'•‘-.stavil I \ tui N. Kock Mkibha .«MUDA november 1967 jjf"* revija Slovenske izseljenske matice y petek, dne 16. íí<»t na-iopi l’mkial tul -liiM'ii-l in leinec, Jskob ^Váki J' N. .Ntrjifc/ujk. fir»»to {Hjslnvcnll J. K. MrtKHN v *r< h •!• j;nt¡íh. H« y¡>« r Ru< •íalisrc v Lj uh Ija m i. 23. jnmmrju 1 tu !<»/.« s»’ linin’vajo v /u-í nlnlitirm trafik« \ NH<*n-fiurííunh ítiifftl» m n« vfAi-r }MVflsl»\» j*rt MnjcajtuV«. \ »{Miimi-mt-nt un *<*<Ír7.r se ■inhbi s *•}<>}»» snak «Jan. „«Jl .«*♦€»' oh JHlfII \ liri predstavi v nedeljo, 18. marca 1900. /uliij.i IjmUk.t |iifi|s|jt\a uh i/.ritltiit znižanih cciiali iVra: 7agir>anilšvfti* -i- išjubetSara. «jr»»** Zonaka, ..*»» kis»» * Muzikalni de! «pqvoi^m vodi ¡k* Narodno gledališče v Drama. Predstav» 141. — OM. predstava 2Í S četrtek, š. februarja 1919. Otvoritvena pred: Tuoor Tragedija v petih dejanjih (7. slikah). Spisal Josip Jurčič. Hiato Nučič. OSEBE; Togom«................ Zonslava, njegova lena . Groidana, njegov« svitava Stara V «a. njegova babica Rastko, njegov sinek . . Bojan, njegov prijatelj Mestislav Batog VolkAn Lastan vel molje in Hinko Noiii. Marjanc vič* Mat kov a. Mila Baričev». MU tem-lmejm l g Tilka JeterSek. Alojzij Drenovec. Fran Hlebanja. Edvard Oregon n Viktor Leljak. Pavel Ločr.ik, C.3I. Mnri (* Bur if. j L I B. j Zovolj, kr med Sit Oripo, ne Sloveni Geron. in kiwi pt Hilde bert. Na naslovni strani: detajl z jubilejnega plakata Lojze Rozman v vlogi Jermanu v Cankarjevih »Hlapcih« Scena iz Cankarjevih »Hlapcev« Vilma Bukovčeva v vlogi Minke v Gorenjskem slavčku Ladko Korošec - župan v Gorenjskem slavčku Foto: M. Pal RODNO GRUDO izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. Ureja uredniški odbor. Glavna urednica ZIMA VRSCAJ. Urednika: INA SLOKAN in JOŽE PREŠEREN. Grafično oblikovanje: Spela Kalin in Sašo Machtig. Izhaja dvanajstkrat na leto. V poletnem času izideta dve številki skupno. Letna naročnina za prekomorske dežele je 5 ZDA dolarjev. Za plačila iz inozemstva: devizni račun pri Splošni gospodarski banki 501-620-5-3204-10-4; za dinarska plačila 501-8-51. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. RODNA «.K »RA ' revija Slovenske izseljenske matice Oktober XIV. leto St. 10 Vsebina : Josip Vidmar: Ob stoletnici Jana Milčinski: Stane Sever o slovenskem gledališču in o sebi Bil je delavec kakor mi... Ernest Petrin: Na dan republike vlak do Kopra Jože Prešeren: Med Bačem in Knežakom — nova šola in spomenik Juriča Zadravec: Naš vina na tujem trgu Martin nm krsti vino ... Boro Borovič: Nova podoba Lendave News Les nouvelles Zanimivosti — novice J. P.: Obisk v eni naših tovarn pred 29. novembrom Jože Zupančič: Ob 200-letnici Dolenjskih Toplic Jože Vetrovec: Ljubljančanka, tretja med najlepšimi Jugoslovankami Otroci berite Neža Maurer: November Tone Pavček: Dva Andreja Črtomir Šinkovec: Uganka Pavel Golia: Lisica in petelin Smiljan Rozman: Spomenik (Le monument) R. V.: Ob 29. novembru — Prihaja »Nevidni bataljon« Katka Zupančič: Jesenska — Izpod jarma Naši po svetu Vprašanja — odgovori Naša beseda Učimo se slovenščine En mor France Milčinski-Ježek: Domača vojna Izšel je Slovenski izseljenski koledar za leto 1968 Koledar stane 3,00 USA dolarje ali enako vrednost v drugi valuti. Naročite ga čimprej pri Slovenski izseljenski matici Ljubljana, Cankarjeva 1 II ali pri svojih zastopnikih Zastopnikom nudimo provizijo Slovenski izseljenski koledar ig68 je lepo praznično darilo za vaše sorodnike, prijatelje in znance! Pohitite z naročili! Rojaki v Nemčiji! Obveščamo vas, da je vsak petek rezerviran v vlaku za Jugoslavijo en spalni vagon. — Vožnja preko Ljubljane do Reke in nazaj stane 129 DM. Prijavite se na naslov: JOŽE JAKLIČ, 413 MOERS a/RH, Alsenstr. 27 b DEUTSCHLAND POSLOVALNICE POHIŠTVA: Ljubljana — Titova 50, Kidričeva 1, Vižmarje 168, Celje — Zidanškova 15, Tkalska 13, Maribor — Partizanska 15 POSLOVALNICE FINALNIH IZDELKOV IN GRADBENEGA MATERIALA: Ljubljana — Gospodarsko razstavišče Hala »D«, Celje — Savinjsko nabrežje 8, Maribor — Cankarjeva 2 1867-1967 Ob jubilejnem slavju v Ljubljanski Drami so začetek proslav pozdravili tudi nekateri naši starejši vidni dramski umetniki. Na sliki od leve: Elvira Kraljeva, Pavle Kovič (govori), Vladimir Skrbinšek, Lojze Drenovec in Stane Sever (Foto: L. Dolinšek) Josip Vidmar OB STOLETNICI Leto 1867 je gotovo znamenit datum v analih slovenske kulture. Z ustanovitvijo Dramatičnega društva so Slovenci prvič dokumentirali svojo dejavno in organizirajočo voljo do graditve kulturne nadstavba v svojem življenju. Kot vsak kulturen narod so se odločili, da hočejo imeti gledališče, svoje gledališče, ki bi se posvetilo uprizarjanju slovenske dramatike in svetovne dramatike v slovenskem jeziku. Res, mogoče je videti v tedanjem prizadevanju enega izmed tokov velikega procesa, velikega boja Slovencev za enakopravnost slovenščine v vsem življenju od doma do šole, od osnovnih do najvišjih njenih oblik pa vse do javnih služb in do najsubtilnej-ših izrazov vsega človeškega. Toda treba se je pri tem zavedati, da so z zahtevo po lastnem gledališču segli že tudi po najvišjem smotru, ki daje njihovi tedanji odločitvi posebno znamenit in svečan značaj. Odločitev, storjena pred stotimi leti v razmerah, v kakršnih so takrat živeli naši očetje in predniki, nam govori o skoraj pravljičnem kulturnem poletu, ki se je v nji manifestiral. Spričo tanke meščanske in redke razumniške plasti s slovensko zavestjo, ki je živela v tedanji Ljubljani in po drugih naših krajih in še spričo resnično siromašnega stanja naše izvirne in prevodne literature, se nam danes ta ustanoviteljski sklep zdi skofaj nerealen in utopičen. In vendar je bil realen; očitno je izviral iz globokega in povsem realnega stremljenja tega naroda po kulturi in njenih vrednotah. Zgodovina teh stotih let, zlasti zgodovina nastajanja slovenskega gledališča v prvi petdesetletni polovici tega časa je prepričljiv dokaz za silovitost volje in hotenja, ki sta se tu izražala. Kdor prebira in premišlja to zgodovino od bednih začetkov Dramatičnega društva, od prvih milostno dovoljenih nam slovenskih predstav v deželnem Stanovskem gledališču, v katerem je vladala nemščina, do novih in novih zahtev slovenskega življa, do prvih zametkov poklicnega gledališča, do čedalje odločnejšega zavzemanja novih in novih pravic in vse do končne osvojitve Deželnega gledališča in do že določnega formiranja poklicne igralske družine, ki si je priborila svojo stalnost šele v Jugoslaviji, kdor zasleduje ta proces in ga razmišlja, si ga resnično ne more razložiti drugače, kakor s spoznanjem, da se je v njem izrazila in izživela neodjenljiva kulturna volja, ki jo moramo spoštovati in občudovati. S svojo krhko neodjenlji-vostjo nas spominja na čudež prvih pomladnih rastlin, ki se s svojimi nežnimi poganjki in listi prebijajo