Poštnina plačana v gotovini. Štev. 6. V Ljubljani, dne 15. marca 1928. Vlil. leto. VO J N IH INVALIDOV KRALJEVINE SHS OBLASTNEGA ODBORA ZA LJUBLJANSKO IN MARIBORSKO OBLAST V LJUBLJANI List izhaja 1. in 15. v mesecu. — Posamezna številka 1 Din. Naročnina mesečno 2 Din. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska vojašnica. Oblastni odbor Udruž. vol, invalidov za ljubljansko in mariborsko oblast ima svoj redni občni zbor v nedeljo, dne 1. aprila 1928 ob 9. uri dop. v Mariboru dvorana Zadružne gospodarske banke na Aleksandrovi c. 6. Dnevni red: 1. Otvoritev, konstituiranje. 2. Poročilo uprave in nadzorstva. 3. Absolutorij. 4. Proračun. 5. Volitev odbora in delegatov. 6. Predlogi in pritožbe. Na predvečer dne 31. marca 1.1. se vrši v isti dvorani ob 19. uri (7. uri zvečer) delegatska anketa. Poživljajo se izvoljeni delegati Krajevnih odborov ali namestniki, da se sigurno vsi udeleže ankete in občnega zbora s pravnoveljavni-mi pooblastili. K občnemu zboru se vabi tudi članstvo, ki ima pravico prisostvovati brez debatiranja in glasovanja. Kakor smo že objavili, se vrši oblastni občni zbor letos v Mariboru dne 1. aprila t. 1. ob 9. uri dopoldne v dvorani Zadružne gospodarske banke na Aleksandrovi cesti št. 6 (to je ne daleč od kolodvora poleg Frančiškanske cerkve). To bo prvi oblastni občni zbor v Mariboru, ker je naš ustanovni občni zbor v juniju leta 1926 določil, da vršita združena oblastna odbora ljubljanski in mariborski svoje občne zbore menjaje enkrat v Ljubljani, enkrat v Mariboru. Za udeležence bo najbrž dovoljena polovična vožnja in pričakujemo v kratkem tozadevne rešitve. Krajevne organizacije bodo dobile pravočasno obvestilo o tem, kako je treba delegatom potovati za polovično ceno. Na predvečer 31. marca t. L se vrši v Mariboru v isti dvorani delegatska anketa ob 7- uri zvečer. Letos jeseni poteče prva desetletnica po končani svetovni vojni. Ob prvem jubileju se hočemo spominjati napredka organizacije, stor-jenega dela in razvoja našega vprašanja. Ve-Ijko različnih doživljajev smo imeli tekom te d°he, ki našega stanja niso dovedli kljub moč-r.lim organizacijskim naporom v povoljni položaj Za namj je obširna in zanimiva stanovska orba. Ob jubileju je beležimo na kratko z 2ebo, da bi vzbudila med našimi vrstami novo zavest, voljo, solidarnost in poživljeni,e invalidskega pokreta. Krajevni odbori naj stavijo pravočasno eventualne pismene predloge za občni zbor. Vsa druga natančna navodila bodo razposlana potom okrožnic in posebnih člankov. Vsi delegati morajo torej odpotovati že v soboto, tako da pravočasno dospejo. V Mariboru bo preskrbljeno za prenočišča. Vsak se bo lahkp javil kar tamošnjemu Krajevnemu' tajniku v dvorani, pa bo dobil navodila za prenočišče. Ako kdo ne potrebuje preskrbe prenočišča in vse druge želje naj se javijo takoj Krajevnemu odboru v Mariboru. Poživljamo pa delegate ali namestnike vseh Krajevnih odborov, da se sigurno udeleže ankete in občnega zbora. Občni zbor bo končan v nedeljo 1. aprila t. L, nakar bo vsak lahko do večera odpotoval domov. Na svidenje tovariši! Oblastni odbor. V prvi vrsti se nanašajo naši spomini na začetek in razvoj naše organizacije, s katero je tesno v zvezi celokupno naše vprašanje. Naša organizacija in vprašanje vojnih žrtev sta šla paralelno skupaj dto današnje dobe in bosta šla ravnotako v bodoče. I. del. Povojna doba. Dolgotrajna vojna nam je poslala domov maso živih žrtev, ki so z obupom gledale v bodočnost. Nezmožnost dela, beda in skrb so Ta številka našega lista se je morala za par dni zakasniti radi obširnega poročila za občni zbor. Prihodnja številka pa izide poprej, to je še par dni pred občnim zborom. stvorile veliko vprašanje. Po odhodu vojakov so se polnile vojašnice z vojnimi invalidi, doma je bilo že polno otapanih vdov in sirot. Prve obljube političnih voditeljev so tolažile razburljivo maso. Omotno stanje mase se ni moglo ublažiti, pomoč se ni mogla udejstviti in vojne žrtve so se pričele organizirati k socijalni borbi. V ljubljanski obrtni šoli, kjer je bila invalidnica, pozneje pa v belgijski vojašnici, v Rogaški Slatini v zdravilišču in v drugih mestih, kjer so megle biti invalidske mase bolj strnjene, začel se je organizacijski pokret. Kot začetek je bil prvi pojav organizacije v Celju. S časopisnimi članki se je strnila masa, izvršili so se prvi sestanki. Sledil je prvi večji shod v. Zavodni pri Celju, nato pa kmalu drugi v celjskem Narodnem domu. Pokret je naletaval na zapreke, moral je biti skoro tajen. Istočasno se je pripravljal v Ljubljani, Rogaški Slatini in drugod, vendar pa je dobil največ odziva v Celju. Kot sad prvega dela je zabeležila (naša kronika ustanovitev prve invalidske organizacije v Celju, katera je sprejela dne 21. maja 1919 svoja pravila. Ustanovila se je »Zveza vojnih invalidov za slovensko Štajersko«. Največ inicijative za to je dal Franc Koštomaj, ki je bil tudi izvoljen za prvega predsednika, poleg prvega tajnika Ivo Meznariča. Takoj po pričetku je naletavala ng notranje težkoče, kar se vidi iz pogostih sestankov in tudi občnih zborov. Organizacija je imela veliko materijelnih tež-koč, ker je bila odvisna od podpor dobrih ljudi, poleg tega je bilo tudi veliko notranjih prepirov. Z zbiranjem darov, si je krepila blagajno in prirejala pogosto veselice. Tako je mogla izdajati podpore članom. Pogosti shodi v štajerski pokrajini so širili zvezo na posamezne podružnice. Najprvo so šli delegati in govorniki organizirat v bližnje kraje, tp je Trbovlje. Hrastnik, Šmarje pri Sevnici, Šmarje pri Jelšah, Št. Peter v Savinjski dolini, Braslovče, Šoštanj, Slovenjgradec. Pa tudi v večjih mestih so kmalu sklicali shode na primer v Mariboru in Ptuju. Pozneje so se ustanovile organizacije v vsakem političnem okraju in celo v nekaterih manjših krajih. Zveza je imela po 3 mesecih svojega obstoja okoli 700 članov. Članarina je bila določena na 1 krono. Pa tudi v celjski centrali so se vršili zelo pogosti shodi in sestanki, ki so bili včasih prav burni. Menjale so pogosto odbornike in je bil na nekem shodu v Narodnem domu tudi izmenjan predsednik Koštomaj z Leskovškom. Zveza je intervenirala v raznih zadevah skupnega vprašanja kakor tudi za posamezne osebne pravice. Ker pa je bila vsa invalidska državna uprava v Ljubljani, so morale hoditi deputacije v Ljubljano. Razumljivo, da je bilo organizacijsko delo centrale s tem otežkočeno. Zato je organizacija dobila kmalu svoje središče v Ljubljani. Ljubljanski pokret je naraščal in dani so bili pogoji, da se je centrala tekom julija 1919 prenesla v Ljubljano. Ustanovila se je »Splošna organizacija vojnih invalidov za slovensko ozemlje centrala v Ljubljani«, ki je dobila nova pravila, katera so bila potrjena od deželne vlade dne 19. septembra 1919. Pričetek delovanja v Ljubljani. Nekaj časa je bilo opažati delovanje dveh centrali in. sicer celjskle in ljubljanske. Kljub medsebojnemu načelnemu sporazumu so obstojala detajlna nasprotstva od katerih eden je bil največji »sporazum z oficirji«. Ljubljanska Oblastni odbor. Navodila k občnemu zboru. Začetek, razvoj in današnje stanje organizacije vojnih žrtev v Sloveniji. centrala je sprejela v Splošno organizacijo tudi »Zvezo častnikov«, katera je takrat obstojala