganov, z ročno granato; nemške misijonarje so ali izgnali ali pa internirali; izostali so darovi iz Evrope; pretrgano ali vsaj zelo otežkočeno je bilo občevanje z Rimom in z Evropo sploh. Pa ta hudi udarec misijonom ni škodoval. Misijonski duh, ki jc bil značilen za našo dobo že pred vojno, jc zaplapolal sedaj v silen plamen misijonske gorečnosti. Preganjanje in zatiranje ccrkvi ni nikdar škodovalo. Božja beseda se ne dd vkleniti v železne verige: Verbum Dei non est alligatum. Od vojne službe odpuščeni misijonarji, kolikor jih ni padlo na bojiščih, so sc večinoma že vrnili na svoje predvojne misijonske postaje. V mnogih krajih je tudi nemškim oznanjevalcem evangelija znova dovoljeno pridi-govati in krščevati. Res jc sicer, da nekatere krščanske občine in postaje še samevajo in čakajo, kdaj se bo vrnil njihlov pastir — ta pa mogoče počiva na zapuščenem bojnem polju — da sc jc število misijonarjev splošno skrčilo: to so očitne rane, zadane od vojske, toda na drugi strani se jc prav radi tega v Evropi in Severni Ameriki po vojni misijonska akcija tako poživila, da nikakor ne moremo biti v skrbeh. Stara misijonska društva sc razširjajo, ustanavljajo sc nova, misijonski časopisi sc tiskajo v stotisočih izvodih (glasilo amerikanske misijonske organizacije ima 200.000 naročnikov), darovi presegajo dosedanje vsote, misijonska semenišča se polnijo. Verbum Dei non est alligatum. Tudi mladina hoče sodelovati pri misijonskem delu. Priznati moramo naši mladini, da pozna na uro, ki kaže misijonski čas; zato se je oprijelo misijonskega dela z vso gorečnostjo mladega srca, predvsem dijaška mladina. Dijaško misijonsko gibanje ni staro. Prva akademska misijonska organizacija se je osnovala v Miinstru na Nemškem leta 1910. Takoj ob ustanovitvi jc štelo okoli 800 članov, več kot vse dotedanje podobne protestantske skupaj. Leta 1914. so bila katoliška dijaška, misijonska društva razširjena že po vsej Nemčiji. Istega leta so na takozvanem katol. dnevu v Miinstru ta društva zbudila s svojim uspešnim misijonskim gibanjem pozornost med dijaško mladino po drugih državah. Spanci so jih začeli posnemati, pri njih se je pa to gibanje omejilo na razne kolegije. Vojska jc gibanje nekoliko zadržala v njegovem razvoju. Po vojski so dobili Nemci močne tekmece na Holandskem, v Švici in Severni Ameriki. Holandski dijaki (akademiki), ki so organizirani v treh zvezah, so priredili leta 1920. misijonski tečaj v Steylu. Leta 1921. (30. jan.) so sklicali v svoji domovini interakademsko misijonsko zborovanje; istega leta so priredili tudi interakademski misijonski tečaj v Tilburgu, katerega so se udeležili zastopniki skoro vseh držav v Evropi. V Švici se je vršil leta 1921. splošen švicarski misijonski kongres v Freiburgu. Ob tej priliki so ondotni akademiki osnovali svetovno akademsko misijonsko zvezo, kjer so včlanjena vsa dijaška misijonska društva na svetu. Izdajajo list »Betlehem«. Občudovanja vredni so Ameri-kanci. Prva dijaška misijonska organizacija je zagledala beli dan leta 1918. V treh letih je narasla na čez 240 društev s 50.000 člani in nabrala lepe vsote dolarjev v misijonske namene. Smelo trdijo, da mora njihova »Katol. dijaška križarska vojska« šteti najmanj tri milijone članovi Tako samo dijaška mladina. Splošno misijonsko gibanje je najintenziv-nejše na Holandskem, objema vse stanove. Podobno kot so se lani pri nas vršili katoliški shodi, so prirejali tam leta 1921. misijonske tedne, ki so obsegali cerkvene pobožnosti, pridige, zborovanja, predavanja s skioptičnimi slikami, misijonske razstave in manifestacij-ske obhode. V mestu Maastricht so pri mani-festacijskem obhodu tvorile glavni del alegorične slike iz svetopisemske in cerkvene zgodovine. Pri okoli 180 slikah je sodelovalo do 3000 igralcev. Ena je na primer predstavljala naša apostola sv. Cirila in Metoda s Slovani. Letos o binkoštih se je vršil na iniciativo f sv. očeta Benedikta XV. svetovni misijonski kongres v Rimu. Zanimivo je, da padejo ravno v to dobo veličastnih trumfov na misijonskem polju trije znameniti misijonski jubileji; obhajamo namreč dve tristoletnici in eno stoletnico. Papež Gregor XV. je z okrožnico z dne 22. jun. 1622 ustanovil Propagando (Sa-cra congrcgatio de Propaganda Fide) v Rimu. Propagandu je do tedaj neurejeno misijonsko delo organizirala in ga iztrgala izpod vpliva svetnih oblastev. Vse misijonsko delo zadnjih 300 let sc je izvršilo pod njenim vodstvom. Velikega kulturnega pomena je njen misijonski kolegij (Collegium Urbanum), kjer je študiral tudi naš slovenski misijonar dr. Ign. Knoblehar, in njena znamenita poliglotska tiskarna, ki je pred tridesetimi leti naredila tiskovni poskus v 250 jezikih in 180 oblikah. Leta 1910. se je spojila s podobno vatikansko tiskarno. Dalje smo obhajali letos 12. marca 300 letnico, kar je bil svetnikom prištet največji misijonar za sv. Pavlom, sv. Frančišek K s a v e r i j, apostol Indije, prej vseučiliški profesor (filozof) na pariški univerzi. Kot misijonar (1541—1552) je spreobrnil cele dežele s knezi in kralji vred. Krstil je več sto-tisoč poganov, tako da mu je že roka omahovala in pri pridigovanju glas pojemal. Misijonski križ je zasadil celo na japonska tla. Preden je pa mogel stopiti na Kitajsko, kar si je srčno želel, mu je nemila smrt iztrgala iz rok misijonski križ in posodo za krščeva-nje. Zapuščen je umrl na samotnem otoku Sancian, odkoder je hrepeneče gledal na vidno kitajsko obal. Stoletnico je obhajalo 3. maja li jonsko društvo, ki je iz neznatnih početkov preprostega dekleta Marije Jaricot postalo mogočen faktor pri podpiranju misijonov. Mi Slovenci obhajamo letos še eno misijonsko obletnico, in sicer petletnico ustanovitve naše slovenske Propagande, ki ima namen organizirati misijonsko delo na Slovenskem. Ustanovljena je bila leta 1917. Danes je že kolikortoliko uresničila prvi del svojega programa; postavila je v Grobljah pri Domžalah misijonišče — prvo in edino v Jugoslaviji. Naredila je srečno potezo, da je prepustila vzgojo misijonarjev in nadaljnje organiziranje slovenskega misijonskega pokreta domači misijonski družbi sv. Vincencija Pavelskega. Tako je rešeno vprašanje slovenskih misijonskih poklicev. Koliko dijakov, ki so nosili v svojem srcu biser misijonskega poklica, prej ni moglo tega bisera položiti v misijonsko zakladnicol Sedaj so mladim poklicem odprta vrata domačega slovenskega misijonišča v Grobljah. Tudi pri nas velja: verbum Dei non est alli-gatum. Sv. Ignacij je bral pota in cilje svetnikov in je postal svetnik. Marsikdo je bral pota in cilje misijonarjev in je postal misijonar. S. C. OCKSSD C L & oRo© o B ° I o Ž 1 J SLOVENSKEMU ABITURIENTU V SPOMINSKO KNJIGO. J. Okorn. Nc v album, v srcc! Drag. Kette. Cvetje na njivi Tvoje solnčnc mladosti se osiplje, bilke nastavljajo umetno zgradbo klasu. Pesem življenja, bojha pesem boja in truda že preglaša idilo mladostnih dni. V življenje stopaš, abiturient! Zapečaten studenec njegovih sijajev bo tudi Tebi dal krepilne pijače, demoni sedmoglavi, ki čuvajo vrata neznanih palač, bodo hoteli pogoltniti i Tebe. Z velikim klicem kliče življenje: »Delaj za svoje cilje in naloge!