in se zmagovito prebijejo skoz zamrzlo zemljo, skoz sneg in led na sonce in luč. Da, taka naravna moč se je manifestirala v sto letih našega gledališča in prebila se je na sonce in luč. Kajti danes imamo slovensko dramo in veliko svetovne dramatike v slovenščini in to v lastnem gledališču, s kultiviranim slovenskim govorom in z visoko sposobnimi slovenskimi odrskimi umetniki. Prav in potrebno se mi zdi ogledati si ob tem prazniku nekoliko pozorneje naravo in značaj te znamenite volje. Kje, v kom jc zaživela, živela in dozorela do uresničitve? Znano je, da je prvo slovensko predstavo priredil Linhart s svojo »Zupanovo Micko«. Linhart in Zoisov krog. In kaj je kulturnozgodovinski smisel Zoisovega kroga? Ali ni ta krog prvič v naši zgodovini kot krog laikov prevzel vodstvo v slovenski kulturi, ki je bila do tedaj izključno v rokah klera? Ob tem prehodu se je vnela prva iskra. In kje se je misel o slovenskem gledališču pojavila vnovič? V Prešernovem krogu, ko je veliki poet redigiral »Matička« in obljubljal tragedijo. Ta misel je živela od vsega začetka z Levstikom, ki je šest let po Prešernovi smrti uprizoril v svojem rojstnem kraju svojega »Junteza« in ki je bil še dvanajst let pozneje duša snujočega se in naposled ustanovljenega Dramatičnega društva. Levstik, napredni mladoslovenec in neizprosni sovražnik našega mračnjaštva in zaostalosti. In ali niso ravno te mračne sile med nami po vseh zmagah naše kulturne volje, potem ko je naše gledališče prvič komaj vzcvetelo, ali niso sile zaostalosti brutalno pretrgale razvoja tega našega kulturnega zavoda, da je mogel znova zaživeti šele v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev? Da, slovensko gledališče je sen Linharta, Zoisa, Prešerna, Smoleta, Levstika, Cankarja, Zupančiča, uresničil ga je kulturni vzgon, ki živi in snuje v slovenskem narodu. Taka je vsebina našega praznika. Njena dragocenost nas ne zavezuje samo k občudovanju, marveč nam nalaga, da gojimo ponosno zavest o njem in da čutimo pri tej zavesti nemajhno odgovornost. Nalaga jo ne samo današnjim gledališkim delavcem, ki bi jim zavest o preteklosti našega gledališča morala dramiti ravno tako ne-odjenljivo kulturno voljo, kakor so jo dokazali njihovi predhodniki, voljo, ki bi nas zanesljivo vodila k pravim in trdnim vrednotam kulture in s tem k resničnemu slovenstvu vsega gledališkega izraza in duha. Toda to ni samo dolžnost in naloga naših gledališčnikov, ne, to je naloga nas vseh, tudi nas, ki smo pasivna, sprejemajoča polovica gledališča in ki gledališče spremljamo in ljubimo. Na nas vseh leži ta dolžnost in seveda ne samo dolžnost do gledališča, marveč do vse tiste velike človeške stvari, v kateri je gledališče samo eden od sestavnih delov. STANE SEV Eli o slovenskem gledališču Q ™ _iu o sebi »Vlive naj -vsi narodi.. .k Z besedami Prešernove »Zdravice« je igralec Stane Sever nazdravil jubilejnemu gledališkemu letu in naznanil začetek proslav. Težko bi našli primernejših besed za ta slavnostni uvod v jubilejno sezono in težko bi našli boljšega recitatorja za to Prešernovo pesem. Saj je Stane Sever že nekaj let prvi predstavnik slovenskega gledališča in zato je prav, da vam ob stoletnem jubileju prav on pove nekaj besed o poslanstvu gledališke umetnosti, o slovenskem gledališču pa tudi o sebi. Sprejel me je, oblečen v dolgo, črno suknjo, z umetno posivelimi lasmi, kakršen je pravkar prišel z odra, kjer je v Cankarjevih »Hlapcih« odigral vlogo župnika; morda zaradi te častitljive preobleke, morda zaradi pomembnosti jubileja, je tudi njegov glas bolj svečan, ves zaverovan v poslanstvo gledališča. »Vsi, ki delamo pri gledališču, verjamemo v poslanstvo umetnosti in še posebej v pK>slanstvo gledališča. Umetnost je tista, ki združuje narode, gledališče pa še posebej tke vezi sporazumevanja na znotraj, od človeka do človeka. Zal se tega poslanstva marsikje premalo zavedajo. Nekateri vidijo v njem le komercialno blago, drugi spet iščejo le zabavo. Na srečo je slovenski gledalec izjema. Medtem ko je drugod po Jugoslaviji in tudi v sveitu čutiti gledališko krizo, so naše predstave zmerom lepo obiskane in navdušeno sprejete povsod po Sloveniji; zunaj Ljubljane včasih celo bolj kot v vsega dobrega presiti Ljubljani.« Z ljubljansko Dramo ste večkrat gostovali tudi v tujini. »Bil sem na vseh gostovanjih in lahko rečem, da smo povsod dosegli lepe uspehe. Prav izreden uspeh pa nam je prinesel Kralj Lear na zadnjem gostovanju v Milanu.« V tej predstavi ste igrali naslovno vlogo. Videli pa smo vas tudi v komedijah, v klasičnih in sodobnih dramah. Odigrali ste dolgo vrsto najrazličnejših vlog. Ali lahko poveste, katere so vam najljubše? »Igralec drugače vrednoti svoje delo, 'kot ga sodi občinstvo. Zmerom so mi bile naj-bližje tiste vloge, v katere sem vložil največ truda, pa čeprav potem tako pri gledalcih in kot pri kritiki niso dosegle zaželenega uspeha. Sicer pa mi je najljubša tista vloga, ki jo trenutno igram.« Tedaj torej Župnik v Cankarjevih »Hlapcih«. Pred leti ste v tej drami igrali Jermana. Ali vam ni bilo težko, iz Jermar na preleviti se v župnika? »Sploh ne. Že tedaj, ko sem še igral Jermana, sem si na tihem želel nekoč igrati tudi župnika. Obe vlogi rasteta iz enih korenin. Oba — Jerman in župnik sta veliki osebnosti, loči ju le različna ideologija. Sicer pa sem z vlogo delavca v »Hlapcih« začel svojo igralsko pot v Drami. Tedaj mi je bilo dvajset let.« Igrali ste tudi v drugih Cankarjevih dramah. »V Kralju na Betajnovi sem bil najprej Maks in pozneje Kanton. V komediji Za narodov blagor sem predstavljal Gornika. Prizor iz drame Ivana Gorkega Na dnu na odru Slovenskega narodnega gledališča v Trstu Vloge Cankarjevih junakov so mi blizu, saj so del mene, kot so Cankarjeve drame del vsakega Slovenca.« In kaj sodite o sodobni slovenski dramatiki? »Imamo nekaj dobrih sodobnih domačih dram, tistih, ki ne hlastajo po atrakciji in so napisane pošteno in zavzeto. V tej sezoni bom nastopil v Kozakovi drami Kongres, v kateri so mi dodelili vlogo Samsona, rektorja univerze.« V radijski priredbi Kosmačeve novele »Tantadruj«, ki je v Italiji pred kratkim dobila visoko priznanje, ste odigrali naslovno vlogo. »Tantadruj je čudovita zgodba in je zasluženo dobila nagrado. Vesel sem, če sem s svojo igro lahko pripomogel k uspehu. V radiu rad in veliko igram. Tudi tam sem začel nastopati, ko mi je bilo dvajset let. Precej igram tudi na televiziji in v filmu. Prav sedaj nastopam v na televizijskem natečaju nagrajeni igri Balada o temi, ki jo je napisal Saša Vuga.« Naši rojaki vas poznajo tudi s plošč. »Za otroke sem posnel Levstikovega Martina Krpana in Andersenove pravljice. Naše rojake pa verjetno še posebej zanimajo plošče z recitacijami Prešernovih pesmi, ki sva jih posnela skupaj s kolegico Dušo Počkajevo.