čisto zase v Ljubljani. Radi raznih motivov dolgo niso mogli trpeti med svojim pokretom oficirjev invalidov in še potem, ko je bil prvi sporazum dovršen, je bil določen »numerus clausus« v odboru centrale za največ 2 oficir ja-.invalida. Tako sta prišla v Ljubljansko centralo dva bivša oficirja Osana in Špan. Tudi še iz drugih vzrokov ni mogla organizacija dobiti pravega težišča tako, da je celjska zveza še vedno delovala in vršila že po ustanovitvi ljubljanske dne 31. avgusta 1919 v Celju izredni občni zbor kot centrala, na katerem so bili prisotni delegati podružnic. Šele notranji razdori so potem celjsko centralo zveze razpustili, ves njen arhiv pa je bil prenešen v Ljubljano. Prvi predsednik ljubljanske splošne organizacije je bil danes že pokojni Podmenik, ki jo je vodil kakih 8 mesecev; za njim je začasno prevzel posle Starič, toda le za par tednov. Med tem časom se organizacija ni posebno razširjala, pač pa v svojem obsegu, v kolikor jo je organizirala celjska zveza, na notranje utrdila in izpolnila. Počela je pa energično akcijo v invalidskem vprašanju ter z borbo za ustanovitev invalidskih zavodov in naprav. Širjenje organizacije. Spomladi leta 1920 je bil izvoljen za predsednika Splošne organizacije E. Roš. Že od začetka sta pa v Ljubljani delovala v organizaciji in tudi še ostala Premelč in blagajnik Miha Sernec, kateri zadnji še sedaj neumorno deluje. Predsednik Roš je takoj pokazal svojo veliko agilnost za razširjanje organizacije. Napotil se je osebno širom Slovenije in ustanavljal podružnice. Najprvo se je pedal preko Celja po Savinjski dolini ter poživljal stare in ustvarjal nove podružnice. V Guštanju je vzbudil staro organizacijo, se napotil do Laboda, kjer je ustanovil novo podružnico, dalje v Velikovcu. Od tam je šel v Borovlje, Pliberk in nazaj v Železno kapljo. Šel je na Gorenjsko, Škofjo Loko, Kr Mi j, ;Radovlji;co, Jeseniki*: M Gorje, od tam pa v Podrošco na Koroškem. Za tem je bil v Domžalah, Kamniku, v Moravčah. Litiji, Zagorju, v Krškem. Na Štajerskem je nadalje organiziral v Konjicah, Ormožu, Ljutomeru, Dol. Lendavi, Murski Soboti. Na Dolenjskem v Trebnjem, Novem mestu, Mokronogu, Kostanjevici, Črnomlju. Ustavljal se je na svojem potu tudi drugod, ter ustanovil razne podružnice, ki pa se niso oživotvorile. Pozneje so seveda naraščale še podružnice, katere so ustanavljali tudi drugi tovariši. Poleg organizacijskega dela, je Splošna organizacija pričela tedaj tudi energične borbe. Bila je brez sredstev in treba je bilo inventarja za pisarno centrale, ki je bila takrat nastanjena v skromni sobici poleg gostilne pri Zlatorogu v Ljubljani v Gosposki ulici. Nastale so nezadovoljnosti invalidov v invalidskih domovih. V Rogaški Slatini so jih odpuščali iz invalidskega LISTEK. Iv. VUK; Refleksi. (Konec) »Odsihmal bom deževal mano, da ljudstvo, ki ga vodim iz dežele suženjstva ne bo gladovalo. Vsak dan bo padala mana v izobilju za vse. Nikdo pa se naj ne polakomni in naj jo nabira samo toliko, kolikor je potrebuje, da se nasiti tisti dan.« Tako je bilo sporočeno ljudstvu. In Ijudistvo je zbiralo vsak dan mano in ni bilo lačno. Bili so pa med ljudstvom takšni, ki niso porajtali na besede Mojzesove, nego so nabrali več, kakor jim je bilo potrebno za tisti dan. In skrili so pred drugimi več nabrane mane in se v srcu veselili, da imajo zalogo, da so — bogati. Mojzes, Videč to, se je razsrdil in naredil, da se je tista zaloga pokvarila. S kislimi obrazi in z jezo v srcu so jo morali lakomniki vreči iz svojih shramb. Mojzes pa je dejal: »V srcu teh je skrita kača poželjenja, da bi se dvignili nad ostale s pohlepno nabranim bogastvom. Jaz bom pa iztrebil tisto kačo z njeno zalego vred. Zakaj, kdor hoče stati nad svojim sočlovekom bo uničen.« Zlato tele pa se je nasmejalo. In še danes se smeje ... s smehom brezsrčnim in grešnim ... s smehom rogajočim ... 3. Kakšen je glad? Ko včasih prinesejo časopisi v svojih predalih vesti o gladu v Indiji, da jih je umrlo stoti soče radi slabe žetve, čita to meščan pri prijetno dišeči kavi In belem kruhu in govori svoji ženi; doma, ki se je nameraval opustiti, v Ljubljani niso imeli več obstanka v belgijski vojašnici. Invalidska uprava je kupila Sangrad na Gorenjskem, kjer invalidi v samoti niso marali biti in so se sami vračali v Ljubljano. V splošnem so se tudi pritoževali nad oskrbo. Centralni odbor je moral radi tega često posredovati. Za revne člane pa je izposloval večkrat od pokrajinskega namestnika priimerne svote za ralzde-litev podpor in različne akcije za delitev moke, sladkorja itd., katere je vodil sam centralni odbor. Organizacija, ki je bila razširjena po celi Sloveniji, je štela kmalu nad 10 tisoč članov in članic. Nekatere podružnice so se sicer prekinile, posebno vse koroške po plebiscitu. Kar pa je bilo delazmožnih podružnic so obstale in po večini v istem številu obstojajo še sedaj. Vršil se je občni zbor dne 10. IV. 1921. Za Rošem je dobil predsedstvo prof. Modic. Tudi ostali odbor se je po večini spremenil in prišlo je vanj več bivših oficirjev, kakor tov. Osana, Špan, Sterle, dr. Turk, Mikuž, dr. Rape. Takratni tajnik je bil Ušan. Prezaposlenost predsednika je podprl s svojim delom podpredsednik Osana, kil je bil takorekoč poslavodeči. Agilen odbor je pedvzel temeljite akcije v ma-terijelni prospeh organizacije. Utrdil je invalidske pravice pri kinokoncesijah v dobrobit članstva. Začetek našega glasila. Odbor je uvidel koristno potrebo izhajanja glasila Vojni invalid. V osebi Ivo Metlike, ki je bil predsednik podružnice ljubljanske je našel sposobnega urednika, tako da je pričelo izhajati dne 21. septembra 1921 naše glasilo. Prvotno se je moral list boriti s težkočami in se po par številkah prekiniti. Poprijel pa je zopet Stanko Tomc in list ima od tedaj stalnega sotrudnika. Veliko pomoč mu je nudil pisatelj Ivan Albrecht in Ivo Vuk, ki še vedno neumorno sodeluje. Burna leta. Odbor je pričel z intenzivnim delom za nov invalidski zakon in za zvezo z brati Srbi in Hrvati. Delegati so se podali v Beograd, pripravljali teren za skupno sodelovanje, tako v organizaciji kakor za nov 'invalidski (zakoni, K sestavljanju tozadevnih načrtov so se pričeli sestajati v Beogradu ali Brodu na Savi. Medtem se je vršil zopet redni letni občni zbor 29. januarja 1922. Kakor večkrat se je pripravila tudi takrat opozicija, ki je ubila voljo do nadaljnega dela nekaterim starim borcem. Kljub prigovarjanju občnega zbora so poslo-vodeči Osana in po večini prejšnji odborniki odklonili začasno vsak vstop v odbor. Izvoljen je bil za predsednika centralnega odbora Ivo Mežnarič m poleg njega skoro sami novi funkcijonarji. Odbor je poprijel za delo v istem cilju, kakor njegov prednik. Nesporazum v odboru je izzval odstop Mežnariča in odbor je »Stotisoč, pišejo, jih je umrlo od gladu.« Žena s srebrno kavino žličko pomeša kavo v skodelici in vpraša: »iPa kako je to? Kaj res nimajo prav ničesar jesti?« Nato namaže na beli kruh čajnega masla za moža in za sebe. »Hvala bogu, da pri nas to ni mogoče. Pri nas ima vsak svoj kruh in še nikdo ni umrl od gladu.« Popije kavo in porine prazno čašo pred ženo: »Še mi nalij. Izborna je danes in diši mi.