Mih. Opeka: Gospod,  še mene
F. K.: Gornjigrad  na Štajerskem.
55
Gospod,   še  mene
z
a bratom  brat — slovesna vrsta V svetišče stopa pred oltar, Na ustnih prvi  ,Introibo', Na cvetnih licih sreče žar.
Sladko trepeče v prsih duša, Srce  zaliva jim  blagost:
K Gospodu jim hiti stopinja, Ki razsvetljuje njih mladost!
S solzami nekoč truda seme Sejali so  že v rosnih dneh   —
Kako ne vriskaj danes duša Ob  dozorelih jim snopeh!
Za bratom brat   —   slovesna vrsta —¦ Jaz gledam njih sprevod molče:
Razgreva prsi  koprnenje,
Drhteče triplje  mi  srce   —   ¦—
Gospod, še mene kdaj pokliči Za brati v sveti šotor svoj,
Da s čistim srcem, čisto roko Stojim,  kot oni pred  Teboj!
Da večno  tvojo  čast oznanjam, Na zemlji Tvoj   okušam  raj:
K oltarju svojemu privedi,
Gospod,  še  mene,  prosim,  kdaj!
Mih. Opeka,
Gornjigrad na Štajerskem.
(Krajepisno-zgodovinska črtica.   —  Spisal F. K.)
(Konec.)
Ker so ljubljanski škofje tesno sklenjeni z Gornjimgradom, omenjamo njihova imena: Žiga Lamberški (1463—1488), Krištof Rauber1), ki je bil tudi škof sekovski (1493—r536"), Franc. Kacijaner (1536—1544), Urban Tekstor (1544 do 1558), Peter Zapoški (Seebach) (1558 do 1570), Konrad GlušiČ (1570—1578), Boltižer Radlic (do 1579), Janez Tavčer2) (1580 do 1597), Tomaž Hren (1598—1630), Rajnald „Scarlichi" (1630—1640), Oton grof Buch-heimski (1641 — 1664), Jožef grof Rabatta (1664 do 1683), Žiga grof Herbersteinski (1683 do 1701), Ferdinand grof Kuhnburški (1701 do 1711), Frančišek grof Kauniz (1711 — ijij\ Viljem grof Leslie (1718—1727), Feliks grof Schrotenbach (1728—1742), Ernest grof At-temski (1743—1757), Leopold grof Petazzi (1761-—1772), Karol grof Herbersteinski (1772 do 1787), Mihael baron Brigido, tudi nadškof (1788—1806), Anton Kavčič (1807—1814), Avguštin Gruber, pozneje nadškof v Solnem-gradu (1816—1824), Anton Alojzij Wolf (1824 do 1859), Jernej Widmer (1860—1875), Janez Zlatoust PogaČar (1875—1884), in Jakob Missia (od 1. 1884. naprej).
V Gornjemgradu so pogostoma stolovali ljubljanski škofje in vladali od tukaj svojo vladi-kovino, obstoječo iz župnij, ki so nekdaj spadale pod samostan, ter  so   tukaj  obhajali tudi
1)   Od drugega naprej so vsi pokneženi.
2)   Rojen najbrž na Rečici.
tako imenovane škofijske sinode ali shode. Gornjigrad je imel od teh shodov precej dobička, bolj pa še od mnogoštevilnega osobja na škofovskem dvoru. Že za drugega škofa Rauberja n. pr. je bilo dvornih služabnikov okoli 90. —¦ Večinoma so prvi škofje tudi v gornjegrajski cerkvi pokopani. Popolnoma so se škofje preselili v Ljubljano 1. 1783., ko je južna Štajerska za cesarja Jožefa II. pripadla labodski škofiji, katere sedež je bil v Št. Andražu na Koroškem.
Škofje so imeli kot knezi rimsko-nemškega cesarstva v Gornjem gradu sodno pravico (Hals-und Blutgericht), zaradi česar se je tu naselilo mnogo ljudstva. Prve hiše izvirajo od samostanskih ali škofijskih služabnikov, kakor kažejo še sedaj ohranjena nekatera hišna imena n. pr Matija, Matice, Jaki, Jurček, Tonček, Jošk, Natel Marko, Lukan, Adam, Tine, Mihec, Florijan Lekš (Aleksij), Matevžak, Francek, Blaž, Ur-banČek, Pavel, Mrkuš (Markuš), Kovač, Mlinar Krznar, Firber (Farber), ŽnidarČek, Sloser, Tičer Majer, Podkrajnik, Soldat, Mežnar, Vratar itd Ti služabniki so namreč deloma že zaradi svojega posla stanovali zunaj in blizu samostana
Ni znano, katerega leta je bil Gornjigrad povzdignjen v trg, vsekako pa ima zahvaliti ljubljanske škofe za svoj razvitek. Trg ima tudi svoj grb, namreč trolistno deteljo na modrem polju, katero zgoraj v obeh kotih zagrinjata beli zagrinjali; vsako zagrinjalo pa ima v sredi po jedno zlato zvezdo. Ne ve se, kako je nastal grb. Kakor običajno, imeli so tudi gornjegrajski