ISD, Švedska 16 SEK, Avstralija 5 AUD, Hrva! EKSKLUZIVNO: KOVNICA SLOVENSKEGA DROBIŽA STR.10 Cena 35 SLT Slovenija, sreda, 27. novembra 1991 št. 47 - leto XXV POPLAVE SO SPET PUSTOŠILE PO SLOVENIJI str. o I jt £■ .2. STRANKE NA OBISKU PRI VLADI str. 7 mMJt Llllv li! ’ 'S'""/-'.. NAK, NE BOSTE ZAHTEVALI NEZAUPNICE, SAMI JO BOMO str. « F 1 i /s, ' ' B ■ k "c U////////////////////////////////////////////?//;;;;/;??;//;>///7Z7 NASILJE NAD OTROKI Trgovsko podjetje d.o.o. Dobojska 16 (Hudinja), Celje tel.: tel: (063) 38-011 tel.-fax.: (063) 31-193 UGODNO: VILIČARJI INDOS IN REZERVNI DELI Delovni čas od 7.00 do 15.00 ob sobotah - zaprto Se priporočamo! $ lili i i i HUDIČARIJE Žene javnih delavcev Z ženami javnih delavcev nikakor ne mislimo na žene raznih kopačev ali kramparjev. In ko pravimo, da naj bi taisti javni delavci govorili zborno, s tem ne trdimo, da naj bi govorili ali celo deklamirali v zboru. Povedati hočemo samo, da bi morali javni delavci, npr. strankarski prvaki govoriti knjižno slovenščino. O. K., to je menda jasno, a kaj, za vraga, imajo pri tem opraviti njihove žene? Žene javnih delavcev imajo s tem opraviti toliko, kolikor govorijo. No, kaj pa govorijo žene javnih delavcev, npr. strankarskih prvakov? One najbrž govorijo nekaj, o čemer mi ne vemo nič, saj poznamo samo to, kar govorijo njihovi možje, ki so pač javni delavci in morajo zato veliko govoriti. Vsaj za večino njih predpostavljamo, da je poročena in kolikor smo seznanjeni ne z gluhonemkami, se pravi, da smo do zdaj sklepali pravilno ali z drugo besedo logično. A kako naprej? Oziroma, če se vrnemo na začetek, o čem pravzaprav govorijo žene javnih delavcev? Ali, glede na to, da morda sploh ni pomembno, kaj govorijo, ampak kako — kako, torej, one govorijo: npr. knjižno ali neknjižno, živčno ali umirjeno, slikovito ali suhoparno? In ne zanima nas samo, ali govorijo modro ali neumno, radovedni smo tudi, kdo ali kaj sploh so, kakšne obleke nosijo, katere jedi čislajo in čigave avte vozijo žene javnih delavcev, npr. strankarskih prvakov? Mi namreč dobro vemo, kako občujejo strankarski prvaki z javnostjo, a zelo malo vemo o tem, kako občujejo s svojimi ženami. A to, kako občujejo žene javnih delavcev, npr. strankarskih prvakov, z možmi, npr. s svojimi, gotovo vpliva na občevanje javnih delavcev med seboj, ergo tudi na nas, ki to občevanje pozorno spremljamo v občilih in smo od njega skoraj življenjsko odvisni. Oglejmo si bistvo tovrstnih občevanj pobliže! Mi, ljudstvo, žene in možje za marsikoga marsikdaj rečemo da nima jajc in s tem seveda ne mislimo, da mu je npr. na trgu zmanjkalo kurjih ali prepeličjih. S tem tudi nočemo povedat, da samostalnikom moškega spola manjkajo pomembni deli, ampak da se bodisi nečesa bojijo bodisi nekomu izogibajo z namenom, da bi ohranili sebe in svoja jajca cela. Tu bi se zdaj lahko mimogrede znašel nekdo in bi repliciral, kaj, za vraga, imajo ta jajca opraviti z ženami javnih delavcev, za katere je obče znano, da apriori nimajo jajc, ampak jajčnike. A biga zlahka pomirili z argumentom, da so jajca in jajčniki v neki temeljni, takorekoč antropološki zvezi. In da mu je treba le nekoliko potrpeti pa mu bo kmalu jasno, kam pes taco moli alias losos plava. Dokaj znano nam je, torej, kako magično ume ženski spol usmerjati moškega, da je marsikateri voljan kot losos plavati proti toku smrti navkljub. In kako blagohotno zna marsikatera žena voditi svojega moža, dokler ta ne najde prave poti, npr. iz spalnice nazaj v predsobo po copate itd. Prav tako nam tudi ni zakrito, kako se spola od pamtiveka ubadata drug z drugim v boju, ki mu hvalabogu ni videti konca. A kaj, za vraga, imajo pri vsem tem opraviti žene javnih delavcev? Žene javnih delavcev, kakor tudi vse ostale žene, večkrat popolnoma upravičeno zahtevajo od svojih mož, naj se vsaj včasih postavijo kot moški, se pravi, naj pokažejo, da imajo jajca. Javni delavci potem kažejo takšna ali drugačna jajca ljudstva. In če bi bil Cankar danes še živ in bi ne imel tako zelo rad svoje mame, bi na tem mestu gotovo vzkliknil: »Zato je potreba, da razgalimo te varuhinje ter jih pokažemo ljudstvu; glej tvoje pastirice!« Bojan Sedmak MED NAMI Prihodnjič dalje... Nekaj nevsakdanjih dogodkov je označilo življenje redakcije v tednu, ki je za nami in v katerem smo se spominjali naše prve številke 14. decembra lani. Nekaj stremuhov, za katere smo menili, da so sposobni poslovneži, je podleglo lastni maščevalnosti in v zadnjem trenutku nam je uspelo dognati, da skušajo Novo dobo tako ali drugače uničiti. Ni jim uspelo. Nato so redakcijo preplavili novinarji iz južnih pokrajin. Prinašali so zgodbe o svojih porušenih domovih, nasilni mobilizaciji v Srbiji, v torbah pa novinarska pričevanja krvave tragedije na Hrvaškem. Vsaj življenja so si uspeli rešiti. Tretji dogodek prejšnjega tedna nas je vse spravil v veselo razpoloženje. Iz Delove Prodaje so sporočili, da gre Nova doba vse bolje v promet. Samo tega smo čakali. Iz predalov smo potegnili projekte, ki jih že dlje časa čuvamo za svoje zveste bralce in s ponosom vam lahko najavim, da bomo prihodnji teden spet izšli na osmih straneh več. Ponudili vam bomo dvajset strani novinarskih prispevkov (po našem običaju o temah, ki vas najbolj zanimajo, ali celo takšnih, za katere smo izvedeli le v Novi dobi), povrhu pa bomo priložili Super Napovednik Nove dobe na dvanajstih straneh, v katerem boste našli vse televizijske in satelitske programe, sporede vseh slovenskih kin in teatrov, napovedi mnogih prireditev po vsej Sloveniji in še marsikaj drugega. Če nam bodo uspela pogajanja z enim najbolj pronicljivih slovenskih novinarjev mlajše generacije pa si lahko prihodnji teden v Novi dobi obetate še posebno poslastico, ki naj zaenkrat ostane skrivnost. Ker ste nam v slabih časih stali ob strani, obljubljam, dragi bralci, da vam bomo mi odslej še bolj. Brane Piano Dne 14. oktobra 1991 je minilo leto dni, odkar smo svečano pokopali teharske žrtve. Grobišče še vedno, tudi v samostojni Sloveniji, skrunimo z odpadki. Doklej? NOVAvDODA Glavni urednik: Janez Sever Odgovorni urednik: Brane Piano Pomočnik odgovornega urednika: Peter Tomaž Dobrila ' Uredniki: Marjana Arnšek (kronika), Jana Štrlekar (reportaža), Anton Koritnik (svobodne aktivnosti), Braco Zavrnik (mediji), LucaS (fotografija) Trženje: Nives Seničar, Ines Paradižnik, Matevž Cene (prodaja), Suzana Bober (tajnica). Izdaja Preše d.o.o., direktor: Janez Sever, namestnik Brane Piano, pomočnica direktorja Valerija Glavač, tiska Družbeno podjetje Delo - Tisk časopisov in revij, p.o. Naslov uredništva: Celje - knežje mesto, Aškerčeva 15, tel. (063) 441-215, 441-606, fax (063) 25-849. Dopisništvo Koper, Cankarjeva 9 a, tel. (066) 21-533, fax (66) 51-702, p. p. 311. Cena 35 SLT, mesečna naročnina 120 SLT. Žiro račun pri celjski SDK št. 50700-603-31455. Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu republiškega sekretariata za informiranje. Izhaja ob sredah. Rokopisov ne vračamo. Ljubečna Celje ♦ ' ’ ri n • k J -1 k V NASI PRODAJALNI KLINKER vam PO KONKURENČNIH CENAH NUDIMO: - \VH0DNA IN GARAŽNA VRATA - ELEKTRIČNE KABLE - POCINKANE CEVI - KERAMIČNE PLOŠČICE - OPEČNE IZDELKE - JUPOL BARVE - PARKET - LEPILA ZA PARKET - IN OSTALI GRADBENI MATERIAL STOPITE NA TRDNA TLA. STOPITE NA KLINKER PLOŠČICE LJUBEČNA! PRODAJALNA JE ODPRTA VSAK DAN OD 7. - 17. URE, ob sobotah do 7. - 12. ure. DEKLICA TRPI, OKOLJE SE DELA NEVEDNO Očka, nikar! V zadnjih desetih letih je bilo v Sloveniji odkritih preko tisoč primerov (več kot sto letno!) spolno napadenih otrok. Storilec je pogosto oseba, kiji otrok zaupa in ki zlahka uredi, daje sama z otrokom. Spolno nasilje se običajno ponavlja in v nekaterih primerih traja več let. Slovenija je dolgo slovela po najmlajši materi na svetu. Žalec v Savinjski dolini dosledno neguje svojo indolentno provincialnost. Stene v bloku so tanke. Ponoči. ko se umiri dnevno življenje, je iz stanovanja v tretjem nadstropju slišati proseče klice deklice, ki prosi očeta naj preneha. Sosedje se sicer prebudijo, slišijo, a se obrnejo na drugo stran in zaspijo. Nežna, drobna, za svojih devet let skoraj premajhna deklica, živi sama s svojim očetom. Matere že dolgo ni več, bratca pa ima pri rejniški družini. Živita v novem blokovskem naselju izven središča mesta. Do šole mora prehoditi strmo pot. buditi, obleči, očetu ponuditi večerjo, sesti z njim k mizi in se pogovarjati, dokler to oče želi. Nato pa se za stenami dogaja nekaj, kar je skrito očem,-a slišno ušesom: jok, prošnje, obljube. Tudi preko dneva včasih zastane noga mimoidočega, ki prisluhne očetovemu vpitju in dekličinemu joku. Toda le za trenutek, nato mimoidoči nadaljuje svojo pot. Nič kaj redko se ne zgodi, da ima oče svojo turnejo, ki traja nekaj dni, predvsem preko vikenda. Takrat se vča- Čeprav večina uradnih oseb misli, da o takšnih resničnih dogodkih ni dobro pisati, ker bi situacijo še poslabšali, temu ni vedno verjeti. S pisanjem o tem smo dosegli: 1. Še tisto uro, ko smo se najavili na razgovor, je vodstvo šole pričelo pisati (je že v stroju so rekli) naročilo občinski socialni službi, kije bilo prvo v teh letih. 2. Še isti dan so odnesli napisano poročilo na socialno službo. 3. Še isti dan je socialna delavka obiskala priče dogodkov in poskusila dobiti pismene izjave. 4. Prav tako sta pričeli sodelovati šolska in občinska socialna služba, saj meje slednja že pričakala pripravljena, čeprav se ji nisem najavila. Ze zaradi tega je potrebno pisati o takih primerih Spolnega napada na otroka ne moremo opravičiti Kadar odkrijejo spolnega napadalca na otroka, se običajno le-ti izgovarjajo z dokaj stereotipnimi izgovori, ki so posledica stališč in odnosov, ki prevladujejo v naši družbi v odnosu med spoloma. Eden izmed običajnih izgovorov je »vsi očetje to počnejo«. Za tem se skriva stališče očetov, da so otroci njihova last. »Dajem ti le nekaj spolne izobrazbe« je prav tako eden izmed pogostih izgovorov očetov, stricev, starih očetov, pa tudi mater, ki spolno zlorabljajo otroke. Moški, ki negujejo svoj spolni mit, se pogosto izgovarjajo z »moja žena je hladna, bolna, noseča, hodi v službo«. S tem izgovorom prenašajo krivdo s sebe na ženo, kajti niso tako redki primeri, ko žena ve za moževo spolno zlorabo otrok. Veliko ljudi, ki prisluhnejo izgovoru moškega napadalca, verjamejo, »daje kriv otrok. Ona me je zapeljala«. Storilci običajno pravijo, da so otroci »prosili za to« in celo obdolžijo otroke. Storilec otroka zavede v to početje z izgovorom »le ljubezen ti izkazujem«. S tem skušajo zmanjšati resnost napada. To je najobičajnejša oblika prevare in zlorabe. Storilec se zaveda, kako pomembneje, da otrok misli, da ni nič narobe, zato pravi, »to je najina posebna igra«. Moški se tudi izgovarjajo na žene rekoč »kriva je otrokova mati. Ona bi morala to preprečiti, saj je vedela«. Predvsem pa večina storilcev misli - saj ni bilo nič hudega. Oče je človek v najboljših letih, z dobro plačo v ugledni službi. To, da se ga v prostem času večkrat napije, ne moti nikogar, saj ne povzroča težav okolici. Deklica vsako jutro zaklene vrata stanovanja in se od- Pred dobrim mesecem dni je bila na sodišču v Ljubljani obravnava zoper očeta, ki je spolno zlorabljal svojo mladoletno hčer ter pretepal tako njo kot njeno mater. To nasilje se je dogajalo nekaj let. Šele ko se je deklica približala polnoletnosti, je vso stvar zaupala preiskovalcem. Oče je bil kaznovan le z letom in osmimi meseci zapora. Po izjavi omenjene občinske socialne službe pa storilci velikokrat dobijo le pogojno kazen ali nekajmesečno zaporno. sih deklica zateče h kateri izmed sosed in poprosi za hrano. Sosede sicer niso prepričane, da deklica nima hrane, a topli obrok ji le ponudijo. Nato se tam zadrži čimdlje. Običajno pa jo sosede napotijo domov, preden bi lahko prišel oče, saj se nobena ne želi srečati z njim. Dogodilo se je, da je neke noči prespala pri eni izmed sosed. Ko se je oče vrnil po polnoči domov, jo je poiskal in od sosede zahteval, da jo prebudi. Ženska je poprosila, naj deklica prespi pri njih. Ker pa je bil oče v svojih zahtevah preglasen, so poklicali miličnike. Ti so ga za to noč pomirili. Naslednji dan je očetu ponovno gospodinjila in igrala vlogo njegove žene, le da je namesto v službo odšla v šolo. Deklica ima očeta zelo rada, saj je edini, ki ga ima. Velika skrivnost šole Kadar pri vzgoji odpove družina, bi njeno vlogo morala vsaj delno prevzeti šola. V šoli, kamor hodi deklica, imajo psihologa, socialnega delavca in množico tistih, ki bi lahko pomagali. Ravnateljica šole in socialna delavka se v svoji bojazni, da se stvar ne bi razvedela, raje zatekajo v zaupnost informacij kot v reševanje problema. Kajti deklica je na tej šoli že štiri leta. Šele drugo leto so opazili, da se nad otrokom izvaja psihično in fizično nasilje. Vedo tudi, da se večina nasilja dogaja ponoči. V listih opažanj vedenja otrok niso zapisali konkretnih podatkov. Socialna delavka je rekla, da njena učiteljica ob koncu šolskega leta ni imela ničesar zabeleženega. Prav tako »menijo«, vedo pa ne, da ima občinski center za socialno delo verjetno veliko informacij o otroku. Zdi se jim, da je že nekaj let od tega, kar so občinsko socialno službo obvestili o tem primeru. Vsekakor pa so prejšnji dan napisali poročilo in ga takoj odnesli tja. Anonimni klici Na socialni službi so povedali, da že vsaj leto in pol prejemajo anonimne klice različnih oseb, ki jih obveščajo, kaj se dogaja doma pri tej deklici. Na razgovor so poklicali Spolni napad na otroka je zločin O spolnem napadu na otroka govorimo, kadar odrasla oseba ali nekdo drug, ki je večji od otroka, uporabi svojo moč, avtoriteto in vpliv, izrabi njegovo zaupanje in spoštovanje z namenom, da otroka zavede v spolno dejavnost. Spolni napad na otroka se ne nanaša le na spolni odnos, čeprav to pogosto je. V 85 odstotkih primerov spolnega napada na otroka gre za sorodnike, družinske prijatelje ali nekoga, ki ga otrok dobro pozna in mu zaupa. Dogaja se v družinah vseh vrst — bogatih in revnih, velikih in majhnih, izobraženih in neizobraženih. Pri spolnem napadu je v 90' odstotkih primerov storilec moškega spola, žrtev pa ženskega. Vendar je tudi veliko obratnih primerov in tudi napadov istega spola. Storilec uporabi svojo moč, da s prevaro, podkupovanjem, grožnjo, in če je potrebno, tudi s prisilo prisili otroka, da sodeluje pri spolni aktivnosti in ga nato prisili, da o tem molči. Ni res, da so žrtve napada ponavadi najstnice, to so deklice in dečki vseh starosti, majhni otroci, prav tako tudi dojenčki. Otroci se o spolnem napadu, kadar se izpovejo, ne lažejo. V 98 odstotkih vseh primerov so se izkazala pričevanja za resnična. Spolni napad na otroka je redko povezan z nasiljem, ker storilcu, ki pozna otroka, tega ni potrebno uporabljati. Namesto tega uporabi obljube, grožnje, podkupovanja. Vedno moramo otroku verjeti, kadar nam nekaj takega pove. (Iz publikacije Republiškega sekretariata za notranje zadeve RS) očeta skupaj z deklico. Izvedeli niso ničesar. Predstojnica Centra za socialno delo je povedala: »Vemo, da v tem primeru ne gre zgolj za psihično in fizično nasilje. To so stvari, ki se ne pravi v šolo.v Vedno sama, brez družbe. Če sreča katerega izmed sosedov, ga glasno pozdravi, a pri tem ostane njena glava sklonjena. Kot je v njeni navadi. Tudi, če jo kdo ogovori, le redko pogleda v oči. V šoli je večinoma sama. Če je le možno, poišče učiteljico in z njo kramlja. Pri njej išče varnost, nežnost in toplino. Nekateri sošolci celo pravijo, da je pri tem preveč vsiljiva. Čeprav je vedno lepo urejena in pripravljena za šolo, je velikokrat močno zaspana. Učiteljica je pri njej že večkrat opazila modrice po telesu, zato je očeta poklicala v šolo. Ta je prišel in povedal, da se hčerka večkrat udari. Doma pa je vse drugače. Kadar pride oče ponoči pijan domov, se mora deklica pre- Najpogostejši izgovori, ki jih uporabljajo storilci pri spolnem občevanju z otroki dajo dokazati. Informacije sosedov so postale intenzivnejše leta 1990. Ponoči slišijo pretresljive otroške glasove. Vendar je bila uradno izjavo o tem pripravljena podpisati le ena oseba. Iz šole pa smo šele včeraj dobili prvo poročilo. Na sodišču je spolno nasilje potrebno dokazati, s tem pa je žrtev tista, ki najbolj trpi.« Govori se... Čeprav vsi tisti, ki bi morali deklico rešiti, ostajajo skopih izjav, postaja ta primer javna skrivnost. »Socialna delavka, ki je’ iskala podpisnike izjav, se ni oglasila niti pri vseh stanovalcih na istem hodniku bloka,« je povedala ena izmed sosed. Sosedje si še naprej zatiskajo očesa, šola čaka, da jim bo deklica sama vse povedala, socialna služba je nemočna, ker nima pismenega dokaza, ljudje pa še kar naprej govorijo, govorijo ... Medtem še vedno deklica za zidovi joče in prosi: »Ne očka, očka ne.« Jana Štrlekar Pripis: Zgodba je prilagojena tako, da ni prepoznavna. Deklica in dejstva pa so žal resnični. STOPITE BLIŽE, SLOVENSKI VOJAKI Požrli se bodo Najbrž se boste vprašali, zakaj sem ob naslovu postavil vprašaj. To sem storil, ker na jedro sestavka v bistvu sploh ne mislim odgovarjati. Spori med Slovenj Gradcem in Ravnami so stari dobrih štirideset let. Guštanj je bil še reven trg — dosti bolj so bile na tem koncu vidne Prevalje če jemljemo novejšo koroško krajino, pa je s svojo kulturno tradicijo zagotovo najbolj viden Slovenj Gradec. Nobenega dvoma ni, da je galerija v Slovenj Gradcu republiškega pomena, in če ima republiške podpore, je to pač zato, ker se sama s svojimi uspehi dokazuje. Tudi na Ravnah imamo možnost, da galerijo razvijemo na republiški nivo. Pomoč železarne je bila po mojem mnenju za njeno samostojno rast prej škodljiva - železarno lahko tu primerjamo z očetom, ki dela za rahitičnega sina, namesto da bi ga čvrstil in mu pomagal postaviti se na lastne noge. To je prva razlika. Zdaj pa h gimnaziji. Zelo dobro vem, da Ravne leta 1945 niso bile pravi kraj za sedež gimnazije. Ne. To so bile Prevalje. Vendar pa nekateri učitelji menda (izjava očeta, dr. Sušnika) ob sebi niso želeli gimnazijskega ravnatelja, ki bi seveda više kotiral. In tudi šolske stavbe, ki so jo začeli graditi Nemci, niso hoteli izkoristiti (podobno smo pustili propadati guštanjsko osnovno šolo, ker jo je postavil Schulvere-inl). Drži pa tudi to, da Slovenj Gradec takoj po vojni gotovo ni imel nikakršnih političnih možnosti, da bi se tem razvila gimnazija, čeprav je imel morda edini ugodno klimo za tako ustanovo. Predvsem je oče v koroški pokrajini želel gimnazijo. Iskal je podporo, ki pa jo je lahko dal kraj s »proletarsko« bazo. Delegacija s Prevalj, Slovenj Gradca ali Dravograda v Beogradu ne bi dobila besede: »Če delavci želijo gimnazijo, naj jo dobijo.