« Glad v Indiji je bil odpravljen. — * Nekoč so se v časopisih in v nekaterih elegantnih izložbah trgovin pojavile slike gladu v Rusiji. Ljudje so jih ogledovali in se spraševali : »Ali si videl?... Interesantno... Sama kost in koža, trebuhi so napeti, kakor pri utopljeni podgani. Vražji mora biti tisti glad.« Človek je pokimal in se značilno odkašljal. »Zdaj pa imajo tisto svojo ,diktaturo proletarijata ..Pokazali so, kako znajo o n i gospodariti.« »Pravijo, da ni ,diktatura proletarijata* kriva.« »Kdo pa? ... Kedaj je pa bil pri takozvani buržuaziji glad?« »Ker so baje skrivali. Edenindevetdesetega je bil, pravijo, ravno tak, če ne še hujši. Ali car je prepovedal, da bi se zvedelo.« * iPri mizi sedi vojni dobičkar. Rejen je in težki prstani so na njegovih rokah. »Nesramnost... Delali bi in ne politizirali. Vladali bi radi, kajpada, zemlja pa bo rodila kar na njih ukaz ... Poginejo naj, prav vsi naj poginejo... Natakar, pečenko mi prinesite in Ijutomerčana...« dobil zopet poslcvpdečega podpredsednika Tomca. Izpeljati je bilo treba zasigurane invalidske pravice pri raznih koncesijah, katere je odbor izvršil. Vso svojo agilnost je tedaj zastavil v odboru tudi sedaj že pokojni France Krušič. Odbor je naletel s svojo borbo na neprilike s takratnimi načelnikom invalidskega odseka. Začela se je burna doba, ki je imela za posledice tožbe. V istem času se ie stvarjalo tudi udruženje in borba za nov invalidski zakon. Tomc in Krušič sta s svojo navzočnostjo na invalidskem občnem zboru v Zagrebu mnogo pripomogla k nadaljnemu zborovanju v cilju skupnega udruženja. Sledila so zborovanja v Beogradu, in plenarni sestanki. Ker so bile predpriprave za invalidski zakon že v polnem teku, je takratni solidarni nastop rönogo pripomogel k naši akciji. V naši državi se je vršil tudi invalidski kongres pariške federacije, ki se je sestal v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. V to internacionalo smo poleg zastopnikov raznih držav ter invalidov Srbov in Hrvatov iz naše države delegirali tudi mi Tomca, Krušiča in dr. Turka, katerega je pozneje zastopal tudi Albrecht. Formalno smo bili udruženi, napravili že tudi skupni kongres v oktobru leta 1922 v Beogradu kot miting za zakon in začasna pravila. Takrat so zastopali slovensko organizacijo Tomc, Krušič, Rus, Podmenik, Premelč in Resman. Sledil je kmalu prvi redni kongres, ki se je vršil dne 15. januarja 1923 v Slavonskem Brodu. Kongres je proklamiral jedinstveno udruženje, sprejel prva stalna pravila in izdelal skupni načrt invalidskega zakona. Bavil se je celo z vprašanjem invalidske stanovske stranke, katero pa je propadlo. Na kongresu so zastopali Slovenijo Tomc, Krušič, Sterle, Rus, Bevc, Žabkar in Ogrin. Udruženje. Po kongresu, ki je napravil edinstveno udruženje je prenehala bivša »Splošna organizacija za slovensko ozemlje« in nastalo Udruženje vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS Izvršni odbor v Ljubljani. Podružnice so ostale pod istim naslovom tudi v udruženju. Pravila udruženja je potrdil minister za socijalno politiko dne 15. februarja 1923. Izvršnemu odboru je bil dotično spomlad na občnem zboru dne 11. III. 1923 v Ljubljani izvoljen za predsednika Tomc, moral je pa takoj odložiti funkcijo vsled svojega službenega položaja, kjer se ni smel eksponirati za izvedbo nalog v borbi. Prevzel je podpredsednik Matko Štefe. Udruženje je pričelo zopet ostro borbo za koncesije in proti redukciji invalidov uslužbencev. Tudi borba za invalidski zakon je zahtevala veliko dela. Med letom se je vršil v juniju kongres v Splitu, katerega se je udeležilo 20 naših delegatov. Dne 2. HI. 1924 pa je imel Izvršni odbor zopet svoj redni občni zbor. Izvoljen je bil za predsednika Matko Štefe, ki je poprej eno leto vodil posle kot podpredsednik »Tresoča roka dečka se stegne k njemu in plah glasek poprosi: »Gospod... malo kruha, prosim.« Vojni dobičkar ga pogleda kakor s sulico. »Nesramnost... Natakar, kaj je to? Človeku ne dado miru niti pri jedi.« Natakar odrine dečka iz gostilne zagro-zivši mu. »Capini... Samo beračili bi.« Obriše s servijeto mastna usta in pije Ijutomerčana. — * V časopisih je stajo, da se je vsled gladu v enem samem dnevu zgodilo sedem samomorov. Koliko človeškega gorja se skriva za to kratko vestjo. ' »Kaj je pravazaprav tisto: »gladi«, vparša neka dama in biseri ji blešče okrog vratu. »In da bi si radi tega jemal kdo življenje? ...« »Glad,« se smeje mlad gospod kavalirski. »To je gospa, kako vam razložiti...« »Mislim si,« mu seže gospa v besedo. »Pred kratkim sem bila v gorah. Svež zrak, pravim vam, nebeški zrak. in tak apetit sem dobila in vsa družba, da je bilo zares veselje. Vse, kar smo vzeli seboj — rečem vam, m bilo malo, kar smo vzeli — in še bi jedli. Pravi volčji glad se nas je lotil... V prvi gostilni sem snedla kar dva zrezka.« »Da, da, da,« je hitel pojasnjevati kavalir- »To vidite, je glad.« — ---- * Med vojno, ko smo stali v vrstah za kruhom, mesom, moko in drugimi živili, se je im6' novala počasna gladna smrt »nedojedanje«-»pritrgavanje« in še tako nekako. Vse ljudstvo je bilo udeleženo pri tem, razen onih par deset-tisoč rdečeličnih, ki so nas bodrili »naj vzdržimo«. Ljudstvo pa je korakalo po cesti trpbe' itn od tedaj naprej do danes neumorno kot predsednik. O pravoslavnih Binboštih istega leta se je vršil v Ljubljani invalidski kongres, za katerega je odbor napravil vse predpriprave in se polnoštevilno na njem udejstvoval. Pozneje se je vršila energična borba za invalidski zakon, ker so s/e načrti kar drug za drugim menjavali. V tem letu pa je naš Izvršni odbor podvzel težavno akcijo za vzpostavitev našega zadružništva. Naša zadruga. Odbor je osnoval zadrugo Vzajemno pomoč, katera je dobila v ustanovni fond precejšnjo podporo izvršnega odbora. Kot prvi predsednik je zadrugi predsedoval Ivo Marinko. Zadruga dela roko v roki z udruženjem in je že znatno povečala svoj kapital ter deluje v prvi vrsti kot denarni zavod, pa tudi na obrtno gospodarskem polju. Po predvidenih načrtih bo zadruga zelo napredovala in mnogo koristila vojnim žrtvam. v. Novejša doba. Občni zbor dne 25. III. 1925 se je izvršil ravno med največjo borbo za invalidski zakon. Kmalu za tem je bil invalidski kongres v Skop-Iju, katerega se je udeležilo 20 naših delegatov. Odboru, ki je ostal po večini stari, je bilo naloženega mnogo dela in borbe za zboljšanje invalidskega vprašanja. Jeseni 17. novembra 1925 je bil sprejet invalidski zakon. Ker je bil načrt tega zakona skrajno slab, je Udruženje v Sloveniji po direktivah Izvršnega odbora stalo pripravljeno v borbi in vzpodbujalo Središni odbor ter ga podpiralo. Po vsej Sloveniji so bili protestni shodi in ko je Izvršni odbor uvidel, da vse intervencije udruženja, zboljšati ta načrt nič ne pomagajo, je napravil energičen pritisk z velikim protestnim zborovanjem na ljubljanskem magistratu. Zastopane so bile poleg udruženja tudi razne korporacije in javni zastopniki in funk-cijonarji ter celo par narodnih poslancev. Dali smo izraz v javnost ali vlada je ne oziraje se na to uzakonila svoj načrt. V istem času je dobil Izvršni odbor precejšnjo pomoč in oporo v Zvezi bivših vojakov. Vzajemno podpiranje »Zveze bivših vojakov«. Že nekaj časa pred sprejetjem invalidskega zakona smo dobili ob naši strani drugo veliko