« Steze se pno kvišku in padajo v lijake brez dna, gredo v deželo Itake in Hesperid in med rože Jutra, a se spet izgubljajo v tajni pesmi otoka Siren, med Scilo in Haribdo. Kam hočeš, kakšne naloge, kakšne cilje si staviš, kakšen ogenj gori iz keliha tvoje duše, kakšen cvet nastavljajo popki tvojih misli? Moderna miselnost sc je izgubila v Minojc-vem labirintu prevar. Brezmejni pasivnosti Buddhove nirvane, ki želi pritisniti svoj mrtvi pečat tudi Zapadu, je nasproti postavil Nietzsche ubijalca »nadčloveka«, skrajnega egoista, človeško pošast, »die blonde Bestic«, in na drugem koncu je dvignil Rus Tolstoj prapor z napisom: »Ne ustavljaj se zlu!« Kant se je zapletel v čarovno zanko agnosticizma, Maeterlinck sc je zgubil v prečudno varanem sklepu: »Po smrti v najslabšem slučaju ni nič; če pa je kaj, je dobro.« In Bcrgson je ustvaril zamotano metafiziko »jaz-a«, ki sam sebe vedno iznova ustvarja in je dosledno nekoč moral obenem biti in nc biti. Misli modernih filozofov so kot čudovito zvit klopčič z mnogimi zankami in vozli, a začetka in konca ni najti. Kateremu hočeš slediti? Nekomu moraš, pravec življenja moraš imeti. Inteligent ne more in nc sme biti podoben velblodu, ki je ob podnožju velike sfinge iskal malovredna puščavska zelišča, dočim je njegov gospodar hotel prebrati večno vprašanje njenih kamenitih ustnic. • * • Vsi surogati krščanstva, ki so jih ustvarili moderni misleci, peljejo navzdol, v egoizem, v agnosticizem, v kvictizcm, v smrt posameznika in družbe. Kristus Gospod pa stoji nepremično sredi viharjev časov in kliče: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jan. 14, 6.) Njegov nauk kaže bele ceste do templjev vrh gora, njegova beseda je kakor zvezda vodnica potniku, okoli katerega je v Sahari zabučala jeza samuma. On je večni in neizprcmenljivi tečaj časov, kre-salo duhov, luč na svečniku, mesto na gori. Njegovo kraljestvo je večno, v njegovi armadi je zmaga gotova. Družba Svetih je njegov dvor in tisti, ki so svet premagali, so njegovi ljubljenci. Njegovega nauka ni uničil rimski meč, nc zanke krivovercev, nc zbadljivke satirikov in nc blodnje onih, ki se imenujejo filozofi. Temu Vodniku sledi, prijatelj moj, in Ivojc življenje bo kot prvi akordi pesmi, katere melodija spi na oni strani temnih vrat, kot roža, ki svoj rdeči cvet upira v solncc. Kristus je Resnica in Lepota in isti včeraj in vekomaj. On zmaguje in vlada, vlada večno. • • • Poklic si si gotovo že izbral. Na tem mestu Ti ne podajam nobenih navodil. Rad pa bi Ti povedal tole: Vsak stan je častivreden, če je človek v njem na svojem mestu. V veliki stavbi človeške družbe istotako izpolnjuje svojo nalogo kamen v zidu kot zlat okrasek na stropu ali kip na steni: k skupnosti je potrebno vse. Nalogo svojega življenja izpolnjuje izumitelj, ki je ujet v mrežo električnih žic, izpolnjuje jo rudar, ki živ pokopan trka na zamolkle stene premogovnih labirintov, izpolnjuje jo umetnik, katerega življenje je služba lepoti in kulturi. Vsi izpolnjujejo svojo nalogo, a vsak na svoj način. Eno pa je potrebno: človek ne sme biti kot snetjav klas, ki nastavi zrnje, a ga prevleče s črnim ovojem gnilobe, biti mora kot vinska trta, ki goji svoj grozd v bučanju nevihte in v objemih solnca, goji svoj plemeniti sad, dokler ne dozori v opojno slast okusa in v plačilo njemu, ki ga je negoval. • « • Najvišji in najvzvišenejši stan je svečeniški. Svečenik s čudovito silo besede obnavlja čudež ljubezni na Golgoti, on je steber etičnih principov in varuh presvetih tajnosti. V molitvi slavi njega, ki je z besedo poklical svet in mene in Tebe iz nebiti v bit, po svojem stališču kot »sacerdos sccundum ordinem Melchisedech« je »alter Christus«, veliki da- rovalec večne daritve. On obnavlja vsak dan najsilnejšo dramo, ki se je kdaj vršila, on kliče blagoslov Duha resnice na zemljo, ki je dolina zmot, in deli v spovednici tolažbo neštetim, katere je ranil oster kamen na strmi cesti v dolini solz. On, ki je Gospod nebes in zemlje, ki sedi na desnici Očetovi, katerega v trepetu slavijo kerubi in serafi — On je pokoren svečeniku na besedo ... Sveta oblast, kdo bi te mogel doumeti, kdo tvojo vzvišenost dostojno opisati! Svečenik je kot krasen vrt, ki rodi duhteče rože in z njimi kiti druge, kot obrušen diamant, v katerem sc lomijo žarki njegovega solnca, Boga, kot zapečatena knjiga najglobljih in najvišjih vprašanj življenja. Premisli to visokost in veličino in če Te Večni kliče v svojo službo, ne boj se neprilik in težav in z veseljem naj moli Tvoja duša: »Stopil bom k oltarju božjemu, k Bogu, ki je veselje mojih mladih dni.« (Ps. 42, 4.) Tvoje življenje bo žrtev na žrtveniku ljubezni do Boga in ljudi, a tisti, kateremu boš to žrtev žrtvoval, je mogočen in dober dovolj, da Te poplača tisočero. Če pa nisi poklican, ne bližaj sc svetemu žrtveniku. Svet je kraj, kamor stopa svečenik, sveto je njegovo opravilo in boj se, nepoklican stopiti v blesk njegovih šotorov! Gospod določa tek življenja in ureja red sveta, ne delaj proti njegovi volji! Kogar on pokliče, tisti naj mu sledi brez strahu in brez odloga, kogar ne pokliče, naj reče: »Ecce, humilis servus Domini! Fiat voluntas Tua!« * * • Inteligent je zidar kulture naroda. Zato m: sme delati samo zato, da se materielno preživi, on mora imeti višje cilje. Inteligent mora staviti hram kulture ne le zato, ker mu to daje kruha, ampak tudi zato, ker je to namen njegovega življenja. I udi umetnik ne oblikuje tvorb svojega duha v mrtvi materiji samo zato, da mu svet preskrbi eksistenco, ampak tudi zato, ker hoče v črko in v glas in v kamen in v gesto roke vliti duha življenja, vliti idejo. In vsak inteligent in kulturni delavec je neke vrste umetnik. Paradoksen, pa resničen je tale stavek: Če inteligent in kulturni delavec ne delata iz ljubezni do kulture same, ampak iz kruhoborslva, potem jima tudi kultura ne bo več mogla dajati kruha, ker bo — umirala in umrla. Slovanski svet deli v dve polovici ogromen prepad: verski razkol. Naloge nas, katoliških Slovencev je, da ga skušamo poravnati. Zato pa je treba Vzhod najprej spoznati. Vzhod se nezaupno ozira na vsako kretnjo Zapada, Zapad gleda na Vzhod s prezirljivim pogledom: »Barbar!