« Samo delegacija iz proletarskega Gu-štanja je imela to možnost. Tako je bila usmerjenost družbe usodna za lokacijo koroške gimnazije. Starim guštanjskim komunistom je bilo to silno všeč, zato so idejo podprli, čeprav niso povsem dojeli kulturnega poslanstva take ustanove. Leta 1949je dr. Strnad v pogovoru z mojim očetom omenil Rotenturen kot prostor za koroško gimnazijo, vendar se je ta ideja takrat že zakoreninila (s podporo železarne) na Ravnah. Oče je bil tu dosleden. Ob gimnaziji je želel dve veliki kulturni ustanovi: študijsko, ki naj bi skrbela za kulturne korenine, za nadgradnjo kraja in za množico mladih študirajočih, ter delavski in etnografski muzej. (Do galerije je prišlo kasneje.) Imel je celovito predstavo o kulturnem žarišču — skupaj s parkom, ki pa se na žalost spreminja v brcarski poligon; pozabljamo, da je grof tu sadil redke lepotice in ustvarjal park evropskega nivoja. Tu je lokacija kulturnih ustanov edinstvena in dajmo se potruditi, da bodo zrasle tudi preko meja naše lepe Slovenije. Najprej je seveda treba poskrbeti za višjo kvaliteto. Pisno se ne da uveljaviti; to je otročje. Slišim, da se na gimnaziji že premika na bolje. S tem se bo utrjevala in si pridobila nekdanjo veljavo. Verjamem, da je profesorski zbor na uglednem nivoju in dejansko dosti naredi za uveljavitev stare slave koroške gimnazije. Pa še to: ko stopi človek v zbornico, ga prijazno »pozdravi« podoba Francija Paradiža. Saj je bil prijazen, pošten mladenič, tragičen, ker je bil bolehen in je mlad umrl. Mislim pa, da v zbornico le ne spada, predvsem še, ker v zbornici ni podobe ustanovitelja gimnazije, dr. Franca Sušnika. Niti ne vem, če sploh kje je. Pa bi si zaslužil; na celovški slovenski gimnaziji takoj veš, da je ustanovitelj dr. Tischler. Sicer pa so takoj po smrti mojega očeta izjavljali, da ni bil on zaslužen za gimnazijo. To je bil delavski razred! V nečem se splača posnemati dr. Sušnika. Temeljito je poznal evropski kulturni prostor in bil velik in iskren politični pluralist, ko še uradno ni smel biti. Tone Sušnik Prevalje Bolniki poslancem V imenu več kot tridesettisoč bolnikov z luskavico smo se danes, dne 16. 11. 1991, ob 10. uri v Celju zbali na protestnem zborovanju predstavniki Društva psoriatikov Slovenije, ki druži, išče in varuje prostor pod soncem svojim članom in nečlanom - psoriatikom. To je edinstvena vsebina delovanja društva, saj gre za številne bolnike, ki jih vsakodnevno ogroža in pesti kronična, več ali manj dedno pogojena, nenalezljiva in neozdravljiva kožna bolezen, ki bistveno posega v dnevni način življenja prizadetega. Takšen človek potrebuje precej časa za nego in zdravljenje, potrebuje veliko sredstev za zdravila oziroma zdravljenje ter za perilo in oblačila, ne more opravljati vsakršnega dela, je »zaznamovan« v družbi, ki se ga izogiblje... Pri tem pa se večina odgovornih za zdravljenje in dostojno življenje državljanov Republike Slovenije in zdravi grdo sprenevedajo, da obstajamo in imamo težave ali pa imajo milo rečeno neodgovoren, nehuman odnos do nas. Bili bi zadovoljni, da nas ni. Tako ne bi bilo problemov. Tudi mi smo soustvarjalci Države Slovenije in njihovi državljani. Kaj je več od zdravja odnosno kvalitete življenja... 7 Politika gotovo ne. Tako enoglasno protestiramo, da luskavica kot bolezen v osnutku nove zdravstvene zakonodaje ni uvrščena v skupino bolezni nacionalnega programa z določenimi ugodnostmi in oproščena plačila participacije kot doslej. Kako se bomo negovali in zdravili, saj nas veliko kmalu ne bo imelo dovolj sredstev niti za golo preživetje. Kje je tu osnovna enakost pogojev za življenje, human odnos in dolžna skrb za bolne ljudi v svobodni, samostojni državi... Tega gotovo nismo predvidevali, ko smo enoglasno in navdušeno glasovali za NOVO, obljubljeno deželo. Zavedamo se predvsem ekonomske krize. Kljub temu smo prepričani, da je obvezno v večji meri tudi v bodoče skrbeti za nas bolne reveže, za čimbolj izenačene pogoje z zdravimi... Zato ZAHTEVAMO, da je luskavica tudi v novi zdravstveni zakonodaji sestavni del obveznega nacionalnega programa z oprostitvijo plačila participacije pri izvajanju vseh oblik zdravljenja in upoštevanja pri zagotavljanju enakih osnovnih socialnovarstvenih pogojev vseh državljanov Republike Slovenije. Ce slučajno ne veste, kako iz-gedamo in kakšne težave imamo, smo se vam pripravljeni javno pokazati, tudi v republiški skupščini, in vas seznaniti z našimi včasih skoraj nepremostljivimi težavami in ogromnimi stroški za njihovo reševanje. Prepričani smo, da je mogoče naši zahtevi ugoditi oziroma ohraniti že veljavno kljub veliki krizi. Potrebno je le globlje razmisliti, kaj je več od zdravja, kvalitete življenja. Te sodijo namreč med osnovne kazalce stanja in kakovosti družbe oziroma učinkovitosti države. Mar niste sposobni tega doumeti ali nemarno posvečati večjo pozornost uresničevanju drugih svojih pogledov ... V primeru, da naše zahteve ne boste upoštevali, bomo morali ... Društvo psoriatikov Slovenije Obdavčiti želijo znanje Epilog na »moje izjave« glede študentske vlade v 45. številki Nove dobe z dne 13. 11. 1991 G. Tomaž Simon, že vprašanje se je spremenilo od najinega intervjuja - ali pa je to še ena tiskarska napaka, kot se je zgodilo z mojim priimkom pod sliko. Ali pa je to »novinarska svoboda«? Namesto »neučinkovitosti Študentske vlade pri uresničevanju naših zahtev«, bi moralo pisati republiške vlade, saj je študentska vlada postavljala zahteve republiški vladi. Dejstvo je, da ste si moje izjave glede študentske vlade napačno interpretirali in jih po vaši razlagi zapisali brez moje vednosti. Res sem dejala, da je študentska vlada postala precej politična, toda trditev, da je neučinkovita, je neutemeljena. Bila sem vendar del te študentske vlade, z njo sem dihala in vem, da smo se vsi Člani na svojem področju trudili narediti čimveč dobrega za študenta. Na žalost pa je res tako, da je vse povezano s politiko in ako želiš uspešno delovati, se je moraš posluževati. Res, da smo študentje »na psu« in študentska vlada je bila tista, ki je vseskozi opozarjala na vse težji socialno ekonomski položaj študentov. Dejala sem, da se republiška vlada bolj malo briga za študente, saj se obljube, dane na okroglih mizah in javni tribuni zelo počasi izpolnjujejo ali pa sploh ne. Glede študentske vlade pa še to, vem da je v preteklem letu naredila veliko za študente. Delovno vzdušje in dobri medsebojni odnosi so dajali meni in gotovo tudi ostalim članom potrebno zagnanost in elan, ki nas je ves čas spremljal. Odstopila sem čisto iz osebnih razlogov, gotovo je kriv tudi moj značaj, ki ne prenese nekorektnosti in povrhu vsega si ne želim konfliktnih situacij. Ostali smo kolegi še naprej. Kako nesmiselno je zamujati čas zaradi prepirov, sploh pa politične narave, saj je življenje že tako kratko. bivša članica študentske vlade, PETRA GLOBOČNIK, Ljubljana Ob rob panožne kolektivne pogodbe V Sindikatu delavcev gostinstva in turizma Slovenije na podlagi podatkov ugotavljamo, da v podjetjih množično kršijo določila panožne kolektivne pogodbe. O sankcijah za podjetnike ni možno govoriti, lahko pa govorimo o moralni odgovornosti tistih, ki delavcem izplačujejo manj, kot je življenski minimum, svoje plače pa vrednotijo v nemških markah, ne pa v tolarjih, ki je uradno plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji. Podjetniki ukinjajo delavcem, ki imajo že tako mizerne plače, regrese za prehrano, prevoze na delo, pošiljajo jih na čakanje brez sklepov organov upravljanja v podjetjih in podobno. Skratka, vtis je, da so sami sebi zadostni in prepričani, da lahko upravljajo podjetja brez delavcev. Pozabljajo pa. in to ne samo oni ampak tudi resorni organi v Republiki Sloveniji, da so isti delavci z odrekanjem pri plačah in prejemkih pomagali zgraditi vse te hotele, restavracije in druge lokale. Zahvala za to je, da so postali nepotrebni v svojih delovnih sredinah. Boj za preživetje je seveda tudi na zahodu krut. Vendar pa so tam pravila znana in za vse veljavna. Pri nas teh pravil ni več. saj so odpovedali vsi instrumenti za varstvo delavcev, inšpekcije dela in družbeni pravobranilci samoupravljanja. Delavci hodijo s strahom v službo, saj ne vedo ali bodo lahko jutri prišli na delo, ali bodo poslani na čakanje oziroma bodo enostavno dobili delovne knjižice. Nekateri podjetniki še »razmišljajo« ali bi dali delavcem individualne pogodbe o zaposlitvi ali ne. kljub temu, da jih k temu zavezuje zakon. Takšno razmišljanje je kratkoročno, saj se lahko sami že jutri znajdejo v istem položaju, kot je danes delavec. Rezultat takšnega obnašanja je občutek, da v Republiki Sloveniji v bodoče ne mislimo razvijati turizma in gostinstva:. Ta občutek je podkrepljen tudi z dosedanjimi aktivnostmi posameznih republiških resornih organov, zadolženih za razvoj te panoge. Ti niso še doslej izdelali niti kratkoročnega, niti dolgoročnega koncepta razvoja panoge. Zato sem vedno bolj prepričan, da najbolj odgovorni za razvoj gostinstva in turizma pozabljajo, da so delavci te panoge dolga leta ustvarjali največji neto devizni priliv v republiki. Zaradi vojne tega ni bilo mogoče ustvariti tudi letos in zato so se podjetja in delavci, predvsem tisti, ki so bili izvozno usmerjeni, znašli v izredno kritičnem položaju. Prepričan sem, da te delavce in podjetja ne bi smeli prepuščati same sebi, temveč jim zagotoviti osnovne pogoje za preživetje v teh razmerah, saj je največja in najboljša investicija, investicija v človeka, v delavca. Pri tem ne moremo mimo tega, da Ministrstvo za turizem Republike Slovenije drži neporabljena sredstva za turistično promocijo na posebnem podračunu v Frankfurtu, kjer se obrestujejo po optimalni obrestni meri (podatek iz Dela, 29. 10. 1991). Ob tem podatku se postavlja vprašanje, ali ni morda del teh sredstev ustvarilo v lanskem letu to turistično gospodarstvo in ta delavec, ki se danes bori za preživetje. Ali ne bi kazalo ta sredstva, ki se danes nahajajo v Frankfurtu, nameniti tem delavcem, ki bodo jutri lahko s svojim delom ustvarjali verjetno več, kot pa bo dala optimalna obrestna mera? Sem eden od tistih, ki je prepričan, da je panoga gostinstva in turizma ena od tistih ključnih panog, ki bo jutri nosila največje breme pri ustvarjanju in zagotav- ljanju še kako potrebnih deviz za razvoj naše mlade države. Zato pričakujem, da se bo miselnost o panogi gostinstva in turizma in o delavcih, zaposlenih v njej čim-prej spremenila predvsem v tistih resorih organih, ki so zadolženi za njen razvoj. MIHAJLO ZVER, sekretar Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije Črna gradnja cinkarniškega cevovoda! Pod točko sprememba zazidalnega načrta »Za travnikom« in odlagališče trdih odpadkov Cinkarne Celje se v bistvu skriva legalizacija črne gradnje »cevovoda«. S tem se v bistvu nadaljuje stara praksa, ko so pomembne le politične in ne strokovne odločitve. Legalizacija cevovoda pomeni, da bo Cinkarna sedanjo proizvodnjo nadaljevala vsaj še 25 let. Opozarjamo, da ni uresničen sklep SO Celje, da je potrebno za Cinkarno dobiti celotno oceno njenih vplivov na okolje. Posebej opozarjamo, da »črni cevovod« poteka po ožjem območju teharskih grobišč in pomni njihovo skrunitev. Nerazumljivo je, da IS govori v obrazložitvi spremenjenega odloka o začasnosti cevovoda, saj je že zdaj jasno, da pogoji, ki jih navaja ne bodo izpolnjeni. V tej zvezi opozarjamo, da je Obč. sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja v dopisu št. 30-1/84-5/J z dne 5. 11. 91, ki ga je podpisal sekretar g. JURE SADAR in je bil poslan Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, jasno zapisal »Dokler ne bo elaborata o lokacijah grobišč na območju občine Celje ni možno nadaljevati s postopkom razprav in spreminjanja sprememb planskih aktov občine Celje. Pripominjamo, da grobišče Te- harje sploh še ni zavarovano z obč. odlokom, čeprav je ministrstvo za urejanje prostora in varstvo okolja januarja letos od občine Celje zahtevalo takojšno zavarovanje. Ne glede na pomanjkljivo zakonodajo smo pre-' pričani, da v demokratični samostojni Sloveniji nikdar ne bo dovoljeno, da čez grobišče poteka »cevovod« z ind. odplakami. Predlagamo, da se postopek prekine, dokler ne bo ustrezne zakonodaje, odloka o zavarovanju grobišč in ustreznih strokovnih podlag za vključitev spominskega parka Teharje v prostorske sestavine planskih prostorskih izvedbenih aktov občine Celje. S spoštovanjem! JANEZ ČRNEJ, DVO, Celje S. O. S. IZ POSTELJE Res je Spoštovani g. Brane PIANO prosim, da v rubriki RES JE po vaši presoji in vesti uvrstite odgovor na pisanje vašega časopisa v rubriki NI RES o lovski vesti (NOVA DOBA št. 45, leto XXV, dne 13. 11. 1991). RES JE - da novinarji NOVE DOBE pišejo svoje zaznamke na srednji strani tja v en dan. V okolici prijazne alpske vasice Kog pod Mangrtom je bila tekma lovskih psov krvosledcev iz treh dežel (Avstrije, Italije, Slovenije). Psi so našli nastavljeno divjad po preteku dvanajst deževnih in mrzlih ur od postavljanja sledi in potrdili, da lovci imajo VEST in odnos do divjadi. Maša v čast zaščitnika lovcev svetega Huberta pa je bila na predvečer tekmovanja prvič v naši samostojni deželi. Spovedi ni bilo, ker niso bili prisotni tisti, ki ne vedno kaj delajo, razen novinarjev. Želim vam še mnogo uspešnih izdaj vašega lista in visokih naklad. Z vsem spoštovanjem naključni bralec in naključni obiskovalec tekmovanja. ZVONE TRNOVŠEK, Celje Na vprašanja bralcev odgovarja seksolog amater, g. Anton Koritnik Gospod Koritnik, stara sem petnajst let. V šoli nimam problemov in tudi s prijateljicami se dobro razumem. Pred kratkim sem nehala hoditi s fantom, ker je hotel imeti odnose z mano. Toda to me ne skrbi. Pišem vam zato, ker me v zadnjem mesecu ves čas nekdo zašle- %. duje. Kadar sem sama doma, mi zvoni na verjamejo, ker je zmeraj ta tip izginil, ko sem rekla očiju in mamici, da me zasleduje. Zato sem začela razmišljati, da bi spet bodila s fantom, ki sem ga pustila. Bilo bi me manj strah hoditi domov, vendar se mi to ne zdi nnšteno do niepa. Ali nai mu oovem. PROJEKT »CELJE-ZDRAVO MESTO« Celje hoče iz dreka DR. MARJAN HRUŠOVAR ODGOVARJA DR. ZABUKOVŠKU Zabukovškovi sovražniki V Celju se je v ponedeljek, 18. novembra, pričela vrsta prireditev namenjenih predstavitvi projekta »Celje zdravo mesto«, višek pa bodo dosegle naslednji teden. Gre za vključitev Celja v projekt Svetovne zdravstvene ogranizacije (WHO) kamor je že vstopil Maribor. Države članice WHO so leta 1977 sprejele resolucijo s katero so oblikovale družbeni cilj do leta 2000, ki predvideva, naj vsi ljudje dosežejo takšno raven zdravstvenega standarda, ki jim bo omogočil družbeno in ekonomsko produktivno življenje. Popularno se akcija imenuje »Zdravje za vse«. V Lis-boni je bil leta 1986 sprožen projekt »Zdrava mesta«, ki je prerasel v pravo svetovno gibanje, katero vključuje 30 projektnih mest, ki so temelj 17 nacionalnih in treh internacionalnih mrež zdravih mest. Skupno število tako povezanih mest je preko 500. Skupščina občine Celje je spomladi sprejela sklep o vključitvi Celja v projekt »Zdrava mesta«, ki je plod prizadevanj Zavoda za socialno medicino in higieno Celje. Imenovan je bil projektni svet, kateri določa globalno strategijo in usmeritve za delo v okviru projekta »Celje zdravo mesto«, spremlja potek dogajanj in poroča skupščini. Udeleženci projekta naj bi bili vsi delovni ljudje in občani, njihovi organi, organizacije in skupnosti. Zavod za socialno medicino in higieno Celje bo koordinator vseh aktivnosti. Pomembni nosilci projekta so: zainteresirane gospodarske in druge organizacije, vzgojnovarstveni zavodi, šole vseh stopenj, skupine in posamezniki, družbene organizacije in društva, zdravstvene organizacije in skupnosti, upravni or- gani in strokovne službe občine Celje itd. Posamezne akcije in programi projekta, kot so program boja proti AIDSU, preskrba z zdravo pitno vodo, izboljšanje kakovosti zraka, zmanjšanje hrupa-, zdrav vrtec, zdrava šola, se že izvajajo ali načrtujejo. Celje je tako v kratkem času dobilo že drugo geslo. »Celje knežje mesto« sega v zgodovino in je realno, »celje zdravo mesto« pa gleda v prihodnost. Z gledišča sedanjosti je ta prihodnost zelo daleč, če je sploh dosegljiva. Ideja, da bi bilo Celje nekoč zares zdravo, pa se izkaže za utopijo, če vemo nekatere stvari: — IS SO Celje ni kljub sklepu organiziral okrogle mize na temo varstva okolja; - IS in SO Celje nista niti enkrat obravnavala ukrepov, čeprav so_ bili za njih sklepi sprejeti; - SO Celje bo v sredo 27. novembra obravnvala in verjetno sprejela odloka s katerima bo za 10 let dovolila stekanje umazanih voda v grobišče na Teharjih; - Celje ima opravljeno analizo onesnaženja tal, vendar se nič ne ukrepa; — Celje se ni prijavilo z nobenim pametnim programom za slovenski ekološki dinar; - Z zadnjo podražitvijo plina (naravi prijaznejšega kurilnega sredstva) je IS kršil sklep skupščine; - IS SO Celje še naprej CELJE ZDRAVO MESTO vztraja na izgradnji Aškerčeve magistralne ceste; — in končno, v projektnem svetu niso udeležena društva kot so: Zdravniško društvo, društva za varstvo okolja, športna društva itd. Mag. Ivan Eržen iz Zavoda za socialno medicino in delo: »Od vas novinarjev pričakujemo. da boste z informacijo projektu pomagali. Celje ima v primerjavi z velikimi mesti prednost, velika je tudi stopnja osveščenosti. Tendenca je, da se mala mesta Alpe-Jadran s tem projektom povežejo.