korporacijo »Zvezo bivših vojakov« iz svetovne vojne. Posečali smo drug drugega na skupnih sestankih in sejah in se informirali. Posebno naši tovariši bivši vojaki so se zanimali za naš položaj in stanje invalidskega vprašanja. Z nami vred so podpisovali in pošiljali proteste in resolucije in se od tedaj udejstvujejo na vsakem našem zborovanju. Tudi na gori omenjenem protestnem zborovanju na ljubljanskem magistratu so se vehementno zavzemali nja k smrti vsled gladu radi tistega »nedoje-danja« in »pritrgavanja«. Sto in stotisoči so šli tisto pot, posebno starčki in otroci in jo končali pri grobu. Tako je bilo med vojno. Ali je sedaj boljše? Vprašajte... Našli jih boste, ki vam bodo govorili: »Poglejte ... Sedaj se lahko kupi vse. Ni več tistih kart in »nedojedanje« in »pritrga-vanje« je nepoznano. V vrstah ni treba čakati Po cele ure, kakor takrat. Izložbena okna so polna vsega. Idi samo in izberi. Svilene obleke in svilene nogavice. Nobena ženska ne potrebuje več nakaznice, da si kupi nogavice. Vsak moški ima pravico, da si kupi hlače kakršne hoče in koliko hoče... A živila?! Torte dobiš, prijatelj, in šunke in čajno maslo in celo kaviar, da o vsakdanjih živilih niti ne gbvorim. Vsega je v izobilju, nobenega pomanjkanja ni. Vse se lahko kupi...« »Lahko?« »Gotovo ... Saj veste ...« »A kdo lahko? Vi znabiti?« »Jaz ne ...« »Tudi jaz ne ... Kdo pa potem?« Gledava se in molčiva. Pa se oglasi tretji in smeh mu je hripav. »Kdo!... Tisti, ki ima denar.« * Nedavno se je zgodilo, da je v rudokopu zasulo rudarja. Rešili so mu življenje, a noge s° mu odrezali. Ženi so radi te nesreče od skrbi in strahu za bodočnost osiveli lasje. Otrok, triletna hčer-1 a tega ni razumela, zato se je smejala, kakor Pred nesrečo. Samio prositi je morala sedaj edno: »Marna, daj kruha.« j A]* * kruha je bilo malo. Pa se je začelo v Pr .nih možganih vzbujati nejasno čudenje. eJ Je bil kruh in prositi ni bilo treba. za naš položaj. Predsednik major g. Colarič je z globokimi besedami izrazil navzočim mnenje in zahteve bivših tov. bojevnikov. Tudi mi smo se udeleževali njihovih zborovanj, posebno vsakoletnega na Brezjah. Zveza je dala tudi stalno mesto v odboru enemu našemu zastopniku invalidu. Reorganizacija. Novi invalidski zakon nam je diktiral reorganizacijo. Skladno z njim smo dobili predelana pravila, ker smo jih izpopolnili za naše razmere in sklicali /izredne občne zbore. A, vendar se je vršil vkljub temu redni izvršni občni zbor 25. III. 1926. Bivše podružnice so se preustrojile v Krajevne odbore, potem pa je bil sklican v Ljubljani še izredni občni zbor Izvršnega odbora dne 6. VI. 1926. Sprejeta so bila z malimi spremembami oblastna pravila, katera je veliki župan ljubljanski potrdil dne 4. VIII. 1926. Izvršni odbor se je spremenil v Oblastni odbor za ljubljansko in mariborsko oblast v Ljubljani. Občni zbor je sklenil, da naše organizacije v Sloveniji ne delimo iz organizacijskega in administrativnega stališča. Odbor ima sedež v Ljubljani, občni zbori pa se vrše menjaje med Ljubljano in Mariborom. Zastopstvo z delegati je določeno po pravilih iz obeh oblasti in sicer za kongres ter plenarne seje. Tako reorganizirane oblastne in krajevne oiganizacije obstojajo še danes. Njihovi posli se močno širijo, posebno odtlej, odkar je likvidiran oddelek socijalne politike v Ljubljani. Organizacija vrši pravno zastopstvo v vseh invalidskih zadevah, vodi pa tudi akcije za zboljšanje invalidskega zakona in njegovo izvajanje. Pozneje sta se vršila dva invalidska kongresa in sicer o pravoslavnih Binkoštih leta 1926 v Cetinju in pravoslavnih Binboštih leta 1927 v Kragujevcu, na katerih je zastopalo Slovenijo po 6 delegatov. Š to predzgodovino, ki posega v detajlih na mnoge postranske razvoje, katerih opis bi bil na tem mestu preobširen, stopa naša organizacija v jubilejno leto'. Zanjo samo pravzaprav letošnje leto ni jubilejna desetletnica, pač pa je jubilejno leto v povojni dobi odkar se razvija vprašanje jugoslovanskih vojnih žrtev. Po obrazloženi predzgodovini stopa ob tej priliki v novo dobo. Po vsem stopnjevanju njenega razvoja k napredku poglejmo še nekoliko njen obseg. Obseg oblastne organizacije. Oblastni odbor za ljubljansko in mariborsko oblast načeljuje sledečim Krajevnim organizacijam : 1. na Bledu, 2. v Brežicah, 3. v Boh. Bistrici, 4. v Beltincih, 5. v Celju, 6. v Cerknici, 7. v Črnomlju, 8. v Dol. Lendavi, 9. v Dol. Logatcu, 10. v Domžalah, 11. v Guštanju, 12. v Gor. Radgoni, 13. v Gorjah pri Bledu, 14. na Je- Zato je vprašala nekoč: »K e daj se vrne očka?« »Ko ozdravi,« je odgovorila mati. Otrok je premišljeval. »Ali skoro ozdravi?« »Skoro,« je odgovorila mati in za srce jo je stisnilo. »To bom jedla, kaj ne? Veliko kruha mi daš, ko se vrne očka? ... Tako ga bom jedla: ham, ham ...« Ko pa se je vrnil oče iz bolnice, je rožljal z leseno nogo. Vzel je hčerko in šel z njo k ravnatelju premogokopa. »Hm, mož,« je skomignil ravnatelj s pleči. »Delati več ne morete... Obžalujem.« »Kakšno lažje delo bi že zmogel... Da vsaj otrok ne bo gladovah« Ponižno je stal rudar pred ravnateljem. »Ah, gladoval... Otrok je še majhen, njemu ni treba mnogo.« »V rudniku sem delal, gospod ravnatelj... pošteno sem delal im dolgo sem bil pri vas.« »Saj niste zastonj... Plačali smo vas. Kaj še hočete?« Strog je bil glas ravnatelja. Služkinja mu je prinesla malco. Pivo in hrenovke. Ej, kako so dišale. »Očka,« je pocukalo dekletce očeta. »Tudi jaz sem lačna.« Ravnatelj se je ogledal. »Bedast otrok«, je zamrmral. Vzel je krono, tisto papirnato, ki velja petindvajset para. »Na punčka,« je rekel. Rudar je odšel. Na cesti je pobožal otroka po kodrasti glavici. Tresoča je bila roka, v grlu solze: »Lačna si?!« Dekletce pa mu je pomolilo krono: »Kupi kruha, očka...« — * senicah, 14. v Kostanjevici, 16. v Konjicah, 17. v Kranju, 18. v Krškem, 19. v Kočevju, 20. v Ljutomeru, 21. v Ljubljani, 22. v Mokronogu, 23. v Moravčah, 24. v Metliki, 25. v Mariboru, 26. v Marenberku, 27. v Murski Soboti, 28. v Novem mestu, 29. v Ormožu, 30. v Ptuju, 31. v Polzeli, 32. v Ribnici, 33. v Radovljici, 24. v Slov. Bistrici, 35. v Sevnici, 36. v Selcih, 37. v Slovenjgradcu, 38. v Starem trgu pri^ Ložu, 39. v Škofji Loki, 40. v Šoštanju, 41. v Šmarju pri Jelšah, 42. v Tržiču, 43. v Trbovljah, 44. v Trebnjem, 45. na Vrhniki, 46. v Vel. Laščah, 47. v Zagorju, 48. v Žireh, 49. v Žužemberku s skupnim članstvom nad 12.000, ki ga izkazuje evidenca proti koncu leta 1927. Izmed teh članov večina redno plačuje članarino in ima nove članske knjižice, nekaj pa neredno, to je po piestankih. Vendar pa se vsi obračajo v svojih zadevah na organizacijo. Celokupna oblastna organizacija ima dva častna člana in 5 dobrotvorcev. Od teh imajo že 3 diplome, ostali pa jih bodo še dobili. Iz tega se vidi moč organizacije vojnih žrtev v Sloveniji, ki reprezentira kot njihova zastopnica, vodnica in zaščitnica v javnem življenju. Po njeni moči je predvidevati, da se bo v marsičem še lahko razvila. V zadnjem času je podvzela velike korake h gospodarstvu. Organizacijsko se je vzpostavila, njen obseg pa kaže še mnogo napredka. II. del. Poročilo o delovanju Oblastnega odbora v društvenem letu 1927/28. V delokrogu Oblastnega odbora so bila piedvsem važna