Naši Zapiski St. 9-10 (sept. • okt.) ITT Socialistična revija - - - - VSEBINA: HENRIK TUMA, Gorica; VOJNA. — DRAGOTIN LONČAR, Idrija: MASARYK IN MARX. - ABDITUS: K PROBLEMU AVSTRO - OGRSKE MONARHIJE. - H. PAJER, Praga: JEZIKOVNI BOJ V NOR-VEGIJI. — M. ČOBAL, Zagorje: ZGODOVINA RUDARSKE ORGANIZACIJE. - M. R. LEMEŽ, Dunaj: K SOCIJALNE-MU VPRAŠANJU SLOVENSKEGA VISO-KOŠOLCA. — /. F., Maribor: O INDIVIDUALNI IN SOCIALNI KULTURI. K. SLANC, Novo mesto: IZSELJEVANJE SLOVENCEV. — R. GOLOUH, Trst: CARJU. - KAJN. - SOKRAT. - TOLSTOJ. - SAVONAROLA. LA SE-MAINE SANGLANTE. - GUBEC. — JACQUERIE. — RUDARJU. - PRED SOHO. - SREČANJE. KAM? NA - - - - ULICI. - PREGLED. - - - - - Urednik in izdajatelj: - Dr. Henrik Tuma Lastnik: Konsorcij - Naših Zapiskov Leto XI. 111 Tiska: V Gorici 1914 „GorlSka Tiskarna" A. Gabrifek Tej zadnji številki „Našiii Zapiskov" priložili smo poštne položne liste vsem onim naročnikom, ki so na zastanku. Na vsakem listu je naznačen znesek zastanka. Ker imajo „Naši Zapiski" znaten primanjkljaj, bomo prisiljeni iztožiti zaostalo naročnino proti mudnim dolžnikom. Uprava „Naših Zapiskov". Vojna. »Tavali smo kakor mesečniki ob strmem prepadu razprtij evropejskih narodov. Vojna je prišla nad nas kradoma, kakor tat v noči.« piše Quessel v socijalističnih Monatshefte, ki so znanstveno glasilo nemškega revizijonizma. »Buknila je svetovna vojna ter nas Čehe popolnoma presenetila. Morda so temu krivi naši pisatelji in politiki, ki so vso pozornost obračali le notranjim vprašanjem stranke, a so se premalo ozirali na svetovni položaj v dobi, ki je bila najkritičnejša tudi za osodo socijalne demokracije,« piše sodrug Dr. Štern v znanstvenem glasilu češke socijalne demokracije »Akademie«. Dve najuglednejši organizaciji ste tako izrekli, da je vojna prišla nad Evropo in nad socijalno demokracijo neutegoma ter zalotila internacionalno socialistično svetovno organizacijo nepripravljeno. Ako konštatiramo, da so vse stranke socijalne-demokracije, vseh kulturnih držav, nameravale sklicati internacijonalni kongres tekom meseca avgusta t. 1. na Dunaj, da bi se določila taktika in cilj internacijonalne so-cijalne demokracije za slučaj svetovne vojne, lahko trdimo, da je kljubu vsem znakom bližajoče se vojne internacijonalna socijalna demokracija resnično stala nepripravljena. Danes, ko pregledamo pozornejše vse dogodke zadnjih šestih let, počenjanje evropejske diplomacije, oboroževanje Avstrije, Nemčije, Francije, Anglije in Rusije, interno našo politiko ‘in upravo, se nam čudno, skoraj nemogoče zdi, da se je socijalna demokracija tolažila z nadami ohraniti svetovni mir — z deklamacijami — a tudi uvidimo, da ravno vsled tega ni mogla zapaziti, kako smo se od leta do leta, od meseca do meseca, od dne do dne bližali svetovni vojni in je ta morala priti prej ali slej — konečno in nevzdržno kar čez noč. Iz tega moramo na splošno trditi, da je stališče in obnašanje nemške in francoske socijalne demokracije ob vojni bilo nepre-membeno narekovano po sili dejstev. Nobena, tudi najmočnejša socijalna demokratična stranka na svetu ni bila v stanu vojne preprečiti v trenutku, ko je bila mobilizacija diktirana, ko so prestale konštitucijonelne moči vojujočih se držav, ko je militarizem v svoji najčistejši obliki in v vsi svoji sili nastopil. Tudi rii -bilo mogočesti nobeni še tako radikalni stranki postaviti se mobilizaciji in militarizmu v bran. Radi tega že a priori izrekamo, da mora tudi slovenska socijalna demokracija brez diskusije sprejeti položaj dejstev in da bi bilo neumestno posebno naši majhni stranki že sedaj kritično motriti obnašanje velikih soc. dem. organizacij. kakor je nemška in francoska. Pribiti moramo le, da je eden najgenijalnejših zastopnikov socijalizma Jean Jaures že leta 1904 na internacionalnem kongresu v Amsterdamu dal energičen izraz trditvi: »da brezsilje nemške socijalne demokracije tvori veliko nevarnost za mir in svobodni razvoj cele Evrope.« Celo v revizionističnih Soz-Monatshefte so v diskusiji navedenega internacionalnega kongresa nemški sodrugi sami izrazili pomisleke proti oficijelnemu stališču nemške socijalne demokracije ter ji očitali: »bojazen pred volitvami in bojazen, da bi ne izgubile nemške organizacije velike svoje nabrane rezerve in prihranke, je najvišji zakon nemške socijalne demokracije.« Po drugi strani je eden odličnih zastopnikov nemške socijalne demokracije, revizijonist Calwer naravnost zavzemal stališče »da mora stranka podpirati stremljenje lastne vlade, kadar varuje pravične interese države proti inozemstvu, kajti ako izpodbija delo lastne vlade, brezdvojno podpira interese inozemstva, ker je od stopnje državne ekspanzije odvisen gospodarski napredek in je od tega odvisen napredek organizacije socijalne demokracije posebej. Zato mora ista, ako ne podpira vlade, vsaj stati ob strani.« — Kar je Jean Jaures pred desetimi leti videl naprej — se je danes izpolnilo. Znani antimilitarist Herve, ki je prestal radi svojega antimili-tarističnega agitiranja na Francoskem marsikatero težko kazen, je le‘tos na kongresu francoske socijalne demokratične stranke premenil to svoje principijelno stališče proti onim, ki so poprej njegovo antimilitaristično, radikalno agitacijo obsojali, med njimi Jean Jaures, ter izjavil, da je proti vsakemu nastopu internacionalne socijalne demokracije v sporu narodov in glede vojne iz razloga, ker ni pričakovati odločnega stališča in še manj dejanjskega koraka proti vojni od strani nemške socijalne demokracije. Izjavil je, da bi bilo proti interesom francoske države in obenem proti interesom francoske, socijalne demokracije, ako bi se ona uprla vojni ter pustila, da bi ves zjedinjeni nemški narod napadel froncosko veliko kulturno državo, jo uničil ali oslabel tako, da bi francoski narod bil iztisnjen z visokega svojega kulturnega in ekonomičnega stališča. Ob sedanjih svetovnih dogodkih je dejstvo pokazalo, da je imel Herve prav. Socijalna demokracija vsega sveta mora priznavati, da je bila nepripravljena, je morala sprejeti dani položaj, kakor je bil, in je moralo delavstvo, ne le brez vsakega odpora stopiti v vojske, marveč se je moralo podvreči splošni državni in narodni disciplini. Socijalni demokraciji ne ostane druzega, nego tolažba, katero je izrekel sodrug Renner: "Prešibka, da bi vojno preprečila, mora socijalna demokracija biti močna dovolj, da jo prestane.« Vse naše stremljenje mora iti sedaj le na to, da vzdržimo svoje strokovne in politične organizacije. Dodamo k temu, da se moramo vrniti na bistvo inter-nacijonalizma Karla Marksa: »da je konkretna živ- I j e n s k a podlaga socijalni demokraciji narodnost, t. j. svobodna kulturna združitev posameznih narodnosti, ki se avtonomno grupirajo po načelu velikih svetovnih e k o-n o m i č n i h si 1.« Ako je vojna imela do sedaj že kak določen rezultat za so-cijalno demokracijo, je ta, da je zatrla vse fraze anacijonalizma in antinaeijonalizma in da je z neodoljivo konsekvenco dejstev ustanovila, da je podlaga in ves razvoj socijalne demokracije k bistvenemu internacijonalizmu v tem, da postane vsaka narodnost avtonomna v kulturnem in političnem oziru. Prva pot k temu cilju je priboritev polne demokracije: vnanja politika mora biti pod vplivom ljudstva, ki se zaveda, da ono samo določa politiko države. »Tega čustva neodvisnosti nemško ljudstvo ni moglo ni-kedar imeti« — Bernstein. Jasno stoje torej že sedaj cilji pred nami in o tem tudi lahko, ne glede na vojni položaj, prosto govorimo: da imamo zastaviti vse moči za vzdrževanje svojih organizacij v obliki in po taktiki, kakor smo jih imeli in vodili do-sedaj; drugič, da si stavimo kategorično prvi in bližnji politični cilj, pridobitev polne demokracije v državi; tretjič, da bo morala socijalna demokracija posvetiti več najboljših svojih moči v smeri državne vnanje politike. Res je sicer, da je avstrijska socijalna demokracija vedno pozorno sledila vnanji politiki avstrijski in da je bila ona, ki je ob vsakem problemu konštatirala realni položaj in precizirala svoje stališče. I ako je posebno, davno pred prvo balkansko vojno, avstrijska socijalna demokracija pokazala na važnost jugoslovanskega vprašanja. Po njeni inicija-tivi sklicala se je jug. soc. dem. konferenca v Ljubljani in skoro za njo balkanska konferenca v Belgradu. Na obeh konferencah se je formiralo načelo, da je smatrati različna jugoslovanska plemena za en narod, ki je vezan po skupnem jeziku in po skupnih interesih. Slovenska socijalna demokracija je od prvega početka obenem proglasila, da je polna avtonomija jugoslovanskih plemen in obenem dejanjska združitev mogoča le v okvirju velike avstrijske države. Stoječ na ekonomičnih temeljih, ob geografič-nem položaju in etnografičnem sestavu donavske in balkanskih držav, prišla je slovenska socijalna demokracija do sklepa, da je naša polna narodna avtonomija mogoča le v velikem državnem okvirju, da je sploh tvorilna moč v politiki vse socijalne demokracije stremljenje po enotnosti in velikosti. Kakor povdarja v ekonomičnem in socijalnem razvoju stremljenje k svetovni združitvi ekonomije in socijalnemu približanju vseh državnih in narodnih delov, tako je morala dosledno zavzeti avstrijsko stališče jugoslovanskega vprašanja načeloma in a priori ga mora tudi danes zavzemati. Vsako separatistično, nacijonalistično strem-ljenej posameznih jugoslovanskih plemen, ali so že Blgari, ali Srbi, ali Hrvati ali Slovenci, je načelno proti splošnemu političnemu stremljenju socijalne demokracije, t. j. pustiti polno avtonomijo posameznim narodnostim, vse pa združiti na enem ozemlju, ki je po prirodi dano kot ena velika ekonomična skupina. Velika svetovna industrija in trgovina, ki je predpogoj veliki socijalni demokraciji, ne more se 'razvijati med majhnimi narodi in na-rodiči. mogoča je le tam, kjer so dani materijelni predpogoji za veliko enoto. Ako je nadvladanje majhnega naroda po velikem kulturna in politična krivica, pa je še večja, nadvladanje malega naroda po drugem malem narodu, ko oba nimata predpogojev v smeri velikega razvoja industrije in trgovine. Večja ko je državna skupina, bolj je tudi zajamčena avtonomija sestavnih delov te skupine. Ne sme nas motiti absolutistična Rusija. Tam je vlada ločena od naroda, tam ima dinastija svoje lastne cilje, tam dinastija dejanjski predstavlja vso moč države, tam je ob različnosti kulturnega stanja posameznih delov tudi nemogoča dejanjska avtonomija posameznih narodnosti brez vodstva in nadzorstva dinastije. Nasprotno tvori Avstrijo skupina visoko kulturnih narodov, kakor so Nemci, Cehi, Italijani, in lahko prištevamo tej skupini tudi sebe, Madjare, Hrvate, Srbe in Blgare. Kulturna zavest slovanskih in drugih narodov v Avstriji in na Balkanu je tolika, da sama daje predpogoj za polno avtonomijo, po drugi strani pa razdeljenost narodnosti v enem velikem geo-grafičnem in ekonomičnem kompleksu samo narekuje svobodno zvezo v veliki centralizirani državi. Kar je nemogoče, vsaj za sedaj, za Rusijo, to je predpogoj svežega in močnega življenja za Avstrijo in Balkan. Socijalna demokracija avstrijska in slovenska, ki je bistveno svoje stališče v avstrijski politiki glede jugoslovanskega vprašanja precizirala, tudi danes-ob vojni ne more preminjati svojega stališča. Prvič ne, ker je to stališče principijelno in apriorno, a drugič, ker izid vojne, ali že ugoden ali neugoden za eno ali drugo vojujočo se stran, ne more imeti na naše načelno stališče nika-kega vpliva. Predvsem stojimo pred neznanski velikim socijalnim pojavom svetovnega militarizma. Vojna pokazala nam ga je v svojem bistvu in v svoji celi obliki. Nobena dosedanjih vojen ni bila vojna vsega ljudstva. V prvič združile so se milijonske vojske kulturnih držav in dejanjski pokazale orjaški organizem vojske. V prvič v človeški zgodovini pokazala nam je vojna, kako postane organizacija vojske sama sebi edini in najvišji smoter v državi. Vse državne in ljudske sile vstromljene in napete so k edinemu cilju, koncentrirati se v eni sami smeri, v volji do zmage. Moderna vojna kaže nam socijologično stremljenje po absolutni enotnosti, izločuje iz sebe vsako, tudi najmanjše gibanje, ki bi utegnilo motiti ono obče stremljenje ali le zmanjšati k enemu cilju, združiti vse moči in doseči zmago. Ta organizem izključuje v svojem bistvu vsako separatistično gibanje, bodisi socijalno, razredno, stanovsko ali kulturno, vse, kar ni v smeri, cilju do ene volje, do zmage, vse to je vojski in vojni in državi nasprotno. Vsa država z vsemi svojimi močmi ie v taboru vojske, vsako politično interno posebno gibanje moti organično združenje vseh sil v volji do zmage. Zato prav zahteva najodločnejši zastopnik marksizma Kautsky: »Sedaj, ko smo stopili v vojno, nam ne preostaja drugega, nego izpolnjevati svoje dolžnosti kot državljani, svoje dolžnosti kot bojevniki.« Orjaške razmere sedanje vojne same jemljejo pogled na izid vojne, na posledice zmage ene ah druge strani. Vojna je dejanjski prišla na nas kakor vihar in kakor se škoda vidi po viharju, kakor se učinek da konštatirati včasih šelej dolgo po končanem viharju, tako se tudi vsakemu človeškemu še tako visocemu razumu danes odteza odgovor na socijalni, politični in ekonomični učinek zmage ene ali druge vojujoče se strani. Lahko pripuščamo, da so imeli evropejski vladarji svoje posebne namene in smotre, lahko računimo s tem, da te posebne namene in cilje tudi dosežejo, trdimo pa obenem, da po zgodovinskem načelu lie-ierogenizma smotrov danes nihče ne ve, h kakemu daljšemu cilju pojde razvoj narodov in ako ta ali ona meščanska država, ali že konstitucijonelna ali absolutistična, doseže konečni smoter. Francoska revolucija je ugonobila v zapadni Evropi absolutno kraljestvo in prevladajoči vpliv cerkvenih dostojanstvenikov. Pod geslom: liberte, egalite, fraternite reklamirala je vso moč države za ljudstvo. Rezultat njen pa je bil anarhizem m napoleonski carizem. Napoleon iu napoleonske vojske so hotele ukloniti narode Evrope, rezultat po 20-letnem boju je bil — oživitev narodnega in demokratičnega gibanja. To gibanje samo imelo je kot smoter polno svobodo državljanov, rezultat njegov je bil razvoj kapitalizma in konstitucije, ki je dala vse predpravice meščanstvu in posedujočemu razredu. Narodno gibanje je naraslo v imperijalizem, t. j. nadmoč velikih narodov nad malimi. Danes se vodi vojna za imperijalizem angleški, germanski in ’ ruski. Smelo trdimo, da bo rezultat vojne avtonomija malih narodov, vsaj v doglednem času. Bližnji smoter vojne ne more biti nego navidezen: zmaga ene ali druge vojujoče se države. So-cijologični vzroki njeni pa so globlji in vsled tega svrha njena višja. Pravi rezultat vojne se ne more predvidevati iz druzega nego s socijologičnega stališča. Kapitalizem in nacijonalizem, oba združena vrhujeta v imperijalizmu. Neizmerno nakupičenje bogastva v rokah predstaviteljev velikih narodov je v bistvu imperijalizem, socijalna hipertrofija. Vojna je le rezultat te hipertrofije, t. j. imperijalizem je zrasel čez mero, vsled tega mora po antagonizmu socijalnih sil imeti za seboj narast avtonomije narodov sploh in v daljšem razvoju prehod kapitalizma v kolektivizem. K temu zaključku prihajamo po dialektični metodi Marksovi, po tej metodi razmotrivamo vzroke in prave smotre svetovne vojne, ki se razvija pred našimi očmi. Ako ie nedogleden in neviden daljši cilj za one činitelje, ki so dali povod za vojno, ali so vojno iskali, ako so nepregledne posledice vojne za velike narode, ki so ali že vojne deležni ali so izrekli svojo nevtralnost, potem naš mali slovenski narod gotovo ne more biti v položaju, da že danes izreka sploh kako sodbo. Kakor se ta sodba odteza narodom, odteza se tudi posameznim strankam socijalne demokracije. Le eno za nas velja: velika svetovna vojna po prirodnem razvoju človeštva ne more predstavljati rušilne sile, ki cepi človeštvo na male dele, marveč nam je vojna velika prirodna sila, katera je skupila in izvišala socijalne elemente. Kakor je socijologično prva vojna ustvarila državo in je bila ta predpogoj človeški organizaciji in kulturi, tako so tekom tisočletij vse vojne združevale socijalne sile človeštva vedno višje, tako mora tudi ta vojna ustvariti večje in močnejše državne skupine. Preko volje in smotrov faktorjev, ki so vojno povzročili,' vojna ostane socijologičen pojav med človeštvom in notranja sila socijalnega gibanja človeštva sama stremela bo po vojni k novim višjim ciljem. Že posamezni, blizki sledovi sedanje vojne kažejo v notranjosti države socijologične posledice, ki leže obenem v smeri socialističnega gibanja. Določitev skupne potrebščine ljudstva in kritja te potrebščine po načrtu potem skupnosti z izločitvijo privatnega interesa na dobičku, to je bistveni ekonomični program s o c i j a 1 i z m a s p I o h. Ali ni sedanja vojna strmečemu svetu naenkrat pokazala, da je taka ureditev razmerja potrebščin in pokritja v državi tudi dejanjski mogoča? Ali ni segla naša državna uprava in posebno nemška z brezobzirno roko po zalogah živil in vsakdanjih človeških potrebščin, ali ni določila cene in zavarovala način porabljanja zalog, ali se ne odpira pogled na finančno zalaganje potrebščin po razmerju privatnega kapitala in na varstvo eksistence delujočega ljudstva? Ali ni sedanja vojna pokazala, da je prava moč vsake države v zdravem prebivalstvu, v delavstvu, ki ima zagotovljeno svojo normalno eksistenco, ali se ne oglašajo od vseh koncev in krajev države socijalne sile, tako kakor jih je i azlagovala in propovedovala socijalna demokracija? Ali ni vojna pokazala poti, kako družiti socijalne moči, kako je mogoče državi predstavljati veliko silo le, ako ie najširša plast ljudstva kulturna, zdrava in jaka? V njej je socijalizem zgodovinski izkazal pogoje in cilje svojega obstanka, da je socijalizem konečno nositelj kulturne države same. Razvoj socijalnih moči ljudstva obenem kaže pot do polne avtonomije ljudstva in do polne demokracije držav. Naj vojna le ustvari prehodne dobe zastoja, socijalne sile nevzdržno streme k onim ciljem, katere je narekoval socijalizem. Ako se socijalna demokracija čuti kot npsiteljica so-cijalizma, tudi lahko samozavestno trdi s sodrugom Rennerjem »da prestane krizo sedanje vojne in da internacionalna socijalna demokracija po vojni nastopi tim silnejše.« Zaradi tega sedaj ne more biti naša naloga diskusija posameznih faz velike svetovne vojne in o mogočnih in nemogočnih posledicah vojne za posamezne države ali slovanske narodnostne skupine posebej, moramo ohraniti pred seboj velike cilje socijalizma in bližnjo pot, ki vede do njih: organizacijo socijalne demokracije. Drug je položaj nacijonalističnh strank. Za njo je ta ali oni izid vojne, problem biti ali ne biti, problem gospodstva in hlap- čevstva. Stranke mali h narodov čutijo v o č i-g I e d gigantski tekmi velikih narodov vso svojo n i č e v 11 o s t in 11 e p o m ein b e 11 o s t. U b i j a j i h lastni n a c i j o n a 1 i s t i č n i princi])! Interes ne le na nje obstoju, ampak tudi nje moči in velikosti nam to kritiko narekuje. Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti je mogoča centralizirana avstrijska mogočna država. Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti leži nevzdržni razvoj avstrijske države v smeri Balkana in v smeri orijenta. S to potjo je avstrijsko-slo-vanska skupina postavljena v prirodno nasprotje z velikim ruskim kolosom. To avtonomijo nam svetovna vojna prej ali slej obeta. Zato tudi v porazu srbske narodne države ne vidimo ni-kakega poraza jugoslovanske ideje. Za nas je ista mogoča le v okvirju močne donavske-balkanske Avstrije. KZ OlOiraaraCTralOliOlOlOralOISCZIOliniiniSOItraitOCTilSailOIISal DRAGO TIN LONČAR. Idrija: Masaryk in Marx. Povod, da pišem te vrstice, mi je dal članek dr. Vinka Zupana, ki ga je objavil v »Slovanu«, XII., 8. štev., stran 255—256 pod naslovom: t Dr. Anton Dermota — konvenit. Čutim se poklicanega in upravičenega, da izpregovorim o Dermotovem socializmu in katolicizmu, ki govori o njiju dr. Zupan v omenjenem članku. S tem izpopolnujem svoja izvajanja o Dermoti, napisana v oni številki »Naših Zapiskov, ki je bila posvečena njegovemu spominu. 1. Dermota je izšel iz Masaryka. To se pravi: Vsprejel je njegovo naziranje o človeški družbi, o življenju in svetu ne morebiti v vseh podrobnostih, marveč v značilnih potezah, prikra-jajoč ta okvir svojim lastnim posebnostim, svoji umski in čustveni strukturi. Slovenski realizem ni bil samostojna politična stranka, marveč duševna, kulturna struja, ki se je seveda udejstvovala tudi politično, v kolikor ima namreč vsaka struja tudi svoje politične \zore ali ideale. Slovenski realisti niso mogli hiti samostojna politična stranka, ker so bili to visokošolski dijaki. Njih poslanica /Kaj hočemo?