List izhaja dvakrat na mesec.
Posamezna št. 75p
Naročnina mesečno 150 D.
Rokopisi se ne vračajo.
Nefrankirana pisma M ne sprejemajo.
Poštnina plačana v gotovini.
Uredništvo in npravnlštvo v Št. Peterski vojašnici.
Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS.
Vesel dogodek v kraljevi hiši.
Nepopisno veselje in navdušenje je zavladalo dne 6. septembra t. I. po celi domovini, ko se je raznesla vest o veselem dogodku v kraljevi hiši.
Nade in zelje so bile izpolnjene.
Naša izkušena, ujedinjena kraljevina je dobila prestolonaslednika, Njegovo Veličanstvo kralj Aleksander in kraljica Marija pa krepkega prvorojenčka. . Vojne žrtve Slovenije častitamo Visoki kraljevi dvojici in želimo, da se naš novi prestolonaslednik zdravo in krepko razvija, da postane zvesti naslednik slavne rodbine Ka-radžordževičeve. Živeli!
Resne besede.
V	zadnjem času se je lotila reševanja našega vprašanja vrsta ljudi, ki je za enkrat nočemo še označiti s pravim direktnim izrazom, pač pa bo postala kakor vse kaže za nas usodepolna, ker misli baje resno pripraviti vprašanje vojnih žrtev pod ničlo.
Skoro pet let gremo počasi stopnjevaje naprej. Kako s težavo je bilo treba priboriti to ali ono malenkost, pa vendar nismo mogli še doseči pravične rešitve.
Imeti bi morali! in bi lahko že zdavnaj imeli s socijalnim in pravičnim zakonom urejeno vprašanje vojnih žrtev, ako bi pri tem vladal res pravi pošteni čut.
Možje, ki imajo za to smisel in ki so hoteli vprašanje pravično urediti, so šli, morali so iti, ker so jim drugi stavili zapreke in preprečevali delo. Tako smo ostali prepuščeni v milost in nemilost onim, ki hočejo drugače kakor mi in ki nočejo poznati naše bede in. položaja. Mesto, da bi nam dali obljubljeno pravo preskrbo za katero se že dolgih pet let tako obupno borimo, hočejo spraviti še to malo kar imamo, na minimum.
Ravno v tem času, ko se najbolj nadejamo zaželjene končne rešitve, doživljamo velikanska nasprotja. Zadnji časi so nam odkrili vso misel in voljo onih, v katerih rokah se danes nahajamo.
Načrt našega zakona, ki smo ga že lani izdelali, ne more priti do veljave, ker se hočejo storiti poprej na naš račun dejanja, ki nam bodo poprej (pobrala vsa prava, ostanki pa naj bi -se uzakonili.
Najpreje se nas hoče obglaviti, potem pa počasi pokopavati.
Z različnimi večnimi pregledi, redukcijami in preurejevanjem uprave, se hoče po njihovem principu držati čelo vprašanje toliko časa na mrtvi točki, dokler samo po sebi ne izgine.
Med tem pa močno delujel najjačje redukcijsko sredstvo to je neizprosna smrt.
Tako se hoče priti do konca vprašanju okoli 150.000 jlugoslovanskih vojnih žrtev, ki ginevajo danes ob skrajno mizemem položaju. To je milo za drago.
Ozrimo se na razmerei pri nas v Sloveniji.
V	vprašanju uprave invalidskih poslov in glede zavodov smo si nekaj vstvarili če prav še ne popolno, tako da v tem oziru prednjačimo.
Temelj za to in po večini vsa sredstva smo črpali na podlagi tukajšnje uprave, ker smo imeli može, kli imajo resuo voljo in smisel za socijalno ureditev vprašanja vojnih žrtev.
Danes pa se hoče razdreti še to, kar je bilo s tolikim prizadevanjem in žrtvovanjsrn spravljeno skupaj!. Ministrski svet sklepa zakone o dvanajstinah, ne določi pa svot za vzdrže-
vanje vojnih žrtev, za katere svet plačuje davke, marveč prinaša samo določbe proti nam.
Redukcijske določbe, na podlagi katerih minister kar določa količino, ki naj odpade, naj bodo bodoča regulacija.
O pokojnini vojnih žrtev, naj odločajo sodniki, kakor da bi bila vsaka zahteva vojne žrtve napram državi sporna. Ali morejo biti to sploh zahteve, ali miloščine? Samostojen pokojninski referat se je že ukinil.
Akti naj se povežejo in v zabojih pošjejo v Beograd. Ali zato, da se razdere jo domači arhivi? Niso bili vsakemu nadzorstvenemu organu na razpolago? Na kaj se bo skliceval posamezni invalid, ako ne bo o njegovih dokumentih ne duha ne sluha? —
In ker se bo vse tako pospravilo, se ukinejo invalidski odseki pri pokrajinskih upravah, uradniki pa poženejo brez sredstev na ulico. Sploh se med redukcijami, ki bo pri nas pi’avi vzgled modernega stoletja ne gleda nič na invalide. Kdo pa jih bo vzel v delo, ako jih država izbaci?
Ali naj brez zaslužka žive naprej ob tako človečanski državni preskrbi ali naj poginejo na cesti?
Tako se misli polagoma pomesti.
Tovariši in tovarišice!
Sedaj jei prišel skrajni čas. Zato vsi na boj! Vsi v udruženje v vrste, v nekdanji neustrašeni borci, ki ste dali svoje najdražje domovini na oltar.
Hočete li pripustiti, da se bodo z domovino in vašimi življenji igrali različni izkoriščevalci, lažipatriotje, ki ne poznajo izkušenega naroda, marveč samo sebe in ki hočejo domovino pri-tirati v obupno stanje. Ne, — še imamo bojna sredstva, s katerimi bomo izvojevali sebi življenje, ker poznamo boj«. .
Ako bodo odločali o naši usodi policaji, ako bodo (sodniki odločali, ali imamo pravo na s krvjo zasluženo plačilo, ako nam zapro ustanove, postanemo vsi zavrženci sveta in v kratkem mrliči.
Zato bomo stali pripravljeni! na vse in nikdar prepustili, da se razdirajo naše naprave.
Eksperimetov je dosti, mi smo gladni in tirjamo svoje, naj isi gospoda premisli in krene po poti. ki smo jo že večkrat pokazali.
Še so tukaj sredstva, katera bo vporabil cel narod, ki plačuje davke, tvori državo in odloča. Borili smo se za narod in domovino, ne pa za nekaj porodic.
*.
Spomenica
udruženja vojni invalidov kraljevine SHS izvršnega odbora v Ljubljani.
Invalidsko vprašanje s« vedno bolj oddaljuje od svojega cilja, po katerem bi se moralo že davno rešiti'.
Tekom dolge povojne dobe so se doprinesli vsi poizkusi, ki. so pokazali, kako je treba regulirati to jnajbolj socijalno vprašanje, da bo nudilo vojnim žrtvam zaslugam primemo oskrbo in težko pričakovani zaželjeni mir.
Čimbolj gremo dalje z regulacijo, tem bolj se kažejo dejanja, po katerih vprašanje mesto napreduje, — nazaduje.