« Irena Ferlež, članica projektnega sveta na področju družbenih dejavnosti: »Trg se bo v prihodnosti najbrž ravnal tako, da bo avtomatsko izločeval okolju neprijazne izdelke. Od kurative bomo prešli k preventivi. Projekt WHO se zaenkrat nanaša samo na zdrava mesta, mogoče pa bo prešel tudi na kmetijska področja.« Najlažje je pač mahati naokrog z lepimi gesli in krilaticami, ki ne bodo veljale nič, če ne bo v samo mestno (občinsko) vodstvo zavel vonj prebujajočega se gozda. Franc Furland Primer g. Franca Zabukov-ška, dr. stom. v JZ ZCC ni neznan, celo zelo natančno je dokumentiran. Spričo tega, da se občasno vneto, vmes pa kakor kdaj, vedno pa tipično enostransko trudi, da bi zadevo spravil v javnost ali pred sodišče, je prav, da zainteresirano javnost objektivno informiramo z dejstvi, osebno žaljenje in škodoželjnost pa do sprejemljive meje štejem med karakterne poteze. Poglejmo kronologijo dogodkov. Prvič sem se z omenjenim stomatologom srečal kot pomočnik direktorja RZD, ki se ga še komaj spomnimo. Seveda je šlo za pritožbe na njegov račun iz Vojnika. Tja je prišel zaradi težav v Šentjurju. Sledila je zaposlitev pri Alkaloidu in kot zastopnik te firme se je vse bolj pridno oglašal v ZP Štore, kjer sem vodil to TO. V enoti za zobozdravstvo se je vse bolj trudil, da bi me prepričali o njegovih kvalitetah in spremenjenem gledanju na delo in življenje. Očitno se je oglašal v fazah, ko so prevladovale pri njem pozitivne silnice, saj sem dal soglasje za sprejem. Po normativih polna zasedba je omogočila celo preventivne preglede zobovja v sklopu siceršnjega preventivnega pregleda delavcev. Vse bi šlo, če ne bi to motilo dr. Zabukovšku delovnega ritma. Predlagal je namesto sanacije kariesa - predavanja. S tem se niso strinjali niti sodelavci, še manj pacijenti. Stvar je padla. Sledila je objektivna razporeditev v III. kat. invalidnosti s pravico doeduka-cije, ki je bila izvršena^ Z ukinitvijo TO v Štorah je prišel pod pristojnost vodstva TO ZD Celje. Zadevo sem skušal rešiti tako, da sem predlagal njegovo prerazporeditev v DSSS, v svoj sektor, kjer sem bil kot član KPO zadolžen za preventivno in osnovno zdravstvo. Ko so mu vročili pristopnico v podpis je to odklonil in tako avtomatično odšel v ZD Celje. Sledile so tožbe in pritožbe na sodiščih združenega dela - zadnja razsodba v Ljubljani njemu ni bila v prid. Vmes me je ozmerjal v časopisu (Delo) in ker sem si drznil v odgovoru navesti dejstva, me je tožil, menda zaradi žalitve (!). Do razsodbe ni prišlo iz pravno — formalnih razlogov. Moje neposredne relacije z njim so bile s tem praktično ad acta. Delovne naloge je dobival v ZD Celje, slišati je bilo različne komentarje, predvsem pa negodovanje delavcev nad tem, da si morajo drugi zaslužiti plačo z delom, dr. Zabukov-šek pa jo dobi za prihajanje v službo. Če je medtem lahko popravljal zobe doma, ko jih v službi ni mogel, bo kot veliki resnicoljubnež povedal sam, morda tudi, če je do eventuel-nega tovrstnega dohodka plačal davek (ne bil bi pa izjema). Do mene so prihajale informacije, da bi želel »ustreznejšo delo«, vendar so bili vsi poizkusi premestitve neuspešni. Z dekretom ga komu nisem želel naprtiti, saj sem njegovo so-delavstvo okusil sam. Pri sebi in v sebi sem to kompenziral z dejstvom, da ga kot invalida in kolega po izobrazbi ter človeka, ki ni čisto sam kriv, da je skregan s seboj, nisem dal v disciplinski postopek, čeprav so bile tozadevne zahteve večkrat izražene. Krčenje kadra v DSSS, omejevanje obsega dela in restriktivni ukrepi v ZCC so vodstvo ZD Celje pripeljali do zaključka, da je umestno dati dr.' Za-bukovška »na čakanje«, ker zanj v tistem trenutku niso našli ustreznega dela. Ustrezne službe so nalogo vestno opravile, me o tem informirale in dobile mojo posebno nalogo, da skrbijo za zakonitost postopka in varovanje pravic delavca z invalidsko oceno. Doslej nisem bil informiran, da bi bilo drugače. Nobene informacije tudi nisem dobil, da bi nastala situacija, ko bi mu lahko ponovno ponudil svoje delovno mesto, saj bi kmalu rad uresničil svojo željo, da bi delal izključno kot zdravnik. Slišati je sicer bilo, da je v določenih sredinah skušal neuspešno prepričevati ljudi o mojih negativnih lastnostih, vendar se njegove tozadevne želje še niso uresničile. Sodim, da mu tudi poizkusi preko javnih medijev v tem ne bodo pomagali. Če bi se stvari začenjale peljati v to smer, bi se tokrat resnično an gažiral, da v tem ne bi uspel, daj bi dobili prevelika krila tisti, ki mislijo kadrovsko politiko krojiti s klevetanjem v takim stvarem naklonjenih medijih. Najboljša sodnika sta čas in ljudski glas. Do razsodbe teh pa bi dr. Zabukovšku priporočal, da se pobota in pametno pogovori z edinim resničnim (nenamišijenim) sovražnikom ki ga ima — s samim seboj. Asist. mag. MARJ.“&f HRUŠOVAR, dr. med spec. med. det, v. d. direktor JZ ZC Cel PLJUNEK ZA POSLANCEV KRST Zakonski prepiri___________________________________ Parlament je najboljše zrcalo naroda, družbe, države, političnega sistema, če hočete, tudi trenutne socialne in kulturne razvitosti. Da, celo podnebja, v katerem živijo v njem zbrani poslanci. Je torej nekakšno ogledalo, v katerem je mogoče (seveda po dolgotrajnejšem in temeljitejšem opazovanju) priti do pomembnih spoznanj o zgoraj navedenih prvinah. Zdi se, da slovenski parlament leto dni in pol po volitvah že dovolj dobro funkcionira kot ogledalo, le da se v njem najtežje prepoznajo njegovi protagonisti, namreč poslanci sami. Ali, kot je dejal dobri stari Sigmund Freud: v človeški naravi je, da njemu postavljeno vprašanje vedno razume tudi že kot njemu ustrezajoči odgovor nanj. Če zadevo nekoliko posplošim, me slovenski parlament — posebej po lastninsko-zakonodajni seriji in zadnji seansi, ko je bila v ospredju zunanja politika - vse bolj spominja na že nekoliko odslužena zakonca, med katerima nikoli ni bilo ljubezni, sta na začetku, ko je bilo treba porihtati dom (in ga impregnirati pred termiti alias armija), bila videti še kar nekako složna. Toda ta trenutek sta ta zakonca - namreč pozicija in opozicija — že dovolj dolgo skupaj, da si gresta drug drugemu vse bolj na živce, a sta hkrati še naprej prisiljena živeti pod isto streho. Kar naprej sta tečna, se zbadata, očitata drug drugemu najrazličnejše, resnične ali le namišljene hudobije, dokler eden od njiju od časa do časa ves divji (iz protesta, češ, boš že videl(a), kako bo brez mene) odvihra iz sobe. Ker to praviloma počne opozicija, ki si potem daje duška pri raznih skupščinskih šankih, bi tej lahko pripisali vlogo moža, ki tresne vrata za seboj (in babi pred nosom), nakar stopi v prvi pajzl, kjer se ga ulije. Zakonca, kot so naši vrli parlamentarci, sta seveda predstavnika hudo nevrotične človeške podvrste in tedaj imata še kopico problemov vsak zase, ki jih kajpada skušata na vse načine prikriti (pred drugimi in še posebej pred seboj), a jima to ne uspeva vedno najbolje. Zato se nemalokrat spreklata tudi sama s seboj (sama v sebi), kot je pač lastno napihnjenemu in že malce razcepljenemu egu. Ker pa jima je na moč do tega, da bi zase vendarle ohranila neko integriranost, pač energijo, ki jo potrebujeta, da jo v obliki strupa kar se da pogosto in učinkovito brizgneta drug v drugega, se v tej samodestrukciji še vedno nekako ujameta. Na zadnjem parlamentarnem zasedanju, ko so demosovci svoje pljunke usmerili že kar drito na svojega (vsaj še formalno) Ruplovega Dimsija.je umik v lastno lupino enemu od režečih zakoncev komajda še uspel. Ne verjamem, da bo podoba slovenskih poslancev v bližnji prihodnosti kaj svetlejša, v bolj oddaljeni pa morda že nekoliko bolj. Neizpodbitno je, da je sedanja, prva generacija postkomunističnih parlamentarcev prišla v poslanske klopi skozi rešeto, ki je imelo zanje nadvse velikodušno velike luknje, marsikje tudi prave raztrganine. Predvolilni in volilni čas je pač sovpadel s prvinami, ki so neizbežno namalale sliko parlamenta, kakršnega smo še kar naprej prisiljeni gledati in prenašati. Vse skupaj se je zgodilo v razmerah notranje (slovenske) in zunanje (jugoslovanske) nestabilnosti in nedorečenosti, takorekoč v naglici in posiljeno, spričo neizbrisnih vzorcev, kakršne je vtisnila v glave komunistična stvarnost (teh bodo, v zavesti in podzavesti, očiščene komaj prihajajoče generacije), v okvirih ustavnopravne improviziranosti, razmeroma hudih kolektivnih stisk in hkratnih osamosvojitveno-evforičnih trenutkov. V sedanji parlament je praviloma prišel tisti (ali tista), kije dovolj pohitel in se v obdobju hude zamegljenosti, nepreglednosti, naglice pač uspel preriniti na kandidatne liste, pri čemer bi z lahkoto prešteli poslance, ki bi po svoji politični in osebnostni proTdiranosti to zaslužili. V mislih imamo poslance-profesionalce. Namesto njih po skupščinskih dvoranah in hodnikih roji drobnih, prepirljivih in spletkarskih duš, ki hkrati nosijo v sebi seme neskončne volje po moči in razkazovanju. Ti, v katerih je to seme močneje vzklilo, se običajno prerivajo za govorniškim pultom in jih kar naprej gledamo, kako se tam producirajo pred kvorumom (ko ta je) in seveda pred javnostjo, ki jih »občuduje« prek čudežnih svetlobnih škatel, za katere mislijo, da jih povezujejo z velikim svetom. Toda sam vse bolj opažam tisto skupino parlamentarcev (formalno pravno to že so, ni kaj), ki je kar naprej nemo tiha, poskrita nekje v zadnjih ali skrajno stranskih poslanskih sedežih in za katero hi rekel, da je v dvorani le takrat, ko je to res nujno — ko namreč glasujejo. Včasih pa še tedaj ne. Gre za nekakšne parlamentarne žive mrtvake, ki so in jih hkrati ni, za katere živ krst ne ve, kako neki so sploh prišli v položaj, da jih prepoznajo in izvolijo. Pač verjetno iz razlogov, ki sem jih nanizal malo višje. Zdi se, da bo slovenski parlament začel postajati pravi parlament in poslanci pravi poslanci (da bodo namreč volilci vsaj približno vedeli, koga volijo, in ga tudi odpoklicali, če bo preveč kiksiral ali pa kar molčal in se skrival) komaj tedaj, ko bodo morali, preden bodo izvoljeni, med drugim — tako, kot v Veliki Britaniji — najprej dobesedno lastnoročno potrkati na tisoče in tisoče domov v okrožju, kjer bodo kandidirali, in reči: »Sem ta in ta, upam, da me boste iz teh in teh razlogov volili.« In pri tem bodo tvegali tudi marsikatero psovko, če ne včasih že kar pravi pravcati slinasti pljunek v obraz - kot nekakšen poslanski krst, recimo. Braco Zavrnik MINISTER ZA TURIZEM INGO PAŠ SI REŠUJE KOŽO Paš, cesarski kočijaž Minister za turizem Ingo Paš je gotovo ena od najbolj kontroverznih ministrskih osebnosti v vladi Lojzeta Peterleta. Paš je ministrski stolček zasedel gotovo brez pravih referenc za področje turizma, v času svojega vladovanja pa se je bolj kot s problematiko umnega vodenja turistične politike odlikoval z javnimi polemikami okrog stečajne Mercator Investe in tožarjenja z novinarji. V zadnjem času se Paš v medijih pojavlja kot eden od ministrov, ki imajo še lastno podjetje (odvetniško pisarno), še posebej pa je vznemiril podatek o neuspeli turistični promociji republike Slovenije, za katero smo davkoplačevalci brez haska odšteli kakšnih 900 tisoč mark. Spore in polemike s Kompasovim Pergerjem v tej luči jemljemo za marginalne. Ko se je Pašu tako pričel temeljito majati ministrski stolček, je na vse pretege želel prikriti slabosti in je na dan prišel s projektom cesarska kočija. Ta projekt bi gotovo še nekaj časa držav v predalu, če mu ne bi postalo tako presneto vroče. Tako je dan ali dva za tem, ko se je v javnosti pojavilo teh 900 tisoč zanikrno naloženih mark, slovenska tiskovna agencija posredovala novico o tem projektu, nekaj dni kasneje pa je o tem bila v Ljubljani še posebna novinarska konferenca. Treba je kar takoj zapisati, da gre za simpatičen projekt, ki ga je izdelala ravenska Nov'na, studio za razvoj podeželja (mediji in STA tega imena nikakor ne uspejo prav zapisati, kaj šele, da bi razumeli, kaj Nov'na v koroškem narečju sploh po- meni). Projektni manager Cesarske kočije je bil profesor Dušan Štrucl-Dixi, ki v tej alternativni turistični ponudbi sledi trem osnovnim vsebinskim opredelitvam: nostalgiji, avanturi in eskapizmu. Betonskih džungel siti turisti bi potovali s kočijami, potovalnimi vozovi ali z jahalnim konji. Turistična pot bi povezovala stara mesta, gradove, kulturne, naravne in tradicionalne znamenitosti pokrajin ob poti. Pot zajema več vsebinskih variant, v Sloveniji pa bi predvidoma potekala v smeri Radgona--Radenci-Ptuj—Rogaška Slatina-Celje—Kamnik-Ljublja-na-Postojna—Lipica in dalje proti Trstu (kajpada bi se izogibala glavnim prometnicam in industrijskim središčem). Gre za kakšne tri tedne trajajoče počitniško potepanje najvišje kategorije, kjer bi turisti dnevno potovali od 6 do 8 ur, z elegantno, udobno in veliko kočijo. Možna pa je tudi povezava z Dunajem ... Toliko na kratko o »Cesarski kočiji«, s katero si želi Ingo Paš rešiti ministrski stolček. In če bi mu to slučajno uspelo, si ga bo rešil prav na poceni način. Ministrstvo za turizem in gostinstvo Republike Slovenije je namreč doslej plačalo za ta projekt vsega 260 tisoč tolarjev, kar je snovalcem zadoščalo komajda za kilometrino. In kaj je osem tisoč mark v primerjavi z 900 tisočaki... KOLEKTIVNA MANUFAKTURA BELEGA KRUHA Svojih ne tepejo Režejo tak’ tankega da se vidi skoz' njega Ljudska Medtem ko naši vzorniki, zahodne države, po katerih poti smo se tako hrabfo zagnali, predpisujejo minimume plač, da bi preprečili izkoriščanje delovne sile, predpisujemo pri nas maximume. Začelo se je s kolektivnimi pogodbami. Postavile naj bi minimum plač. Danes so za večino podjetij maximum oz. cilj, ki ga je nemogoče doseči. Sicer pa so se o sindikalnih pogodbah s sindikati pogajale debelo-rite referentke gospodarske zbornice v imenu podjetij, v zadregi pa so sedaj tako vodstva podjetij kot sindikati. Torej, tisto kar je bilo mišljeno kot minimum, danes še ma-ximum ni več, saj tega z novimi intervencijami predpisuje država. Spolzki kriteriji omejitev Omejevanja osebnih dohodkov, ki niso povzročila viharja v parlamentu, ker tja nikoli niso dospela, se za velikšen (slabši) del gospodarstva izvajajo že nekaj časa preko Službe družbenega knjigovodstva po navodilih finančnega ministrstva. Vezana so na vrstni red izplačil z žiro računov podjetij in potekajo v obliki barantanja. Na-primer, če plačaš prispevke za zdravstvo in šolstvo, lahko izplačaš 85% povprečja gospodarstva in podobno. Ker se vedno operira s povprečjem gospodarstva, bi bilo potrebno razjasniti, kaj to povprečje sploh sestavlja. Proizvodni del, razen seveda živilske industrije, je daleč spodaj. Pač pa je izredno visoko storitveni del kot so banke, zavarovalnice, trgovina, poštarji. V zad- njem času so se visoko prebili tudi gozdarji, ki se jim očitno mudi nabasati žepe, predno jim odpeljejo »kravco«. Drug problem pa je, da se operira s podatkom, ki je star najmanj dva meseca. Ko se računajo plače za november, je znano šele povprečje gospodarstva za september. Pa še točno ni, saj naknadno prihajajo popravki predvsem s področja finančnih storitev. Lisjaki, ki ne sedijo zastonj v teh brlogih, se izgleda naknadno spomnijo, da so spravili več v kuverte, ali pa je v ozadju kakšna druga finta. Tako zaradi neobvladljivosti boljših uhajajo iz primeža slabši. Tu je eden izmed motivov postavljanja maximuma na 45% gospodarstva. Tako naj bi se s postavljanjem kriterija omejitev na podatek, ki ga oblikujejo tako slabi kot dobri, počasi ustavila rast osebnih dohodkov. Pozabljajo pa na tiste v sredini, ki se bodo takoj nabili na zgornjo mejo. Kdo bo koga Drugi motiv pa je nezaslišana lakomnost direktorjev v boljše stoječih hišah, ki si izplačujejo mesečne plače, ki bi za marsikoga pomenile dvo ali troletni zaslužek. Ob tem, ne da bi gledali na stroške, povečujejo plače tudi ostalim zaposlenim, da so lepo tiho. Znana je filozofija, da direktor mora imeti visoko plačo, saj potem poskrbi tudi za delavce. Tako visoke plače nekaterih vodilnih v gospodarstvu pa seveda javno sramotijo državno upravo, novopečene politike. ki so mislili, da so z volitvami prijeli bika zg jajce. Sicer je povprečje državne uprave nad magično mejo 45% nad gospodarstvom, zaradi notranjega konzervativnega reda pa si takšnih odskokov za najsposobnejše ljudi (če takšni sploh tam so?), ne morejo privoščiti. Sicer pa za ekstreme ne bi bilo potrebno sestaviti zakona in potrošiti dveh dni v parlamentu, saj je zakon že dosedaj omejeval najvišje plače. Na prste bi bilo potrebno prej stopiti njihovim prijateljem v SDK. ki jim osebno prinašajo izračune svojih plač vsak mesec. Ve pa se tudi za popravljanje prejemkov s fiktivnimi potnimi stroški, leasing aranžmaji za avtomobile, aranžmaje z zavarovalnico, ki se izplačajo po določenem času in tako naprej. Kam? ODSTOPANJA BRUTO OSEBNIH DOHODKOV PANOG OD POVPREČJA GOSPODARSTVA V SEPTEMBRU 91 panoge: FINANCE GOZDARSTVO TRGOVINA INDUSTRIJA GRADBENIŠTVO DRŽAVNA UPRAVA ZDRAVSTVO ! I gospodarstvo po podatkih Zavoda RS za statistiko negospodarstvo ' VSE UPOKOJENSKE STRANKE NA OBISKU PRI VLADI Pokojninske luknje v zakonu Težkim bremenom, ki so se zrušila nad naše glave, očitno ne zmanjkuje kilopondov. Nasprotno, vedno bolj pritiskajo na sključena pleča in silijo k tlom najobčutljivejše dele družbe. Eden med njimi so nedvomno upokojenci in upokojenke, ki jim na podlagi minulega dela pogačo režejo drugi. Kos je bil in je še vedno zelo tanek in ne nasiti povprečne pokojnine. Tisti, ki so ga rezali, so znali sami že poskrbeti zase in si s pomočjo raznih dodatkov dvigajo standard do enormnih višin. Očitno je bila partizanščina vedno cenjena, saj je med drugim sedaj Slovenija brez problema prevzela patronat nad oficirji jugoslovanske vojske, ki jih je približno 5400, njihove pokojnine pa so v povprečju celo višje od 18.000 tolarjev (!). Da so višje od večine plač v slovenskem gospodarstvu, je problem zase. Lahko pa omenimo, Mag. Dragan Černetič da je vsaj čudno, da delavci nižajo svoje dohodke s plačili v proračun samostojne slovenske države preko davkov in živijo na meji minimuma, ali celo pod njo. Jugoslovanski proračun so potemtakem izpraznili drugi. Beograd je napravil križ čez svoje nekdanje vojake in jih pustil crkniti, čeprav so v skupno blagajno leteli tudi najbrž izgubljeni denarci slovenskih proizvajalnih sil. Sedanja obremenitev slovenskega proračuna, oziroma blagajne SPIZ-a, pa znaša okoli 18.000x5400) 97 milijonov tolarjev mesečno in 1 milijardo in 166 milijonov tolarjev letno. Zaradi tega so minuli teden upokojenske strSike imele sestanek pri podpredsedniku slovenske vlade Matiji Malešiču. Predstavniki Stranke sivih panterjev, Demokratične stranke upokojencev in koordinacije so se z njim pogovarjali glede novega pokojninskega zakona in o osnutku pokojninskega zakona, ki so ga sprejeli v vseh treh zborih slovenske skupščine. Pri tem so zavzeli še zadnje stališče pred sprejetjem zakona, ki je za upokojenske stranke »relativno sprejemljiv,« kotje povedal mag. Dragan Černetič, predsednik Sivih panterjev. Nadaljeval, je, da poudarjajo relativno, »saj upokojenci še nismo dosegli vseh ciljev.