« Mi moramo upoznati dušo Vzhoda in mu pokazati Zapad v pravi luči. Vodnica in merilo pri tem naj nam bosta pravica in ljubezen. Ko se Vstok in Zapad spoznata in vzljubita, zedinjenje ne bo več daleč. * * * V naši državi je še obilo plemenskih ne-sporazumljenj in kulturnih razlik. To zabrisati je naloga naše doraščajoče inteligence. Ena kultura, jugoslovanska, naj objame Balkan od Adrije do valov Črnega morja in stopimo prisrčno drug k drugemu in mu recimo: brat in brati Hranimo svoj jezik, dragoceno zapuščino naših očetov in naših velikih mož, a v ljubezni objemimo brate od juga, od Bosne in Drina, od Velebita in polja Kosovega, od Balkana in Varne! * * * Svet stoji v znamenju silnega boja: proletariat proti kapitalizmu, bedni in teptani, ponižani in razžaljeni proti svojim gospodarjem in tiranom. Boj bo gotovo dobival še vedno ostrejše oblike. A dober ni niti kapitalizem Francije, Anglije in Amerike, niti do skrajnosti izveden komunizem in boljševizem Lje-ninov. Pravica in dobrota je na sredi. Samoodločba narodov je bila fraza, ki je nekatere narode dvignila, da so laže zagospodovali nad svojimi sosedi. Če pa beseda »samoodločba narodov« postane resnica, bo najprej prekucnila prestol onim, katerim ga je postavila. Krščanski inteligent naj stoji vedno na strani ubogih in preziranih in naj gleda, da edino orožje in edina pomoč ponižanih in razžaljenih mas ne bo nikoli postala surova sila in revolucija! * • * Goriško solnce, svetogorsko božjo pot in breg sinjih vod, teh oken, oči in cest v široki svet, nam je zatemnila noč tujega nasilstva. Naša dolžnost je, da nesrečnim bratom pomagamo! Glejmo, da slovenska misel na Goriškem ne bo razpala, da bo sanjavo Adrijo v jutru budila pesem naših dedov, zanimajmo sc za kulturna stremljenja in kulturna vprašanja goriških Slovencev in če bo treba, jim tudi pošiljajmo kulturnih delavcev. Tujec lahko s silo odtrga kos države, a kosa narodnega duha, narodne kulture, narodnega življenja ne more odtrgati, če mu tega sami ne pustimo! Še mnogo drugih velikih ciljev in silnih nalog čaka mene in Tebe, ' prijatelj moj mladi. A vse se končno dajo reducirati na dve največji, ki sta: približati se človekovemu idealu na zemlji, ki je podobnost Bogu, in delati z vsemi silami za prospeh duševne in materielne kulture svojega naroda in svoje države. Sloviti poljski pisatelj Slowacki je v nekem svojem delu čudovito lepo opisal žalost bednega beduina, ki mu je kuga v pustinji umorila ženo in otroke. »Oh,« govori žalostni Arabec, »oh, vračam se domov in vprašuje me divja pomaranča na mojem domu, vprašujejo me oblački vrh Libana: ,Starec, kje je tvoja žena, kje so tvoje hčerke?1 In odgovoriti moram: Vsi, oj, vsi spe mrtvi v pustinji.« Ne le ta Arabcc, tudi vsak drug človek sc nekoč vrne tja, odkoder je izšel, pustinja življenja je za njim. In takrat ga vpraša s trepetom in drhtečim glasom njegova zbegana duša, vpraša ga mrka groza in silna resnost zadnje ure njegovega življenja, vpraša ga pekoči ogenj njegove vesti, vpraša ga neurejeni klopčič življenskih zmot in vpraša ga končno tudi najstrožji, najpravičnejši vsevedni Sodnik živih in mrtvih: »Človek, kje so tvoji talenti, kje izvršena naloga tvojega življenja, kje tvoja nedolžnost, kje tvoj poklic, ki sem ti ga jaz določil?« In gorje, trikrat gorje meni in Tebi, prijatelj moj, če bova na vsa ta vprašanja morala odgovoriti: »Gospod, vse spi pod gomilo izgrešenih življenskih poti.« ZNAMENITA URA. 2. Znanstveni deli ure.1 Zadnjič sva si ogledala pesniški del znamenite ure, danes se seznaniva z njeno znanstveno vrednostjo, ki ji daje svetovni sloves. Seveda si pripravi kar naprej vso svojo astronomsko modrost. Stojiva namreč pred najpopolnejšo astronomsko uro, ki nama kaže trojni različni čas: povprečni, pravi solnčni in zvezdni čas, ki nam kaže poleg tega gibanje planetnega sistema in lune ter ima skrajno podrobno izveden državljanski in cerkvcni koledar. Kljub tej popolnosti ali raje, prav radi nje bi te spravil v zadrego, če bi te pred uro vprašal: »Prijatelj, koliko je ura?« Najbrž bi malce zardel in segel v žep po svoji, da mi odgovoriš. Saj ni čuda: toliko kazalcev, pa vsak drugače kaže. Kdo bi se spoznali Preglejva jih po vrsti, morda jih le uženeva. 1 Glede vseh astronomskih podatkov v raz- pravi prim. prof. Reisnerjevo Fiziko zu viSje raz- rede srednjih iol, ker tu ne morem podrobno razlagati vseh pojmov. Tistale manjša črna številnica (8)- — 80 cm ima v premeru — je še najbolj podobna našim vsakdanjim uram. Kakor gotovo veš, se meri dan po dozdevnem gibanju Solnca okrog Zemlje. Prebrisani človek pa je prišel Solncu na sled, da dobe, v katerih obhodi dozdevno enkrat pot okrog Zemlje (= pravi solnčni dan), niso med sabo enake. Ker pa je človek hotel imeti enakomerno razdeljen čas, si je celoletno solnčno pot razdelil v enako dolge dobe (24 ur 3 min. 56.5 sek.), kar nam je naš povprečni ali meščanski dan. Tako boš saj približno vedel, kaj hočem reči, če ti povem, da kazalci na črni številnici kažejo povprečni ali meščanski čas. Na številnici vidiš 4 kazalce, izmed katerih očividno spadata po 2 in 2 skupaj, kajti 2 sta pozlačena, 2 posrebrena. Pri večkratnem opazovanju boš lahko dognal, da je pozlačena dvojica redno 31 min. pred posrebreno. Če pa prineseš s sabo iz Ljubljane natančno po naši železniški uravnano uro, boš videl, da je tvoja še 29 minut pred pozlačeno, torej točno 1 uro pred posrebreno dvojico. Če pa si v Ljubljani v »Zvezdi« naravnal uro po našem poldnevniku, bo tvoja ura kazala 27 min. pred zlato, 58 min. pred srebrno dvojico, a 2 min. za našo železniško uro. Če si odpreš Pajk-Kržišnikov Zemljepis3 str. 28, mi lahko odgovoriš, 1. kateri povprečni ali meščanski čas kaže a) pozlačena, b) posrebrena dvojica kazalcev, c) naša železniška ura; 2. ob katerem poldnevniku leži Strasburg; 3. koliko stopinj sta narazen Ljubljana in Strasburg. — Ura bije, kakor kažejo srebrni kazalci. S to številnico je zvezana tudi velika številnica (3’20 m v premeru) zunaj nad vhodom v stransko stolnično kapelo, kjer je ura. Ima 2 kazalca: eden kaže dnevne ure, drugi, kateri dan v tednu je. Lotimo se sedaj najbolj zamotane številnice, one pod črno, ki je tudi veliko večja od nje (2-30 m v premeru) ter nam kaže pravi č a s. Obod predstavlja zemeljski ravnik, ki je razdeljen v 2 X 12 ur. V središču je z zemeljsko osjo pritrjena severna zemeljska po-luta, in sicer tako, da stoji strasburški poldnevnik (7" 45') navpično in kaže na 12. Izmed kazalcev si oglejmo najprej tistega s pozlačeno ploščico na koncu (9). Ploščica predstavlja solnčno oblo in kazalec opisuje z njo dozdevno solnčno gibanje okrog Zemlje. Ko pokaže 12, sovpade s strasburškim poldnevnikom in tedaj je v Strasburgu točno poldne, ki je nekaj minut pred ali po poldnevu povprečnega časa; le štirikrat na leto (15. aprila, ’ Številke v oklepaju se nunuiajo na sliko 1. v »Mentorju« it. 5—6. 