« pravi čisto jasno: »Dijaštvo naj se peča s poli- tiko ... A k o s m o potem v kaki st r a n k i, b o m o delovali na to, da se ona bolj in bolj čisti in izpopolnjuje, da ne odreveni v strankarskem dog m a t i z m u. k a r p o m e n j a g o t o v o s m r t. Ne smemo se pa okrasti svobode razvijanja in se upreči (umevaj: kot dijaki) v jarem kaki politični stranki« (str. H—9). Mislim, da kot dijaki niso mogli drugače soditi nego tako. Kakor njih učitelj, tako so pa na drugi strani tudi slovenski realisti stali najbliže socializmu in socialni demokraciji, priznavajoč njene upravičene točke, a obenem naglašajoč njene teoretične zmote in pomanjkljivosti. Dermota in ostali Masarykovci so prišli iz Prage domov v praktično življenje. Kaj sedaj? Pozabiti na vso svojo mladostno-visokošolsko preteklost in postati samo kruhoborci? To je iz-hojena pot, ki jo je ubral že marsikdo in jo še bo. Gladka pot, ki vodi do časti in bogastva. Če so se pa hoteli slov. realisti udejstvovati ne samo kulturno, ampak tudi politično, a v politiki zopet ne samo v teoriji, ampak tudi praktično — kam iti? Dermota je sam povedal jasno, zakaj so slovenski Masarykovci postali socialisti: Z naprednjaki jih ni vezalo mnogo, sama antiklerikalnost je bilo premalo; zakaj »farška gonja« še ne pomenja umstvenega in nravstvenega izpopolnjevanja naroda. V gospodarskem oziru so bili naprednjaki protiljudski, v narodnostnem so gojili fanatizem in šovinizem, za kako tilozofično poglobitev svojega na-ziranja niso imeli smisla. Za dve antiklerikalni stranki ni tul na Slovenskem, ker je premalo meščanstva, pač pa je tu glavno de-’ lavstvo in kmetstvo, ki ima istega nasprotnika: veliki kapital in veliko podjetništvo. Zato tudi ni trajno možna agrarna politika, ki jo zasleduje pri nas klerikalna stranka, ker nimamo veleposestva. (Naši Zapiski, Vil. (1910), str. 251—252). To so vzroki,, kulturno-gospodarski, ki so dovedli slov. Ma-sarykovcc, da so šli med socialiste, in sedaj prihaja vprašanje, ki si ga stavi dr. Zupan: Idealistična filozofija Masarykova je vendar v direktnem nasprotju z materialističnim marksizmom? Najprej formalno opazko. Masaryk sam pravi v predgovoru svoje knjige o socialnem vprašanju (Otazka socialni, Predmluva), da Marx in Engels pridobita (na svoji veljavi in pomenu) z njegovo študijo, čeprav zavrača njiju metodo in filozofijo, .leden izmed Masarykovih privržencev pa pripoveduje, da je v pogovoru /. njim izrekel svoje naziranje v tem smislu, češ, da ima kot edina ljudska stranka prihodnost socialna demokracija, seveda izpremenjena, na kar je odgovoril Masarvk, da ima njegova politična stranka le prehodni značaj ki svoj eksistenčni razlog v sedanjosti. ('1'. O. Masarykovi k šedesatym narozeninam, str. 312.) In sedaj k jedru! Marksizem imenujemo gospodarski in družabni sistem, kakor sta ga zasnovala Marx in Engels. Bila sta učenca Heglove idealistične filozofije, ki sta jo sicer pozneje zamenjala s Feuerbachovim materializmom, a sta vendar pridržala Heglovo t. zv. dialektiko. Marxovi in Engelsovi spisi so iz raznih dob in obsegajo nauke, ki niso vedno enotni, ker sta tudi ta dva moža popravljala svoje nazore, kakor se je izpreminjalo njiju znanstveno spoznanje in prepričanje. Zato je pa sicer komodno, toda krivično, ako zaradi nekaterih očitnih napak zametamo nauke znamenitega misleca v celoti, ne da bi poiskali, kar ima stvarno vrednost; zakaj Mar\ je med prvimi socialnimi filozofi 19. veka, ki je ime! poleg Hegla in Darvvina največji vpliv na moderne ideje (Sombart, Socialismus a socialni limiti v 19.. stoleti, češki prevod, str. 69, 72—73). Gotovo je, da tilozofični materializem-odklanjamo. 1 udi t. zv. historični materializem ne more pred kritiko obveljati kot e d i n a ali o d 1 o č i I n a razlaga vsega družabnega življenja, dasi je treba priznati, da je historični materializem kot znanstvena metoda silno pripomogel h. globljemu in boljšemu spoznavanju socialnih pojavov v zgodovini, pravoznanstvu, politiki in narodnem gospodarstvu (Herkner, Delnicka otazka, češki prevod, str. 290-jahrigen Jubilaums. Od 1000 pridobivajočih jih je bilo Leta Leta v Avstriji 1869 1900 Poljedelcev 672 582 V industriji 197 222 t. j poviška V trgovini in obratu 51 Leta 73 t. j. Leta 30 »/0 poviška na Ogrskem 1890 1900 Poljedelcev 699 686 V industriji 122 134 t. j. 9 7u poviška V trgovini in obratu 33 41 t. j. 19‘/s' 7„ poviška K 994,000.000 1.918,000.000 Razvoj industrije je torej v Avstriji očividen in so se te številke do danes brezdvoma zopet pomaknile naprej, medtem ko kažejo številke za Ogrsko v desetletju od 1890—1900 večjo stabilnost. Poljedelska produkcija na Ogrskem nam kvantitativno daleč prednjači, vsled česar je potreba, da Ogrska svoje poljedelske produkte izvaža in sicer izvaža v Avstrijo za kolikor mogoče visoke cene. Da to doseže, mora Avstrija za vvoz poljedelskih produktov iz inozemstva zapirati svoje državne meje z neprimerno visokimi carinami, tako, da smo izročeni pri nakupu poljedelskih produktov kolikor le mogoče na milost in nemilost Ogrski, odnosno nienim plernenitaškim latifundistom. Žita se je pridelalo v Avstriji leta 1878 za » 1912 » Na Ogrskem pa leta 1878 » 1912 Nasprotno pa imamo v Avstriji zaznamovati velik napredek v številu industrijskih obratov. Statistika avstrijskih obratov, ki so vezana na zavarovanje zoper nezgode, kaže sledeči napredek: 1890 je bilo 131.326 obratov z 1,231.818 osebami, 1911 je bilo 615.042 obratov s 4,020.756 osebami, ki se jim je izplačalo na mezdah 2.193,811.000 K. Tovarniških obratov je bilo v Avstriji: leta 1901 11.8H » 1911 pa že 16.181 V industrijski stroki so se na Ogrskem najbolj razvili p a r n ; mlini kot posledica velike produkcije žita. Pri nas kupujemo n. pr. moko izključno od ogrsko-židovskih mlinov. K 1,408.000.000 » 3,055.000.000 Bilo jih je na Ogrskem leta 1863 147 » 1873 492 » 1906 1908 Kar se tiče industrijske produkcije, kaže statistika iz leta 19 12 zelo podučilo sliko. Pridelalo se je železne rude: v Avstriji 29,300.000 q na Ogrskem 19,800.000 » Črnega premoga: v Avstriji 1,580.000 vagonov a 10 ton na Ogrskem 130.000 » » » « Rjavega premoga: v Avstriji 2,630.000 » » » « na Ogrskem 828.000 » » » « Sirovega železa: v Avstriji 17,600.000 q na Ogrskem 5,434.000 » V produkciji železne rude, premoga in posebno železa, kateri produkti so za razvoj industrijskega življenja najvažnejši, daleč prednjačimo ogrski državni polovici in smo v primeri z Ogrsko prava industrijska država. Železo je v narodno gospodarskem življenju regulativ vsega gospodarstva v kapitalistiško razviti in zorganizovani državi. Nekoliko podrejen, a silno važen činitelj v gospodarskem življenju kapitalistiško proizvajalne družbe je produkcija rudnikov in plavžev. Ako v tem pogledu primerjamo obe polovici naše dualistiške države, se nam šele pokaže resnično gospodarsko razmerje med Avstrijo in med Ogrsko. Vrednost vse rudniške in plavžarske produkcije je znašala (vštevši saline) a) v A v s t r i j i 1864 K 115,000.000 1Q12 « 579,072.000 b) ii a Ogrske m 1864 K 53,000.000 1911 » 160,000.000 Če je v kvantiteti te produkcije, ki je pravzaprav poleg železa korenina vsemu nadaljnemu industrijskemu razvoju taka razlika, ni razmerje v drugih strokah moderne industrije nič drugačno. Poleg strojne produkcije v Avstriji, ki se je za leto 1912 ocenila na 900,000.000 K, produkcije roman- in portland cementa deta 1911 _ 14,260.000 q) in poleg produkcije sirovega olja v Galiciji (1909 -- 20,767.000 q; 1912 - 11.S70.000 q) imamo drugo produkcijo, ki se mora izvažati, n. pr. pr/o. Piva sc je skuhalo a) v Avstriji 1864 7,400.000 lil 1912 21.638.000 lil b) n a O grške n 1 SOS 597.000 lil 1912 2,932.000 hi isto razmerje je v produkciji sladkorne pese, ki se obdeluje v sladkornih tovarnah. Na priliko: Avstrija 1912. 13 84,000.000 q Ogrska 1912/13 41,000.000 » Celo v tej produkciji, za katero ima Ogrska kot agrarna dežela vse pogoje, zaostaja za Avstrijo v industrializaciji za pol kota. Iz navedene statistike je jasno razvidno, da stoji Avstrija na pragu postati industrijska država. Temu razvoju bi odgovarjala taka državna politika, ki bi ta razvoj pospeševala, v prvi vrsti varovala naše industrijske izdelke in jim zasigurala primeren od-jemalski trg, zlasti na Balkanu, kjer te naše izdelke rabijo in kupujejo. Ob enem bi morala državna politika skrbeti, da bi ljudje, ki žive od industrije, dobili svoje življenjske potrebščine za ceno, ki jo prenese konkurenca inozemskih poljedelskih producentov. Ker pa je druga državna polovica, Ogrska, pretežno agrarna dežela, je interesovana na tem. da varuje in dviga ceno svojim poljedelskim produktom brez ozira na našo avstrijsko industrijo. Na Ogrskem politiško vladajo veliki posestniki-agrarci, ki so zadnja leta dobili nepodcenljiv vpliv na vodstvo celokupne monarhije. Pod tem vplivom silno trpi gospodarsko in politiško življenje naše državne polovice, ki je zadnja leta ne zgolj vslcd zunanjih politiških kriz. ampak glavno vslcd odločujočega vpliva ogrskih agrarnih magnatov začela hirati. Naša trgovinska in zunanja politika ni več v skladu z resničnimi žvljenjskimi interesi avstrijske države, ker se interesi Avstrije in interesi Ogrske v gospodarskem življenju niti na znotraj in niti na zunaj ne dado spraviti v harmonično celoto. Edina rešitev je popolna gospodarska ločitev od Ogrske, ker le v ločitvi more Avstrija pričakovati leka za svoje bolehujoče gospodarsko življenje in večji razmah svojih gospodarskih sil. Ka0iraQEsraiS2iraraisziis2iCTisa!0Kzirais3sas2;K2inii0Ksii0ia 2-U H. PA.]ER, Praga: Jezikovni boj v Norvegiji. 17. maja so slavili Norvežani stoletnico svoje neodvisnosti. Ob tej priliki so prinesli nekateri večji časopisi tudi črtice o jezikovnem boju na Norveškem, ki je pri nas pač malokomu znan. Ker pride morebiti tudi pri nas Jugoslovanih do kakega podobnega jezikovnega boja, kakor hitro se pojavijo na mesto brezplodnih nacionalističnih fraz konkretni predlogi in načrti glede skupnega jezika in se bo skušalo tozadevne tendence tudi realizirati, zato je umestno, da informirajo »Naši Zapiski« svoje čitatelje na podlagi časnikarskih poročil, ki so izšli ob tej priliki, o glavnih momentih nastanka in o sedanjem stanju norveškega jezikovnega boja, ki nam služi lahko kot vzgled in svarilo ob enem. Prve korenine norveškega jezikovnega boja segajo okoli 500 let nazaj. V začetku 14 stoletja je začela Norvegija iz deloma še neznanih vzrokov rapidno propadati. Stara norveška literatura je skoraj popolnoma umrla, narodno plemstvo je izginilo, meščanstvo je ubožalo, trgovino jc prevzela Hansa, država je izgubila svojo samostojnost; združi se najprej s Švedijo in pride pozneje kot provinciia pod Dansko. Z dansko nadvlado se je širil tudi danski jezik. K temu je pripomogla rred vsem reformacija. Prišli so danski pastorji, pridige so se vršile v danskem jeziku itd. Le v zakonodaji se je norveščina še precej dolgo obdržala. Končno je tudi tu zmagala danščina. Zakoni iz leta 1270 so bili I. 1604 prestavljeni na danski jezik. S tem je bi! prizadet staremu norveškemu jeziku zadnji udarec. Padel je na stopnjo navadnega kmetskega dialekta, ki je vegetiral le med priprostim ljudstvom. V 18. stoletju pa se je začel v skandinavskih deželah nov socialen razvoj. Nastalo je novo meščanstvo in uradništvo, ki je začelo kazati poseben norveški provincijalizem. V danski literaturi so se začele pojavljati že okoli 1700 močne norveške poteze. Za časa Napoleona se je odtrgala Norvegija od Danske in stopila v unijo s Švedsko, s katero se je razdružila, kakor je znano, pred par leti. 17. maja 1814 je zboroval v Eidsvoldu prvi storthing (parlament) svobodne Norvegije. Ker ni bilo plemstva, ker je bil trgovski stan zelo slab in ker je bilo kmetsko prebivalstvo še precej na nizki kulturni stopnji, je potegnilo uradništvo, ki je predstavljalo najinteligentnejši del naroda, vso vlado na se, akoravno bi imeli po ustavi odločevati v prvi vrsti zemljiški posestniki. Okoli I. 1830 se je situacija polagoma spremenila. Kmetje so se začeli emancipirati. Vedno več jili je prihajalo v parlament in I. 1884 so dobili popolno zmago. Leto na to je prišel prvi kmet v minis-terstvo. Tudi danes zavzema v vladi eno mesto kmet in sicer kot kulturni minister. Ker je ločil kmete od uradnikov velik propad glede izobrazbe, so skušali premostiti ta prepad na dva načina: na eni strani s širšo ljudskošolsko izobrazbo kmetskega prebivalstva in z ljudskimi univerzami, na drugi strani pa z bojem proti stari, sedanji dobi neodgovarjajoči »humanistični« izobrazbi. Na obeh straneh so dosegli ztiačne uspehe. Razlika v izobrazbi se je poznala posebno v jeziku. Vsa višja izobrazba je bila navezana po več stoletij na danščino, katero je smatralo prebivalstvo, ki je govorilo svoje dialekte, za nekaj tujega, akoravno razlika med obema ni večja kot med »Hochdeutsch« in »Plattdeutsch«. Z dobro voljo je medsebojno razumevanje popolnoma možno. Ker je smatrala vsaka stranka svoj jezik za edino »narodnega« in upravičenega, zato je nastal nujno jezikovni boj, ki traja še danes. Sredi 19. stoletja je nastopil v tem boju Ivar Aasens, kmetski sin iz severozahoda Norvegije, jezikoslovec in pisatelj, dober poznavatelj norskih dialektov, ki se ni omejil kakor pretežna večina filologov samo na analitično jezikoslovje, temveč pristopil na podlagi svojega znanja tudi k sintezi, s katero dobi jezikoslovje še le pravi smisel in ceno. Stavil si je namreč nalogo ustvariti iz živečih dialektov na podlagi stare norveščine nov spisovni jezik. Vsak spisovni jezik je takorekoč stiliziran, umeten in povprečen izraz govorjenih dialektov; zakaj ne bi bilo mogoče zgraditi na podlagi danega materijala enoten spisovni jezik? Tako si je skoraj gotovo rekel Aasens, predno je ustvaril svoj »landsmaal« (deželni jezik) v nasprotju z »riksmaal«-om (državni jezik), ki je bil prvotno danski. Tako so prišli Norvežani do novega jeziku, ki ga v začetku sicer ni nihče govoril, pač pa vsi razumeli. Danes se ga rabi že tudi v govoru.* Tekom polstoletja se je landsmaal« nekoliko spremenil, posebno pod vplivom pisateljev (Oarborg, Vinje, Hagstad,) ki so ga rabili. Najslavnejša norska pisatelja Bjornson in Ibsen sta pisala v »riksmaalu«-u, ki se je tekom razvoja precej oddaljil od danščine. Tako ima norveški narod sedaj dva jezika. Oba se smatrata za narodna. Tekom časa sta se oba zelo približala, tako da trdijo nekateri norveški »utopisti« da se v dogledni dobi združita. *) Ob priliki slavnostnega zasedanja stortliinga 17. maja, ki se jo vršilo v isti dvorani kot pred 100 leti, je imel predsednik zbornice svoj nagovor v landsmaalu; kralj pa je govoril na banketu dansko. Po mnenju nekaterih je iskati vzrok tega boja pred vsem v globokem nasprotju med vzhodom in zahodom Norvegije. Lands-maal je nastal na zahodu med malimi posestniki, ribiči in mornarji, ki so se čutili vedno razred nižje vrste napram premožnim kmetom iz vzhoda. Ti posledni, ki so od svetovnega prometa bolj oddaljeni, so bolj konservativni in torej nedovzetni za novotarije kakor je n. pr. landsmaal. Ker se je razvijal landsmaal pod vplivom zahodnih dialektov, zato je umljivo, da ga vzhodno kmetsko prebivalstvo ne smatra za domačega in se ga brani, akoravno je stari norveščini bližje kakor pa njih dialekti. Nekateri sociologi so utemeljevali to nasprotje tud s tisočletno plemensko razliko, češ, da se je ohranilo na zahodnem obrežju staro predgermansko prebivalstvo. Razširjevanje landsmaal-a zelo napreduje. K uspehu so pripomogli posebno učitelji, ki prihajajo večinoma iz zahodnega obrežja, kjer je landsmaal doma. Kljub temu, da se mu je posrečilo priboriti veljavo, je za znanstveno uporabo še premalo predelan. Njegovi pristaši upajo v dogledni dobi tudi to doseči. Boj med obema jezikoma norveškega naroda se bojuje tudi na političnem polju s političnim orožjem. Storthing ima danes 76 zastopnikov levice (naprednejše skupine), 24 zastopnikov desnice (konservativnejši elementi) in 23 zastopnikov soc. demokracije. Od teh. je desnica v splošnem za riksmaal. levica pa za landsmaal. Soc. demokracija ne zavzema danes v tem malenkostnem boju nobenega principijelnega stališča. Levica, ki ima večino je vpeljala v višje šole poleg riksmaal-a tudi landsmaal, proti čemur se desnica fanatično bori. Da ta boj, ki se vrši na obeh straneh v imenu naroda in nacionalizma, Norvegiji ne koristi, leži na dlani. Kako se ta boj konča, je za enkrat težko prerokovati. Jezikovno vprašanje na Norveškem je za nas Jugoslovane zelo zanimivo in poučno in sicer zato, ker nastopa tu jezik, ki je bil zgrajen pred pol stoletjem umetno na podlagi dialektov ki so med seboj ravno tako razlikujejo kot jugoslovanski literarni jeziki. Ako je bilo mogoče to na Norveškem, zakaj ne bi bilo možno sestaviti na podlagi sedanjih treh jugoslovanskih literarnih jezikov skupen jugoslovanski jezik? Konservativni in pesimistično razpoloženi ljudje bodo pač ugovarjali, da je to neizvedljivo in nemožno, ne da bi svojo trditev dokazali. Aasens je podal s svojim landsmaal-om klasičen dokaz, da je to izvedljivo. Treba je le želeti in hoteti. Ako večina merodajnih faktorjev ne bo niti želela niti hotela, potem je seveda stvar neizvedljiva, akoravno je morebiti možna. Na drugi strani so zopet ljudje, ki hočejo rešitev ju- goslovanskega jezika prepustiti »prirodnemu« razvoju in odklanjajo vsako vmešavanje v jezikovni razvoj nevedoč, da je šel dosedaj ravno v nasprotno smer in da bo treba novih zunanjih sil v podobi našega zavednega sodelovanja, ako bomo hoteli, da se razvoj obrne v smer enkratnega skupnega jugoslovanskega jezika. Čakanje, da prinese rešitev razvoj, ni nič drugega kakor znak novodobnega fatalizma komodnih ljudi. Ako uravnavajo stavbni tehniki tok voda in grade umetne struge, zakaj ne bi smeli tudi jezikovni tehniki (jezikoslovci) poseči k sintezi, konstrukciji in napraviti iz treh neekonomičnih en sam ekonomični jezik? Ne bi bilo napačno, ako bi se našel tudi med nami Jugoslovani kak Aasens, ki nam bi podal skupen jezik, katerega bi v začetku nihče ne govoril, pač pa bi ga vsi razumeli. Da bi ime! uspeh zasiguran, bi moral vzeti seveda iz sedanjih 3 jezikov (srbohrvatskega. blgarskega in slovenskega) najlepše. najbolj praktične in najbolj logične oblike in vse te neovrgljivo utemeljiti. Gotovo bi se našli takoj pisatelji, ki bi z veseljem pozdravili ta projekt, začeli pisati v novem skupnem jeziku, ga dopolnjevali in spopolnjevali. Tekom pol stoletja bi imeli že lahko poleg svojih zgodovinskih jezikov tudi skupen jugoslovanski literarni jezik, ki bi se rabil tudi že v govoru. Čez noč se taka zadeva seveda ne more rešiti, kakor se tudi ne da rešiti s puhlimi nacionalističnimi frazami. Treba je želje, volje in dejanja. Lahko pa se zgodi, da bo treba tudi pri nas računati s kakim jezikovnim bojem, kakor hitro se bo skušalo realizirati od kake strani konkretne načrte glede skupnega jezika: kajti med Jugoslovani ie mnogo separatistov, ki nočejo pripustiti tendence, nadomestiti sedanje jezike s skupnim jezikom. Gotovo bi nastala stranka, ki bi zagovarjala jezikovni »status Ciuo« in se borila proti uvedbi skupnega jezika tudi na političnem polju. Tak jezikovni boj bi utegnil mnogo škodovati. Ker nam je ✓ nano, da se ima vsaka novotarija, ki se tiče cele socialne .skupine, boriti s konservativnimi elementi, zato na ta boj ni polagati prevelike važnosti. Brez boja se v takih zadevah ne doseže navadno ničesar. Ako hočemo postati torej nekoč en narod, moramo stre-miti. da odpravimo to kar nas danes najbolj loči. t. j. separatistične literarne jezike in jih nadomestiti s skupnim. Drugače se reducira vsa jugoslovanska ideja le na stremljenje po federalizaciji avtonomnih jugoslovanskih narodov. Zgodovina rudarske organizacije Rudarska industrija v slovenskih pokrajinah obstoji že več stoletij. Rudniki, ki so sedaj združeni v velika podjetja, bili so v prvem početju last posameznih podjetnikov. Na pr. v Trbovljah, ko se je pričelo delati v rovih 1. 1884. sta bila dva podjetnika, v Hrastniku 1. 1831. in v Ojstrem 1. 1857. samostojna podjetnika. V Zagorju, kjer se je rudnik odpri v istem času, kakor v 1 rbovljah, je bil v lasti dveh podjetnikov in sicer so bili rovi Frančiška last erarja, Kisovški rovi pa last ljubljanske sladkorne rafinerije. Podjetniki so se za dcbe, .redno je tekla južna železnica, vedno menjali. Takrat ni bilo za rudnike ugodnosti, kakor od leta 1849., oziroma 1857. naprej, odkar je stekla železnica. S prva se je premog prevažal po Savi in sicer največ v Zagreb. I rbovlje in llrasnik je pošiljal premog deloma tudi v Zidani most, odkoder so ga vozili potem v Celje, Maribor itd. Glavni odjemalec pa je bila vendar Hrvaška. Iz Zagorja so največji del premoga vozili črez trojanski klanec po državni cesti v Ljubljano in tako dalje v južne kraje proti Trstu. Rudniki v Grižah so poznejšega časa, ravno tako v Velenjah, Štorah, Huda jama. Brezno, Kočevje, kakor tudi Karpana in Vinez. Danes pripada večina teh rudnikov Trboveljski premogokopni družbi. L. 1860. so šteli vsi ti rudniški okraji 15 podjetnikov in sicer: Trbovlje 2, Hrastnik, Ojstro, Brezno, Huda jama, Štore, Vinez in Karpana po enega podjetnika, Zagorje dva podjetnika in Zabukovica pri Grižah 4 podjetnike. Rudnika Velenje in Kočevje sta se Odprla pozneje. I )anes pripada deset zgoraj navedenih rudnikov Trboveljski premogokopni družbi, pozneje pričeta dva rudnika pripadata Lapovim naslednikom, ostanejo torej le še trije samostojni podjetniki. Ce prištejemo še rudnike, ki jih je pozneje pričela južna že 1 eznica v bližini Konjic in par drugih manjših podjetij, vsi ti rudniki ne morejo producirati 207' skupne pnuukcije rujavega premoga na slovenskih tleh. A veliki Trboveljski promogokopni družbi so tudi ta mala podjetja izročena na milost in nemilost, ker jih lahko potom konkurence takoj uniči. Delavstvu se je v začetku godilo boljše, kakoi v poznejših časih, celo boljše kakor dandanes, čeravno ni bilo takrat tako velikih mezd. Prvič so delavci pri dvanajsturnem delu veliko manj delali, kakor danes pri osemurnem. Priganjačev je bilo za 80r/< manj kot danes. Pri nekaterih rudnikih tudi ni bilo akorJa. V Zag::rju sc je pričelo akordno delo šele 1 1857., ki ga ie uvedel ravnatelj r,o imenu Augner, ki je prišel iz Pruskega. Ob enem je tudi veljalo, da se delavcem, tudi če na pogojenem delu niso dovolj zaslužili, vseeno vsaj toliko izplača, da so mogli pre-liranjati sebe in družino. Ko se je v prvem začetku v Zagorju uvedel akord, so delavci že koj takrat deloma zaslužili toliko kakor danes. Posebno je bil dober zaslužek od leta 188fi. do 1875. Najdejo se še rudarji, ki se te dobe spominjajo. Zaslužili so pri nekaterih partijah celo do sto goldinarjev mesečno. O kakšni organizaciji pri vsem tem ni bilo govora. Če se je delavcu zgodila krivica, je imel še ugodnost, da je menjal podjetnika, kar mu danes ni tako lahko mogoče. Ker ni bilo organizacij, so rudniški podjetniki vedno bolj priganjali delavstvo k napornejšemu delu in večji produkciji. Na drugi strani pa so se dražile življenske potrebščine. Tako so seveda postajali rudarji vedno bolj nezadovoljni in je nezadovoljnost vedno boli naraščala. Tako ie prišlo pri raznih plačilnicah v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju večkrat do izbruhov nezadovoljnosti, kadar se je delavcem diktirala velika globa ali jim odtrgalo na akordu. Rudniški ravnatelji so imeli celo navado obešati ob pisalnih mizah pasje biče, v miznicah pa imeli pripravljene samokrese. S pasjimi biči so odpravljali delavce, kedar so se prišli pritožit radi nizkih plač. Samokrese pa so imeli pripravljene za iste delavce, ki so odpovedali delo in odhajali trajno iz službe ob 15. in 1. vsacega meseca. Rudarji takrat niso poznali druge reakcije proti takim surovostim in šikanam, kakor da so odpovedali delo. Kdor pa je ime! svojo delavsko knjigo v žepu in denar odštet, je za odhodnico oklofutal svojega predstojnika in mučitelja, celo ravnatelja. Ho večjega nasprotja je prišlo I. 1883. na rudniku Ojstro. Ta rudnik ie dotlej pripadal nekemu podjetniku imena Zorko, pod katerim se je delavcem godilo precej boljše kot na sosednih rudnikih v Trbovljah in Hrastniku. Navedenega leta je Trboveljska premogokopna družba pridobila tudi ojstriški rudnik in vpeljala ravno iste razmere kakor na svojih rudnikih. 