in aktualna vprašanja. I. Uprava organizacije in administrativno poslovanje. II. Posredovanje in zastopstvo glede invalidnin, prevedb in odločb. III. Zastopstvo glede odkupnin. IV. Posredovanja za službe in eksistenco. V. Posredovanje za pouk in izobrazbo. VI. Za vozne ugodnosti. VII. Posredovanje za nadpreglede. VIII. Borba za obče zboljšanje vprašanja. IX. Naklonitev lastne pomoči in izposlova-nje istih. X. Zadružno delo. Preden preidemo k obrazložitvi tega dela, naj omenimo nekaj o odboru samem. Izvoljen je bil skoro iz samih starih funkcijonarjev, ki že po več let delujejo v organizaciji. Harmonija v odboru je bila lepa, zanimanje za vprašanja splošno in natančno. Vendar pa tudi to leto ni bilo brez žrtve v odboru, ker nam je 10. maja 1927 ugrabila smrt dolgoletnega člana in odbornika tov. Ivo Pečka. Odbor je počastil njegov spomin in se skoro polnoštevilno udeležil njegovega pogreba v Malih Laščah. Drugih sprememb v odboru ni bilo, tako, da so se vsi člani udejstvovali pri skupnem delu do danes. Moj sosed na klopici je gledal v tla nepremično, kakor da ne sliši našega razgovora. Videlo se mu je, da ga razen let nekaj teži. Naenkrat pa vzdigne glavo in obraz, suh do kosti gleda vame. »Ali veste, kaj je to glad?« Nekaka zadrega se me je polastila. Iskal sem besecb »Glad ... to je vsekakor nekaj relativnega ... Na primer po dolgi seji v parlamentu pridejo poslanci k obedu in poreko: »Dajte nam 'nekaj dobrega in mnogo. Lačni smo, kakor volkovi.« Naenkrat sem obmolknil. Menda zato, ker me je gledalo dvoje bleščečih oči iz posušenega obraza, da ne vem. On pa je rekel z mirnim glasom: »Med vojno smo vsi gladovali. Bil je to kroničen glad, ki so mu pravili »nedojedanje«. Sedaj se je pa ta glad spremenil v akutnega. Ime mu je »pomanjkanje«. Intelektualec sem. Danes pravijo temu duševni delavec. Že nekaj tednov sem brez dohodkov, ker nimam odjemalcev za svoje delo. Besede imam v zalogi, besede ponujam. Skomigajo s pleči. Ponudil sem se v tovarni kot navaden delavec. Zaman... Mišic nimam, za to, pravijo. Ali veste kaj je to glad? Žgoča bolečina v drobovju, posebno če niste jedli že tri dni ničesar ... Glad je divje koprnenje dobiti nekaj med zobe in — žvečiti... Žvečiti, glodati, goltati... Glad je obup nad samim seboj. Mogočna blaznost, sposobna vreči svet iz tečajev ...« * I »Tri milijone brezposelnih,« Z debelimi črkami je pisano na prvi strani. Čitajo in se čudijo: Tri milijone... Cela armada. In vsak gre svojo pot in ne misli več na to ... Sit je ... Uprava in administracija. Tajništvo je prejelo od zadnjega občnega zbora do zaključka tega poročila 4176 dopisov in vlog, odposlal© pa je dopisov 3420. Od došlih dopisov in vlog so jih poslale Krajevne organizacije Bled 12, Brežice 47, Boh. Bistrica 7, Beltinci 80, Celje 124, Cerknica 19, Črnomelj 30, Domžale 28, Dol. Lendava 34, Dol. Logatec 28, Gorje pri Bledu 25, Gor. Radgona 56, Guštanj 64, Jesenice 58, Kamnik 22, Konjice 65, Kostanjevica 16, Kranj 23, Krško 124, Kočevje 30, Ljubljana 138, Ljutomer 21, Mokronog 60, Moravče 31, Metlika 88, Maribor 170, Marenberg 14, Murska Sobota 72, Novo mesto 57, Ormož 48, Ptuj 158, Polzela 33, Ribnica 76, Radovljica 9, Se Jca 46, Slov. Bistrica 37, Selca nad Škofjo Loko 65. Slovenjgradec 38, Stari trg pri Ložu 3, Škofja Loka 26, Šmarje pri Jelšah 61, Šoštanj 45, Tržič 39, Trbovlje 93, Trebnje 33, Vrhnika 11, Vel. Lašče 46, Zagorie 89, Žiri 65, Žužemberk 55. Ostali dopisi do dospeli od raznih oblasti, društev in posameznih oseb. Prošnje in dopisi so se v glavnem tikali zadev radi izplačevanja invalidnin, prizivov in obnov, odkupnin, nadpregledov, raznih podpor itd. Zelo dosti je bilo vprašanj za pojasnila v tej ali oni nejasni zadevi. Pa tudi organizacijske korespondence je bilo veliko. V kolikor ni bilo treba aktov oddajati posameznim odsekom in čakati na odobrenja in odločitve seje, so bili v par dneh rešeni. Občo korespondenco ter osebne intervencije je vršil tajnik s pomožnimi močmi. Statistiko in članske knjižice je vodil tov. Osana, ki je med letom tudi prevzel od blagajnika tov. Serneca vsled njegove privatne zaposlenosti vse blagajniške posle in knjigovodstvo. Tov. Osana je vodil tudi evidenco nad koncesijami in posojili. Nadzorstvo in odločanje o podporah je bilo poverjeno posebnemu odseku, pri posojilih pa drugemu odseku. O predlogih odsekov so odločale seje odbora, nakar so bile rešitve šele pravomočne. Za vse administrativno osobje se je sestavil poslovnik. Odbor je imel do zaključka tega poročila 22 rednih sej in 1 izredno. Na sejah so se obravnavale vse sklepom odbora podvržene zadeve po referatih predsednika, tajnika ali posameznih odbornikov. V pisarni tajništva je bilo vsak dan dosti stiank, ki so potrebovale osebnih pojasnil in razgovorov. Posredovanja glede invalidnin, prevedb in odločb. Vsak dan so prihajala pismena naročila za intervencije v zadevi izplačila invalidnin in zaostankov. Tajnik je opravljal take intervencije osebno in v mnogih slučajih raztolmačil ali razrešil ovire glede rednega nakazovanja. Pri tem je treba omeniti, da mu je šlo Računovodstv© del. min. financ, odsek za vojaške mirovine na roko. Pismene intervencije pa so se vršile pri raznih okrajnih sodiščih za odločbe ali prevedbe. Tudi pri višjem deželnem sodišču in ministrstvu pravde je bilo treba intervenirati v svrho pospešitve prevedb, posebno za dodelitev moči. Toda tozadevne intervencije niso imele vselej povoljnega uspeha. Tako je pri današnji situaciji še najmanj ena četrtina spisov pri prvoinstančnih sodiščih nerešena. Zelo veliko spisov se nahaja pri Višjem invalidskem sodišču. Sklepi ne morejo biti pravomočni, dokler jih isto ne potrdi. Intervencije pri višjem sodišču in ministrstvu so bile pismene in par-krat tudi ustmene. Oblastni odbor je sestavljal razne pritožbe in obnove radi nepriznanja invalidnosti. Splošno se je zavzemal tudi za pridobitev raznih potrebnih dokumentov v svrho dokazila invalidnosti posameznih oseb v tu- in inozemstvu. V splošnem pa je dajal Oblastni odbor mnogo važnih navodil potom lista, okrožnic in ustmeno v pomoč rešitve vprašanja invalidnin. Vendar pa je to vprašanje še vedno v tako nepo-voljnem stanju, da bo treba v bodoče še mnogo dela in posredovanja. Zastopstvo glede odkupnin. Postopanje v tem vprašanju je zvezano z raznimi formalitetami in dolgim procesom. Splošna navodila k temu je dajal Oblastni odbor. Nanj so se obračali ne samo člani, ampak celo nečlani. Tajništvo je v vsakem slučaju pre-revidiralo in dajalo navodila za njihovo izpo-polnitev. K vsakemu slučaju je moral Oblastni odbor po pravilniku podati svojo izjavo in garancijo glede prosilcev in njihovih porokov. Do sedaj je šlo 232 tozadevnih aktov preko Oblastnega odbora, nekateri celo po večkrat. V tem vprašanju je treba dajati stalno tudi razna ustmena in pismena pojasnila. Oblastni odbor pa je tudi pismeno in osebno v Beogradu interveniral glede rešitve odkupnin. Napravil je posebni seznam vseh do sedaj iz Slovenije poslanih prošenj, ga izročil Ministrstvu socijalne politike v svrho pospešitve. Prejel je podatke v kakem štadiju se nahajajo posamezne prošnje. ' Zapreke, ki obstojajo glede rešitve posebno pa glede izplačila, obstoje največ v tem, da je po lanskem