Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 ■ tel. 37603 Polletna naročnina...............L 900 Letna naročnina..................L 1.800 Letna inozemstvo.................L 2.800 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 { Mk Leto XV. - Štev. 39 (761) Gorica - četrtek 26. septembra 1963 - Trst Posamezna številka L. 40 OZN v znamenju pomirjenja Katoliška Cerkev in z njo ves krščanski svet je znova v velikem pričakovanju: v nedeljo se bo začelo drugo zasedanje vesoljnega cerkvenega zbora vatikanskega II. Škofje iz celega sveta se zopet zbirajo v Rimu. Tudi na Primorskem so se ustavili nekateri na poti na koncil. V Gorici je gostoval mariborski škof Držečnik, v Trstu so se ustavili nekateri hrvaški škofje. Ko se bodo prihodnjo nedeljo škofje srečali v Rimu, si ne bodo več tako tuji kot so bili lani. Trimesečno bivanje in razpravljanje na prvem zasedanju jih je zbližalo, bilo jim je priložnost, da so se spoznali, da so si ustvarili bolj jasno podobo o potrebah vesoljne Cerkve. Neki novozelandski škof je ob koncu prvega zasedanja dejal: »Ko sem prihajal na koncil, sem videl le potrebe svoje škofije, sedaj pa uvidevam tudi zahteve vesoljne Cerkve.« Tako in podobno bi mogli z njim ponoviti bolj ali manj vsi ostali koncilski očetje. Čeprav letos ne bo več Janeza XXIII., bo na koncilu ostal njegov duh in njegova podoba, saj je sv. oče Pavel VI. tako lepo začel nadaljevati delo svojega prednika Janeza XXIII. Zato bo prav gotovo tudi drugo obdobje vesoljnega cerkvenega zbora teklo po istih tirnicah kakor prvo, le da bolj hitro in uspešno, kajti prvo zasedanje je bilo za vse velika in koristna šola. Z ozirom na to smo iz članka, ki ga je dr. Janez Vodopivec napisal za Mohorjev koledar, iztrgali naslednje misli: »Koncil je opravil ogromno nalogo, ko je dal vsemu cerkvenemu delu in življenju novo usmeritev. O tem nihče ne dvomi. Recimo še to, da bo stvar jasna: tudi ko bi ostalo samo pri prvi seji in bi se koncil ne sestal več na plenarnem zasedanju, bi vendar imel v zgodovini silen vpliv. Že ta prvi del je velik dar božji, ki ga je Previdnost naklonila Cerkvi in človeštvu, kot je ob koncu dejal kanadski kard. Leger: in pomnimo dobro, tisti Leger, ki gleda zelo realistično in kritično in ki je javno dejal, da je v prvi dobi marsikaj šepalo in da je treba „vse prenarediti”. Otipljivih rezultatov je malo, noben dekret ni dokončno izglasovan, noben potrjen od papeža, noben še ni pravno v veljavi. Teža dognanj je drugod: koncil je v tej dobi iskal svojo pot in jo je uspešno našel, mnogo bolje kot bi bilo v začetku pričakovati. Vsa priprava je bila kakor tipanje in iskanje. V nekem smislu je bilo nujno, da so spočetka študirali preveč osnutkov in dekretov, zato, da se je končno izluščila osrednja misel. Ta pa je zavest, da mora Cerkev tudi danes biti „lumen gen-tium - luč narodov”, kot je ta svetopisemski izrek porabil o Cerkvi papež Janez sam in so ga ponavljali govorniki posebno zadnjih dni v skupščini. Tudi moderni svet potrebuje Cerkev, ker potrebuje Boga in Kristusa in njegovega zveličanja in blagoslova. Svet, vede ali nevede, dosti pričakuje od Cerkve. In naravnost zahtevno pričakuje, Cerkev pa mu lioče priti nasproti s svojim materinsko pastoralnim čutom. Papež Pavel VI. je zavestno in energično prevzel dediščino Janeza XXIII. v polni meri in je dal nov zagon delu za koncil. Vmesna doba med prvo in drugo sejo je bila na zunaj manj vredna in manj blesteča, a ne manj pomembna, škofje so imeli priliko, da probleme znova razmislijo in se z mnogimi možmi po vsem katoliškem svetu, v najbolj različnih okoli ščinah posvetujejo. Obenem so tudi koncilske komisije izboljševale osnutke za prihodnja razpravljanja. Res je tudi, da svetovna javnost to čuti, in morda se še nikdar v zgodovini tako široke plasti v vernem in brezvernem svetu niso zanimale za to, kaj se godi v Cerkvi, kot v dobi tega vesoljnega zbora. Marsikaj nam je koncil že dal, upravičeno pa upamo, da nam bo prinesel še dosti lepega. Morda celo lepšega in boljšega kot si mislimo. Ko sem nedavno nekemu Prijatelju omenil, da spočetka še papež Janez sam ni natanko vedel, kako bo koncil izpeljal in kako bodo stvari šle, sem ga malone pohujšal. čudno sc zdi, pa je res. Tudi kardinal Bea, ki je toliko prispeval za uspeh koncila, je sam dejal: „Ko smo delo z ločenimi brati pričenjali, bi si nihče ne mogel misliti, da se bo tako razrastlo in tako dozorelo; kdo bi bil mogel vedeti, kam bomo prišli!« Malone otipljivo se vidi v koncilu vodstvo Sv. Duha. Ni zaman dejal papež Janez XXIII., naj bi ta vesoljni zbor bil kakor nove binkošti, kakor prihod Sv. Duha med nas in na vso Cerkev. „Pošlji Tvojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje!”« V New Yorku so minuli teden otvorili redno letno zasedanje Glavne skupščine OZN (Organizacije združenih narodov). Za vsako tako zasedanje je vedno vladalo splošno zanimanje, zlasti v letih razburljive hladne vojne, ko sta oba tabora izkoristila to najširšo mednarodno tribuno za medsebojno obsipavanje z očitki in grožnjami. Višek te zlorabe je nedvomno dosegel Hruščev pred tremi le- “I! Giorno,, o koroških Slovencih Milanski dnevnik »II Giorno« je v svoji številki z dne 21. septembra objavil članek o položaju in zahtevah koroških Slovencev, ki je vsekako zanimiv z ozirom na primerjavo s položajem nemške manjšine v Italiji (Južnem Tirolu). člankar najprej ugotavlja, da avstrijski krogi na Dunaju zelo neradi načnejo razgovor o slovenski manjšini v Avstriji. Zaradi tega so slovenski predstavniki prisiljeni izkoristiti položaj vsakikrat, ko je na dnevnem redu Južni Tirol. Tako sta na primer leta 1961 dr. Inzko in dr. Zvvitter iztrgala od avstrijske vlade načelno obljubo, da bo začela proučevati probleme slovenske manjšine ter jih reševati v skladu z državno pogodbo iz leta 1955. Praktično je avstrijska vlada doslej zelo malo teh obljub izpolnila. Razen nakazila treh milijonov šilingov za kulturne potrebe, je vse ostalo pri starem. Še vedno niso načeli reševanja vprašanja dvojezičnosti. Pri tem pisec spominja, kako ni na vsem Koroškem niti enega dvojezičnega javnega napisa, niti v krajih, kjer prebivajo iz-klučno Slovenci. — člankar tudi očita avstrijskim oblastem, da se doslej niso niti toliko potrudile, da bi ugotovile število pripadnikov slovenske manjšine. Pri zadnjem ljudskem štetju so vpraševali, kakšen jezik govorijo v javnosti in ne kako govorijo v družini. Člankar tudi ne pozabi poudariti, kaj sta slovenska predstavnika javno izrekla predstavniku zunanjega ministrstva na Dunaju, da bi namreč koroški Slovenci bili zelo srečni, če bi uživali vsaj petino pravic, ki jih imajo Južni Tirolci pod Italijo. ni obisk, je v nekaterih italijanskih krogih vzbudil živahne polemike. To pa zaradi tega, ker ga je spremljal njegov tajnik Hans Globke, ki ga je neko sodišče v Vzhodni Nemčiji pred časom obsodilo na dosmrtno ječo zaradi domnevnega sodelovanja pri nacističnih zločinih med vojno. Proti - njegovi navzočnosti v Italiji je protestiral predsednik židovske skupnosti, ker da je soodgovoren za deportacijo Judov. Iz Rima je Adenauer šel v Pariz, kjer se je po dvodnevnem bivanju poslovil od svojega prijatelja generala De Gaulla. Slednji ga je spremljal ob slovesu na letališče, čeprav ni to v navadah protokola. Čistke v češkoslovaški vladi S tipično zamudo, ki je lastna češkoslovaškim komunističnim prvakom, so tudi v Pragi izvedli destalinizacijo. Centralni komite češkoslovaške komunistične partije je nepričakovano odstavil predsednika vlade Viljema Širokega, podpredsednika Dolanskega in Jankovčeva, finančnega ministra Juliusa Durisa, prosvetnega ministra Františka Huda, ministra za živilsko industrijo Jožefa Krošnarja ter prometnega ministra Františka Vokača. Praški radio je sporočil, da je bil Široki odstavljen »zaradi pomanjkljivosti pri delu, ker ni dovolj spoštoval partijske linije pri vodstvu vlade, zaradi nekaterih napak v preteklosti in zaradi njegovega slabega zdravja.