Kniiievnost. Joža Lovrenčič: Deveta dežela. — Trst 1917. Izdala knjigarna J. Štoka. Tiskala tiskarna »Edinost«. — Str. 96. — Človek z Lovrenčičevo »Deveto deželo« v roki — ne ve, kam bi z njo: med pesmi, med pravljice, med sanje, med uganke? Čudna zmes vsega tega je ta knjiga od prve do zadnje strani. Ploha besed lije od začetka do konca, da ne vidiš in ne veš, kaj in kako in čemu! N. pr. Barva kakor žvižg. Iz ozadja se vijejo črne, sive kače in sičejo, oči jim žare ko brušeni demanti. Močna roka je zgrabila med nje in osinela: obnemogla se ne brani — — celo telo so objele in ga k drevesu prižele ... (Str. 25). Bukve košate ... mi šumijo sinfonijo korenin, debel, vej, listja, gnezd v vejah, solnca, pomladi, žejne suše, dežja, jeseni, vetrov, snega, zime, smrti. O! — Str. 46). Hrepenenje ... pije svojo kri in mre. (Str. 47). Itd. Česa ta zbirka pesmi nima? Tega, česar je pesmi treba — čuvstva! Narejene so z razumom in z namenom, da naj imponujejo po svoji meglovitosti — vihravo in dolgovrstno vržene na papir, da v gostobesednosti, brezobličnosti ter v prisiljenih podobah in priveskih utone zdravo jedro, pesnškega domisleka. (Str. 5, 10, 24, 45). Zato ni nič čudnega, ako te pušča knjiga hladnega. Morda utegne kdo misilti, da je le toliko genijalnosti v njej, ki je ne umeje povprečni človek. Potem pa ni namenjena nam, ki smo potrebni zdrave dušne hrane, gorkih, dvigajočih verzov, plamenečih utrinkov duha in umljive besede o tem, kar vidi, čuti in misli pesnikova duša ob pogledih v zunanje in notranjc človeško žvljenje, v snovanje, prenavljanje in ustvarjanje prirode — potem je knjiga naslovljena v deželo, ki krije njene tajnosti in zagonetke s svojim imenom. Tega menda noben pesnik ne zahteva od nas, da bi nam siveli lasje, zatopljenim v skrivnosti njegovih vizij in oboroženim s povečevalnim steklom, ki je namenjeno — dušnemu očesu! Oprostite, ampak do sodnega dne ne doumejem, kako more biti Oki — človeških staršev otrok — kakgfr pravljica iz devete dežele — »da mi je dano jo doživeti...« (Str. 18). Koga ali kaj doživeti: ali otroka — ali pravIjico — ali deveto deželo? In kako je mogoče eno ali drugo sploli doživeti?... Potemtakem ni nič čudnega, da tudi to, kar je lepega v knjigi, skoro brezsledno izgine v čudovito zapletenem devetodeželnem vozlu, ki ga utegne razsekati le — pesnikov komentar! Take lepe stvari so: Slutnja (str. 11), Obol (str. 12), Pomladni motiv (str. 23), Zimska serenadica (str. 43), Rezijan (str. 53), Goriške trte (str. 62). — Zadnji del knjige obsega »Deveta dežela« — po obliki dramatiška slika, a — žal — brez dramatiške vsebine. Glavna in tetneljna njena pogreška je, da sin sam pred našimi očmi tega ne doživi, kar bi moral doživeti, da mora zaradi tega umrati. Življenje mu odgrinja le čarovnikova piščalka, kar je sicer jako enostavno, toda življenje to ni. Celo sokolov drobni list nam ne pove, kaj je sina pognalo v smrt. Nesrečna mati prebere list, ne pove, kaj je v njem, ampak kratkomalo javi, da »kedor je videl in doznal je vse, mu ni več do življenja inumii!