proračunu premalo predvidena vsota za izplačilo že davno izčrpana vsled nepravilne razdelitve med posamezne pokrajine. Posredovanja za službe in eksistenco. V tem vprašanju je bilo v današnjem času velike brezposelnosti mnogo opravila. Prihajali so od vseh strani dopisi in prošnje, _naj bi Oblastni odbor dobil temu ali onemu kako službo. Seveda Oblastni odbor ne razpolaga s službami, pač pa posreduje za vložene prošnje po razpisih. Ustmeno ali pismeno je v marsikaterem slučaju pomagal. V državnih službah za nove nastavitve ni mogel imeti uspeha, ker je zabranjeno vsako sprejemanje. Pač pa je v več slučajih preprečil redukcije. Zelo pogosti pa so bili slučaji preskrbe drugačne eksistence, kakor otvoritve trafik, samostojnih obrtov ali trgovin. Za obrtne koncesije, med njimi tudi gostilne, je bilo treba forsirati invalidske prošnje, da so bile vpoštevane olajšave. V vsem tem vprašanju za invalidsko eksistenco je napravil Oblastni odbor več koristnih razprav in jih podpiral v javnosti, ker stoji to najvažnejše vprašanje v glavnem še nerešeno. Bodočnost nalaga za to še veliko borbe. Posredovanje za pouk in izobrazbo. Važna skrb, katero vedno kaže Oblastni odbor, je za izučenje invalidov. Med našimi vrstami je mnogo eksistenc, ki imajo poleg svoje pohabljenosti slabe izglede za bodočnost. Take tovariše je Oblastni odbor pozival, naj se poprimejo kakega učenja in je v mnogih slučajih uspel. / Koristno vprašanje, ki se ga je posrečilo s posredovanjem zboljšati je tudi to, da je začela naša zaščita malo bolj gledati na invalidske otroke in vojne sirote. V več slučajih smo omogočili sprejem otrok v invalidski dom v učenje. Kadar smo slutili, da je bil invalidski dom ali kak drug invalidski zavod v nevarnosti, smo se energično zavzeli zanj. Danes lahko dokažemo, da je invalidski dom zelo potreben, ker je njegov stalež večji od zadnjih preteklih let. Vedno smo povdarjali potrebo invalidskih domov za hiralce, ki jih bo vedno več. To vprašanje je še važen problem, ki se mora še dovesti do rešitve. Za vozne ugodnosti. Udruženje je zelo razbremenilo državne oblasti s tem, da je vodilo in izdajalo uvere-nja, invalidom pa prihranilo stroške. O kaki nenatančnosti ali izrablanju ni govora, za kar govore izkazi. Uradni list nam je že lani aprila prinesel slabo tolažbo, katero danes že občutimo. Sistem izdajanja voznih ugodnosti je spremenjen in navezan na dolgotrajno postopanje in stroške. Naš Oblastni odbor je pravočasno uvidel položaj, ki jako škoduje tudi organizaciji sami. Že lani je na kongresu stavil v resoluciji zahtevo, naj udruženje pravočasno prepreči to zlo. Zato se lahko pripisuje veliko krivde kongresu za brezbrižnost v tem pogledu. Že po uveljavljenju novega načina izdajanja voznih ugodnosti so bile napravljene intervencije, pri čemur so se udejstvovali delegati oblastnega odbora. Izražene so bile obljube, da bo najbrž nov pravilnik vprašanje zboljšal, ali za sedaj še ni izgleda. V tem oziru je potreben nadaljnji nastop celokupnega udruženja. Posredovanja za nadpreglede. Tozadevne prošnje so se pošiljale preko sodišč. Ker so v nekaterih slučajih komisije presojale neuvidevno po stanju pohabljencev in bojnikov, je bilo treba vložiti mnogo pritožb. Posebno pri reducirancih so bile pritožbe zelo pogoste. Še več kot proti nadpregledom samim, so se invalidi pritoževali proti odklanjanju izdaje zdravniških spričeval. V mnogih slučajih je bilo treba intervenirati pri posameznih uradnih zdravnikih, ter v splošnem tudi pri zdravstvenem referatu velikih županov. Vprašanje je prišlo v nekoliko povoljnejši štadij, tako da invalidi za zdravniška spričevala, ki so temelj k nadpregledom, nimajo več toliko sitnosti. Pač pa se ni moglo še urediti vprašanje zdravljenja potom uradnih zdravnikov, ki se skladno z določbami invalidskega zakona pri nas skoro ne more urediti in bo treba še naprej delovati za temeljito revizijo tega vprašanja. Naklonitev materijalne pomoči in izposlovanje iste. Računski zaključki sami že pokažejo, da je bila materijalna pomoč članstvu precejšnja. Za same podpore se je razdelilo Krajevnim odborom proporcijonelno po članstvu 60.000 Din. — Poleg tega pa je Oblastni odbor razdelil še 20.000 Din v kraje prizadete po poplavah in elementarnih nezgodah. Posojila so se morala nasproti temu za polovico zmanjšati. Lanski občni zbor je za to določil 50.000 Din, ker so bili vsi mnenja, da imamo itak invalidski denarni zavod »Vzajemna pomoč«, ki je v ta namen ustanovljen. Kdor misli z denarjem racijonelno gospodariti, bo plačal lahko one malenkostne obresti. Razpoložljivo svoto je Oblastni odbor v kratkerp razdelil, ker tozadevna povpraševanja so bila velika. Pri tem pa tudi ni manjkalo zamer. Težko vprašanje je bilo tudi izterjavama dolžnih posojil. V tem oziru so nekateri dolžniki pokazali precej nereda. V par slučajih je bilo treba celo tožb. Oblastni odbor je s svojim priporočilom in podatki odposlal preko velikih županov tudi mnogo prošenj za podpore od države. Takih prošenj je bilo tudi nekaj ugodenih. Za Božič pa je dobil Oblastni odbor od ministra za soc. politiko g. dr. Gosarja preko Središnega odbora svoto 18.000 Din, ki jo je razdelil ravnim članom potom krajevnih odborov po enakih delih. Tudi manjša posojila za nakup obleke v krojačnici zadruge je dajal Oblastni odbor. Borba za obče zboljšanje vprašanja in revizijo zakona. Oblastni odbor zasleduje vedno prilike, da bi pomagal dovesti invalidsko vprašanje k pošteni in temeljiti reviziji. Že vsa njegova korespondenca in tisk merita in opozarjata pri vsaki priliki na potrebo nujne revizije invalidskega zakona. Tudi osebne intervencije so ob vsaki priliki opozarjale merodajne faktorje na to. Stavil je razne konkretne predloge, ki se v glavnem nanašajo na preskrbo eksistence in zaslužka vojnim žrtvam, to je, da se jih usposobi in jim da možnost zaslužka. Drugi glavni problem pa, da se jim pravično odmeri denarna pomoč in odpravi krivični davčni cenzus. V detajlu sta ta dva glavna problema natančno obrazložena. Zadružno delo. Gospodarsko korist udruženja nudi zadružno delo. Zato Oblastni odbor pospešuje zadrugo »Vzajemno pomoč«, katero je ustanovil pred 3 leti. V vsakem oziru delujeta ta zadruga izdatki. Proračun Oblastnega odbora za 1.1927. Din P Din P Din P Din P 1. Redni izdatki. A. Osebni izdatki: 1. 10 % od članarine . . 10.000 — 1. Plače stalnega osebja: 2. Obresti od glavnice 20.000 — a) tajnik (šef pisarne) 18.000 — 3. Koncesije 100 000 — b) blagajnik .... 12 000 — / c) Pisarniška moč . • 12 000 — J 2. Plače pomožnega osobja 6 000 — 48.000 — / B. Materijalni izdatki: / 1. Pisarniške potrebščine. 10.000 — / 2. Kurjava 4 000 - J 3. Potni stroški .... 28.000 — J 4. Bolniška blagajna . • 2.000 — / 5. Nabava inventarja . . 2 000 — 46.000 / II. Izredni izdatki. / 1. Subvencija listu „Vojni j invalid“ 10.000 — J 2. Enkratne izred. podpore 20 000 — j 3. Razni manjši izdatki . 4 000 — J 4. Instalacija telefona . . 2.000 36 000 — f 130.000 — 130 000 Pregled izdatki, izdatkov in dohodkov Oblastnega odbora za 1.1927. Dohodki. Din P Din P 1. Osebni izdatki. I. Redni dohodki. 1. Plače stalnega osobja 46.000 — 1. Članarina 4.996 30 2. Plače pomožnega osobja 13.100 — 2. Obresti 24.476 22 II. Izredni dohodki. II. Stvarni izdatki. 