'I' a k r a t je nastal prvi š t r a j k n a Slovenskem, ki je trajal tri dni a končal brez uspeha. Zatrla ga je politična oblast, ki je priskočila družbi s tridesetimi orožniki na pomoč. Odgnali so celo tolpo delavcev kakor roparje v zapor. Nekateri so bili kaznovani na več mesecev zapora. Trboveljska družba pa, ki je pridobila rudnike v času od 1880. do 1883. 1., se ludi teh izbruhov nezadovoljnosti ni ustrašila ter stremela po vedno večjem dobičku. Akorde, pogojeno delo je plačevala vedno nižje, delavce je vedno bolj izkoriščala. Delalo se je vsako ne-dc!-o. tako da v njenem rudniškem revirju ni bilo nikake razlike med delavnikom ali praznikom. Vpeljala je tudi takozvane rudniške zaloge, s katerimi je zalagala delavstvo z življenskimi potrebščinami. Vkovani so bili torej delavci tako na vse strani, da niso mogli gibati. I)a je delavce krotila, posluževala se je tudi bratovskih skladnic, ki so takrat skrbele za bolniško podporo in zdravniško pomoč. V te bratovske skladnice so morali vsi delavci brez izjeme plačevati po 4'v svojega zaslužka. Pravice do podpore in starostne pokojnine pa so bile različne. Le rudarji, ki so bili pri rudniških uradnikih in voditeljih boljše opisani, so dobivali bolniščnino in pokojnino za starost, bila jih je k večjemu ena tretjina upravičencev. Vsi ostali dobili so le pičlo bolniško podporo. Posebno se je uprava maščevala nad tistimi, ki niso lvli vsakemu ukazu pokorni ali ki so se pritožili radi nizkih pUič. Časopisa v teh rudniških okrajih skorej sploh ni bilo najti. Čitali niso ne delavci, ne meščanje. Raditega je bilo mogoče, da so rudniški podjetniki in mogotci ravnali z delavci, kakor se jim je iz-Ijubilo. Rudarji na Češkem pričeli so se zanimati za organizacije že I. 1875., ko je namreč ustanovil rudar Peter Cinger, sedanji državni poslanec, strokovno organizacijo v Marienscheinu. Za njo so rasle male organizacije po Češkem in Moravskem kakoi gobe. katere so v letih 1881. in 1882. rudniški podjetniki uničili s policijo in že 'darmerijo s tem, da so pozaprli celo mnoštvo rudarjev in razpustih društva. Pri nas na Slovenskem ni nihče mislil na organizacijo ru-daijev ter je bilo vedno slabe*si za obstanek. Neporočeni rudarji so prebivali v lesenih barakah po 100 skupaj. Kuhali so no trikrat na dan koruzne žgance. Poročenim rudarjem, ki so imeli družine, je tudi teh primanjkovalo. Oblečeni so hodili tako. da bi bila laz-lika, kakor če bi primerjal sedanjega slovenskega rudarja z Ma-cedonci, ki hodijo v naše kraje robotat. L. 1887. do 1889. so bile mezde po večjem po petdeset novcev na dan. Goldinarja sploh ni nihče zaslužil! Pazniki so imeli plače po 25 goldinarjev na mesec, to pa so bili že visoki gospodje! L. 1889. po heinfeldskem strankinem zboru socijaldemekratične stranke v Avstriji se je začela tudi v naših revirjih nova doba. Meseca junija i.-.tega leta izbruhnili so naenkrat štrajki po Gornjem Štajerskem. Prvi štrajk v alpskih deželah je izbruhnil 13. junija zjutraj v Miinzenbergu pri Ljubnem. Še isti popoldan in drugo jutro se je razširil po vseh rudnikih ljubenskega revirja. Sedem dni pozneje pričel je strajk v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju, ki je trajal 22 dni. Ce-tudi so blizu 400 rudarjev gnali iz Trbovelj v zapore okrožnega sodišča v v-Cije, je imela stavka za delavce v materielnem oziru precej uspeha, obenem in še več pa v moralnem oziru. Pričeli so se delavci zanimati za organizacijo! Ze v teku enega leta je štela podružnica graškega izobraževalnega društva v Trbovljah 1621 članov! Veliko navdušenje za delavske organizacije je vskipelo povsod, posebno v Zagorju, v Hrastniku in Za-bukovici pri Grižah. L. 1891., ko so rudniški podjetniki vpeljali osemurni delavnik, misleč odvrniti delavce od svojih strokovnih organizacij in socialdemokratične stranke, se je delavstvo še bolj navdušilo. Zato so podjetniki začeli odpuščati delavske zaupnike iz službe. Sklicala se je raditega konferenca v Gradec dne 25. in 26. decembra 1891., na kateri se je sklenila nova stavka, ki je pričela 1. jan. 1892., a je v treh tednih propadla. Na stotine družin je bilo na cesti, rudarji v zaporih. Odgonski voz je funkcioniral za rudniške podjetnike točno iu na povelje. Okrajni glavar Wagner v Celju, Gril v Litiji sta se obnašala kot dva nastav-ljenca družbe. Po teli neuspehih sc je delavstvo v rudniških okrajih tako preplašilo, da se noben delavec ni upal niti na shode. L. 1893. ustanovilo je v Zagorju ljubljansko izobraževalno društvo svojo podružnico, katera je štela po kratkem obstoju okolu 900 članov. V Trbovljah je rudarsko društvo sicer še obstajalo, a pravega razvoja ni bilo mogoče, ker so se morali vršiti shodi in sestanki po dve uri daleč v hribih; kajti v Trbovljah in Hrasniku Tii dal nihče prostora. Vsak agitator, ki je prišel v Trbovlje, je imel opraviti z orožništvom. Čakali so vsacega govornika večinoma že na postaji, kakšnih 30 korakov za njim pa so ga orožniki spremljali na razne shode. L. 1895. se je ustanovila prva strokovna organizacija za alpske dežele. Še le v tem času od I. 1895. do 1900. je bilo mogoče zlomiti terorizem Trb. prem. družbe ter privesti politične oblasti do spoznanja, da imajo delavci enake pravice kakor drugi državljani družiti se in zborovati ter da se stavke upošteva v enaki meri kakor dogovore in zveze podjetnikov. Tretja stavka v 1. 1900. v Trbovljah, ki je po tretjem dnevu končala z uspehom, in četrta, katera se je razširila tudi na Zagorje in Hrastnik, sta imeli materijelen, posebno pa velikanski moralen uspeh. Po teli stavkah se je razpustilo staro alpsko društvo in ustanovila še sedaj obstoječa Unija. Strah, katerega so imeli rudarji pred Trbovljsko družbo, je iz revirja popolnoma izginil. Moč in pomen delavstva sta vidno narasla. Delavci so si pridobili tudi precej politične moči. Tako imajo v trboveljski občini rudarji eno tretjino zastopnikov v odboru, ravnotako v Zagorju. Tudi gospodarske organizacije, katere cistojajo, so znatne. Delavski dom v Trbovljah, kons. društva v 'i rbovljah, Hrastniku, Zagorju so pripomogla do vsestranskega razvoja rudarskega gibanja, l udi v Zabukovici, Velenjah so nastale lepe strokovne organizacije. Strahu pred podjetniki ni več, tudi politični nasprotniki delavstva ne opravijo ničesar pri rudarjih. Krščanski socijalci so se sicer trudili leta in leta. Dr. Krek, duševni vodja krščanskih socijalcev, je obiskaval od nedelje do nedelje te okraje. Ker ni bilo uspeha, je agitacijo popolnoma opustil, "l udi liberalni narodnjaki so se že mnogokrat trudili. Zadnji poskus je napravil dr. Mandič iz 1 rsta s svojo N. D. O.. Ker pa tudi ta ni vlekla in ni bilo nobenega uspeha, so nasprotniki popolnoma obupali, da bi pri rudarjih mogli še kaj opraviti. Želeti bi bilo le, da bi se rudarji, ki so po večini vsi socijal-demokratje, za svojo strokovno organizacijo sami nekoliko bolj potezali ter ne prepuščali vsega dela zaupnikom. ■ ■ ■ ■ ’ ■ • • ■ M. R. LEMEŽ, Dunaj: K socijalnemu vprašanju slovenskega visokošolca. m. Prispeli smo tako k vprašanju dijaškega kredi t a. To je pač eno najtežavnejših vprašanj in vendar za slovenskega študenta eno najnujnejših. Kljub vsem oviram se mi zdi, da to vprašanje ni tako nerazrešljivo. Da si pridemo predvsem r,a jasno, kakšen je današnji položaj v tem oziru! Dijak danes ničesar ne pomeni v gospodarskem življenju, on tvori tako rekoč gospodarsko ničlo. Manjka m u p a č v saka kreditna podlag a. Vzrok temu je, mislim, iskati v dejstvu, da se nahaja dijak v neki p r e h o d 11 i d o h i, ki daje sicer 11 p a n i e, da si ustvari dijak svojo lastno gospodarsko eksistenco. vendar je to upanje preveč nesigurno, da bi ga mogel upoštevati denarni trg kot zadostno garancijo eventualnega posojila. 1-e razni drugi ugodni momenti kot bogato iri radodarno sorodstvo osebni stiki itd. morejo odpreti temu ali onemu morebiten privaten kredit. Vendar so naleteli tu posojilodajalci na zelo neprijetne izkušnje. Dijak, posojilojemalec, ki je bil razven.tega še mladoleten, je kaj hitro pozabil na obveznosti in smatral dano posojilo za dar. Za morebitne opomine se ni zmenil, 2-',a da, jih celo prav robato zavrnil. Da bi sc pa bil sam spomnil svoje obveznosti in pričel iz lastne iniciative vračati, to so kar redki slučaji. Vsled teh slabih zkušenj se jc pač zaprla marsiktera privatna blagajna. Razven privatnega kredita se je posluževal marsikdo i k r e-d i t a pri javnih zavodih. In v prejšnjih letih so dajali naši zavodi precej takega kredita s primernimi poroki. Zlasti se jc dajalo na Štajerskem precejšnje število brezobrestnih posojil. Vendar so ta posojila v poslednjem času precej usahnila, deloma vsled denarne krize, deloma pa gotovo tudi vsled brezvestnosti od strani nekterih dijakov posojilojemalcev. Ali tudi ta posojila so bila in so še omejena na manjši krog dijaštva, kteremu se posreči najti potrebne poroke, kar često ni lahka stvar. Da pa je k vsemu temu polnoletnost c o n d i t i o sine t| u a n o n,to pač ne bode treba posebej povdarjati. Slabo je z dijaškim kreditom, danes morda slabeje kot kedaj poprej. In le ugodnemu slučaju je pripisovati, če se posreči temu ali onemu, da dobi kredit. K temu pa si nastavlja dijaštvo še samo ovire s svojo brezvestnostjo v vračevanju. Najtežavnejše pa je s kreditom mladoletnih. Vsled zastarelosti avstrijskega zakonika je doba polnoletnosti potisnjena tako visoko, da jo občuti marsikteri dijak kot težko breme in oviro. Sem mnenja, da se da tu doseči edino z organizacij o, da more edino organizacija nadomestiti manjkajočo gospodarsko individualiteto pri posamniku. V to svrho pa je potrebna temeljita reforma in reorganizacija sedanjih dijaških socialnih inštitucij. Eden prvih principov, ki bo moral priti tu v veljavo, je pač, da pride dijaštvo samo do besede v teh institucijah, da ne bodo le drugi — tretja oseba odločevala o usodi dijaka, ampak da bo dijak sam odločeval o svoji usodi, v upravi denarja pa so-odlcčeval. Dijuštvu se mora odpreti pot, da morejo postati člani inštitucije; da, članstvo se ima postaviti za dolžnost. In potom članstva naj najde dijaštvo pot na občne zbore in v odbore. Princip dijaške samo u p r a v e mora priti do veljave, če hočemo, da stopijo naše inštitucije v novo fazo razvoja, da bo njih delovanje bolj intenzivno in bolj plodonosno, da zavlada v njih svež duh modernih nazorov v dijaško socialnem vprašanju. Drugi temeljni princip, ki ga bode izvesti, bo pač princi p posojil. Dočim sega princip dijaške samouprave v notranjo sestavo inštitucije, sega princip posojila globoko v upravo de- narja. S tem, da sankcionirajo inštitucije princip posojila, si za-sigurajo v proračunu stalno letno postojanko med aktivami in s tem precejšen »plus« v delu. In končno prideta v poštev še dva važna principa, ki pa segata v organizacijo inštitucij. To je na eni strani princip c e n-t r a 1 i z a c i j e denar i a i n v odst v a. na drugi pa d e -centralizacija d e i a. Danes živi v:\aka inštitucija sama zase svoje borno življenje, in vendar, če bi bile te naše inštitucije centralizirane, bi pomenile precejšnjo gospodarsko sik). Radogoj s tremi podpornimi društvi na Dunaju, v Gradcu in Pragi razpolagajo skupno z lepo vsoto čez 80.0000 K. S to glavnico bi se dalo marsikaj ustvariti in dala bi se bolj plodonosno naložiti kot v hranilnice, banke in v vrednostne papirje. S centralizacijo denarja bi se moglo računati tudi z večjimi vsotami podpor od strani denarnih zavodov, občin itd. Denarni promet bi se zelo dvignil in ž njim uspehi dela. Poleg centralizacije denarja pa bode treba centralnega vodstva, ki naj bi dajalo smer celemu delu, da bode to kolikor možno enotno in uspešno. Na drugi strani pa je dan i princip decentralizacije dela s tem. da študira slovensko dijaštvo v treh visokošolskih mestih v večjem številu in da obstojajo po teh mestih že lastne inštitucije. In v poslednjem času smemo šteti zraven i Trst. To delo bode obstojalo deloma v tem, da bodo te inštitucije predlagale centrali, koga ima ta podpirati, da se po teh inštitucijah izpopolni krog sedanjega dela in se razširi, da se tu izdelajo načrti, ki se potem predlože v posvetovanje in izvedbo centralnemu vodstvu. Šele če bodo dani ti predpogoji, da se bo d o ref o r mi r a 1 e in reorganizirale obstoječe inštitucije v tej smeri, je računati na večjo akcijo k rešitvi dijaškega kredita z lastnimi sredstvi inštitucij. Pri rešitvi tega vprašanja je upoštevati te momente: 1. absoluten pogoj je p o 1 n o 1 e t n o s t. 2. če možno že gotova 1 a s t- ii a kreditna p odlaga (zavarovalna polica). 3. p o r o k i. 4. denarni z a v o d, ki bi hotel dajati posojila. Kako je z zavarovanjem? Zadeva obtiči navadno v plačevanju zavarovalnine, ker dijak ima komaj toliko, da sam ve-gitira, ne pa da bi plačeval še zavarovalnino. Predvsem bi bilo potrebno, da bi stopilo centralno vodstvo v dotiko s to ali ono zavarovalnico, da bi se mogel doseči kar najugodnejši način zavarovanja. Drugi korak pa bi moral biti, da bi dala inštitucija dotič- uen lijaku osoji! da bi megel i četi zavarovalnino. Sc-ecia t-o pa. : umestno, c!a inštitucija izroči zavarovalnino direktno /av' -'n, ; a ko bi se izvedlo to v detajlih, o tem bi pač 1 • • i a potrebna posebna razprava, h kteri je poklican strokovnjak. Zelo težavno vprašanje je tudi s poroki. Dijak jih težko dobi. Vprašanje si' mislim rešeno s pomočjo starešin. Princi]) dijaške samouprave in sicer prvi pogoj za uresničenje tega principa: dijaškc socialne inštitucije s člani dijaki, vede pač samo po sebi i; inšti uciji starešin. Po končanih študijah dijak ne pretrgaj vezi z inštitucijo, ampak ostani nje član kot starešina. Da bi se ustvarila neka s o i i d a r n o s t m e d d i j a k i in sta r e-š i n a m i, v tem si mislim temeljno idejo. In ta solidarnost bi se imela pokazati v tem, da bi hotele starešine ja m č i t i dijakom pri potrebnih kreditih. Ideja se kaže na prvi pogled zelo utopistična in riskantna. dar iz :an ideja mnogo na svoji neizvedljivosti, ako se skuša ! /skali kolikor možno največ p r e v e n t i v n i h sredstev. Dijak, ki bi potreboval kredita, bi se imel obrniti na inštitucijo \ mestu, v kterem študira, z vsemi potrebnimi podatki. Odbor inštitucije bi sc imel pote m na j v e s t n e j e prepričati, če bi se mogel prosilcu zaupati kredit in če so morda podani še kteri drugi ugodni momenti. Inštitucija bi mu morala potem iz vrst starešin priskrbeti potrebne poroke. Gre sedaj zato, da sta d i j a k-p osojilo jemalec in p o r o k i-s t a r e-š i n e vsaj v neki z v e z i, da si niso popolnoma tuji. To bi se dalo rešiti morda tako, da bi se jemalo tu ozir na akadetnična društva. Starešine a k a d e m i č n i h društev so naravno dani poroki za redne člane enega in istega društva. Vzemimo konkreten slučaj: Dijak A, ki je član dijaške socialne inštitucije na Dunaju in obenem tudi član akademičnega strokovnega društva »Kras«, potrebuje kredita. Inštitucija mu poišče poroke iz števila starešin »Krasa«. Seveda se dado najti še druge medsebojne vezi kot n. pr. rojaki, isto politično prepričanje itd. Ali vse to so še samo momenti osebnega značaja. Ker smo na kontinentu vajeni, da hočemo poleg osebnega zaupanja še vedno tudi real n o j a m s t v o, ki bi prišla tu seveda v prid porokom-starešinam, zato si mislim to dano na eni strani s tem, da bi prevzeli jamstvo trije ali štirje in da bi i a m-čila na drugi strani centrala starešinam za eventuelno izgubo, da bi prispevala eno polovico centrala, drugo p o 1 o v ico pa s t a r e š in e- poroki. To je na kratko skica, kako si mislim rešitev vprašanja o dijaškem kreditu. Končno še nekaj vprašanj, ki se mi zde važna na najbližjo bodočnost. V poslednjem času je zadobila mnogo pristašev ideja, d a se naj ozirajo socialne inštitucije sa m o 11 a organizirane dijake, organizirane po a k a d e-rn i č n ih društvi h. Konkretno formo je zadobila ta ideja pri Radogoju, ki je sklenil, da bode odslej podpiral le organizirane dijake. In na drugi strani zagovarja to idejo i dunajsko dijaštvo v svoji večini. Ideja bode gotovo popolnoma p r 0-d r 1 a. Več je momentov, ki govori za idejo kot proti. Predvsem moramo to poudarjati s stališča dijaško-socialnega dela. Res se sicer s tem precej zadene takozvano divjaštvo. Ali na drugi strani moramo upoštevati dejstvo, da je zelo težka kontrola, kakšni elementi se nahajajo med »divjaki«, dočim je ta kontrola med organiziranimi mnogo lažja. Dalje govori za to idejo i v p r a-šanje dijaškega kredita in njega rešitev v smislu, kakor sem jo razvil zgoraj. Končno pa pomeni to tudi boj proti indiferentnosti, ki bode gotovo imel nektere dobre posledice. Zelo komplicirano pa je postalo vprašanje o politični nevtralnosti podpornih inštitucij. Gre tu za vprašanje: s klerikalci ali brez klerikalcev. Vsled politične podivjanosti in intolerantnosti, ki ne cvete manj med dijaštvom kot v domovini sami, se je razbila lani meseca novembra skupna akcija in nastopila je ločitev. Klerikalni kranjski deželni odbor je kmalu odgovoril na to dobrodošlo priliko, da je bogato dotiral »Leonovo starešinstvo«, strogo strankarsko podporno društvo. In ker ni upati, da bi prišlo v doglednem času do skupnosti, vsled tega bode pač v interesu neklerikalnega dijaštva, da izvede popolno ločitev. Dostavek uredništva. Nekaj čez leto dni je preteklo od dijaškega shoda dne 28. in 29. septembra 1913. Shod sklicali so dijaki ne glede na politično prepričanje, zato so ga imenovali socijalni shod. Med dijaštvom se je bila dosegla vsaj navidezno edinost za samopomoč. Ta pomembni korak dijaštva je vzbudil pozornost političnih krogov slovenske domovine. Rezultat tega seveda je bil tak, da se ga je udeležilo prav pičlo število dijakov, ki so po večjem klaverni in brez zaupanja drug do druzega stopili skupaj, vsaj toliko, da bi iormelno rešili dnevni red. Vsa slovenska javnost je shod molče prezrla. Po shodu razšli so se dijaki vsak pod okrilje te ali one politične organizacije. Danes čez leto dni pisatelj gorenjega članka resignirano konštatira, da ni upati, da dijaštvo pride v doglednem času do skupnega dela: »kranjski deželni odbor je bogato dotiral strogo strankarsko klerikalno podporno društvo, liberalni Radogoj je sklenil, da bo delil podpore le organiziranim dijakom«, zato kliče, ločimo sc! Domača politika zastrupila je takoj v kali pričeto socijalno gibanje dijaštva. Velja naj za dijake reveže žalostno načelo: »kedor hoče biti deležen koščka kruha, da nadaljuje svoje študije na visokih šolah, ta mora biti organiziran ali v klerikalnem ali v liberalnem društvu, sicer tudi revnega košča kruha vreden ni.