14. junija, 1. sept., 25. dec.) je istočasno povprečni in pravi solnčni poldan, dočim dosega razlika višek 12. febr., ko je meščanski poldan približno četrt ure pred solnčnim, ter 3. nov., ko je meščanski poldan približno četrt ure zadaj. — Vse nepravilnosti, ki temelje deloma v solnčncm gibanju samem (Keplerjev zakon), še več pa v dejstvu, da je vse to gibanje projicirano na ravnik, uravnava posebno kolesje (12), o katerem bo še govor. Drugi kazalec na tej številnici (10) nam predstavlja navidezno gibanje Lune okrog Zemlje. Ta kazalec je že sam na sebi zanimiv. Giblje sc namreč istočasno na 3 čisto različne načine: 1. kroži po številnici, pri čemer opisuje Lunino pot projicirano na ravnik; 2. vrti se okrog lastne osi, da kaže različne Lunine laze; v to svrho nosi kazalec na koncu malo kroglico, ki je na polovico pozlačena, na polovico pa črna ter sc zavrti okrog in okrog v enem sinodskem mesecu ali lunaciji (29 dni 12 ur 44 min. 2-68 sek.); 3. ta kazalec.se tudi daljša in krajša, kar je potrebno, da more pokazati mrke Solnca in Lune. Kadar mrkne Solnce, tedaj pokrije lunina kroglica del soin-čne ploščice; ob mrku Lune pa se skrije za temno ploščico, ki jc diametralni podaljšek solnčnega kazalca (9) in predstavlja zemeljsko senco. Prvo se zgodi le, kadar sta si Luna in Solnce v konjunkciji, drugo le, kadar sla si v opoziciji. Ker pa je Lunin tir naklonjen proti ekliptiki za približno 5°, ne more ne Solnce ne Luna mrkniti nikdar, kadar je Luna severno ali južno od ekliptikc. Da se torej v takem slučaju ne krijeta ploščici in kroglica, je lunin kazalec skrajšan oziroma podaljšan, tako da se s krajšim oziroma daljšim polumerom umakne solnčni ploščici spodaj oziroma senčni zgoraj. — Mrki morejo torej nastopati le v presečiščih ekliptikc in Luninega tira, takozvanih vozlih. V teh slučajih jc dolžina luninega kazalca enaka dolžini solnčnega oziroma senčnega kazalca, tako da sc ob srečanju točno krijejo. Iz medsebojne lege kritih ploskev soln-čne ploščice in lunine kroglice pa lahko spoznaš, ali in v katerih krajih severne zemeljske polute bo nastopila popolna ali delna tema. — Pri gibanju Lune moramo računati s še znatnejšimi nepravilnostmi kakor pri Solncu. Tako se n. pr. pomikata vozla po ekliptiki v nasprotnem smislu kakor Luna; ker se vsako leto premakneta za 19", sc torej črta vozlov-ka zavrti okrog in okrog v približno 19 letih. Še več nepopolnosti ima svoj vir v projiciranju na ravnik. Vendar so kakor Solnčne tudi te in Se druge nepravilnosti upoštevane v posebnem koles,ju (12). 'Preden pa zapustimo to fttcvnico in pogledamo že dvakrat napoveda- no kolesje (12), naj ti še povem, da druga 2 kazalca (11), ki ju vidiš na tej števnici, kažeta solnčni vzhod in zahod ob posameznih dnevih. Sedaj pa nekaj besed o kolesju (12), ki «ravnava kazalce tako, da kljub vsem resničnim in tehničnim nepravilnostim kažejo natančno sliko dozdevnega gibanja. Uravnavanje teh nepravilnosti se vrši po krivuljah, ki jih mora obhoditi zobčasto kolesje, pri čemer preračunjeno natančno toliko prehiti ali zakasni, kolikor znaša resnični nedostatek. Kolesje je v vodoravnih vrstah naloženo drugo nad drugo in se opisujoč krivulje dviga ter pada. Pri uravnavanju solnčnega gibanja sta 2 taki krivulji, ki predstavljata tropsko (od pomladišča do istega nazaj) in anomal-sko leto (doba med 2 zaporednima prehodoma Zemlje skozi perihelij) in zraste vsakih 100 let za 0.262 sek. Za uravnavanje Luninega gibanja imamo 5 takih krivulj, ki predstavljajo dobo anomalije, evekcije, variacije, letne enačbe in redukcije. Zopet drugo kolesje pa ureja premikanje vozlovke. Zc dvojni čas se ti zdi odveč, a kaj ko nam pa ura kaže še tretji zvezdni ali sider-s k i čas. Pa ne boj se, ta je najenostavnejši, računa le s celimi števili in ne pozna nepravilnosti. Kaže nam ga enostavni kazalec (13) na številnici s središčem v vrtilni osi nebesne krogle, ki je nagnjena proti obzorju približno 48" (strasburška zemljepisna širina). Na nebesnem globu je posejanih okrog 5000 zvezd iz prvih 6 velikostnih razredov. — Zvezdni ali siderski dan jc doba, v kateri se zvezda stalnica dozdevno zavrti okrog zemlje in obsega točno 24 ur, torej nekako 4 min. krajši kakor pravi solnčni dan, tako da pride na solnčnih 365 dni točno 366 zvezdnih. Solnce ne opisuje namreč le vzporednikov, ampak sc obenem pomika tudi po ekliptiki, pri čemer se dnevno zamudi približno 4 min. — Vse to dozdevno gibanje pa je treba razumeti tako, kakor da ga gledamo iz središča nebesne krogle, kjer jc mišljena Zemlja. — Nebesni globus jc postavljen v posebni krogovni (kolurni) sestav, v katerem opravlja oleg revolucijskega tudi precesijsko gibanje, i sc zaključi v enem platonskem letu, t. j. približno 26.000 (natančno 25.868) letih. (Konec.) Fr. V. Foerster: ODKRITJA. 1. Cernu bi gledal za kulise. Ce si kdaj sedel v gledališču ali cirkusu in gledal rajanje prelestnih vil, kjer so male deklice nekako tvojih let skakljale sem ter tja v lesketajočem se okrasju, ki sc je svetlikalo zdaj v rdeči, zdaj v modri, potem v snežno- beli luči — se ti je morda rodila misel, kako rad bi bil i ti tam zraven, kako sijajno mora biti tako življenje. Ali so vas pa starši že kdaj peljali za kulise? Tja, kjer bi" si vile lahko ogledali od blizu, da bi videli, kako utrujeni in otožni so njih obrazi? Kaj šele, če bi prišli k njim v stanovanja in bi videli, da so te vile največkrat ubožni otroci, ki pa morajo že pomagati s svojim zaslužkom, da se vzdržuje družina, in bi videli, da žal postopajo z njimi na odru in domu večkrat trdo. — Spoznali boste tisti hip, kako različno je življenje pred in za kulisami. Izvestni ljudje uživajo le to, kar je pred kulisami, in ne posvete ne ene same misli temu, kar je za njimi. Vedno gledajo le videz in površje — globlje ne prodro. Mlade mačke so slepe le devet dni, a mnogo ljudi svoje žive dni, ali vsaj ne vidijo razen najbližjega — hudo so kratkovidni. Morda ste žc slišali, kaj je rekla francoska kraljica Marija Antonija, ko je stradajoče ljudstvo kričalo pod okni njene palače in so ji poročali, da ljudstvo nima kruha? »No, pa naj jč potico,« je menda rekla, ne kakor bi hotela reveže zaničevati, ampak zato, ker si sploh ni mogla predstavljati, da človek ne bi imel jesti. Živela je v lesku in blesku, v izobilju vsega, a nikdar ni pogledala za kulise. In ker ljudstva ni razumela, ker sploh ni vedela, kako živi, je postopala z njim napačno, kar ji je poleg drugega v znatni meri povzročilo njen žalostni konec. Kajti s tem, da česa ne vidimo, stvar še ni odpravljena s sveta. Za nas pa je važneje, da vidimo, kar se godi za kulisami, kakor to, kar se odigrava v razkošju dnevne luči. Kajti kar zadene prvi naš pogled, je često le videz in prevara, dočim tiči za tem šele pravo in resnično življenje. Kdor se ravna le po videzu in zunanjosti in ne proučuje, kar tiči v ozadju, ta naj se ne čudi, če se mu življenjska stavba zruši, kajti zidana je po zgolj napačnih črtežih in računih. Par izletov za kulise našega življenja bi rad napravil z vami, da me boste razumeli, kaj pravzaprav hočem, in začnete zgodaj zdraviti svojo kratkovidnost. 