LISTEK. V. MAZI: Ni ga! (Konec.) Kadar Je sila velika, je dobra misel najbližja. Srečen človek, če zrid v pravi kraj poseči ob takem trenutku! Brozga se ni premišljal, ampak je vstal na poziv in se je odrezal: »Ni ga!« »Kie pa je?« je vprašal dr. Koruznik in ga pogledal preko ščipalnika. »Doma, bolan je!« »Na čem bolan?« »Noga se mu gnoji.« »Ali stanujete Vi z njim skupaj?« »Da.« »Potem mu recite. naj pride prihodnji ponedeljek v šolo, če le more, da ga bom mogel klasificirati.« »Da,« je zatrdil Brozga ves oddahnjen in sedel. Tačas so bili že drugi poklicani h katedru. Samo tej okoliščini se je moral Bfozga zahvaliti za posrečenje trika, da ni bilo nikogar v razredu, ki bi ne imel takrat skrbi čez glavo in nobenega časa paziti na njegov dialog. Vsakdo je bil samo vesel, da je pridobil tako nekaj trenutij za hlastanje po nabranih opazkah. Šele ob koncu ure je pripovedoval navihanec začudenim sosedom skoro neverjetno prekanjenost. Od ust do ust je šla ta originalna zgodba, od letnika do letnika, toda nikomur ni prišlo na misel, da bi šel lisjaka denuncirat. Zaradi tiste karikature, ki jo je moral plačati s slabim redom v vedenju, je postal na vsem učiteljišču najpopularnejši človek, nekateri iz prvega letnika so se mu v znak spoštovanja celo odkrivali. Nikomur ni prizadel zla svoj živ dan in edino maščevanje mu je obstojalo v karikaturah profesorjev, ki so mu delali očitno krivico. Brozga se je zavedal svoje priljubljenosti, drugače bi ne pripovedoval tako ravnodušno svojega trika. Samo to je prosil. da bi ostala stvar vsai do njegove mature na učiteljišču in se ne raznesla po mestu. In res se mu je izpolnila želja, razen kandidatov ni vedel živ krst za to navihanost. Toda prihodnjo uro? — Vsak je napeto pričakoval. kako se izteče, zakaj izključeno vendar ni bilo, da bi si ne bil zapomnil dr. Koruznik Brozginega obraza in glasu. Za toliko omejenega ga ni mogel nihče smatrati, niti Brozga sam. A nas druge je boli skrbelo nego njega samega. Ves teden je pridno karikiral in in kazal niti najmanjše vznemirjettosti. kakor bi ga ne čakal še težak račun. Tudi pripravljal se ni skoro nič. Samo Cimpek, ki je imel §e najvestnejše napisane opazke, mu je posodil čez nedelio svoj zvezek. Toda ravno tisto nedeljo je imel Brozga sesta- nek z nevestoitudi ta originalni sestanek bom ob priliki napisal!) in dan je bil za učenje izgubljen. Tako je priromal v ponedeljek v šolo skoro docela nepripravljen. Precej pozno je prišel, a vseeno prej nego dr. Koruznik, in tako je irael ravno še dovolj časa, pridobiti tistega širokoustega Štrbonclja v prvi vrsti klopi, da bi mu sufliral odgovme, po $voj najboljši moči.  Ko je stopil v razred, ga ni nihče poznal. Oblečen je bil v mahedravo, ponošeno suknjo pokojnega gospodinjinega moža. Pozno pa je prišel zato, ker si je šel še poprej ostrič kuštravo glavo na balin. Ves bled je bil, ker ni zajtrkoval nič druzega nego — pošten furmanski čik tobaka. Tudi črnoobrobljen ščipalnik si je bil nekje izposodil. Sedel pa je čisto v nasproten konec, kakor je sedel prejšnii pondeljek, prav tatn v zadnji klopi pri oknu si je izbral svoj prostor. Tačas, ko je vstopil dr. Koruznik in počasi snel klobuk ter ga ravnotako počasi in brez sile obesil s palico vred na bližnio kljuko, potem pa zavzel v vsej komdnosti svoi prostor za mizo, si je Brozga sezul čeveli, ovil nogo v brisačo in obul pošvedran copat, ki Je bil menda tudi iz zapuščlne rajnkega gospodinjinega moža. »Ali je Brozga danes v šoli?