« Čemu in komu neki bi služil po končanih študijah v našem javnem življenju, ako ni ne klerikalec, ne liberalec? Kaj hoče naša revna domovina z mladim možem, ki je prepričan, da domovina potrebuje pred vsem solidarnega so-cijalnega dela! Vsa nesrečna vzgoja naše srednješolske in akademične mladine zrcali se iz neuspeha prvega poskusa solidarnega nastopa dijaštva po samopomoči. Takrat, ko se jame razvijati razum mladeniča, vabi ga na eni strani glas gorečega kateheta s svojimi ontologičnimi dokazi, z vsem čustvenim misticizmom; takrat ga po drugi strani šunta liberalno časopisje na protifarštvo in megleno svobodomiselnost. Od obeh strani pa ga svare: ne čitaj knjig, ki ti podajajo novih idej socijalnega razvoja, ne išči svoje poti duševne svobode! V dobi, ko inštink-t svobode in hrepenenja prvič dviga kvišku mladeniča iz vsakdanjega življenja, takrat pričenja se sistematična gonja za njim, takrat pričenja se vzgoja k neznačajnosti, za škrobarstvo, in ta vzgoja dosledno traja leta in leta, do zrele mladosti. Za skledo pogrete leče prodati mora mladina svojo svobodo in ko je z miloščinami klerikalnih in liberalnih strankarskih organizacij končala svoje študije, nastopi svojo pot za javno življenje kot predstavitelj slovenske inteligence, kot voditelj priprostega ljudstva, brez značaja, brez lastnega prepričanja. Ko začuti samostojnost, katero navidezno daje mesečna plača države in dežele, takrat ga postane sram samega sebe, ker je prodal svoj mladeniški polet, in mehanično služi stranki, katera ga je za to izredila. Ali pa v boljšem slučaju postane vnet adept tega ali onega svetovnega naziranja, ko je bil v samotni sobici na velikem Dunaju premišljal o svoji usodi, o pomenu in cilju življenja, a ni dobil izhoda s svojim izmučenim duhom in ko-nečno našel oporo v načelih stranke, ali že krščanske ali svobodne misli. Ko je kruh države in se spominja miloščin danih mu od stranke, vsaj ta sramota mu ne polni duše, da se je prodal, ampak da služi stranki iz resničnega prepričanja, da je res krščanski so-ciialec, da je res protifarški liberalec ali narodni radikalec. Tak je konečni rezultat podporne organizacije slovenskega dijaštva: beraški kruli za beraško življenje! Knjige socijalnega spoznanja ostale so zaprte. Naši akademiki komaj sanjajo o novem svetu, katerega odpira samostojno svetovno naziranje socijalizma. Niti ne slutijo, s kako zmagovito silo, kljubu vsemu nazadnjaštvu in naprednjaštvu, odpira široko pot novemu svobodnemu življenju. Četudi išče dvigniti najprej delavsko maso, četudi se je obrnil v prvi vrsti na proletarijat, jela se je čutiti njegova stvarilna moč v kulturnih državah vseh velikih narodov, odpira nove vzglede široke bodočnosti umstvenega sveta, sega globoko doli v vsakdanje življenje vsacega in uveljavlja nova etična načela ravno tam, kjer se pričenja boj za vsakdanje življenje, kjer išče prvo oporo človeški eksistenci. Drobno delo socijalizma, ona nova ekonomična in umstvena organizacija, ki sega najgloblje v vsakdanje življenje, to je slovenskemu dijaku skoraj docela nepoznano. Tega drobnega dela se razumništvo najbolj izogiblje in boji, sluteč, da se iz tega temelja sezida nova stavba, v kateri ne bo prostora za izkoriščevalce mladine. Dijak sicer vidi od strani delavska konsumna društva, delavske bolniške blagajne, docela neznana so mu delavska vzajemna šolska društva. Seveda površno opazi životarjenje naših domačih, slovenskih inštitucij. Po teh napravi si sodbo in gre mimo svoja prazna pota naprej. Da bi malo prostejše obrnili oko po organiziranem socijalnem delu velikih kulturnih narodov, bi se jim odprla nova perspektiva, odpirala bi se jim nova pot samopomoči, samouprave in samozavesti. Zveze konsumnih društev in velenakupne družbe Angležev in Nemcev, ki so prešle do samoprodukcije, ki združujejo široke sloje konsumentov naravnost s producenti v fabriki in na zemlji, z ogromnimi številkami kažejo gibanje novega ekonomičnega sveta, dokazujejo, da je izvedljiva prva naloga socijalizma, da se producira le za človeške potrebe, da produkcijo vodi in upravlja ljudstvo, konsument, samo. Produkcija naj se dvigne potom tehnike do najvišje mogoče stopnje, da ves plod tehničnega razvoja prihaja naravnost na korist onemu, ki delo opravlja. Ne le. da krije njegove najnujnejše vsakdanje životne potrebe, marveč, da mu prebitek produkcije ustvarja tudi udobno življenje, mu daje od-laska za polno izobrazbo in omiko. Samopomoč in samouprava pri vsakdanjem ekonomičnem delu, to je prvi edini mogoči temelj, na katerem naj vzraste nova kultura ljudskih mas. Revolucionarno gibanje delavstva primoralo je nacijonalne države, da so priznale njegove strokovne organizacije in mu dale kot prvo drobtinico priznanja samouprave delavska zavarovalna društva. Delavec bil je dotlej, kakor danes še revni slovenski dijak, zdravja in življenja vreden le, dokler je mogel delati od dne do dne — in če je dela imel: ako ne, smel je poginiti brez sledu. Ko je stroj zdrobil krepko laket strojniku, takrat postal je berač, katerega naj z družino vred prehrani domača kmečka občina. »Die revoluzionare Be\vegung der Arbeiterschaft kann nur da-durch bekampft \verden, dass man den \vahren Kern ihrer An-spriiche 'anerkennt.« To devizo proglasil je oni Bismark v nemškem državnem zboru, ko je bil zaman poskusil s silo zadušiti gibanje delavstva in ko ie uvidel, da rabi imperialistična Nemčija milijone krepkih ram delavstva, ki bodo nosile puško za blagor domovine in države. Zgodovina človeštva gre svojo pot, četudi veleumi nastavljajo sredstva na gotov cilj in ga dosežejo. Iz tega ven kipi razvoj k nehotenemu višjemu in širšemu cilju. Tako je tudi delavsko zavarovanje, namenjeno delavcu, da ga tim lažje vpreže v militarizem, doseglo drug cilj: v bolniških blagajnicah pripravlja se prva vzgoja delavstva za samopomoč in samoupravo, prva skrb za zdravo življenje. Kakor je v konsumnih društvih označena pot do gospodarske osamosvojitve, tako je v bolniških blagajnicah označena pot do splošne ljudske higijene. Brezplačna zdravniška pomoč, skrb za vsakdanji kruh družini bolnega in obnemoglega delavca so mali začetki. Ustanovitev velikih higijeničnih zavodov je drugi korak, ki delavstvo osvoboja od meščanstva. Svoje inštitucije uživa ne v hvaležnosti danih darov, ampak v zavesti, da jih je s svojo mezdo, s svojo vzajemnostjo in s svojo silo ustvarilo! Proletarec znal si je ustanoviti inštitucije, ki že daleč presegajo skrb oblastev za poljedelca, obrtnika in razumnika. Danes mora koncipijent, ki je obolel, predno si je pripravil pot v življenje, prejemati miloščino, prvo skromno pomoč najde le v delavski bolniški blagajni in, kedar ta niine, postati mora občinski revež — kakor delavec pred letom 1887. V proletarskih okrajih pariškega velemesta začela se je nova organizacija šolskih vzajemnih društev. V ljudski šoli sede skupaj otroci delavcev in meščanov, obrtnikov in razumnikov. Ti gorko oblečeni in snažno opravljeni, oni bosi in v razdrapanem odelu, s pičlim koščekom kruha za zajutrek. Skupaj sede po klopeh razvrščeni, tik pred učiteljem snažno oblečeni, siti otroci, dalje zadaj neumiti in slabo oblečeni in nenasičeni. Delavec je začutil tudi to sramoto in tudi iz te sramote našel pot samopomoči. Ustanovila so se vzajemna šolska društva. Otroci ene šole tvorijo eno skupino, vsak najmanjši šolarček naj čuti, da ima enako pravico do gorke obleke, do sitega želodca, do snage in čitanke, da ima enako pravico dobiti zdravila ob bolezni, uživati prosto prirodo in sveži vzduh. Zakaj bi smel le otrok iz prve klopi, ko je šolo končal, na sveže obali Atlantskega morja igrat se na pesek in solnce, zakaj bi moral on, sin kovača, ki od jutra do večera kuje orodje meščanu, zakaj bi on, sin tkalca, ki od zore do mraka sedi ob stroju in tke najvolnejše sukno in šumečo svilo mestni gospodi, že prvi dan počitnic moral na ulico tavat po mestu, ubijat dan za dnevom neumit in nečesan, v razdrapani obleki, sopst težki vzduh vročega avgustovega meseca, po dimu orjaških tovaren? Jz čustva sramote in čustva krivice, ki se godi že malemu otroku porodila se je volja pariškega proletarijata do samopomoči. Zahtevati organizacijo in samoupravo že tam doli, ko se spočenja dečku in deklici kal socijalnega življenja. Vsi učenci enega razreda naj tvorijo eno društvo, to društvo upravljajo izvoljeni šolarji z učiteljem vred. Sami naj konštatirajo, kedo je pomoči potreben, sami naj streme, da bodo vsi v šoli, kolikor moč, enaki. Vsak šolar naj po moči svoje družine od tedna do tedna prinaša male prispevke v skupno blagajnico. Občina, dežela in država naj dodajajo svoje prispevke, vsak razred od najnižjega gor do najvišjega imej svojo blagajno. Šolarji naj imajo brezplačno skrb za bolezen, zdravnika, ki skrbi za higijeno cele šole. Kedar mine šolsko leto, takrat preseli se vesela kolonija šolarjev od prve do zadnje klopi, opravljeni enako, vsak s svojo torbico, pod šolsko zastavo v gorsko dolino, kjer je šolska družba najela za dobo počitnic prostore. Ko minejo, vrača se trop zagorelih, zdravih otrok v mesto na šolsko delo nazaj. Tekom leta v prostih dnevih zbira se šolska družba na bližnjem travniku v skupnih igrah in telovadbi pod lastnim nadzorstvom. Šolarji naj sodijo sami o svojih prestopkih. Čut pravičnosti in odgovornosti prične naj v naj-nežnejši mladosti; ne strah pred kaznijo, ne strah pred grehom in peklom, strah pred sodbo lastnih součencev naj vede šolarja k redu, pokorščini in stremljenju. Šolska družba srednje šole pa naj skrbi za splošno in posebej estetično izobrazbo. Menda je danes največji vir nezadovoljnosti in praznote mestnega človeka, da ne razume uživati ne lepote prirode, ne lepote barv, ne lepote glasov, ne lepote družbe, ne lepote dela. Ko je uradnik končal svojo dnevno nalogo, stoji prazen in brezdelen sredi hruma velikega mesta, čas, ki mu ostaja, preseda po kavarnah in zabaviščih. Kakor razumnik v žarku velikih dvoran izgublja svoj čas z metanjem kart, bezanjem kijev in pušenjem finih cigar, tako delavec, ko pride iz delavnice, išče razvedrila v alkoholu in v zamazanih kartah. Prav enaka sta surovi delavec in fini uradnik! Razlika je le v ceni likerjev in ceni žganja, med sijajnimi prostori velikomestne kavarne in umazani, slabo razsvetljeni beznici delavskega predmestja. Duševni nivo je blizu isti! Spomlad z vso vonjavo kliče v svoje naročje, kavarne in krčme zadoščajo po-željenju izmučenega delavca in blaziranega meščana. Koliko daje danes srednja šola estetičnega spoznanja, koliko ustvarja estetičnih potreb? In človek, ki nima druzega ko životnih potreb, ne more izpolniti praznote življenja. Bolj krepko ko polje človeku kri in mladost, bolj strastno išče izpolniti praznote, a ker ne ve kako, mu streže nikotin, alkohol in kurba. Šolska družba srednje šole naj vzbuja in ustvarja novih duhovnih potreb! Veselje do sožitja v družbi, veselje do gibanja v prosti prirodi, veselje do petja in glasbe, veselje do smotrenega družnega dela naj kaže bližnje smotre življenja. Vzajemna šolska družba odpreti mora vsakemu učencu pot do estetičnega uživanja. Šolska družba naj z lastno disciplino organizira prvi pouk socijalne, politične in splošne izobrazbe. Cesar ne more dajati šolski pouk, to naj izpopolnjuje šolska družba s predavanji in diskusijo o vprašanjih praktičnega življenja — tu šelej učitelj-vzgojitelj pride do prave veljave. Res je, da delavstvo ni moglo zastaviti vseh svojih moči za popolnejšo organizacijo šolskih družb, ker mora obračati boljši del svojih moči za ekonomično in politično osvoboditev, za strokovno in zavarovalno organizacijo. Tako so vzajemna šolska društva v prvih početkih. Ako kedo, poklicana je akademična mladina, da poseže po tej šolski organizaciji, da skuša vzajemna šolska društva uveljaviti vsaj na sebi. Danes se še vedno lovi okoli meščanskih podpornih društev in prosjači miloščine. Tudi pričeta akcija dijaštva. ki si je dala ime socijalne, ni vedela za druga sredstva nego prirejati cvetlične dneve, koncerte in plesove na korist dijaških podpornih društev, apelirati na blagodarnost duhovne in posvetne gospode. Res je, da je bila pomoč nujna in je morda tudi nekoliko zalegla; res je, da slovenskemu dijaštvu v polni neorganiziranosti ostane kot prvi korak le klic po milili darovih. Žalostno je le, da se od prirediteljev dijaškega socijalnega shoda ni nihče vzpel nekoliko višje, nihče ni razumel pravega socijalnega zla, ki se jame brez-ozirno vršiti že tam doli ob prvih gibljejih človeka. Vsa nesamo- ■>Cr2 stojnost današnjega človeka, vsa podrejenost duševna in životna, pričenja že tam doli v prvi učilnici. Veliki mislec Tolstoj prav pravi, da se v otročje možgane lahko riše kakor na škriinato tablico z jeklenim pisalom vse, kar se hoče, in brazde ostanejo vrisane za vse življenje. Le malo je ljudi, ki z največjim duševnim naporom izbrišejo njih zadnje sledove! Najhujši, najusodnejši duševni boji vrše se v mladeniču srednjih šol, ali že visoke šole, da izbrišejo to, kar se je takrat zarisalo in največji del akademične mladine v tem boju podleže in brazde ostanejo globoko zaorane, brazde duševne nesamostojnosti, nesposobnosti za samopomoč in samoupravo. Koliko je naših akademikov, da so iztrebili le edino željo postati gospod, priti do lahkega udobnega življenja, tacega, kakor ga nudi veliko mesto? Koliko jih je, da imajo notranjega veselja do trdega, telesnega in duševnega dela, ki edino osvoboja, ki ni namerjeno le na vsakdanji kruh, ki naj ustvari in ohrani zdravo dušo v zdravem telesu? Priučene ideje najdejo tla le za kratko dobo mladosti. Ž njo izginejo, ali postanejo mrtve teorije. Le, če seže mladina po organizatoričnem delu, v smeri velikih idej, in začne pri sebi z dnevnim delom, le potem odpre se nov svet. Treba je najprej zanetiti samozavest, voljo samopomoči in samouprave in treba jih je izvajati v drobnem ueiu od dne do dne. Tam doli v prvi ljudski učilnici pa naj se zgodi prvi čudež z gore! Okoli Jezusa zbralo se je tisočero ljudstva, da sluša njegove nauke, iz vseh krajev in iz vseh slojev. Postali so lačni in hoteli domov. Jezus pa je odkril pletenice onim, ki so imeli brašna odveč, in lomil kruh in ribe, lomil toliko časa, da so bili vsi nasičeni in mogli naprej poslušati njegove besede. Ta čudež pa je tem večji, čim bolj je človeški. Beseda Jezusova je premogla, da so delili vsi, ki so imeli in bilo je dovolj za tisočere lačnih. Ako je blaga beseda človeka odprla srca tisočerim, je to oni veliki čudež, ki človeštvo preraja. In le ta človeški čudež! Država in cerkev hočeta božjega! Ta se izprosi potem molitve, potem klečanja, potem plazenja pred mogočniki, ne z odpiranjem src in strnjenjem čustev v dobi, ko človek pričenja svojo pot. Delavstvo prišlo je do spoznanja, ne iskati pomoči gori, ne od drugih, iskati jo v sebi, da ustvari nove temelje človeškemu sožitju. Pričelo pa se je spoznanje z bojem in v znamenju boja vrši se neumorno delo v nižinah človeštva. Koliko pa najdemo danes akademikov, da te boje in delo razumevajo, koliko najdemo danes akademikov, kateri so priprav- Ijeni s proletarci vred izvojevati ljudstvu samoupravo in samozavest? oraizsrarararararararaoirararaDararaoiioiioiraoiioi I. F., Maribor: O individualni in socialni kultur*. Problem, ki ga stavita ta dva pojma, so obdelovali že mnnogi in veliki duhovi. Že v antiki so se bavili ž njim in znan je Aristotelov izrek, da je človek družabno bitje (z*ov 7.0X1™.™). A ta problem bi bil gotovo že rešen, če bi nam praktično, resnično življenje ne segalo vmes in pokazalo, da je teorija vedno »meglena« in da se mora, če hoče iti z življenjem, spreminjati, da ne srne biti noben njen princip ekstremen, enostranski, temveč da se mora zadovoljiti s kompromisno obliko principa. Življenje zahteva kompromisov, teorija bi bila rada absolutna in idealno stanovitna. Vsled spremembe življenskih pogojev, ki izpremene tudi kulturne struje in njene ideale, se more tedaj v splošno obdržati le kompromisna teorija, torej taka, ki n. pr. ne proklamira individualne kulture za najvišje, oz. višje od socijalne, nego ona. ki upošteva upravičenost obeh stremljenj in zahteva zanju zdravo združitev. Treba je torej neke vezi. — Iskanje te vezi nas vodi do tega, da vprašamo po smislu in vrednosti zemeljskega, t. j. človeškega življenja. — Namen teh vrstic je, da splošno navedem misli, ki jih je Eucken podal o socijalni in individualni kulturi v knjigi »Der Sinn 11. Wert des Lebens« (Ouelle & Meyer, Leipzig, 1914). Ob-jednem hočem te misli kritično razmotriti in dodati nekaj opazk. Znan je stavek, ki ga izreka socijalna teorija, da zahteva »največjo srečo za kar mogoče največ ljudi«. V čem pa tiči sreča, oz. najvišja vrednost človeškega življenja; katera kultura, socijalna ali individualna, jo bolj nudi? V raziskavanju, oz. v analizi onega, kar zdaj velja za človeško življenje bojda kot največja vrednost, je stališče, ki ga Eucken zavzema napram eni ali drugi imenovanih kultur. In če je v današnji kulturi zmota, če se varamo o sreči, potem moramo najti drugo. Eucken pravi, da smo dandanes manj srečni in zadovoljni, ko ljudje, ki so živeli v prejšnjih časih. To radi tega, ker v moderni kulturi manjka človeku duševne, nekakšne religiozne opore. Prave duševne vsebine pa ne priznava kot proizvod skupnega duševnega dela človeštva nego kot delež, oz. dar transcendentnega duha. S tega stališča Eucken raziskuje vrednost individualne in socijalne kulture. Eucken izvaja postanek individualne kulture takole: Če človeku zmanjka opore, ki je v veri na božjo moč, oz. boga, če mu priroda s svojo zunanjostjo ne da, česar išče, potem se zateče sam k sebi; nekaj novega se mu odpre, njegova bogata notranjost, s katero se začuti vladarja svoje okolice. Svoje moči napne za bogato delovanje — za soljudi. Zdaj pa nastane vprašanje, ali je delovanje za sočloveka, oz. za človeštvo zadostno za človeški um, ali je s tem izvršena ona naloga, ki da človeku čustvo sreče. Ali ne potrebuje človek kaj več življenske vsebine, take, ki ne najde zadovoljstva samo v delovanju za zemeljsko srečo nego v višjih ciljih, po katerih v resnici človek stremi; kajti tudi tako samozavestno individualno življenje človeku, čeprav v prid človeštva, ne da še prave sreče. T udi taka individualna kultura je končno vendarle omejena na eksistenčno srečo, ki je koncem vseh koncev redka, pomanjkljiva in nestalna, torej občutljivo nepopolna za višje stremeče duhove. Jasno je, da tudi taka individualna kultura ne odgovarja ciljem višjih duhov, ker ne vede do filozofično metafizičnih sfer. In to je brezdvomno, da v .obče dandanašnja kultura, ki se je otresla one zunanje in nezadovoljujoče religijoznosti, ki pa tudi v naturalizmu, oz. v rezultatih prirodoslovnih ved ni našla za dušo pravih odgovorov, kot taka kliče po novih idealih. Seve.ia moramo' prej priznati, da sta zahteva in stremljenje po nadživljenskih ali transcendentni!; sferah v človeški duši res upravičeni in ne samo tradicijonalno preneseni. Ali nam more metafizika sploh kaj gotovega odgovoriti, ali s pomočjo čustev, kakor v vsaki veri, ali brez njih, to 5e vprašanje, ki ga tu ne rešujemo. Gre le za to, ali nam da ideal, ki nas vodi po transcendentni poti, več notranje sreče, kakor današnja kultura, ki vsled pomanjkanja religioznosti kliče no pomoči. Segli smo že naprej. A za enkrat sme skušali pokazati, da individualna kultura, da egocentrično stališče kat eksohen sploh ni mogoče niti v današnji, še manj v višji, od Euckena in drugih pričakovani kultur:. In socijalna kultura? Videli smo, da že individualna kultura, kakoršna je danes, vsakemu posamezniku nalaga delo v prid celokupnosti, a da hoče stavili individuum nad maso; nasprotno podrejuje socijalizem posameznika masi. V bistvu, v zadnjih konsekvencah si obe struji, oz, kulturi segata v roko in se v dejstvu ne izključujeta. In zato splošno tudi vedno obstojita; da zdaj ta, zdaj ona struja prevladuje, je le bolj navidezno, podstruja vedno obstoji in se udejstvuje. Toda cilji socijalne kulture so vendar bolj jasni, če tudi nam z zahtevo »največje sreče kar naj-večjega števila ljudi« izražajo le bolj eksistenčno kulturo (Da- seinskultur), torej seveda v glavnem bolj materijelno srečo; to vsaj v prvi vrsti, ker vsekakor je boj za obstanek neobhoden. Njeni dosedanji cilji pa so, ker se premalo ozirajo na notranjost človeško, vendarle tudi nezadostni. Na potrebe po nekem čustvu, kakor jo nudi religija v pravi obliki, odgovarjajoči moderni duši, se premalo ozira, ker stavi eksistenčno vprašanje nad vse drugo in ker včasi naravnost zanikava interes za kako drugo. Toda, če se enega loti, treba misliti na drugo. Tako Eucken tudi v tej kulturi pogreša pravega stremljenja, ki ne meri v prvi vrsti ria eksistenčno gotovost. Eksistenca brez vsega duševnega bo-gatstva končno vendarle vodi v materiializem in v življenski pesimizem. in res lahko trdimo, tla je n. nr. amrrikanska kultura, ki je močno demokratična in materijalistična. preveč opustila skrb za poglobitev duha in ne pride do cilja, ki bi človeku dala stalne, notranje sreče. Da ljudje v Ameriki hrepene še po nečem višjem, da tavajo v neki mračni luči, to priča ondotni procvit verskih sekt in njih nestalnost. Fo vsem tem bi se dalo reči sledeče: Nobena obstoječih kulturnih struj ne zadovoljuje človeka. Seveda je tudi a priori gotovo, da nikdar nobena ne osreči vseh ljudi. Toda vsekakor je treba nekakšne poglobitve življenja v socijalni kulturi bolj, kakor v kateri drugi, ker tu gre za vso maso ljudi. In bolj pereče je to vprašanje za socijalistične sisteme, oz. struje, ker imajo te v skupnosti tem več moči, tem več sredstev in tem več uspeha zagotovljenega. Če vidimo pri individualno visoko stoječem duhu hrepenenje po višji, transcendentni, bodisi religiozni ali filozofični veličini, potem je tudi za psiho mase potrebna neka religija, ki vsebuje ono religiozno čustvo, kakoršno bi bilo že iz same tradicije upravičeno in katero da človeku notranjo srečo, moralno oporo, potrebno v borbi življenja. Čeprav je v taki transcendentni perspektivi postavljen samo neki imaginaren ideal, je ven-tlcr res. da je potreben. Mora se torej vsaka socijalistična kakor tudi vsaka individualna kultura — ki se itak nikdar ne moreta popolnoma izključiti, brigati tudi za to vsebino človeškega življenja. Posebno današnji burni časi često prineso psihično depresijo, ki že obstoječe ne izmanjša. Iz vsega omenjenega seveda ne sledi, da bi bil z Euckenom vred morda za kakšno zanikanje vrednot, ki jih uživamo v fizičnem in umstvenem (znanstvene m) življenju. Ne propagiramo življenjskega pesimizma, ne transcendentnega optimizma, nego odločno priznavamo, da ima življenje svoje vnanje vrednote, katerim pa treba še pridružiti čustveno, intuitivno bogatstvo, s katerim se človek šele more postaviti na ono vi- šino, s katere z veseljem opazuje borbo življenja, njene vesele in žalostne dneve, ki se mu pa s tega nadživljenskega stališča kažejo kot harmonija, kot nujna posledica v velikanskem ustroju vesoljnosti in v večnosti, bodisi materijelnih stvari, bodisi v brezkončnosti intelektualnega stremljenja. Treba nam je izobrazbe čustev, filozofije, religije, družeče um in srce. K. SLANC, Novo mesto: Izseljevanje Slovencev. (Konec.) Začetkoma po zadrugah rokodelcev, trgovcev vezano gospodarstvo, ki vsakemu zajamčuje izhajanje, ker zoževa zadruga tekmo, konkurenco, raztrga sčasom priseljenec s kmetije to vezanost, ker hoče tudi on živeti. Tako nastane gospodarstvo, v katerem je pridobivanje prosto. V kmetski državi je bil duhovnik v samostanu vse, kar je bilo treba kmetu, bil znanstvenik, umetnik, bil zdravnik, bil učitelj in uradnik vladarja; ko so mesta nastala in se dobro oživela, je to nehalo, mestni ljudje so prevzeli vsa ta dela in duhovniku je ostalo le duhovsko opravilo. Borba, tekma v mestih je spravila v prve vrste najbolj nadarjene ljudi in mesto je gojilo znanstva, umetnosti. Znanstva so podajala vpogled v moči prirode, napotevala iznajdbe, ki so delo človeka pospeševale. Dokler ni