« Za novega predsednika vlade je bil imenovan Jožef Lenart, ki izhaja iz slovaških komunističnih vrst in ki uživa polno podporo Hruščeva. Ta mu je ob imenovanju takoj čestital. Sovjetsko - kitajska polemika Polemika med Sovjeti in Kitajci se nadaljuje brez obzirov tako na eni kot na drugi strani. Kitajska vlada je v neki noti dala vedeti, da zna sedanja kriza privesti tudi do pretrganja diplomatskih odnosov z Moskvo. Sovjetska vlada pa je od svoje strani odgovorila kitajskim voditeljem, da so z nasprotovanjem moskovski pogodbi o prepovedi jedrskih poskusov doživeli hud moralen poraz, kar dokazuje dejstvo, da so pogodbo podpisale skoro vse države sveta. Nato očita Kitajski, da bi hotela postati jedrska sila, čeprav tega njeno gospodarstvo ne zmore. Zelo ostre besede imajo Sovjeti do Kitajcev zaradi lanskega napada na Indijo. S tem v zvezi jih obtožujejo, da se z začetimi akcijami ob mejah s sosednimi državami vedno bolj oddaljujejo od leninističnih načel glede problema ter umetno poživljajo nacionalistične strasti. Od leta 1960 dalje — je rečeno v sovjetski noti — je bilo preko pet tisoč kršitev sovjetske meje od kitajske strani in celo več poskusov za polastitev sovjetskega ozemlja. To je prvič, da sovjetska vlada spravlja v javnost obmejne incidente s Kitajsko. Medtem dotekajo iz Sinkianga novi begunci. Po uradnih podatkih, naj bi njihovo število znašalo doslej 50 tisoč. Adenauer se poslavlja Zahodnonemški kancler Adenauer izkorišča te zadnje tedne pred odstopom, ki je napovedan za 15. oktober, za poslavljanje od svojih kolegov in prijateljev. Tako se je prejšnji teden mudil na poslovilnem obisku v Rimu, kjer ga je najprej sprejel papež Pavel VI., nato pa predsednik italijanske republike Segni. Kljub temu da je šlo za čisto vljudnost- Nestrpnost v rimskem parlamentu Med razpravo o proračunu notranjega ministra (med katero so bile na dnevnem redu tudi interpelacije v zvezi z Južnim Tirolom!) je spregovorila tudi poslanka KP1 Marija Bemetič iz Trsta. Dotaknila se je še nerešenih vprašanj slovenske manjšine v Italiji ter je na koncu spregovorila nekaj besed v slovenščini. To je razburilo nekatere poslance, podpredsednik Restivo, ki je vodil sejo, ji je kratko-rnalo odvzel besedo, češ da je v rimskem parlamentu dovoljeno govoriti le v italijanskem jeziku. Stenografom je naročil, naj ne zabeležijo besed, ki jih je spregovorila v slovenščini. Podobnih slučajev smo bili vajeni v Trstu in v Gorici, ko so nacionalistični sve-tovavci vedno zagnali hrup, ko so slovenski svetovavci spregovorili v materinem jeziku. Sedaj se, hvala Bogu, skoro ne ponavljajo več. Zato nam je toliko bolj nerazumljivo, kako se more osrednji državni predstavniški organ pohujšati, če kdo ti, ko je v brk vsem pravilom o-snovne korektnosti, snel z noge čevelj in z njim parkrat udaril po klopi pred sabo ob velikem zgražanju vseh prisotnih predstavnikov. To je danes že zgodovina. Toda kljub temu velja na to spomniti, da zavestneje občutimo razliko med letošnjim zasedanjem ter onimi iz preteklih let. Toda ZDA kot Sovjetska zveza so prišle na letošnje zasedanje duhovno razorožene ter soglasne v prizadevanju, da je treba črtati z dnevnega reda Glavne skupščine vsa tista vprašanja, ki zavdajajo po hladni vojni. V tem pomirjevalnem ozračju sta bila tudi govora, ki sta ju imela sovjetski zunanji minister Gromi-ko ter ameriški predsednik Ken-nedy. PREDLOGI MINISTRA GROMIKA Gromikov govor je bil v nekem smislu pravo presenečenje. Če izvzamemo obvezen napad na nemškega kanclerja Adenauerja, je bil ves ostali del govora ena sama hvalnica mednarodnemu popuščanju. Ali so bile vse njegove misli in besede iskrene, je vprašanje zase; vendar pa je bil njegov govor tako umirjen in spravljiv, da bi ga lahko iznesel katerikoli zahodni predstavnik. Njegov glavni predlog je, da bi v prvi polovici prihodnjega leta sklicali vrhunsko konferenco ministrskih predsednikov osemnajstih držav članic razorožitvenega odbora OZN, na kateri naj bi pod-vzeli nadaljnje korake na poti k splošni razorožitvi. Kot sedež pogajanj je predlagal Moskvo. Kot dopolnilo k temu je še predlagal sklenitev sporazuma med ZDA in Sovjetsko zvezo o prepovedi izstreljevanja v atmosfero izstrelkov z atomskimi konicami ter nekoliko spremenil prvotni sovjetski načrt o postopnih fazah razorožitve. Na več mestih svojega govora je indirektno namignil na spor s Kitajci. Posebno se mu je zdelo potrebno pripisati očetovstvo Hru-ščevove politike miroljubne koeksistence Leninu ter prikazati kubansko krizo kot pozitiven element v prid miroljubnega sožitja. GOVOR PREDSEDNIKA KENNEDYJA Dva dni za Gromikom je v Glavni skupščini govoril ameriški predsednik Kennedy. Tudi za njegova izvajanja je vladalo veliko zanimanje. — Potem ko je pozitivno ocenil nastop sovjetskega zunanjega ministra, se je zavzel za nove sporazume, ki naj pripomorejo k splošni razorožitvi. V ta namen je pozval Sovjetsko zvezo, naj stori vse, da bi trenutno premirje hladne vojne ne ostalo samo časovno omejen pojav, ampak se razširilo v obdobje vsestranskega miroljubnega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom. V tem okviru je predlagal, naj bi ZDA in SZ združili napore, da bi skupno poslali na luno »ne predstavnike enega sa- v dobi prebujenja najbolj zaostalih afriških ljudstev in v času, ko so spet na dnevnem redu pravice nemške manjšine v Južnem Tirolu uporablja svoj materin jezik. Uboga Združena Evropa, če bi vsi bili še tako nazaj z miselnostjo, kakor so pokazali tisti poslanci v rimskem parlamentu, ki ne prenesejo drugega jezika razen Dantejevega. mega naroda, ampak vsega človeštva.« »Zakaj bi morali za isti podvig imeti dvojne stroške?« se je vprašal ameriški predsednik. Ves Kennedyjev govor je bil na eni strani optimističen in spravljiv, na drugi strani pa stvaren in previden. Priznal je, da je po 17 letih bil storjen prvi majhen korak na poti k razorožitvi (sporazum o prepovedi nuklearnih poskusov) in da obstajajo resne možnosti za sklenitev nadaljnjih korakov. Toda kljub temu ni pozabil poudariti, da ostajajo med Vzhodom in Zahodom nepremostljive razlike, zlasti v pojmovanju svobode. Zaradi tega je za nemško vprašanje predlagal samoodločbo, medtem ko je Gromiko vztrajal na razdelitvi Nemčije. »Mi menimo,« je dejal predsednik Kennedy, »da morajo vsi narodi sveta, tako oni v Vzhodni kot v Zahodni Evropi, v Severni in Južni Afriki, sami odločati o svoji usodi.« Ameriški predsednik se je nato odločno zavzel za popolno spoštovanje človeških pravic, katere »pa se ne spoštujejo, ko se budistični menihi podijo iz pagod, če se mora kak kardinal skrivati ali če se mečejo z bombami v zrak cerkve polne vernikov.« — Namigovanje je očitno na položaj v Južnem Vietnamu, na kardinala Mindzentyja ter na rasne izgrede v ZDA. Ameriškemu predsedniku je treba priznati, da je bil v svojih izvajanjih stvaren in dosleden, tudi do lastne države. Prav zaradi tega je žel splošno odobravanje vsega svetovnega tiska. Ko je namreč zaključil svoj govor, mu je vsa skupščina ploskala, vštevši Gro-mika. Odsotni so bili le predstavniki Kube, ki so že v začetku zapustili dvorano. RAZNO Teroristični atentati se nadaljujejo Tokrat je na vrsti Avstrija in zdi se, da gre tu za protiteroristične atentate, ki jih je izvršila italijanska desničarska študentovska organizacija »Associazione stu-dentesca di azione nazionale«. Take lepake so namreč našli ob nabojih v solinah v Ebenseeu, kjer je eksplozija ubila inšpektorja Gruberja v trenutku, ko je pregledoval eno izmed zažigalnih vrvic. Inšpektor Gruber je že prej bil klican k žičnici, ki vodi na Feuerkogel. Tu so med kablom in barčico žičnice našli bombo in jo odstranili še preden je eksplodirala. Skupina 30 šolarjev je nameravala tisto jutro na vrh hriba in tedaj je iz kabine padla druga bomba, ki na srečo ni eksplodirala. V nedeljo zjutraj je bil izvršen še drug atentat na ozemlju Ebenseea. Na cesti, ki vodi v Salzkammergut, so neznanci razstrelili kamnitega leva. V vsej Gornji Avstriji so okrepili nadzorstvo nad velikimi industrijskimi podjetji, nad mostovi in električnimi centralami. Poadiški škofje obsodili teroristična dejanja Škof iz Trenta msgr. Gottardi in škof iz Bressanona msgr. Gargitter sta naslovila na svoje vernike pastirsko pismo, s katerim ostro obsojata teroristična dejanja, ki so se v zadnjem času dogodila v Poadižju. Obenem opozarjata svoje vernike, naj se vzdržijo vsakega dejanja, ki bi ogrožalo javni red, in naj z vsemi močmi pripomorejo, da se v deželo spet vrne mir. Obračata se nato na duhovnike ' obeh škofij, da bi z nezmanjšano vnemo nadaljevali svoj apostolat ljubezni in miru med ljudmi. j KRŠČANSKI NAVK j NEBESA Ko je bil apostol Pavel zaradi oznanjevanja evangelija v ječi in mu je grozila smrt, je pisal Filipljanom: »Stiskan sem od obeh strani: zeljo imam biti razvezan in biti s Kristusom, zakaj to je mnogo boljše; a v telesu ostati je potrebnejše zaradi vas.« (1, 23). Kdor umrje v milosti božji in je prost vseh grehov in kazni za greh, gre po smrti takoj v nebesa. Blaženi v nebesih gledajo troedinega Boga iz obličja in so z njim združeni v večni ljubezni. V tem obstoji njihovo n a j v i š j e veselje. — Gledajo tudi Kristusa, njegovo poveličano človeško naravo, in živijo v družbi z angeli in svetniki. — Prosti so vsega hudega, vseh nevarnosti in so popolnoma srečni. — V nebesih najdejo tudi vse svoje sorodnike in prijatelje, ki so pred njimi zaspali v Gospodu. — Nebeškega veselja si sploh ne moremo predstavljati, o njem velja: »Oko ni videlo in uho ni slišalo in v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.« (I Kor 2,9). Nebeško veselje pa ni za vse blažene enako. Kdor je na zemlji Boga bolj ljubil, mu zvesteje služil in več za Boga trpel, bo prejei tudi večje plačilo. »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel.« (2 Kor 9,6). A vsi bodo zadovoljni s svojim plačilom. Nevoščljivosti tam ni. Vsem je obljubljeno: »Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mat 5, 12). Beseda NEBO nam pomeni 1. vidno nebo, ki ga naše oko vidi nad zemljo; 2. nevidno nebo, stanje zveličanih duš ali kraj, kjer blaženi v večnosti gledajo Boga in ga uživajo v neskončni sreči. Za življenje: Eno sem sklenil; na vsak način hočem priti v nebesa! Mariborski škof Držečnik govoril o svojem svetniškem predhodniku A.M. Slomšku Iz življenja Cc rlcve, * f rH iti Preosnova rimske kurije V soboto 21. septembra je sveti oče sprejel v posebni avdienci osebje osrednjih uradov Svete stolice. Ti osrednji uradi se navadno kratko imenujejo Rimska kurija. Sestavljena je iz raznih kongregacij, cerkvenih sodišč in drugih visokih uradov. Pri avdijenci se je zbralo 3000 oseb. Sveti oče je najprej omenil, da je sam 30 let služboval v Rimski kuriji. Nato je poudaril velik pomen kurije, ki je voljno orodje papeža za upravo Cerkve. Pohvalil je prednost in zvestobo vsega osebja. Končno je napovedal, da so potrebne nekatere preosnove v Rimski kuriji. Kar se je preživelo, bo treba odstraniti, kar se je pokazalo potrebno in koristno, bo treba poživiti in preosnovati, da bo odgovarjalo sedanjim časom in potrebam. Kurija mora zadobiti bolj mednaroden značaj. Mnogo zadev, ki jih lahko urejajo krajevni škofje, bo sveti oče izločil iz kompetence Rimske kurije. Vse preosnove pa bodo najprej dobro premišljene in pretehtane in šele potem uvedene. Sveti oče je povabil člane Rimske kurije, naj ne bodo samo uradniki, ampak naj nekaj svojega časa posvetijo dušnopastir-skemu delu v Rimu. Univerzitetni zdravniški kolegij v Indiji Indijskim škofom se je končno posrečilo, da so v Bangalore odprli prvi univerzitetni zdravniški kolegij. Kolegij je pridružen univerzi Mysore in je že državno priznan. Trenutno so sprejeli v zavod 50 visokošolcev: 40 katoličanov in 10 ne-katoličanov. Da bo zavod mogel živeti, so si indijski katoličani naložili velike materialne žrtve. Za ta zavod so se indijski škofje trudili že od leta 1945 dalje. Katoliški zavod za zdravilstvo je postal nujno potreben, ker na državnih univerzah prevladuje materialistično pojmovanje življenja in je v mnogih točkah v popolnem nasprotju s katoliško moralo. Kardinal Wyszynski govori o dostojanstvu človeka V nedeljo 23. septembra je govoril kardinal Wyszynski v varšavski predmestni cerkvi o dostojanstvu človeške osebnosti. Tehnika grozi človeku, da ga zasužnji hujše, kot je bilo v srednjem veku in ta grožnja je v Varšavi, kot v New Yorku. V modernem času ljudje skoro dihati ne morejo. Politični voditelji ravnajo z ljudmi, kot bi bili umetna gnojila, kot smo to videli v koncentracijskih taboriščih in kot se dogaja v mnogih deželah. Dostojanstvo človeka, ki bi ga morali poudarjati parlamenti, ministrski predsedniki in načelniki strank, je poveličal pokojni papež Janez XXIII. v okrožnici Mir na zemlji. Človek mora biti v središču pozornosti, njegova pravica do dela, do svobode, do pravičnosti, do spoštovanja. Človek je važnejši kot so tovarne ali velika podjetja. ........ imun......... immmmi.mi..ummmt.umni.mi VPRAŠUJTE - ODGOVARJAMO O »glagolskem obredu« Čital sem knjigo »Giorgio Beari. Guida aile chiese di Trieste e Provincia. - Trieste, 1960«. Knjiga opisuje razne cerkve v Trstu in tržaški pokrajini, katoliške in nekatoli-ške. Opisuje tudi srbsko pravoslavno cerkev sv. Spiridiona v Trstu. Na strani 147 je tudi slika te cerkve z napisom: »Purezza bizantina e fastosita orientale della chiesa di rito glagolitico, dedicata a Santo Spiri-dione. Appartiene alla comunita serbo-orto-dossa della citta.« Prosim Vas, da mi pojasnite, ali obstaja »rito glagolitico, glagolski obred. — Najlepša hvala za pojasnilo ! ^ »Rito glagolitico«, glagolski obred sploh ne obstaja. To je pomota. Služba božja v pravoslavni cerkvi ali »bogosluzenje«, kakor pravijo Srbi, se vrši po vzhodnem obredu, in ta obred se imenuje »bizantinsko -slovanski obred« (liturgia bizantino-slava). Obred se vrši v staroslovenskem jeziku. Pravoslavne liturgične knjige so tiskane v tako imenovani cerkveni cirilici. Razen cerkvene cirilice imamo namreč tudi »gradjansko« (civilno) cirilico, ki je bolj enostavna in v kateri se tiskajo srbske knjige, časopisi itd. necerkvene, posvetne vsebine. Glagolica ni nikak obred, ampak samo črkopis, ki se precej razlikuje od cirilice. Beseda glagolica prihaja od besede »gla-golati«, ki pomeni »govoriti, reči«. Izum tega črkopisa se pripisuje sv. Cirilu. Glagolica, to je glagolske črke, se danes ne uporabljajo v cerkvenih knjigah. Ker je težko čitati glagolske črke, je pokojni profesor Vajs, Ceh, transkribiral glagolski staroslovenski misal v latinico. Preuredil je namreč glagolski rimski misal tako, da ga je prepisal, transkribiral v latinico. Ta misal je bil tiskan v Rimu leta 1927 in se uporablja pri staroslovenski maši, ki se pa vrši po rimskem obredu. Maša se torej vrši kakor latinska maša samo v staroslovenskem jeziku. Obred je torej rimski in ne• glagolski, »glagolitico«, samo jezik ni latinski, ampak staroslovenski. R. Od kod ime Koper Nekateri se jezijo, češ da so Jugoslovani spremenili ime »Capodistria« v slovensko ime »Koper«. Ali je to res slovensko ime? Ta jeza ni upravičena. V starejših časih se je Koper imenoval Egida, potem pa Ca-Ime Egida izvira iz grške besede genitiv aigos, ki pomeni koza. Pozneje se je menda to grško ime spremenilo v »Capris«, kar prihaja od latinske besede »capra«, ki pomeni koza. Od imenu »Capris« je postalo ime Koper. Koper ni torej slovensko ime za Koper, ampak priha ja od latinskega imena »Capris«. (O imenu »Egida« in »Capris« za Koper glej: »Baccio Ziliotto. Capodistria. Seconda edi zione. Trieste, 1910«, str. 3.) R. pris. »aix« Slovesnostim v čast barbanski Materi božji ob stoletnici njenega kronanja se je pridružilo tudi naše ljudstvo. V ponedeljek 23. septembra je na otoku sprejela tisoč-glavo množico vernih Slovencev. Na tem čudovitem koščku božjega kraljestva, ki ga poljubljajo vode našega Jadrana in obkrožajo zelene preproge gozdov in travnikov, so se v sončnem jutru našli naši ljudje, ki imajo svoje domove ob morski o-bali in po kamnitih kraških tleh, ob bregovih Soče in valovitih briških gričih, pa še dalje preko gora v deželi jezer in pojočega jezika, v prelepi koroški deželi. Mati Marija nas je združila v eno — naše duhovnike in izobražence, dijake in delavce, kmečke matere in očete, nedolžne otroke in zgarane stare babice. Sreča nas vseh, ki smo preživeli pri barbanski Mariji ta prelepi dan, pa je bila kronana še s posebnim doživetjem. Po dolgih 30 letih smo znova imeli v svoji sredi slovenskega škofa, škofa, ki je zrastel iz našega naroda, govoril z nami isti jezik, poznal do dna naše bolesti in naše tihe upe, prevzvišene-ga mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika. Z vstajajočim soncem je že zaživelo po otoku. Prihajali so veliki motorni čolni, natrpani s pobožnimi slovenskimi romarji. Od vsepovsod se je že oglašala naša pesem, ki je skupno s sončnimi žarki hitela pred prestol barbanske Marije. V mogočnem Marijinem svetišču se je kmalu začela zborna sv. maša. Daroval jo je nisgr. Rudi Klinec, škofijski kancler. Poleg oltarja pa smo na častnem prostoru videli mariborskega škofa Držečnika. Msgr. Močnik je raz prižnice vodil zborne mašne molitve in petje. V resnici, še v nobeni cerkvi niso bile naše molitve tako lepe in res skupne kot v tem Marijinem svetišču. Predno je msgr. Močnik prepustil prostor mariborskemu škofu Držečniku, nam je prebral pismo našega goriške-ga nadškofa Pangrazia, ki se glasi: Dragim slovenskim vernikom goriške nadškofije in vsem slovenskim romarjem, ki ste prišli na božjo pot k Materi božji tia Barbano, z veseljem pošiljam svoj nad-pastirski pozdrav. Letos imate na svojem letnem romanju posebno srečo, ker imate med seboj prevzv. g. škofa iz Maribora, ki vas živo spominja na osebnost božjega služabnika Antona Martina Slomška, ki ga ves slovenski narod smatra za vzor junaških čednosti in zato vrednega, da ga sv. Cerkev poveliča. Prevzv. g. škofu predvsem moj bratski vdanostni pozdrav z zahvalo, da je sprejel povabilo in prišel spotoma k nam ko gre v Rim na drugo zasedanje vesoljnega cerkvenega zbora, da bo na barbanski Marijini božji poti maševal in pridigal za naše drage slovenske vernike. Vaše letošnje srečanje na Barbani se vrši v luči dveh stotetnih jubilejev: kronanja kipa M. B. na tej božji poti in prihoda apostolov slovanskih narodov, sv. bratov Cirila in Metoda, na Moravsko. Ena in druga stoletnica gotovo vzbujata v vaših srcih globoko hvaležnost do Boga, da je dal vašemu narodu velik dar krščanstva v trdni katoliški veri in življenju po veri, ki sta pogoj vsakega duhovnega in zemeljskega napredka. To je dan, ko morate obnoviti svojo zvestobo Bogu in Cerkvi. Izprositi morate slovenskemu ljudstvu, ki biva v naši škofiji in izven nje, milost, da bo znalo premagati vse težkoče današnjih dni z močjo božje ljubezni in z gorečnostjo vseh, duhovnikov in vernikov, da ostanete trdni v veri, vztrajni v življenju po veri, da boste vedno in povsod božje ljudstvo. To je največji dar, ki si ga izpros'ite pri barbanski M. B„ da bo to vaše romanje velik blagoslov za vse vaše duhovnije, ■za vaše družine in za vsakega posameznika. V molitvi sem združen z vami in z očetovsko ljubeznijo blagoslavljam vse, ki ste se zbrali v tem svetišču in vse slovensko ljudstvo naše nadškofije. f ANDREJ, nadškof Ob evangeliju je stopil na prižnico pre-vzvišeni škof Držečnik. Stasita postava, prijazen obraz, dober očetovski pogled. Takoj si je pridobil vsa srca in sledili smo njegovim toplim besedam z največjo pozornostjo. Škof je na poti v Rim za začetek drugega dela koncila, kjer je že lani izročil sv. kongregaciji za obrede prošnjo za proglasitev blaženim A. M. Slomška. Zato ni čuda, če nam je v svojih treh govorih na Barbani govoril največ o našem