« In kako in kdaj ste prvič stopili na odrske deske? »Gledališču sem se zapisal že v srednji šoli. Nastopal sem na amaterskih odrih. To je bila moja igralska šola — amaterski odri in pa življenje.« Vaši uspehi in številne nagrade pričajo, da je bila ta šola več kot uspešna. Svoje znanje in izkušnje z odra posredujete tudi mladim, bodočim igralcem na Akademiji za gledališče, »To delo me veseli, čeprav je naporno in mi vzame veliko časa. Pred leti sem predaval o igri, zdaj pa o umetniški besedi. Tako združujem teorijo in prakso in Izpopolnjujem sebe in bodoči rod slovenskih igralcev. Med mladimi je nekaj obetajočih talentov; škoda le, da je premalo možnosti za njihovo zaposlitev. Vendar za boidočnost slovenskega gledališča nisem v skrbeh. Kakor se je pred sto leti priborilo skozi začetne težave do današnjih uspehov, kakor živi slovenska beseda na amaterskih odrih širom po svetu, kjerkoli prebivajo naši rojaki, tako bo slovensko gledališče živelo tudi vnaprej, doma in v tujini in iz roda V rod.« Jana Milčinski SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTE OB JEBILEJE Tudi slovensko poklicno gledališče v Trstu ima za seboj dolgoletno tradicijo. 2e pred 65 leti je bilo ustanovljeno dramatično društvo, pred šestimi desetletji pa je dobil Trst slovensko' poklicno gledališče, ki ima danes za seboj bogato zgodovino, polno veselih in tudi žalostnih strani, ko je zanosno zvenela s tržaškega odra slovenska beseda in tedaj, ko je pod pritiskom fašizma morala umolkniti. Danes spet polno zveni pod lastnim krovom. Letos se je tudi tržaško slovensko gledališče vključilo v jubilejno slavje slovenskih gledališč. Gledališko sezono je odprlo z domačim delom — dramo Iva Bmčiča »Med štirimi stenami«. Slavnostna premiera je bila 21. oktobra v Slovenskem kulturnem domu. Pomembnega gledališkega večera so se udeležili med drugim ugledni predstavniki slovenskega prebivalstva na Tržaškem in mnogi gostje iz Slovenije. Pred začetkom predstave je zbrane pozdravil predsednik gledališkega upravnega sveta Rado Ravbar, ki je naglasil, da je »praznično leto slovenskih gledališč obenem tudi praznik za gledališče v Trstu: ker je slovensko gledališče, in ker je in hoče ostati — kljub meji — del, veja močnega, vedno večjega drevesa slovenskega teatra«. Letošnja sezona tržaškega slovenskega gledališča bo še posebej bogata zaradi številnih gostovanj slovenskih in hrvaških dramskih in opernih gledališč. KAŠI GLEDALIŠKI O »Eli \ A TE'J Eli Ob velikem prazniku naše gledališke umetnosti — stoletnici slovenskega gledališča, se nam zdi prav, da se vsaj s skromno besedo spomnimo številnih slovenskih hramov gledališke umetnosti in kulture raztresenih po svetu, kjer žive Slovenci. Zdaj samo bežno povasujmo pri naših izseljenskih amaterskih gledaliških skupinah, ki delujejo v raznih deželah Evrope, pa v Ameriki, Argentini, Urugvaju, Kanadi, Avstraliji in še kje. Mnoge od teh skupin delujejo še danes in so polne načrtov za jutrišnji dan, za mnogimi pa se je zastor že zagrnil. Le zgodovina še pripoveduje o igralcih, režiserjih, dramaturgih, dirigentih, maskerjih in ostalih, pa o igrah, ki so jih igrali, o naporih in uspehih. Ko so šli naši ljudje v tuji svet, niso prinesli tja le svojih pridnih rok. V srcih so prinesli s seboj tudi ljubezen do domače dežele in rodne besede in trdno voljo, da jo ohranijo. Zaživela so društva, pevski zbori, igralske skupine, godbe itd. Ni bilo lahko po celodnevnem trdem delu hoditi na vaje, a navdušenje je storilo svoje. Ustavimo se le v Clevelandu, kjer je naj-večja slovenska naselbina. V času med obema vojnama je tam delovala vrsta dramskih skupin. Ustanovitev prve sega celo nazaj v začetek tega stoletja. Tam so bile dramske skupine društev — Lunder-Adamič, Naš dom, Triglav, Lilija, Naša zvezda, Ivan Cankar in Anton Verovšek. Izmed teh delujeta danes le še skupini društev Naša zvezda s sedežem v Slovenskem društvenem domu na Recherjevi ce- sti in Anton Verovšek, ki ima svoje društvene prostore v Slovenskem delavskem domu na Waterloo cesti, ki zdaj prirejata igre občasno. Dramsko skupino društva Lih j a, ki je imelo svoj sedež v Slovenskem narodnem domu na Holmes aveniji, so po treh desetletjih pred nekaj leti obnovili novi slovenski priseljenci. Dramsko društvo Ivan Cankar, ki je prenehalo s svojim kulturnim delom pred nekaj leti, spada nedvomno med najvidnejše naše amaterske odre na tujem. V skoraj štirih desetletjih svojega obstoja poleg številnih ljudskih iger in komedij je igralska skupina društva Ivan Cankar uprizorila na odru ponosnega Slovenskega narodnega doma dolgo vrsto zelo zahtevnih dramskih del. Med temi je bilo tudi veliko Cankarjevih dram. Prizadevnim amaterjem, polnim zanosa in idealizma, je zlasti koristil obisk znane slovenske dramske umetnice, pionirke slovenskega gledališča iz Ljubljane, Avguste Danilove, ki je kmalu po otvoritvi novega Slovenskega narodnega doma, leta 1924 obiskala Cleveland in prevzela pri društvu Ivan Cankar za eno leto režijo in vodstvo dramske šole. V času gostovanja Avguste Danilove je dramska skupina društva Ivan Cankar dosegla svoj umetniški višek. Takrat je društvo štelo blizu 75 aktivnih članov. Ustanovili so tudi mladinski odsek, ki se je postavil zlasti s Hauptmanovo pravljično igro Janko in Metka. Pod vodstvom in v režiji Avguste Danilove so člani društva Ivan Cankar igrali za amaterje zelo zahtevna dela, kakor Golgoto, Bratje sv. Bernarda, Pahljača lady Windermere, Ekvinokcij, Martin Krpan itd. Dramske tečaje, ki jih je vodila Avgusta Danilova, je obiskovalo trideset do štirideset članov, ki so poštah res dobri igralci in režiserji in so ponesli svoje igralsko znanje tudi v druge naselbine. Leto 1928 je bilo rojstno leto prve slovenske opere, spisane in uglasbene v Ameriki. To je bila Turjaška Rozamunda, ki sta jo po Prešernovi baladi spremenila v opero slovenska rojaka zakonca Ivanush. Tej so na odru clevelandske Zarje sledila operna dela Parmov Urh, grof celjski, Foersterjev Gorenjski slavček, Flotova Marta, Zajčev Nikola Subic Zrinjski, Verdijev Trubadur. Naši ljudje, vsi preko dne zaposleni v različnih poklicih, so zvečer postali operni pevci in dramski igralci, mnogi so bili eno in drugo. Pevsko in igralsko so bile stvaritve na višini, kar so ponovno ugotavljali tudi poklicni kritiki. V Clevelandu danes Glasbena matica nadaljuje s svetlo tradicijo. Še pojo naše pesmi, odlomke iz opernih del, čeprav moramo priznati, da so se vrste pevcev zelo zredčile, v mladih pa ni več tistega navdušenja, tistega silnega zagona, ki premaga in zmore vse. Mnogih pionirjev ni več. Odšli so, da se več ne povrnejo. Toda na listih zgodovine so ostali in bodo ostali. Imena, imena, imena. Toliko imen. Toliko klenih Mesarjev naše kulture. V spomin in zahvalo igralskim skupinam po svetu je posvečenih ob jubileju slovenskega gledališča teh nekaj skromnih