bilo še tega. je živel meščan skromno in privoščil je drug druzemu izhajanje. Kmet in meščan sra skrbna za to, da pridobivata toliko, da izhajata. Meščani proizvajajo za gotove odjemalce, zadruga jim je sredstvo nakupovanja surovin in druzega, ne stremijo po večjih pridobitvah. Živahnejši element je morda le v trgovcu, podlaga njegovega dela in življenja so profiti. Selitev s kmetije in pridobitev večje izobraženosti sta povzročili, da je sčasoma prestopil meščan ožji krog zadružnega dela in ustvaril večje, širše gospodarstvo, ki je rabilo veliko ljudi in jih veliko tudi požiralo. Kapitalistično gospodarstvo to zovemo. Povem kratko bistvo tega gospodarstva: Meščan je postal trgovec, ki išče i)o vsem svetu svoje dobičke, ki je pohlepen po pridobivanju bogastev, ki s svojim novim načinom dela, s podjetjem veliko zaslužiti hoče, ki zraven ne gleda na to, ako njegovo delo pomandra še toliko delavcev. Meščan je postavil stroj v svoje novo gospodarstvo, ki za milijone ljudi delo opravlja, ki noč in dan dela, za katerega nadzorstvo in delovanje pa je treba veliko sodelavcev. Pred leti se je pisalo, da nadomestujejo v Ameriki delujoči stroji ednajst tisoč milijonov človeških rok. 2e zgodaj nastanejo v mestih manufakture. V njih dela za podjetnika več delavcev. Potem se iznajde stroj, vpreže se para v delo. Fabrika nastane. Zdaj bi se reklo, da bo stroj človeško delo tako nadomestoval, da ne bo treba dosti ljudi za nadzorstvo in sodelovanje. Podjetniški duh ljudi v mestih in tem enakih ljudi na kmetih so s strojem neznansko razširili proizvajanje, pri stroju so tudi lahko delale ženske, otroci. Fabrično delo je rabilo milijone delavcev pri strojih. Iznašli so se stroji, ki dosti dela store, ki bi ga sicer storil človek, vseeno rabilo se je ljudi vedno več, fabrika je delala za ves svet, trgovina je lazpečavala proizvode fabrike po vsem svetu in gospodarstvo postalo je trgovsko. ki le računi s profiti, ne gleda, ako še toliko ljudi in celo kmetijo, podlago vsega gospodarstva, zraven ubije. Zdaj dobimo novega delavca in tudi vse druzega človeka, kakor je kmet, kakor je bil delavec prejšnjih mestnih obrti. Fabrika je prevzela izdelovanje stvari marsikaterega rokodelstva in usmrtila dosti rokodelcev, prevzela delavce in ljudi, ki so omagali v življenskih bojih v mestu, in kmet je pošiljal svoje prevečne milijone v fa-blično delo. Neznansko veliko ljudi deluje v sedanjem visoko kapitalističnem gospodarstvu v industriji, trgovini, prometu. Kapitalistični trgovci, industrijelci so žito pripeljavali iz družili svetov na evropejski trg, — cenejše ga dobivali, kakor ga je mogel domači kmet proizvajati in tako v nekaterih deželah celo ubili kmeta. Angleška je to storila, ovce so snedle kmeta, na velikih latifundijah so redili ovce zaradi volne, zaradi fabrikacije volnenega suknja. Grozno je nastopalo to gospodarstvo stroja. Cela ljudstva so izumria, da se nasiti kapitalistično gospodujoči človek Evrope-Amerike. Iz dežel, v katerih se ni dobro razvilo to gospodarstvo, da bi doma rabilo pri stroju svoje v mestih in na kmetiji prevečne ljudi, se izseluje človek trumoma v dežele, države visoko razvitega kapitalističnega gospodarstva, ki je neznansko razširilo gospodarstvo sploh in daje življenje milijonom delavcev, stotisoče pa tudi meče na cesto. Ti tvorijo tako zvano rezervno armado, ki je nemara izbirek vsega delavstva, to. kar živi od milodarov, kakor v srednjem veku potovalci, vagabundi. Mestni človek se v prejšnjem času ni mogel številno v mestnem delu zarajati, ker pomagači niso smeli ženiti se, niso imeli živeža za ženo, otroke, živeli so v družini mojstra. Kapitalistično gospodarstvo tudi to prevrže. Njegov delavec naj gre v zakon, njegova žena, njegovi otroci so tudi »roke«, katere lahko v iabriki porablja in fabrični delavec sam na to računa. V tem delu se zaplodevajo otroci kakor kunci, mesta rastejo na milijone prebivalcev in v industrielnih krajih je 130 ljudi na kilometru zemlje. Pri nas na Slovenskem pride povprečno 50 ljudi na kilometer. To ne pomenja goste naselitve. Imamo sicer Kras in Gorenjsko, v drugih krajih bi pa lahko bilo v zdajšnjih razmerah do 100 prebivalcev na kilometer. Morda ti slednji kraji preživljajo do 100 prebivalcev. Naš poljedelski svet je rodoviten, imamo dobre zemlje /a razne sadeže, dosti vlage, host, dosti holmnatega sveta, zemlja je pripravna za vse kulture in tudi za višje kulture. Na našem primorskem svetu so tri take višje kulture: grozdje, sadje in sočivje. Premoga je bilo precej v naših krajih in ga je še, — nemara se nahajajo v polovici naše zemlje premogovi skladi. Angleški. Nemčiji je pomagal premog do visokega zdajšnjega razvoja kapitalističnega gospodarstva. Fabrika se do zdaj ni dala misliti brez premoga. Na vsem slovanskem iugu je dosti premoga, tudi v Dalmaciji, kjer bi avstrijskim ladjam prišel v dobro, ako bi jih kaj bilo za trgovino. Pa še antracit, najboljši premog je v teli krajih najti. Stavbeni les se je dobival v naših krajih najboljši, ga je veliko. Saj so ga Rimljani, Italjani v Benetkah in drugih primorskih mestih dobivali iz našega ozemlja; — milijone vrednosti so jemali tujci iz tega bogastva našega, sedaj manjšega, v času naselitve pa večjega ozemlja. Dosti je pri nas vrtnarskega sveta, pridelamo veliko trave, detelje. Za svinjerejo je pri nas dovolj krme in pripravnih rok. Naš kmet je prideloval do sedaj vse sadeže, ki se navadno rabijo za preživljenje; imamo vseh vrst žita, krompir, fižol, peso, zelje, repo. sadje vseh vrst. kuretnino, milijone jajc, — vina mnogo vrst, ribe iz morja in tekočih voda. In naš kmet in naša žena sta bila pridna kot mravlje, lep človeški par, med avstr, liudmi poleg dalmatinskih Hrvatov in Poljakov v ospredju. Ta kmet, ta kmetica sta bila jako nadarjena. Trpljenje prejšnjih dob jim je ojačilo um. Lega našega ozemlja, podnebje, pospešuje razvoj duševnih sil. Naš kmet si je znal še kot tlačan pridobivati precej kmetijskega sveta. Naš poljedelski svet je primeroma k drugim deželam dobro razdeljen, tako, da ie mogoče v nekaterih hišah blagostanje in ni toliko bajtarjev, ki žive iz rok do ust, kakor n. pr. na Ruskem, v Rumuniji. Srednjih kmetij od od 10 15 oralov zemlje je precej, ki morejo dobro preživljati srednjo družino. Marsikatero veleposestvo je pri nas šlo na kant. katero je kmet pokupil. Ako še ] ridobimo za kmeta ostala veleposestva, imamo kar najlepše razdeljeno kmetijstvo. Kapitalistično gospodarstvo, gospodarstvo proste lastnine se je ukoreninilo tudi pri nas. Iz Trsta sem se je razširilo in ustvarilo nekaj trgovine z lesom, s pridelki kmetije. Kmet sam sc je poprijel trgovine z živino in deželnimi produkti. Pričakovati bi se tedaj smelo, da nastane kooperacija v naših mestih, ki bi uporabljala množino domačih ljudi. Ostal nam je najboljši učitelj. Adrijansko morje. Žal, da se v Avstriji vlade niso dosti brigale za povzdigo našega gospodarstva. Novodobno visoko kapitalistično gospodarstvo, kakor se je razvilo na Angleškem, Nemškem, Francoskem, v Italiji zahteva izobraženih ljudi v podjetnikih, voditeljih podjetij, pa tudi v delavcih. Prirodoslovne znanosti podpirajo izvajanje tega gospodarstva in ves organizem trgovine, fabrike, prometnih sredstev zahteva izobraženosti delavcev, ki jih uspo-soblja, da so spretni, vestni, da mislijo samostojno, da so si svesti, da je v njih rokah veliko premoženja. Današnji fabrični, prometni, trgovski delavec mora biti deležen splošne izobrazbe. Država ima šolo v rokah. V Avstriji šola ni storila svoje dolžnosti, nadziral jo je kat. duhovnik kot drž. komisar. V Avstriji še danes vlada oligarhija kat. duhovenstva poleg posvetne vlade. Jožef II. je hotel drugače, pa ga je oligarhija ubila. Na čeških tleh je njegovo delo kali pognalo, pri nas niso zasnovali ne priseljeni Nemci, ne domačini kaj prida novodobnega gospodarstva. Veliko je prišlo v naša mesta Nemcev, ali le malo se je to poznalo v razvoju gospodarstva od navadno rokodelskega v kapitalistično; Maribor, Ptuj, Celje, Ljubljana in druga mesta ostajala so majhna. Drugod odprli so mogočne zavode, slovenska zemlja pa pošilja svoje trdne kmete v delo tuje industrije. Nemčija je bila razkosana v veliko manjših državic, nekatere teh niso bile večje od Kranjske ali Goriške, in vendar kako lepo se je razvilo moderno gospodarstvo v teh državicah! Na Italijanskem so mesta ognjišča industrijelnega razvoja. Nas Slovence je državna vlada v šoli in pri gospodarstvu zanemarila. Protežirala je brezobzirno Nemce in Madjare. Slovane med seboj razdružila. Dolgo je trajalo, preden se umirijo in izprevidijo, da je treba složnosti za skupno gospodarstvo in izobrazbo. V pomanjkanju domače industrije in modernih strokovnih šol v naši katoliški Avstriji in v velikanskem razvoju kapitalističnega gospodarstva na Angleškem, Nemškem, v Ameriki, ki more plačevati večje mezde, je iskati vzroka za vedno večjo selitev katoliškega Slovenca v naravnost strahovitem številu. Ko bi te vabe tujih industrij ne bilo, bi moralo nastati v naših krajih že vrtnarstvo, naša živinoreja bi morala zdatnejše uspevati. Ako bi naši ljudje doma ostajali, ako bi naši meščani kaj prida modernega gospodarstva ustvarili in vezali ljudi na domovino; ako bi se naše ljudstvo rešilo duhovniške oligarhije, katera ovira vsak pravi duševni napredek, obdelali bi dobro plodno svojo zemljo, izkoristili bi na svojih tleh zdrav naraščaj. Pri nas tudi ni nobene kooperacije meščanov s kmeti. V sedanjem kapitalističnem gospodarstvu ni meščan več tuja gospodarska rasa nasproti kmetu, tudi kmet je delavec kapitalističnega gospodarstva, tudi meščan mora za to skrbeti, da kmet dobro izhaja, da dobi iz kmetij živila in surovin za izdelavanje. Sedanje gospodarstvo zjedinjuje vse sloje in nobenemu se ne godi dobro, ako kak član zaostaja in posebno, ako odhaja s kmetije najčvrstejši človek v tuje industrije. »Dočim evropejske države skoro da nimajo povoda, da bi skrbele za množitev delavnih sil, je in ostane za vse trajna naloga največje važnosti, da zvišajo delavno sposobnost prebivalstva. Pri tem ni misliti le na one razrede prebivalstva, ki delajo z rokami, vpo-števati je namreč treba tudi duševno delo podjetnikov, tehnikov, trgovcev. Gospodarska politika stremi v bistvu le za tem, da ureja pogoje za individuelno delavnost Dlagostanje prebivalstva pa zavisi od duševne in telesne energije, s katero se posamezniki in organizirane skupine udejstvujejo v okviru teh pogojev. Zat« je skrb za prebivalstvo odvisna od tega, da se te osebne sile kar najbolj razvijajo. Vsi za tem ciljem stremeči ukrepi in naprave tvorijo tako rekoč središče gospodarske politike. Sistem je dvojen. Deloma so to ukrepi in naprave, ki se tičejo pravne uredbe produkcije in produkcijske organizacije, deloma pa take. ki se neposredno dotikajo o s ebnost i.« (Philippovich.) Preveč nas je Slovencev! Koliko nas dela v premogovih jamah na nemškem Štajerskem in v rudnikih, v plavžih, v livarnah! Cele fare Slovencev premogokopov so na Westfalskem. Trume slovenskih drvarjev dela v madjarskih in romunskih šu-mah. Do 150.000 Slovencev je z doma. Dajemo grozen odstotek kulijev tuji industriji, slabo kvalificiranih delavcev-težakov. Veliko se jih pogubi, veliko se jih vrne domu telesno pohabljenih. Veljavo Malthusove teorije dokazuje slovenski izseljenec! Vsled napačno urejenega prehajanja posestev, proste zadolžitve, zlorabe vernosti, pravdarstva, peša moč našega kmeta, da odhaja z lastne zemlje, pustivši ženo in otroke same doma. Ko se vrne ni za nič za kmečko, trdo delo, šibke otroke zaplodeva. V 11—12 stoletju je bilo malo ljudi v Evropi. Tedaj sta dva gospodarja letala za enim delavcem. Zdaj letata na naših kme- tijah tudi dva večja kmeta za enim liij.pcem in plačevati morata že poIoyico več kakor pred 10 leti. Kmetje sicer dražje prodajajo proizvode svojiii zemljišč, morajo pa tudi dražje vse kupovati, kar rabijo za-se s trga. Tako se izgubi to, kar več pridobi za svoje pridelke, katerih pridelovanje je zdaj zanj dosti dražje, če sam s svojimi otroki ne odpravi vsega dela. lega pa navadno ne more, ker mu otroci uhajajo v Ameriko. Milijoni, katere zaslužijo naši izseljenci in še več bi se dalo tudi doma pridobiti na kmetiji ob pravem deiu in ti milijoni bi spravili tudi naše meščanstvo do Adrije. Trst bi. sedaj že moral imeti pol milijona prebivalstva, drugi Hamburg bi lahko bil. '»Nikdar niso smatrali posebnih učnih tečajev potrebnih, da se priučimo kmetijstvu, tej veliki obrti. In vendar razven lepih umetnosti in prostih poklicev morda ni obrti, ki bi zahtevala toliko raznovrstnih vedrosti in izkušenj. Neštete knjige, ki so bile spisane o tem v vseli jezikih, nam dokazujejo, da najmodernejši iii najizobraženejši narodi niso nikdar smatrali kmetijstva za stvar, ki se čisto lahko razumeva. In v vseh teh knjigah bi zaman iskali onega znanja mnogovrstno-sestavljenih operacij, katere more znati vsak navaden kmetovalec. Nasprotno skoro ni navadnega rokodelstva, čigar operacije bi se ne mogle popolnoma opisati v mali knjižici na par straneh tako razločno, kakor sploh to moremo storiti z besedami in risbami. Razven tega zahteva vodstvo onih operacij, ki se morajo ravnati po premembi vremena in po drugih slučajnostih, mnogo več razsodka in previdnosti, kakor one operacije, ki ostanejo vedno popolnoma ali skoro popolnoma enake. Toda ne samo kmetovalčeva umetnost, splošno vodstvo kmetijskih operacij, marveč tudi podrejena kmetijska dela zahtevajo innogo več spretnosti in izkušnje, kakor po večini vsa rokodelstva. Mož, ki obdelava mesing in železo, dela z orodji in snovmi, kojih kakovost ostane vedno popolnoma ali skoro popolnoma enaka. Mož pa, ki orje zemljo s konji ali voli, dela s sredstvi, kojih moč, zdravje in temperament je v različnih slučajih zelo različen. Kakovost snovi, katere obdelava, je ravno tako različna, kakor njegova orodja in z obojim mora ravnati z ostrim razsodkom in veliko previdnostjo. Kmetu, katerega imajo navadno za vzor omejenosti in neumnosti, le malokdaj manjka ta razsodek in ta previdnost. Res je, da je manj vajen družabnemu občevanju, kakor v mestu živeči rokodelec; njegov glas in njegov izgovor je bolj okoren, da ga tisti, ki mu ni vajen, težje razume; toda njegov um, ki se mora dan za dnevom pečati z najmnogo-vrstnejšimi predmeti, navadno daleko presega razum onih, kojih pozornost je od jutra do večera osredotočena na eno ali dve zelo priprosti opravili. I)a nižji sloji na kmetih v resnici zelo nad-kriljujejo or,e v mestih, ve vsakdo, katerega so radovednost ali opravki napotili, da je z obema občeval.« Kmet dela in ne šteje ur, koliko jih je rabil, on ne trka samozavestno na svoja prsa, on ve, da je njegovo delo odvisno od več činiteljev in ne polaga vse vrednosti na svoje moči. Njemu je delo dolžnost in brezposeln kmet je nekaj nevrednega. Kmet ne pozna konkurence, ker so vsi kmeti v kakem okraju razpostavljeni istim močem prirode. Ako pa kateri umnejše kmetuje, so takoj vsi za njim. Otrok, ki zrašča na kmetiji, vidi dosti več, kakor otrok v mestu >; kmetski otrok si mora že zgodaj pomagati sam. Kmetski otrok vidi v prirodi vse, česar se mora mestni šele učiti. Kmetski otrok je telesno utrjen proti zimi in vročini, vadi se skromno živeti, sam sebi pripuščen si ve pomagati sam v vseh nevarnostih življenja. Kmetski človek je po svojih izseljencih v mesta po večjem pripravljal večjo svetsko kulturo. »Zgodovina nas v starih Grkih, Rimljanih in družili še živečih narodih uči: narod, ki si je ohranil zdrav kmetski ljud, se more vreči ob tla, a kakor Aritej, ko se je dotaknil zemlje, zopet vstane čvrst in jak. Kakor je Merku les Anteja lahko zadavil, ko ga je vzdignil v zrak, tako je tudi ljudstvo izgubljeno, ako je raztrgalo po uničenju kmeta vez, ki veže človeka z vse preživljajočo materjo zemljo.« RUDOLF GOLOUH, Trst:* Carlu. Kajn. Zakaj je padla tvoja težka roka, Da ubil si brata materi preljubljenega? Prokletstvo gre za teboj blodečim po zemlji in grozni blesk orožja okrvavljenega! *) Pisatelj je samouk, ki se je slovenščini priučil šelej v družbi slovenskih somišljenikov socijalne demokracije. Obležala je nežna žrtev bratskega ubcja;. žlahtne, mlade krvi se je zemlja napila: ubil si Abela, izvoljenca materinega in božjega... Obstrmela je pravičnega Boga neizprosna sila! Sul je strele silni vihar, za teboj skoz noč in svet bežečim Glas z neba je hrul mogočno: »Kajn, morilec brata, bodi proklet!« Sokrat. Zadnji večer ... Atena spi... Krog tebe učenci vneti... Bliža se smrti ura rana. Ne tvoje! Dobe človeške najpopolnejše! S teboj, nesmrtnik, Helenov slava je končana! Pij! Dosegel si svoj cilj: misli čioveške‘preporod! Duh tvoj oživljal bode novi rod. Tolstoj. Tvoj duh nad nami mladimi kraljuje. Duš nepoznanih bol in stremljenje — zaklad čustva in junaštva si svetu razkril. S teboj smo mladi stremeli, ki oznanjal si vstajenje! Vstali smo! ... Že preko tvojih stremljenj gre naša pot! S teboj živeli smo dobe vstajenja prerokovane; preko nadčloveških ciljev stremi mladina ... Vsa misel za teboj, pevcem duše naše neugnane! Savonarola. Bled menih z umerjenim korakom sredi kričeče tolpe stopa. Sam je ... Na trgu grmada visoka ga čaka ... Misel neutoljiva spremlja junaka. Bo zaman dragoceno bitje pepel? Li bo kedo oznanjeni nauk uinel? Plameni telo objemajo... Tolpa razdivjana miruje; Še trenotek .,. Glas zveneč iz množice se čuje: »Prijatelj, pogum!« Oči junaka žare radosti. Ni sam ... Živel bode v večnosti! La semaine sanglante. Padajo za zadnjimi barikadami branitelji delavske komune ... Montmartre gori. Versaljci so vdrli... Krog pokopališča zadnji trop rebelov pogumno se bori. Ves srd je tod zmagovalcev razdivjanih. Padajo zadnji branitelji za barikado visoko ... Na njo stopi stari Delescluze trikoloro krog pasu. zastavo rdečo v roki. Strnejo se za njim zadnji komunardi... Še trenotek ... še stoji, še vihra zastava! Puške počijo... Montmartre gori. Padla je zastava... Končana komune slava! Prosta pot vam meščanom zmagovalcem! Pobijajte prostituiranci Versalja! Na delo junaški Galiffet, vriskaj v krvi opojena kanalja! Pobijte zadnje hrabre branitelje komune delavske, svobodne, prave: Pobijte njih žene, otroke ... armada je vredna take slave! Pobijajte zmagoviti rabeljni, Komuno delavsko zadušite v krvi! Uničite rod teh puntarjev neupogljivih... Pobijajte... Montmartre še gori! Gubec. Jacquerie Kmetje vkup! Zemlja je široka, rodovitna; bogata bo setev jeseni... Cernu tare vas skrb, obup? Drug vam pJodove zemlje od vas razorane, posejane; drug vajflHsefey bogato, nade vaše, vjiš trud dimlje? Zemlja ta, ki vam je up in ljubezen,, zemlja ta oboževana naj bode vaša, vaš bodi njen. plod ... Kmetje vkup! Ven, iz nizkih koč seljaki, vkup silni sinovi zemlje! Trpeli ste, dočakali, da vaša bodi zemlja, plod vam vsem enaki! Rudarju. Pred soho. Pred soho nadčloveško, čudesno, klečalo ljudstvo je trpeče. Molila so vneto srca verna, miljon srca po sreči hrepenečih. Miljon srca jc tisoč let molilo. Goreče, verno je molilo ... Podoba nadčloveška, čudesna Na množico je zrla nema. Do neba segala molitev je trpinov: »O Bog, živeti daj, olajšaj nam gorje!« Nad množico je nema stala soha, v molitvi množica je krvavela ... Iz tolpe loči se kovač orjaški: »Zaman se valjate po tleh! Vstanite!« Udaril je s kladivom ob težki bron ... Svobodo oznanjal je silen zvon! Srečanje Kam? Po dolgi beli cesti odtod, preko rojstne gore, doline znane, sred naše gore odsekano deblo močno, kam ti je pot? Kaj ti deblo usoda plete? Bošli krsta tujemu bitju? Boš jambor sred ladje gledalo ves svet, al drog zastave boš sred množice vnete? Na oslici. Beli voz z belimi konji po ulici široki, vrsta belih deklic z belimi šopki v roki. Nad mestom, pod nebom pesmi odmev, deklic belih tužno-mili spev. Po ulici široki se sprevod vije. Nad cvetjem pisanim solnce sije. Pomladnji sijaj uživa ves svet... Glas čujem: Imela je sedemnajst let! Javno ž!vl]enje. Zadružništvo. Antoh Kristan. — V Nemčiji zaziiamuje zadružništvo — zlasti Osrednja zVeza neonskih konšumtVih društev — prav znamenit razmah. V kolikor so znane številke, je bilo razmerje ;kons. društev, združenih v Osrednji zvezi tako-le: I. 1912. 1. 1913. število včlanjenih 'društev 1.155 1.157 število poročajočih društev 11 >28 1-129 število Članov 'i;483;811 1,620.694 promet, v lastnem obratu M.4-23,145.111 >472,006'21 promet kot life- rantje; $1,321.421 32,8' l!) 10* 141 150 394 9-8 27C, 19-7 105 9:> nad 150 1119 38 6 »79 340 5 '7 •299 29 83 “2581 1746 Jasno vidimo, da je v najvišji plačilni stopinji največ uslužbencev in da se od leta do leta razmere boljšajo. O nemškem zadružništvu je v zadnjem zvezku „Schmollers Jahr-buch“ napisal lepo pregledno študijo Wilchelm T i I s, ki bi jo toplo priporočal slovenskim politikom v resen študij, kajti naučili bi se iz nje prav mnogo in prav potrebnega, Pri nas se namreč konsumno zadružništvo še prav bagatelizuje, to seve vsled nepoznanja stvari! So pač že nekateri, ki prihajajo k poznanju — ali malo jih je še. N. pr. čitajoč članke 1. Pahorja v „Učiteljskem Tovarišu" sem se kar začudil, ko sem videl v št. 15 na koncu zapisano sledeče: „Ne velike trgovine, ne industrije nimamo Slovenci; tuj, mednaroden kapital nas tlači, in pomagajo mu naši politiki, ki tujemu kapitalu služijo. Jedro naše narodnosti je pa kmetiški živelj, zato mora biti v njem težišče vsake narodnostne politike. Bistvo politike je interes obstanka in dviganje blaginje. Liberalizem je nauk kapitalizma, nauk, kako močni izkorišča slabotnega, zato je našemu malemu slabotnemu in tudi srednjemu kmetu škodljiv. Upreti se je mogoče kapitalizmu le s tem, da združi mnogo slabotnih svoja gospodarska sredstva. Ideja zadružništva je to; vendar pa so kreditne zadruge manjše vrednosti. Silnega pomena so nasprotno produkcijske (proizvajalne) in konsumne (uživalne) zadruge. Zdijo se nam za skoro ne-dogledni čas naš najresnejši go-spdarski in narodnostni problem. Tudi narodnostni, zakaj resnica je, da pridejo za gospodarskimi uspehi vedno tudi politični uspehi. Ko se bo potom zadružništva dvignila blaginja naših širokih plasti, ko bomo gospodarsko močni, takrat šele si bomo mogli priboriti narodno in splošno samoupravo, za katero stremimo. Tako stremljenje se mi zdi najboljše narodnostno delo učiteljstva “. No, dejal sem si, to je treba pribili! Vesel pojav je taka izjava iz ust slovenskega učitelja, kajti mogoče se bo vendar tudi pri nas na "bolje obrnilo! Češko s I o v a n s ko delavsko zadružništvo (separatistično!) se tudi zelo lepo razširja. 