kandidatu za oltar in o svojem predhodni- ku v škofovski službi, Antonu Martinu Slomšku. Življenje škofa Slomška je res neizčrpno. Toliko lepega smo že slišali v zadnjih letih o njem, a vedno znova in znova odkrivamo na tem velikem sinu slovenske zemlje odlike, ki so nam še neznane. Častni obletnici Marijinega kronanja na Barbani se je pridružila obletnica Slomškove smrti, ki smo jo praznovali lani in pa 1100-letnica prihoda sv. bratov Cirila in Metoda na Moravsko in med naše prednike v Panoniji. Vsi ti veličastni dogodki so bili predmet našega razmišljanja in naše pozornosti v Marijinem svetišču na Barbani ob topli besedi prevzvišenega škofa Držečnika. Po končani prvi maši je kmalu sledila druga, pontifikalna, ki jo je daroval pre-vzvišeni mariborski škof ob asistenci msgr. Klinca, msgr. Gregorca, msgr. Škerla, obeh dekanov, gg. Kretiča in Žorža ter drugih duhovnikov. Pri maši so peli združeni cerkveni zbori pod taktirko prof. Bolčine in ob spremljavi prof. Andreja Bratuža Vodopivčevo mašo sv. Vincenca Pavelskega. Ob evangeliju je v sijajnih pa-ramentih pred oltarjem škof Držečnik nadaljeval svoje lepe govore o škofu Slomšku, o njegovi vnemi za versko življenje med Slovenci, za lepoto slovenske besede, ki sta nam jo prva izoblikovala sveta brata Ciril in Metod. Po maši, bilo je že poldne, je zaživel ves otok. Ljudje so pesedli po travi v gozdičku, na sončnem obrežju, mladina si je o-svojila čolne in v prijetnem domačem vzdušju ob prijateljski besedi in sončni pesmi so minile ure do popoldanske pro- Kraljevsko dostojanstvena, a vendar tako materinsko ljubezniva in dobra je Mati Marija s svojim ljubljenim Detetom šla z nami preko otoka, ki je ves žarel v popoldanskem soncu, ljubko božan od rahlih valov sinjega Jadrana. Nihče ni motil naše pobožnosti, ni bilo ob poti radovednih gledavcev, vsi smo kot eno srce odgovarjali mogočnemu zboru duhovnikov, ki je pel litanije M. B. v procesiji. V cerkvi je nato sledil še evharistični blagoslov z zahvalno pesmijo. Še prej se je vsem priljubljeni škof mariborski poslovil od nas s svojim zadnjim govorom. Zahvalil se je za veliko udeležbo in za toplo zanimanje, s katerim tudi primoski Slovenci spremljajo priprave za svetniški proces škofa Slomška. Še zadnje pesmi okrog Marijinega prestola, še zadnji vzdihi in prošnje in bar-banska Marija je ostala sama s svojim Sinčkom v naročju in, upamo si reči, vesela, da je lahko znova sprejela v svoji hiši tolike množice slovenskega ljudstva. Polagoma se je otok praznil. Sonce je zahajalo za Gradežem, ladja za ladjo se je trgala od barbanskega obrežja in zaplula proti Gradežu. Z malim motornim čolnom je odšel tudi mariborski škof Držečnik in še dolgo ga je na obrežju pozdravljala še ostala množica vernikov. Slovenskih romarjev je bilo nad tisoč s katerimi je bilo 35 duhovnikov. Prve zvezde so se že vžigale na nebu, ko so zadnji avtobusi odpeljali iz Gradeža proti domu. Ne preostaja nam drugega, kakor da rečemo: hvala Ti, o Marija, za ta prelepi dan! P. Z. cesije po otoku. mmmmmimmmmimmmiiiimmimmmmmimmmmmmmiiimmimimmmiiiimmMmmmmmmmmmmmmmiiiiiiimmmimiimmmimmmmiiiimiim PROSLAVA SV. CIRILA IN METODA V BELGIII Proslavam 1100 letnice prihoda sv. Cirila in Metoda v slovanske kraje, ki jih letos prirejajo Slovenci v domovini in izven nje z izredno zavzetostjo in globokim doživetjem, se je 15. septembra pridružilo tudi slovensko pevsko in kulturno društvo Slomšek iz Eisdena v Belgiji. Zelo delavno društvo je letos priredilo že tretji slovenski dan. Osnovna misel dneva je bila že omenjena 1100 letnica, ki je združila v eno družino ne samo rojake iz Eisedena in okolice, temveč pritegnila tudi številne Slovence iz Bruslja in Genka v Belgiji, iz Pas de Calaisa v Franciji, iz Nemčije in Nizozemske, goriške in tržaške Slovence pa je v imenu Katoliškega glasa zastopal g. Jože Jurak. Tako je bila dejansko na tretjem slovenskem dnevu v Eisdenu zastopana vsa zamejska in izseljena Slovenija zapadne Evrope. Prireditev se je začela ob krasnem popoldnevu v mogočni in prostorni župni cerkvi v Eisdenu ob 411 popoldne. Maševal je neumorni širitelj cirilmetodijske ideje g. Ignacij Kunstelj iz Londona. V cerkvenem govoru je poudaril misel, da sta sv. Ciril in Metod pri tem, ko sta uvedla slovanski jezik v cerkveno bogoslužje, bila prežeta z zavestjo, da so vsi narodi enakopravni. Prav v tem je njuna veličina in prav to je poslanstvo cirilmetodijske ideje v današnjem svetu: »Ljubi svoj narod, spoštuj ostale narode! Ne naslanjaj se le na pravico, temveč osladi jo z ljubeznijo!« Prav topel okvir cerkveni svečanosti pa je dalo ubrano petje mešanega zbora iz Nizozemske, ki je predvajal eno zadnjih mašnih skladb našega glasbenika prof. Matije Tomca. Drugi in tretji del prireditve pa sta se nato razvijala v prostorni dvorani rudarskega doma »Casino«, ki so jo rojaki popolnoma napolnili. Osrednja točka sporeda je bila priložnostna igra v dveh dejanjih: »Sv. Ciril in Metod med nami«, ki jo je napisal prof. Jože Peterlin iz Trsta, režiral pa g. Jurij Jakelj: Igravci so igro tako doživeto podali, da jim je občinstvo v globoki tišini sledilo. Bilo je še več drugih lepih nastopov kot točke pevskih zborov iz Nizozemske in Belgije, plesne folklorne skupine iz Nizozemske, ljubek de-klamatorski nastop naših najmlajsih itd. Za zaključek je krajevni izseljeniški duhovnik g. Vinko Žakelj še enkrat pokazal na vzvišeni lik sv. Cirila in Metoda, opozoril na ovire, ki sta jih morala premagati,’ na nasprotovanje, ki sta ga doživela, in na vztrajnost, ki ju je odlikovala. Ob njunem vzgledu se moramo krepiti tudi mi Slovenci v izseljenstvu. Izvoljevati moramo zmago tisti Kristusovi pravici m tisti božji ljubezni, kateri sta sv. brata posvetila vse svoje življenje. S tem je bil drugi del prireditve zaključen. Tretji del je potekel v prijetni domačnosti. Vsekakor moramo požrtvovalnim slovenskim rojakom iz zapadne Evrope iz srca čestitati h tako lepo izvedenemu tretjemu slovenskemu dnevu. Dokazali so, da zanje vera in narodnost nista prazni besedi, temveč moč, ki globoko preveva njihovo vsakdanje življenje. Naše občudovanje pa postane še večje, če pomislimo, da je teža prireditve ležala na rodu, ki se je rodil izven domovine, pa čuti in misli bolj slovensko in katoliško kot marsikateri naš človek, ki mu je zibelka tekla na slovenski zemlji. J. J. Da, moj Jezus! Neki fant je zapisal po slovesnem prvem svetem obhajilu: Ko sem pokleknil v klopi, sem rekel Jezusu: Dragi Jezus, ljubim Te in Ti to veš. Reci mi kar koli in jaz Ti bom vedno odgovoril: Da, nič drugega kakor: Da! Jezus me je najprej vprašal, kakor je prej vprašal Petra: All me ljubiš? Trikrat me je vprašal in tretjič sem mu jokaje odgovoril: O, da, moj Jezus, Ti veš, da te ljubim! Medtem ko sem jokal od veselja in ljubezni, mi je povedal, za kaj me je namenil. Razodel mi je pot življenja. Jezus je nadaljeval z vprašanji: »Mi hočeš prinesti dosti duš?« Da, moj Jezus! »Hočeš darovati svoje življenje zame?« »Da, moj Jezus!« Na koncu pa mi je Kristus povedal : »Moj duhovnik boš! Ali hočeš?« »Da, moj Jezus! Vse bom naredil, kakor boš hotel!« Tedaj je Jezus umolknil. Z vsem srcem sem se mu zahvalil in Ga prosil, naj mi pomaga, da Mu bom služil vedno: da bi postal duhovnik in da bi rešil veliko duš! To je zapisal otrok pri 12. letu in bil mož beseda. D. Jakomin: IC1 Glasbeno delo Gregorija Riharja in seveda njegove zasluge lahko ocenimo z več strani, čeravno ne smemo pozabiti, da ni nihče na tem svetu popoln in se je tudi Riharju kak napev ponesrečil. Njegove pesmi so zelo skrbno izdelane. Najboljše pesmi je ustvaril v prvi dobi svojega nastopa. Pozneje so ga duhovniki in organisti vsevprek hvalili, postal je bolj površen, skladal je hitreje, zato je tudi vrednost njegovih skladb padala. Njegove pesmi so se širile od kraja do kraja in lahko rečemo, da so se med ljudstvom utrdile brez pritiska in brez nobenih navodil. Na tak način so se polagoma odpravili piskači. To je nedvomno velik Riharjev uspeh in obenem njegova zasluga; v zgodovini naše cerkvene glasbe je nedvomno dogodek. V primerjavi s preteklostjo pomenijo Riharjeve pesmi, kar zadeva kvaliteto, velik napredek, on je nedvomno nadkriije-val sodobnike. Bil je plodovit skladatelj, kot malokdo. Rihar ni spremenil pri nas cerkvene glasbe le formalno. Z njim je nastala vsebinska sprememba, saj se je sam zavedal, da ima tudi v cerkveni glasbi važno vlogo vsebinski izraz. Zato mu zasluženo in vrednostno pripisujemo odlično vlogo prvega uspešnega in pravega reformatorja, slovenske cerkvene glasbe. Dal je pravo obliko ljudskemu petju, obenem tudi pevskemu zboru kot takemu. In tu je prav, da se malo ustavimo. Kdaj je nastalo pri nas večglasno petje? Po mnenju Franceta Marolta se je to zgodilo proti sredini 19. stoletja; torej v času Riharjevega delovanja v šenklavžu. Ravno v njegovi dobi so Se razvili po naših cerkvah zbori. Takrat pa niso poznali pevskih zborov v tem smislu kot jih poznamo danes, ko imamo pri zboru včasih 20, 30 ali 40 pevcev in pevk. Takrat je organist, ki je bil navadno učitelj, zbral štiri pevce, odnosno pevke: to je bil zbor. Tudi v najmanjši fari je bilo lahko dobiti štiri ljudi, ki so imeli posluh, lep in visok glas ter ljubezen do petja. Če je imel učitelj le