Štev. 4.                    V Ljubljani, 1. mat. travna 1911.                 Leto XII.
I
Želja.                               !     .
Peruti čuj v višavi šum,                     En cvet scimo pomlad mi daj,
skrivnostno razodetje,                         dcij ptičko, gctj zelcni,
budi se spev, budi se cvetje              nci radost pošlji meni
in v prsih bolnili nov pocjum,            v srce en žarek solnčni vscij! —
kipeča moč in voljci  -                        Odgrni stezo eno,
kot spev škrjančkov iznad poljci!         zci srečo zlcito, izgubljcno , ..
V valovih žarkov je nebo                  Čez goro, šum bi šel valov
nad zemljo se sklonilo                       za ptičko zlato — srečo,
in z neizmerno silo                             dci v dni jo mojih ječo
strnilo se v potnlcidi z njo . . .            ponesem v radost si dotnov. —
Glasno pojejo ptice,                            T\ vzdih srce razdvajci  —
in cvetkc nam jasnijo lice!                 ni stczc vcč nazaj iz rcija!
Fran Žgur.