Dogodki zadnjih mesecev, ki kažejo vse predznake, po katerih so mislili priti do rešitve, so izzvali' po vsej kraljevini, tako tudi v Sloveniji med maso vojnih žrtev veliko razburjenje in nezadovoljstvo. Izvršni odbor Udruženja vojnih invalidov kraljevine SHS v Ljubljani, kot predstavnik vojnih žrtev Slovenije, je ob današnjih prilikah zadobil utis, da se ne more tako reševati invalidskega vprašanja in noče imeti nobene odgovornosti za posledice, ki bi znale pri takem postopanju nastati.
Noče biti odgovoren za to, da je držal maso svojih prepotrebnih članov pomirljivo disciplinirano v organizaciji, od katere vse pričakuje zaslombe. Predstavniki udruženja ne morejo več gledati in prenašati očitanja članov, za delovanje onih, ki hočejo deliti mesto pomoči, zlo.
Zato hoče sedaj, ko je še čas, da se krene na pot prave smeri in postopanja, razložiti v tej spomenici glavne nedostatke in vsa dejanja, ki mislijo spraviti skoro lahko rečeno vojne žrtve v nič.
Stvari so sledeče:
1. Pri pokrajinski upravi imamo invalidski odsek, ki je edini činitelj in izvrševatelj vsega prava invalidov, vdov in sirot. Isti se namerava likvidirati in sicer na ta način, da se hoče reducirati skoro vse uradništvo, posamezne agende pa opustiti oziroma jih prenesti na druge oblasti1.
Bilo je toliko muke, da se je vpostavil in oživotvoril ta odsek in izpolnil tako, da vrši vse posle z vojnimi žrtvami po današnjem zakonu. Izvršuje statistiko, likvidacijo in nakazovanje pokojnin, skrbi za učenje, upravlja zavode in domova, v splošnem peča se izključno z vprašanjem vojnih žrtev.
Zapreke pri vsem tem dobro zamišljenem
in organiziranem delu bi ne bilo, ako bi se centralna vlada brigala za dovoljna sredstva.
Poskrbljeno je bilo v Sloveniji za dobro invalidsko upravo, po zaslugi nekaterih izkušenih uradnikov, ki so znali vse to organizirati.
Pred kratkim pa se je pričela ta uprava zelo krhati z različnimi neumestnimi centralnimi odredbami, ki pobijajo vsako pošteno delo in so za tukajšnje razmere popolnoma neizvedljive.
Po zakonu o dvanajstinah jei pričel odstopati invalidski odsek vse nerešene akte o pokojninah rednemu sodišču. Ne da bi se to pustilo invalidskemu odseku, ki je dokaj točno vršil ta posel, ali pa da bi ise ustanovilo za presojo pokojnin posebno invalidsko sodišče, akti se odstopajo rednem sodišču, ki pri nas nima nobenega stika z invalidskim vprašanjem. Pri nas so sodišča namenjena popolnoma za druge zadeve, kakor za invalidsko vprašanje, ki je popolnoma politično-pravnega značaja. Danes leži pri rednem sodišču v Ljubljani že nad 200 nerešenih aktov za invalidske pokojnine in jih nihče ne pogleda, ker po pokrajinskih zakonih in pri naših razmerah nima sodišče z njimi nič opraviti, zato se tega dela najbrž ne bo lotilo.
Po zakonu o dvanajstinah je tudi odrejeno, da se morajo sploh vsi invalidski osebni akti poslati ministrstvu za socijalno politiko v Beograd.
Ako se bodo stekali skupaj vsi akti iz cele kraljevine v ministrstvu, bo moral biti tam tak arhiv, da ga nihče ne bo mogel držati v evidenci in ga pregledati. Nastal bo kaos v katerem se bodo izgubljali posamezni važni dokumenti.
Najbolj značilno za našo bodočnost ter kako se misli reševati invalidsko vprašanje, je dejstvo, ki se je pokazalo pretekli teden, ko je inšpiciral v Ljubljani ustanove ministrstva za socijalno politiko neki g. načelnik, ki se je po informacijah invalidov izjavil:
a)	da je invalidski dom; nepotreben in naj se ukine;
b)	da se protezna delavnica ukine in priklopi ortop. zavodu v Beogradu;
c)	da se invalidski odsek (sploh na 4—5 zaposlenih moči reducira.
d)	da naj redukciska komisija reducira vsaj eno tretjino invalidov, vdov in sirot.
Vse te izjave, ako bi se udejstvil«, bi uničile sploh vee in na mah ukinile vso preskrbo. Po tem bi ne mogli govoriti sploh v nobenem vprašanju in preskrbi več.
Kam naj gre brez sredstev invalid, da se izuči, ako ne bo invalidskega doma?
Ali naj se invalid vozi v Beograd, da mu umerijo protezo. Ali bo to za državo ceneje in prikladneje? Ako bo komisija za reduciranje invalidov odbila eno tretjino, ali je gotovo, da bodo isti sami neinvalidi? Mislimo, da se nikakor ne more preliminirati kar število, ki mora brezpogojno odleteti, pa tudi ako so zares invalidi med njimi. Ne gre tukaj za sredstva, ker se lahko uredi, da dobijo težki invalidi večjo, polni invalidi manjšo in polinvalidi po potrebi še manjšo državno preskrbo ali odškodnino. Pošten zakon to lahko brez vsake poprejšnje redukcije regulira, samo ako se hoče- in je dobra volja.
Invalidska oblastva se ne smejo nič reducirati; ker je v interesu invalidov, da imajo dobro upravo.
Kaj naj naredi urad s par uradniki, ako ni moči na razpolago.
Invalidski odsek v Ljubljani naj ostane ne-jzpremenjen v istem obsegu kot je sedaj. Zato plačuje narod davek, da se črpajo sredstva v prvi vrsti za dobro upravo.
Vsi invalidski zavodi morajo ostati v dosedanjem obsegu, ker jih tudi nov načrt zakona predvideva. Otvorijo pa naj se še novi zavodi, ker ako primerjamo z razmerami v drugih dr-
žavah, jih imamo pri nas skrajno malo. Pa še ti so tako slabi, ker tiče navadno v razdrapanih barakah, ki niso za človeško bivališče. Ako država vrši redukcijo državnih nameščencev, kar se čuje danes ravno pri ministrstvu za socijalno politiko, naj gleda, da spoštuje prvenstveno pravo vojnih žrtev v službah. Kam naj gre pohabljen invalid brez uda, ako ga država vrže sama na cesto. Kdo od privatnikov naj ga potem vzame, ako ga država, ki mu je dolžna nuditi pomoč ih zaščito, sama izbaci. Ali mu ni za obupati, ako mera še zdrav človek, ki je izbačen iž dižavne službe, trpeti take udarce vsled takega splošno priznanega nesocijalnega dejanja, ki se udejstvuje ravno s temi redukcijami či-novnikov.
Hočemo, da se v postavi normalen red in stanje, ki bi ne vznemirjalo ljudi še peto obstoja naše tako lepe države, stvorjene na tolikem trpljenju.
Dajte nam kar nam gre, ne jemajte nam pa tega, kar že imamo in smo težko priborili.