2. Zakrpane hlače. Z nami je hodil v šolo deček ubogih staršev. Nosil je hlače zašite s krpami vseh mogočih barv, tako, da smo se sijajno zabavali ob njih. In kadarkoli smo mislili: sedaj bo vendar le konec, jutri mora priti z drugimi hlačami — pa sc je pojavila na njih ogromna nova krpa in vse male krpe okrog nje so zrle z novim upanjem v bodočnost, prav kakor majhen narod, če se nenadoma pojavi velik in pogumen državnik ter prime za krmilo. Ko smo sc vračali po počitnicah v šolo, smo si ustvarjali največji praznik, ko smo na šolskem dvorišču opazovali Janezove hlače. Glasen smeh se je razlegal po igrišču, kajti z vsakim dnem so postajale bolj pisane. Kako me je danes sram tega smeha! Saj nisem mislil nič hudega — a bil je tako neskončno neumen in puhel ta smeh. Videli smo le pisane krpe, ne pa vsega, o čemer so pripovedovale: niti skrbne materine ljubezni, , niti prečutih nočnih ur, niti marsikakc solze, ki jo je potočila mati ob misli, da z vso svojo skrbno ljubeznijo ne doseže drugega ko posmehovanje nad sinom v šoli. Bog ve, s kako skromno vsotico se je borila uboga mati v svojem gospodinjstvu in s kako skrbjo je šivala, da vzdrže hlače do novega leta. Koliko tisočkrat več so bile pač vredne te hlače ko najlepše in najmodernejše angleške s svojimi neoporečnimi gubami. Ali ste že slišali, da plačujejo danes po sto tisoč kron in več za slike starih mojstrov, ki večkrat niso znali niti dobro risati, a so zato vdahnili svojim slikam toliko ljubezni in miline, da te še danes po preteku več stoletij ogrejejo in ganejo? No, Janezove hlače so bile tudi taka umetnina. Če bi bile danes naprodaj, dal bi zanje veliko, veliko. Obesil bi si jih pred mizo kakor stenski zemljevid. Tam bi vam razkazal svetove čudovite iznajdljivosti materine ljubezni, razkazoval, koliko premišljevanja, koliko skrbljivosti tiči v tem ubogem koscu blaga. Toliko vsega tega tiči tu nolri, da bi ne spravil tega skupaj niti najboljši pariški krojač. Moral bi priznali: ne krojača, ne šivalnega stroja ne dobite s toliko potrpežljivostjo, vse to zmore mati! Spričo tega boste razumeli, kako neumen mora biti človek, da se takim hlačam smeje! Kdor zna tako Šivati, ta ni vsakdanji človek. Janezova mati je bila čisto gotovo izredna žena in le prepozno obžalujem, da nisem nikdar prosil Janeza, da jo smem obiskati. Če kdaj zagledaš take zakrpane hlače, spomni se, kaj sem ti povedal. Važneje je, da razumeš razvojno zgodovino takih zakrpanih hlač in lahko bereš iz nje, koliko dela je v njih, važneje, kakor da znaš čitati ogromne knjige svetovne zgodovine in poznaš zgodovinski razvoj ognjenikov. Čemu bi bilo pač važneje? Enostavno zato, ker je tako podlo, da se zasmehuje in zaničuje pridno delo polno ljubezni, ker sc naša prava izobrazba kaže zlasti v tem, da se ne smejemo nikdar o nepravem času. K tej izobrazbi pa nam ne pomagata ne svetovna zgodovina, ne naravoslovje, kakor sta tudi važna predmeta, ampak nam jo nudi edino le premišljevanje o življenju našega bližnjega. Ce naletite kdaj na lepo zakrpanega dečka, ki se sramuje posmehovanja svojih tovarišev, mu krepko zakličite: »Le ponosen bodi, ko imaš tako mater! Ti nosiš najdražje hlače na svetu!« Morda to ni res? Mar ni vtkana ondi materina ljubezen in mar ni to plemenitejše in lepše, kakor če bi bile vezene z zlatom? In če jih nosi ponosno in hvaležno, mar se ne zdi, da imajo dušo? Mar ni to pravi, a tako hudo pogrešani izraz najplcmenitcjših čuvstev človeškega srca?! (Dalje.) (Lebcnskunde.) —Š— UGANKE IZ ŽIVALSTVA. (Po Zcll-u. — P. P.) 6. Zakaj taka razlika med konjem in govedo? Medtem ko prištevamo konja med najlepše živali, tega o volu ali o kravi ne moremo trditi. Govedo nam je sicer v mnogoterem oziru koristnejše nego konj; tudi 'sta lahko krava ali vol lepa v svoji vrsti, vendar govedo kot tako sc v lepoti ne more meriti s konjem. Sta pač oba vsak svojemu namenu primerno ustvarjena. Opazujmo jih v postavi in v navadah in spoznali bomo, zakaj je konj ustvarjen tako lepo, govedo manj. Konj je ustvarjen za ježo in za vožnjo. Odtod njegove gibčne in skočne noge, njegova vikka postava, živahno oko itd. Res, da sta tudi osel in kamela porabna za ježo; toda eden je premajhen, drugi prevelik. Tudi vole rabijo po nekod za ježo; toda jezdec na volu — to pač ni posebno vabljiva prikazen. Domovina konja je ravnina, domovina govedi je gozd. S travo posejane nepregledne ravnine ruske in ogrske: tam je konj doma. To pričajo tudi današnje konjeve navade. Konj jc plašen; malenkost zadostuje, da se ti splaši in z vozom in voznikom zdirja naprej, ne oziraje sc na drevesa rti plotove, ter razbije sebe in voz. la plaš-ljivost je ostanek iz tistih časov, ko se je kot divjak pasel na nepreglednih stepah in je ob nevarnosti iskal rešitve v diru in teku. Tamkaj jc to rešitev tudi dobil; kajti dreves in plotov ni bilo. Konj čuti, da mu narava ni dala rogov, s katerimi bi sc mogel ubraniti sovražnikov: odtod njegova plašljivost. Njegova rešitev so noge. Vse drugače pa govedo. Govedo jc v nogah težko in okorno, ima v rogeh izborno orožje. Zato se v nevarnosti obrača v tisto smer, kjer čuti sovražnika. Opazuj konja in govedo na cesti, kadar prihaja avtomobil od zadaj. Konj gleda naprej in hoče v dir; vol se obrača nazaj Prvovrstna domovina govedi je gozd. Odtod težko in okorno telo, kratke, a močne noge, kratek vrat, ki ga govedo nosi vodoravno; v gozdu namreč ni razgleda, zato ni treba nositi glave pokonci. Glas govedi buči kakor lovčev rog, razgetanje konja pa je kakor trompeta, katere glas je namenjen za daljavo. — Opazujte konja in govedo, kako se paseta. Govedo zagrabi z jezikom cel šop trave, pritisne s spodnjimi zobmi na zgornjo mesnato čeljust in odtrga šop; konj prime travo z ustnicami, jo odgrizne z zobmi in použije. Tako kot govedo sc pasejo gozdne živali, ki trgajo bilke dreves in grmovja; tako kot konj se pasejo živali po stepah, ki grizejo kratko travo. Zato govedo muka in tuli od samega veselja, ko jc prišlo v gozd; je pač tu doma. Konj pa dvigne glavo in se spusti v dir, kadar je cesta dospela iz soteske in sc je odprla široka ravan ... 