« Eden od njih je ravno pri pokojninah bivših oficirjev JLA. Nočejo namreč, da bi se le-te, saj so v povprečju zelo visoke, »upoštevale pri izračunu povprečne slovenske pokojnine, ker dajejo napačno sliko. 5400 upokojencev z 18.000 tolarji pokojnine dvigne povprečje.« Prav tako zahtevajo, »da vlada mesečno refundira in nakaže akontacijo SPIZ-u za prediz-plačila.« To bi se naj zgodilo takoj ali v roku enega meseca. Vlada pa, ki ji je očitno politično koketiranje pomembnejše od življenj slovenskih upokojenk in upokojencev, ki so 35, oziroma 40 let delali in ustvarjali ter se niso ukvarjali z beneficiranim delovnim stažem in oklepanjem proračuna, ampak ga vse svoje obdobje le polnili, — namerava napolniti izpraznjeno blagajno SPIZ-a s 3-me-sečnim zamikom.« Kaj to pomeni v stilu trenutne več kot 20-odstotne mesečne inflacije za opustošeno bla- jonov tolarjev, kolikor znese ta vsota, ni potrebno poudarjati. Proračunsko »varčevanje« (denar se na SPIZ steka iz proračuna RS, razen v primeru drugih pogodb) bo torej oškodovalo blagajno za 180 milijonov tolarjev, kolikor znesejo obresti. In tretje, česar še niso dosegli slovenski upokojenci in njihovi politični predstavniki je, da vdova več ne dobi pravice prejemanja polne pokojnine po umrlem partnerju. Zaradi tega so prejeli skupno stališče, da se »mora vsaj to načelo vpisati v novi pokojninski zakon. Da se hkrati s popravljenim stanjem v Sloveniji popravi tudi'ta krivica,« je dodal Dragan Černetič. Ampak kako se bo na koncu pokazalo in kaj izrodilo, nikakor ne moremo predvideti. Vsaj v sedanji krizi ne, kjer se prepletajo spori na vseh nivojih. Hkrati lahko le upamo, da bodo zahteve slovenskih upokojencev in upokojenk ostale čvrsti argumenti in se ne bodo spremenile v pobožne želje. Dokler ni niti ena od upokojenskih strank v slovenski skupščini in potemtakem ne predstavlja »resnega« političnega partnerja, smejo upokojenci upati le na najboljše: vsaj tistim, ki so si zaslužili počitek po dolgoletnem delu, bi morali pustiti osebnostno integriteto, ki bi jim omogočila tisto, kar si resnično želijo in kar so jim vsa leta obljubljali: človeka vredno in dostojno tretje življenjsko obdobje. Peter Tomaž Dobrila INTERVJU: JELKO KACIN O KOORDINACIJI PROMOCIJE Promocija Slovenije v letu 1992 Vzporedno s procesom osamosvajanja Slovenije so se začele najrazličnejše promotivne dejavnosti, katerih namen je bil svetu predstaviti novo podobo o Sloveniji kot samostojni državi zunaj jugoslovanskih okvirov. Ta prizadevanja so bila doslej razdrobljena. Vodili sojih različni organi, ustanove, agencije in firme ter drugi izvajalci na najrazličnejših področjih in ravneh, od državne in politične, do gospodarske, turistične, kulturne in znanstvene. Pred kratkim pa je slovenska vlada sprejela sklep, da ministrstvo za informiranje prevzame koordinacijo promocije Slovenije na državni ravni. O tem smo se pogovarjali z ministrom za informiranje Jelkom Kacinom. Kako in zakaj je prišlo do omenjene odločitve? Kacin: Promocija države Slovenije in njenega gospodarstva je interdisciplinarna in večplastna zadeva. Najmanj, kar mora Izvršni svet R Slovenije storiti, je to, da uskladi odnose in različne akcije med ministrstvi tega Izvršnega sveta. To nalogo sem prevzel in jo trenutno usklajujem. Po naši oceni je skupaj z našim devet ministrstev, katerih delo na področju promocije je treba medsebojno uskladiti. Kako ste si zamislili to usklajevanje? Kacin: Naša osnovna ambicija je, da pripravimo dokument, ki se bo imenoval promocijski koledar in bo vsebinsko, prostorsko, časovno in zlasti odgovorno opredeljeval naloge promocije Slovenije v letu 1992. Skratka, želimo imeti jasno identificirane lokacije in vsebine promocije, pa tudi nosilce posameznih dejavnosti. In — kjerkoli ta promocija bo, ne sme biti enostranska, temveč celovita. Usklajevanje in dopolnjevanje promocije, ki jo organizira država, bo teklo v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in gospodarstvom. Tudi to je eden od vidikov medsebojnega usklajevanja, ki zahteva predčasno obrazložitev pogledov na to nalogo ter njihovo vsebinsko, časovno in finančno usklajevanje. Kako potekajo priprave na promocijo Slovenije? Kacin: Gre za nalogo, ki nas čaka po političnem priznanju Slovenije kot samostojne in neodvisne države. Takrat bo Slovenija objektivno v položaju, ko bo svetu lahko razlagala, kaj je in kaj želi biti, namesto da izvaja negativno promocijo in govori, da ni Jugoslavija. Kaj naj bi bila vsebina promocije? Kacin: Vsebina promocije je različna na različnih ravneh in različnih lokacijah. Ena od oblik promocije je t. im državna razstava Slovenije, ki bi po moje morala biti sestavljena iz treh delov. Prvi, kulturno-zgo-dovinski del, bi moral obiskovalcu take razstave omogočiti vpogled v našo zgodovino in naše vrhunske svetovne dosežke in nas predstaviti kot zgodo- vinski evropski narod, ki je že dolgo časa na tem prostoru. Drugi del mora biti »osebna izkaznica« te države in mora predstaviti njeno prostorsko razsežnost, politični sistem in njene ambicije v prihodnje. Tretji del je namenjen predvsem animirariju gospodarstva predstaviti svoje ambicije. Ta del bi moral biti prilagojen možnostim sodelovanja gospodarstva Slovenije z gospodarstvom države, kjer bo ta razstava na ogled. To pa seveda ne pomeni, da bomo predstavljali celo paleto naših dejavnosti, ampak se lahko osredotočimo na nekatere ključne, ki pa morajo biti prepričljive, da bi pri obiskovalcih vzbudile zanimanje še za druga področja. Gre za dejanje nove, mlade države, s katerim mora dokazati. da je dobro organizirana, da ve, kaj hoče in da je to sposobna tudi udejaniti. Kdo bo poleg vlade in ministrstev še sodeloval pri izvajanju promotivnih akcij? Kako boste zagotovili visoko profesionalnost? Kacin: Ministrstvo za informiranje ne more biti nosilec vseh dejavnosti iz promocijskega koledarja, ampak bodo to funkcijo opravljala tudi druga ministrstva skupaj s specializiranimi firmami ter gospodarskimi, kulturnimi in drugimi ustanovami. V kolikor imamo pripravljena izhodišča in osnovni skelet promocije, je to neke vrste zagotovilo za kakovostne in pravočasno izpeljane prireditve. Komu je v prvi vrsti namenjena promocija Slovenije? Ali je cilj promocije tudi povabilo tujim vlagateljem in mednarodno priznanje, glede na to, da nekatere dejavnosti že tečejo? Kacin: Promocija res že teče in to predvsem z uradnimi obiski naših visokih državnih predstavnikov, ki se trudijo neposredno informirati in lobirati tujino, da bi dosegli mednarodno priznanje. Promocija pa je v prvi vrsti namenjena slovenskemu prebivalstvu, kajti promocija vsake države je v funkciji trženja in sklepanja poslov ter pridobivanja gostov, če na primer govorimo o turističnem gospodarstvu. Pridobivanje tujega kapitala pa je predpogoj za nov razvojni ciklus. Toda če hočemo privabiti tuje sovlagatelje, moramo urediti področje lastnin- ske zakonodaje, saj je le-ta osnova za sklepanje takšnih poslov. Slovenija naj bi vodila strateško usmerjeno promocijo s pomočjo jasno prepoznavnega identitetnega sistema. Ali ga lahko na kratko opišete? Kacin: Ne, ker ga še proučujemo. Kako ocenjujete projekt Identiteta Republike Slovenije, ki ga je izdelal Studio Marketing? Ali ga sprejemate kot eno izmed izhodišč v promociji Slovenije? Kacin: To študijo sem pregledal. Posredovali smo jo vsem osmim ministrstvom, da se opredelijo do nje. Ko bodo mnenja usklajena, bomo pripravili stališče Izvršnega sveta. Zato s svojimi osebnimi ocenami ne bi hotel prehitevati. Kakšen je po vaši oceni trenutni image Slovenije? Kacin: Image Slovenije je zelo različen v različnih državah. Podoba Slovenije v očeh državnih struktur se razlikuje od predstave, ki jo ima javno mnenje znotraj neke države. Na to vprašanje lahko odgovori predvsem ministrstvo za zunanje zadeve, oni vedo, kako nas vidijo v drugih državah. Ali naj bi ministrstvo za informiranje razporejalo tudi sredstva iz proračuna, namenj-nena za promocijo? Kakšna merila boste upoštevali? Kacin: Mislim da je za parlament, ki sprejema proračun, veliko lažje, če so posamezna stroškovna mesta predstavljena integralno. V okviru te splošne promocije pa so gospodarska, turistična in druge promocije, ki bodo na podlagi promocijskega koledarja različno ovrednotene. Vztrajal bom pri tem, da bo promocija v predlogu proračuna zajeta in predstavljena integralno. Kdo bo prevzel vlogo koordinatorja promocije Slovenije, če bi bilo ministrstvo za informiranje v sklopu napovedane reorganizacije vlade ukinjeno? Kacin: S promocijo se bo tako ali drugače ukvarjalo več subjektov. V primeru reorgani1 zacije Izvršnega sveta bo treba vlogo koordinatorja promocije nekomu poveriti. To pa je stvar dogovora z mandatarjem. Nastop slovenskih športnikov na OI v Albertvillu bi bil nedvomno velik dosežek za promocijo Slovenije v tujini. Kako bi to komentirali? Kacin: Osebno sem prepričan, da Slovenija bo sprejeta v Olimpijski komite in bo imela možnost nastopiti na OI v Albertvillu. Stvari se v življenju zelo hitro spreminjajo in tako se bo zgodilo tudi g. Samaranchu, da bo na OI sprejel našo delegacijo iz samostojne države Slovenije. Upam in želim si, da bi naši tekmovalki ali tekmovalcu osebno izročili tudi kako medaljo. Za vse drugo, kar je povezano s takim dogodkom in uspehom, pa bodo poskrbeli Izvršni svet. Olimpijski komite in gospodarstvo. STA, 22. november 1991 ZA OBČINO RAVNE IN POTEŠITEV NJENIH REGIJSKIH SKOMIN JE REŠITEV PONOVNI PLEBISCIT Ravne nazaj k Avstriji Okrog regij in regionalizma so se ljudje na Koroškem skregali še predenje prišel na plan zakon o občinah, ki med predvidenimi 300 občinami in močno državo predvideva tudi vmesno stopnjo--regijo ali okraj. Kajpada boj za prestiž poteka le v vrhovih občinskih vlad, kajti ljudstvo se ubada z eksistenčnimi problemi, ta boj pa je predvsem na relaciji Ravne—Slovenj Gradec, pri čemer velja dodati, da Slovenjgradčani modro molčijo in puščajo Ravenčane, da se izpojejo. Pri tem je zanimivo, da so se Ravenčani - podobno kot Srbi na Hrvaškem - trdno oprijeli zgodovine pri dokazovanju domnevne upravičenosti do regijskega središča. Tako rišejo stare deželne meje pri Dulerju in Murnhofu. Slovenjgradčane zmerjajo z luteranskimi purgar-ji, sebi pa pripisujejo avreolo pravovernih kristjanov. Dnevnik Slovenec je v enem od svojih prostih spisov tudi razkril namero Ravenčanov, da za simbol Mežiške doline uporabijo cerkev sv. Uršule na Uršlji gori. Cerkev je sicer najvišje ležeča cerkev na slovenskem, vendar sodi v faro Stari trg pri Slovenj Gradcu. Oltar cerkve je na ozemlju občine Slovenj Gradec, ladja pa na strani ravenske občine. Da bi vsa zade- va izgledala še bolj mogočna, je dnevnik Slovenec Uršlji gori dodal še dodatnih 300 metrov nadmorske višine ... Vendar: zgodovinski spomin lahko obrnemo tudi drugače. Leta 1920 je bila Koroška grobo razdeljena na dva dela in je znatni del slovenskega ozemlja dobila republika Avstrija. Mežiška dolina je bila v teh plebiscitnih dogajanjih posebnost, saj se velike sile niso mogle dogovoriti okrog njene usode. Tako so Angleži denimo 22. februarja 1919 zagovarjali tezo, da mora Mežiška dolina postati sestavni del kraljevine SHS, Američani pa so si predstavljali (in zagovarjali) mejo bolj na jugu in bi tako tudi ta dolina bila del Avstrije. Avstrijci so si Mežiško dolino sicer glasno že- POPLAVE SPET OGROZILE SLOVENIJO Razlite reke Dalj časa trajajoče deževje je tudi to jesen dodobra napolnilo slovensko rečno in jezersko vodovje. Tako so poplavljale Dreta, Savinja, Sava, Krka, Mirna, Sotla, Dravinja, Kolpa in Voglajna. Skupaj s svojimi pritoki in hudourniki so naredile pravo opustošenje in razkrile našo nepripravljenost na najpogostejše naravne nesreče. Najhuje je bilo v Posavju. Zaradi močnih padavin seje sprožilo več zemeljskih plazov. V vasi Podgorica v Sevniški občini je plaz odnesel gospodarsko poslopje. Zemeljski plaz pri Trbovljah je zasul 30 metrov glavne ceste med že/ezniško postajo in mestnim središčem. Z zemljo je zasut tudi odsek na cesti Čemšcnik-Kodrež. V spodnjih Za vinah v zagorski občini je plaz ogrozil električni daljnovod in poškodoval vodovod. Prebivalce ob Savinji je pred večjimi poplavami rešil sneg, ki je začel padati v višjih legah. Kljub temu je bilo najhuje v Zgornji Savinjski dolini. Zaradi deževja je pričela drseti zemlja, ki je najbolj ogrozila Prušnikovo domačijo nad Ljubnim. Močno so narasli tudi pritoki Savinje. Tako je Dreta zalila nekaj hiš v krajih Kraše, Žlabor in v Lačji vasi. Zaprta je bila cesta Nazarje—Gornji Grad in Ljubno-Luče. V Laškem je Savinja zalila kletne prostore zdravilišča. Pod vodo pa so tudi bili deli ceste med Laškim in Jagočami ter Laškim in Marija Gradcem. Voglajna je v Celju poplavila območje na predelu kjer se izliva v Savinjo. Zaradi narasle Dravinje so morali zapreti promet med Majšperkom in Poljčanami ter cesto do Jurovcev zaradi poplav v Stanečki vasi. Dravinja je poplavila več kot 500 hektarjev kmetijskih površin v bistriški in ptujski občini. Dravinja je letos že osmič poplavljala in kar šestkrat ogrozila promet v Poljčanah, Makolah in Majšperku. Vas Varoš v Makolah je bila ob poplavah odcepljena od sveta. Dravinja je najhuje poškodovala posevke pšenice. Med Poljčanami in Majšperkom je bilo pod vodo vsaj 200 hektarjev njiv in travnikov, voda pa je ogrozila tudi nekaj hiš ob Dravinji. Tudi Krka, Mirna in Sotla so se tokrat pridružile vodni ujmi. Poplavile so tisoč hektarjev polj in travnikov, vsaj polovico tega v Vrbini pod Brežicami. Poplavljenih je bilo več lokalnih in regionalnih cest (Gabrijele—Krmelj, Breg--Sevnica—Blanca, Kostanjevica—Zameško). V vaseh Koprivnik in Sajevce je voda zalila več hiš. V Beli krajini je Kolpa poplavila viniški kamp in številna travnike. Polja med Kočevjem in Ribnico so se spremenila v pravo jezero. Krka je poplavila več dolenjskih cest. V Brežiški občini je Sava zalila vasi Loče in del Krške vasi. Puščati pa je začel tudi savski nasip pri Termah Čatež. Pod vodo je bila regionalna cesta Bizeljsko—Klanjec. Podrti električni drogovi so povzročili okvare na transformatorskih postajah v brestaniški elektrarni, kar so občutile tovarne embalaže v Senovem in naselje Dore. Jana Štrlekar leli, vendar so svoja stališča sproti prilagajali in končno pristali pri tem, da ne bi bilo modro, če bi tudi Mežiška dolina postala sestavni del plebiscitne cone A. Ker je v Mežiški dolini vendarle prevladoval slovenski živelj (uradno ljudsko štetje iz leta 1919 je v tej dolini naštelo 3119 duš, ki so uporabljale nemški občevalni jezik), so se Avstrijci namreč bali, da bi ta dolina lahko pomenila jeziček na tehtnici. Eden od vzrokov, da Mežiška dolina (v tej kategoriji je bilo tudi Jezersko) ni postala sestavni del plebiscitnega ozemlja, tiči tudi v gospodarskih interesih. Angleži so razmišljali pač tako, da bo s tem, ko bo Mežiška dolina dodeljena Jugoslaviji, Bleiburška unija rudnikov (BBU) izgubila rud- nik in dejansko je leta 1921 ta rudnik prevzela angleška družba The Central European Mineš Limited, ki ji je rudnik prinašal velike dobičke. Razpoloženje ljudstva v tistih prevratniških dneh pa z umetniško besedo dobro opisuje Prežihov Voranc v romanu Požganica. Vodstvo guštanjske socialdemokracije je bilo glavni opornik nemške propagande v Mežiški dolini in Voranc v svojem romanu lepo opisuje, kako so na Ravnah (takratnem Guštanju) pričakali člane razmejitvene komisije. Takole piše Voranc: »Slednjič so se na ovinku ceste prikazali trije avtomobili, ki so se počasi približevali množici. Ta je takoj od vseh strani pritisnila na cesto iri jo popolnoma zaprla. »Hoich ungeteiles »Karaten!, Mi hočemo plebiscit!,« je vpila množica, povečini iskreno misleč, da je to v interesu delavskega razreda in da nastopa za pravično stvar. Od vseh strani so mahale zastavice in pušeljci. Avtomobili, velike prostorne limuzine, so se morali ustaviti. V prvem avtomobilu so sedeli vojaški predstavniki komisije, med katerimi sta bila tudi zastopnika jugoslovanske in avstrijskivvojne sile. V drugem so sedeli trije člani razmejitvene komisije, a v zadnjem avtomobilu je sedel en sam par: debel, staruhast civilist in mlada, nališpana ženska. Komisija je bila v očitni zadregi; mogoče jo je demonstracija presenetila v tem delu koroške dežele, ki je bil že skoraj izven razmejitvenih kombinacij, mogoče jo je presenetila zaradi tega, ker ji je ta del bil opisan kot povsem slovanski kraj, ki se je že odločil za Jugoslavijo. Zato so iz vseh avtomobilov zrle samo začudene, skorajda nejevoljne oči. »Hoch! Heil ungeteiles Karmtem! Mi hočemo plebiscit!«, so vpili glasovi. Vsa množica je obrnila oči v par, ki je sedel v zadnjem avtomobilu. Organizatorjem je bilo tajno sporočeno, da bo najvažnejša oseba pri komisije zastopnik Italije, nek debel gospod, na katerega je predvsem treba pritisniti; trije hlebi pod-bradne masti so mu silili na prša. Zato je množica takoj obstopila ta voz. Pipan in Abšnar sta na čelu najbolj vnetih sodelavcev pristopila k avtomobilu, da izročita gospodu spomenico. Ko je Pipan hotel to s kratkim nagovorom storiti, je rekel Stroje-nec Zabernikov Tevž na ves glas.: »Mojmuš! Ta ima pa hujše žvarce kot Javornikov bik.