36
zvrnemo lahko na stran jezikoslovcev, ki se vse premalo meajo med iroke vrste pisateljev in itajoega obinstva. Pri nas ni ve jezikoslovcev, ki bi se brigali za dnevna vpraanja slovenskega jezika in jih v feljtonski, lahko prebavljivi obliki podajali obinstvu. Kar je naih jezikovnih znanstvenikov, preiskujejo notranji ustroj in davno preteklost jezika, kar je tudi potrebno, ali rane sedanje pisave jih malo ali ni skele in ne posegajo v tok pisateljskega jezika in ne nastopajo kot zdravniki in voditelji v jezikovnih vpraanjih. Tako se razvija zase stan jezikoslovno izobraenih mo, ki nimajo nobenega vpliva na pisatelje, in
PRINC RAHETEP IN NEFERT
zase se je postavila vrsta pisateljev umetnikov, ki ne pozna ve pristnih in drobnih potez jezinega ustroja. Pisatelji umetniki se v tej vrsti gibljejo potemtakem po svoje, kakor se kdo pa more, in se otepajo z izrazi in besednimi skladi, da je groza. Po tem potu udere nebroj tujega, zlasti nemkega in italijanskega blaga in se prikrade cela vrsta novih skovank, ki izpodrinejo domae besedne sklade in izraze.
O ravnatelju dr. Tominku lahko reemo, da je segel po izvrstnem sredstvu, s katerim bo nael pot do obinstva in pisateljev. Njegovo podajanje ni kakor suhoparen pouk, ki odbija ivahnega pisatelja, temu
kakor ognjevit razgovor, ki ohrani pri njem bravec z lahkoto svojo pozornost. Ali za jezikoslovca je tak nain podajanja, kjer gleda v duhu pred seboj obraze ognjevitega obinstva, tuintam malo opolzel, ker utegne postati pri neznatnem vpraanju predolg ali se mu primeri, da se preve nagne na stran obinstva, kjer bi moral braniti staro pravdo jezinega ustroja. Tako se tudi dr. Tominek laska v uvodu (str. 18) pisateljem in njih napake tako gladi, da izgubijo pisatelji e tista zdrava naela o pisavi, ki so jih kdaj imeli. V uvodu je pisatelj sploh jako nesreen, ker se borita v njem dve naravi: pisateljska, ki bi rada opraviila vse dosedanje napake v pisavi, in jezikoslovska, ki ne more za-tisniti oesa, ako vidi nepravilnosti v jeziku. Na straneh 2, 4, 6 svojega uvoda razvija nazore, ki so popolnoma v nasprotju z nazori na str. 8 in v nasprotju z namenom vsakega Antibarbarusa sploh. e pravi pisatelj, da ,,pravilnost jezikovna ni ve poglavitna", in da je nazadovanje v navduenju za pravilnost in lepoto jezika z obe narodnega stalia napredek (str. 2), bi moral, e bi hotel biti dosleden, izbrisati na str. 8 stavek, ki ga je dal razprto tiskati: ,,Novota-rija pa, ki bije jezikovnemu ustroju naravnost v obraz, ... ki je morda celo tujega izvora, ... se mora izganjati z vsemi sredstvi." To je resnino in da je smatral to tudi pisatelj za resnino, nam kaejo vsa nastopna poglavja, ki ostro biajo napane besedne sklade in izraze. Pisateljevih nazorov o pozitivnem in negativnem poslu jezikoslovcev ne maramo pobijati, ker si jih sam v teku razprave sproti pobija.
Razprava obsega est poglavij raznih napak in nedostatkov sedanje pisave.
V prvem poglavju (str. 8 18) bia izraze, kakor: Obesilo se ga je; ie se Uro Plut; mene se ne ujame kar tako, ki so tvorjeni po italijanskem in nemkem vplivu. Pravilno slov. je: obeen je bil ali obesili so ga; iejo Uro Plut ali ie se Ura Plut; jaz se ne ujamem ali ne dam ujeti kar tako. Ta grda napaka se je res tako razpasla, da naj jo tudi Dom in Svet" izkua iztrebiti!
V drugem poglavju (stran 1924) obravnava napano rabo veznika ,,ampak". Pravilno se pie ali govori ta veznik samo tedaj, e misli staviti kako
trdilno misel nasproti zanikani besedi prejnjega stavka; pravilno je: ni priel k meni, ampak k tebi.
Tretje poglavje (str. 2432) je odmerjeno vpraanju, kakne konnice pritikajmo tujim pridevnikom, kakor kritien, poetien itd. O tem vpraanju podaja pisatelj tudi zgodovinsko ozadje, kako se je doslej obravnavalo. Pisatelj se vobe strinja z nazori, kakor sem jih v ,,Dom in Svetu" 1. 1904., str. 428, razvijal jaz. Ti nazori se naslanjajo na domao tradicijo in so v nasprotju s prakso severnih Slovanov, ki skoro brez izjeme pritikajo tujim pridevnikom konnico -ki (rusko n. pr. logieskij, eko: logickjj), kar je sicer
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si