besed. i. s. Zofka Birk v vlogi matere in John Steblaj v vlogi Domna v ljudski igri Domen, na odru dramskega društva Ivan Cankar v Clevelandu Scena iz Foersterjevega Gorenjskega slavčka na odru Slovenskega narodnega doma v Clevelandu 23. nov. 1930 Iz opere Viktorja Parme Urh, grof celjski, na odru clevelandske Zarje 29. nov. 1929 G. Verdi: Trubadur. Azucena Josephi-ne Milavec-Skufca, Enrico Louis Belle Letos v ljubljanski operi kar štiri domača dela V ljubljanski operni hiši so za letošnjo sezono, ko slavimo stoletnico slovenskega gledališča, še posebno skrbno izbirali spored. Odločili so se za dela, ki naj s svojimi velikimi umetniškimi dosežki pritegnejo čim širši krog ljubiteljev operne in baletne umetnosti. V izbranem sporedu najdemo kar štiri domača dela. Za slavnostno otvoritev jubilejnega leta je zapel »Gorenjski slavček« — prva slovenska opera. Tej je sledila prenovljena uprizoritev Kozinove opere »Ekvinokcij« in pa balet Danila Švare »Nina«. Seznam del domačih skladateljev dopolnjuje še najnovejša opera istega skladatelja »Ocean«. Med operami tujih skladateljev bomo gledali najpriljubljenejša dela: Verdijevo »Aido«, Puccinijevo »Madame Butterfly« in Gounodovega »Fausta«. Poleg tega pripravljajo še uprizoritev dveh oper, ki jih doslej v Ljubljani še nismo videli, in sicer Haydnovo komično opero »Svet na mesecu« in opero češkega skladatelja Janačka »Katja Kabanova«. Ljubitelji baletne umetnosti bodo gotovo zadovoljni z izbiro znamenitega Prokofje-vega baleta »Romeo in Julija«. Poleg tega je na sporedu že omenjena Svarova »Nina« in pa baletni večer, ki ga sestavljajo dela skladateljev Ipavca, Čajkovskega in Auri-aca. Ljubljanska opera je zadnja leta vse bolj cenjen in čest gost v Italiji. Tudi za letošnjo sezono so se že dogovorili za gostovanja v Bergamu, Trevisu in Trstu. Na gostovanjih bodo uprizorili dela slovanskih skladateljev, ki pomenijo za italijanske operne hiše popestritev sporeda. Se posebno se vesele gostovanja v Trstu, ko bodo lahko zaigrali tamkajšnjim Slovencem, ki si že dolga leta žele videti in slišati ljubljansko opero na odru Slovenskega kulturnega doma v Trstu. »Tantadruj« nagrajen v Italiji Tekmovanje radijskih in televizijskih stvaritev za nagrado Italije, devetnajsto po vrsti, je bilo v zgodovinskem mestu Ra-venni. Udeležilo se ga je enainštirideset radiotelevizijskih organizacij iz triintrideset držav. Prav v vrsti radijskih iger je bila konkurenca najhujša. Veliko nagrado, premijo »Italia« je prejel danski avtor, nagrado RAITV, edino, ki se poleg prve še podeljuje, pa je mednarodna žirija prisodila slovenski radijski igri »Tantadruj«. To igro je po noveli pisatelja Cirila Kosmača napisal Mitja Mejak. Mednarodno tekmovanje v Ravenni za najboljše radiotelevizijske stvaritve je največja in najuglednejša mednarodna prireditev te vrste. Jubileji slorenshe kulture na Tržaškem Leto 1968, v katero pada drugi del nove kulturno prosvetne sezone, bo za Slovence na Tržaškem kar bogato. Praznovali bodo stoletnice vrste slovenskih čitalnic: čitalnice v Rojanu, v Barkovljah, na Opčinah, pri sv. Ivanu, v Roccolu, v Skednju in še kje. Znana Ciril-Metodova šola pri Sv. Jakobu bo praznovala 80-letnico. Pomembne obletnice bodo praznovala še mnoga druga slovenska društva, ki so bila v preteklih letih žarišča narodnega kulturnega in prosvetnega življenja. V letu 1968 pa se bodo naši bratje na Primorskem spominjali tudi 25-letnice splošne narodne vstaje na Primorskem, ko je protifašistični odpor, ki je tlel že dvajset let, prerasel v oboroženo borbo za. narodno osvoboditev in se dve leti kasneje zaključil z zmago. Slovenska knjiga v tujih jezikih V okviru tako imenovanih srednjeevropskih kulturnih stikov je bilo v Gorici (Italija) v začetku septembra večdnevno srečanje književnikov iz Avstrije, Češkoslovaške, Italije, Madžarske, Zahodne Nemčije in Jugoslavije, v istem času pa se je tudi Nova Gorica predstavila z zanimivo prireditvijo posvečeno knjigi. Novogoriški knjižnici je uspelo zbrati in predstaviti javnosti skoraj vse, kar je bilo v zadnjem stoletju prevedenega iz slovenske književnosti v tuje jezike in je izšlo v samostojnih knjigah. Teh del je okrog 500, napisalo pa jih je več kot 70 pisateljev. Podatki kažejo, da je bilo največ del prevedenih v slovanske jezike, kar dve tretjini. Med slovanskimi jeziki odločno prevladujeta češčina in ruščina, za temi pa so bogato zastopane še angleščina, nemščina in italijanščina. Slovenske avtorje pa je moč dobiti tudi v kitajščini, malaj-ščini in v nekaterih drugih manj znanih azijskih jezikih. IZ MATICE »BIL JE DELAVEC KAKOR MI... « Iz arhiva smo vzeli nekaj fotografij, ki prikazujejo našega pokojnega častnega predsednika Ivana Regenta. Čeprav hudo zaposlen in vselej tudi ne pri dobrem zdravju, je rad prihajal k nam na matico in se živo zanimal za vse probleme v zvezi z našimi rojaki. Mnogi so se z njim srečali in se pogovarjali. Rad se je udeleževal tudi prireditev. Na izseljenskem pikniku na Polževem sta se srečala s starosto naših izseljencev, zdaj tudi že pokojnim Johnom Lokarjem iz Clevelanda. Dolgo sta živahno kramljala in pozneje je rojak Lokar o tem povedal: »■Dobro sva se pogovorila. Kako se tudi ne bi? Vse razume. Saj je bil delavec, kakor mi ...« Rad je imel .družbo preprostih, veselih ljudi, vselej je bil pripavljen na veder pomenek, na -duhovito šalo. Ce je bila družba za to, je zelo rad tudi zapel. Ena njegovih najljubših pesmi je bila tista: »Pa se sliš’, pa se sliš’ od svet’ga Vida zvon...« Toda zapeti jo je bilo treba res prav in lopo, da je zazvenelo in kar zazvonilo. Teh nekaj slik, ki jih danes objavljamo bodi skromna zahvala nas vseh, ki smo pokojnega častnega predsednika matice Ivana Regenta cenili, spoštovali in radi imeli. Levo: pokojni Ivan Regent s pevci Slovenskega okteta Slike od zgoraj: Ob srečanjih s tovariši je Regent rad zapel. Na njegovi levici prvi glavni urednik Rodne grude, pokojni Tomo Brejc, ki je bil tudi navdušen pevec Na izseljenskem pikniku na Otočcu Med rojaki na matici. Na sliki levo Zima Vrščaj. tedanja podpredsednica matice Doma s svojo soprogo Malko, ki mu je bila skozi dolga desetletja v hudem in dobrem najboljša tovarišica \A DAKI REPUBLIKE \ §LOVE\§KEM PRIMORJU Vlak do Kopra Letos so jugoslovanski državni praznik — 29. november prebivalci v Kopru in ob vsej slovenski obali še posebno lepo proslavili. V okviru praznovanja je namreč 3. decembra v koprsko pristanišče pripeljal prvi vlak in tako je ta del Slovenije dobil tudi železniško povezavo z notranjo- stjo dežele. S tem je izpolnjena dolgoletna želja prebivalstva slovenskih obmorskih krajev, hkrati pa bodo odslej dani tudi veliko boljši pogoji za nadaljnji razvoj gospodarstva na tem področju, posebno še Luke Koper. Luka Koper se je v času svojega obratovanja v zadnjih desetih