« Pijanci in radovedneži so se spustili v nesramen in izivajoč krohot, ki je za trenutek zaglu-šil vse ostalo. Mnogim udeležencem demonstracije je bilo tako -smešno, da so se kljub svečanemu trenutku komaj vzdržali glasnega krohota ali pa so očitno kihali. Le tisti, ki so stali tik ob vozu, so bili resni...« Takratni lokalni politiki so kajpak menili, da so Strojanci in Javornikov bik krivi, da Mežiške doline niso vključili v plebiscitno ozemlje in je brez ljudskega glasovanja pripadla Jugoslaviji. Resna analiza pri tem seveda daje prednost angleškim magnatom in manj Javornikovemu biku. Zgodba pa je pomembna zaradi vprašanja, ali se Mežiški dolini pred sedmimi desetletji ni zgodila krivica, ko so jo enostavno priključili Jugoslaviji, ječi narodov. Javornikovega bika že zdavnaj ni več, živ pa je zgodovinski spomin. Vprašanje pa je. kakšen kapital lahko iz tega danes vnovči vladajoča struja v Mežiški doimi. Tadeja Ribnik PLAZOVI V RADEČAH NE MIRUJEJO Do vratu v blatu Minulo deževje je v Zasavju naredilo veliko škode, ki je nastala predvsem zaradi drsenja tal. V Radečah se je narava posebej grdo poigrala s človeško usodo. V četrtek okrog poldneva je namreč velik plaz uničil staro in novo hišo družine Kmetič, še vedno pa ogroža sosedovo. Ob plazu in uničenih hišah smo našli lastnika Jožeta Kmetiča, njegovega sina Pavla, sosede in ljudi, ki so poskušali še kaj rešiti. Moč narave je izgle-da dokončno preprečila nadaljnje življenje na mestu, kjer sta stali hiši s tablico Zagrad 7. Jože Kmetič, zaposlen v Papirnici Radeče s skrušenim glasom pripoveduje: »Celo življenje sem se trudil, zdaj imam pa tole. Hiš na žalost nisem imel zavarovanih, saj nisem pričakoval kaj takega, ker prej tu sploh ni bilo vode. Doslej je v tem kraju zemlja mirovala, ljudje ne pomnijo, da bi se zgodilo kaj takega. Za silo stanujemo pri prijaznem sosedu.« Pavle Kmetič je prav tako zaposlen v Papirnici. Ko so reševali, kar se je še rešiti dalo, gaje blato potegnilo vase, tako da je bil v njem do vratu. Če ne bi bilo takojšnje pomoči, bi se lahko zgodila tragedija. Nesreča bi bila lahko še veliko večja, če bi bili Kmetičevi ob usodnem trenutku doma. Ljudje toplih src pa so nesrečnim Kmetičevim takoj priskočili na pomoč. Predsednik Krajevne skupnosti Ilko Molek: »Doslej smo zbirali pomoč predvsem v papirnici. V petek se je sestal Svet krajevne skupnosti, kjer smo se odločili, da bomo počakali, da se zadeva uredi, to pomeni, da se opravi ocena varnosti plazu. Krajevna skupnost bo nudila pomoč takoj v denarju, pozneje pa se bo zbirala pomoč v obliki lesa. Vedeti moramo, kako mislijo Kmetiči rešiti svoj stanovanjski problem: ali z novogradnjo ali ne. V naši krajevni skupnosti je še več plazovnih žarišč: na cesti Jagnjenica — Svibno je počila cesta, v Svibnem je odneslo del gozda in tudi v Glažuti«. Prva je ponesrečencem priskočila na pomoč Papirnica v Radečah (Muflon). Predsednica branžnega sindikata Tatjana Kulcto in vodja proizvodnje Maks Škoda pravita, da nesrečni družini iščejo novo stanovanje, v kolektivu zbirajo denar, pomagajo pa tudi z delom. Človeška dobrota je velika. če je potreba po njej. Ogrožen je tudi Kmetičev sosed Kuslj, ki se je za vsak primer izselil. Če bo ocena komisije za plazišče ugodna, se bodo lahko Ku-slji zopet vselili. Franc Furland Foto Lucas Poplave so posredno terjale tudi smrtno žrtev Lokalna cesta med Laškim in Marija Gradcem je bila 20. novembra poplavljena. Bojan Zajtl, doma in spodnje Rečice pri Laškem, se je skupaj s staršema odločil, da bo zaradi poplav prečkal železniško progo na poti do doma. Pri železniškem predoru ga je do smrti povozi! vlak. Desno mlajši in starejši Kmetič: hiš ni več ČIGAVI SO SLOVENSKI REGIONALNI ČASOPISI Naš čas, si še naš? Po lanskih volitvah v Sloveniji je prišlo v modo vsakovrstno menjavanje barv in preoblikovanj form ter prepričanj kar ni zaobšlo niti slovenskih regionalnih časopisnih in radijskih podjetij. Spremembe so omogočali nedorečeni, na hitro sklepani zakoni, ki so omogočali privatizacijo po dolgem in počez, pri čemer so se pojavljale nepravilnosti. Najbolj dvomljivi so s pravnega in etičnega stališča tisti poskusi preoblikovanja časopisov, ki imajo za rezultat podjetje, ki ga na kratko imenujemo d.o.o. ali družba z omejeno odgovornostjo. Kako je dandanašnji s slovenskimi »regionalci«? Naš čas, velenjski regionalni časopis se je 27. avgusta 1991 prekvalificiral iz družbenega podjetja v podjetje v mešani lastnini, kar je bilo potrjeno na Temeljnem sodišču v Celju — Enota v Celju, ki je v sodni register vpisalo njegovo ime: Časopisno — založniško in RTV podjetje Naš čas d. o. o. Velenje. Ob tem dejanju je imel podpredsednik Skupščine Republike Slovenije Vane Gošnik pomisleke, ki jih je izrazil v pismu pravosodnemu ministru Rajku Pirnatu 23. oktobra 1991: »Za preoblikovanje Našega časa v d. o. o. bi morala dati dovoljenje tudi velenjska občina, ker so ustanovitelji nove družbe Center za informiranje, pro- činski kulturni skupnosti, z ukinitvijo SIS-ov pa iz proračuna občinske skupščine. S tem vpis v sodni register dejansko pomeni, da so si zaposleni v tej bivši organizaciji prilastili izključno pravico upravljanja s firmo, čeprav imajo v njej zelo majhen delež (Stane Vovk, v. d. direktorja in glavni urednik 34.860 SLT, Boris Zakošek, v. d. odgovornega urednika 28.620, Janez Plesnik, novinar 21.380 SLT). Pomenljivo je, da je prejšnji direktor delovne or- pagando in založništvo Velenje ganizacije Stane Vovk postal p. o. z večinskim deležem d- direktorja dosedanji odgo-7.408.000 SLT in 14 fizičnih vornl ured™k Boris Zakosek oseb, ki so pretežno zaposlene Pa v- d- odgovornega urednika v tej firmi. Večinskega delni- časopisa; oba zastopata družbo čarja je pred mnogimi leti usta- neomejeno, imata pa mmima-novila Skupščina občine Vele- delež v odnosu na glavnega nje, izdajatelj pa je bil tedanji vlagatelja. Občinska skupsci-SZDL. Sredstva za delovanje na.’ kl..im? v ftrmi absolutno firme so se poleg naročnine in naIvečji delež pa nima na prodaje izdelkov pridobivala upravljanje nobenega vpliva, tudi s prispevno stopnjo pri ob- Vprašanje je tudi kdo je delež SO Velenje ovrednotil, saj se fev. Ina prvi pogled zdi premajhen«. Irena Sagadin, voditeljica Oddelka za knjižne registracije Pr’ Temeljnem sodišču v Celju, ne vidi v preoblikovanju Našega časa v d. o. o. nikakršne nepravilnosti, čeprav je razvidno, da velenjska občina ni dala dovoljenja. Stane Vovk, v. d. direktorja Našega časa ne razume, zakaj se Gošnik spotika ob preobliko-| vanje podjetja: »Ni šlo za pri- 2 ji ^ ! rimorske novice. Iz družbene- ' ga podjetja smo prešli v podjet- je v mešani lastnini z odvaja-' njem dela dohodka zaposlenih.« Igor Meh, sekretar za gospodarstvo pri IS SO Velenje: »Izvršni svet in Skupščina občine Velenje nista dala nobenega formalnega pristanka za preoblikovanje časopisa Naš čas kot družbenega podjetja v podjetje v mešani lastnini. Ne nasprotujemo temu, da se Naš čas oblikuje v d. o. o., želimo le. da se natančno opredeli občinski delež, ki ga je potrebno strokovno oceniti. Želimo razčistiti kaj je medij in kdo ga bo podpiral. Radio Velenje naj bi opravljal javno informiranje. Naš čas pa naj bi deloval zasebno. Doslej se je časopis Naš čas financiral med drugim s strani občine po dvanajstinah. Tretjega decembra bo seja SO Velenje, kjer bo verjetno postavljeno delegatsko vprašanje o tem problemu. Odločitev skupščine bo pogojevala nadaljne korake, v poštev pride sodišče.« Na Slovenskem izhajata še dva regionalna tednika in dva poltednika: VESTMK Murska Sobota, 21. november 1991 » Leto XUII • Št. 46 • Cm 30 tolari«v| Pomurski vestnik iz Murske Sobote se ni preoblikoval. Še naprej ga izdaja Podjetje za informiranje, ki je družbeno. l->'° XIIV - li. 12 - CC>* 25 SLT KmL «1. 22. »o-—.!,. 1551 Gorenjski glas (poltednik) seje spomladi delno preoblikoval v podjetje s polno odgovornostjo. Izdaja ga družbeno podjetje Gorenjski glas Kranj. IMJIH1ST Št. 38 (2196) • Leto XLII • Novo mesto, četrtek. 19. septembra 1991 • Cena 30 din • YU ISSN 0416-2242 Dolenjski list (poltednik) je prav tako družbeno podjetje S polno odgovornostjo. Radio — tednik Ptuj izdaja družbeno podjetje Zavod za časopisno in radijsko dejavnost. PETEK Koper, Nova Gorica 22. novembra 1991 št. 93 Uto XLV Cena 20 tolarjev 25 YUD, 1500 LIT primorske vt novice li NOVI TEDNIK RADIO CELJE Tudi Primorske novice so se lani iz družbenega podjetja preoblikovale v d. o. o. Izdaja jih časopisno založniško podjetje Primorske novice d. o. o. Koper. Na občinskem komite- Vane Gošnik: svoj čas je imel v Našem času rubriko Dvignjeni zastor. Zdaj dviguje neke druge zastore /]t< pvLJL številka 44, cena 30 tolarjev 14. novembra 1991 ju za družbene dejavnosti IS SO Koper vedo povedati, da je koprska skupščina požegnala preoblikovanje Primorskih novic, ki še vedno dobivajo občinsko dotacijo po dvanajstinah. V letu 1991 niso obravnavali Primorskih novic, ne v Izvršnem svetu in ne v skupščini.« Soglasje je ob lanskoletnem preoblikovanju iz družbenega podjetja v d. o. o. dobil tudi celjski Novi tednik in Radio Celje, pravijo na Sekretariatu za družbene dejavnosti IS SO Celje. Skupno vsem trem tednikom je, da so jih ustanovile skupščine občin, izdajal pa do ukinitve SZDL, nakar so sredstva dobivali iz občinskega proračuna. Bili so družbena podjetja in torej last vseh prebivalcev dotič-nih občin, ki so kakorkoli odvajali sredstva v občinski proračun. Franc Furlane! ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA SE JE ZA LAS IZOGNILA PONOVITVI LANSKIH POPLAV Groza se ponavlja Vas Kraše si bo tudi letos zapomnila jesensko deževje, posebej še tisti vaščani, katerih hiše so preblizu narasle Drete. Kljub temu, da se letos na srečo katastrofalne poplave niso ponovile, je vsi niso srečno odnesli. Le prizadevnim delavcem Nivoja in gasilcem gre zasluga, da ni povodenj ponovno uničila komaj obnovljenega Savinjskega gaja in poplavila vasi Loke. Delali so vso noč in zvišali dosedanji nasip pri obnovljenem Delejevem jezu ter v neposredni bližini postavili novega, vmes pa speljali odtočni kanal. Če tega ne bi storili, bi bila Savinjski gaj in naselje Loke globoko pod vodo. A kot rečeno vsi le niso imeli sreče. Vsaj za vas Kraše tega ne bi mogli reči. Narasla Dreta je zopet prestopila bregove in na svoji poti poplavila tudi nekaj hiš. Ena izmed tistih, ki so tudi letos bili brezupen boj z vodno stihijo, je Marija Zidar, iz Kraš. Debela deska, s katero je Marija preprečila vdor vode skozi vhodna vrata svoje stare hiše zgovorno priča o tistem, kaj se je tu še včeraj dogajalo. »Ne ustrašite se nereda v hiši, saj pravkar pospravljam,« nas pozdravi Marija in nadaljuje: »Na spodnji strani hiše je voda včeraj segala do oken in napravila pravo opustošenje v drvarnici. Vsa sreča, da na spodnji strani hiše nimam vrat. Ce bi jih imela, bi bila v vodi 'do vratu. Vrata na zgodnji strani hiše šem zaščitila z desko in s peskom tako, da ni prišlo veliko vode v hišo. Bila Sem zelo prestrašena, saj se še predobro spominjam lanskoletne povodnji. Takrat je bila vsa hiša v vodi, po sobah in kuhinji je vse samo čakal, kdaj bo voda udarila čeznjo. Hvala Bogu, da se to ni zgodilo. Hiša sicer ni bila v nevarnosti, saj je malo višje od okolice, vendar pa imam za- daj za hišo hlev dosti niže, tako. da sem moral lansko leto, ko je voda drla čez cesto, reševati svinje iz hleva. Ker okoli hiše ni prostora varnega pred vodo. smo jih morali namestiti kar v stanovanjsko hišo. Bolje tudi to, kot pa da bi se utopile. Ravno ko smo lani reševali svinje iz hleva, so se po cesti pripeljali gasilci. Ko so slišali cviljenje svinj, so jo hitro odkurili nazaj. No, pa saj jih razumem, reševati svinje pred utopitvijo res ni prijetno delo,« pravi Ivan. Ste dobili povrnjeno škodo, ki je nastala ob lanskih poplavah? »Nekaj sem res dobil od zavarovalnice, drugega pa nič. Veliko je tudi takšnih, ki so dobili veliko več, čeprav vode še blizu hiše niso imeli.« Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno storiti, da Dreta ne bi več poplavljala? »Sedaj širijo samo gornji del Drete, tu pa je struga preozka. Včasih so bili na Dreti trije jezovi, danes ni več niti enega. Nujno bi bilo potrebno poglobiti strugo reke Drete, kar bi veliko pomagalo. Zadnji čas je, da bi se to naredilo, saj vendar ne moremo vsako leto plavati.« Lucas J. V. plavalo. Ker imam lesena tla v hiši, so zdaj uničena«, pravi Marija in z živahnimi očmi ogleduje svoj vrt, ki je bil še včeraj poplavljen. So vam lani nadomestili škodo, ki so vam jo povzročile poplave? »Nekaj sem res dobila. Krajevna skupnost mi je dala deset tisoč dinarjev kot pomoč zaradi poplav, devet tisoč din pa sem dobila od zavarovalnice. Sreča, da imam dobre sosede, ki so mi pomagali, ko je bilo najhuje in mi pomagajo še danes. Rdeči križ mi je podaril topli pod za kuhinjo, drugega pa, razen že omenjenega denarja, nisem dobila.« Marija nam pokaže topli pod v sobi, ki čaka, da bo zamenjal povsem preperele deske na tleh. Ker živi Marija sama, ji še ni uspelo zamenjati lesenih desk na tleh s toplim podom. Poslovimo se od prijazne starke in se napotimo k sosedu prek ceste. Ivan Poličnik in njegova žena Hedvika sta jo letos še kar dobro odnesla, i »Ves čas sem hodil k cesti in MIRKO TOMAŽ KRAJNC: DALEKOVIDNI GOSPODAR ALI ZAPLOTNIŠKI DOBIČKAR Bo predsednik razstrelil samega sebe? Predsednik celjske vlade Mirko Krajnc je sodeč po odmevih v javnosti, po protestih nekaterih celjskih strank, krajevnih skupnosti in hišnih svetov, postal najbolj nepriljubljena celjska osebnost. Povišane cene ogrevanja nad vsako razumno politično, njegovo samovoljno in celo osebno okoriščanje se je nabralo toliko, da bodo tem stvarem iz oči v oči slednjič morali pogledati tudi poslanci celjskega parlamenta. Veriženie s staro stavbo SDK Prvikrat so na pobudo opozicijskih strank o predsednikovih zasebnih poslih poslanci spregovorili ob primeru Štajerske banke obrti in podjetništva, v kateri ima pomemben delničarski vložek 400 tisoč DEM celjski izvršni svet, zajetne del- nice pa tudi podjetnik Mirko Krajnc. Tedaj so v celjskem parlamentu še menili, da v občini, v izvršnem svetu potrebujejo podjetne ljudi, ki znajo obračati denar. Predsednik Krajnc je v boj takrat poslal svojega finančnika Žarka Mrovljeta. Opogumljen s podporo parlamenta je predsednik celjske EKSKLUZIVNO: V CELJU BO KOVNICA SLOVENSKEGA DROBIŽA Žvenket stotin Iz odlično obveščenih krogov smo izvedeli, da je celjsko podjetje Aurea izdelalo projekt za kovanje slovenskega kovanega denarja. Proti koncu prihodnjega leta naj bi po njem v Celju skovali okoli 80 milijonov tolarjev kovanega denarja, večino denarja za naložbo pa naj bi zagotovila Republika Slovenija. Po predlogu, ki so ga pripravili v Aurei, podjetju z dolgoletno tradicijo in izkušnjami pri izdelavi kovinskih značk, obeskov in podobnega, naj bi Aurea skupaj z Narodno banko Slovenije in po vsej verjetnosti še z nekaterimi vlagatelji ustanovila podjetje za kovanje slovenskega denarja. Prostore za podjetje bi zagotovili^ kar s prizidkom k sedanji Aurei, ali pa na posebni lokaciji na zemljišču podjetja. V Aurei, ki že ima izkušnje tudi s poskusi kovanja denarja, naj bi proizvodnja stekla v enem letu. Seveda je poprej treba zagotoviti zagonska sredstva. Ta naj bi znašala kar dobrih 18 milijonov šilingov za nakup ustreznih strojev v Avstriji ter 98 milijonov tolarjev za ostale izdatke. Pločevino, iz katere bi kovali kovance, bi bilo treba seveda uvažati, za kovance pa naj bi uporabljali različne zlitine železa, niklja, bakra in aluminija. Če bo Aurein predlog sprejet, naj bi izdelovali 6 različnih kovancev: za 10, 20 in 50 stotin tolarja ter za 1, 2 in 5 tolarjev. Vsi kovanci naj bi bili debeli poldrugi milimeter, premer naj bi imeli med 16 in 26 milimetri, težo pa med 2 in 5,5 grama. Po Aureinem projektu bi bilo mogoče na minuto izdelati 700 kovancev, preden bi jih lahko Slovenija uvedla na denarni trg pa bi jih bilo treba narediti za 80 milijonov tolarjev. To naj bi bila sicer tudi letna zmogljivost slovenske kovnice denarja. Seveda takšna proizvodnja zahteva tudi ustrezno strokovnost in posebne varnostne ukrepe. V neposredni proizvodnji kovnice naj bi bilo zaposlenih 19 ljudi, 6 varnostnikov pa naj bi dopolnjevalo elektronski varnostni sistem. Ob tem odkritju naj bralcem nekoliko osvežimo spomin še v zvezi s slovenskim papirnatim denarjem, bankovci, ki naj bi nasledili sedanje tolarske bone. Kot je znano je Slovenija papirnat den :!ala v izdelavo Nemčiji, saj bi bilo predrago, če bi ga hoteli izdelovati sami. Adriano Ferrari vlade sledil svojo strmo pot. Zakaj bi mu zamerili, če bi mimogrede poskrbel še zase, za svojo zasebno firmo Itag, Inženiring in tehnologija, in našel udobno sprego s prekaljenim slovenskim tržnim ministrom Maksom Bastlom, ki bi naj za Celje napravil toliko dobrega. Razmere so se nekoliko umirile do tiste znamenite skupščine, na kateri niso izglasovali predloga Zazidalnega načrta Gaberje, v katerem je bila sporna le Aškerčeva ulica in njeno preoblikovanje v magistralo sever — jug, ali elegant-neje, v štiripasovno mestno alejo. Predsednik M. T. Krajnc je bil jezen, ogorčen, zgrožen in je poslancem na posebej o tem primeru sklicani tiskovni konferenci — na skupščini ga namreč poslanci v neposrednem pogovoru niso in niso hoteli razumeti — očital, »da ne vedo, o čem razpravljajo«; ali, kar je še huje, da zavirajo razvoj Celja, celjske razvojne načrte in škodujejo infrastrukturnemu razmahu doslej najbolj zanemarjenega dela Celja, Ga-berij. Ko izhlapi cela ulica Na seji skupščine mu najbolj glasni in odločni liberalni demokrati niso ostali dolžni in so sklicali svojo tiskovno konferenco ter gospodu Krajncu očitali samovoljo in prevehe-mentno prepričanje, da »le on ve, kaj je dobro in prav.