« Je vprašal zdravnik, ko je odprl zapisnik in se ustavil ob njegovem imenu. »Da«, se je vzdignil počasi Brozga iz zadnje klopi. Ves botesten mu je bil ta glas, samega usmiljenja vreden. Vsi smo se ozrli v »siromaka« s pomilovalnimi pogledi. Stal je tam ob zidu resen in nadložen, kakor da so ga izkusile najhujše bolečine. Še dr. Koruzniku se je morala zasmiliti ta žalostna postava, zakaj nekaj trenutkov ga ie samo sentimentalno gledal, kakor bi premišljal, je li vredno, da se je ta bedni človek napotil danes samo zaradi njegovega dolgočasnega predmeta v šolo, ko bi bilo vendar bolje, da je ostal v postelji in vdano pričakoval sodbe božje. »Bolni ste, kaj ne?« je vprašal zdravnik z največjim pomilovanjem. »Da«, ie zastokal Brozga komaj slišno. »Kaj Vam pa je?« »No-ga se mi gno-ji«, je pojasnil s trepetajočim glasom. »Vaš red bi rabil. Ali ste kaj študirali?« »Ma-lo že, ko-li-kor sem pač mogel.« »Ali morete malo ven?« Brozga je previdno zlezel iz klopi, potem pa, oprijemajoč se zidu, čotal trudoma pred kateder ter se postavil pred Štrbonclja, ki je razložil za njegovim hrbtom celo kramo zvezkov, da bi ne prišel s svojim sufliranjem v zadrego. Zdravnik je imel skoro solzne oči, ko je ogledoval siromaka. »No, stavil Vam bom čisto lahko vprašanje«, je obljubil in iskal med svo- jimi papirji to najlažje vprašanje. Tačas ie sunil Brozga za svojim hrbtom Štrbonclja, da bi ga še enkrat opomnil pomoči. Pri tem pa ga je zadel tako nesrečno baš po širokih žnabljih, da bi mu bil kmalu izbil še tistih par redkih škrbin iz čeljusti in da ga je oblila kri. Ožaljen je pograbil Štrboncelj celo kramo in io zagnal pod klop, izvlekel iz žepa zamazan robec in ga z obema rokama potisnil na usta. Brozga bi bil zdaj izgubljen, da mu ni bila sreča zopet mila. Vprašanje, ki ga je dobil, se mu je zdelo otročie lahko: »Kako vpliva alkohol na človeški organizem?« ' ; -Vhvaležnosti so se mu zasvetile oči in kolikor so mu »dopuščale« moči, je razlagal svojo učenost o deliriju, degeneriranju in drugih strahotah iz antialkoholnih katekizmov. Govoril je pretrgano, še vedno z bolestnim izrazom, toda očitno z zanimaujern. . ] Zdravniku je kmalu zatiostovalo, da se je prepfičal o Brozgini »p/ridnosti« in prekinil ga je: »Dovolj!« Brozga se je počasi okrenil in se opri.jemajoč klopi zopet napotil v klpp. »Pa pazite na nogo . . ?; mirovati •treba, dobro hrario, da se pozdravite,« je §e našvetaVal ,dr. Koruznik za njim. Pptem je t»oklickl par drugih Še neklasifikovanih tovarišev. »Zadostno bo, več ne rabim!« se je skromno tolažil Brozga, ko je bil zopet na svojem prostoru. Zazvonilo je in tudi klasifikacija je bila gotova. Komaj je zaprl dr. Koruznik za sabo vrata, se je v razredu vzdignil naravnost peklenski trušč. Vsak |e dajal iskrenega duška svojemu začudenju. ,, »Ti si pa od samega vraga!