12. aprila se je v Karlinu pri Pragi vršilo glavno zborovanje Velenakupne družbe čeških kons. društev, na katerem podano letno poročilo pravi: V 1. 1913 prodaja blaga 3, 1 2 6. 4 6 3 kron (prejšnja leta: 1. 1912 2,178.705 kron, I. 1911 =- 1,625.122 krvn in 1. 1910 1,024.926 kron.) V službi ima družba že 25 oseb, in sicer 17 v pisarni, 2 potnika in 6 v skladišču. Ob priliki tega zbora se je vršilo tudi ustanovno zborovanje „Združenja upraviteljev zadružnih podjetij v Pragi “ — nekake kuj-turnostrokovne organizacije zadružnih funkcijonarjev čeških. — Na D u n a j u je Osrednja zveza avstrijskih kons. društev oživotvo-rila „Dunajsko centralo za zadružno agitacijsko in izobraževalno delo“ — ki prireja shode, predavanja, kurze — vse v svrho agitacije za pristop v obstoječa dunajska kons. društva, ki se bodo polagoma združila v eno mogočno zadrugo. To centralo vodi bivši ravnatelj kons. društva „Vcrwarts“ sodr. Seiler Jurij — glavno pa sodelujejo dr. Renner, dr. Karpeles, Wilchelm itd. Na K r a n j s k e m — oz. na jugu — se je tudi ideja delavskega zadružništva pomaknila za korak dalje. Že dvakrat v razmerno kratki dobi treh mesecev so se sešli malone vsi zastopniki obstoječih kons. društev — Ljubljana, Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, Idrija, Nabrežina, Celovec, Borovlje — na posvetovanje glede skupnega nakupa. Tudi praktično se je tak nakup v korist vseh udeležencev izvršil. T ržaške deiavskezadru-ge v Trstu napredujejo tako, da presenečajo največje optimiste. Prav je tako. Proletarijat Primorske bo v zadružniškem delu našel svoje osvo-bojenje. Kranjska ne zaostaja. Vse tri konsumne organizacije — Ljubljana — Idrija in Zagorje — gredo čvrsto za svojim ciijeni. Letni zaključki za 1913 so povsodI povoljni. Ozremo se nanje prihodnjič. M. R. Lemež: Zveza švicarskih konsumnih društev je sklenila pogodbo z delniško družbo Bell v Bazileji. Na podlagi te pogodbe prepusti zveza omenjeni družbi dobavo mesa za zvezna konsumna društva, v kolikor ni že do sedaj skrbelo za potrebno množino mesa splošno konsumno društvo v Bazileji. Delniška družba Bell je eno največjih mesarskih podjetij na celini. Peča pa se še razven tega z dobavo sadja, zelišč in konserv Leta 1912 je imela 20 miljonov frankov prometa, v svojih' > podjetjih je imela zaposlenih 800 ljudij ter 'zaklala 90.000 glav živine. Po vsej Švici ie imela raztresenih 125 pro-dajalnic in družba dela vsled svojega dobrega blaga in nizkih cen povsodi veliko konkurenco malim mesarjem. Splošno konsumno društvo v Bazileji, ki se je v Švici prvo oprijelo zadružnega mesarstva, ni toliko čutilo konkurence tega kapitalističnega podjetja, ker so se držale cene in kvaliteta njegovega blaga precej v isti višini. Vsebina pogodbe je nekako ta : Zveza prevzame od družbe 1754 delnic za nekaj višjo ceno kot je nominalna vreduost (500 fr). Tako preide blizu /3 delniškega kapitala v zadružne roke in v upravnem odboru sta rezervirana zvezi 2 sedeža od 7. Družba Bell se zaveže, da bode oskrbovala zvezna konsumna diuštva z mesnimi produkti po lastni ceni obresti in amortizacija, Poslednji postavki morata biti dogovorjeni med obema strankama. Dalje se zaveže družba, da se omeji na svoj sedanji delokrog (meso, sadje, zelišča, konserve) in da ne bode izvrševala lastne trgovine na drobno. Zveza pa se zaveže, da ne postavi novih mesarskih podjetij in da postanejo zvezna društva odjemalci družbe Bell. V kolikor pa je zveza do sedaj posredovala dobavo mesa za včlanjene zadruge, v tem obsegu, sme nadaljevati v bodoče. O sklepu zveze se je razvila v včlanjenih društvih živahna diskusija, ki pa se je končala s tem, da so. na izvenrednem občnem zboru delegatov ti odobrili sklep s 344: 4 glasovi. Da razumemo ta korak, se moramo zavedati dejstva, da je mesarstvo eden najtežavnejših zadružnih problemov in to vsled velikih razlik v kvaliteti mesa, cen itd. Sicer se je zveza že bavila z vprašanjem o ustanovitvi centralne zadruge za dobavo mesa in je v to svrho imela že najetih en miljon frankov. Vendar pa so opustili švicarski zadru-garji začasno to pot in stopili v zvezo s kapitalističnim podjetjem. Smatrati pa je to stanje le za provizorično. Konsumno zadružnštvo je navezano v svojih početkih na kapitalistična podjetja in šele po letih razvoja misliti, na večjo lastno produkcijo. Švicarsko zadružništvo je sicer danes že visoko razvito, vendar še ne more misliti r.a to, da bi vzelo dobavo mesa popolnoma v svoj delokrog. Seveda določujejo tu tudi izjemne okoliščine, kakor je ravno na eni strani veliki riziko, ki ie spojen z zadružnim mesarstvom, na drugi strani pa dejstvo silnega in solidnega kapitalističnega podjetja, ki more tem bolj ovirati svoboden razvoj zadružne mesarske produkcije. »* * Nadalje je-zanimiv iz švicarskega zadružništva boj, ki je nastal med zvezo konsumnih društev in sindikatom čokoladnih fabrikantov, ki se je ustanovil koncem lanskega leta. Sindikat je stavil zvezi pogoje, ki bi v slučaju sprejema izročili zvezo na milost in nemilost sindikatu. Ker zveza stavljenih pogojev ni sprejela, je sindikat odpovedal zvezi in vsem včlanjenim društvom dobavo čokolade. Odgovor, od strani .zveze je na to bil, 'da ,je prevzela za vsa včlanjena društva, dobavo čokolade sama. Promet švicarskih konsumnih društvih v kakaovih produktih znaša 1% mi-ljonov frankov. Slične boje-,.je imela zveza že prej s fabrikanti čevJjev in z mlinarji. V obeh slučajih nje končal boj s tem, da se uje zveza poprijela lastne produkcije in tako se tudi konča ta boj s čokoladnim sindikatom. * * Državno-pravna fakulteta vseu-čitišča v C u r r h u namerava uvesti predavanja in v^je o zadružništvu. V to svrho hoče pritegniti praktike, ustanoviti zadruž.ii seminar in zadružno knjižnico. Na Japonskem je bilo koncem junija 1. 1912: 9394 'zadrug z 980.000 člani in prometnim kapitalom 376 miljonov kron. Izmed zadrug jih je 61 % z omejeno, 37"« z neomejeno in 2;2"Jo z neomejeno doplačilno zavezo. Z neverjetno hitrostjo napreduje zadružništvo na Ruskem (brez'Finske). Počim je štela Ruska 1. 1904 šele 5000 zadrug, jih je štela koncem 1913 že 28.500 in sicer 1.2.500 kreditnih, 7,500 .konsumnih, 4000 poljedelskih. 2:500 mlekarskih, 900 kmetskih produktivnih ter 600 obrtnih produktivnih in končno 500 skladiščnih zadrug. Finska sama je -šteia 19.000 zadrug, 59% vseh zadrug na Ruskem. Promet v e 1 e n a k u p o v a l n 1 h združb l.i 1913. Fr. napredek od I. 11912 v odstotkih C. W. S. 'Manchester ,732.260.000 5 50 S.i C.,W .S. .CUasguw 224.100.000 (i’82 G. E. (i. Hariiburg 192,559;52<> IS 35 F.']). B. Kopelihagen '87,t85i525 12-21 V. S. K. Basel 44,400‘.4t>8 19-13 »Eangva«, Budimpešta 33^193.600 • 8-29 (i. E. G. Dunaj .ls,818.600 7-05 »Jies-kuBktmta« Hel- sipgfors 22;8t>7.64l 17(i4 S. I’. O.'Moskva 2i;62ti.09r> 35-97 F. C.'-B. Antwerpen 11,254.582 71*43 K. F. Stockholm • 1* ’,717-.4B0 > 13<00 »Trgovska zbornica« Rotterdam 9,57I.260 398 V. D. P, Praga (deška) 3,498.500 45 55 N. K. L.,Kristiania i3t427.125 24-7o »Konkordia« Gurih 1.534.315 .28 (>7 D.ji. C. Milan 1.209.51)6 503 Skupaj: 147-9,• 2»4.-r*40 fr. prometa. Tri največje slovenske posojilnice na -S t-a, j ers k eni. »To so namreč posojilnice iv Celju, Mariboru iu Ptuju, ki so pred kratkim izdale svoja letna poročila v poslovnem i letu 1913. Do-čtm ima mariborska posojilnica o-mejeno zavezo, imata ostali dve neomejeno. Kar se tiče denarnega prometa, stoji na prvem mestu celjska z 19,345.412 K (16,332.324)*, mariborska z 8,418.826 K (8,706. 683) m ptujska z 5.702j432 K (5, 417.006). Hranilnih vlog je imela celjska 6,291.518 K (5,111.684), ma-Jiborska 3,402.849 K (3,244.159) in ptujska 3,187.284 K (3,152.176). Največ posojil ije dala celjska v znesku 4,019.754 K (3,734.139), mariborska 3,336.770-K (3,338.800) in ptujska 2.911.495 K (2,906/727). Čistega dobička je napravila največ mariborska v .znesku 27.095 k, ptujska 13.815 K, dočim je miorala celjska odpisati «cd dobička 12.366 kurzne izgube, tako, da je njen *) v oklepaju številke iz 1. 1912. isti dobiček 9.430 K, ki se j e ves določil posojilnične namene. Mariborska in ptujska posojilnica pa sta mogli določiti vsoto 14.234 K v razdelitev za dobrodelne in kulturne namene. Pri tem je omeniti, da razdeli ptujska posojilnica ta denar večinoma med slov. visoko-šolce, kar prakticira zavod že dolsko vrsto let, s čimur je pomagala že marsikteremu slovenskemu visoko-šclcu. Ako primerjamo lastno premoženje teh treh zavodov, se nam pokaže kot najbogateiša mariborska, ki ima 1638% lastnega premoženja, ptujska 13 39in celja 7 21>. Da je stanje lastnega premoženja pri mariborski posojilnici tako ugodno, je , pripisovati deloma dejstvu, da je tu postojanka Rapočeve ustanove za slovenske visokošolce z vsoto 63.844 K in da tudi hranilne vloge niso tako visoke, dočim so ravno pri celjski posojilnici izredno visoke hranilne vloge, vsied česar je razmerje med lastnim in tujim premoženjem tako neugodno nspram ostalima dvema. Vsekakor pa je šteti danes celjsko posojilnico med največje slovenske posojilnice. Literatura. I. F. Maribor. A 1, o j z Kraigher: Kontrolor Škroba r, 2 zv. Založil L, Schvvetner v Ljubljani. Zopet enkrat roman, ki je vzbudil senzacijo. Tu hvala, tam pomisleki ; čujes vzklike ogorčenja nad pohujšanjem, a tudi priznanje: „Žali-bog, da je res tako, kakor nam Kraigher piše“. Po vsem tem viku in kriku je gotovo, da je ta roman nekaj posebnega. Seveda največ razburjenja izvira iz dejstva, da je marsikomu zatrepetala moralična žilica, kajti ta roman ima poleg umetniške vrednote posebno etično tendenco, ki se dotika poleg narodnostnega vprašanja (tudi) seksuelne strani ,,junaka“ — Škrobarja. V tem je pač p:satelj navidezno kršil celoto ; toda, če rečemo, da mu je šlo v prvi vrsti za to, da pokaže značaj renegata, oziroma dosledno razvijanje brezznačajnega človeka do — renegatstva; dalje, da je opisovanje mišljenja, v katerem se roman vrši moralo voditi tudi do narodnostnega vprašanja, ne moremo trditi, da je celota preveč trpela. Risanje značajev, zlasti slabih, ima gotovo etično tendenco; realizem vedno kaže življenje, ne baš v zabavo, temveč bolj v poduk, v spomin.'Pa pravijo nekateri, da bo v pohujšanje! Vprašajmo se torej, čemu in za koga naj bo ta roman ? Snov je vzeta iz sedanjega življenja v Slov. Goricah (na Štajerskem), tedaj iz krajev, kjer se bore Slovenci proti Nemcem, oziroma proti lastnim renegaiom. Pisatelj je posvetil v vse kotičke družabnega in političnega življenja, v čegar sredini stoji tudi Skrobar, in ta kontrolor piše sam svoje niemoare, svoje ljubezenske in druge dogodke. In naravno je, da se na takih od narodnostnega in strankarskega boja vročih tleh vse glede iz vidika narodnosti. Celo ljuoezeri ! Odtod dvojnost tendence. Resnična slika v teh obmejnih trgih obstoječega življenja pa tvori „siovensko boi“. Torej slovenske boli Kraigher v ni baš pokazal ravno v osebi škrobarja; porabil je pač motiv slabotne, že po zgodovini nekoliko suženjske naše narave, ki takega nasladnika, seksuelno sko-ro patološkega Škrobarja, čisto gotovo dovede do renegatstva, Ker bil je povrhu celo — državni uradnik. Vzel je torej prav navaden, drastičen slučaj, Ki tem bolj učinkuje, čim „odurnejša“ je slika. Ni pa s tem notel pokazati, ua so Slovenci sploh raki; mehki so in slabotni in ob takih odnošajih, kakor jih slika Kraigher, marsikdo proda^ svoj ponos, svoj jezik. Kdo bi se čudil ? Trške in malomesJue razmere vsakega omahljivca voJijo v podobno pot. Skrobar torej ni baš tipičen, toda kot individualno potenciran brezznačajnež svarilen vzgled. Kot psihologa - umetnika je pisatelja tak junak se bolj zanimal, tako, da nam je podal verno psi— hologično:analizo tega inteligenta — nasladneža od prvega ljubezenskega škandalčka preko brezvestnih sledečih zgodb — do katastrofe —samomora. Ta konec je pač umetniško idealiziran in realistično manj verjeten ob taki „hdlji“, ki k večjemu v pijanosti zavpije „šuft“ drugim, a seoi, kadar ga slučajno prime za hip moraličeu maček. Resnično nadaljevanje pa je ono, ki ga pisatelj kot vesten realist vendarle pristavlja na koncu; kajli tak „junak“ ni vreden tragičnega konca, ki ga je Kraigher napravil le kot umetnik. Pa Kraigher biča ves šentjedr-ški malomestni milje; poleg drugih ml.ičnežcv in odkritih renegatov zlasti tudi ženske, ki se za par prijaznih besed iz špekulacije na možitev vržejo vsakemu v naročje za različno ceno, n. pr. za dekliško čast, za narodnost ali pa celo radi naslade same, za zakonsko zvestobo. Tako torej odgovarja Bartschu, da nas še boli punižuje! Da, tako! Z objektivnostjo neizprosnega realista, zlasti še zato, da bo vsak čitatelj tembolj verjel, da je tudi ono o Nemcih in ' njihovi laži kulturi — sramotno resnično, če s polnočjo nizkotnih sredstev goljufije, uradnega prisiljevanja in groženj ter z vzajemnostjo renegatov in šole potujčujejo naše ljudi, da uničijo vsako še pošteno dušo naših vrst, morda tudi v svojo škodo. Z ogledalom, ki nam kaže tako ^rdo sliko, pa nas svari ter kliče: Spoznaj se, dokler ni prepozno! To je prvi pogoj, da se poboljšamo in zdramimo, dokler je čas. S:cer je hlapčevska nasa natura— kako bi ne bila po naši zgodovini — a ne bojmo se žrtev! (gl. Župančičevo pesem na koncu). ■ Preko spoznanja vodi pot v boljšo bodočnost. Pisatelj s e. p a kaže kot optimist, i n a c e bi bila tendenca brezpomembna. „To je vse lepo in res,“ bi kdo dejal, „a vendar ni bilo treba tako „lascivnega“ opisovanja. Sam pravi Kraigher, da ni pisal za olroke. Da ga bodo otroci čitali, za ‘o pa ni odgovoren pisatelj. Ce H se pa odrasel mladenič zgražal ali naslajal na tem ali onem mestu, potem bo od Skrabarja samega čul: Da, če bi bil ti tak, bi bi! ravno tako brezznačajna, pidla duša, hulja, šuft! Oblika romana je memoarna, morda ne ravno najbolj primerna za roman, a vendar se je le na ta način dala združiti pestrost življenja in avtoanalize glavne osebnosti, žalostnega „junaka“ Skrabarja, ki sam pripoveduje — izboren tehničen pripomoček — žalostno pot, ki jo hodi slovensko- mehki, oz. slabotni značaj. V strukturnem in v psihološkem oziru je karakteristika, Skrabarja vsled prenakopičenja ljubezenskih afer, preobilna, torej škodljiva in nepotrebna; zlasti prvi del je videti v tem oziru slabši.Tudi so na par mestih detajli nekoliko.pjetirano natančni; razumljivo je sicer, da pisatelj ni maral pustiti fantaziji preveč prostosti. a saj je Jionec Ijubavne noči v£dno precej enak, tako, da bi domišljija tudi lahko brez ekscesov hladno konstatirala vedno isti konec. Zmeren biti v besedah, oz. v opisu pa je tudi bistveno načelo vsake umetnosti. Toda vse to so le manjše hibe, ki vrednosti romana v celoti ne zmanjšajo; kažejo le, da je tu in tam ostalo nekaj še neizpiljenega. Škrobar je torej le drastična figura babjeka in egoista, ki kljub svojemu intelektu propade ob pomanjkanju energije, ki si jo izčrpa ob svoji seksuelnosti . in to tein lažje, ker ima v malomestnem ozračju za to tem primernejšo klimo. Ta seksuel-no nizki nivo pa je za nekatere slovenske vinorodne, obmejne pokrajine prav tipičen, kakor zatrjujejo poznavalci takih krajev. in za boljši kos, zlasti „vladne-ga“ kijih a taki Skrabarji tem lažji prodajo svojo čast in narodnost. Način pripovedovanja je v me-moarih navadno v prvi osebi podani ; a Kraigher seže preko te meje in nam v dramatično živahnem dialogu drastično slika podobo za podobo ; dokaz za njegovo dramatično nadarjenost. Z dialogom pa se je večkrat izognil suhoparnosti samega monologa in predolgemu tuoralizo- vanja. P.:idobil pa je s tem tudi besede za kratek opis narave. in miljeja sploh. Karakteristika drugih figur, renegatov, zlasti klasičnega Loschnigga poleg Iskre, je zelo posrečena kljub kratkoči; kot kontrasti briljirajo odločnejši Dr. Žižek, Sever ; v sredi šo že mlačni Rokavec in drugi. Pestrost moških značajev, advokatov in uradnikov, učiteljev in trgovcev slikajo — zlasti na dramatični primiciji, pri volitvi in drugod — prav živo življenje in bralec ves z veseljem sledi tej mešani družbi. Na drugi strani je kombinacija ženskih lic krasno sestavljena; tu napol lahkotna, a vendar preudarna lilika, tam histerična Milika; bolj odločilnega pomena pa je Tilika, ki bi bila morda—'morda — rešila in dvignila Škrobarja, a je unvla — za pisatelja tehnično — v olajšavo—, ker, kdo ve. kako bi se ognil — tej osebosti, ako bi bila živela. Ker pa ta ni odločila, je pa Filika Štravs. Zrela ženska, že blizu „nevarnih let“ ženske jeseni, V splošno jo Filipina simpatičnega značaja; pač kot ženska,, dokler ljubi in se čuti ljubljena, ijo) Skrabar vzame; saj ga ni le denar-no reševala, temveč celo materinsko tolažila ; slabotni otrok Škrobar — z veseljem pričakuje—zakonskega (!) oiroka. A kdo ve, kako bi bil oče-toval, da je otrok obživel ? Tako pa ga tudi Filipina ne reši moralnega propada, ker po volitvah je izgubil celo oporo slovenske družbe; sramota poleg Filipinine ljubosumnosti ga žene — v smrt. V tem romanu najdeš poleg teh svarilno- odbijajočih oseb in scen, prekrasne opise narave in — lirično lepo — Tilikino ljubav. A niti v tej ni osladne romantike nemških ganljivih “ romanov. V svojem realističnem, dramatično živem opisovanju se nam Kraigher kaže kot mož senzitivne narave, radoveden do zdravniškega sestavljanja diagnoze. In kdo bi se zdravikom preveč čudil ? Vse vidi, čuti, otiplje in ne pusti do lirično mehkih občutkov in meglenega ob- čutja. V krasnem jeziku ti pripoveduje in kaže življenje, kakoršno pač je — na žalost, ne samo v narodnem oziru. V celoti je podal tragikomedijo brezznaččjnosti in njeno psihološko analizo; sam je živel v takem mi- 1 jeju; zato ga žigosa ter svari, dokler je čas. V . tej tragikomediji pa tvori umetniško, estetično lepoto "bal. ona reničnost ali ideja resnice,’ ki jamči romanu 1 rljno vrednost. Tehnika in vse drugo so le okvir za idejo resnice. To je lepota realizma in tudi ta nas more, če jo Spoznamo,. etično dvigniti; knjigo pa spravimo v omaro, da je ne dosežejo nedorasli otroci in drugi, ki jim morale „treba“ m. Tako nam svetuje pisatelj sam. Po vsem tem nam je torej reči, da nam je pisatelj podal umotvor; če pa se odtegnemo ob vsako malenkost in iščemo le napak — brez . katerih niso uiti najboljši pisatelji vseh večjih narodov—, potem ne bi nikdar našli prave vrednosti literarnih del. Podlimbarski : G o s p o d i n F ra n j o.'Roman — Založila Slov. Matica. — Vsako leposlovno delo postavi kritika v prvi vrsti na estetično kritično stališče. — Predno pa spregovorimo s tega „visckega“ stališča, hočemo. navesti par sodb. ki prihajajo od spodaj. — „Ze!o všeč mi je,“ mi pratvi eden; drugi mi celo pove, da vsak hvali G. Franja, samo neki gospodični, ki pa se na leposlovje ne razume, ni ugajal. — Boiim se torej, da,bi ne bil tista „goska“, ki ji ni ugajal. — Iz takih in enakih besed sem • posnel, da mnogo ljudi ne sodi s tega visokega stališča in to zlasti ■ radi tega ne, ker sodijo le površno o vsebini — ne pa o obliki, ki je bistven faktor umotvorov. —. Mnogo ljudi nima zadostne es'e:ične' izobrazbe, torej prelahko zamenjava zanimivost z lepoto in umetnostjo. ' To se. tem lažje zgodi, čim manj pazi na celoto- in čim bolj zasleduje posamezne nekoliko za- nlmve dogodke. — Naj torej v naprej povem, da priporočam ta „roman“ vsakemu, kdor hoče v sv.ijo informacijo zvedeti marsikaj zanimivega iz časov, ko so prvi “Švabi" kulturonosci in madžarski Židje začeli svoje plodonosno delovanje v „korist“ kulturno »zaostalih" Srbov in Hrvatov v Bosni, priporočam pa ga z onega „este-tičnega“ stališča tudi onim, ki bi poleg tega hoteli še sami preceniti umetniško vrednost tega dela, ki ga je izdala Matica. — Torej je reči,- da je ta roman vsekakor koristno delo, najsi bo v tem ali onem oziru. — Saj najdeš v njem lahko tudi kako paralelo med našimi „kulturtragerji‘- in onimi v Bosni. —' Vendar pa je treba že takoj omeniti, da kojistna knjiga še ni umotvor: in kot roman jo moramo pred vsem kot tako oceniti. Umotvor nam seveda tudi koristi, v moralnem in v splošno intelektualnem oziru; vzbuditi pa mora v nas v prvi vrsti estetično čustvo, toda ne ono, ki se veseli .le vsebine, kakor pri manj izobraženi publiki, nego ono višje, ki se veseli prave poezije v besedi in v opisu in še bolj lepote v obliki in blagoglasju. — V tem oziru ta roman ne more zadovoljiti, ker motijo razne in mnogoštevilne hibe, ki končno kažejo, da Podlimbarskemu ob najboijši volji manjka pravega umetniškega dar,:. — Njegov namen je bil s pomočjo doživljajev inženerja Vilarja (Franja) pokazati tedanje razmere v Bosni. — Podati je hotel v prvi vrsti kulturno sliko; torej najdemo v celem romanu strašno mnogo kritike in mo-raiizovdnja, ki prevladuje vse drugo v toliki meri, da pogrešiš pravega umetniškega opisa in pripovedovanja, ki bi v besedah in dejanjih oseb samih čitateiju povedalo in pokazalo sliko za sliko; in to kri-tikovanje in ti moralni vzdihi so tako pogosti, se ponavljajo tolikokrat, da pisatelj objednem postane dolgovezen. (50) str.) In vse j i 'do najmanjše pičice — dostikrat 'zelo neumestno in neokusno — razio- zeno, v dialogih vsaka besedica, tako da so lastni sodbi in lastni domišljiji vsa pota zaprta. To^ je bistvena hiba, ki ti jih izpričuje vsaka tretja stran. — Druga je ta, da manjka v tem romaiiu med osebami, ki nastopijo one prave notranje, psihološko bolj utemeljene veži, kajti razun Danice, ki pa je tudi do konca