malo večjo družino, je lahko sestavil iz nje dober pevski zbor. Navadno je pel sam, njegova žena in dva ali trije otroci, pa je bil zbor. V Riharjevem slučaju pa imamo to, da je imel v sestri Jerici neprekosljiv sopran, pri kateri ni bilo problema za visoke note. Iz teh razlogov so Riharjeve pesmi za izvajanje precej težke; sopran požene v take višine, da jih navadni zbori skoraj ne zmorejo. Isto velja za alt in tenor. Ali je Rihar skladal tudi narodne pesmi ali ima izključno le cerkvene? On je budil in gojil tudi narodno petje. Večkrat se je Slovencem očitalo, da nimajo lepih narodnih pesmi. To očitanje je Riharja bolelo, zato je zložil tudi nekaj posvetnih, zelo lepih napevov v prav narodnem duhu. Najbolj znani sta njegovi »Savica« in »Žalosten glas zvonov«. Vendar Rihar se ni hotel veliko ukvarjati s posvetno glasbo, ker Se je bal, »da bi se svetih pesmi svetno krožiti ne navadil,« kot se je sam izrazil. Omeniti moramo še njegovo »malo« zaslugo. Skušal je uvesti slovenske izraze za nekatere glasbene pojme. Do tedaj so bili v rabi povečini le italijanski in nemški. Na- vodila pa je namenil organistom, saj je poznal njihovo pomanjkljivo glasbeno stanje. Omenili smo težko izvajanje Riharjevih pesmi, z druge strani pa jih še danes veliko rabimo. V kakšni glasbeni obliki so se ohranile in jih izvajamo? Povečini pojemo danes Riharjeve pesmi v raznih predelavah, tako da so dostopne vsakemu zboru; najbolj v predelavah dobro znanih izdaj Goriške Mohorjeve družbe. Marsikje jih je slišati še v prvotni obliki; takih ču-jem precej v škedenjski cerkvi, predvsem pri šmarničnih pobožnostih. Ker so pesmi visoke, je precej kričanja, drugi, ki jih ne zmorejo, predvsem starejši, pojejo kar oktavo nižje. Dr. Mantuani, priznani glasbeni zgodovinar, se je tako izrazil o Riharju, morda malo pretirano: »Rihar je obdržal svoj da-lekosežni vpliv nad 60 let. Vsaka nota njegovih spevov diha čisto, slovensko dušo in slovenski narodni okus, kakor se je vkoreninil v najširših plasteh slovenskega ljudstva izza pozno-baročne dobe. Riharjev slog kaže slovensko dušo glede glasbe v tako ostro zarisanih potezah, kakor do sedaj še noben drugi ne.« Objektivnejši je Stanko Premrl, ki piše, da se je Rihar »na eni strani oziral precej na značaj našega narodnega petja in po drugi strani ubiral melodije v zelo prikup-Ijivem tonu, odvisnem kolikor toliko od tedaj še močno gospodujočega lahkotnega laškega sloga.« »Vendar pa,« tako pravi dr. Dolinar, »je znal Rihar zadeti ono struno, ki je ganila naše ljudi tedaj v njegovem času in jih nič manj ne gane še dandanes.« Prof. Matija Tomc pa tako pravi o Riharju: »To je eden najstarejših slovenskih skladateljev, vendar se njegove pesmi, ki so nekatere že nad 100 let stare, še vedno sveže glasijo z naših cerkvenih kotov. Ob marsikaterih praznikih bi nečesa pogrešali, ako bi ne slišali Riharjevih pesmi. Z eno besedo: menda ni dobe v cerkvenem letu in ne cerkvene slovesnosti, da se ne bi glasila s kora ena ali druga Riharjeva pesem.! (Konec prihodnjič) Pozdrav pisatelja Karla Mauserja Tretji slovenski dan rojakov v Belgiji je pisatelj Karel Mauser pozdravil z naslednjim pismom: Dragi slovenski rojaki: Zvedel sem, da praznujete slovenski dan in Vaš duhovnik, moj stari prijatelj, mi je pripovedoval, s koliko ljubeznijo se oklepate slovenske besede in slovenske pesmi. Ganila me je vaša zvestoba tisočletni naši besedi in s tem pozdravnim pismom želim vsaj v duhu na ta Vaš dan biti z Vami in prav tako vsi Slovenci tukaj, ki se še oklepajo rodne besede in Boga, ki je ustvaril človeka in jezike. Vsi so lepi, vsi vodijo k omiki srca in duha, toda najbližji nam je pač ta, ki smo ga kot otroci govorili in ga s seboj ponesli na tuje. Z globokim spoštovaniem pa od daleč pozdravljam vse tiste, ki ste bili rojeni na tuji zemlji pa vendar niste zavrgli daru domače besede, ki ste ga prejeli od očeta in matere. Večje ljubezni do svojih staršev niste mogli pokazati, kakor s to zvestobo, zakaj z njo ste se povezali z vsemi rodovi, ki so živeli pred vami, z rodovi slovenskih svobodnjakov, ki so orali in sejali slovensko zemljo, jo ljubili, jo Bogu priporočali in z božjim mirom vanjo legali, ko je prišla njih ura. Vsa ta ljubezen rodov zdaj leži v domači zemlji in z njo ste povezani in sklenjeni na tem današnjem vašem slavju. Naj bi povezanost s starimi rodovi ostala med vami, naj bi ostala povezanost tudi med vami samimi, da bi delo, ki ga vršite v dobro slovenskega imena, rodilo obilen blagoslov. S starim slovenskim pozdravom: Bog daj srečo! Vas vse iskreno pozdravlja Vaš 1 ^ani Mauser Karel, m.p. RAZNE NOVICE Otvorjen prvi del sončne ceste Rim - Firence V četrtek 19. septembra je nosgr. Cunial iz Rima blagoslovil prvih 52 km sončne ceste, ki bo vezala Rim s Florenco. Slovesnost blagoslovitve se je izvršila pri prvem mostu čez Tibero. Navzoči so bili predsednik vlade Leone, minister za javna dela Sullo, minister Bo, podpredsednik senata Spataro, predsednik IRI Petrilli, rimski prefekt in druge visoke osebnosti. Minister Sullo je v svojem govoru izjavil, da bo celotna cesta Rim-Florenca dovršena leta 1964. Doslej je vsak km te ceste stal 348 milijonov. Celotni stroški bodo verjetno prekosili vsoto 263 milijard. Najhujši del sončne poti je že premagan in to je Bologna-Firence, ki je stal 820 milijonov lir na km. Drugi primer petorčkov v Ameriki Po petorčkih, ki so se pretekli teden rodili v Venezueli, poročajo sedaj o novem enakem primeru iz Severne Amerike. V Aberdeenu v južni Dakoti je 30 letna mati povila pet otrok in sicer enega -dečka in štiri deklice. Oče, ki je nameščenec v neki trgovini, zasluži približno 40.000 lir tedensko in, ker imajo že pet drugih otrok, predstavlja zanj ta nov prirastek resno finančno vprašanje. A dobrodelnost Ameri- kancev je znana, zato se bo prav gotovo tudi v tem slučaju izkazala. Petorčke, ki so za sedaj še v inkubatorju, je tamkajšnji škof že krstil in jim podelil tudi zakrament sv. birme. Deklicam so poleg prvega imena dali vsem štirim ime Marija. Sovjetski umetnik, ki se ni vrnil v Moskvo Eden od sovjetskih umetnikov, ki so se udeležili festivala v Glasgovvu v Veliki Britaniji, se ni več vrnil v Rusijo. Zaprosil je tamkajšnje oblasti za politično zatočišče, medtem ko so njegova tovariši že odpotovali proti Moskvi. Njegovo prošnjo proučuje sedaj britansko notranje ministrstvo. Omejitev prodaje kruha v Rusiji V Rusiji je prehranjevalna kriza vedno bolj občutna. Pridelek je bil letos zelo pičel, zato ni čuda, če si kmetje nakupujejo moke, pšenice, ječmena in kruha v. večji meri kot je za vsakdanjo uporabo potrebno. Oblasti pa tega ne marajo, zato so sedaj omejili prodajo kruha le na pol kg belega in 1 kg črnega na osebo. Prepovedali pa so prodajo moke. Te prepovedi opravičujejo oblasti z motivacijo, da so kmetje v preobilni meri nakupovali moko in kruh, da so z njim hranili živino in perutnino. = F UM z HolIywood umira Zadnji ameriški filmi, ki jih v teh dneh prikazujejo na italijanskih platnih, potrjujejo dejstvo, da se nekdanja velika filmska Meka počasi, a neizogibno bliža svojemu propadu. V zadnjem času se je ameriški kino zbudil iz spanja, ki je trajalo skoro eno leto, in se je ponovno pojavil v svetu. Razen nekaj izjem kot »Premago-vavci in premagani« in »Najdaljši -dan« ni namreč ameriška kinematografija v tem času dala ničesar od sebe. Sedaj se je spet pojavila s tremi novimi filmi: »Uporniki Bounaty-a«, »Wes-t Side Story« in »Dva tedna v drugem mestu«, ki pa ne povedo nič novega in dokazujejo revščino inspiracije pri ameriških scenaristih. Če gledamo te filme zgolj kot predstave, moramo priznati, da so s tega vidika precej zanimivi in so skrbno in tehnično izdelani, -s tisto tehniko, ki je lastna holly-\voodski produkciji. Toda če gledavec gleda te filme z večjim kriterijem, ostane precej -razočaran. »Uporniki Bounaty-a« je le ponovdtev filma, ki je doživel velik uspeh pred drugo svetovno vojno; »West Side Story« je kinematografski prenos u-spele glasbene komedije in spada v vrsto filmov, ki so imeli veliko srečo pred desetimi, dvajsetimi leti, a ki so danes že dokončno zastareli. »Dva tedna v drugem mestu« je navadna zgodba nekdanjega slavnega igravca, ki se nenadno povzpe do ponovne slave. Zdi se neverjetno, da o-gromen hoIlvwoodski stroj ne zna izdelovati -drugega kot dela, ki so ponovitev nekdanjih filmov. Večkrat so skušali kritiki najti odgovor temu stanju in so navajali vse mogoče razloge, ki so jih iskali čelo v politično-ideoloških izvorih. Vendar se ni do sedaj še našla prava razlaga. Morda bi bila najbolj pravilna ta, da se je hollywoodska filmska proizvodnja preveč izolirala, preveč zaprla v svoj krog, v katerega in iz katerega je nemogoče priti. Medtem ko se v drugih državah filmski ustvarjavci ozirajo tudi izven meja svoje domovine (italijanski kino snema filme v Polineziji in na skrajnem Vzhodu, francoski v Afriki), se v Hollywoodu občudujejo samo skozi svoje ogledalo in mislijo, da je tisto, kar se tam dogaja, resničnost celega sveta. In če se skušajo le malo oddaljiti od svojega okolja, ne znajo napraviti drugega kot jemati navdih v delih, ki so doživela uspeh v preteklosti. »Uporniki Bouanty-a« je tipičen primer. Kaj naj rečemo o filmu »Dva tedna v drugem