Že tolikokrat smo povedali in pokazali, kaj je treba storiti, da bo vprašanje vojnih žrtev razmeram primemo človečansko urejeno. Ne čuje se nas, ni odmeva.
Ta spomenica naj bo zelo resen apel, ker ob sedanjih razmerah in pri bodočih predznakih vidimo skrajno nesocijalen konec.
Redukcija invalidov.
Invalidska javnost se razburja. In upravičena je, da se razburja. Kajti minister za socijalno politiko je odredil, da se podajo na pot komisije in da pregledajo natančno in vestno vse invalide, vojne vdove in sirote, ki so neupravičeno vojni invalidi, in vse takšne vojne vdove in sirote, odstranijo iz te kategorije ljudi.
Žalostna je ta kotegorija ljudi — ako so to sploh ljudje, vsi tisti človeki, ki hodijo z lesenimi nogami — bergljami, protezami, katerim visi rokav prazen, a roka je že nekje strohnela, tisti slepci, ki jih vodijo za roko otroci ;— lastni otroci in vsi tisti, ki ne morejo hoditi, nego leže ali sede, kup živega mesa, še v svoji polni moški dobi, a že zapisani smrti. In vse tiste vojne vdove, ki so raztrgane in bose in imajo prehraniti še kopo otrok, nežnih nedolžnih otročičkov, ki z otroškimi očmi, z bledimi in vpadlimi tičkami prosijo tako srce boleče: Mama, mamica... kruhka daj!-Če so sploh ti vsi ljudje.
Človek bi dvomil. Dvomil, ako gleda, kako neusmiljeno, podobno trdemu kamenju gredo komisije, da še mnogokateremu in mnogokate-rim odvzemo še tiste bore, ničvredne procente, ki pa so za nje vendar tolažilo, če ne drugače, grenko sicer, pregrenko, a tolažilo vendarle.
Komisije za redukcijo poslujejo. Če bi imeli mi vojni invalidi vero v poštenost m nepristranost te komisije, bi nam ne bilo hudo. Pridite, pogledite nas. Videli boste razvaline v nas, ko vendar štejemo še moška leta. Videli boste vso bedo, vso nesrečo, ki je nismo krivi,
a so nam jo naprtili, ne spraševaje nas, ali smo voljni žrtvovati svoje življenje, ude, zdravje, može in očete za nekaj, kar ste vi tako visoko povzdigovali, za tisto, kar sedaj imate, a je nam nedosegljivo — domovino in svobodo.
Tako bi mi rekli.
Zakaj mi vsi smo resnične vojne žrtve. Če pa je kdo, ki je v naši družbi in nima svatovskega oblačila — pohabljenih udov in uničenega zdravja, vsied vojske, vrzite ga v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Ker po nevrednem in z zvijačo je prišel med nas. Mi bomo brez njega'jokali in škripali z zobmi na gostiji, ki nam jo za zasluge in trpljenje prireja vsak dan in vsako uro — domovina.
x\li mi vemo, kaj in kako se bo reduciralo. Saj je povedal delegat vojnega ministra ljubljanski komisiji, da mora eno tretino reducirati. Torej določil je, koliko, dal je merilo. In če so vsi invalidi resnični vojni invalidi, ki so vpisani v register in bili pregledani, vseeno eno tretino reducirajte. Pa če so tudi vsi slepi in brez nog in rok, če tudi so vsi vsled okopov in prehladov in vojnih strahot tuberkulozni, vseeno eno tretino jih vrzite.
Tako je povedal. Zato nase ogorčenje in skrb. Pravice ni in le zasmeh in cinizem je povsod. Samo strankarstvo ih bes tega sovraštva se loteva sedaj žrtev vojne, kakor hijena.
Vendar je Iskrica nade tu. Vendar je nekaj tu, kar nam daje upanje, da zgubi tista zapoved eno tretino svoje ostrine. To je človeški čut komisije, Id ravna pravično. Vsaj dosedaj.
PODLISTEK.
Milan Pugelj:
Domislek.
K načehiiku mestnega bolniškega skrbstva pride relerent-zdravnik, petdesetleten mož, siv upognjen, ščetmast in popolnoma črnih zob, leise nasmehlja.
Načelnik nekaj piše in ga čez dolgo časa pogleda. Referent se še vedno smehlja.
— A ti si, pravi načelnik. Sedi! Kaj bi rad?
Referent sede in prične.
— Klima je v našem mestu — tako se mi zdi — vedno slabša. Razvoj tuberkuloze pri sla-bokrmljenih osebah silovito pospešuje. Kmalu bo spet tako, kakor piše Valvazor, da je nekdaj bilo: Kdor dobi jetiko, se zaradi slabega ozračja več ne pozdravi ter gotovo umrje.
— Kaj pa torej hočeš?
— Nič. Ravno zdaj je bil pri meni neki mladenič, zaradi redukcije odpuščeni uradnik, kakih dvajset let star. Zdaj, ko bi se mu nemara posrečilo, da bi dobil boljšo službo, nego je državna, v kateri se je nalezel tuberkuloze, ne more nikamor vč. Preiskal sem ga do dobrega. Njegova bolezen je zelo razvita.. Pred-lagam tukaj akt, po kateremu maj ga pošljejo v zdravilišče. Prosim te, podpiši ga!
— Spet eden, pravi načelnik in zapreti s kazalcem. Mladenič, kaj ne? Jaz bi šel tudi na
počitnice, pa še na občinske stroške povrhu., — Tudi tebe bi — niagari — vzel s seboj. Zjutraj bi spala do desetih, notem na sprehod, potom kosit, potem malo leč, nato spet na prehod, večerjat, na sprehod in vmes. takole po sstezicah, da naju nihče ne vidi, v krčmo na kozarček. Ali ne verjameš, da res tako delajo? Pri moji duši da! Jaz vse vem. Neki slikar sij je našel še dekleta. Proti jutru je lazil skozi okno domov. In neki drugi, mislim, da šofer, se ga je nasekal — kakor pravijo — po notah.^ Vsaka stvar ima svoj konec. Ta tudi. Misliš, da bom podpiral lenobo, brezdelje? Kajpa še! Ti si dobričina, ti ne poznaš ljudij. So kanalije, razumeš. Takle te opehari mimogrede. Ha-ha, seveda Kaj pa imamo sedaj? Konec junija! Ravno pravd Gremo na deželo, na počitnice. Povem ti, da jih pride še dosti. Ta in oni se bo vprašal: Ne bi šel malo na letovišče? Toda kako? Hm, hm. Javim se malo bolnega, recimo na pljučih. Vprašajo me kaj in kako. Slabo! Notri me peče, pa je. — Peče me, kaj vem zakaj. In slab sem, medel, v glavi se mi vrti. Tam me pretipljejo, pretolčejo in določijo: Peče te zato in zato, v glavi se ti vrti zato in zato. Saj to morajo. Kakšen zdravnik pa je tisti, ki ne ve povedati, zakaj me v prsih tišči in zakaj se mi vrti v glavi. Takole je vidiš. Jaz pa pravom po srbsko: jok! Tisti tvoj mladenič, če hoče, naj gre na ipočitnice na svoje stroške, ne na občinske;, Pelje se lahko na riviero, italijansko, tudi na francosko. Samo na svoje stroške! No zdaj vse veš!
kakor poročamo na drugem mestu, je bilo le neznatno število reduciranih. In še te slučaje bo Izvršni odbor preiskal.