« Hkrati so mahali z junijskim razpisom za odprodajo in na-. jem prostorov v bodoči garažni hiši v Aškerčevi ulici, ki jo je v Delu objavilo njegovo podjetje Itag pol leta prej, preden je celjski parlament razpravljal o zazidalnem načrtu. Po čudnem spletu okoliščin se je Aškerčeva ulica do križišča z Levstikovo zdaj »znašla« v Gaberju, čeprav je dotlej povsem naravno sodila v Zazidalni načrt »Staro mestno jedro« in je bilo rušenje poslopij ob njej že legitimno potrjeno z odlokom iz leta 1986. »Meje se ne menjavajo kar tako, za to že mora biti tehten razlog, zelo zelo tehten razlog,« je na ponedeljkovi tiskovni konferenci pred današnjim zasedanjem skupščine še enkrat dejal celjski župan Anton Rojec. Povedal je še, da na tem zasedanju zborov ne bodo, kot je na svoji tiskovni konferenci napovedal premier Krajnc, vnovič spregovoril o ZN Gaberje zaradi Krajnčeve odsotnosti. Novi predlog je bistveno spremenjen, Aškerčeva je iz njega izvzeta in spet brez potrebne predhodne razprave z magično palico celjskega izvršnega sveta sodi v ZN »Staro mestno jedro«. Pa razumi, če moreš. Robert Jedlovčnik, krščanski socialist:... pod to celjsko vlado smo do kolen v blatu .., Celjani so se ob teh parlamentarnih igrah bolj ko ne nasmihali ali še samo čudili, dokler jih predsednik Krajnc ni udaril po žepu in jih z nepojmljivo aroganco poslal »nabirat dračje«, jih »napodil iz stanovanj«, če ne bodo zmogli za sto in več odstotkov povišanih stroškov za . ogrevanje in najemnine. Do včeraj tako priporočan plin je celjski izvršni svet le z njemu znano logiko izenačil z vsemi ostalimi gorivi, ne glede na deklarirano podporo celjskemu okolju prijaznejši plinifikaciji. Ob ljudskih protestih so tokrat skočili pokonci prenovitelji, krščanski socialisti, socialisti, Zeleni, Društvo za varstvo okolja in Krajnčevo zadnjo potezo okrasili še z vsemi prejšnjimi »grehi« s podjetjem Itag, okoli katerega se je napletlo še kup novih govoric v zvezi z njegovo vlogo ob celjskih parkiriščih, centralni čistilni napravi, kabelski televiziji, ob projektih, v katerih bi njegovo podjetje lahko napravilo mnogo dobrega. ■Ut Predsednik celjskih prenoviteljev Željko Cigler je na tiskovni konferenci dejal, da so v Celju priče kriznemu dobičkarstvu, njegov poslanski klub pa je s podporo socialistov, krščanskih socialistov. Zelenih in društvenih organizacij poslal skupščini občine Celje pobudo, naj ustanovi neodvisno komisijo, ki bi preverila govorice o »izrabi javne funkcije v zasebne namene«, poročala skupščini, temu pa naj bi sledile ustrezne sankcije. Župan v eno, predsednik vlade v drugo smer Poteze predsednika svoje vlade, kot je to v demokraciji mogoče in logično, je kritično ocenil tudi celjski župan Anton Rojc, ki je izvršnemu svetu ob podražitvi ogrevanja očital, da »prehiteva čas« in da ni upošteval vseh relevantnih reči v današnjih razmerah, povsem nemogoče pa je, da bi breme krize padlo le na nekatere, drugih pa ne bi niti ošvrknilo. Nakopičenim problemom se po besedah Antona Rojca poslanci končno ne bodo več izogibali in župan se je javno zavzel za ostro ločevanje javnega in zasebnega interesa, kajti »če temu ni tako, ne more funkcionirati nobena država«. V parlamentu je treba spregovoriti o teh stvareh in v primeru izrabljanja javnih funkcij tudi primerno ukrepati. Poslanci naj bi v kratkem sprejeli varovalni mehanizem - o ustanavljanju družb z občinskim deležem ali o delničarstvu bodo poslej namesto celjskega izvršnega sveta odločali v celjskem parlamentu, verjetno pa bo v njegovo večjo pristojnost prešlo tudi vehementno kadrovanje. Na današnjem zasedanju skupščine bodo celjski poslanci presojali tudi ali sodijo sejem- Zeljko Cigler, prenovitelj:... v Celju se razrašča krizno pri-dobitništvo.. ske dejavnosti med komunalne ali gospodarske panoge. Verjetno bodo skušali oživiti zamisel o firmi Celjski sejmi, ki je bila po besedah celjskega župana Antona Rojca tik pred ustanovitvijo pred letom dni in bi imela ne glede na ustanovitelje sedež v Celju. Torej bi se v Celju stekali tudi davki in prispevki, vse skupaj pa je padlo v vodo. Poznavalci pripominjajo, da je imel spet prste vmes ministrski predsednik Mirko Krajnc. Zanimivo je., da se je gospod Mirko Tomaž Krajnc ob vsem tem zatekel k atributom še ne tako davne zgodovine, vzrok za ogorčeno nezadovoljstvo njegovih volilcev bi naj bili - novinarji. Ti, novinarji, bi naj bili krivi za — vse. In seveda tisti ostanki boljševikov, ki še sedijo v poslanskih klopeh in se čudijo, da nihče noče slišati zdaj že glasnega mrmranja nezadovoljnega občinstva. Janez Sever Foto Lucas S PRILOGO IZPOD PULTA } Ž - .. 4 4 Časopis, ki je močnejši od papirja, g CwVVV^\V^YN\XNVV\\\\\\\\\XX\X\X\XNXX\X\\\\\\\\\X\\\\\\\\\\X\XXXYX\Y\X\< * - 'V.'* Kam pa kam gospa in gospod predsednik? Narod hodi drugo pot. USODE TREH GARDISTOV PROSTOVOLJCEV Vojni tovariši Na hrvaških žariščih so borbe vse hujše. Jugoarmada z neprikritim besom vključuje v spopad vse več opreme in moštva. Hrvaška stran poskuša na to odgovoriti z vključevanjem vseh svojih zmogljivosti. Kljub vsemu na Hrvaškem še ni bila razglašena splošna mobilizacija — dejstvo, ki ga pogojuje dober odziv prostovoljcev. Trije prostovoljci, trije vojni tovariši so se našli na vzhodnoslavonskem bojišču. Vsak je imel svoj razlog za prihod, toda cilj je isti: svobodna Hrvaška. Eduardo Rozsa Flores Naš prvi sogovornik je medijsko najbolj poznan izmed njih. V Osijeku ali Laslovu, madžarski vasi nedaleč stran ne boste našli človeka, ki ga ne bi poznal. Eduardo Rozsa Flores (31) je do nedavnega delal kot novinar španskega dnevnega lista »Vanguardia« iz Barcelone. Na naših tleh je od začetka vojne v Sloveniji. Kako, da ste se javili v Zbor Narodne Garde Republike Hrvaške (ZNG RH)? »Vsak novinar, ki se dolgo zadržuje ali dela na nekem področju, začne počasi razumevati, kaj se dogaja. Potek dogodkov sem poskušal prenesti mojemu ljudstvu v Španiji, poleg tega pa so moja poročila prevzemale tudi mnoge druge agencije. Čeprav je bil moj avto označen z velikimi »PRESS« nalepkami, so četniki in armada v prvem mesecu mojega bivanja na Hrvaškem kar štirikrat streljali name. Prvič se je to zgodilo pri Okučanih, drugič na avtocesti, tretjič so name streljali iz letala v Sarvašu pri Osijeku in zadnjič pri vaseh Meče in Bilje. Vsak dan sem potoval na razdalji Zagreb-Osijek—Zagreb in tako prevozil 10.600 kilometrov. V vsej tej psihozi se mi je končno strgal film in rekel sem si, da ne bodo več streljali name, ne da bi jim to vrnil. Ker sem bil ves čas v stiku z gardo in sem imel mnogo prijateljev med njimi, sem odšel k Branimirju Glavašu in se javil v vrste ZNG. Ker sem bil med služenjem vojaške obveznosti ostrostrelec, sem bil dobrodošel tudi po tej strani.« V katerih akcijah ste sodelovali do sedaj? V akcijah sem sodeloval, še preden sem oblekel uniformo. Kot vojni dopisnik sem ves čas želel biti v prvih vrstah, da bi dobil čim več informacij in tako se mi je večkrat zgodilo, da so mi gardisti rešili življenje. Ko so se spopadi v Tenji šele začeli, mi je gardist Ivica Repušič rešil življenje, ko meje vrgel na tla in pokril s svojim telesom. Ivica je na žalost padel v eni izmed naslednjih akcij. Kako naj torej ostanem ravnodušen do teh ljudi? Moja prva akcija, v kateri sem sodeloval oborožen je bila v Lastovu. Tu sem tudi dobil vojni nadimek: Chico.« Ali čutiš kakšno sovraštvo, ko se boriš proti Jugoar-madi in četnikom? »Ne sovražim srbskega naroda, zame so vsi narodi isti, sovražim le tiste, ki streljajo name. Srbski politiki so kriminalci, ker silijo srbski narod v samomorilsko vojno. Morda zdaj še ni, toda s časom bo prav to gotovo postala. Srbija bo izolirana kot zadnji komunistični bastion v Evropi. Med srbsko vojsko in gardo je velika razlika. Spominjam se, ko sem kot reporter prišel v Bijelo Brdo. Ujeli so me in zaprt sem bil tri dni. Neprenehoma so me maltretirali pod obtožbo, da sem hrvaški vohun. Na koncu me je izvlekla vojska. Med srbskimi vojaki sem doživljal samo brutalnosti, na tej strani pa me je vedno čakal nasmeh, kavica ali odlično »Osiječko pivo«.« Kakšni so bili odnosi med vami kot novinarjem in Jugo-armado? »To, kar počenja armada nima nikakršne zveze s profesionalnostjo. Med bivanjem na bojiščih sem imel priložnost pogovoriti se z nekim podpolkovnikom, ki me je ob tej pri- ANTUN GLEGJ: hrvaški Avstralec. ložnosti povabil na kavo, toda kmalu je prišel nek dolgolas kapetan rezervist, vprašal podpolkovnika kaj počne skupaj z mano in naj gre »u pičku ma-terinu«. Podpolkovnik mu je izjecljal opravičilo in hitro odšel za njim.« Do kdaj nameravate ostati v Slavoniji? »Tukaj bom ostal, dokler bom sposoben za boj in dokler me bo garda potrebovala.« Te dni smo izvedeli, da je Eduardo ranjen in da ima poškodovani obe roki. Antun Glegj Naš naslednji sogovornik je Hrvat, a je prišel iz daljne Avstralije. Antun Glegj (43) je bil »Hotel sem oditi, ko smo izvedeli za uboje policistov v Borovem Selu, toda žena in otroka so me prepričevali, da se bo vse umirilo. Potem so se začeli dogodki na Plitvicah in nihče mi ni več mogel preprečiti namere, da pojdem braniti svojo domovino. Sposodil sem si denar za pot in šel. Mnogi so me poskusili zaustaviti, naj počakam dokler nas ne pokliče Franjo, jaz pa sem jim dejal, da ne morem več čakati. Hrvaška mi je najpomembnejša na svetu.« Kako se počutite v rodnem mestu po tolikih letih? »Boril bi se kjerkoli na Hrvaškem, toda moje srce pripada Osijeku. Odrastel sem prav tu, v Donjem Gradu, kjer se zdaj pogovarjava. Prijavil sem se v gardo, a so mi dejali, da sem že prestar za profesionalca, zato so me poslali v rezervni sestav. Toda to ni pomembno, važno je, da se lahko borim za svojo rodno grudo.« Kdaj ste prišli, kako so vas soborci sprejeli in kje ste se do zdaj bojevali? »Nekateri fantje so mi rekli, da sem nor, ker sem sploh prišel, drugi pa da sem fant od fare. Vprašali so me, kje so ti ustaši in kdaj bodo prišli, toda jaz nisem v Avstraliji videl enega samega ustaša. Udeležil sem se bojev v Ernestinovu, Laslovu, Brijestu, Orlovnjaku, Meču in Bilju. Od vseh bojev je bil najtežji na Brijestu. Iz Tenje je prišel tank in iz razdalje kakšnih petdeset metrov streljal na hišo, v kateri smo bili. To je bil pravi pekel in še danes mi ni jasno, kako smo se vsi izvlekli in to brez praske! Najtežje v srcu pa mi jes bilo, kastno bili v Meču (Baranja) in so nam ukazali umik. Takrat smo bili dobro oboroženi in prepričan sem, da Baranja ne bi kar tako padla.« Koliko časa boste ostali na Hrvaškem? »Na delovnem mestu sem se dogovoril za štiri mesece nepla- iz Krapine in skupaj sva se odpravila v Pariz, v katerega pa nikdar nisva prišla. Spotoma sva se zaposlila, kmalu dala odpoved in nadaljevala s potepanjem. Ko sva prišla v Lion, se mi ni več dalo vandrati okrog. Odšla sva na ambasado Belgijskega Konga in sva rekla, da bi odšla v njihovo vojsko. Toda tu sva srečala nekega človeka, ki je bil v Tujski legiji in on naju je napotil v kasarno. Krapinča-na niso sprejeli zaradi zdravstvenih razlogov, jaz pa sem ostal. Najprej so me 43 dni zadrževali v »drugem biroju« (francoska protiobveščevalna služba), kjer so me zasliševali. Tam je bil tudi nek Srb iz Pančeva, ki me je ves čas tepel in spraševal, zakaj sem ubil svojo ženo. Te neumnosti so prenehale, ko je prišel nek francoski častnik in od takrat naprej so me spraševali o vsem, kar vem EDUARDO RČZSA FLORES: španski novinar s tovariši v Laslovu. rojen v Osijeku, vendar živi že dvaindvajseto leto v Geelongu, mestu, ki je od Melbournea oddaljeno 67 kilometrov. V Avstralijo ste odšli leta 1971. To leto je na Hrvaškem znano kot leto maspoka in preganjanju njegovih udeležencev. Ste zapustili Hrvaško iz političnih vzrokov? »Prihajam iz zelo siromašne družine in v Avstralijo sem odšel zaradi ekonomskih razlogov, za bratom ki je takrat živel tam že leto in pol. S politiko se nikdar nisem ukvarjal, toda ker se nisem hotel vključevati v delovanje jugo-klubov, so me takoj razglasili za ustaša. Prej so se Hrvati in Srbi v Avstraliji še nekako razumeli, toda pred dvema letoma se je stanje vidno poslabšalo. Do popolnega razkola je prišlo po dogodkih v Kninu.« Kdaj ste se odločili za to dolgo pot v negotovost? čanega dopusta. Upam, da se bo vse skupaj končalo pred njegovim iztekom. Bliža se zima, Srbija je revnejša od nas in ne bo več dolgo mogla plačevati svojih fičfiričev. Dokaz, da nameravajo oditi, je tudi, ker kradejo in ropajo ter vlačijo v Srbijo vse, kar jim pride pod roke. Kdor misli ostati, si ne uničuje in ropa gnezda. Josip Jankovič Naš zadnji sogovornik je Ba-ranjec iz Kneževa, ki ima v svojo življenjsko izkušnjo vpisano bivanje v Tujski legiji. Josip Jankovič (48) je leta 1965 odšel na delo v Avstrijo, vendar ne zdrži dolgo tam. Kaj vas je pripravilo do tega, da ste odšli v Tujsko legijo? »Bil sem razočaran zaradi ločitve od žene in podal sem se na pot brez cilja. Odšel sem v Italijo, se vrnil v Avstrijo, da bi na koncu pristal v Marseilu. Tam sem srečal nekega človeka JOSIP JANKOVIČ: izkušnje v Tujski legiji. o JNA. Šele po tej torturi sem bil sprejet na urjenje v Tujski legiji.« Kakšno je bilo urjenje in v katerih akcijah ste sodelovali? »Urjenje je bilo v Bonifaciji in je trajalo sedem mesecev. Ni bila težka, temveč okrutna. To ni bilo za vsakogar, učili smo se vseh načinov boja, uporabe tehničnih naprav in imeli zelo dolge ter naporne kondicijske vaje in pohode. Že med urjenjem sem bil v akcijah lovljenja dezerterjev. Po urjenju sem odšel v Djibuti, kjer sem sodeloval v vojnih operacijah. Tega nisem mogel več zdržati in na poti na Madagaskar se nas je šest odločilo, da pobegnemo. Skočili smo z ladje in zaplavali proti Port Saidu. Rešiti smo se uspeli: Gospičan, Skopjanec, Visočan, Mostarec, Mariborčan in jaz. Ko smo prišli iz vode, nas je pričakala obalna straža, mi pa smo dvignili roke in vpili: »Tito-Naser«. Ko so nas vodili, smo poskusili pobegniti, a so nas polovili. Odpeljali so nas na zaslišanje, mi pa smo zahtevali jugoslovanskega konzula. Pri njem smo ostali petnajst dni, na to so prišli iz Beograda po nas. Prespali smo na Košutnjaku, zjutraj govorili z enim od ministrov in nato so nas pustili domov.« Kako je možno, da vas v Beogradu niso prav nič zasliševali? »Takrat res ne, toda po kakšnih dveh tednih sem dobil poziv, naj se javim v belomana-stirski vojni odsek. Ko sem prišel tja, so me odvedli v neko sobo, kjer me je zasliševal nek podpolkovnik. Zanimalo ga je vse, podrobnosti o oborožitvi, urjenju in častnikih legije. To se jč ponovilo kakšnih desetkrat. Organi SDB-ja so me imeli za nevarnega človeka in zaradi tega so me nekajkrat zapirali z izmišljenimi vzroki.« Kako ste se vključili v vrste ZNG? »Na predlog občine Beli Ma- nastir so me zaradi mojih izkušenj poslali v Osijek k Branimirju Glavašu. Postal sem poveljnik straže, kmalu pa sem že odšel v akcije v vasi Vladislava in Dopsin. Žal mi je, da je Baranja padla. Zdaj sem v Ba-ranjskem bataljonu in zahteval sem, da me pošljejo na čiščenje Baranje. Poleg vojnih izkušenj tudi dobro poznam glavne izdajalce in baranjske mešetarje. To so: Slokan, prej mesar, zdaj vojvoda iz Belega Manastirja; Bato Okanovič, veliki propa-gator SDS-a; Boro Mihajlovič, nekdanji delavec Elektroslavo-nije iz Belega Manastirja; Da- šič, sodnik iz Belega Manastirja; Milenko, prvi mož barikad iz Jagodnjaka; Mile Lemič, lastnik gostilne »Vardar«, poznanega sestajališča ekstremnih Srbov iz Belega Manastirja; Pica iz Bilja, lastnik gostilne »Ke-ning«. Baranja je moj dom in za njo bom umrl ali pa jo osvobodil in v njej zopet živel človeka dostojno življenje.« Stjepan Wershansky Foto Stjepan Wershansky in Darj: Lebar SLOBODAN MILOŠEVIČ VRAČA USLUGE Jaz tebi, ti meni Tudi dobro skrojeni politični imidži sem in tja popokajo po šivih in tedaj pridejo na dan razne zakulisne igre. Kdo ve koliko ton papirja je porabil srbski režimski tisk dokazujoč odlike svojega vožda SLOBODANA MILOŠEVIČA. Podoba poštenega, ljudskega in nepodkupljivega srbskega liderja pa kljub temu ni nič drugega kot neko nerealno stanje, ki je - zahvaljujoč neštetim manipulacijam — vendarle priplavalo na površino. Med glavnimi sivimi viri klana Miloševič je tudi »uspešno« beograjsko podjetje INTEREKSPORT. Zanj je znano, da obrača velika dinarska in devizna sredstva. Podjetje je vzbudilo pozornost z informacijo, da namerava zaposliti DUŠANA MITEVIČA, nekdanjega direktorja beograjske televizije. Med njegove najbolj znane in najzaslužnejše življenjske uspehe sodijo medijske eksekucije in predanost velikemu voždu. Na svojem novem delovnem mestu Mitevič ne bo osamljen. Tam je, denimo, že ozdravljeni alkoholik BORA MILOŠEVIČ, seveda le po naključju brat tovariša Slobe. Ta je po samo treh mesecih požrtvovalnega dela prejel od podjetja stanovanje, čeprav resda skromno, saj to ne meri več kot 200 kvadratnih metrov. Vendar pa Mitevič ne bo mogel dolgo uživati v njegovi družbi, saj se Brat tovariša Slobe pripravlja za pot v Pariz, kjer ga čaka položaj šefa Intereksportovega predstavništva. Druščina bo tudi oh JOVANKO ARSIČ, nekdanjo sekretarko Slobodana Miloševiča, ki se odpravlja v dunajsko predstavništvo. A to za Jovanko ne bo zadetek v polno, saj na Dunaju žal ne bo več srečala NIKOLE LJUBIČIČA, sina istoimenskega Titovega generala, saj se ta na ženino željo seli v Ženevo, kjer bo prejemal skromno plačo v višini 20.000 mark mesečno. Povsem dolgčas pa Miteviču pri Intereksportu vendarle ne bo. Tam so že LJIL.JANA BULATOVIČ, nekdanja urednica Politikinega Sveta in prvoborka osme seje. Naslednji je OSKAR KOVAČ, ekonomist in apologet Slo-bovih gospodarskih stremljenj. V Intereksportu bo Miteviču zaželel dobrodošlico tudi Ml H ALJ KERTES-BRA-CIKA, bivši minister za narod, ki se je*nacionalno opredeljeval tako, kot je trenutno pač potegnil veter. Sprva je bil Madžar, v začetku sedemdesetih, v času maspoka, Hrvat, sedaj je Srb, jutri pa... le kdo bi vedel. Med njegovimi izbranimi dogodivščinami je tudi ta, ki jo najraje pripoveduje, ko se znajde v izbrani družbi: »Nekoč je tovariš Slobo snedel polovico jabolka, ostanek pa je prepustil meni osebno in od tedaj dalje sem mu vdano zvest.