7. Kaj pomeni bela barva pri živalih? Opazuj srno, jelena, zajca. Opazil boš na zadku široko belo liso; zajcc ima poleg tega tudi rep bel. Jazbec ima namesto tega sive proge ob straneh. Po trebuhu opaziš pri večini divjih živali belo, sivo ali sploh svetlejšo barvo. Kaj pomeni bela barva pri divjih živalih? Kakšen namen hoče narava (= Stvarnik narave) z njo doseči? Trojne vrste je ta namen. 1. Ta barva kaže živalim, ki v gručah žive, smer, kamor sc gruča premika. Ponoči jc telo živali, ki naprej hiti, zavito v temo; naslednice bi jo izgubile izpred oči, toda kakor veliko belo ogledalo se premika tista beia lisa in kaže nasledniku pot in smer, ki jo ubira njegov prednik. Vslcd tega ob kakem ponočnem begu sledi srna srni druga za drugo. 2. Bela barva jc tudi pri živalih znamenje miru. Vsled tega so ponočne roparice vedno temne barve. Kadar žival vidi, da sc ji bliža žival brez belih prog in marog, tedaj vč: To jc sovražnik. Nasprotno so živali z belimi ma-rogami miroljubne in ne nevarne, n. pr. zajec, srna, jazbcc. 3. Bela barva na trebuhu pa je zavoljo mladičev, da jim kaže pot do materinega mleka. To splošno pravilo glede bele barve pa velja seveda le za ponočne živali. Pri živalih, ki podnevi žive in za hrano gredo, bi bele lise v tem smislu nc imele nobenega pomena in ga tudi nimajo. Lovci najbolj sovražijo take pse, ki ponoči sami hodijo na lov. Izmed teh so pa najbolj nevarni belomarogasti, ker zajec in nižja divjačina sluti v njih prijatelja in ne beži. Jc pač bela barva tudi živalim barva miru. Gorje, če se hinavsko v to barvo obleče sovraštvo in smrt! 8. Kaj je to: pasja pošta? S psom greš na izprehod in pri vsakem kamnu, na vsakem cestnem voglu dvigne zad-' njo nogo ter pomoči mejnik, če ne pusti še kaj bolj vidnega za seboj... To jc pasja pošta. Da je to res pošta, mi boš verjel, ako te opozorim, da pes v sobi tega ne bo nikdar naredil, pa četudi dolgo ne more na prosto, zunaj na prostem pa ta pogosta navada. Zakaj? V sobi ve, da ne bo tovariša, ki bi prišel za njim in povohal, kdo jc hodil pred njim. Zunaj jc stvar drugače. Veliko mu je na tem, da ve, kdo jc bil, oziroma: katera je bila. Ker prosto živeča žival si mora druščino in pleme sama iskati; v to ji služi pošta, ki jc pač izmed vseh pošt najcencjša in najbolj naravna. Pa tudi najbolj primerna; kajti pes slabo vidi, a dobro vonja, medtem ko živalim, ki dobro vidijo, n. pr. ptičem tega ni treba. Nekaterim divjim živalim, n. pr. antilopi se cedi .iz oči neke vrste dišeča tekočina; zato drgne glavo ob samotno stoječa drevesa, da kaže naslednici pot za seboj. Izmed ljudi pa pravijo, da imajo cigani nekaj podobnega. Zaznamujejo ogle hiš, kjer so bili dobro oziroma slabo sprejeti, s posebnimi dogovorjenimi znamenji, da sc nasledniki vedo ravnati. Človek pač dobro vidi; zato so njegova pošta vidna znamenja; pes pa dobro voha; zato je njegova pošta dišeče vrste ... V gospodarjevi sobi smo rekli, tega pes ne naredi, ker nima namena in pomena; v večjih gostilnah, kjer se shajajo gospodarji v družbi svojih psov, pa boš večkrat opazil, da so noge pri mizah orno-čene ... Ti se smeješi Pa stvar ni tako smešna. Tudi pasja pošta je v naravi velikega pomena. Za njo ni treba znati ne brati, ne pisati in potrebno črnilo je vedno pri rokuh! (Konec.) Aleksander Volta. Kadar drči polizobraže-nec v električnem vtozu nalahko po mestnih ulicah, ki odsevajo od zlate luči žarnic; kudar se razgovarja iz svoje sobe s prijateljem, ki je oddaljen nunogo ur od njega in spozna njegov glas; kadar pošilja pred hrzovlakom in brzopamikom poročilo v Ameriko ali Avstralijo: kolikokrat krivenči ravno ob pogledu na ta čuda posmeh njegove ustnice, uko opazi, da prebira poleg njega stara tnamica jagode rožnega venca ali ako nanese pojjovor na duhovnika in cerkev! Kako hitro jc pripravljen izreči nad vsem, kar je prinesla prejšnja doba, svojo obsodbo, da je zastarelo in odpravljeno, in tudi" krščanstva ne izvzema od te obsodbe! In vendar je sama ljuba nevednost in površ- nost, ki misli tako, in posmeh je zelo neumesten. Umovi, katerim se imamo v prvi vrsti zahvaliti za te moderne pridobitve, so se potopili v krščanske resnice in klonili pred njim glave. Spretne roke, pod katerimi so se na poskusni mizi najprej javile skrite električne sile, te roke so se sklepale k molitvi in pri Volti in Amperju n. pr. tudi rožnega venca niso odklanjale. Na polju one znanosti, ki najbolj zbuja pozornost današnjega sveta (elektrike), nevera nikakor ne najde avtoritet, s kojih ugledom bi mogla kriti svoje sovraštvo proti Kristusu. Aleksander Volta, ki je umrl 1. 1827., je bil globoko verna narava. Bavil se je mnogo in natančno s temelji, na katerih stoji katoliška vera. Brez strahu pred ljudmi se je udeleževal verskih vaj. Vsak dan je bil pri sv. maši, ob prazinikih je prejemal sv. zakramente. Na praznik sv. Rešnjega Telesa je okrasil svojo hišo in ulico Como, kjer je šla procesija mimo. Nad vrati hiše je bila Marijina podoba, ki jo jc vsak dan pozdravil, ob sobotah pa je prižigal svetiljko nji na čast. Vsak dan je molil sv. rožni venec. Svojo srčno ljubezen do krščanstva je kazal tudi na ta način, da si je prizadeval vcepiti sv. vero in jo utrditi tudi v drugih. Kolikokrat je sedel ob nedeljah popoldne v cerkvi v Como sredi gruče otrok in jim vneto razlagal katekizem! L. 1815. se je trudil kanonik Jakob Ciceri na vso moč, da bi spreobrnil nekega umirajočega prostomisleca, ki je zavračal vsako prigovarjanje z opazko: »Vera je pač dobra za nižje ljudstvo, možje znanosti pa lahko izhajajo brez nje; zadnjih se hočem držati.« Ciceri se sklicuje temu nasproti na Volta, češ, om vendar tudi ume nekaj znanosti in daje tako lep zgled krščanskega življenja. Res je napravila slava tega imena vtis na svobodomisleca. »Ako Vol« tova vernost ni samb vnanji videz, ampak istina,« tako je menil, »potem se hočem tudi jaz spovedati.