Tudi Izvršni odbor ljubljanski stoji na straži. Poizveduje, intervenira, brani, dokazuje in reči moramo, z nemalim uspehom.
Res se to ne sliši v javnost, ne bobna po časopisju. Izvršni odbor to stori, ko bo delo končano. Tedaj poda bilanco svojega dela javnosti, da ga sodi in se izreče, ali je bil na mestu ali ne.
Vendar, kakor poteka dosedaj redukcija v Sloveniji, se ni treba razburjati, Ne bo nič strašnega. Na nas je naperjen hujši udarec, nego redukcija in to je razpust invalidskega odseka.
Tu vsekajo atentatorji pravic invalidov, da zavijejo vrat edini ustanovi, ki je neobhoddo potrebna invalidom. Ako se razpusti invalidski odsek, kakor trdovratno krožijo govorice, potem prenehajo vse funkcije, ki so dosedaj izvrševale nakazila podpor in pokojnin, protez, zdravljenje invalidov, invalidski domovi, skratka vse, kar smo dosedaj imeli in kar smo si z velikim trudom priborili. In nikogar več ne bo, ki bi to izvrševal iu invalidi bodo prepuščeni samemu sebi — pač mnogo po svoji krivdi — ker jih je mnogo, ki se nočejo organizirati in tako okrepiti organizacije, ker jih je zelo mnogo, ki niso naročeni na -Vojni Invalid«, da bi tako pomnožili njegove naročnike in naklado in da bi tako postal pomemben list v javnosti.
Vedno in povsod se vidi, da zanašanje na druge ne prinese ničesar, največkrat pa škodo. Sami treba, da zagrabimo za delo, vsi za enega, eden za vse in tedaj se z nami ae bo pometalo. Ne bilo bi ne redukcije ne razpusta invalidskega odseka, a bilo bi marsikaj, česar sedaj ni in za kar se sedaj moramo boriti.
Čudne navade.
Že večkrat so se v tem ali onem dnevniku pojavili članki o invalidih, nekateri slabo, nekateri dobro pisani. Vsi pa, dobri ali slabi, so se zadeli vedno ob >LTdruženje vojnih invalidov« ali pa »Izvršni odbor-,;, češ, ni tak, kakor bi moral biti, se za nič ne briga, ali pa se je nežno ,narahlo sunilo v celo organizacijo kot organizacijo za nobeno rabo.
Kakor smo veseli člankov v dnevnih listih, ker oni vedno zainteresujeo javnost za nase vprašanje, ki se rešuje že štiri leta, a se ne more rešiti, tako moramo grajati neumestno kritiko.
Poglejmo zakaj.
V	Izvršnem odboru ljubljanskem ne sede učeni invalidi. Navadni proletarci so, manualci in dva, trije duševni delavci.
V	podružnicah so organizirani samo delavci in kmetje, inteligence ni. Nje ni, katera bi bila poklicana voditi organizacijo in svoje zmožnosti žrtvovati celokupnosti vojnih invalidov. Sram jo je, se imenovati vojni invalid,
Referent posluša ves čas s smehljajočimi očmi ta odprtimi ustmi, da kaže polovico svojih črnili zob.
— Prav, pravi. Torej ne pojde.
Vzame nepodpisano odredbo in odide iz sobe.
*
V isti zadevi se vrne čez štirinajst dni.
— Se ti, gospod načelnik, spomniš, da sem bil nekako pred štirinajstimi dnevi pri tebi glede nekega mladega človeka ...
A tistega literata, ki je rekel, da je nervozen?
— Ne, ne. Glede nekega odpuščenega uradnika, starega še ne enoindvajset let.
— Ki je hotel v zdravilišče za bolne na pljučih?
— Da zaradi tistega.
— No, in?
— Jo je res iztuhtal.
— Ti nisem rekel, se smeja šef. Ti nisem dejal? Te je potegnil, kaj? Je vraga bolan, kajne? Zvitorepec salamenski. E, vidiš, jaz dobro poznam te tiče. Nisem letos rojen, še celo lani ne! Na takem mestu kakor je moje je prva opreznost. Dokler človeka ne poznaš, ne verjemi mu! Misli o njem rajše slabo, nego dobro. Ne zaupaj mu! Imej vsakega za falota, goljufa, zvitorepca, čeprav je proti nazorom tistih, ki pridigajo moralo. Še v svetopisemskem času je živel Kajn, pa ga danes ne bo! No. zdaj pa povej kako in kaj;.
sram jo je biti organiziran, trikrat sram pa jo je, da bi delala v Izvršnem odboru.
A da imamo inteligenco invalide, to se ne da utajiti. Po ulicah jih vidimo s protezami, praznimi rokavi... Dasi skrbno skriva svojo ovojno pohabljenost«, se jo takoj spozna. Iz člankov, kjer se kritizira in napada >>Udruže-njec in Izvršni odbor«, se pozna, da jo imamo. Ker le inieiigent lahko napiše take članke. A da bi pisal v «Vojni Invalid«, o, to pa ne. List je preskromen in majhen, zato ga je sram. Ta inteligenca se noče zavedati, kar ve preprost delavec in kmet in obrtnik, da je organiziranost vseh moč organizacije. Inteligenca rajše izven organizacije hodi in piše — in če bi pisala vedno stvarno, brez tistih »sunkov«, naj bi pisala, tudi to je koristno — organizacije in njenega organa pa se ogiblje.
Sedaj pa, ko je strah redukcije potrkal na vrata, ko je v nevarnosti invalidski odsek, sedaj pa se ozirajo po Izvršnem odboru in Udruženju, češ, zakaj se ne. ganete, zakaj ne protestirate, zakaj ne razsajate? Sedaj naenkrat so se spomnili, da je se nekje neka instanca, organizacija, ki bi morda bitko še rešila — če bi hotela. Tako_ mislijo namreč, — »če bi hotela«. 0 ljudje — inteligentni invalidi. Izvršni odbor hoče, z vso silo hoče in bo rešil, kolikor bo v
Odkritje spomenika padlim žrtvam.
V	Gorjah pri Bledu je naša podružnica s pomočjo občine postavila krasen spomenik 109 padlim vojnim žrtvam. Spomenik ima podstavek, na katerega je postavljena v sredini velika kamenita granata, okoli nje pa tudi štiri manjše granate tudi iz kamena. V podstavek so na vseh štirih straneh pozlačena vklesana imena padlih vojnih žrtev.
Spomenik, ki je krasno delo, je stal približno 20.000 Din.
V	nedeljo dne 9. t. m- se je na slovesen način ob velikanski udeležbi okoliškega občinstva, raznih korporacij in društev, odkril.
K odkritju je prispel govornik izvršnega odbora iz Ljubljane tov. Krušič.
Bilo je. tudi več drugih oficijelnih zastopnikov, med katerimi smo opazili delegata Njegovega Veličanstva kralja g. polk. Bleiweisa ta bivšega vojnega kurata g. Bonača.