letih razvila v eno najvažnejših jugoslovanskih luk. 2e zdaj ima na leto okoli 800.000 ton prometa, ladje, ki prihajajo vanjo pa so tako rekoč z vsega sveta. Toda precejšnja ovira pri njenem nadaljnjem razvoju je bil odvoz in dovoz tovora v luko. Do zdaj so namreč morali ves tovor za na ladje ali z ladij prevažati s tovornimi avtomobili do najbližje železniške postaje Kozina na progi Divača—Pulj, kar je seveda močno podražilo sam prevoz pa tudi zmogljivost cest ni ustrezala tolikšnemu prometu. Nova železniška povezava bo omogočila ne le hitrejše manipulacije pri nakladanju in razkladanju tovora, ampak tudi večji promet v luki. Računajo, da bodo lahko potem, ko bo stekla železnica, povečali promet v luki že v najkrajšem času na 1,500.000 ton, nekaj let pozneje pa že na več kot 3,000.000 ton na leto. Taka rast prometa ob slovenski obali pa bi bila izredno pozitivna ne le za koprsko, ampak tudi za vse slovensko in jugoslovansko gospodarstvo. Zdaj je torej koprska železnica tu. Prvič pa so na njeni trasi zabrneli stroji avgusta 1965 in od morja pa naprej ob Rižani ter mimo vasi Podloka, Hrastovlje, Dol, Podpeč, Čemotiči in drugih do Prešnice so graditelji začrtali v pokrajino trak, ki ga prej ni bilo. Trasa nove proge se vije sprva v dolini reke Rižane, nato pa se kot kača vzpne v breg proti Prešnici. Do priključka na progo Divača—Pulj mora premagati blizu 500 metrov višinske razlike, to pa za dolžino proge — 32 kilometrov — ni malo. Na najbolj strmem odseku bo celo za železnico največji dopustni vzpon 25 promile; to bo seveda terjalo v prometu tudi ustrezne močne lokomotive, sprva diesel in po elektrifikaciji električne. Pozneje bodo namreč koprsko železnico elektrificirali. Delo, ki so ga v dobrih dveh letih opravili graditelji proge, je izredno obsežno. Tako je bilo treba izkopati 1,400.000 kubičnih metrov materiala — od zemlje do kamna, saj je geološka sestava tal zelo pisana, za gramozno gredo, na kateri so položene tirnice, pa so porabili 67.000 ku-bikov tolčenca in 20.000 kubikov drobirja. Za boljšo predstavo o obsežnosti gradnje morda še teh nekaj podatkov: na progi sta dva predora pri vaseh Dol in Zani-grad v skupni dolžini 864 metrov, nadalje 6 nadvozov, 13 podvozov, most čez preliv pred vstopom v luko, kjer se morje preliva v Škocjanski zaliv, dva mostova prek plazov in še vrsta drugih manjših objektov. Vsa dela so opravili delavci več gradbenih podjetij, seveda ob pomembni pomoči modeme gradbene mehanizacije. Pri gradnji so sodelovali gradbeno podjetje »Primorje« iz Ajdovščine, Železniško gradbeno podjetje iz Ljubljane, »Slovenija-ceste« iz Ljubljane, »Gradis« in »Vodna skupnost« iz Kopra; hkrati z gradnjo železnice je bilo treba regulirati tudi reko Rižano. Podjetje za avtomatizacijo prog iz Ljubljane pa je položilo kable za telefon in telekomande. Signalno-vamostna ureditev prometa bo namreč urejena po najsodobnejših načelih. Železniška proga bo od Prešnice do Luke Koper dolga 32 kilometrov in bo vsaj v začetku veljala kot industrijski tir. To pomeni, da se bo na njej odvijal samo tovorni promet, pozneje pa imajo v načrtu uvesti tudi potniški promet. S tem bodo nedvomno mnogim ljudem, ki radi hodijo na morje, močno približali lepote tega dela Slovenije in verjetno tudi razbremenili promet na cesti, koder je zlasti v turistični sezoni skoraj neprekinjena kolona motornih vozil. Težav pri gradnji proge ves čas ni manjkalo, vendar so jih graditelji vselej prizadevno premagovali. Zlasti pri tem ne gre pozabiti velikih naporov Zavoda za investicije pri Združenem železniškem transportnem podjetju v Ljubljani, katerega sodelavci so vložili ves trud in sposobnosti, da bo proga dograjena do roka, to je do dneva republike. Takrat torej ne bo velik praznik samo za prebivalstvo slovenskih obmorskih krajev, ampak tudi za vse, ki so pri gradnji sodelovali. Ernest Petrin Tončka Tomšičeva in Lazarjeva Sola v Knežaku, stara nad sto let Franc Lazar, občinski odbornik iz Bača Foto: J. Prešeren MED BAČEM IX KNEŽAKOM - NOVA SOLA IN SPOMENIK V Bač, prijetno vasico na Notranjskem, kakih deset kilometrov od Pivke, po makadamski cesti proti Ilirski Bistrici, nas je vleklo več stvari. Hoteli smo si ogledati kraj, od koder je precej naših znanih rojakov, poizvedeti smo hoteli, kako je z njihovo šolo, za katero smo slišali, da jo nameravajo zgraditi, in kako je s spomenikom Miroslavu Vilharju, Tonetu Tomšiču in Lojzetu Valenčiču, za katerega zbi- rajo prispevke notranjski rojaki v Ameriki. Na pot smo povabili t.udi vdovo nedavno umrlega ameriškega slovenskega časnikarja Franka Zaitza, Angelo, ki je prav rada prisedla. »Bom vsaj spet kaj slovenske dežele videla,« je rekla. »S Frankom sva hotela videti vse to, pa je bilo prepozno.« Za nekaj minut smo se ustavili v Knežaku, kjer smo v gostilni popili kavo, od tod pa je bilo do Bača le še dva ali trd kilometre. Tudi tu smo hoteli v kaki gostilni povprašati za sorodniki Jacka ah Edwarda Tomšiča, pa nismo ob poti opazili nobene, čeprav smo kasneje izvedeli, da imajo kar tri. Ustavili smo se pred neko hišo, ko se nam je zdelo da gremo že proti koncu vasi. Bolj točno pa nismo mogli priti. »Da, prav v tej hiši je doma Edward Tomšič, podpredsednik Slovenske narodne podporne jednote,« nam je prijazno povedala gospodinja Tončka Tomšič. Rekla nam je še, da je ona njegova svakinja, moža, Edwiardovega brata pa da ni doma, ker je šel v Ilirsko Bistrico na semenj. Povabila nas je v hišo. V prostorni veži nas je posadila za mizo. Povedali smo, čemu smo prišli. Med tem pa je že prinesla na mizo potico, ki smo jo seveda morah poskusiti, in čaj. »V Prosveti, naročil nam jo je Edward, smo brali, da se je nabralo že precej prispevkov za spomenik v Baču. Saj je potreben, ko pa je bilo pri nas doma toliko herojev. Potrebujemo pa tudi novo šolo. Sola v Knežaku, kamor hodijo sedaj naši otroci, je premajhna, pa ni čudno, saj je že več kot sto let stara. Nova šola naj bi stala tam pri »konfinu«, ravno na sredi med Bačem in Knežakom.« V prijetnem pomenku smo omenih še marsikaj. Življenje tu na vasi, pa o izseljevanju nekdaj in danes, sorodnike v Ameriki in v Franciji (Gorupovi v Moselle), ki včasih pridejo na počitnice. Tončka Tomšičeva nam je potem pokazala še hišo, kjer so živeli sorodniki narodnega heroja Toneta Tomšiča, in kjer je vzidana spominska plošča, nato pa smo stopili do hiše, kjer danes živijo Lazarjevi, sorodniki rojaka Jacka Tomšiča, ki je dal pobudo za zbiranje prispevkov za spomenik. Franc Lazar je vaški župan, po pravem občinski odbornik, in hoteli smo, da bi nam o tem še on kaj povedal. Bil pa je na delu v tovarni stolov, na robu vasi, kjer smo ga morali poiskati. »Nova šola nam je nujno potrebna,« nam je dejal Franc Lazar, ko je prihitel v delovni obleki. »Spomladi bomo začeli z gradnjo. Računamo, da bo stala okrog 450 milijonov starih dinarjev. Skoraj polovico moramo zbrati sami, ostalo pa bomo dobili iz občinskih in republiških skladov. Tu v tovarni plačujemo vsak mesec 2 odstotka od mesečnih prejemkov in tako upamo, da bomo zbrali vsaj 200 milijonov. Določen znesek prispevajo tudi zasebni kmetovalci. Predlagali smo, naj bi spomenik, za katerega zbirajo noši rojaki iz Amerike, stal pred novo šolo.