« Kanonik, Voltov znanec,.se obrne na učenjaka, ne bi li hotel napisati ubogemu zaslepljencu par vrstic. In Volta jc odgovoril takole: »Ne razumem, kako more kdo dvomiti o moji odkritosrčnosti in stanovitnosti v veri, ki jo spoznavam, ki je katoliška, apostolska, rimska, v kateri sem rojen im vzgojen in katero sem vsak čas spoznaval na znotraj in na zunaj, Res je in le prevečkrat se je zgodilo, da sem se premalo potrudil za dobra dela, ki se spodobijo katoliškemu kristjanu in zakrivil mnogo grehov; toda po posebni milosti Gospodovi se nisem, kolikor se zavedam, nikoli pregrešil proti veri. Ako so dali moji prestopki in ne- redi komu povod, da vidi v meni kako nevero, tedaj izjavljam temu in vsakemu drugemu in sem pripravljen izjaviti to v vseh okoliščinah, naj stane karkoli, da sem imel to sveto, katoliško vero vedno za edino, pravo in nezmotljivo in jo imam še vedno ter se brez prestan-ka zahvaljujem ljubemu Bogu, da mi je podelil tako vero, v kateri živeti in umreti sem krepko odločen v trdnem zaupanju, da dosežem večno življenje. V tej veri res da spoznavam dar božji, nadnaravno vero; a zato nisem zanemarjal naravnih sredstev, da se v nji še bolj utrdim in razpršim vsak dvom, ki bi se utegnil vzdigniti, da me poskuša, tako sem jo pazljivo proučeval v njenih temeljih, pretehtaval s čitanjem apologetičnih kakor tudi nasprotnih spisov vzroke za in proti in rezultat tega so bili najmočnejši dokazi, ki delajo to vero tudi za naravno pamet tako zelo verodostojno, da jo mora vsak, od grehov in strasti nepokvarjen, vsak naravno plemenit duh nujno objeti in vzljubiti. Naj bi to spoznanje, ki sem ga napisal in podpisal z lastno roko in ki se lahko pokaže vsakemu, ker se ne sramujem evangelija, prineslo kaj dobrega sadu. Milan, 6. I. 1815. Aleksander Volta.« UTRINKI. Cenim in ljubim, kar je dobrega in lepega v najmodernejši umetnosti, vendar pa rečeni: jaz bi hotel biti moderen s tem, da ne bi skušal biti moderen, in izviren s tem, da se ne bi trudil biti izviren. Vsakemu svoje. Nekateri pisatelji in umetniki hite na krilih svojega duhd naprej v brezmejnost, da bi z nenavadno obliko prehiteli sodobnike za stoletja, morda tisočletja. S tem razodevajo veliko vero, da bo njihov narod še dolgo, dolgo živel na zemlji in v poznih rodovih docela užival njih dela. S tem so opravičeni. Drugi pa zopet skušajo v preprosti obliki — umevni vsakomur — z utrinki svojega duha in žarom srca dvigati svoje sodobnike. In s tem so opravičeni. Zveza in spoj vseh umetniških struj, naj si še tako nasprotujejo, je v liubezni do rodnega jezika in lastnega naroda. Kar je v naši umetnosti takega, da — bodisi vsebinsko, bodisi v izrazu — žali naravno ali razodeto resnico in prestopa meje nravnosti v nebrzdani svobodi, vse to odločno odklanja naše ljudstvo že s tem, ker v ogromni večini razodeva živo versko prepričanje. Blagor mu, kdor je spoznal, da je verska zavest in nravno življenje najvišja narodna duševna dobrina! Ako hoče modrijan za vsako ceno biti izreden in izviren s tem, da zraven starih zmot pogreva še nove, je njegovo delo tem bolj usodno, čim bolj je mladina tako dovzetna za vsako zablodo, ako se prikaže v novi obliki. Slovenski dijak! Nikoli naj te ne zmoti sloveče ime; glej da boš znal trezno misliti, in sicer z lastno glavo, vendar pa na načelih, ki so večno veljavna! Ako bi učenje tujih, težkih jezikov ne do-neslo nobene druge koristi kakor to, da si krotil svojo raztresenost, uril duha v mišljenj:i, vežbal spomin ter si utrjeval svojo voljo: vedi, moj dragi, da si dobro porabil čas, v svoji duši si nabral dragocene bisere, ki bodo vekomrj tvoja lastnina! P, E. Prokletstvo. Neki novejši fiziolog je preiskal strašno zlo, ki ga je povzročil dedni alkoholizem samo v eni družini. Natančne podatke je zbral s pomočjo oblasti. Neka 1. 1740. rojena žena, po imenu Ada Jurke, ki je umrla v začetku 19. stoletja kot pijanka, tatica in potepenka, je zapustila potomstvo, ki je naraslo slednjič na 834 oseb; izmed teh so mogli uradno zasledovati življenje pri 709 osebah. Od teh je bilo 106 nezakonskih, 142 beračev, 64 je prejemalo podporo, 181 žensk se je vdalo prostituciji, 76 je bilo kaznovanih zaradi raznih zločinov, 7 zaradi uboja. V 75 letih je samo ta družina po računih stala državo za podporo, stroške v zaporu, odškodnino itd. 5 milijonov mark. Slovenska stenografija. Priredil Fr. Novak; Drugi del: Debatno pismo. Druga, predelana izdaja. V Ljubljani 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila in litografirala Jugoslovanska tiskarna. Cena 16 Din. Prvo slovensko debatno pismo nam je podal prof. Anton Bezenšek v »Jugoslovanskem Stenografu« 1. 1878., a v posebni knjigi ga ni objavil. Tako knjigo je izdal 1. 1901. takratni gimn. profesor Franc Novak. Tvarino je pri-re,al več let in objavil 1. 1896. in 1897, v iz-vestju kranjske gimnazije temeljito razpravo o okrajšavah debatnega pisma. Na tej podlagi je sestavil učno knjigo, v kateri obširno razlaga in utemeljuje pravila in pisavo. Natančen je do malenkosti, kakor se vidi pri opombah in izjemah. Zato so ocenjevalci priznavali, da je to najboljša slovanska stenografska knjiga. A za šolo, še bolj pa za samouke, je nekoliko » prenatančna in preobširna, pač pa je izvrstna za vsakega, kdor hoče ves stenografski sestav natančno proučiti. Takrat se je slovenska stenografija poučevala le zasebno, vlada je še ni uvedla v šole. Zato prof. Novak ni mogel dobiti založnika za korespondenčno in debatno pismo. Ker pa mu je bilo do tega, da se s primernimi knjigami odpro slovenski stenografiji vrata v naše šole, je obe knjigi sam založil. Tako je iz ljubezni do predmeta poleg večletnega marljivega dela prevzel še nevarnost, da bi doplačeval iz svojega. Nato je na njegovo prizadevanje ravnateljstvo I. državne gimnazije v Ljubljani vložilo na ministrstvo prošnjo za dovoljenje pouka v slovenski stenografiji, sklicevaje se na to, da imamo že potrebne knjige. Vlada je prošnji ugodila, za kar je imel največ zaslug prof. Novak. Prva izdaja debatnega pisma je že več let razprodana. Med tem so se naše prosvetne in politične razmere zelo spremenile: dobili smo slovenske meščanske in srednje šole, slovensko univerzo, slovenske urade in narodno skupščino, kjer se povsod rabi slovenska stenografija. Zato je bila nova izdaja debatnega pisma tem bolj potrebna. V tej izdaji sc stenografični sestav ni bistveno spremenil. Knjiga ima mnogo prednosti pred prejšnjo in je porabnejša za šolo. Pravila so kra;ša, bolj pregledna in določna, malenkostne izjeme so odpadle. Primerov je manj, zato je pa 10 strani nalog, da se more učenec sam vaditi v krajšanju. Logične okrajšave, pri katerih se izpuščajo kar cele besede v stavku, se omenjajo le na kratko v § 11. pri brzopisnili okrajšavah. Tako imajo tudi novejše nemške učne knjige, n. pr. izvrstna knjiga prof. dr. Emila Clemensa, ki je v 18 letih izšla v 220.000 izvodih. Razdelitev sestavljenih okrajšav je enostavnejša. Končne okrajšave se dele v dva dela, kakor se piše končnik na nadčrti ali pa pod osnovnico, da se tako simbolno izraža u, ki je v besedi. Ta razdelitev je primerna, da si učenec laže zapomni, kam naj piše končnik. Za vajo v čitanju stenograma je pridejanih šest sestavkov iz jugoslovanske zgodovine, zemlje* pisja in ustave. Za stenografiranje govorov so važne stalne okrajšave. Večina besed se namreč lahko krajša na več načinov. Prav pa je, da si stenograf zapomni najprimernejšo okrajšavo