« so vzklikali po vrsti in se drenjali krog Brozge, ko si je obuval čevelj. »Le sam pazi na nogo, Koruznik!« je zaklica! Brozga, ko je zalučal copat proti stropu. Potem je stopil k še vedno užaljenemu Strbonclju, da sta se pobotala, kar ni bilo težko. Samo eno karikaturo Driske mu je moral obljubiti in še tisto dopoldne mu jo je narisal. * Ko je naslednji teden dobil Brozga izpričevalo v roke. ga ie malomarno pogle• dal; sami srednji redi kakor navadno. Toda ne! . . . Tudi en odličen red ie bil tam spodaj zapisan, bela vrana v Brozginih izpričevalih. In ta odličen red ie bil (čujte in strmite, ljudje božji) iz — higiene. Dolgo ni mogel verjeti samemu sebi, vpetič, vdesetič ie moral pogledati, ie li res njegovo izpričevalo. preden ie bil prepričan nad tem najlepšim koncem svoje komedije. Bog mu daj dobro, kierkoli ga nosi  zdaj zelena zemlja! v »Slovencu« (št. 163. z dne 21. t. tn.): »Slamškarji smo bili seveda vsi odločno proti, da bi se vpeljala Widrova knjjga, ki je proizvod Učiteljske ti&karne.«* S takitti produktom kompletne neumnosti se ni mogoče prerekati. Naj torej Slomškarji svojo gonijo tiaprej in se ubijajo s starimi Abecedniki, kolikor Hm drago! Kar je pametnih in resnih šolnikov in pedagogov, ti soglasno priznavajo vrline \Vidrove knjige in jo uvajajo v svoje šole. Temu dokaz so mnogobrojna poročila zlasti s Štajerskega, kjer bo kmalu uvedena Widrova knjiga po vseh slovenskih šolah. Da imajo tamkaj mnogo veselja in zabave s traparijo kranjskih Abderitov, je ob sebi umljivo. Nekaj zabave pa tudi mora biti v teh resnih in žalostnih časih! Nepristransko sodbo o vrednosti Widrovega »Mojega prvega berila« smo prejeli z »Mladike« v Ljubljani. Glasi se tako: Na našetn zavodu »Mladika« v LjubIjani je bilo uvedeno v šolskem 1. 1913/14 Karla Widra »Moje prvo berilo«. Poučevala je po njem v I. razredu podpisana učiteljica Milica Prosenčeva, ki se je izjavila o tej knjigi sledeče: 1. Učenke so se učile čitania z velikim veseljem in zanimanjem. 2. Z lahkoto so premagale zložke (dvo in tro soglasnike), tako da ni bilo niti čutiti, kdaj in kako so prešle preko teh največjih težkoč v čitanju. 3. Učenke so se naučile hitro in dobro čitati. kakor še nikdar prej. 2e več kot en mesec prej so prišle do čitania beril, kakor pa prejšnja Ieta. . , ,,,¦", • 4. Berila so otroškemu dunu škožinskoz primerna. Želeti bi bilo le nekaj več berilnih sestavkov za deklice, ki bi jih navajali k snažnosti, rednosti, varčnosti itd., kar je prva podlaga dobri gospodinji. Splošno se mora Widrovo »Moje prvo berilo« kar najtopleje priporočati. U iia in pi njiiL Kranjski klerikalci so napeli vse sile, da bi preprečili po naših ljudskih šolah uvedbo nedolžne knjige — Widrovega »Mojega prvega berila«. Dokazovati jim, da ie knjiga dobra. kakršne sploh še nismo imeli, to bi koristilo toliko, kolikor koristi metanje boba ob steno. Politiška strast jih je udarila s tako slepoto, da postajajo že smešni. Ker nimajo proti Widrovi knjigi nobenega stvarnega razloga, so udarili pečat svoji neumnosti s tem, da razglašajo Marija VVessnerieva, voditeljica. Milica Prosenčeva učiteljica.