Korporativno sta se udeležila odkritja gasilno društvo in delavska godba iz Jesenic in več drugih korporacij po članstvu in delegatih
Predsednik podružnice udruženja vojnih invalidov iz Gorij tov. Cundrič je po pozdravnem nagovoru odkril spomenik, katerega je g. Bonač ob asistenci domačih gg. župnika in kaplana blagoslovil.
.Pevski, zbor iz Gorij je nato zapel pretresljivo žalostinko.
Po petju je imel g. Bonnč dolg pretresljiv nagovor,, ki je orisal navzočim vse. doživljaje, grozote in muke zadnje svetovne vojne.
njegovih, od vas nepodprtih močeh. Za organizirane bo šel v boj in je že v boju, ker so pravzaprav Izvršni odbor in organizirani eno in isto, m za vas, neorganizirane se bo boril, da boste uživali sad truda in žrtev organiziranih.
Ali bo vas, invalidi-inteligenti, to kaj poučilo in spametovalo? Daj Bog, dasi dvomimo.
Ko je bil meseca marca občni zbor, smo videli na njem same neinteligentne delavske obraze. Vas ni bilo, da bi izrekli svoje tehtne besede in pomagali zidati stavbo »Udruženja«. Spraševali so ose zborovalci, ali smo samo mi, neinteligentni invalidi in potrebni organizacije?
Odgovor, kdo nam ga je dal?! Nikdo, ker ni bilo nikogar, da bi odgovoril. Le molk je odgovarjal nekak čuden odgovor: »Sram jih je, nas tovarišev v okopih, kjer smo bili vsi enako blatni ih ušivi — ko smo sedaj vsi — razvaline.
Zato naj vsaj sedaj, kolegi po trpljenju, to sprevidijo in stopijo v organizacijo ih naj se v nji aktivno udeležijo dela za pravice invalidov, vojnih vdov in nesrečnih, najnesrečnejlih sirot, otročičev, ki šo zgubili očeta in vsled tega morda celo mater.
Potem bodo odstranjene tudi čudne navade. in nepotrebna razburjenja. Tedaj bomo tudi močni in naš list bo silen zastopnik naših interesov.
Po njegovem govoru je godba iz Jesenic
zaigrala žalostinko.
Za tem je g. polk. Bleiweis v imenu Nj. Veličanstva kralja izrazil sočutje in pozdrav«
Kot drugi govornik je nastopil tov. Krušič v imenu udruženja vpjnih invalidov. Govoril je zelo pretresljivo o žrtvah vojne, o onih, ki so morale dati za domovino svoje najdražje življenje, katerim danes njihovi tovariši, ki trpe muke in posledice vojne na svojih živih telesih, postavljajo skromni spomenik. Odšli so v večnost, zapustili pa so za seboj večne spomine med svojimi nekdanjimi sobojevniki, domačini ih znanci. Zato naj bo ta spomenik živa priča nepozabljenosti, ki ga bodo imeli priliko gledati še poznejši rodovi.
Besede so vpivale globoko na poslušalce in bilo je videti marsikatero rosno oko.
Sledilo je ppkladaaje vencev in še nekatere pozdravne besede, nakar je bila zaključena lepo uspela slavnost.
Izvršni odbor v Splitu. Na izredni skupščini, ki se je vrši!a dne 26. VIII. 1923 so bili izvoljeni sledeči odborniki: predsednik tov. Jos. Gazzari, odborniki: tov. Živkovič Lavoslav, Pr-kušič Vinko, Šuraič Vicko, Šarac Mijo, N. Marini, Jerkovič Branislav, Vukovič Ivan, Vela! Ivan, Mahr Ivan, Brkovič Šimo. Namestniki: tov. Mahala Ante, Duplančič Luka, Milat Franc, Valič Vladimir, Jerkovič Ivan. Nadzorni odbor: Krsfukme Kaja, Mrduljaš Špiro in Vlak Franjo. Namestniki: tov. Bumber Ivan in Borčič Ante.
O položaju. Zadnji čas postaja naš položaj precej opasen. Iz Beograda je prinesel načelnik mini-nistrstva g. Nikolič vest, da naj bi se oddelek za socijalno politiko zelo skrčil, invalidski odsek pa postavil na minimum in polagoma čisto opustil. Baje invalidskih domov ni potreba, invalidom naj se da nekoliko denarne pomoči in naj se jih sploh eno tretino reducira. Ako se te napovedi uresničijo, bo to največji udarec na proletarsko ljudstvo sploh, ki danes v slabih povojnih razmei'ah najbolj potrebuje socijalne zaščite. Med tem pa bi bile vojne žrtve strašno prizadete, ker bi izgubile vso zaščito in postale popolnoma brezpravne. Naši dnevni listi so pričeli o tem pisati precej obširno in se za stvar zanimati. Posebno se pri tem zanimajo za invalidsko vprašanje. V tem oziru jim moramo biti žeto hvaležni, da so nas pričeli s svojim tiskom podpirati in zainteresirati javnost za naše mizerno stanje. Vendar’ pa so nekateri po nepotrebnem napadli naše udruženje, da se nič ne briga za ves opasen položaj. Tako očitanje lahko rodi nasprotja v organizaciji. Udruženje je vedno in tudi sedaj zastavilo vse svoje moči, da se nameravane nevarnosti preprečijo. Še bolj pa bt lahko nastopilo, ako bi se s svojim delom udejstvovali in podpirali njegovo borbo vsi zmožni, toda pasivni člani. Stavila se je spomenica na ministra za socijalno politiko radi vsega nameravanega atentata na vojne žrtve, ki mu je bila osebno izročena in se je zahtevala energično sprememba namere. Zagrozilo se je tudi z bojem in konsekvencami. Zato že danes opozarjamo naj bo naše članstvo pripravljeno podpirati svoje odbornike v boju in naj stoji kot trdna opora svojih voditeljev. Sredstva si bomo znali dobiti. Minister za socijalno politiko g. dr. Peleš, kateri je šele nastopil svoje mesto, je rekel, da mu o vseh gori označenih namerah še ni nič znanega, da se bo dal informirati in bo našim odposlancem v kratkem odgovoril. Zainteresirani pa so tudi naši poslaniški klubi, ki se resno zanimajo za stvar, kakor tudi druga javnost. Zato pravimo, naj se dotična gospoda resno premisli, predno stori nameravana dejanja, ker borba za obstanek postane srdita.
9 redukcijski komisiji. Ta komisija pregleduje sedaj akte, na podlagi katerih so prisojene pokojnine. Našli so do sedaj kakih 20 slučajev neupravičenih povojnih invalidov. Pri rodbinskih članih pa nekaj takih, ki po spremenjenih domačih razmerah nimajo več pravice na pokojnino. Vendar {Mi so pri nas že aadpregledne komisije tako natanko delale, da sedanja redukcijska komisija ne bo dobila veliko predmetov. Udruženje je z njo ♦ stalnem stiku in dobilo na vpogled posamezne nepravilne slučaje. Neobjektivnosti ji za sedaj ne moremo očitati. Vendar pa so te komisije samo vzgled sedanjega režima, ker bi se brez njih tudi polagoma dobili nepravilni slučaji. Zaato smatramo, da se mogoče skriva za tem postopanjem kaka druga haOaera. Bodimo pripravljeni, da preprečimo kake zlorabe.