le nekako platonično-hladno navezana na Vilarja, razun te ni med Vilarjem in drugimi osebami ožjega, družaibne-ga stika; le bolj kupčijsko in u-radno je občevanje Vilarjevo z drugimi. Pisatelj pač sam pravi’ v 40. poglavju, da mu ni dosti xa ,;srčne tajne zaljubljenih ljudi1*, ato še ne nadomesti pomanjkanja drugih dejanj; ki bi mesto ljubezenskih zgodb, — res podalo pravo, v harmonično celoto združeno vsebino. — Zato pa tudi niso izostali 'običajni ljubezenski 'doživljaji. — Pomanjkanje dejanj, zlasti junaka vrednih, pa ‘najbolje vidimo ob analizi Vrlarjevega značaja in ob njegovi karakteristiki. — Vilar, g. Franjo že po naslovu tvori središče vsega romana; pisatelj ga nam kaže kot mladega, idealnega, a vendar energično na-stopivšega človeka; — od take osebnosti bi pričakovali ali velikih dejanj ali pa tragične katastrofe. To zahteva umetniško načelo, da mora pisatelj celo iz vsakdanjosti vendarle vzeti neko bolj markantno osebnost in tej primernih dejanj. — Če se sicer moderila tega načela ne drži, nas vendar odškoduje z globljo psihološko analizo ali z novim načinom karakteristike in opisa. — Ta roman pa ni moderen. — Naš Vilar ni junak prave vrste, njegovi čini in uspehi so premalenkostni. Da je preskrbel delavstvu na Konj-planini malo zboljšanje plače, da se je bil v dvoboju, a se z Buzdugo vred osmešil in da je slednjič v resignaciji poletel za svojo Danico v Belgrad, to je v realnem življenju prav lahko mogoče, a za gl. junaka v romanu nevredno. Sicer vidrino ob njem konflikt, pa ta bi m irjP biti psiho- 'oški globlje zasnovan in bi moral vesti d.o res velikega dejanja aii pa — poloma. Da je v Tuzli sezidal most, je. čm njegovega tehničnega znanja, a ne rezultal značaja. — Njegova ljubezen do Danice je spet preveč sentimcntalno-romantična, zlasti če nam sam pravi (str. 156), da je že »prišel v koristno strujo (!) opreznega realizma", tako da je že videl visoko socialno steno (!), ki ga loči od gozdne vile — Danice. — V splošno je karakteristika o-sebe preobilna, a vendar premalo živa (nazorna, anschaulich); vedno modrovanje o ,,kulturi" in lastno povzdigovanje ni okusno. Joviča bi bil preje za junaka ko Vilar. — Nekatere druge karakteristike oseb so se mu še precej posrečile, zlasti n. pr. ona Samojla in njegove. Etelke, dalje ona bednega katolika, Buzduga in Mika. — A povsod preveč ponavljanja — ! Mik ne more nastopiti brez svojih živalskih glasov, Buzduga ne brez svojega šejka. — Prepiri v Bajičevi hiši so neizogibni. — Tudi nekateri opisi prirode so posrečeni, le da jim manjka pravih občutkov, ker to kvari ona razpre-denost in detajliranost. — V tehničnih detajlih bi se dalo mnogo grajati; a navedem le nekaj. — Dialogi so prav vsakdanji, predolgi in često brez orga-nične zveze (gl. str. 92) ; in vedno nastopa ista družba, včasi prav po sili, če vidimo, da celo nepovabljeni spremljajo in obiskujejo Vilarja (str. 120). Strašna je podoba, če vidiš »soprogo, oblito s črnim grehom prešestvovanja" (str. 121). — Kako čudno se čuje. da je „minula obed-na doba govejevega mesa z omako" (str. 129). Slovensko ni, če kaj proiznesemo (hervorbringen), če se prevržemo v dir; vse to lahko „razposadi“ (disponere) človeka. — Nosobrcev in preklanja še celo ne prenesemo. — Inače bi bil jezik kljub mnogim hrvatizmom (ostolbe-neti, velikolep) še dosti lep. — Neokusnosti je v opisih dosti, n. pr. opisovanje vislic z obrnjenim L (138) — Skoro smešen je dialog med Bieikopfom in Etelko o. dvoboju Vilarja ; ali pa Hrenovo besedičenje o tisti grozni knjižici o dvoboju (366) Skoro žalostno je, da še mora ubogi Vilar potegovati za vsako kravico, ki v Tuzli uide (str. 362). Banalno je, če kdo govori o ženi, da »postaja širša" (420). Takih in enakih trivialnosti je še dosti ; celo pisateljeva avtoironija (str. 405) postaja otročja. — Mnogo je disgresij (n. pr. o srbski vladi za Milana str. 433), ki gredo preko okvira tako, da še bolj kvarijo enotnost romana, katerega že kazi pomanjkljiva orga-nična, zveza oseb. Črtal sem polovico svojih o-pazk o napakah, ker mislim, da že to zadostuje v dokaz, ako sem trdil, da je estetična stran neumetniška. — Rad bi bil sodil mileje, ker bi se bil s tem tudi ognil eventualnemu podtikanju, da nisem dosti o-bjektiven. — Kar je tiskano, se itak ne da uničiti, tako da še vsakemu ostane lastna sodba, ki je ponajvečkrat neomajljiva. — Ta ocena bila je pisana in poslana uredništvu pred konfiskacijo dola. Izpuščene so radi tega vse pripomnje pisatelja politične smeri. Oceno pa smo tem raje prinesli, ker je vsporedna s Kraigherjevim Skrabarjem- in se je delo pod vplivom naeijonalne sentimentalnosti visoko nadcenjevalo. Ta kritika je skoraj še bolj potrebna sedai, ko je delo kon-fiseirano radi podlagam; mu politične tendence. Henrik Tuma. Finžgar: »Pod svobodnim sol n ce m.« Povest davnih dedov 1912. Založila Katoliška Bukvama. — Poezija kakor vsa umetnost ima za temeljni smoter vzbujanje čustev in afektov, v svojem razvoju kvišku vzbuditev in stvoritev in-telektuelnih čustev. Am unmittel- barsten \vendet sicli die Diclit-kunst an dic intelcktueilen Ge-fiiiiie in ilircu verschiedenen Hormon. Sie bildcn liicr den agensu, n Inhalt des Kuushverkes, \\ahiCiid dic Musik solche immer cist aus der Bewegung und L6-sung der Affcktc erzeugen muss. Wundt. Psyehologie 111. 627. S to razlago poezije smo v glavnem ocenili vrednost Finžgarjevega dela. Njegov roman je impresionističen, bližnji smoter vzbujanje splošnih, nejasnih čustev in, kolikor moč, jakih afektov, šelej daleč v ozadju pravi smoter moderne poezije vzbuditev in stvoritev in-telektuelnega čustvovanja. Gotovo je, da mora poetična koncepcija odgovarjati splošnemu, čital-cu pristopnemu čustvovanju, poetično delo ne sme biti le gola in-dividuelna intuicija. Finžgar o-brača se na one slovenske sloje, katere, četudi po krivem, imenujemo naš srednji stan ali celo izobražence. Takim njegovo delo gotovo služi in čitalo se je in se bo z zanimanjem, in utegne pri mnogem tudi vzbuditi estetičnega zadovoljstva. »Razločne pojme izraža se z jezikom. Vsaki tvoreči pesnitvi mora torej manjkati pojmovna določenost.« Deutliche Be-griffe vverden durch Sprache ver-mittelt. Jedes bildnerische Dich-ten muss daher der begrifflichen Bestimmtheit ermangeln. (Chamberlain). Finžgarjeva spesnitev odgovarja še preveč tej zahtevi, t. j. njegov jezik je slikovit, vzbuja živo fantazijo. Kljubu temu, da je Finžgar svoje delo krstil »povest davnih dedov«, je eminentno lirično poleg vsej dramatični živahnosti dogodkov in široko razpletenega zgodovinskega ozadja. A ravno nedoločenost pojmov in nejasnost zgodovinskega dejanja je glavna hiba njegovega dela. Ko se je povest prečitala, so se afekti prelili v mirnejše čustvovanje in ko imajo nastopiti intelektuelna čustva ugodja nad pesniškimi o-brazi (Gestalten), ki bi se harmonično strinjali v celoto in nam po- dali enotno veliko zgodovinsko in etnično sliko, nastane negativna sodba ter izmanjka svojstvena vsebina, Finžgar je pesnik, ako ga sodimo z Emmersonom: »To je na vsakem pisatelju najboljše, kar ni ni£ osebnega, česar sam ne ve, kar je izvrelo iz njegove narave in ni piod njegove iznajdljivosti; to kar se ne utegne najti pri posameznem umetniku zlahka, a se zasledi pri proučavanju mnogih kot njih obči duh. Pesniki so v tem, da pripuščajo prosto pot o-brazujoči in oživljajoči duši, katera stvari, ki jih ustvarja, sama zre in blagoslavlja.« Kar odseva iz dela Finžgarjevega, ni nič posebnega, iz njega govori čustvovanje in umovanje gotove dobe in gotovih slojev. V tem pa leži cena, da je ta doba ozka in prehodna, da so ti sloji omejeni. Finžgar je pesnik sentimentalnega, romantičnega nacijonalnega gibanja. Finžgarjeva poezija je: »Die erste Erhebung iiber das Alltagliche,« manjka pa ji, »dass sie sich mit der sinnlichen Erfahrung in Be-ziehung setzt, um diese zu er-leuchten und hohere Vorstellun-gen zu ergeben« (Mach). »Prvo povspetje nad vsakdanjostjo... da se odnaša na čutno izkustvo, da to razsvetli in da višje predstave.« Finžgar ima, kar zahteva estetik Bele v »Času« (str. 331 1910) »neko posebno tehniko jezika, sestavo in ureditev misli, neko melodijo celote, neko harmonijo posameznih delov.« A vse to je kvalitativno in kvantitativno le do neke meje, manjka konečna harmonija enotnosti, celotnosti in resničnosti, ki bi bila vstvaritelji-ca intelektuelnih čustev. »Die Po-esie ist nicht mehr bloss ein Schmuck des Lebens, sondern ein selbststiindiges Zentrum dessel-ben, indem die Finheit und Gott-lichkeit der Welt auf besondere Weise zur Empfindung kommt und die Moral ihre Vollendung zur Harmonie empfiingt. (Tro-eltsch). »Poezija ni več samo o-krasek življenja, marveč je samo- stojno središče njegovo, v katerem pride do občutkov enotnost in božanstvenost sveta na poseben način ter sprejme morala svojo popolnitev do harmonije.« Ta velika enotnost in harmonija etičnih čustev, ki nas navdaja, ko smo dočitali veliko delo, Finžgarju manjka, sploh etični moment docela izostane. Očitno je Finžgar naslonil svoje delo na zgodovino, zato jo imenuje povest. Ne gre ji pa imena »povest davnih dedov«, ni niti poetična kronika, niti poetično o-lepšana zgodovinska povest. Je roman. Finžgar znesel je skupaj vse polno blestečih kamenčkov iz bizantinskih povesti, iztrgal poročila bizantinskih kroničarjev iz lastne zgodovine in njih poročila o slovanskih četah in plemenih, ki so takrat, kakor nenadoma nastopali očitno na svetovnem poprišču. Manjka pa mu obsežen pregled zgodovinskega gibanja v dobi, o kateri piše in manjka mu lastne intuicije, ki bi izpolnila vrzeli povesti, ki bi sestavila mogočno sliko velikanskega vrvenja, iz katerega se je porodilo slovenstvo in obenem zarodil spočetek razpada velikega bizantinskega carstva. Dočim je Finžgarju stalo na razpolago bogato gradivo o dejanju in nehanju bizantinskega dvora, moral bi šelej ustvariti obraze in pogodbe slovenskega življenja, ravno tod pa pokaže šibkost samostojne intuicije. Nezadovoljen odloži to povest čitatelj. ki je iskal kaj novega in zgodovinsko velikega, ki je pričakoval tvoriteljskega razodetja! Res je, da naši jugoslovanski zgodovinarji niso dovolj obdelali tega predmeta, da se vsa slovenska zgodovina suženjski opira na druge in skoraj izključno nemške, netočne in često enostranske nazore, da je vsa podoba prvega slovenskega gibanja izkaljena, vsa ta zgodovina nelogična, prisiljena in neresnična. Zgodovinarji sami še danes vzdržujejo zgodovinsko laž, da so se priselila slovenska pastirska in poljedelska plemena od severa in izza Karpat, Transilvanskih Alp in izza Dnjepra, šelej po odselitvi Gotov in Longo-bardov, da so šelej takrat zasedli Slovenci v Alpah in na Balkanu prostore, katere zavzemajo še danes. Pastir in poljedelec zrastel je povsodi na svetu s svojo zemljo, s svojimi gorami, le nomad in lovec oborožena iščeta plena drugod! Iranske in nordiške če'te, al-tajoturška, keltska in germanska oborožena plemena, in v poznejšem zgodovinskem prirodnem razvoju slovenske oborožene čete, ki so se stvorile s prva pod turškim in germanskim vojevod-stvom, pozneje, ko je preštevilno slovensko prebivalstvo absorbiralo in asimiliralo te tuje življe, samostojno, predstavljajo nam veliko vzdržno gibanje narodov od dobe pred in po Kristusu do srednjega veka. In takrat, ko so se jele oborožene, pleneče čete zavedati svoje skupnosti — nastalo je za prejšnja posamezna plemenska imena novo ime: »Slo- ven«. To ime ni nič drugega nego izraz nastale samozavesti v skupnem bojevanju. Socijologično nam ravno vojna predstavlja prvo organično vez plemen, vzbuja prvo samozavest. Finžgarjeva povest bi torej ne smela praviti o slovenskih in antskih nespretnih, naivnih pastirjih, pokazati bi ravno nasprotno morala njih bojne čete, ki se zavedajo nove svoje moči in s prvo divjo silo liki hudournik vse preplavijo in poderejo pred seboj, kar se jim v bran postavi. Tako so jele napadati slovenske čete bizantinsko carstvo. Eno je zlato solnce svobode mirnega gorskega pastirja — druga svoboda, ki se rodi v ognju in krvi. Svobodo pastirja in poljedelca zatrle so že davne pred Kristom iranske, keltske in germanske vojske tekom dolgega tisočletja. Svobodo Slovenom kot narod pa so izvojevale lastne vojniške čete v enem krvavem stoletju. Zgodovinarji so zmedli eno in drugo. Priznavamo, da socijologična metoda v zgodovini pri ogromni večini nemških zgodovinarjev še danes nima mesta in da se posebno našim slovenskim zgodovinarjem skoraj ne sanja o njej, da mehanično prinašajo drobtinice pobrane. iz tujih virov brez samo-lastn.e sodbe. Njim sledil je Finžgar. In vendar bi bilo dovolj, ako bi se vsaj naslonil na enega naših zgodovinarjev. Grudna, ki sicer nima še odločnega poguma ločiti se od dosedaj veljavnega nazi-ranja nemških učenjakov glede prvega slovanskega gibanja, ki pa je dovolj intuitivno in globoko zamislil prvo socijalno življenje Slovencev: K.ar je zgodovinskega Finžgarjeve povesti, je največkrat protislovno in vzeto brez razsodnosti iz kronik. Iztrgano in neskladno zamišljeno je n. pr., da so pred Hilbudijem stanovali Sloveni nad Hemom in tam sejali morje lanu —■ potem pa da so isti mirni slovenski poljedelci pribežali na levi breg Donave in tod pasli svoje črede. Skladno bi bilo le predpolagati, da so številna slovenska pastirska in poljedelska sorodna plemena bivala po vsem Balkanu in vsem prostoru sedanje Avstrije pod vrhovnim gos-podstvom različnih keltskih, germanskih in turških čet in da so konec V. in začetkom VI. stoletja jele nastajati na levem bregu srednje in dolenje Donave samostojne bojne čete Slovenov, ki so, kakor poprej keltske in germanske čete. silile na jug in napadale bizantinsko carstvo. Posamezni obrazi (Gestalten) Svaruna, Radovana. Tunjuša torej poetične ustvaritve Finžgar-jeve.morajo vsled tega biti zveri-ženi. Ako nam slika Finžgar hunskega kralja Tunjuša na mršavem konju, katerega so bile same noge. a ki je vendar vztrajal vsled mišic, močnih kot bivolove žile, čokatega moža, voglastega telesa, debele glave, lopataste dlani brez prstov ra eni roki, (katere si je bi! odrezal, ko je nekoč z rokb zašel v nastavljeno mu past), na drugi roki črnili nohtov, v frfotajočem plašču — je to neznanski komična figura. Ko ga vidimo, kako pri jedi zgrabi z roko vroče meso, in vtakne v usta, široka kakor krastačina, zaškrtne zobe ob kost pečenke, kako poišče carigrajsko krčmo in z divjo slastjo tre koščice pečene perutnine in golta, vino, da se mu po-ceja po redkih kocinah; ko se nasiti z obilim obedom, sune z nogo mizico, da se prevrne in sam se zlekne po klopi, ko ta divjak za-cmokne z ustnicami in s širokim jezikom oblizne od vina mokre kocine pod nosom — je to skrajno gnusna človeška, nikakor pa ne zgodovinska postava ter moti harmonijo dejanja in obrazov. Drugod ga zopet vidimo v razkošnem šotoru zlatega stropa, hermelinovih preprog, njegovo kraljevno Alanko z bogatim dia-demčkom, njega samega odetega v rudeč plašč dragocenega škrla-ta. Naivno sentimentalno je, kako ta hunski kralj sam gre v gradišče Slovenov grabit mlado Ljubi-nico in beži z njo, noseč v naročju »zaklad« in pritiskajoč onesveš-čeno dekle na »svoje srce«. Prav fantolinski romantično! In vendar največji junak povesti Iztok vzklikne nad mrtvim truplom Tunjuša: »Morano, kaki vrli junaki!« To naj bi bil potomec Ermaka, sina Atile? Tunjuš je kakor cigan, ki služi z intrigami, podpihavanjem in prenašanjem govoric, denarja. Kakor leta Tunjuš od Antov do Slovenov in potem v Carigrad pred Justinijana, med potom pa kot cestni ropar iz zasede napada mirne trgovske karavane, jih pobija in grabi, to je vse tako zmetano, da vzbudi le čustva polnega negodovanja. — Tunjuš pred Jvtstinijanom je posebno ostuden! Enako neverjeten in smešen je slovenski pevec Radovan s svojo plunko, s svojim odurnim in lokavim obnašanjem in praznimi lažmi. Radovan, ko se preobleče v. Huna, s čopom rude-cih las, kocinastih kozlovskih hlač — je prava pristna šema in Huni, med katere sicer tako strahopet-Ijiv pevec zaide vohunit, so prav bedasti zaslepljenci, da niso te slovenske šeme takoj razkrinkali. Banalna sta obraza Upravde-Justinijana in blodnice carice Teodore. Trivijalno je pismo filozofa Epafrodita: »Mogočni despot, nenasitna pošast, krvopija ljudstva.« Malenkostna je intriga Upravde in Tunjuša s pismom, ki naj zaneti spor med Anti in Sloveni, pismo, katero pa konečno ugladi nakrat bojne strasti med njimi. Vse polno neskladnosti in neverjetnosti! Ves naiven je slovenski starosta Svarun. Ljubinica mu obveže krog ledij gorke jančevi-ne, na stara pleča mu ogrne ovnovo kožo, dočim se vojniki njegovi valjajo po krznu, arijski trgovci pa so bili med Slovene prinesli tujega blaga. Hilbudij počistil je Tracijo in Mezijo slovenskih barbarov, potem pa sentimentalno vzklikne: »da so mirni pastirji, ki pasejo po svoji zemlji črede, čemu bi napadal on slavni, grški vojskovodja take pastirje!« Kljubu temu, da je Hilbudij izkušen in previden vojskovodja, si vzame, ko gre napadat utrjeno gradišče Slovenov, preko Donave, le četo pešcev in za silo konjikov (!), sam pa si nadene najtežjo, z dijamanti okrašeno čelado — da bi se branil kamnov, ki se bodo metali nanj z okopov; na mostu čez Donavo pa pusti — cela dva stražnika. Sloveni gredo v boj od pasu gori nagi — brez ščitov! Vojsko si razdele na troje, na lokostrelce, na četo, ki je oborožena s kiji in kopji, tretja pa ima rogove za tulenje. Prečudno, da razumni starešini Slovenov ne vedo, kaj početi ter si izberejo neizkušenega mladega Iztoka za vojvoda, Iztoka, ki je še nedavno: »mnogokrat ležal opoldne (!) pri čedi ovac in je zapihal nad njegovo glavo ris.« Kako odurna je sli- ka pretepanja in razgrajanja »slovenskih pastirjev«, ko so zmagovito zavzeli utrjeni rimski tabor, premagali veterane vajene odpora in zmage. Smehljaj mora vzbuditi slika, kako slovenski pevec Radovan išče v rimskem taboru kleti in vina, kako pricijazi velik meh vina, katerega je bil že v kleti »pregriznil«, da bi pokusil kapljo. Ali kako smešna je slika, ko Svarun ukaže slovenskim pastirjem natakniti čelade in oklepe padlih rimskih vojakov, da se neukretno gugajo pod temi težkimi bremeni in tavajo naprej, misleč, da je Svarun znorel. — Šelej, ko so pobili ona dva samotna stražnika ob donavskem mostu, se jim zablis-ne v možganih, kaj je nameril njih vodja stari Svarun! Jezik povesti je lep in krepek. Slike in podobe so žive in bujne. Cesto pa se preveč kopičijo, postajajo neresnične, nelepe. »Veliko nizko grmovje je ležalo sredi stepe kakor zaplata.« »Kakor bi se štirje črni vrani spustili v prostrano polje, kmalu so se izgubile štiri črne lise in čisto izginile v rujavih bilkah (!) visoke trave.« »Mladci so legli na mah, ugriznili v kose ovčjega sira, si poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaške besede.« »Ukrotili so strast po svobodnih kretnjah.« »Bil je po mrtvih truplih in divjal v besni omotici.« Kretnja ni Be-\vegung, ampak je Gebarde. Omotica ne more biti besna, ker nosi v sebi pojem omamljenje, Be-tiiubung. »Upravdi (bizantinskemu carju) se je raztajalo in razlezlo srce, kakor koštrunova maščoba na ražnju.« »Svarun si je tiščal ušesa in živel v usodnem čakanju.« »Teodora pritisnila je k očem brušeno prizmo in gledala (junaka Iztoka) s pohlepom in naslado — bila mu je mišica ob mišici, kakor zid krog Bizanca,« »Strune so ječale novo zmagoslavno pesem.« »V dušah dvorja-nicah se je obudila na dvoru gojena negovana in do najbahatej-šega cvetja razplojena zavist.« Taki govorni obrati in podobe neljubo motijo in vzbujajo vse drugo nego intelektuelna čustva. Posamezne pojme Finžgar često razmetava brez pomisleka, dasi se gre za konkretne reči: gruča mesto četa, planota mesto planjava, greben griča, globel mesto dolina ali soteska. Sploh si človek krajevne slike ob Donavi ne more ustvariti. Tod bi bilo vse polno planot, planjav, dolin, sotesk, globeli, pečin, strmin, grmovja, pragozda, vse drugo čez drugo. Vojska se je pomikala po »g'obeli« t. j. Vertiefung. Vojaki so se skrili v »kotlič«. Borec je der Fechter. »Kopita so donela,« »dobrava je zvenela smehu mladine.« Pluti, plati, vseuprek zamenjava, srce polje in ne pluje, valovi poljejo, kadar se nemirno dvigajo in plujejo, kadar se navidezno pomikajo naprej. »Črneli so ožgani vrtinci zemlje« — vrtinec je Wirbel in ne kolobar. Jestvilo res pomeni v Belikrajini toliko kot jestvina, vendar moti beseda, ker pomeni jestvilo das Essbesteck. Take konkretne pojme vsakdanje rabe moramo vendar enkrat že ločiti! Finžgar išče jezikovnih posebnosti: »pospremiti, pobrusiti, se lahko mogočno oveseljačiš,« radoznal, kozlovski rog.« Pri vsem iskanju pristne stare slovenščine, vendar pravi »preštel bo, bo izdalo, bo poljubil.« Res, da se Finžgar splošno ogiblje bobikanja, toda velja zanj kakor za nas vse, da postaja slovenski perfektiv bolj in bolj nerazumljen, da mislimo bolj in bolj po nemški. Saj je tudi filolog Štrekelj obupal nad našim jezikom in bobikanje oficijelno sprejel kot sestavni del naše slovenske govorice. Vem, da je šlo to njegovo naziranje na rovaš osebne komodnosti. Četudi Kraševec, se ni mogel iznebiti bobikanja. Četudi je poznal tolminsko narečje, ki je še živa veja slovenskega narodnega jezika, je njegovo sa-mospoznanje psihologično razumljivo: ne moremo več odolevati ptujemu mišljenju. Finžgar je pesnik-duhovnik. Zato nam je žal, da ne more dajati duška svoji največji moči: svobodno izražati milobo in strast ljubezni, krasoto razkošja! Ta pristna pesniška struna je vendarle visoko zazvenela v njegovi, kljubu vsemu lepi »povesti davnih dedov«. Sem in tje zazremo z divljenjem slike kakor Alma-Tademe ali Makovskega. Razno. Polemika. Št. Vlil. mesečnika za »književnost, umetnost in prosveto« Slovan prinesla je na str. 255—6« članek dr. Vinka Zu-pan-a pod naslovom t dr. Anton Dermota — k o n v e r-t i t. Kako so te beležke prišle v revijo, kateri je urednik naš prvi pesnik Oto Župančič, ki ne moremo prav razlagati. Med prosveto pač težko gredo! Niso ne kritične, ne zaslužijo imena remini-cence, so skratka pamflet na pokojnega dr. Antona Dermoto. Dr. Vinko Zupan poroča nam o »imenitnem« dogodku, da je obiskal svojega bivšega prijatelja in mentorja na praškem vseučilišču Dr. A. Dermoto meseca januarja 1914 bolnega v Gorici — takrat, ko je sam bil na potu iskat si zdravja v Fgipt. Zdi se, da je od njega tudi pričakoval uslugo, da mu poišče, kedar se vrne iz Egipta, v Gorici solnčno in mirno sobo. Obisk torej je bil prijateljski, ali če so prave prijateljske vezi prenehale, vsaj obisk dobrih znancev, nekdanjih sošolcev. Zato veljal bi pač angleški rek: »my house, is my castle« — ali slovenski: »svoja hišica, svoja voljica«. Dr. Vinko Zupan najprej napravi strupeno opazko »mož si je bil ž e pridobil lastno vilo«. Potem začuden stopi v pisarno dr. Dermote, kjer mu »tipkarica« na vprašanje odgovori: »gospod so nekaj bolni in ležijo — naj le grem k njemu, če bom le mogel najti njegovo sobo (!)