Luni.
Že plavaš čez nebeškl svod,              Sočutno, milo nanj ti zreš,
in svit srebrni tvoj                           kot da z njim bol deliš;
obliva goro, dol in prod,                  karkoli pa od njega zveš,
da krasno je nocoj;                         o vsem skrbno molčiš ...
a iz palač kristalnih, glej:               Naj človek spava ali bdi,
v dol Vile prihite                            pogledaš v prostor vsak
izpirat v mesečini tej                       in marsikoga, luna ti,
svilene si lase.                                 zaziblješ v sen sladak!
Kot bratcu-kralju, solncu, res           Zato lahko veruješ mi:
ti ne žari obraz,                              jaz Ijubim te močno,               ,
vendar ti lice čezinčez                     ko sredi neba pluješ mi
miline je izraz.                                in name zreš Ijubo.
Zaupno v tvoje se oči                      Ah, ko izredil krila bi,
ozira rad zemljan,                           do tebe bi se vzpel,
in kar ga v dnu srca teži,                tam žalost me minila bi,
odkriva tebi vdan ...                        tam mir bi me objel!. ..
.   .                                                    Janko Leban