mestu«? Okvir, v katerem se odigrava zgodba, je Rim kot ■mesto »sladkega življenja«, vendar niso ustvarjavci mnogo pazili na to, da bi ga prikazali kolikor mogoče verodostojno. Kaj to pomeni? Amerikanci so zelo točni in natančni za to, kar jih direktno zadeva; za vse drugo so pa skrajno površni. Glede tretjega filma »West Side Story« se pa sprašujemo, s kakšnim kriterijem deli Oskarje ameriška akademija, ki je to delo nagradila s celo vrsto zlatih kipcev. Kaj naj iz vsega tega sklepamo? Ameriška kinematografija je precej dolgo spala; toda tudi zdaj, ko se je spet zbudila, kaže vidne znake utrujenosti, znake, ki skoro gotovo pripravljajo njen konec. Mira »Katoliški glas" v vsako slovensko družino I Pet ljudi umrlo zaradi strupenih gob Do naravno tragičnih posledic zastrupitve je prišlo 14. in 15. septembra v družini Jožeta Beltrama iz Volčje drage ter Severina Nemca iz Vrtojbe. Mirko Keber iz Vrtojbe je namreč prinesel gobe svojemu svaku Severinu Nemcu iz Vrtojbe, da so jih domači pripravili za večerjo. To je bila za številno družino Nemčevih in njihove sorodnike Beltramo-ve iz Volčje drage naravnost usodno. Pet oseb je podleglo hudi zastrupitvi, šest pa so jih prepeljali v šempetrsko bolnišnico. Umrli so Roža Nemec iz Vrtojbe, Jožefa, Silva in Tatjana Beltram ter Mirko Keber, vsi iz Volčje drage. V bolnišnici se še zdravijo štirje člani družine Nemec, . oče, mati, otrok in stara mati ter Marija in Milojka Beltram. Vsi omenjeni so zaužili eno najbolj strupenih gob, ki rastejo v naših krajih, to je zelenkasti strupeni kukmak, ki se ga le težko loči od pristnega kukmaka ali šampiona. Radio Trst A Spored od 29. septembra do 5. oktobra Nedelja, 29. sept.: 9.30 Slovenski zbori. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Zlato-glavec«, mladinska radijska zgodba. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni pevski zbor iz Barkovelj. — 12.15 Vera in naš čas. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 18.00 »Večer v družini«, žaloigra v enem dejanju. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Bukovniki in ljudski pesniki«. Ponedeljek, 30. sept.: 12.15 Iz slovenske folklore: »Bukovniki in ljudski pesniki«. — 18.30 Robert Schumann: Kvintet s klavirjem, op. 44 v Es-duru. — 19.00 Moravske narodne pesmi. — 19.15 Izvenevropska sporna ozemlja: (14) »Zaključna panorama«. — 21.00 Umberto Giordano: »Andrea Chenier«, opera v štirih dejanjih. Torek, 1. okt.: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Potovanje po Italiji. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (12) »Piva generacija tržaških ple-zavcev«. — 22.00 Koncart tenorista Dušana Pertota, pri klavirju Mirca Sancinova. Sreda, 2. okt.: 11.45 Folklorni mozaik. — 12.15 Za naše žene. — 13.30 Pol stoletja melodij. — 18.30 Frederic Chopin: Koncert št. 1 v e-molu za klavir in orkester. — 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 »Slovanska apostola«, drama v štirih delih. Četrtek, 3. okt.: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (12) »Prva generacija tržaških plezavcov«. — 18.30 Glasba v sodobni družbi - 1. oddaja. — 19.15 »Potovanje na mesec«, dramatizirana zgodba. — 21.00 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije. Petek, 4. okt.: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Pogled na svet. — 18.30 Solisti Julijske Benečije in Furlanije. Koncert pianistke Rite Marie Fleres. — 19.15 Zlato, tisočletni vladar sveta: (14) »Zlate poljane v Avstraliji«. — 21.00 Koncert o-perne glasbe. Sobota, 5. okt.: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Za naše žene. — 15.30 »Lepa septembrska nedelja«, igra v treh dejanjih. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 19.15 Družinski obzornik. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Zbor »Vinko Vodopivec«. ■tllINtllilllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIllIlllllllllllIllllllllllllllllllllllIltllllllinilllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllililiiiiiiiiillllllllllllllllltlllllliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHlIlllllllllllllllUIIIHIIIIIIIIIIIlIllIllllllllllllMlllllllllltlllllllllllllillllllllllllllllllUIIIIIIIIIIH 3. puemici (Iz zapiskov zareskega župnika) 11.9.1943 - Narodna zaščita v Zarečju vrši častno svojo službo. Morala je izredno visoka. Pa saj jo dvigajo z vbrizgi čudne sorte, z lažno propagando: Angleži so se izkrcali v Trstu in Tržiču, hrvaški partizanski odredi so že na Razdrtem... Londonski radio pa poroča, da so Nemci zasedli Trst. Živčna napetost se jači iz ure v uro. Nihče ne dela. Vsi so v stanju mrzličnega pričakovanja. Kar završi po vasi: »Vračajo se naši moški od vojakov in iz ječ!« Pravkar je dospel Sipko Štembarjev. Bil je v cementarni v Anhovem. Nemci so jih predvčerajšnjim razorožili. Izmuznil se jim je in prišel domov preko Banjške planote in T rnovskega gozda. Pa sit) že pripe-šačila, v sami srajci in dokolenčnicah, Zoro in Krištof, ki sta ušla iz Peschiere. Odvrgla sta vojaški kroj, bežala nekaj časa peš, potem pa sta se vštulila v kamion. Za njima dohajajo še drugi... Skozi vas valovijo v velikem neredu italijanske vojaške enote, ki se umikajo iz Slovenije in s Hrvaške. Prebiti se hočejo do Trsta in do Gorice/Pogled nanje je porazen : častniki in vojaki stopajo peš, ranjenih nog, deloma vojaško in deloma civilno oblečeni. Ta je v čevljih, oni v copatah in spet oni kar v nogavicah ali celo bos; ta je v prozorni majici, oni golopleč. Vdano in brez odpora oddajajo orožje, kovčke, blago, da si vsaj kožo rešijo. Slovensko ljudstvo jim nudi hrane, pijače, sadja, zlasti pa civilne obleke, da bi se tako lažje izmuznili Nemcem, ki bi jih sicer vtaknili v koncentracijska taborišča, pa tudi fašistom, ki mobilizirajo begune za nove boje. Pogled na razpadlo italijansko armado je pretresljiv. Takšna je morala biti Napoleonova vojska na umiku iz Rusije! Oficirji, še včeraj tako ponosni v svojih blestečih uniformah, bulijo v tla topi in ponižani. Bili so polni samohvale, nepremagljivi zmagovavci, tako zaverovani v duceja in v zmagoslavje obnovljenega rimskega imperija, zdaj pa so rosne njih oči in v srcu jim gloda žalost in obup. 12. 9.1943 - Praznik Imena Marijinega in prva nedelja v svobodni vipavski republiki. Le kje so naše meje, kdo naši zapovedni-ki? Kot bi viseli nekje v vesolju, v trepetu, da treščimo v neznane globine. »Dvignite glave!« tako sem pozival v nabito polni cerkvi. »Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo, naša rešitev v imenu Marijinem! Te dni več molimo: vsako jutro bomo zmolili po sveti maši litanije vseh svetnikov in vsak večer pred Izpostavljenim rožni venec. Kvišku srca! Bogu se izročimo in Mariji!« Domov so se vrnili še drugi fantje: Albert Marjanov, Slavko Lejčkov, Miha Ne-valov. Slednji, še ves potan in razoglav, je pravil družbi vaščanov, ki ga je radovedno, obkrožala, kaj je doživel na poti: »Sami Italijani priznavajo: »Che disastro! Che vergogna! Un popolo di 45 milioni — di pecore!« Italijani so pobegnili tudi iz Ajdovščine. Njihova oprema in last je bila dodeljena Ušanom, ki so jim pred letom alpini požgali vso vas. Včeraj so udrli v vojaški magazin, nabito poln najrazličnejšega blaga. Novica se je raznesla kot blisk po vsej Vipavski. In že so prihajali ljudje od vsepovsod, od Batuj do Budanj, in si pridno nalagali oblek in živeža, da bi to ne »padlo Nemcem v roke«! V Zarečju so domači zaščitniki doživeli smolo. O polnoči bi se morala menjati straža. Pa je stražar na mostu odšel, predno je dospel njegov drug. In prav tedaj je dospel preglednik iz Ajdovščine in našel most nezaščiten. Zdaj bo škandal! Skočili bodo pokonci številni nasprotniki, ki imajo Zarečane na želodcu. Že tako nam grozijo Podvrhovci: »Partizanom ste vedno nasprotovali, zdaj še bojkotirate povrhu ! čakajte, vas že pahnemo v pne bojne vrste!« Zvečer me je obiskal sobrat Jazon, ki se je vračal s šagre v Šmarjah. Veličastna je bila cerkvena slovesnost, lepo je govornik poveličeval moč Imena Marijinega, a najglobji vtis je nanj napravilo splošno navdušenje, s katerim Šmarenci spremljajo zadnje dogodke. Domači gospod je opoldne pogostil sosede: Ernesta Bandelja iz Brij, Janka Kosa iz Branice in Toneta Šateja iz Štanjela. Goste je zelo izncnadil, ko jim je rekel, da je pravkar londonski radio javil, da je Oto Skorzenv na Hitlerjev ukaz osvobodil Mussolinija iz »Čampo Imperatore« v pogorju Gran Sasso. Nemci so prišli z letali in ugrabili jetnika, ki so ga mislili italijanske oblasti izročiti zaveznikom, ter ga odveli v Nemčijo, da bo tamkaj reorganiziral fašistične sile. Tako si bosta zdaj stala nasproti maršal Badoglio in osvobojeni Mussolini. Italija je na pragu bratomorne vojne. Nekdo je tedaj pripomnil, če ni to nekaka zgodovinska nemeza: od tu so netili ogenj sovraštva mer Srbi in Hrvati, od tu je šlo orožje za borbo med domobranci in partizani... Na mizi je ležal tržaški »Picco-Jo«, ki danes spet poveličuje fašizem. Kakšna razlika s Piccolom z dne 2S. julija, ko je besno napadel Mussolinija, ga nazival »il vecehio corruttore« in primerjal njegov padec Robespierjevemu koncu. Danes blagoslavlja, kar je še včeraj preklinjal. »To je stobarvni ptič krivokljun!« je važno kimal v oblaku cigaretnega dima sivolasi g. Kos. »Piccolo je večkrat menjal barvo, a vsekdar kljuval po Slovencih!