1. Koncesije 168 009 63 1. Pisarniški in manipulac. stroški . . 11.954 71 2. Darila 200 2. Knrjava in razsvetljava 3 987 60 3. Razni dohodki 3736 33 3. Potni stroški 36 438 15 Saldo 18.122 84 4. Bolniška blagajna 4 006 61 5. List »Vojni invalid“ • 37 913 75 6. Podpore 53.389 — 7. Statistika in reorganizacija .... 921 — 8. Izredni izdaiki 9 830 50 ?). Odpis inventarja 2.000 — 219.541 32 219.541 32 1 1 Aktiva. Bilanca Oblastnega odbora 1927. Din P Din P Din P Din p 1. Blagajna 13 30 1. Fond za zadrugaravo . 13.403 82 2. Vloge: 2. Fond za podpore dija- Mestna hranilnica . . 252 685 — kom voj. žrtev . . . 96.500 Kreditna banka . . . 24 060 — 3. Podpora ministrstva s. Vzajemna pomoč . . Poštna hranilnica . . 19.620 23.944 29 320 309 29 pol. za Vel. noč in Božič 4. Depozit 18.480 353 — 3. Efekti 3.100 — 40 4. Posojila 109.197 45 Saldo 390.650 46 5. Blago 10.256 80 / 6. Markiče 3.867 40 / 7. Krajevni odbori. . . 18.718 64 / 8. Dolžniki 28.369 — / 9. Reklama »Invalid“. . 412 — / 10. Središni odbor . . . 16 680 —- / 11. Inventar ' ' f 8.463 80 / 519.387 68 519.387 68 1 Pregledali in v redu našli: Nadzorni odbor: Predsednik: Plehan Bogomir 1. r. Moser Janko 1 r. Bajželj Jernej 1. r. Hrovat Vilko 1. r. U pravni odbor: Člani: Ttajnik: Blagajnik: Predsednik: Miha Sernec 1. r. Josip Mirtič 1.r. Feliks Dornik 1. r- Stanko Tomc 1. r. Miroslav Osana 1. r. Matko Štefe 1. r. Miroslav Benedik L r. in Oblastni odbor skupno. Temelje ji je dal Oblastni odbor s tem, da ji je izročil ves prejeti monopolski fond. Za povišanje zadružnega kapitala in obrata, pomaga Oblastni odbor zadrugi z raznimi intervencijami in zastopstvi. Tako se je posrečilo letos pridobiti zadrugi brezobrestno posojilo iz invalidskega narodnega fonda, ki bo njen promet mnogo pospešilo. Oblastni odbor pripravlja razne akcije, da bi mogel gospodarski zadružni pokret povečati. Tako snuje s podporo in brezobrestnim posojilom posebni sklad za postavitev doma, v katerem naj bi se razvile razne zadružne delavnice. Tudi z avtoprometom in drugimi podobnimi akcijami hoče skupno z zadrugo povečati gospodarsko delovanje. Danes obstoji na teritoriju Slovenije le ena invalidska zadruga in sicer »Vzajemna pomoč«, ki pripravlja svoj teren, da bi bile enkrat omogočene tudi njene podružnice. To bo' pokazala le produktivna zadruga, ko bo enkrat razvita. List »Vojni Invalid«. Urejujeta ga 2 urednika, upravo pa vodi en upravnik. Lani jeseni je list prišel v slab gmotni položaj, ker ga je članstvo malo podpiralo in so bile dotacije prekoračene. Moral se je prekiniti, toda potreba ga je že po enem mesecu spravila zopet v življenje. Delegatska anketa dne 30. X. 1927 je predvidela možnosti izhajanja našega prepotrebnega glasila. Določila je obveznost naročitve do 1. V. vsega našega članstva. Blagajniško poročilo. Kljub splošni gospodarski krizi je materijalno stanje Oblastnega odbora še vedno povoljno. Odbor sj je prizadeval, da je čimbolj znižal izdatke, ali pa jih vršil vsaj v meji proračuna. Razen pri postavkah za bolniško blagajno, subvencijo lista in izredne izdatke, je dosegel popolno kritje. Imenovane postavke pa Dandanes je življenje prišlo v to fazo, da Posameznik ne pomeni ničesar. Ako hoče posa-mvznik kaj doseči, bodisi za sebe, ali za svoje, e mu to posreči kvečjemu z moledovanjem, v PPPižnimi prošnjami in še le tedaj, če je resnici upravičen po zakonu, da mora doseči. l|gace mu pa tudi ponižanja ničesar ne po- je morala delegatska anketa dne 31. oktobra 1927 zvišati tako, da ni bilo nič prekoračenega. Glede Izdatkov je treba omeniti, da so pri postavki potnih stroškov šteti tudi izdatki za kongres v znesku 8688 Din 25 p, kateri niso bili v proračunu, temveč posebej odobreni. K znesku 53.389 Din za podpore je prišteti še znesek 16.800 Din, ki je bil v lanski bilanci, tako da je bilo v tekočem društvenem letu izplačano na podporah skupaj 70.389 Din. Posamezni Krajevni odbori so dobili pripadke iz podpornega fonda proporcijonelno po članstvu. Zneski, ki so bili posameznim Krajevnim odborom na razpolago pa niso bili do 31. 12. 1927 porabljeni, so seveda vsled zaključitve obračuna po določilih pravil zapadli in se jih ne more več črpati. Dohodki obstojajo v glavnem iz prispevkov od kinokoncesij. V tekočem letu so precej manjši od prejšnjih let, čemur je pač vzrok splošna gosjrodarska kriza. Članarine je prejel Oblastni odbor le 4996 Din 30 p, torej niti polovico predvidene svote. Krivda temu je pri ivrajevnih odborih, ker je gotovo več kot polovica organiziranih članov plačala članarino. Dognano je bilo, da so nekateri Krajevni odbori lepili nezadostno število članskih markic in celo, da so dobili člani za celoletno članarino nalepljeno le po eno markico'. Tako je bil Oblastni odbor v veliki meri prikrajšan |na 10% od članarine. Opozoriti je treba Krajevne odbore, da za vsak dinar v mesecu velja ena markica. Gotovina, ki je razvidna iz bilance, je naložena večinoma v Mestni hranilnici ljubljanski, torej se je skoro izvedel sklep zadnjega občnega zbora. Vobče so ostale skoro iste postavke kakor lani, razen pri aktivih postavka »Premičnine«, ki je. odpadla, ker je bil prodan avtomobil in v pasivih postavka »Fond za podpis deležev«, ki se je odstopil zadrugi »iVza-jemna pomoč«. magajo. Da bi pa kdo drugi zanj kaj naredil, o tem ni nobenega govora. To je pač že dandanes poskusil vsak, posebno pa vojni invalid in vojna žrtev sploh. Odkar smo postali vojni invalidi — to še ni tako dolgo, komaj in še ne docela, je od tega samo deset let — smo se morali za vsako ma- lenkost boriti, zahtevati, prositi in kaj vem kaj vse. In videli smo, da sami kot taki ne opravimo nič. Zato smo si ustanovili svojo organizacijo, to je, stopili smo skupaj, ki imamo ene težave in nas je usoda udarila z eno palico ter smo tako združeni nastopali za zboljšanje naših razmer. Naša organizacija, ki se sedaj imenuje »Udruženje vojnih invalidov, vdov in sirot«, je tekom svojega obstoja krčila pot v vedno ne-preorane celine, da se tako izražamo, čeravno bi te celine ne smele biti celine, nego dobro zgrajena pot ter se borila za to ali ono pravico, za to ali ono razumevanje, da se tako stanje vojnih žrtev ne pusti na ničli. Čim več članstva, to je, čim več vojnih žrtev se je udeleževalo skupnega nastopanja in zahtev, s tem večjo energijo in močjo je učinkovala izgovorjena beseda in zahteva. Organizacija je bila v svoji celoti telo, ki je vzbujalo pozornost in merodajni faktorji niso mogli iti kar tako mimo njega. Poleg raznih navadnih ugodnosti, ki si jih je organizirana moč vojnih žrtev, »Udruženje vojnih invalidov, vdov in sirot« priborila, je bil začasni invalidski zakon. Prej ni bilo nič, potem je nastalo nekaj. In to, kar je nastalo, je čutil dobrodejno vsajc invalid, vsaka vdova, vsaka sirota, pa četudi še ni imel smisla, da bi bil član te skupnosti, te organizacije. Kar so priborili organzirani s svojo organizacijo, so uživali tudi neorganizirani. To povdarjamo danes s ponosom, ker smo delali za dobrobit svojo in za vseh, tudi za onih, ki niso imeli razuma biti z nami ena celota, ki so še vedno mislili, da jim bo samo od sebe priletelo v usta, čeravno ne pečeni golob, pa vsaj suhi košček krušne skorjice. Pri današnjih