Srečna operacija. Predsednik podružnice v Trbovljah tov, Rupert Štravs,, trafikant in rudar v Lokah {e imel vsled vojne poškodbe krajšo nogo. Posluževati se je moral opornega aparata in se mu je noga tudi večkrat gnojila. Pred kratkim je postala hiba tako opasna, da je moral poiskati pomoči v ljubljanski bolnici. Tam so mu morali uogo odrezati, ker ni bilo druge pomoči. Operacija je izpadla srečno in tov. Štravs se bo, dasi še bolj prizadet, vendar pa rešen nevarnosti, povrnil domov, kjer bo pridno vodil naprej podružnico.
Dopis is Lesc. Tovariš nam piše:	Zaprosil
sem za trafiko, katero ima sedaj Italijanka ga. De Layali pri kolodvoru v Lescah. Postavil bi si barako ha železniškem svetli, kstr mi je že g. posta-jenačelnik dovolil s pripombo, da naj prosim pri direkciji državnih železnic. Ljubljanski inšpektorat mi je prvo prošnjo vinil radi pomanjkljivega načrta. Drugo prošnjo po pravilnem načrtu mi je inšpektorat odobril ter poslal celo stvar na direkcijo v Zagreb. Čakam milostno usode, toda zaman, o prošnji ni duha ne sluha. Finančna kontrola mi je dala rok dveh mesecev sicer ostane trafika g. De Levali. Kje leži moja prošnja? Ali se misli protežirati gospo Italijanko? Ali nima jugoslovanski invalid večje potrebe? Ona pa ima vsega dovolj in ji še gotovo preostaja. Vojne invalide pa se poleg mizerne pokojnine šikanira. Tako se preskrbuje vojne žrtve. — Franc Änderte, vojni invalid v Lescah št. 21.
V garnizijsko bolnico se je moral podati podpredsednik izvršnega odbora tov. Matko Štefe. Treba je bilo operacije vsled gnojitve na mestu nekdanje amputacije. Prestal jo je srečno in se hitro celi, tako da bo v kratkem zopet med nami.
— Nič, pravi referent, se smehlja in kaže svoje črne zobe.
Suhi, dolgi, srepogledi gospod načelnik vstane, vtakne obe roki v žep ki sede na pisalno mizo.
—Kaj se to pravi: nič? Kaj je iztulital?
— Umrl je, odgovori referent.
Dostavek uredništva: Mislimo, da bi bilo treba samo še imena in kraj zapisati, pa bi bili zopet v eni znani aferi.
Štirje župani naenkrat na zatožni klopi. Morda nezaslišan slučaj se je zgodil v češkem Šutnperku: štirje župani so sedeli na zatožni klopi zaradi potuhe, ki so jo dali potepuštvu in foeraštvu. A njih krivda je izvirala iz dobrosrčnosti in usmiljenosti!
Prišel je k županu v Bohvikovu mož, ki se je božjastno tresel in se komaj držal na nogah. Jeclfaje je povedal, da je invalid, ki ob neznatni renti ne more živeti. Slikal je svojo bedo tako drastično in s solzami v očeh, da mu je dal župan legitimacijo, da sme po občini beračiti. Ko je berač obral vso občino, je odšel v Kom-njatko, kjer je zopet poiskal župana, prejel zopet legitimacijo in odšel z novim denarnim uspehom. Nato je prišel v Rudo, poselil župana, prejel legitimacijo, jokal in beračil po občini in odnesel dovol j darov. Končno je prišel v Olša-ne, kjer ga je župan sprejel z največjim sočutjem, mu dal legitimacijo in ga priporočil Občinarjem. Berač je žel obilo. Naslednjega dne je šel olšanski župan h okr. glavarju in izvedel,
da je Engelbert Elefant čisto navaden klatež in sleparski berač iz navade. Orožniki so medtem Eietanla že prijeli in našli pri njem štiri legitimacije z beračenje s podpisi županov, Ker . je klateštvo in beračenje po Češkem prepovedano, so orožniki ovadili župane zaradi potuhe, ki so jo dali Elefahtu. Tako so sedeli preveč dobrosrčni župani na zatožni klopi, .kajti tuđi na Češkem je dobrota sirota. Župani so bili v hudih škripcih, a najhuje je bilo, da so bili vsi štirje po komedijantskem beraču tako grdo varani. — Klatež je namreč povsem zdrav, a zna božjast-nike imenitno posnemati. Končno jih je sodnik oprostil z ostro grajo; Elefant pa pride pred kratkim na zatožno klop. Zdaj tiči v zaporu. Sodna obravnava proti županom je prinesla eno korist: zdaj vedo vsi župani po Češkoslovaški, da morajo beračenje dosledno in brezobzirno zatreti in klateštvo radikalno iztrebiti. Občine morajo vsaka zase preskrbeti resničnim revežem primerni preživež in obstoj; simulante in lenuhe pa je prisiliti z vsemi sredstvi, da delajo in zaslužijo. Med vojno in po vojni se je navadilo povsod preveč lenuhov živeti na javne stroške. Normalne razmere se vračajo in ž njimi tudi predvojno ostro in dosledno izvajanje zakonov.
VSAKEGA ČLANA DOLŽNOST JE, DA PODPIRA DELO ORGANIZACIJE!
ZATO IZPOLNITE VSI DO ZADNJEGA P0PISNICE!
Naše gibanje.
Razgled po svetu in domovini.
Prestolonaslednik. Kraljica Marija je 5. t. ni. rodila prestolonaslednika. 101 strel z ljubljanskega gradu je naznanjal ta veseli dogodek. Po vsej Ljubljani so vihrale zastave.
Kralj in kraljica sta se vrnila iz Bleda v Beograd.
Novi poslanik Jugoslavije pri Vatikanu je dr. Josip Smodlaka.
Naš poslanik v Berlinu je sedaj Živojin Ba-lugdžič, poslanik v Atenah. Dosedanji poslanik v Berlinu Jovo Markovič pa je premeščen v Atene. Baje so to predpriprave za zbližanje z Rusijo.
Trboveljska stavka še vedno ni končana. — Trdovratni so bogatini napram trpinom.
Podraženje železnice. S 15. septembrom se podraži tarifa železnic in sicer bo stala vožnja v osebnem vlaku 8. razreda 80 para na kilometer. Sorazmerno k drugim razredom bo sedaj 8. razred najdražji.
Podržavljenje Južne železnice. 1. septembra je država prevzela obrat in upravo južne železnice.
Iz ječe so izpuščeni trije komunistični voditelji, ker so presedeli svojo dveletno kazen. V Beogradu jih je masa delavstva burno pozdravljala in |im manifestirala. Prišlo je do spopada med orožniki, ki so pričeli streljati.
Italija išče spora z Jugoslavijo. Situacija radi roškega vprašanja je tako resna, da se opaža veliko vznemirjenje v Parizu. Italija hoče Reko in magari s silo orožja. Pa naj poskusi.
Žrtve bombardiranja na Krfu. Ker je Mussolini hotel Grčijo kaznovati, je bombardiral Krf. Vsled tega je ubitih 20 oseb, od teh 16 otrok. — V čem so bila ta nedolžna bitja kriva gnjeva fašista Mussolinija?