« V besedo mu je segel g. Bandelj in živo opisoval razmere v Gorici, ki da je bila sinoči v slovenskih rokah. Že od 9. septembra dalje so manifestiraii po Gorici slovenski fantje in dekleta, prepevajoč slovenske pesmi in zahtevajoč, naj takoj izpustijo vse pripornike. Na sami kvesturi je vihrala slovenska zastava, ko je na trgu Cavour spregovoril Martin RAZSTAVA KUHARSKIH IZDELKOV OB SKLEPU GOSPODINJSKEGA TEČAJA V ZAVO- DU SU. DRUŽINE (SLOV. SIROTIŠCU) OTVORITEV BO V NEDELJO DNE 29. SEPT OB 11. URI Razstava bo odprta v nedeljo do 7. ure zvečer in v ponedeljek od 9. do 12 ure. Lepo vabljeni vsi, zlasti gospodinje in dekleta! fr Prvi kulturni večer v KD V sredo 18. septembra smo v Gorici na preprost, a prisrčen način otvorili jesensko sezono kulturnih večerov v Katoliškem domu. Vršilo se je res v domačem vzdušju, kajti za to priliko smo se zbrali v manjši dvorani pod odrom, ker je velika dvorana sedaj v popravilu. Predavanje je imel pater Anton Koren DJ iz Rima. Govoril nam je o svetih bratih Cirilu in Metodu in svoje predavanje še poglobil z lepimi skioptičnimi slikami. Praznik grozdja v Gorici Kakor po vsej Italiji tako so tudi v Gorici v nedeljo 22. septembra praznovali dan grozdja. Na pokritem trgu je goriška občina pripravila okusno razstavo najboljših vrst našega grozdja. Poleg te pa je letos tudi bogata razstava gob. Razstavljene so bile užitne in strupene gobe z namenom, da bi ljudstvo spoznalo vrednost užitnih gob, a tudi smrtonosni strup neužitnih in se znalo pravilno ravnati. Izredna poročna slovesnost dveh mladih Goričanov Mladina, ki se za nobeno stvar več ne navduši, je mrtva. O tem pa ni mogoče reči o dveh mladih Goričanih Rinaldu Sau-nigu in Lauri Gregorig, ki sta si v nedeljo popoldne obljubila večno zvestobo v njihovem priljubljenem kraljestvu — v podzemlju. Navdušena jamarja sta si za svojo večno obljubo zvestobe izbrala mogočno katedralo — briščkovo jamo. V briščkovi jami bi z lahkoto stala celotna cerkev sv. Petra v Rimu. V tem svojevrstnem podzemskem kraljestvu je mlado dvojico poročil stolniški kaplan Don Rug-gero Di Piazza, ki je tudi kaplan goriške skupine speleologov. Mladi dvojici je bil za pričo priznani francoski speleolog Sif-fre, ki si je pridobil rekord bivanja v podzemlju, potem ko je leta 1962 ostal nepretrgoma v podzemlju v Scarassonu dva meseca. Veliko prijateljev in drugih radovednežev je prisostvovalo edinstveni poroki. Odkritja pri cerkvi sv. Roka Za cerkvijo sv. Roka v Gorici kopljejo delavci temelje za kabino centralne kurjave. Pri tem so naleteli, komaj poldrugi meter pod zemljo, na štiri človeške lobanje, ki so jih pozneje prenesli na goriško pokopališče. Lobanje so stare najmanj 135 let, in to iz časov, ko je okrog sedanje cerkve še bilo pokopališče. Prvo kapelo, posvečeno sv. Roku, so na tem mestu sezidali leta 1500 in okrog nje so tudi pokopavali mrliče. Leta 1623, ob koncu kužne bolezni, so kapelo'razširili v cerkev, a pokopališče okrog nje je še vedno ostalo vse do leta 1827, ko so odprli »stari žegen« na sedanjem parku v ulici Duca d’Aosta. Do prve svetovne vojne je okrog cerkve sv. Roka še ostalo nekaj nagrobnih spomenikov, ki so jih takrat prenesli v muzej palače Attems. Pok. Ciril Munih Pri Sv. Luciji ali Na mostu so v ponedeljek ob obilni udeležbi sobratov (55) pokopali bivšega šentviškega župnika Cirila Muniha, po domače Pušarjevega. V cerkvi mu je govoril g. dekan Simčič, na grobu pa Ludvik Zorzut. Ravno pred kratkim je dopolnil 70 let. Posvečen je bil leta 1916 in sicer v Stični na Dolenjskem, kjer je bilo takrat goriško bogoslovje. Najprej Greif. Lahi so bili besni in so si želeli Nemcev. Z oklopniki so razganjali navdušene množice. Gospod Janko, znani rusofil, je omaloževalno zamahal z roko in pravil, da njegovo srce ne bo mirno, dokler ne bodo Rusi v Trstu. To je napovedoval že pred leti. Štanjelski pa je pripovedoval o krvavi tragediji: ustrelili so Toccafon-dija, političnega tajnika v Štanjelu. Ob razsulu se je potajil. Brigadir pa je zagrešil neumnost, da je skušal potlačiti navdušenje ljudskih množic s tem, da jim je grozil, da je tajnik šel po Nemce, da kaznujejo upornike. Ljudje so se tresli v strahu, a ko so nekateri zalotili skritega Toccafondija, so ga pograbili, tirali med kraško skalovje in ga ustrelili. PRVE ŽRTVE GORIŠKE FRONTE 13. 9.1943 - Zarečje je ponoči nenadoma oživelo. Ob treh zjutraj je vojaška obhod-nica zbudila vse moške in jih odpeljala v Podvrh. Vsa srca so zatrepetala v nepopis-Ijivi bojazni. Pa — ob devetih dopoldne so vse poslali domov. Padale so trpke pripom- RIŠKE NOVICE je bil kaplan v Podmelcu in obenem je opravljal svojo domačo župnijo Sv. Lucijo. Nato je šel v Sočo in bil obenem trentarski župnik 10 let. S hribov je prišel v Šmarje na Vipavskem, kjer je ostal 7 let. Vrnil se je znova v hribe in dobil župnijo šentviška gora. Tu ga je pred 8 meseci zadela kap, zaradi katere je sedaj umrl na rodnem domu. Pokojni g. Ciril je bil mož, ki se je v njegovi družbi vsakdo dobro počutil; vedno dobre volje, velik optimist, veder. Nikoli ni o bližnjem slabo govoril. Prijatelj gora je obredel vse naše Julijce; izboren pevec, vnet za dušno pastirstvo je ob vseh farah, kjer je služboval, zapustil najboljši spomin. Zadnje mesece je v bolezni izredno veliko molil in trpel. Tako je kot zvesti služabnik Kristusov zgledno zaključil svojo življenjsko pot in nam vsem zapustil zgled dobrega duhovnika. — Bog bodi milostljiv njegovi duši. Doberdob V petek 20. septembra smo skoraj postali Kitajci. C. g. Stanko Pavlin, ki se nahaja že od 18. leta starosti na Kitajskem (sedaj v Hong Kongu), nam je v privlačnem tonu razložil Kitajsko pisavo, narečja, običaje in s svojim lepim glasom tudi kitajske pesmi in govorico. Lep barvni film 'in skioptične slike so nam še bolj pradočile slikovitost te dežele, zlasti Hong Konga in okolice. Za take zanimivosti je razumljivo, da je bila dvorana polna občinstva, ki je burno ploskalo gospodu misijonarju. Želimo mu obilo uspeha pri težkem — in lepem delu s kitajsko mladino v salezijanskem zavodu! Pa še nasvidenje! V nedeljo 22. septembra so dekleta krojnega tečaja CIMS priredila bogato razstavo oblek, izgotovljenih v mesecih od maja do septembra. Komisija in domačini so pohvalili izdelke in čestitali gospodični učiteljici, pa tudi dekletom za tako lep u-speh — ki ni bil prvi — pa tudi ne zadnji! Števerjan Vinski pridelek predstavlja za Brice up, skrb in trud celega leta. Zato nič čudnega ni, da so te dni misli, skrbi in dela naših kmečkih ljudi usmerjena v trgatev tako, da ostane le malo časa ali prostora za kaj drugega. Kljub temu se je zbralo lepo število Števerjancev preteklo nedeljo najprej v cerkvi in nato na trgu pred spomenikom žrtev pretekle vojne, da se spomnijo na preprost in krščanski način dvajsetletnice usodnega leta 1943. Zakaj prav preteklo nedeljo? V soboto 21. t. m. je preteklo dvajset let, ko je bil Števerjan bombardiran in se je izvršila prva nemška čistka, ki je zahtevala štiri žrtve in več hiš požganih. To je bil le začetek gorja, kajti število žrtev je naraslo v naslednjih mesecih na osemdeset. Spominska svečanost se je vršila najprej v cerkvi, kjer se je darovala sv. maša za pokoj padlih in kot zahvala za vse, ki so preživeli tiste težke čase. Nato so občinska uprava, Slovensko katoliško prosvetno društvo in Kmečko-delavska zveza položili vence pred spomenik. Gospod župan se je v izbranih besedah spomnil obletnice ter voščil mladim ljudem, naj bi nikdar ne doživeli tako težkih dni, kot so jih doživeli med vojno' njihovi očetje in matere. Pevski zbor je občuteno zapel dve žalostinki. Vsi smo se predstavili!« Ob treh popoldne sličen alarm. Spet so vsi moški odkorakali v Podvrh in zopet so jih čez čas odslovili. Nevolja se je zaostrila v ogorčenost. »Izzivajo nas. Podvrhovci se zlobno znašajo nad nami!« Miril sem razburkane valove; »Boga zahvalite, če so vas pognali domov. Hudo bo, ko vas obdržijo!« Začele so se širiti novice o bojih na go-riški fronti. V črniško kasarno so že pripeljali š{iri ranjence. To so prve žrtve si-nočnega spopada z Nemci pri Gorici. »Sedaj se začenja zares!« je pravil oboroženi sel. »To pa je naša vojna, razumete, naša vojna! Svobodo si bomo izvojevali samo za ceno krvi. Žrtve morajo biti!« Z vrhunskim sva se šla posvetovat k dekanu. »Gospoda! Igrajo se z ognjem!« je dejal. »Nemci se ne šalijo.« Nato je omenil boje pri Gorici in zaključil: »Krvavi ples je tu. Naj se nas Bog usmili! Bodimo duhovniki sredi svojega ljudstva, rešujmo duše!