razmerah je tudi krušna skorjica dogodek pri tistih, ki drugače še tega nimajo. Boj organizacije je šel dalje. In naposled smo izvojevali pravi invalidski zakon. Slab je, ali je vendar le. Slab je zato, ker niso vsi invalidi in vojne žrtve sploh organizirani, kakor bi morali biti. Slab j,e zato, ker so mnogi, ki so organizirani, premalo energični, premalo delavni za moč organizacije. Hrast, ki samo stoji in ne zašumi, ni nič. Še ne opaziš ga, če greš mimo njega. Ali če njegove mogočne veje zašu-me, se zganejo, tedaj se pa spoštljivo ozreš nanj, se celo umakneš v bojazni, da te ne zadene kakšna njegovih vej. Taki bi morali biti tudi člani »Udruženja vojnih invalidov, vdov in si-rot«. Mora se jih videti, mora se jih slišati, mora se jih — čutiti. In čuti se jih najbolj in najprej pri dogodkih politične važnosti, pri — volitvah. Ne samo enkrat smo pisali v »Vojnem Invalidu«, da treba, da se vsak član naroči na list. Da vsak član točno plačuje svojo, zares skromno članarino. Ta skromna članarina, 1 Din na mesec, bi, če bi se vsi vojni invalidi, vdove in sirote v Sloveniji sami tega zavedali, dajala vsote, ki bj organizacijo dvignila visoko in bi vrata merodajnih oseb po ministrstvih in drugod ne vzdržala, nego bi se odpirala od moči organizacije. Ce bi vsak vojni invalid, vojna vdova in sirota bil naročen na list »Vojni Invalid«, bi bil to list, ki bi bil v Sloveniji največji in najmočnejši. Če bi si na merodajnih mestih mašili učesa, bi glas tako mogočnega našega lista bil slišen. In naše zahteve bi morale biti izpolnjene. DaneSj ko smo blizu rednega občnega zbora, nekako pregledujemo delovanje »Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot«, nam prihajajo take in različne misli. Zavedni člani invalidske organizacije so se zgrozili, ko je »Vojni Invalid« vsled nemarnosti naročnikov samo en mesec prenehal izhajati. Zavedali smo se, da nam je s tem vzeta najmočnejša opora in najmočnejše orožje. Tudi mnogi drugi člani invalidske organizacije so začutili, da je nastala praznota in da se je nekaj zgodilo, kar se ne sme ostaviti nepopravljeno. In »Vojni Invalid« ie vnovič izšel. Mnogo naročnikov je dobil. Ali vendar to vse ni še nič, kar bi moralo biti in bi lahko bilo, ako bi vojne žrtve hotele, Mi danes, ko pregledujemo naše vrste in delo naše organizacije, pišemo zopet vsem vojnim invalidom, vojnim vdovam in sirotam to pismo. Naj ne bo zaman. Naj vsakega dvigne,, naj vsakemu odpre oči in ušesa. Naj postane vsak naročnik »Vojnega Invalida«. Vsak, ki je že naročnik, naj vsakemu, ki še ni naročnik odločno pove, da mora postati naročnik. Naj vsak, ki je član »Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot« vsakega, ki še morda ni član, prisili da se organizira. Nič prositi, nič čakati. Mora biti. Če lahko in brez odpora uživa sadove, ki jih pribori »Udruženje«, naj bo član »Udruženja«. Še več. Vsak, kdor je član »Udruženja«, naj ne bo član samo na papirju. V resnici naj bo član, dinar na mesec naj točno plačuje in naj deluje v organizaciji, da bo močna in velika. Vsak se naj zaveda, da nas čakajo težki časi. Revizijo invalidskega zakona moramo iz- Mi sami smo kovači — zato kujmo. vojevati. Ali od članstva je odvisno, če bo ta revizija takšna, ki bo zboljšala položaj vojnih žrtev. Čim močnejši bomo, tem večji bodo izgledi, da bo borba uspešna. Samopomoč moramo organizirati tako, da bo vsaka vojna žrtev čutila njeno dobroto. Zadružništvo se mora dvigniti. Vojne žrtve, delajmo! V naših lastnih rokah je naš uspeh. Mi smo sami kovači svojega položaja, zato kujmo. Število vojnih žrtev je tako veliko, da mora imeti delo uspeh, če se ga vsi organizirano poprimemo. Zato kujmo! Bodimo vsi naročniki »Vojnega Invalida«. Plačujmo vsi članarino in točno plačujmo. Krepimo organizacijo in zavedajmo se, da je naša. Bodimo aktivni člani naše organizacije. Kujmo! Mišljenje o vprašanju vojnih žrtev. Vprašanje vojnih žrtev je zlo, ki ga je zadala vojna človeštvu. Posega globoko v življenje in bo trajalo še dolgo. Z njim mora čutiti vse človeštvo. Invalidi trpe vsestransko, to je telesno, duševno in pri vsem tem materijalno. Vdove in sirote trpe duševno in materijalno. Družinam manjka rediteljev in skrbnikov, zato morajo trpeti pomanjkanje in propadajo. Otroci ne morejo dobiti izobrazbe in napredka ter v bedi hirajo. S temi trpini, ki jih imenujemo vojne žrtve pa je gmotno prizadeto sploh vse človeštvo, če si predstavljamo pojm ublaženja tega zla, si ga ne moremo drugače, kakor da odstopajo zdravi ljudje, ki niso vsled vojne toliko telesno, duševno in materijalno prizadeti, nekaj dobrega pohabljenim in vsled vojne uničenim. Ta proces izravnavanja razumemo kot reševanje vprašanja vojnih žrtev. Iz tega se vidi, da je to vprašanje le humanitarno ter popolnoma odvisno od morale in gospodarskega stanja ljudstva. Posamezni narodi in države imajo torej moralno dolžnost skrbeti za vojne žrtve. Potreba je povsod tako velika, da nobena država ne more opustiti te skrbi. Morala ljudstva v današnjem času zahteva, da je postalo vprašanje vojnih žrtev nekako internacijonalno pravo. Morala nalaga za internacijonalno dolžnost, ki se je že uzakonila, da nudi vsaka vojska pomoč ranjenemu in pohabljenemu svojemu vojaku ali nasprotniku. Zato smatramo vprašanje vojnih žrtev za internacijonalno socijalno vprašanje. Ako je internacijonalno, bi moralo biti pri vseh narodih enako urejeno, vendar pa vidimo, da je rešeno v vsaki državi drugače. To pa je pred vsem odvisno od gospodarske moči, gotovo pa tudi od morale in volje. Ako se v narodu vzbuja dovolj nagibov, voljd in žrtvovanja za to stvar, potem izgleda vprašanje vojnih žrtev bolje. Seveda, ako pa je narod moralno manj nagnjen k takemu žrtvovanju, potem ne more biti vprašanje vojnih žrtev povoljno. Lastnih nagibov k žrtvovanju je zdo malo. Udobnosti odbijajo to socijalno borbo. Kar se stori, je pp večini prisiljeno. Ker je vprašanje vojnih žrtev navezano pri raznih narodih na take zapreke, zato je neenako urejeno. V takih razmerah se vrše borbe za izravnavanje tega velikega problema, v katerem si stojita nasproti dve naravni sili. Zelo zanimivo je stališče vojnih žrtev v borbi od naroda do naroda. Mentaliteta igra pri tem podlago. Tako imamo način, ki ga je opaziti na primer v Franciji. Pohabljenec invalid se smatra povsod za deležnika »Velike armade«, na katere zastavah je zapisana nevenljiva slava. V javnosti velja za živeč simbol, kateremu je treba povsod napraviti poklon. On uživa spoštovanje v javnem življenju in dobiva častno mesto povsod. Razumljivo je, da je na tej podlagi opaziti v splošnem v narodu vsestransko nagnenje za pomoč pri njegovi usodi. Drugačen način popolne razredne ali sta-novsko-socijalne borbe je opaziti drugod, n. pr. v Nemčiji. Že sam invalid po svojem duševnem in telesnem stanju, goji v sebi raztrgano, v vojaškem oziru nepatrijotično in realno atmosfero. K temu sta pripomogla prevrat in revolucija, da bivši vojak ni tako pri srcih ljudstva, kakor smo omenili pri Francozih. Pohabljenec zato tudi ne najde toliko obzira v ljudski masi. Njegova ranitev je postala neznana resnica, za katero se nihče dosti ne briga. V tem miljeju se rešuje tudi invalidsko vprašanje. Vendar pa ne smemo prezreti še e