Vojska v Maroku. Ministrski svet je odobril poročila in načrte generalnega štaba glede vojaških operacij v Maroku.
Mussolini izziva kaj rad in je zato tudi rekel, da Italija ne bo priznala sklepov »Društva narodove. Kaj pa če bi se jo prisililo. Pravi tudi prav s fašistovsko ošabnostjo, da je Italija velesila in
Spanje r živem svetu. Znano je, da je spanje potreba našega telesa. Ako bi se človeku z umetnimi sredstvi vzelo spanje, v tednu dni bi moral umreti. Župan Irskega mesta York je živel kakor znano, brez hrane nekoliko tednov. Če bi si mogel vzeti spanje, bi se njegovo trpljenje končalo v enem tednu. Na Kitajskem kaznujejo težke zločince s tem, da jim ne puste spati. To je baje najstrašnejša smrt.
Tudi v živalskem svetu je spanje splošen pojav, kar pač dokazuje, da je splošno potrebno. —-Večinoma gredo živali k počitku, ko se nagne dan h koncu. Izjema so le živali, katere gredo ponoči na lov. Tudi za človeka velja pravilo, da je spanje najboljše in najkrepilnejše do' polnoči. Zlasti za otroke je treba urediti spanje tako, da čim več ur odpade na dobo pred polnočjo. Čim pade na zemljo mrak, gre tudi narava k počitku. Do polnoči je tudi v naravi popoln mir. Zato je tudi spanje v tem času najizdatnejše. Ljudje na deželi to dobro- vedo rn se večinoma tudi po tem ravnajo: zgodaj gredo spat, zgodaj vstajajo.
Naj pri tej priliki omenimo, kako spe ribe. One iz globine in iz krajev močnejšega vodnega toka poiščejo plitvine ob obali.. Lahko jih vidimo cele jate, kako naslonjene ob kamenje in skale, spe, kakor bi bile mrtve. Zato je tudi nočni lov na ribe uspešnejši tako v rekah in potokih, kakor na morski obali. Treba je samo vedeti za ležišča, kjer ribe ponoči počivaj®.
Da-li in kako spe rastline? Znani so slučaji, iz katerih je razvidno, da se tudi rastline na gotov način podajajo k počitku. Cela vrsta rastlin zatvori po solnčnem zatonu svoj cvet, ki nam nanovo pokaže svojo lepoto, ko zopet zasije božje solnce. So pa tudi rastline, kojih cvetne čašice se odpro samo ponoči; šele kadar leže na zemljo mrak, ali pozno v noči, se prične delilni proces, ko je že ponehal proces prehrane ni asimilacije. To sicer ni popoln zastoj v življenjskih funkcijah; a tudi pri človeku se v spanju ne pojavi popoln zastoj, marveč samo v gotovi meri, dočim se v drugih smereh pojavi še zmanjšanje življenjskih funkcij.
Zimsko spanje dreves v naših krajih pa se mora smatrati kot pojav, popolnoma enak zimskemu spanju nekaterih toplokrvnih živali (medveda, jazbeca in drugih) in cele vrste hladnokrvnih živali (žabe itd.). Trditi smemo celo, da je pojav rimskega spanja v rastlinstvu mnogo bolj razširjen, kakor v živalstvu. A kar je najvažnejše: z eksperimentalnim proučevanjem še je dognalo, da naše
naj to male države na Balkanu pomnijo. To gre seve na naslov Jugoslavije.
Strašen potres na Japonskem. To je največja katastrofa svetovne zgodovine. Tri milijone ljudi je brez strehe. Žrtve neocenljive. Mrtvih je nad pol milijona. Stolno mesto Tokio je do tal razrušeno in gori. Ljudje umirajo od gladu, ker so vse pomožne akcije nezadostne. Morje je potopilo ladje, železnico so razrušene. V jokohamskem zalivu je izginil otok Iru; potres ga je razklal na dva dela. Morski valovi so besneli s tako silo, da so dvignili neko veliko ladijo in jo vrgli kakor malo igračko na suho, kjer je padla v ognjeno žrelo požara. Med ubitimi so člani cesarske rodbine. Tudi okoli 40.000 Evropejcev je prišlo ob življenje. Potres je trajal 6 minut. Japonska je na mah prestala biti velesila, še na nebu je zapustil ta potres sledove. Najmanj za tri metre se je tečaj zemlje to noč premaknil. — Tako je v enem trenutku zemlja zenačila vse: gospode in hlapce, reveže in bogate.
Konflikt med Italijo in Grčijo. Fašistovska Italija je zasedla otok Krf in grozi Grški z vojno. Bila je namreč od neznanih zločincev ubita italijanska razmejitvena komisija v Albaniji. Mussolini je obdolžil tako Grčijo in po fašistovskem načinu kar šel nad njo s topovi. Stvar ima v rokah sedaj »Zveza narodov«. To je za njo tudi prvi poskus, koliko je vredna in silna.
Nemška marka enaka sovjetskemu rublju. Marka je padla tako, da stane 1 dolar 85 milijonov mark.
Veliki vedno hrustajo majhne. Na sejah Zveze narodov se opaža, da sicer niso zadovoljni z Italijo, avendar hočejo naložiti Grški kazen. Grčija se bo morala obvezah, da sprejme vsak sklep Zveze narodov, dočim bo morala Italija svečano obljubiti, da bo po zadoščenju Grške takoj izpraznila Krf. Zato pa Italija vedno rožlja z orožjem in grozi Jugoslaviji, ker ve, da ji veliki člani »Zveze narodov« ne store ničesar hudega. Majhne se tlači povsod.
*
drevje ne pada v zimsko spanje vsled mraza, ki nastopa v zimski dobi. Ako se naša drevesa presade v tople kraje večnega poletja, zapadejo tudi tam, kakor pri nas, zimskemu spanju. Listje jim odpada in nastopa zastoj v vseh življenjskih funkcijah.
Iz navedenih dejstev smemo pač sklepati, da ima po dobi živahnega življenjskega delovanja naše drevje potrebo odpočitka ali zimskega spanja. Seme, ki ni nič druzega kakor rastlina v prvem razvoju, vedno nekoliko časa počiva, dokler ne pride doba ko vzklije in se razvije v manjšo ali večjo rastlino.
In tako lahko rečemo, da je spanje splošen pojav v živi prirodi, da je življenjska potreba vseh predstavnikov žive prirode, ki se le na zunaj izraža v raznih oblikah.
Riž. Poleg pšenice je riž najrazširjenejša ljudska hrana. Dve petini človeštva živita od riža. Kjer goje riž najbolj intenzivno, tam je tudi gostota prebivalstva največja. Domovina riža je najbrž v močvirjih Indokine in Kine, kjer ga nahajamo tudi divjega. Botanik razlikuje 200—300 vrst riža, za hrano se pa uporablja le vrsta Orysa sativa. Ta rastlina zahteva vlažna tla in visoko temperaturo. Če so tla prevlažna, kakor n. pr. v okolici Amazonke, tedaj se razvija steblo bolj močno in to na škodo plodu; zato je riž iz teh krajev slabše vrste. Povprečno svetovno produkcijo riža cenijo na 80 milijonov ton, od tega se prideluje v Aziji 79 milijonov ton, ostalo pa v Ameriki in Evropi. Riž se omenja v kitajski zgodovini že okoli 1. 2800 pred Kr. V Evropi so se seznanili z njim najprej Grki in sicer za časa vojsk Aleksandra Velikega v Aziji. V Italiji so ga začeli negovati 1. 1468.