« (se nadaljuje) Obisk britanskega veleposlanika v Trstu Pred dnevi se je mudil v Trstu britanski veleposlanik v Rimu g. John Ward. Udeležil se je raznih sestankov in častnih sprejemov, ki mu jih je priredil angleški •častni konzul v Trstu Casali. Ogledal si je tudi ladjedelnice v Tržiču in druge objekte gospodarske važnosti v Trstu. Novi izdatki Acegata Občinski odbor je pred dnevi odobril nekaj sklepov upravnega sveta Acegata; med temi tudi izdatek za okrepitev električne napeljave v zgornji okolici. Upamo, da bo s tem vsaj nekoliko zadoščeno različnim zahtevam iz raznih krajev. Trideset milijonov je bilo nakazanih za vodovodno napeljavo pri S.M. Magdaleni Zgornji proti ulici Costalunga, kakor tudi nekaj izdatkov za druga javna dela. O tržaški luki Izvedenci trgovinske zbornice so že več časa na delu pri proučevanju osnutka nove pristaniške ustanove. V kratkem bo prišlo do formuliranja zakonskega osnutka, ki bo prišel najprej na sejo odbora trgovinske zbornice in nato bo moral naprej k raznim višjim oblastem. Upa se, da bo olajšano delovanje naši luki in da bo s tem pridobila novih klientov. Pomoč poplavi j encem Vladni komisar dr. Mazza se je pred dnevi pozanimal, da bi ministrstvo za poljedelstvo in gozdarstvo izdalo odlok o določitvi kmetijskega področja, ki je utrpelo škodo zaradi nedavnega neurja. Upamo, da bo prišlo kmalu do stvarne pomoči ljudem v dolinski in miljski občini, ki so u-trpeli škodo. Kajti še vedno velja pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da«. Obnovitev pravoslavnega svetišča Nad pet milijonov in pol bodo potrošili za obnovitev mozaikov in drugih del na srbski pravoslavni cerkvi v Trstu. Strokovnjaki menijo, da bo po teh splošnih popravilih vrednost mozaikov na tej cerkvi znašala nad 400 milijonov lir. Določili so tudi splošno popravilo vseh črk v starocerkveni slovenščini, ki krasijo vhod pravoslavnega svetišča. Zidarji bodo morda zopet stavkali Nedavno se je vršila v Trstu večdnevna stavka zidarjev' različnih strokovnih in sindikalnih organizacij. V glavnem zahtevajo stavbeni delavci določeno letno garantirano plačo, kakor tudi reorganizacijo bolniškega zavarovanja. Tudi Grčija zapira svoj konzulat V tržaških grških krogih so z žalostjo beležili vest, da namerava grški konzul v Trstu oditi. Številna grška kolonija v Trstu skuša sedaj na kak način to preprečiti. Na vsak načil je to znak, da Trst, hočeš nočeš, prepušča drugim različna koristna zastopstva, ki so v nedavni preteklosti tu^ii pomagala pri izgradnji našega mesta in pri razvoju trgovine. Mednarodna železniška konferenca Pretekli ponedeljek so se peljali skozi Trst številni delegati različnih državnih železniških administracij, ki se bodo sestali v dnevih med 24. in 28. septembrom v Sofiji. Tudi naše mesto je poslalo svoje zastopnike na to mednarodno konferenco, ' med drugimi dr. Pavla Gojtana, ki je zastopnik tržaške turistične ustanove, kakor tudi Tržaškega Lloyda. Ali bodo rešili starinski Politeama Rossetti? Že dalj časa krožijo po mestu novice, da mislijo staro gledališče Rossetti nekoliko prenoviti. Različne ustanove, kakor tudi družba Puccini, lastnica gledališča, so soglasnega mnenja, da je treba ta problem v najkrajšem času rešiti. Tržaška občina je v ta namen določila vsoto 15 milijonov lir. Videli bomo, kdaj bo prišlo do izvršitve vsaj najnujnejših del. Pri tem se pa kot tržaški Slovenci vprašujemo, kdaj bomo prišli tudi mi do dostojne dvorane v mestu. Od londonskega Memoranduma bo kmalu deset let in tudi dela za gledališče v ul. Petronio se z ene strani ali druge zavlačujejo menda že v nedogled. Sv. Križ Pretekli četrtek zvečer smo imeli v Sv. Križu pomenljivo slavje. Po dolgih letih medvojne in povojne zmede smo v nekdanje, predolgo zapuščene in zanemarjene kapelice postavili nove kipe lurške in fa-timske Matere božje ter Srca Jezusovega. Ob tej priliki je bila v župni cerkvi sveta maša, ki jo je daroval g. Jože Vidmar, blagoslov kipov in procesija z lučkami. Lepo razsvetljene kipe so nosili naši domači skavti in skavtinje v svojih lepih oblekah. Kljub slabemu vremenu, ki se je šele proti večeru ublažilo, se je procesije udeležilo precej ljudi, ki so v sprevodu lepo prepevali in molili. Pri vsaki kapelici se je zbrana pobožnost navzočih še stopnjevala. K temu je uspešno pripomogla tudi razsvetljava z reflektorji, ki so jo oskrbeli in pripravili domači fantje. Gospod Vidmar je pri vsaki kapelici povedal nekaj lepih in vzpodbudnih misli o Marijinem češčenju in češčenju Srca Jezusovega, ki je bilo nekdaj tudi na naših tleh veliko bolj občuteno in živo. V votlinici, kjer stoji zdaj posvečeni kip Srca Jezusovega, je do 1. 1922 stal kip Matere božje, katerega pa so fašisti ob svojem nastopu odstranili in postavili na njegovo V soboto 28. septembra bo v prostorih Slovenske prosvete, ul. Donizetti, 3 LITERARNI VEČER na katerem bodo brali iz svojih del: Lev Detela, Milena Merlak - Detela, Vinico Beličič in Stanko Janežič Začetek ob 19h mesto svoj snop ali »fascio«, ki pa ni dolgo ostal, ker ga je kaj kmalu doletela usoda, ki neizogibno zadene vsako nasilje. Verni križani so se ob tej priliki združili v molitvi in prosili Boga za vse zapeljane, zaslepljene in nesrečne vaščane. Kipi, ki stojijo danes v lepo obnovljenih kapelicah, naj Križane spominjajo in opozarjajo, da bomo le z molitvijo in zglednim krščanskem življenju prišli po Mariji k Jezusu. Ob zaključku se prav iz srca zahvaljujemo vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da 'je četrtkova slovesnost tako lepo uspela, zlasti pa gg. Rudolfu Sulčiču in Jožefu Bogatcu, ki sta kapelice tako lepo obnovila in uredila samo za »božji Ion«. Rojan V Marijinem domu se je pretekli teden odigral prvi turnir v namiznem tenisu za pokal »Rojan«. Tekmovali so juniorji, ki so pokazali lep napredek v primeru z lanskim letom. Turnirja se je udeležilo 8 igravcev. Prvo mesto si je zasluženo osvojil Tavčar Adrijan, drugi je bil Kuret Boris, tretji Kozman Robert in četrti Fabjan Boris. Prvi trije so si priborili pravico, da nastopijo na prihodnjem turnirju seniorjev. Ta turnir bo v Marijinem domu v petek 27. t. m. ob 20.30. Edi Košuta Sirite »Katoliški glas" Podražitev šolskih knjig Ministrstvo za javno vzgojo je izjavilo, da so šolske knjige za leto 1963-64 že pripravljene. Velike spremembe šolskega programa so krive, da so se skoro vse šolske knjige podražile za najmanj 10 od sto. Kakor že javljeno, dobijo učenci osnovnih šol knjige brezplačno, na odrezek, ki ga bodo pokazali knjigarnarju. Po podatkih AIE so letos izdali za šolske knjige 30 milijard lir, kar znaša več kot polovico izdatkov za vse ostale knjige v državi. Od te vsote je bilo izdanih za knjige srednjih šol 9-10 milijard in za knjige osnovih šol 5-6 milijard. LISTNICA UREDNIŠTVA Naš novi podlistek V popisovanju dogodkov, ki so se odigrali med nami pred dvajsetimi leti in ki jih objavljamo v našem podlistku, se neredkoma postavlja zahteva, da poime-noma označimo vsaj nekatere osebe in kraje. Zato pa prosimo vse tiste, ki bodo imenovani ali ki bodo menili, da so opisani dogodki v neposredni zvezi z njihovimi osebami, kakor tudi vse njihove sorodnike, da naj že iz spoštovanja do zgodovinske resnice upoštevajo to neljubo nujnost, čeprav bi sami morda želeli, naj bi za vedno vse ostalo zakrito s plaščem pozabe. Naša prošlost je že prešla v zgodovino, zgodovina pa ni več naša last. Ker vse kaže, da bo podlistek zaradi doživetega prikaza vojnih dogodkov med primorskimi Slovenci dokaj zanimiv, svetujemo vsem bravcem, in še zlasti tistim, ki se zanimajo za našo krajevno zgodovino, da si podlistke izrezujejo in skrbno hranijo v spomin na najtežje ure naše polpretekle dobe. Posebno priporočamo mladini, ki teh dogodkov ni doživela, naj bere novi podlistek, ki je verno zrcalo tedanjih dni, nič olepšano ali spačeno, kot se dogaja z raznimi »partizanskimi« spomini. Opisani dogodki so vsi resnični, le nekatera imena vasi in oseb so spremenjena. OBVESTILA SLOVENSKO katoliško prosvetno društvo »Jože Abram« Pevma vabi na izlet v škocijanske jame, ogled zanimivih fresk v Hrastovljah ter v Koper, Portorož in Piran. Izlet se bo vršil dne 13. oktobra 1963. Odhod iz Pevme ob 9. uri. Vpisovanje se vrši do 9. 10. 1963 pri Bensa Silvanu in Valentinčič Francu. RAVNATELJSTVO gimnazije-liceja, učiteljišča, nižje srednje in strokovne šole v Gorici, obvešča dijake, da se prične šolsko leto 1963-64 v torek 1. oktobra. Dijaki naj pridejo v šolo ob 9. uri, in sicer: gimnazija-Iicej in učiteljišče v ulici Croce; nižja srednja in strokovna v ulici Ran-daccio. VODSTVO III. REDA obvešča, da bo tridnevna pobožnost na čast sv. Frančiška Asiškega dne 2. 3. in 4. oktobra ob 5" zvečer pri Sv. Ivanu v Gorici. Vabljeni tudi tisti, ki niso člani III. reda. APOSTOLSTVO MOLITVE v Gorici je izdalo na posebnem listku molitev za vesoljni cerkveni zbor in za proglasitev Slomška blaženim. Naročite jo lahko v Alojzijevišču. NA DRŽAVNEM znanstvenem liceju s klasičnimi vzporednicami s slovenskim učnim jezikom v Trstu začne novo šolsko leto 1963-1964 v torek dne 1. oktobra 1963 ob 9. uri s sv. mašo v ulici Giustinelli. RAVNATELJSTVO Enotne srednje šole ted Nižje trgovske strokovne šole pri Sv. Ivanu obvešča vse dijake, da bo začetna šolska maša v torek dne 1. oktobra 1963, ob 10,30 v cerkvi pri sv. Ivanu. ZAČETNA SV. MAŠA za dijake Učiteljišča in Trgovskega tehničnega zavoda v Trstu bo v torek dne 1. oktobra 1963 ob 10.30 v cerkvi pri Sv. Ivanu. DAROVI Za Marijin dom v Rojanu: Bandelli G. 1.000; družina Kravos 5.000; B. B. 12.000; S. G. 34.000 lir. — Bog plačaj! Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.) specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1 vogal ul. Carducci-ul. Milano tel. 68349 OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: ms gr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici milili mm be: »Norčujejo se iz nas!« — »Ne! Preizkusiti so nas hoteli, če se bomo odzvali.