« »Kako ste sprejeli pobudo izseljencev, da bi postavili spomenik zaslužnim Bačanom?« »Hvaležni smo jim za razumevanje do starega kraja in za njihovo pobudo. Veseli smo tudi, ko smo opazili, da nekateri nakazujejo prispevke razen zia spomenik tudi za šolo. Vsem se v imenu vaščanov prav lepo zahvaljujem.« »Gotovo bo pri gradnji šole pomagala tudi tovarna?« »Razumljivo, da računamo tudi na njeno pomoč. V naši tovarni je zaposlenih okrog 250 ljudi iz Bača in okoliških vasi. Poleg tega, da jim nudi zaslužek, jim pomeni še več, saj je edina tovarna na tem koncu. Svoje izdelke tudi izvaža v Anglijo, Nemčijo, Italijo in drugam. Delovala pa je že pred drugo svetovno vojno. Njen bivši lastnik Urbančič, ki je delal v tovarni do zadnjega, je pred nedavnim umrl.« Franc Lazar dela v oddelku za aluminijaste stole. Moral je odhiteti k stroju. Odpeljali smo se še na Kalce, kjer so danes ostanki gradu, ki je bil nekdaj last pesnika in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Do danes je ostal cel le še grajski stolp, ki pa je tudi precej zapuščen. Domačini in tudi tujci pa sem radi prihajajo, saj je od tod lep razgled na bližnjo okolico. Domačine veže na ta kraj še posebej spomin na priljubljenega nekdanjega lastnika, o katerem kroži vrsta zgodb iz njegovega življenja. Ponosno nam je kasneje v vasi Štefanija Gašperšič pokazala sliko Vilharja z gradom Kalcem, kakršen je bil nekdaj in z začetkom pesmi: »Na Kalcu prebivam, kjer Pivkin je vir...« Povedala nam je, da ima tudi ona brata v Ameriki, ki se prav tako piše Tomšič, ime mu je Vincent, živi pa v Cortland, Ohio. Ob slovesu nam je še naročila: »Pozdravite vse Slovence v Ameriki !« Pred odhodom smo se ponovno oglasili v hiši Tomšičevih, kjer imajo v veži veliko sliko starega parnika Kaiser Wilhelm II, s katerim je njihov ded odpotoval prek luže. Te ladje pa se prav gotovo spominjajo tudi številni drugi naši izseljenci. Mnogi se zdaj vračajo z letali in z modernejšimi ladjami. Dopust v starem kraju ni več ničesar posebnega. Kjerkoli na svetu žive, hočejo biti seznanjeni z življenjem v stari domovini. Lep primer je prav tu, v Baču na Notranjskem. Spomenik zaslužnim domačinom in nova osnovna šola — pojem napredka za sedanjost in prihodnost. Domačini v Baču se pogovarjajo o letini, ki je bila letos slabša kot lani, o konjih, ki jim je cena poskočila, o vsakdanjih stvareh in o za njih zelo pomembnem dogodku — o gradnji šole in spomenika. Seveda pa domačini v svojih prizadevanjih niso osamljeni. Pomaga jim občina Ilirska Bistrica, štejejo pa si tudi v čast, da jih je pred nedavnim obiskala Vida Tomšičeva, predsednica zbora narodov v zvezni skupščini, ki se je zanimala za vaške probleme, zanimalo pa jo je tudi vse, kar je v zvezi v gradnjo spomenika in nove šole. Bač, skupaj s Knežakom, bo šolo dobil, ker jo potrebuje, dobil pa bo tudi spomenik, ki ga zasluži. Bačani si za zdaj žele, da bi se z gradnjo kmalu začelo. Poslovili smo se od Bača. Naša Amerikanka Angela Zaitz, ki je bila z nami, je ugotovila: »Bač je res lepa in napredna vas.« Vsi smo se o tem prepričali. Mimogrede smo se za kratek čas ustavili še v Ilirski Bistrici, nato pa obrnili nazaj proti Ljubljani. Imeli pa smo še en dolg in Angelino željo: v Rakeku smo obiskali še nekdanjega Cikažana povratnika Janeza (Johna) Turka. Pravkar je obiral jabolka. Bil je presenečen, pa tako vesel našega obiska; razkazal nam je svojo domačijo, poskusili smo njegove slive, pa slivovko. Ker časa že nismo imeli veliko, smo mu morali obljubiti, da ga bomo še obiskali. Ko bo spet prilika. Jože Prešeren NAŠA VINA NA TUJ KM TUGU J. Zadravec Že v rimskih časih so cenili naša vina 2e od davnih časov raste na jugoslovanskih tleh vinska trta in slovijo naša vina doma in na tujem. Tako je pohvalil vino, ki je raslo ob rečici Timavi na Krasu, že rimski pisatelj Plinius starejši v svojih zapiskih iz let 23 do 29 po našem štetju, cesar Probus (276—282) pa je dal zasaditi žlahtno vinsko trto v Panoniji. Iz prvega stoletja po našem štetju obstajajo tudi zapiski o prometu z vinom v naših krajih. Ni pa zapisano, če se je in koliko se je iz današnjih jugoslovanskih pokrajin že takrat organizirano izvažalo vino zunaj sedanjih meja Jugoslavije. Predvidevamo, da so že takrat izvažali vino po morju iz naše Istre, Dalmacije ter Hrvaškega in Črnogorskega Primorja. Iz povelja carja Dušana, ki ga je izdal leta 1355 v samostanu Hilandaru, povzemamo, da so v tistem času izvažali vina iz sedanje Metohije, ni pa znano kam. Pač pa lahko trdimo, da so vina iz sedanje Vojvodine in Srema že pred zasedbo Madžarske po Turkih leta 1547 izvažali na Poljsko in v Sle-zijo. Ta izvoz se je obnovil leta 1683, ko so bili Turki spet pregnani. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so bila vojvodinska vina posebno cenjena v Švici. Štajernkn vina so izvažali že od 11. stoletja Iz naših krajev, posebno iz podravskega vinogradniškega okoliša — iz okolice Gornje Radgone, Ptuja, Ormoža in Maribora so že od 11. stoletja dalje izvažali vina in to predvsem na Koroško, na Solnograško, Srednje in Gornje Štajersko, nekaj tudi na Dunaj in v češke dežele. Za časa vladavine Turkov na Madžarskem pa tudi na Poljsko in v Slezi jo. V 19. stoletju so začeli v večji meri izvažati tudi vina s Posavja, predvsem iz Bizeljskega. To dokazujejo razni zapiski, pa tudi privilegiji posameznih mest in samostanov v zvezi s trgovino z vinom. Od teh bi navedli le privilegij Maribora iz leta 1209 ter ustanovitev odpravne kleti za solnograško nadškofijo v Mariboru iz leta 1330. Ljutomerčan, pekrčan in lialožan so se še posebej uveljavili V drugi polovici prejšnjega stoletja se je promet z našimi vini v navedene dežele že bolj razvil. To je bilo v času po otvoritvi Južne železnice in je trajalo vse do konca prvega desetletja tega stoletja. Ko pa je v zadnji četrtini prejšnjega stoletja trtna uš uničila francoske vinograde, so se na tujih tržiščih močno uveljavila tudi dalmatinska vina, ki so si takrat pridobljeni sloves ohranila do danes. Tako še zdaj točijo marsikje na tujem naše črno vino pod imenom dalmatinec, čeprav je morda iz Srbije ali Makedonije. Vse do osvoboditve so vino iz jugoslovanskih pokrajin izvažali v glavnem le tuji trgovei Ob osvoboditvi so ti trgovci našo deželo zapustili. Zato so bile začasno prekinjene tudi poslovne zveze s tujimi tržišči, ki so jih nato s precejšnjimi težavami ne samo obnovili, ampak tudi zelo razširili in