« Taka bagatelna in pavšalna rešitev tragedije mladega, vse upe zbujajočega življenja osupne vse osobje, zbrano ob materi, da so vsi »kakor okameneli«. In z njimi vred še marsikdo cenjenih bralcev! E. Gangl. Andrej Rape: Miadini. VI. zvezek s 6 slikami. Pisanice. — Str. 100. Iz- dalo in založilo »Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta«. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. — Andrej Rape je povil v VI. zvezku svojih z,branih spisov za mladino lep venček ljubkih svojih pesemc. Naš dobri Andrej! »Mir božji v tvojih mladih dušah, lepota ti v nedolžnih je očeh, akacij cvet na tvojih licih, dokler nedolžnost je vrtnar ti srčnih leh...« Tako lapidarno karakterizuje pesnik naš mladi svet, ko gleda nanj, od njega neopažen, saj se le takrat pokaže mladina v vsej svoji razigrani preprosto-sti in nepotvorjeni prirodnosti, kadar neovirano živi sama sebi — ket lepa misel v vedri glavi, kot sladko, uresničenja gotovc upanje v radosti polnem srcu. Kdor gleda s temnimi, zlo in razuzdanost iščo čimi očmi v kipeče, nikoli mirujoče mlado življer^je — oni ne vidi v njem nobene lepote, nego vedno preteče dviga kazalec, češ, take in enake morale vas učim, vi pa ste kakor kozli in garjeve ovce! V pesnikovem srcu mora mladost živeti naprej, njegova dozorelost mora umeti in soditi njeno lepoto, in iz te lepote vre v njegovo čuvstvo iskrenost in toplota, ki se potem spontano prelije v jasno besedo njegovega srca, pesem imenovano! Tako poje našemu Andreju pesmi ptiček v lozi, roža na vrtu, ledeni cvet na oknu, škrat in zajček, pastirčak in kravica, slana in rosa. otrokova smrt in materin grob... In še toliko drugih živih in neživih stvari: karnor plane pesnikovo čuvstvo — hipoma, nepričakovano, tamkaj dobi nioči žilvjenja vsaka stvar, ki ji je potem odmev, izraz, položaj, namen in smoter razodet v peSnikovi besedi. Tako živi v tej njegovi besedi ves svet od zemlje do neba v takih oblikah, namerah in smereh, ki jim črta konture otrokova duša, dvigana z radoznalostjo in fantazijo, razvnemana z drznimi poleti in razmahi, primitivna v zaključkih, naivna v iskanju vzročnosti — humorist, satirik, učenjak, preprostež, bahač, veseljak in mila Jcra — vse v enem mehu in iz enega rokava. In ko dobi otrok knjigo v roke — bcre, bere, se smeje, prikimava, zanikuje, se jezi, ugiblje, stisne pest, pogoltnc solzo: v svoji knjigi bere o samem sebi, zato živi z vsako besedo, ker je odjek njegove duše. In ko položi knjigo iz rok, reče tako prepričevalno, kakor ne more nihče drugi razen otroka: »Res je! Lepo je!« Da, celo takrat je lepo, ko bere o umrli mamici lepo, prelepo pesemco! In čemu bi prikrival? Ali ni morda tudi nam pri srcu domače in ugodno, ko nam pesnikova bescda iznova odpira poglede v dobo nazaj, odkoder nas je tisočera bolest, odpoved, zmota in prevara vrgla v vrtinec jadnega življenja? Pesnikova beseda, ki jo umeje otroško srce — zdi se mi, da bi jo še kamen umel! — Čestitke godovnice Rapčtu niso uspele. Polovico manj, v ostali polovici več — pa bi bilo dobro. Z ozirom na stotero takih potreb so dobrodošli tudi taki verzi, toda v taki zbirki ne rabimo prazne slame! Kar je na zadnji strani popravljenega glede predloga ž, ne velja; prav je tako, kakor je natisnjeno v knjigi. E. Gangi.