V Evropi gojijo riž na španskem okoli Valencije in Granade, v Italiji pa v porečju Pada pri Paviji in No-vari. V Jugoslaviji ga goje v Banatu, pri Radovištu in v dolnjem porečju Vardarja nad Solunom. V Bolgariji je riž razširjen v dolini Marice. — V Aziji ga najdemo po vseh južnih pokrajinah. Bengalija in Assam proizvajata 50 odstotkov celokupne indijske produkcije riža. V Indokini ga goje največ v Siamu. Najvažnejše izvozne luke za riž v Aziji so Rangoon, Bassein, Akyab, Moulmein, Bongkok, Saigon, CalcuUa in Madras. Azija producira torej največ riža, zato ga pa tudi sama največ porabi. Zato ga morajo Japan, Britska Indija, Nezozemska Indija, Filipini in Kitajska celo uvažati.
Najboljše vrste riža uspevajo v Birmi, Bengaliji in na Javi. V Evropo uvažajo riž olupljen in neolupljen. Ssednjega čistijo v posebnih tovarnah. Nam najbližja je bila pred vojno čistilnica riža na Reki.
V	Aziji vidimo, da dežele, ki producirajo največ riža, ne morejo kriti domače potrebe (Indija, Kina); to pa zato, ker je riž tam nacijonalna hrana. Kuhajo ga tam takšnega, kakršen je, ali pa napravljajo iz njega moko ali tudi pijačo. Edinole Siam ga producira toliko, da ga lahko tudi izvaža preko Bangkoka. Zato je siamska valuta najmočnejša na svetu.
V	Afriki goje uekaj riža ob Nilu, v Algeriji, Maroku in ob Nigru. V severni Ameriki ga najdemo ob Misisipiju; v srednji Ameriki na Kubi; v južni Ameriki v Kolumbiji, Ekvadoru, Argentiniji, Braziliji, Paraguayu, Uruguayu in v državi Peru.
Usoda carskih dvorcev. Angleške bioskopne družbe so rešile vprašanje o usodi dvorcev, ki so jih njihovi monarhi beže zapustili. Divni Schönbrunn pri Dunaju, bivša rezidenca ponosnih in prevzetnih Habsburžanov, je sprejel v zadnjem času v svoje prostore ameriško bioskopno družbo »Vampir«, ki je prišla na Dunaj. Herbert Vilkoks, ki se je proslavil z opero Ču-Čin-Koe v Londonu, pripravlja s pomočjo slavne angleške igralke Beti Blajt neko strahovito špansko dramo v Schön-brunnu.
Avstrijska vlada je storila vse za sistematično eksploatacijo tega osirotelega carskega dvora. Silne električne luči s projektorji in vsi možni tehnični aparati bioskopske elektrotehnike olajšujejo izvajanje slik v dvorcu. Ogromni aranžman in slepeč sijaj električnih luči delajo nenavaden utis.
Druga carska rezidenca je gradič Rajbensberg v bližini Berlina, kjer je nekdaj preživljal svojo mladost Friderik Veliki. Tudi ta je predmet ameriškega zanimanja, V prastarem zidovju veličastnega gradu se je vsidrala ameriška flmsko-bio-skopna firma »Vrata v svetu«, polna bakhantskih scen in erotike. Gigantski reflektorji, ki jih imajo specijalni ameriški kinematografi, nudijo možnost, da se za bioskopske filme lahko pripravijo in in-scenirajo nenavadno fantastične scene v polnočni temi. Tako sta dvorca dveh do včeraj velikih monarhov postala — središče filmske industrije.
Pulsiranje srca pri rastlinah. Glasoviti indijski učenjak sir Jagadis Clandra Bore objavlja senzacijo-nelne uspehe pri preiskovanju življenjskega delovanja rastline. Pred vsem se mu je posrečilo, da je s pomočjo izredno kompliciranih priprav ustanovil, da ,se rastlinski sok v rastlini dviga z velikim številom staničnih sesalk. Perioda enega edinega pulsiranja znaša približno 14 sekund. Pri gotovi fiziološki spremembi so lahko udarci rastline mnogo hitreji ali pa počasneji in tudi lahko prenehajo. Zunanje stanice so nedelavne, dočim skorja, ki ovija les, obavlja glavno delo. Lesene stanice so samo rezervoari vode. Rastlina ima torej sestav pulziranja in bitja srca, ki je zelo podobno živalskemu organizmu. Bitje rastlini pospešuje ali znižuje vročina ali zima. Rastlina ima bogato razviti živčni sestav. — Obtok • rastlinskega soka je podoben obtoku krvi.
Naj pride na sestanek... Pretekli mesec je švedski kralj Gustav med svojo dnevno korespondenco našel pismo sledeče vsebine: »Ljubljeni — v pondeljek ob
6.	uri zvečer Te čakam na trgu Obin. Čakala bom do
7,	glej, da ne prideš prepozno. Tvoja Estera. Kralja je to nenadno povabilo na rendesvous osupnilo. Ko pa je kasneje razmotrival kuverto, je na svojo največjo zadovoljnost opazil, da je bil naslov pravega adresata s poštnim žigom zamazan: »Stibenson, štev. matrikole 287, mornar na šolski ladji Njeg. Vel. Gustava V.« Od celega naslova se je jasno čitalo samo ime ladje in pošta je oddala pismo v dvorno pisarno. Po kraljevi zapovedbi je Stibenson dobil še tekom iste ure dopust, da mala Ester ni predolgo čakala nanj.
Naravni zakladi v Črni gori. V Črni gori so zasledili velike sklade bakrene rude in bogat naftin vrelec.
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Lečnik Ciril, Dol. Toplice	Din	5,—
Pelc Ignac, Ljubljana	Din	2,—
Preša Franc, Inv. dom, Ljubljana	Din	5,—
Pohleven Jurij, Vič	Din	1.50
Kreže Franc, Čemšenik, Medija-Izlake	Din	10,—
Arko Josip, Ljubljana	Din	2.50
Pevec Roza, Šmartno pri Litiji	Din	2,—
Srebernjak Franc, Železniki	Din	L—
Justin Franc, Grabče-Gorje	Din	S,—
Poznič Valentin, Gornji grad	Din	5,—
Sterle Ivo, bančni uradnik, Ljubljana	Din	L—
Plehan Mirko, bančni uradnik, Ljubljana	Din	11.—
Kelc Vid, Unec pri Rakeku	Din	4.50
Novak Jernej, Ljubljana	Din	1,—
Podružnica v Celju	Din	82,—
g. profesor Mravljak, Celje	Din	10,—
g. Cukala, trafikant, Celje	Din	20,—
Skupaj	Din	160.50
Odgovorni Erdlr.p.: Franc Beline.
Tisk tiskarne Makso Hrovatin, Ljubljana.
Razno.