« Odprla je vrata, ki so vodila iz njegove delavnice (pač delavne sobe) v privatno stanovanje. V delavni sobi je g. doktor takoj opazil precejšnjo biblioteko. po stenah pa od Dermote pri Smrekarju »nalašč« naročene karikature »znamenitih sodru-gov.«. Naj pristavimo, da ima stanovanje dr. Dermote štiri sobe po vrsti: prva je pisarna, druga delavna soba, potem še dve sobi, druga tik druge, obe solnčni, obrnjeni na cesto. Stopivši čez prag delavne sobe v prvo sobo stanovanja, kjer ga je »tipkarica« (poznamo jo kot zelo uljudno in inteligentno gospodično) zapustila, začel je gospod doktor »bloditi« po raznih hodnikih in praznih sobah, kakor bi bil prišel v »labirint«. Končno je na »slepo« srečo odprl neko vrato in res, tam je ležal Dermota na železni postelji- Učeni g. doktor naj nam odpusti opazko, da se pri tem opisu prav živo predstavljamo gorenjskega kmeta v kvedrih in z rudečo marelo, kateri še ni bil nikedar v mestu in katerega prazna parketovana soba, ki ima dvoje vrat, eno naravnost pred njegovim nosom, drugo pa na stran, tako osupne in zmede, da tapa okoli in okoli toliko časa, da na slepo srečo kam zadene. G. doktor je Dermoto zagledal na železni postelji, pred njim Gothejev Faust in »Con-fessiones« sv. Avguština. Takoj je tudi zvesto opazil, da izven železne postelje ni nobenega pohištva, vse golo, le ob eni strani dolga vrsta čevljev — šest parov! — ki so stali kakor vojaki »in Reih und Glied«. Ko človek čita tak opis, obide ga občutek sramu: bolni prijatelj na postelji, ki se peča s premišljevanjem največjih del Gotheja in sv. Augu-ština, bivša sošolca, ki se po dolgem času srečata — pa mesto globokih, morda tudi bridkih čustev misel na šest parov čevljev in Reih und Glied! Nekaj enakega doživel sem v Zajzerski koči. Akademik, neki doktor, c. kr. av-skultant nekje na Koroškem, prišel si je ogledat veličastne Poliš- ke Špike (Montaž) in prelepo Zajzero ter napisal pomembne besede y spominsko knjigo: »Wer beim Anblick dieser ge\valtigen Naturschonheiten auf sein Vater-land vergisst, ist ein — Schwein«. Eto vam dva mlada akademično izobražena moža, ki bi morala biti polna etičnih in estetičnih čustev, pa vam eden misli na »šest parov čevljev«, drugi pa na »svinjo«! Dr. Vinko Zupan je vse to opazil v privatnem stanovanju prijatelja! Ako ga že ni vezala pijeteta do bolnega prijatelja, spoštovanje i n-t er n osti privatnika samca, potem bi moral imeti vsaj toliko diskrecije, kolikor jo mora imeti vsak le količkaj, tudi površno olikan človek, pa če bi bil še toliko »odpet«. No, dr. Vinko Zupan tudi pravi, da je bil svoj čas, ko je prišel iz srednje šole na univerzo, vezan na Dermoto kakor psiček. Naj mi dovoli, da mu porečem: da sedaj hovska nad njegovim grobom kakor psiček. To, kar dr. Vinko Zupan govoriči, je mafij kot cinično, ni drugega, nego obnašanje malega, za-dirčivega psička. Gole cinične pa so besede, katere dostavlja: »koliko se je o n zavedal svojega položaja, ne vem. »Mož« (Dr. Vinko Zupan Dermoto dosledno imenuje »moža«) je bil vedno »zapet«. »Zmenila pa sva se celo, da mi bo spomladi, kadar se povrnem iz Egipta, preskrbel kako solnčno in mirno meblirano sobo. Pozabav-ljala sva, če se ne motim, tudi malo na Ilirce in podala si roke.« Li ne obhaja čitalca občutek, da si je nekdo umazal čisto roko? Ti stavki so tako nizkotno pisani, da jih ne moremo smatrati kot prazno »zafrkacijo«. Vidi se v tem podrobnem opisovanju Dermotove-ga bivanja namenoma opisano ozadje radi ponižanja osebnosti Dermotove. Dr. Anton Dermota je bivšemu svojemu psičku nedosleden otrok, »ki se je ob robu brezna večnosti zbal ter se je prijel materi katoliški cerkvi za krilo«. Nekedanjemu Masarykovcu, poznejšemu socijalnemu demokratu in »sodrugu«, se je v o č i g 1 e d smrti zavrtelo v glavi, »mož« je zašel v katoliško cerkev, ker mu bolezen ni le oslabela telesa, ampak tudi voljo in duh«. To ni več abotna zafrkacija, smemo reči, da govori tako slabo vzgojen otrok, ki zasluži šibe. To podstavljanje nedoslednosti, malenkostne bojazljivosti in zmedenosti volje in duha, pa je skušal učeni g. dr. Vinko Zupan tudi nekoliko utemeljiti. Da bi tega ne storil! Ravno s svojo u-temeljitvijo kaže, kako prazno govori o bogu, o krščanstvu, o katolicizmu, o socijalni demokraciji, o Faustu, o Confessiones, o Masaryku, Marksu in Macharju. Ce bi pisatelj sam ne trdil, da je bil slušatelj Masaryka, bi naravnost rekli, da ga nikedar čital in slišal ni. G. doktor videl je v rokah bolnika Fausta in Confessiones. Iz tega je sklepal, da ni notica v Slovencu, da je Dermota sprejel z veliko pobožnostjo sv. zakramente, nič več neverjetna, pač pa je stvar čudna in nedosledna. U-čeno dostavi: »kajti pot od Augu-ština pelje sicer k Bogu in krščanstvu, to pa še ni identično s katolicizmom.« Ako smemo sploh koga imenovati ustanovitelja katolicizma, je bil to sv. Avguštin. Pojem boga sv .Avguština je ostal do Anselma Canterburyskega in preko tega velja v katoliški cerkvi še danes. Ne vemo, kako razliko dela g. doktor med krščanstvom, bogom in katolicizmom, ali iz zveriženih besedi sklepamo, da g. doktor nobenega teh pojmov točno ne razume. Ako postavlja krščanstvo v nasprotje s katolicizmom, gotovo mora postaviti na eno stran čisti nauk Kristusa prvih dveh evangelij kot krščanstvo, na drugo stran pa nauk, ki se je razvil po sv. Pavlu in sv. Avguštinu v katolicizem. Saj je veliki pomen sv. Avguština v tem, da je nauk evangelijev in sv. Pav- la in pojem o bogu združil na podlagi novoplatonske filozofije v ono celoto, iz katere je katolicizem nastal. Kdor je čital Confessiones, ta ne pride le k bogu in krščanstvu, ta mora priti tudi v katolicizem. Komur veličastno delo sv. Avguština objame um in srce, ta postane prepričan katolik, ni pa resnega človeka, še tako velikega uma, da bi ne čutil vpliva velikega dela sv. Avguština. Ravno, kdor ima bogato notranje življenje, jako čustvovanje, kdor išče absolutno resnico in enotnost v čustvu, ta najde v sv. Avguštinu odgovor, ki ga privede do boga in do katolicizma. Katolicizem je v bistvu glede pojma boga in etike — avgustinizem. Katoliški bog ie intuicija Avguština, dočim je bog Jezusov še vedno Jahve stare zaveze. Neskončno hrepenenje po osebnem bogu je ravno oni element, kojega je Avguštin prinesel v katolicizem kot temeljni nauk na novo. Do Avguština medle so se razne teologične hipoteze o bogu — v njem postala je ideja boga. doživetje — absolutna resnica. Avguštin pa je v svoji »civitas dei« tudi ustanovil zgodovinsko filozofijo cerkve in katolicizma — postavil program cerkve in katolicizma za bodočnost. Dr. Dermota je bil poznan kot resen človek. Ako je bolan na postelji čital Confessiones, moramo tudi domnevati, da so njegovo dušo zavzele. Confessiones niso racijonelno umovanje, ni filozofija. so ena najvišjih poetičnih intuicij vseh dob. Kedor torej tako citira sv. Avguštin, kakor dr. Vinko Zupan, ta visoke intuicije sposoben ni. Bolni dr. Dermota je imel pred seboj obenem Gothe-jevega Fausta. Simbol človeškega nemirnega duha, polnega dvoma, polnega moči in nebrzdane želje po resnici, človeka, ki je skušal vse in premišljeval o vsem, da bi našel resnico, a se konečno izgubi v misticizem. Ako je bolni Dermota imel pred seboj te dve deli, kloniti se moramo le v spoštovanju pred njim rekoč: iskal je resnico vse svoje življenje, dvomil je, nebrzdano stremel ter konečno dospel do rezultata: večni dvom Fausta ali absolutna resnica v bogu sv. Avguština in z njo notranji mir duše. To se dr. Vinku Zupanu zdi čudno in nedosledno! Zakaj? ker je bil Dermota nekdaj učenec Masarykov. G. doktor sam nižje doli priznava, da je Dermota še kot študent v Pragi proti drugim s »trmoglavo vztrajnostjo zagovarjal potrebo religije.« Dr. Dermota je torej bil že takrat po srcu in umu religijozen. Radi tega sklepamo, da je njegov kritični duh bil le izraz skepse, na dnu njegovega uma pa je tlela vroča želja absolutne resnice. Saj je tudi profesor Masaryk javno v državnem zboru protestiral proti očitanju, da je ateist ter izjavil: »Sem iskalec Boga.« Nečemo. primerjati Dermoto z Masarvkom, le dostavljamo, da je Dermota iz svoje skepse prišel do spoznanja boga po sv. Avguštinu in v čustvu, Masaryk je ostal skeptik v razumu še danes. Dr. Vinko Zupan sc sploh moti. misleč, da je Masaryk ustvaril kak sistem filozofije, ali kako svetovno nazi-ranje. Masaryk je zgolj kritik, skeptik in eklektik. V tem je vsa njegova moč, na mladino pa čustveno vpliva s tem, da jo uči stvarno misliti in biti resničen proti sebi. Od Masarvka ni dobil ne Dermota, ne dr. Zupan svetovnega naziranja. pač pa Dermota metodo. Po tej je moral priti do socijalizma, ker ta leži v smeri razvoja človeške družbe naprej potem spoznanja. Ako je Dermota prišel pri problemu verstva do katolicizma, priti res ni mogel do njega direktno po metodi Ma-sarykovi, nasprotno privesti ga je morala ta do spoznanja, da po njej nikedar ne reši stavljenega problema, kakor ga ni mogel Ma-saryk sam. Opustil je torej pot kritike in skepse, segel je po dru- gem viru spoznanja potem intuicije, pot in cilj kazal mu je sv. Av-gušcin.: S tem pa dr. Anton Dermota ni še postal klerikalec — vsaj toliko razumnosti vendar le priznavamo učenemu g. doktorju, da verstva, katolicizma in kleri-kalstva ne meče v en koš. Pri dr. A. Dermoti torej noben človek ne more videti nedoslednosti. Nasprotno sodimo po vsej koncepciji članka dr. Zupana, da je on zašel daleč za Masaryka nazaj, ko je postal ali narodni liberalec, ali narodni radikalec, ali svobodomislec. Ostal tudi ni čisti Masary-kovec, kajti kritičnosti in globljega umevanja težkih problemov pri njem ni zaslediti. Socijalizma Masaryk na sebi niti ne pobija. Kar je Masaryk lahko pobil, to je takozvani materija-listični marksizem, katerega itak ni ustvaril Marks, ampak njegovi epigoni. Nimamo nič proti temu, da hodi g. dr. V. Zupan slovesno kot pogrebec za tem ubitim mate-rijalističnim marksizmom. Tega pa ni zagovarjal pokojni Dermota, zagovarja ga le semintje kak doktrinarec ali polizobražen so-cijalist, ki pa je svoje materijali-stično svetovno naziranje moral opreti pač na posebno filozofijo in ne Marksa. Dr. Vinko Zupan zamenjava menda filozofični materializem z materialističnim u-mevanjem zgodovine. Ker Masa-ryk ni imel lastnega sistema, je največ in najbolj nadarjenih Ma-sarykovcev z Dermoto vred prešlo v socijalno demokratično stranko. Masaryk sam ni bil v stanu ustvariti na podlagi svojih soc. naukov večje stranke. Tudi v praktiki in politiki je Masaryk ostal le kritik in skeptik. Kedor pa išče smotrenega političnega dela, mora za njim ali naprej v socija-lizem ali pa nazaj v klerikalizem, narodnjaštvo in svobodomiselstvo. Dr. Anton Dermota iskal je od Masaryka — naprej. Velika večina socijalistov-učenjakov razlaga in utemeljuje socijalizem ne iz materijalističnega filozofskega stališča, marveč iz idealističnega. (Vorlander, Staudinger, Adler in dr.) Učeni g. doktor seveda tega ne ve, zato mu stoji namišljena idealistična filozofija Masarykova v direktnem nasprotju z načeli, končnimi cilji socijalne demokracije. Učeni pisatelj pa tudi ne ve, da se socijalna demokratična stranka kot praktična politična stranka prav nič ne opira na filozofijo, ne na idealistično in ne na materijalistično, ampak, da je iz-rastla in se znanstveno opravičuje iz stališča socijalne vede, katere ustvaritelj je bil res Karol Marks. Vsa velikost Marksa, in ta je danes priznana po vsem svetu od vseh strani večjih učenjakov, ki so se z njimi znanstveno bavili, leži v ustanovitvi socijalne vede in deloma v njegovi dijalek-tični metodi. Res je, da se potem filozofičnega deduciranja iz Mark-sove metode same da konstruirati filozofičen transcendenten princip, t. j. vzajemnost biti (das Sein) in mišljenja. S tem nastopi enotnost duha in sveta, monističen nauk, ki konečno ne more, kakor vsak monizem, biti druzega nego materijalističen. Marks pa ni ni-kedar sam izvajal tega filozofičnega sistema, nasprotno neomark-sisti po temeljnih njegovih naukih utemeljujejo socijalizem iz stališča idealizma. Ekstreme, iz katerih bi bil Dermota izšel od ene nedoslednosti v drugo, si torej gospod pisatelj domišlja. G. dr. Vinko Zupan bi moral poznati vsaj temeljno točko programa socijalne demokracije: »Vera je privatna stvar«. Kakor je socijalna demokracija prav odločno izrekla, da je praktična politična stranka, kateri je podlaga ekonomija kot ustvariteljica so-cijalnih odnošajev, tako je tudi izključila vmešavanje socijalne demokracije kot take v probleme verstva. Kakor trdi socijalna demokracija. da narodnost ni ovira pripadnosti k socijalni demokraciji, tako tudi trdi, da religija ne more biti ovira, zahteva le od svojih članov priznavanje socijalnih načel Marksa, v ostalem pa odkritosrčnosti in discipline. Nobenega pametnega socijalnega demokrata torej ne moti, ako je dr. Dermota v zrelih letih, po dolgem premišljevanju in, domnevamo po globoki intuiciji, prišel do boga sv. Avguština in dosledno do katolicizma. Blagor mu, ako je res dosegel po tej poti oni veličastni mir, katerega obeta katolicizem s svojim naukom! Vsaj pravi tudi filozof Wundt: »Katolicizem je verstvo vezanosti, moč katolicizma je zaradi tega merilo težnje po r e 1 i g i j o z n i vezanosti, ki še danes vlada v kulturnem svetu. Ta težnja se sestavlja iz dveh motivov: vera na čudež in potreba, nasproti vsem vprašanjem in dvomom iz vsakdanjega življenja — duševnega miru.« Le recimo kar naravnost, ako hočemo biti resnični: Ni ga filozofičnega sistema za bogato razvitega čustvenega človeka nego onega katoliške cerkve, ki bi dajal tako zavest absolutnega duševnega miru, miru, ki more izvirati le iz intuitivnega spoznanja boga, kakor ga je ustvaril sv. Avguštin. Ali postanem veren katolik ali ne, je torej problem notranjosti, razmerje človeškega razuma po eni. njegovega čutja (Gemiit) in podčutja na drugi strani. V pri-prostem človeku prirode vlada docela podčutje in čutje, pri izobraženem človeku polagoma jame dobivati nadvladje razum. Boga ustvarilo je razvito čutje — boga je tajil razviti razum. Radi tega je doba prosvete prva ostavila bogove in morda najbolj radi tega, ker se ontologični dokaz sholastikov ni mogel nasproti razumu vzdržati. Ako me prevlada bogato čutje in je moj razum razvit le v smeri ene vede, potem mi za splošno spoznavanje razum ne zadošča in čustvo stremi po transcendentalnosti in misticizmu. Le stvariteljska intuicija mi daje potem čustvo absolutne resnice. Brez transcendentalnosti in poetične intuicije, potem racijo-nelnega spoznanja samega ne morem priti dalje nego do mejnih pojmov enotnosti — energije. Niti idejalistična enota, niti materijali-stična energija ne predstavljata konečne rešitve prvega in zadnjega človeškega problema. Dr. Anton Dermota pa ju je iskal; pot kako ju je on zase našel, kažeta Faust in Confessiones, ležeča pred njim na postelji. Učenemu dr. V. Zupanu, ki je poslušal »publieum« Masaryka o »filozofiji religije«, proti katolicizmu, seveda to ne more biti razumljivo; kajti »kako se more človek, ki je vse to res predelal, tako da je postalo njegova duševna lastnina, še kedaj vrniti h katolicizmu«. Postavlja se z Masarykom vred na krščanstvo, kakor je ohranjeno v protestantizmu in temu nastavlja višjo kulturo za narode, ki so ga sprejeli. Ne spuščamo se v kritiko Ma-saryka, ker za to ni tukaj mesta. Trditev sama pa je izgrešena v dvojni smeri: prvič ni protestantizem ustvaril višje kulture, marveč druge ekonomične in etno-logične razmere so bile podlaga protestantizmu. Zato vidimo katolicizem, pravoslavje in protestantizem geografično in etnogra-fično ločeno na Latince, Slovane in Germane. »Katoliška cerkev zlaga se etnografično z mešanjem v chaosu različnih ras, med katerimi Germani nimajo pretežne večine«, pravi Chamberlain nekoliko trivijalno. Prirodna podlaga je torej merodajna tudi za tvoritev verstva. To torej dane prirodne sile le nargvnejšim potem razvija dalje, zato utegne tudi rezultat razvoja biti ugodnejši. Pretirava se glede Slovencev in Čehov, da so izgubili na kulturi vsled iztrebljenja protestantizma. Ako se omejimo na Slovence, potem moramo odklanjati trditev, ker ne odgovarja zgodovini, da je bila kedaj slovenska masa protestantska. Protestantizem med nami so za- stopali nemški kolonisti, graščine in srednji stanovi. Koliko pa protestantizem v razmerju s katolicizmom direktno vpliva na kulturo kakega naroda, lahko vidimo na Slovakih in Madjarih, kjer najde--mo protestante in katolike drugega poleg druzega. Bistvene razlike v kulturi med njimi pač ni. Gotovo pa je, da je splošna kultura našega slovenskega katoliškega kmeta višja od one protestantov-skih Slovakov in Madjarov. Kar ugodnejše vpliva pri protestantizmu, je kult v domačem jeziku. Že radi tega priznavamo ugoden vpliv protestantizma na splošno kulturo — le da ne pustimo, da se stvar pretirava. Drugič, ako se trdi, da je katolicizem in pravoslavje nasproti protestantizmu pogansko in da protestantizem predstavlja pravo duhovno krščanstvo, to ne odgovarja v bistvu. »Prvotno krščanstvo ni vedelo ničesar o kaki posebni enotni kulturi. Šele zapadni katolicizem je ustvaril ta ideal ob posebnih socijalnih in duhovnih razmerah srednjega veka kot krščansko kulturo. Stari protestantizem je ta stari ideal obdržal. Moderni svet je ta ideal razbil. Novi protestantizem pomenja šelej, da se je krščanstvo omejilo na svojo lastno religijozno eksistenco« pravi menda najboljši komentator krščanstva in protestantizma Ernest Troltsch. Kot samoraslo posebno in veliko kulturo poznamo torej poleg stare klasične kulture le krščansko kulturo srednjega veka, katero je predstavljala katoliška cerkev. Bodimo že enkrat odkriti in recimo: »Vsa srednjeveška kultura je v bistvu k u 11 u r a z a p a d n e katoliške cerkve.« Humanizem in prosveta sta se tej katoliški kulturi postavila v bran. Protestantizem Kalvinov in Lutrov pa je hotel srednjeveško kulturo vzdržati, je torej nasproti katolicizmu konservativen. Šele protestantizem zadnjega 501etja išče svoje lastne eksistence, je išče iz- ven države. »Temeljna ideja protestantizma izvira iz kontinuitete srednjega veka«. »Ideja katoliške cerkve torej traja v protestantizmu« — trdi isti H. Troltsch. Katoliška cerkev je šla s tridentinskim koncilom preko Lutra naprej in šele najnovejša doba in razvoj novega protestantizma ima odločiti, ali je naš moderni katolicizem, ali pa novi protestantizem za kulturo večje vrednosti. Lutrov in Kalvinov bog pa sta oba katoliška, Avguštinove intuicije, le da naprednejši Kalvin stoji bližjo tej nego Luter. Trubarstvo se je pri nas gojilo preko realnosti. Za človeka, ki racijonalnim potem išče resnice, nima protestantizem nobene prednosti pred katolicizmom, kajti ra-cijonalna pot pelje preko obeh in mimo. Čeden je le predzadnji stavek dr. Vinka Zupana: »Vsak naj si uredi po svoje razmerje k večnosti !« Blagega spomina pa dr. Antonu Dermoti ne moremo ohraniti drugače nego tacemu, kakor je bil, in ne tacemu, kakor ga dr. Vinko Zupan persiflira. Njegov Dermota ni — anima candida — je ironija. Zato iz sklepnega stavka čitamo edino opravičenje dr. Vinka Zupana — ni vedel, kaj je spisal. Dr. Henrik Tuma. S to številko prenehamo z izdajanjem »Naših Zapiskov«. Porabili smo vse gradivo, ki je bilo še na razpolaganje. Sotrudniki in naročniki so deloma na vojski, socijalno in politično gibanje je že od pričetka vojne zamrlo. S težko silo vzdržujemo svoje strokovne organizacije, vso moč moramo obrniti nanje. Izid vojne ustvari za gotovo docela nov gospodarski, političen in socijalen položaj. Tudi socijalna demokracija morala bo revidirati svoje delo, morala staviti novih ciljev, po njih urediti svojo taktiko. Kar danes čutimo vsi, je to, da mora na zrušeninah starega 'nastati nova še večja stavba solidarnosti delavstva — aktivnejša internacijonala. »Naši Zapiski« izpolnili so svojo nalogo! Upravništvo in uredništvo »Naših Zapiskov«. V oceno ali zameno poslane publikacije: Arbeitseinstellungen in Oester. Herausgeg. v. k. k. Arbeitsstat-amte. Wien. 1914. Mimo ciljev, Mil. Pugelj. U. zv. Knjižnica slovenskega ilustrov. tednika. Ljubljana. Cena 2 50 K. 1914. Domače Ognjišče, mesečnik za stariše. Izdaja Učiteljska Tiskarna. Ljubljana. L. Vlil. št. 5—9. Luč, književno-poučni list hrv. kat. dijaštva. Zagreb. God. IX. št. 8— )0. Djački Vijestnik, priloga Luči št. 16—20. Omladina, Glasilo nar.-rad. dijaštva. Praga. L. X. št. 8—10. Zadruga, mesečnik za zadružništvo. Celje. L. XXII. št. 1—12. Akademie, revue socialisticka. Praga. XVIII. št. 8—12. Šwiat Siowianski, miesiecznik. Krakovv. L. X. št. 113—117. Čas, znanstvena revija „Leonove družbe". Ljubljana. VIII. zv. 4—6 Borba, polumjesečni spis soc. demokr. Beograd. V. br. 8—13. Jugoslavija, glasilo jugoslov. nacion. omladine. Praga. I. 1—2. Glas Juga, Ljubljana. I. št. 2. Makedonskij Golos. Organ nezavisimoj Makedoniji. Petrograd. I. št. 2—3. Vijesnik bankovnih činovnika. Zagreb. God. VI. broj 5—7.