in jo stalno rabi, da mu ni treba šele sproti premišljevati, kako naj piše. S tem si pisanje mniogo pospeši in čitanje stenograma zelo olajša. Seveda stalne okrajšave niso obvezne, tudi sc ne tvorijo vselej strogo po pravilih debatnega pisma. Navadno jih imenujemo »brzopisne okrajšave«. Ravnatelj Novak jih ima pač že v prvi izdaji, a niso tako pregledno sestavljene kakor v novi izdaji. Tudi je nekatere prejšnje sedaj izpustil, ker sc več ne rabijo toliko, pridejal je pa okoU 40 novih in njih izpeljanke, ki so povzete veči- noma iz sedanjega parlamentarnega življenja. To je velika vrlina nove knjige. Knjigo je lično in jasno avtografiral prof. I. Osana, posebno od 18. str. dalje. Le semintja je kak znak preveč osenčen. Stenogram je preglednejši, ker imajo posamezni odstavki naslove in so vrste zaznamovane s številkami. Pri pregledovanju knjige sem opazil nekaj malenkostnih pomanjkljivosti, ki pa nikakor ne zmanjšujejo njenih vrlin. Samoznak mnog-(str. 12., vrsta 2.) se mora pravilno glasiti mog-. V navadnem tisku je izpuščenih nekaj besed, ki so v stenogramu, n. pr. 19, 22; 20, 54; 21, 7. V § 6., t. 3., je izpadel znak ii, ki tudi ohrani svojo lego in velikost, kakor kažejo primeri. Znak s nima zapoteze, če stoji sam; v sestavku »Sv. Sava« pa ima okrajšava s a redno zapo-tezo, prav tako v sestavku »Bitka na Kosovem« okrajšava su (za sultan), kar ni pravilno. Veliki zgornji znak s se piše pravilno brez pred-poteze. V posamič stoječem zložku sl je znak l včasih premalo jasen, n. pr. 9, 18: 9, 19; 10, 2; 13, 3; 26, 6; pravilno je pisano n. pr. 31, 9; 39, 3. Pri zlogu lju- ima l včasih predolgo zapo-tezo, n. pr. 11, 6; 11, 19; 41, 14. Ravnatelj Novak je tudi s to izvrstno knjigo pokazal, da ga po pravici imenujemo dovrši-telja slovenske stenografije. J. Pavlin. Rožica s Krasa. Življenjepis vzornega mladeniča Ernesta Mlakarja, padlega v vojski 16. avgusta 1916. V Ljubljani, 1921. Knjižica, pisana kot nalašč za naročnike našega lista. 2iv zgled imaš pred seboj, kako moraš živeli med šolskim letom in o počitnicah. Tu imaš »mladeniča, ki ni živel pred več sto leti, ampak je bil vaš vrstnik; in ne v tuji deželi, ampak naš rojak je to, naše gore list,« pravi pisatelj v uvodu. Svojo voljo si moraš utrjevati vsak dan in pa kot Ernest iskati zlasti še o počitnicah pomoči pri obhajilni mizi, pa boš postal vzoren dijak. Prav pazljivo »Rožico« preberi in jo posnemaj! P. FRANCOSKI KOTIČEK. (Priobčuje P. V. B.) Dcvinette. Comment appelle-t-on en un mot: L'cau gelče — 1'hcrbc sčehe — le bič moulu — cent pičces — de 1'argent frappč — des fleurs cueillies — des pots casses — une pauvre maisonnette — le charbon brulč — la terre cultivče? Solution de l čnigme du nuinero pr6c6dent: Pentc — cdte, Pentecdte. F Industrija usnja. JNOUS' d. d. S C. POLLAK tovarne usnja in usnjatih izdelkov Kranj, Urhnika, Ljubljana. Centralna pisarna: Ljubljana, Sv. Petra cesta St. B8. Telefon 5Z8. H. Industrija usnjatih izdelkov. Vozne karte za vse vlake Južne železnice kakor tudi za vse proge v Avstriji i. dr. Vozne karte za spanje v vagonih. Cie. int.-le des Wagons-lits et des grands express Europeens. Prodaja nekaj dni vnaprej. Predprodaja voznih kart Ljubljana, Dunajska c.31. Brzojavke: Wagolits, Ljubljana. Telefon inter-urbun lOb. Vsa pojasnila, ki se tičejo potovanja in odhoda vlakov, brezplačno. Papirna industrija in knjigoveznica N A. Janežič / Uublfana florUanshu ulica 14 Izdelovanje šolskih zvezkov i in poslovnih knjig. N Najcenejši in najboljši kvas dobite pri Prvi jugoslovanski tvornici drož Marija Volk-Košmerl Ljubljana. ^fj^anufal^turna Irgopina si. Peterca pri (Ažmanu . Cjubljarta priporoča svojo veliko zalogo raznovrstnega češkega blaga 'za gospode in dame po najnižjih cenah. B ©«© Emeran Stoklas 5u. Rndraž u fialozah pri Ptuju priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih štajerskih vin, zlasti pristna, garantirana mašna vina. Postrežba poštena, točna. Cene zmerne. STORA“ d. z o, z. Št. Vid nad Ljubljano I Jugoslaviji Tvornica za vezene zastore, bonfams in pregrinjala - od preproste do najfinejše vrste v vseh slogih. - Zavese za kavarne, gledališke portijere. zastori za hotele. - Poseben oddelek za fine ročne čipke, v novi tonrni jt oivorjan tipk. I. carini rofa. In .tr.Jn. tf.lt, nnnnnnnnnnrinnnnnn n o n n D D n D D □ □ □a aa o aac: caaaa caa ^Jca a Knjigoveznica ^at. tisk. društva :: v Ljubljani :: se priporoCa v izvrSitev vsakovrstnih knjigoveških del. Solidno delo. — Zmerne cene. Knjižnicam znaten popust. [. KETTE LJUBLJANA ALEKSANDROVA CESTA 3 Klobuki, perilo, kravate, palice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti ža turi-stiko in drug šport. ieSS96S9®06SSC gg 1 Prodajalna (H. Ntčman v Ljubljani) priporoča tvojo bogato zalogo Šolskih in pisarniških potrebščin in sicer raznovrsten papir, zveike, notezc, mzne zapisnike, kopirne kn)lge, Šolske In pisarniške mape, radirke, pisala, Črnilo, gami, tlatnike, ravnila, trikote, Šestila, arve, čoplfe, raznovrstne razglednice ln devocljonallje. Mt§XSXSSXS98S^X33g£%SX9XS&St£3«n Fr. P. Zajec, izprašani optik Ljubljana, Stari trg 9 A priporoCa svoj dobro urejeni optiCni zavod v kakor tudi razlifne vrste nnoCnlkov, SCipiil-® cev, toplomerov, duljnogledov itd. Popravilu A očal, SCIptilcev itd. izvršuje dobro ln ceno! JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA v II I! II a Ii II ii HL priporoča sledeče knjige: Dokler-Brcznik-Jere, Grško-slovenski slovar, vez. . . Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 2. izd., vez Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. II. del Doba narodnega prebujenja Novak, Slovenska stenografija. I. del: Korespondenčno pismo.............................................. Novak, Slovenska stenografija. II. del. Debatno pismo Robida, Slovenska stenografična čitanka s samoznaki . . Robida, Samoznaki slovenske stenografije................. Zemljevid kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1 : 250.000 1 z načrtom Beograda (Politični pregled in železnice) Zemljevid slovenskih dežel in Istre 1 : 75.000 z načrtom Ljub ljaneinokolice............................. Reisner, Osnovni nauki astronomije (Kozinografija) Omerza, Homerjeva Hlada. I.—VI. spev .... Omerza, Homerjeva Iliada. VII.—XII. spev . . . Levstik, Poezije. Trije zvezki broš. po Din 7-50, vez Levstik, Poezije. I.—III. zvezek skupaj vezan . . Gregorčič, Poezije, I. zvezek broš. Din 10-50, vezan Pintar, Prešernove poezije, broš. Din 9-—, vezano . Erjavec, Izbrani spisi. I. zvezek. Povesti, vezano Jurčič, Sosedov sin. Povest.................... Din 60*— » 37-50 » 22-50 » 15-— » 16 — * 12 — » 3 — 4-50 Ii I fig s 10-50 21 — 15 — 15-— 15-—