na novo vzpostavili naši novi izvozniki. Danes lahko s ponosom zagotavljamo, da smo v letu 1966 kljub slabi vinski letini v letu 1965, izvozili iz Jugoslavije brez vinjaka in ostalih vinskih destilatov 400.650 hektolitrov raznih vin in smo zanje dobili 8 009.513 dolarjev, kar znese v poprečju 19.99 dolarja za hektoliter vina. Iztržek za vina, namenjena neposredni potrošnji v državi uvoznici, pa je znašal poprečno celo 22.10 dolarja za hektoliter. Za primerjavo naj povemo, da smo hkrati uvozili iz Španije in Alžira vino po poprečni ceni 7.53 dolarja za hektoliter. Častno mesto naših vin Od našega pridelka iz leta 1965 smo lani izvozili po količini 7.78 odstotka pridelka. Ce bi pa upoštevali tudi tiste količine vina, ki bi bile potrebne za prekuhan j e v vinjak, oziroma v vinski destilat, da bi dobili tisto količino vinjaka, oziroma vinskega destilata, ki smo ga v letu 1966 tudi izvozili, bi se odstotek za izvoz uporabljenih vin zvišal celo na 12,69 odstotka pridelka. Za primerjavo naj dodamo, da Francija, ki je znana izvoznica vinskega pridelka, izvaža v poprečju le 5 do 6 odstotka svojega pridelka. Razmerje med pridelanim in izvoženim vinom potrjuje častno mesto, ki ga zavzemajo naša vina v mednarodni trgovini. Po statističnih podatkih iz leta 1965 je bila Jugoslavija po razsežnosti vinogradniških površin ter po vinskem pridelku v evropskem merilu na sedmem mestu, v svetovnem merilu pa na desetem mestu med izvozniki vin. V svetovnem merilu imamo 2.62 odstotka vinogradniških površin, pridelamo pa 1.85 odstotka svetovnega vinskega pridelka. Nasprotno je naša udeležba na pridelku svežega grozdja v svetovnem merilu 6.5 %. Potrošnja vina, preračunana na posameznega prebivalca, je znašala po podatkih iz leta 1965 v evropskih deželah: v Franciji 121.1 litra, v Italiji 108.5 litra, na Portugalskem 98 litrov, v Španiji 65 litrov, v Luxemburgu 43.3 litra, v Grčiji 38.2 litra, v Švici 38.3 litra, v Avstriji 29.8 litra, v Romuniji 29 litrov in v Jugoslaviji 25 litrov, kar med drugim dokazuje, da le nismo takšni pijanci, čeprav radi nagnemo kozarček. Martin nam krsti vino in napove nam zimo Martinov god smo na Slovenskem že od davnih dni veselo praznovali. Ob Martinovem so nekoč naši kmečki gospodarji slavili zaključek dobre obilne letine, kar je bilo treba seveda zaključiti z imenitno gostijo, na kateri postrežejo z novo kapljico, ki jo je svetnik Martin ob svojem godu spremenil iz mošta v vino. Po starem običaju krstijo pri nas na Martinovo vino zlasti v vinorodnih krajih. V Beli krajini in na Dolenjskem povabijo znance in prijatelje v zidanice, kjer pri mizi, bogato obloženimi z dobrotami, slovesno krstijo vino. Poleg mladega vina seveda ne sme manjkati na tej gostiji gosje pečenke, saj je Martinova gos prišla pri nas že tako rekoč v pregovor. Gosko že dobre tedne prej pitajo, da bo njena pečenka na Martinov praznik čimbolj mastna in okusna. Ce ni gosi, na Dolenjskem in Štajerskem pone-kje zakoljejo kokoš ter spečejo potico ali pogačo, v starih časih pa so baje mnogo-kje ob tem prazniku klali kar vole, meso pa obešali v sušilnico, oziroma v dimnik. V Slovenskih goricah pravijo Martinovi gostiji ponekod tudi »-pašnik«. Ta vzdevek izvira najbrž iz običaja, ker so ob tem prazniku kmečki gruntarji zaključevali račune glede paše in pašnikov. V Halozah pa pravijo gostiji ob Martinovem — Martinov nasad ali Martinov nasajak, kar pomeni pojedino ob saji (seji) kmetov, ki so se včasih ob tej priliki zbirali, da sklenejo obračune z dninarji, se pogovore o prodaji zemljišč in podobno. Martinovo je iz davnih dni še posebej tudi vesel praznik pastirjev. Ponekod so pastirji ob Martinovem godu odgnali živino s planin, ponekod se je ob tem prazniku začela paša »čez in čez«. Na Gorenjskem so pastirji včasih na Martinovo nedeljo zaključili svojo pašo, nato pa so se zbrali na kakšnem travniku ob ognju, na katerem so si skuhali »Martinovo kašo«. Do te kaše pa so imeli pravico- le tisti pastirji, ki so pasli vse leto. Ko so kašo pojedli, so spet naložili na ogenj, nato pa peli, vriskali in se veselili. Seveda tudi vina ni manjkalo. V Poljanski dolini na Gorenjskem so se pastirji sredi 19. stoletja poslovili od paše z običajem, ki je edinstven na Slovenskem. Nikdar ne bom pozabil očeta svojega ker me je vedno vabil. »■Sin, pit ga pojdiva!« Je rekel tako, ko je glažek nagnil: »Naj teče, naj teče, da se bo vidlo dno!« Pozdravmo rajn’ga Noeta, k’je znašel vinski sok, na njega zdravje pijmo ga in njegovih otrok. Ta starček je bil devetsto let živ, še petdeset po smrti se z vincem je mečil. (Po zapisu Brede Sček iz zbirke »vidim voznika«) Skoraj že pravljica: predice in tkalka iz Bele Krajine Stara domačija v Podlogu na Spodnjem Jezerskem Foto: Ančka Tomšič Zvečer pred Martinovim so na majhnem griču zažgali kres. Ko je začelo zvoniti k večernicam, je vsak pastir hitro.užgal ob kresu svojo smolnato baklo, nakar so se zvrstili v sprevod po starosti. Prvi je bil najstarejši. Tako so večkrat obkrožili grmado, kjer je gorel ogenj. Ko je zvonjenje utihnilo, je vrgel vsak pastir svojo baklo v ogenj, nato so se razšli. Martinov praznik je od nekdaj veljal tudi za napovedovalca zime. Ko so naši predniki pojedli Martinovo gosko, so iz njene prsne kosti ugibali, kakšna bo zima. Ce je bila kost svetla in čista, so prerokovali hudo zimo, ki bo prinesla mnogo snega. Tako in podobno so Martinov god praznovali pri nas nekoč. In danes ga ne praznujejo dosti drugače. Pitana goska in mlado vino sta še vedno simbol tega našega praznika, katerega ne slavijo samo Martini in Martine, Tineti in Tinke, ampak še mnogi med nami s čisto drugačnimi imeni, kar pa je čisto postranska reč. Tudi so ponekod na ta praznik namesto goske danes na mizi koline ali pečen prašiček ali morda celo zdaj tako popularni ražnjiči in čevapčiči. Pa kaj zato. Glavno je, da veselo, prijetno martinujemo. In tako je ob Martinovem povsod pri nas — na Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem, v Beli krajini in na Primorskem in prav gotovo tudi povsod po širnem svetu, kjer žive naši ljudje. Pisatelj Miško Kranjec: »Najbolj mi je všeč zakoreninjena narodna zavest naših izseljencev............ Takšna srečanja na asfaltiranih cestah lendavske občine niso redka. Tudi mladina se vrača nazaj na zemljo, ki za vložen trud vrača vse bolj bogate sadove Fantje in dekleta v prekmurski narodni noši KOVA PODOBA m:\oavi: Preporod prijaznega mesteca ob vznožju Lendavskih goric »Današnja Lendava me spominja na mladenko, ki si pripravlja bogato balo za poroko,« je ob nedavnem obisku v stari domovini poskušal najti prispK>doibo za svoj rojstni kraj naš izseljenec Jože Kuto-ša, ki je po petintridesetih letih prvič stopil na domača tla. Na lendavski avtobusni postaji, ki jo obkrožajo veliki stanovanjski bloki, razkošna blagovnica, pred katero simbolizira napredek t.ega kraja sodobno urejena bencinska postaja, je naš znanec previdno pobaral domačina, če le ni pomotoma izstopil na nepravem mestu. Toda Kutoša in vsi naši rojaki, ki jih jev minulih letih zvabilo domotožje v rodno Lendavo, so spoznali in videli še veliko več. Nova tovarniška poslopja in veliki industrijski obrati mariborskih in drugih podjetij nudijo danes zaposlitev že več kot tri tisoč Lendavčanom in okoličanom. Pa nove šole in otroški vrtci, kjer imajo skupno streho otroci slovenskih in madžarskih staršev ter dvojezični pouk delujejo na prišlece kot podobe iz sanj. Večina naših izseljencev je namreč ohranila ob odhodu v spominu takšno podobo teh krajev, kot so jih zapustili: staro Lendavo z vegastimi ulicami in veličastnim gradom v ozadju, ki se je ogledoval čez obubožano pokrajino kot dvignjen kazalec in živo opozorilo na trpke čase naših prednikov na tem skrajnem severovzhodnem koščku naše ožje domovine. Predsednik podružnice matice v Murski Soboti izroča spominsko darilo predsedniku Prvega slovenskega prekmurskega društva iz Urugvaja Gezi Kološi, ki je bil letos na obisku Lendava danes Nova cerkev v Odrancih Geza Kološa iz Urugvaja s svojo materjo v rodnih Andrejevcih Današnja Lendava, središče občine z več kot 27 000 prebivalci (od tega je skoraj tretjina Madžarov), se zlasti postavlja s svojo mlado industrijo, ki ustvarja letno že nad 25 milijard dinarjev dohodka, narodni dohodek na osebo pa je v minulem letu znašal v lendavski občini že blizu 400 tisoč starih dinarjev. Lendavsko podjetje »Nafta«, sodobna tovarna dežnikov in pletenin »Indip«, tovarna kovinske galanterije »Mehanika«, podjetje »Varstroj« in še veliko večjih ter manjših podjetij tvori danes jedro gospodarske moči v lendavski občini. Tudi kmetijstvo dobiva v lendavskem kotu povsem novo vlogo, zakaj ljudje, ki so pred leti obrnili zemlji hrbet, se vračajo nazaj. Na to vpliva večja vloga kmetijstva v Jugoslaviji in njen ugodnejši gospodarski položaj, predvsem pa tudi uspešno urejanje velikega vodnega vozlišča pri Lendavi, kjer sta še pred nedavnim močno poplavljali plodna polja reki Mura in Le-dava. 2e dobra tri leta prebivalci lendavske občine pomagajo utrjevati nasipe vzdolž Obrežja reke Mure, kar pomeni konec večne grožnje poplav, ki so iz leta v leto pustošile najbolj plodno zemljo in spravljale ljudi v obup. Se leta 1965 je velika poletna povodenj povzročila kmetijstvu lendavske občine za več kot poldrugo milijardo dinarjev škode. Malokatero slovensko mesto se postavlja s tako razgibano zgodovino kot Lendava ob naši severovzhodni meji. Zgodovinski viri omenjajo ta kraj ob vznožju idiličnih gričev, današnjih Lendavskih goric, že 300 let. pred našim štetjem kot cve-to'čo naselbino Keltov — Halikanum. Toda skozi stoletja je bilo mestece ujeto v mrežo pomembnih prehodnih poti, po katerih so se valile vojske zavojevalcev. Sele po osvoboditvi je dobil tudi ta kraj prvič zanesljivo jamstvo za mirno rast in ljudje so v dobrih dvajsetih letih tako spremenili podobo svojega mesta in podeželja, da so upravičeno ponosni na delo svojih rok. Seveda je tudi družba izdatno pomagala in še pomaga tem krajem, ki si prizadevajo dohiteti gospodarski razvoj ostalih območij Slovenije. Nove asfaltirane poti, ki povezujejo danes Lendavo v vse smeri, so že prevzele pomembno vlogo v razvoju turističnega gospodarstva. Odprta meja z Madžarsko odpira Lendavi pomembno pot proti vzhodu. Tako imenovana »cesta prijateljstva narodov«, kot so pred nedavnim slovesno imenovali to magistralo od Berlina do Jadrana, ima prav v Lendavi razpotje proti Hrvatski na eni in proti Mariboru ter Ljubljani na drugi strani. Ce so torej v Lendavi storili vse, da bi postal turizem ena izmed osrednjih gospodarskih panog, se zares niso ušteli, saj se jim naložbe za urejanje cest, trgovin, gostišč, krajev ter sodobnih mostov že bogato obrestujejo. Tujci, ki so vse češče stalni ali prehodni gostje v tem svetu, s presenečenjem opazujejo tudi vsestranski napredek podeželja, zlasti še nove šole, ki so jih samo v lendavski občini zgradili po vojni šest: v Turnišču, Kobilju, v Dobrovniku, Crenšov-cih, Genterovcih in Bistrici. V sami Lendavi se bodo lotili gradnje novega šolskega poslopja, ki bo veljalo okoli 600 milijonov dinarjev, že to jesen. V lendavski občini so nemalo ponosni tudi na velike može, ki so začeli svojo življenjsko pot v tem svetu. Imena narodnega heroja Stefana Kovača, Daneta Šumenj aka in številnih drugih borcev za svobodo so z zlatimi črkami vpisana v kroniko Lendave in njenega deleža v narodnoosvobodilni vojni. Med iniciatorji upora najdemo tudi ime pisatelja Miška Kranjca, ki je tu v Veliki Polani zagledal luč sveta, in v tem svetu črpal večji del snovi za svojo predvojno puntarsko literarno snovanje. Hudo ponosni so ljudje v lendavskem kotu na svojega pisatelja, ki še vedno zahaja v svoj rojstni kraj, najljubše pribežališče pa mu je njegova zidanica nad Lendavo. Z velikim nahrbtnikom na ramenih in vsega pomlajenega sem srečal ondan Miška Kranjca v Lendavi, od koder se je odpravljal na svoj vinski vrh. »Kaj menite o naših izseljencih, ki se tako radi vračajo v svoj stari kraj?« sem pobaral pisatelja. »Vse najlepše, zlasti pa mi je všeč zakoreninjena narodna zavest, ki jo ti ljudje tako skrbno negujejo. Pa jezik, lep prekmurski jezik, so ohranili in ga posredujejo tudi svojim otrokom,« je odgovoril Miško. Kranjec. Boro norovič fly Train to Koper This year Koper inhabitants, and with it the whole of Slovene Primorje will dedicate a special celebration to the Yugoslav national holiday — 29th November. On 3rd December, the first train will drive into Koper harbour and with this Koper-raihvay this part of Slovenia will be connected with the interior of the country, a long desired wish of the Slovene people living in Slovene Primor-sko for many years. The Koper harbour developed into one of the most important Yugoslav ports in the last ten years. The biggest, obstacle for its development was the to-and-from suoply of cargo by lorries to the nearest railway station Kozina lying between Di-vaca—Pula. Now the obstacle has been removed. It is said, that owing to the opening of the railway, the traffic in Koper harbour will grow from the previous 800.000 tons to twice as much, and in the future years even to three million tons. At the beginning the Koper railway will be used only for the transportation of goods, but later on it will be also open to the passanger traffic. Aledlenl Appnrntus in ir. K*u‘*t|jl V jiRrtrH' scšr Air Kr W»ssdWf -OlAiek, f*-« 1IIILR9 «LSIUISOS ? UIIU4IL \ nedeljo 18. dmmbra 1870 i~; i i i f r»ti DRAMATIČNO DRUŠTVI mojo ošiiio leiošnjii predslaio: 1 ±-i Fči • V v 5 *»“e r. se ženi. i. poft*rrdiI |w> fr*n'<-*kJ -I* Ml* §Bk gg* ... Nova opera lepfl CA V soboto, dne