« Naslednji v seriji, ki se je udomačila pri Intereksportu, je BORISLA V MIKELIČ, nekdaj generalni direktor petrinj-ske mesne industrije Gavrilovič. Zaslovel je, ko se po razpadu ZKJ ni hotel pridružiti Račanu, marveč se je ogrel za jugo ZK-gibanje. V času naj večjih gospodarskih in političnih malverzacij so ga razkrinkali in z izgovorom, da je bolan, je zbežal v Beograd, seveda s helikopterjem. Sedaj se sem in tja sprehaja po tki. SAO Krajini in tam bistri politiko v imenu srbske vlade. Naposled moramo omeniti, da je na plačilnem seznamu Intereksporta tudi žena SPS-ovskega poslanca BATRIČA JOVANOVIČA, ki ima med vsemi omenjenimi edina navado sem in tja priti tudi na delo. Kot vidimo, je o Slobodanu Miloševiču mogoče reči marsikaj, nikakor pa mu ne gre oporekati hvaležnosti. Narodni voditelj se strogo drži pregovora: »Roka roko umije«. Za vse ostale velja, da lahko uživajo v »edini resnično demokratični republiki«, kot Srbijo vladajoča klika sama hvali, in da v duhu demokracije in političnih razhajanj gredo tudi na fronto. Med bolj znanimi so takšno demokratično rešitev ponudili IVANU DURIČU, voditelju srbskih reformistov, ki se je tej »časti« izognil z odhodom v Pariz, in SULEJMANU UGUANINU ter ostalim voditeljem SDA iz Sandžaka. Stjepan Wershansky 27. november STRAN 12 13. STRAN 27. november NOVA DODA RES JE... - da smo za mnoge kraje na Hrvaškem in drugod zvedeli zaradi vojne. Dalj, Vrlika, Kijev©, Sunja, Ravno bi bili še naprej neznani kraji bogu za hrbtom. Ne bodite presenečeni, če bomo v naslednjih dneh, tednih in mesecih slišali še za Čepin, Ivankovo, Ruševo, Djakov-sko Breznico, Pletemico, Brestovac... - da zdaj vsi trdijo, da je zakon o lastninjenju tako pomemben kot ustava. V republiški skupščini pa bi ga Demos vseeno hotel sprejeti kar z navadno večino. - da je bivša JLA pravzaprav del srbske organizacije. Tako je znameniti podpolkovnik JLA Milan Tarbuk iz vojašnice v Petrinji postal minister za obrambo kninske Krajine, ki so jo preimenovali v Srbsko in ji priključili še Glino, Karlovac, dele Siska... - da je vsemogoče. JLA je »osvobodila« Vukovar v času, ko je veljalo absolutno premirje. Po kakšen 135. premirju bo tako dosegla cilj in okupirala Hrvaško na mejah Velike Srbije. - da nismo v zadnjem času dobili kril. Proglasili smo prvega ptičjega šampiona neodvisne Slovenije. Res lepo. Tako bo Milan Bratina — kanarček pevec z ostalimi kanarčki in papigami poskrbel, da bomo odleteli v Evropo. - da bo sedem najbolj razvitih držav sveta v SZ pomagalo le tistim republikam, ki bodo sestavljale novo SZ. Ni treba ugibati, da bo enako veljalo za bivše jugo republike. - da sam minister za turizem Ingo Paš, sodeč po tistem, kar je govoril na Kopačevem odboru, nima pretirano rad domovine Slovenije. Z denarjem za turistično propagando gospodari namreč Celjanom dobro znani Leopold Perc, bil pa naj bi varno naložen ne doma, temveč »nekje v Frankfurtu oziroma Italiji«. Lepa pomoč slovenskemu tolarju! - da tudi črnogorski predsednik Momir Bu-latovič pozna oni pregovor, ki pravi, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi: menda ga je nameraval največji Srb iz Črne gore dr. Branko Kostič predlagati za novega predsednika zisa. Očitno je še Momir bistroumno uvidel, da te zvezne države pravzaprav ni, je pa že raje to, kar je. - da je končno odstopil tudi zvezni zunanji minister Budimir Lončar. In kako je prišel do tega sklepa: meni namreč, da se moramo posloviti od federacije kot oblike skupnega življenja. Ker je to izjavil za Borbo in ne Politiko, utegne ta njegov sklep sedaj res biti dokončen. - da je Državna založba Slovenije odprtje novih prostorov v Ljubljani pospremila s predstavitvijo bogato opremljene knjige o Mozartu, kjer so delili tudi znane Mozartove kroglice. Številni bralci na podeželju bi bili bolj veseli, če bi bila knjiga za kakšen tolar cenejša. - da slavonskim borcem proti srbski armadi pomaga le še Bog. V blatu, ki je nastalo po deževju, je namreč obtičalo veliko tankov pa tudi letalstvo se ne znajde v megli. - da Zeleni Ptuja zaman svarijo občinsko vlado kako strupena je vodovodna voda, polna nitratov in pesticidov. Če hočejo to vlado res onemogočiti, ji morajo najprej zapreti ptujsko klet. - da so v krškem Vidmu zapisali novih deset zapovedi. Ko so se tako pretolkli od prve do zadnje, so na kraju ugotovili, da je manj stroškov, če proizvodnja stoji. Ker vemo, da delajo papir, bo treba takšna sporočila kmalu znova vtiskovati na glinaste ploščice. - da smo po letu in pol prišli do spoznanja, da nismo zadovoljni s svojo vlado. Še več, vlada ni zadovoljna niti sama s sabo. Samokritika pa taka. - da bo Evropa z odlašanjem dobila tisto, kar je najmanj hotela: ni bila zadovoljna z nekaj suverenimi republikami, sedaj pa jo čaka naporno delo ob priznavanju in sprejemanju vseh SAO držav in ostalih republik, ki se bodo še pojavile. Nekje v tej smeri se giblje dubrovniška samostojna republika. Bolje, da ne pomislijo na Sovjetsko zvezo. - da bi radi nekateri slovenski poslanci v ES uvedli pravila, ki veljajo v Demosu. V Haag naj bi po njihovem hodili tisti, ki jih mi želimo, čeprav ES vabi druge, tako kot iz vse bivše Jugoslavije. NAR, NE BOSTE ZAHTEVALI NEZAUPNICE, SAMI JO BOMO! HUMORESKA Vlada na kahli Slovenska tiskovna agencija se je v sobotnem pregledu vprašala v slogu Radia Erevan (ki ga, mimogrede, vse bolj ljubi tudi Rajko Pirnat); »Bo Slovenija v prihodnjih dneh dobila novo vlado, ali pa si bo sedanji premier Lojze Peterle utrdil položaj?« Najverjetneje ne eno ne drugo. Zakaj? Krog zahtev o glasovanju o (ne)zaupnici slovenski vladi bo vsak čas sklenjen. Pred več kot desetimi dnevi je glasovanje o nezaupnici vladi glasno zahteval socialist Viktor Žakelj. Potem se je zahtevam pridružila tudi zveza svobodnih sindikatov. Demos je predzadnji vikend v Poljčah užaljeno ugotovil, da če bo kdo zahteval glasovanje o nezaupnici, potem bodo to fantje iz razpadajoče koalicije. V skupščini prejšnji teden se to ni zgodilo, so pa socialisti ponovili svoje zahteve, pridružili pa so se jim tudi Školčevi fantje in v imenu Socialdemokratske unije še Milan Balažič. Na to so ostro odgovorili poslanci Demosa in se odločili, da sami sprožijo vprašanje zaupnice slovenski vladi. Žal se v isti sapi niso mogli zediniti, zakaj naj bi to storili. Končno je stvar vzela v roke vlada sama in v ponedeljek slovenski javnosti sporočila, da bo glasovanje o svoji zaupnici sprožila kar sama. Ker je bilo v igricah med slovensko vlado, pozicijo in opozicijo v skladu s hostniškimi pravili obnašanja nedopustno, da bi tudi pri lastnem rušenju vlada in Demos spet imela inicativo v lastnih rokah, se je v ponedeljek ponovno aktivirala Socialdemokratska unija. Ostro je zahtevala, da se postavi vprašanje nezaupnice vladi. Kot vidimo, je povsem nesmiselno ugotavljati, na čiga- vem zelniku bo konec koncev zrasla pobuda za glasovanje o nezaupnici vladi. Vsem se naenkrat to zdi strašno pomembno. Do glasovanja bo torej prišlo. Glede na dosedanje izkušnje, ki kažejo, da slovenska skupščina ni uspela sprejeti še ničesar, za kar so se glasno zavzemale tako stranke na oblasti kot tiste v opoziciji, pa je izid glasovanja o zaupnici moč povsem natančno predvideti. Ker se bodo vse stranke podelale v hlače pred odgovornostjo, da bi v času, ko skuša Slovenija Evropi dokazati, da je zrela za priznanje, bo večina poslancev glasovala tako, da bo neglede na dosedanje mečkanje vlade z lastninsko zakonodajo, nezaposlenostjo, inflacijo in še čem, glasovala tako, kot da Peterletovi vladi povsem zaupajo. Če bi živeli v kakšni znosni parlamentarni demokraciji zahodnega tipa bi ta podpora morda res pomenila to, karje Lojze Peterle oni dan izjavil v kamero Ljerki Bizilj: »Če bomo dobili zapnico.liam bo zrasel ugled pri mednarodnih prizadevanjih za priznanje Slovenije.« Figo friško nama-lano bo komu kaj zraslo. Evropa in svet gresta svojo pot in če nas bosta kdaj priznala, nas bosta, ko bosta v tem videla kakšne pametne interese. Evropa prav nič ne da na odločitve, ki jih sprejema slovenska skupščina. V lažni utvari, da lahko gospodje poslanci v interesu slovenskega ljudstva kaj zanj tudi storijo, živijo le prizadeti. Slovenci. Vlada ni ne pred razpadom ne pred novimi delovnimi uspehi. Že dolgo je le na kahli. Brane Piano PREJŠNJI TEDEN V SKUPŠČINI Neavtorizirani vici Jaša Zlobec: Čisto kratek bom. Tri stvari bi rad rekel. Prvič: neumni smo poslanci, ki se pustimo vleči za nos kot otroci s tem žoganjem tega zakona v fazo nazaj. Drugič: škandalozna je vlada, ki eno leto ni pobrala enega dinarja ali tolarja ali bona ali denarne enote za en davek za les in tretjič: neresna in neodgovorna je vladna stranka, ki se dobesedno baha s tem, da krade državi. Hvala. Jože Arzenšek: Spoštovani. Jaz bi imel ene'dve, tri stvari z ozirom na to, pa to ni očitek gospodu profesorju orodjarju, ki je obenem naš predsednik Zbora združenega dela in moram reči, da predlagam zboru, da poslanci, vsaj tisti, ki se pojavljajo v sredstvih javnega obveščanja, naj ne obkladajo svoje kolege z različnimi nazivi, če ne bom recimo za kolega Starca rekel, da je mogoče recimo profesor frazeologije in pa floskul in tako dalje, ker moram reči recimo, da to kar se sedaj pojavlja in kar se govori okrog Zbora združenega dela in ko nekaterim recimo dajejo raznorazne poklice. Jaz moram reči, da je profesor orodjar zelo dober poklic, ker že orodjarje visoko cenim, če si pa še profesor tega, si pa vrhunski strokovnjak. In predlagam, da obdržimo tisti odnos, ki smo ga vzpostavili predno smo začeli obravnavati lastninsko zakonodajo. Pavel Ledinek: Pri vsem tem, kar poslušam 15 let, bi rad vprašal, kdaj misli ta država ugrizniti v jabolko, ki se mu pravi Evropa? V to jabolko so trenutno ugriznili samo izvozniki, in to čisti izvozniki. To so lesarji, tekstilci, ki delajo v treh izmenah, in še nekateri. Vsi ostali o Evropi samo filozofirajo. In če mislijo naslednjih šest mesecev s takimi omejitvami še filozofirati - in to še z izjemami — potem mi te Evrope ne bomo videli. Ta država bo morala ustvariti tak socialni pritisk, da se bo začelo izplačati tržiti od zunaj, ker lahko samo od tam pride denar. Mi si ga lahko tiskamo, vemo pa, koliko je tak denar vreden. Rudi Moge: Če človek prebere knjigo o možganih: možgani tako dolgo kot mi delamo ne morejo delati in če delaš naprej, potem delaš, delaš, ampak nič ne napraviš. Podobno kot je s procesom učenja. Zato bi predlagal, to kar je predsednik predlagal, naj komisija pregleda tiste amandmaje, se dobimo jutri, ampak da bi lahko v svojih službah tudi nekaj napravili. Drago Bizjak: Z istimi občutki kot gospod Dretnik ugotavljam, da nekaj poslancev nisem videl tu že nekaj mesecev. Predlagam, da tako kot ste že enkrat dali listino udeležbe, dajo ponovno daste, da bomo lahko javno, če ne drugje, v bifeju, kritizirali tiste, ki jih ni. Mile Šetinc: Spoštovani! Imam delegatsko vprašanje v zvezi z domnevnim tihotapstvom ministra Rajka Pirnata. V zelo odmevnem intervjuju na kanalu programa A je soproga gospoda ministra Rajka Pirnata izjavila, da sta pred kratkim z možem tihotapila čez slovensko-italijansko mejo sobno svetilko in to kar trikrat zapored, ker je bila pač velika in jo je bilo treba, kot je rekla, švercati večkrat. Gre torej za javno izjavo, ki terja javno pojasnilo. Ignac Polajnar: Spoštovani kolegi, poslanci in poslanke, krščanski demokrati, videti je, da vec razmišljamo, kako bi še več praznovali, ker moj kolega Žagar je govoril, da bi bilo treba manj praznovati, ampak vendarle naš prvi predlog je, da se slovenski kulturni praznik prestavi od spomina na smrt Franceta Prešerna na rojstvo Franceta Prešerna, se pravi iz 8. februarja na 3. december. Mislimo, da je ta predlog upravičen, ker po navadi se slavi rojstvo čoveka, ki je nekaj naredil, recimo za neki narod, ali neko državo in seveda glede tudi na recimo žalostno usodo Prešernovega življenja je morda bolj veselo sloviti njegovo rojstvo in pa rojstvo njegove poezije. Zato predlagamo, da v 1. členu se spremeni »3. december Prešernov dan. slovenski kulturni praznik«. Lev Kreft: Ko je bil dr. France Prešeren rojen, je bil dojenček, ne pa pesnik! Hvala lepa. Sonja Lokar: Hvala lepa. Ker ste na klop dobili poročilo Odobra za delo, sem nekako odvezana dolžnosti, da bi vam govorila o tem, kaj smo tam sklepali, je dovolj kratko, da ga lahko vsakdo preleti, zato bom na kratko povedala svoje mnenje o tem zakonu. Škandal je, da dobijo velike plače tisti, ki si jih ne zaslužijo, a si jih lahko razdelijo, ker so stari ali novi monopolisti, ker prodajajo hrano, ki jo mora kupiti vsak in to za gotovino ali ker so se zrinili h koritu in se zavedajo, da prave zunanje kontrole nad neupravičeno izplačanimi osebni dohodki pravzaprav ni. Večji škandal od tega je, da vlada zalo, da bi rešila ta problem, predlaga ukrep iz arzenala zloglasne Mikuličeve vlade. BREZ DLAKE NA JEZIKU UiflMMKI tlB» iTCMMT 959MHz6« Mala pravna oseba V žargonu SDK sem mala pravna oseba. Ko sem se pojavila na davčni upravi, me je uslužbenka vprašala: »Vi ste mala pravna oseba in ste prišli prijavit davek?« »Da.« »Pa sploh kaj služite, ko so take razmere?« »Mi kar nese,« sem rekel. »Ni slabo, bomo pa dobili nekaj denarja. Kaj vam pa nese?« »Trgovina.« »Kaj, tudi vi ste trgovec? Kakšna trgovina vam pa nese?« »Splošna trgovina. Prodajamo vse, največ konfekcijo in galanterijo.« »Lej, lej, zdaj so že vsi trgovci, vsi mislijo, da bodo prodajali. Kdo bo pa delal?« je vprašala uslužbenka. »Kaj prodajanje ni delo? Kako pa naj jaz delam to, kar prodajam?« sem se razkuril. »In zdaj odpiram še novo trgovino. Specializirano*in ekskluzivno. « »Kaaaj? Kaj boste prodajali?« »Same specialne reči iz nerjaveče pločevine oziroma jekla. Tudi specialne nože in vilice in krožnike.« »A tako,« je rekla uslužbenka. »Kolikšno premoženje ste si pa že pridobili, hočem reči, koliko davka boste prijavili?« »Ja, to pa ne vem. Koliko mi ga boste pa odmerili? Imam avto, vreden kakih sto šestdeset tisoč mark in še enega, ki je vreden nekaj manj. Zdaj kupujem še eno podjetje, ker potrebujem še en družinski avto.« »A takooo?« je uslužbenki vzelo sapo. »Iz koga se pa vi norčujete?« Najraje bi ji rekel, iz države, ampak to pa bognedaj. Moja vest je popolnoma čista in mirna in to je najvažnejše. Jaz nisem kriv, če me je narava obdarovala z izredno poslovnostjo. »Gospa, jaz nisem kriv, če sem nadarjen za poslovnost,« sem odločno rekel. »Dandanes nas lahko reši samo poslovnost. Važno je, da imamo mimo in čisto vest in da plačamo čim več davka državi, ki jo imamo radi in ima rada naš davek, ker bo od njega živela.« »A tako?« je vprašala uslužbenka. »Koliko ljudi pa zaposlujete, hočem reči, ste zaposlili kakšne delavce?« »Zdaj zaposlujem samo družino. Imam hvalabogu zelo veliko družino in mi ni treba zaposlovati še drugih. Kam nas je pa pripeljalo ekstenzivno zaposlovanje?« »Boste uveljavljali tudi davčne olajšave?« »Seveda, absolutno. Saj zato'sem prišel.« »Kaj niste prišli prijavit davek?« »Seveda, ampak najprej so olajšave. Ko bomo te odšteli, se bojim, da bo zelo malo davka. Smo namreč mala pravna oseba, ki že zato ne more plačati davka.« — da v Londonu zanikajo, da so JLA prodali kasetne bombe, ki so sicer prepovedane. Žal pa v Londonu ne povedo, zakaj jih sploh delajo in prodajajo, če zanje velja prepoved. — da se celjske stranke ne brigajo za rajo. Zagnale so vik in krik ob nesramnih podražitvah komunalnih storitev. Zakaj niso bile na seji, ko je IS o tem odločal in bi lahko kaj rekel, pa ne povedo. Tudi sindikati ne. — da je slučajno, da je Milan Kučan, pred- j sednik vseh Slovencev v javnomnenjski raziskavi postal največji slovenski humorist med znanimi politiki. Najbolj smešno je, da še kar verjame, kako bo Slovenija vsak hip priznana država. — da vladni predstavniki v TV Žariščih niso pošteni. Odkrito govorijo, kaj bi bilo treba narediti, da bi se rešili naše gospodarske in socialne godlje. Ne povejo pa, zakaj tega ne - naredijo. — da Metka Macarol-Hiti, glavna rčpubliška sanitarna inšpektorica ne odgovarja na kritike. O stališčih komisije za varstvo okolja RS je med drugim rekla, da sociologi, veterinarji... ne morejo ocenjevati njenega dela. Kot visoka uradnica bi lahko vedela, da so v komisiji poslanci, ki predstavljajo ljudstvo, ne pa strokovnjaki. Sicer pa ni treba biti strokovnjak, da veš, da je treba za sežig poplavljenih zdravil izdati odločbo, ne pa le poslati dopis. — da vodja vlade v senci in član Stranke demokratične prenove Emil Milan Pintar v vsem svojem ustvarjalnem življenju ni napravil ničesar koristnega. Po svojem zadnjem elaboratu, kjer se je predvolilno spravil nad splav in dajal občutek koketiranja z drugo politiko, ko je govoril o represivnih ukrepih v zvezi s splavom, je nadaljeval svoje bogato ustvarjalno obdobje v kritikah slovenske vlade. Zadnja cvetka se je glasila, da je vlado treba čimprej odstaviti, ker dela samo škodo. O tem, kako imenovati svoje lastno početje, Emil Milan Pintar ni izjavil ničesar. Zmanjkalo mu je besed. — da se v zadnjem času Slovenija le še pokristjanjuje in militarizira. Spomenike postavlja predvsem cerkvenim velmožem in vojakom, kot se je izkazalo ob še enem spomeniku generalu Rudolfu Maistru, ki so mu ga postavili v rojstnem Zavrhu nad Lenartom. Z njegovimi spomeniki je res križ. Komaj smo dobili enega v parku in se izborili za drugega iz Šentilja, da se je vrnil na občino, že mu stoji tretji. No ja, očitno, da je ministru Janezu Janši posebej pri srcu, saj je otvoritev obiskal kar z generalom Janezom Slaparjem. Kaj si le misli, kdo je boljši slovenski general. Ali Maister ali Slapar? — da so slovenski bančniki tako ubogi kot se kažejo. V lastni iznajdljivosti so pripravljeni iti zelo daleč. Prejšnji teden smo pisali o »aferi z obveznicami Republike Slovenije 1«, pri kateri so »zvito« izkoristili tečajno razliko nemške marke med uradnim in borznim kurzom. Neobdavčen denar, ki jih je razveselil, je v 3 do 4 mesecih obratovanja borze pri dnevnem prometu okoli 10.000 mark znesel v 100 dnevih reci in piši 10 (deset) milijonov takrat še din (sedaj SLT). Zato ni niti čudno, da direktor »hiše zaupanja« kot jo bančniki sami popularno imenujejo, Kreditne banke Maribor d. d. Darko Tolar ne daje izjav dokler ne bo preiskava končana. Vseeno ne gre za žeparje ali kraje ženskih torbic. Kdor zaupa, upa, pa, a... — da gre pri vojnah okoli nove lastninske zakonodaje za kakšne višje človekove pravice, ki bi jih morali biti deležni slovenski državljani. Opoziciji (beri: bivšim) pač ne ustreza takšen zakon, saj so si po svoje že poskrbeli za privatizacijo firm. Sedaj se jim zdi svinjsko, da bi se jim takšna priložnost izmuznila iz rok. Saj jim ne bo nič ostalo. Zato pa udri po skupščini in užaljeno bejži iz dvorane. — da smo Slovenci imuni na razpadanje. Ž navajeni na razpad Jugoslavije in popoln ra> kroj jugo bratovščine, mi kar dalj e samostojn razpadamo. Ne vemo še, kdo bo tc pot prvi r vrsti. Ali vlada ali DEMOS. Prav tako nam znano, kdo bo hotel koga ponovno spra\ skupaj. Kaj šele, kdo bo zadnji. ŠEF STANOVANJSKE IN PODPREDSENIK VLADE BEŽITA NA SVOJE Kdo si bo polomil zobe Medtem ko se Celjani razburjajo zaradi predsednika izvršnega sveta, njegova senca dokaj uspešno zakriva druge mogočneže, ki uspešno združujejo privatne interese s funkcijami v občinski upravi. Pred kratkim je bilo ustanovljeno podjetje SUPRA d. o. o., katerega soustanovitelja sta poleg direktorja Ignaca Dvornika tudi Ivan Pfeifer, sedanji »vodja strokovne službe za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, in hkrati tudi namestnik sekretarja občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja, ter Bojan Kolenc, podpredsednik Izvršnega sveta občine Celje za gospodarstvo. SUPRA je registrirana kot podjetje za upravljanje s stanovanjskimi hišami in stanovanji. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi omenjena gospoda izkoriščala svojih položajev v korist svoje novoustanovljene firme. Gospod Pfeifer je poslal podjetjem, ki so lastniki stanovanj v celjski občini, v imenu strokovno službe za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, dopis, v katerem piše takole: »Ker uveljavitev nove zakonodaje pomeni tudi potrebo po reorganizaciji strokovne službe občine, ki je izvajala na- loge na osnovi dosedanje stanovanjske zakonodaje, vam dostavljamo tudi ponudbo nove d. o. o. SUPRA, ki želi realizirati interese občine Celje.« Skratka, Pleifer kot pristojen občinski uslužbence priporoča svoje lastno zasebno podjetje. Temu obvestilu so priložena stališča občine Celje in ponudba podjetja SUPRA. Po drugi strani pa je gospod Pfeifer določil pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vsa podjetja, ki bi želela kandidirati za upravljanje z družbenimi stanovanji. Obstaja poseben dokument, ki ga je Pfeifer poslal svojemu šefu inženirju Sadlerju. V njem točno določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vsa konkurenčna podjetja, ki se potegujejo za upravljanje z družbenimi stanovanji. Ker ima na svojem sedanjem položaju dostop do vseh podatkov je povsem mogoče, da bo pogoje izpolnjevalo zgolj njegovo podjetje. Vprašali smo gospoda Pfeiferja mar se mu to, da kot občinski funkcionar pošilja podjetjem priporočila za svoje podjetje in hkrati odloča o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati konkurenčne firme, ne zdi izkoriščanje svojega položaja za pridobivanje privatnih koristi. Takole pravi: »Z novim letom se bo ukinila samoupravna stanovanjska skupnost. Svoje dosedanje delo bo izgubilo osemnajst ljudi. Z novim letom bo torej sistem, ki sedaj funkcionira, prenehal obstajati. Ker vendar poznamo to področje in znamo delati na njem, bi bili neumni, če bi ostali na cesti. Izvršni svet pozna to problematiko in se je strinjal, da ustanovimo podjetje, ki bi zaposlilo del teh delavcev. Tako bomo po novem letu kandidirali za Bojan Kolenc: bo kol funkcionar glasoval proti svoji firmi? upravljanje s stanovanji, kot bo lahko tudi katerekoli drugo, podjetje. Naša vloga je na Izvršnem svetu že tri tedne, vendar do sedaj še ni bilo odgovo- ra. Izvršni svet se je odločil, da bo dobil še najmanj dve drugi ponudbi in bo upravljanje s stanovanji pač zaupal podjetju, ki bo nudilo najboljše pogoje. Koliko jaz vem, pa v Celju ni drugih podjetij, ki bi bila registrirana za to dejavnost.« Ali bi lahko tudi drugi interesenti prišli do banke podatkov? »Ti podatki so v občinski pristojnosti in jih po zakonu lahko dobi na vpogled upravljalec, ki ga bo izbrala občina.« Kako pa je glede postavljanja pogojev za konkurenčne firme? »V dopisu je samo moje mnenje o tem kakšni bi le-ti morali biti, nikakor pa niso to pogoji, saj jih bo določil Izvršni svet. Do svojega strokovnega mnenja o teh stvareh pa sem kot strokovnjak na tem področju upravičen. Rad bi tudi poudaril, da jaz ne morem soodločati o tem ali bo Izvršni svet izbral naše ali pa kakšno drugo podjetje za opravljanje te dejavnosti.« In kaj pravi podpredsednik Izvršnega sveta Bojan Kolenc? »To se mi nikakor ne zdi izkoriščanje svojega položaja za zasebne interese, saj je tu vse legalno. Da pa ne bi bilo kakršnegakoli natolcevanja, je Izvršni svet občine Celje posebej zahteval, da se pridobita še najmanj dve drugi ponudbi. Seveda pa morajo biti firme, ki bi želele upravljati s stanovanjskim fondom, za to ustrezno registrirane.« Kolenčevim besedam pa je seveda potrebno dodati, da zaenkrat še ni izšel razpis, s katerim bi dali možnost še drugim podjetjem. Prav tako ni jasno ali bi baza podatkov, ki jo bodoči upravljalec mora imeti, morala biti na razpolago tudi drugim firmam, ne samo SUPRI. Ker je SUPRA nastala iz bivših občinskih služb s to bazo razpolaga, ostalim morebitnim interesentom pa je dostop do podatkov omogoča le »na vpogled«. Mogoče Jvan Pfeifer res ne bo glasoval o tem, komu bo IS zaupal upravljanje s stanovanji, gotovo pa bo o tem glasoval podpredsednik Izvršnega sveta za gospodarstvo Bojan Kolenc. Za katero podjetje bo glasoval — za tisto, ki ga je sam pomagal ustanoviti, ali za katero drugo? J. V. Za mnenje o tej zadevi smo povprašali tudi svetovalca republiškega ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, gospoda Primoža Bajca. »To ni osamljen primer, nekaj podobnega seje dogajalo tudi v Gorici. Občine bodo morale biti pri izvajanju strokovnih poslov zelo korektne. V nobenem primeru pa ne smejo onemogočati drugih interesentov, kajti v ministrstvu smatramo, da je nujno več konkurence na tem področju. Razumljivo pa je, da so tisti, ki so že prej delali na tem področju, v določeni prednosti. Tudi zakon je pisan tako, da si želi vzpodbujati konkurenco, saj je do sedaj na tem področju sploh ni bilo.« MIERX TRGOVSKO IN PROIZVODNO PODJETJE, p, o, CELJE AVTOTIEHNIKA V AVTOTEHNIKI CELJE UGODEN NAKUP OSEBNIH AVTOMOBILOV GOLF, AX 14 TGD IN ŠKODA FAVORIT. - GOLF DIESEL 5 PRESTAV SAMO 897.000 TOLARJEV, CENA JE S PROMETNIM DAVKOM. DODATNA UGODNOST. V VREDNOSTI 70.000 TOLARJEV, PREDSTAVLJA DODATNO OPREMO AVTO RADIO. SNEŽNE VERIGE, SEDEŽNE PREVLEKE, VLEČNO KLJUKO, TEPIHE, OBVEZNO OPREMO IN TEHNIČNI PREGLED. - OSEBNI AVTOMOBIL AX 14 TGD DIESEL 495.000 SLT CENA BREZ PROMETNEGA DAVKA. - OSEBNA VOZILA ŠKODA FAVORIT 299.000 SLT CENA BREZ PROMETNEGA DAVKA. DOBAVA TAKOJ, KOLIČINE SO OMEJENE. VAŠ NAKUP V AVTOTEHNIKI, V VAŠE IN NAŠE ZADOVOLJSTVO. INFORMACIJE TEL.: (063) 37-131 ALI 38-365. Zdenka Bobovec: Srečna sem, kadarkoli uspem komu najti službo. HLAPEC JERNEJ, KJE JE TVOJA PRAVICA Brezupni boj Kaj lahko storijo sindikati za svoje delavce v teh časih. Mar niso tudi Svobodni sindikati, kot se imenujejo, zgolj ostanek samoupravne preteklosti in vendarle obsojeni na propad? Ali še lahko zastopajo delavce in jim kakorkoli pomagajo? In konec koncev kateri sindikati — Svobodni sindikati Slovenije, Neodvisni sindikati, konfederacija ali pa kakšni tretji. Kdo lahko karkoli stori za delavce, razen, da jim pomaga kupiti ozimnico na kredit? Kdo lahko zaščiti vedno več delavcev, ki ostajajo brez službe in brez kruha? Kdo lahko pomaga možem pri petinpetdesetih letih, ki so po petintridesetih letih dela v istem podjetju ostali brez službe in danes s solznimi očmi pripovedujejo svojo zgodbo? Obiskali smo enoto Svobodnih sindikatov v Lendavi in po-uprašali sekretarko krajevnega sindikata Zdenko Bobovec, kako se pri njih borijo z vse slabšim položajem njihovih članov in z vse večjim številom brezposelnih v Lendavi. »Pri nas je kar 1800 nezaposlenih delavcev, saj so šla v stečaj kar štiri podjetja. Industrijsko montažno podjetje (IMO), ki je zaposlovalo 540 delavcev, je v stečajnem postopku. Iz tega podjetja so nastala štiri druga, ki pa vsa skupaj ne zaposlujejo več kot 100 delavcev. To so Variš, Montana, Poden in Imol. Ostalih 440 delavcev iz podjetja IMO je prijavljenih na borzi dela. Naslednje pomembno lendavsko podjetje, ki je ravno tako šlo v stečaj, je bilo Gorenje Varstroj, ki je na dan stečaja zaposlovalo 499 ljudi. Iz njega sp ustanovili drugo podjetje, ki pa je prevzelo samo 226 delavcev. Tudi Tovarne logistične opreme (TLO) ni več. Delo v njej je izgubilo 346 delavcev in samo 84 jih je ostalo v novoustanovljenem podjetju. Naslednja na tem žalostnem spisku je tovarna Indip: 30. septembra je bil končan stečajni postopek, 4. novembra pa je iz nje nastalo novo podjetje, ki je zaposlilo 40 delavcev: 81 jih je ostalo brez dela in so se pridružili množici čakajočih na borzi dela.« Kaj ste v sindikatu storili za vse te delavce? »Delamo vse, kar je v naši moči. To ni ravno veliko. Trudimo se, da bi jim našli nova delovna mesta, vendar nam to bolj slabo uspeva. Pridružili smo se zahtevi, ki so jo nezaposleni naslovili na IS, da bi se odprlo vsaj nekaj novih delovnih mest, ki bi ljudem dala občutek upanja, da vlada vsaj nekaj dela na tem področju. Vemo, da je nemogoče v kratkem času zaposliti takšno množico ljudi in tega tudi nihče ne pričakuje. Vendar bi bilo mogoče v pol leta odpreti 20 novih delovnih mest. V naslednjem letu pa 50. A kot izgieda, ni volje za kaj takega. Nekaj se je storilo z denarjem, ki ga namenja Zavod za zaposlovanje kot pomoč tistim, ki bi želeli začeti na svoje. A 60.000 SLT je premalo za pričetek samostojnega opravljanja neke dejavnosti. Kajti dohodki so minimalni in predvsem mlajši nimajo kapitala, da bi lahko šli na svoje. Mnogo ljudi išče kruh na avstrijski strani, kjer se da solidno zaslužiti s sezonskimi deli. Vračamo se 45 let nazaj, ko so tukaj vsi bežali čez mejo. Sedaj smo v isti situaciji. Sindikat bedi nad dohodki zaposlenih v občini, posebej nad tistiiftii najnižjimi. Preverjamo, če ustrezajo kolektivni pogodbi. Lahko rečemo, da smo uspešni,« končuje Zdenka Bobovec. J. V. KJE JE ZA SLOVENSKO VOJSKO MESTNO JEDRO Vojska in zdravniki v Kadetnici Vedno bolj vroče polemike o usodi nekdanjih objektov JLA v Sloveniji, ki jih je začasno dobila v svoje roke TO, kažejo na to, da prebivalci enostavno ne zaupajo več domnevni »začasnosti«, saj se še predobro, vsaj v Mariboru, spomnijo, koliko časa je začasnost veljala v primeru mariborskega Narodnega doma, ki se je po vojni kar 45 let imenoval dom JLA. Kljub temu, da so partizani napovedali le nekajtedensko last, torej dokler se razmere ne uredijo. Sedaj so ti objekti ob spremembi lastnika ponovno na »borzi«, čeprav jim je nedvomno najbližja druga vojska, to pot slovenska. Civilna javnost pa je ob lastnih interesih prisiljena čakati na zeleno luč Janševega ministrstva. Tako v primeru že razvpitih vojaških stanovanj, na katera mnogi v bivanjski stiski niso bili pripravljeni čakati na pričakovano odločitev in so se v njih nasilno vselili, kot pri zapuščenih vojašnicah. Namestnik slovenskega obrambnega ministra Miran Bogataj je v izjavi za STA sicer povedal, da bodo z vojaškimi objekti najprej zadostili obrambno-varnostnim zahtevam RS in da bo zadoščeno zahtevam javnosti po odstranitvi vojašnic iz mestnih jedr, toda na žalost zadnji tok dogodkov speljuje drugačno pot. Če pustimo ob strani široko formulacijo »obrambno-var-nostnih zahtev RS«, ki se pač lahko jemljejo popolnoma relativno in svobodno, je le čudno, da se je slovenska država odločila, da bosta o njih primarno odločali dve ministrstvi, obrambno in notranje, torej re- presivna aparata, »navadnim« smrtnikom pa ostanejo le kosti za miloščino. Lokalna skupnost, ki živi na svoji zemlji, potemtakem ne bi mogla odločati o svojih sosedih. Takšnih metod pa smo že preveč vajeni iz prejšnjega, totalitarističnega sistema, ki smo mu morali vse, kar je serviral, tudi pojesti. V zadnjem času pa prihajajo na piano celo bolj konkretne stvari, ki postavljajo na glavo trditve obrambnega ministrstva, s čimer zasajajo dvom še v druge obljube in vedno bolj nadevajo drugo masko političnemu leporečju, ki niso daleč od tiste, ki jo je vsa leta nosila JLA. V Mariboru namreč TO leži najbolj pri srcu vojašnica Franc Rozman Stane (Kadetnica), kar je v nasprotju s trditvami, da v mestnih jedrih več ne bo vojašnic, saj je imenovana v mestnem spalnem naselju, četudi bi lahko predel, oddaljen kakšen kilometer iz najstrožjega centra, imenovali »mestno jedro«. Vznemirjanje, ki ga avtoritativna oblast pri svojih enostranskih akcijah in odločitvah povzroča, jo očitno kaj malo briga in se obnaša skoraj tako kot njeni predhodniki. Občani samo smejo spremljati od strani, kakšnega soseda bodo dobili, na drugi strani pa se občinski organi počutijo primerno odvezani in se le stežka odločijo skakati v nepopularno zelje osvobodilni slovenski vojski, da bi objekti poslej služili koristim in interesom civilne javnosti. Sekretarka LDS Maribor, stranke, ki je v zvezi s to problematiko najbolj aktivna, Jasmina Vidmar v svojem že drugem sporočilu pravi, da »se bo po zadnjih informacijah že s 1. decembrom v največjo mariborsko vojašnico Franc Rozman Stane dokončno vselila TO. Skupaj z njenimi uniformiranimi predstavniki pa tudi 200 na novo zaposlenih civilnih oseb v vojaški službi.« Čeprav pozdravljamo vsakršno novo zaposlovanje v sedanjem gospodarskem razsulu, pa lahko domnevamo, da bodo vsi ti (ali vsaj večina), tudi v ostali Sloveniji spet dodatno obremenili tako skrahiran proračun in še dodatno stopili ha nova sredstva davkoplačevalcev, ki že sedaj ne vejo, kje bi spraskali kakšen dodaten tolar. Ponovno se postavlja vprašanje, ki ga je LDS »že večkrat postavila, pa nanj nikoli ni dobila odgovora, in to, kakšen obrambno varnostni sistem ta dežela potrebuje in kar je še pomembneje, kakšnega ta dežela sploh zmore.« Rzkorak med tema dvema vprašanjema kaže, »da postavlja obrambno ministrstvo mastodontski sistem, kakršnega je imela bivša JA.« Nadalje pa pri tem problema še ni konec, saj se stvari nadaljujejo še v eni smeri. Na sestanku v Dobrni, kjer so se zdravstveni delavci srečali s predstavniki obrambnega ministrstva, so jih le-ti obvestili o ustanavljanju ambulant v nekaterih večjih vojašnicah, čeprav »se je zgrešenost takšnih projektov pokazala že z vojno v Slovenji, ko so tudi ranjence JA prevažali v civilne bolnišnice, saj zdravstveni delavci JA niso bili usposobljeni za tako težke poškodbe, medtem ko se s podobnimi poškodbami civilni zdravniki nenehno srečujejo,« nadaljuje Jasmina Vidmar. Zdravnikom je bilo nenavadno, da so na ta razgovor iz obrambnega ministrstva poslali manj znane ljudi, saj so bili o celotni stvari precej nepoučeni. Nihče ni vedel ničesar podrobnejšega o vsej stvari in ni bil resnično pristojen dati kakršnegakoli pojasnila. Smešno je, da bomo raznim doktrinam navkljub sedaj skrbeli in plačevali za vojaško zdravstvo, ko niti civilnega nimamo urejenega in se le redko izkoplje iz težav. Zdravniški štrajk je samo eden od pokazateljev slabe- ga stanja v slovenskih bolnišnicah. Kaj pa bi povzročili s paralelnim zdravstvenim sistemom, ki nedvomno ne bi bil poceni, ni potrebno posebej poudarjati. Da kupčkanje ne pomeni rešitve iz zagat so se trudili dokazati sami mariborski zdravniki, saj so že pred tem dvakrat pisali direktno obrambnemu ministrstvu in ministru Janezu Janši, vendar odgovora niso dobili. Problema niso hoteli izpostavljati v javnost in nemudoma uporabiti medije kot sredstvo sporočila, ampak so ubrali pot, ki bi zagotavljala obojestransko mirno rešitev. Toda, ker odgovora ni bilo, dogodki pa se razvijajo naprej, so se odločih, da bodo prek javnosti poskušali preprečiti takšen nesmisel. Dr. Vojko Flis je med najbolj dejavnimi v mariborski bolnišnici. Ob tem »se postavlja tudi vprašanje ali se bo paralelni zdravstveni sistem financiral samo iz vojaškega proračuna ali pa se bodo sredstva prelivala (s pomočjo integralnega proračuna) iz že tako obubožanega »civilnega« dela proračuna (zdravstvo, šolstvo...),« se sprašuje sekretarka LDS, ki dodaja, da niti v slovenski skupščini na mnoga vprašanja ni bilo na to temo eksaktnih odgovorov, kar pomeni, da kljub temu, da še vedno takšen vojaški sistem v skupščini ni dobil verifikacije, se o tej temi »očitno ne sme in se ne bo smelo govoriti.« Podobno usodo je LDS doživela pred nedavnim, ko so kot javno delujoča institucija, ki ne skriva svojih potez, v dnevniku Večer zahtevali od vodje upravnega organa za obrambo v Mariboru Alojza Kovačiča, da »pojasni, ali drži, da misli vojska še naprej uporabljati vojaške objekte v mestnem jedru?« Gospod Kovačič jim sicer odgovori na vsa vprašanja in celo omeni, da predlagajo ministrstvu za obrambo in pristojnim službam Republike Slovenije, »da v bodoče ne lo-čirajo vojaških objektov v središču mesta in da za namembnost sedanjih vojašnic upoštevajo tudi pobude, ki so dane s strani lokalnih oblasti in potencialnih interesentov.« Pri tem nam v oči pade formulacija »v bodoče ne locirajo«, ker ni jasno, kaj pa z objekti, ki so že locirani v središčih mest in na drugi strani nas lahko zaskrbijo takšna stališča občinskega organa za obrambo, ki kot da ni seznanjen z republiškimi usmeritvami, saj se pravo stanje vrti v drugo smer. To bi mogoče zvenelo kot pretirano domnevanje, če ne bi spet poudaril, da se bodo po dosedaj njemu znanih podatkih »vojaški objekti prodali interesentom po predhodni odločitvi in zagotovitvi potrebnih prostorskih pogojev za usposabljanje TO Republike Slovenije.« TO ostaja torej v primarni vlogi pri dodeljevanju oziroma jemanju. Mimogrede se nam vsili še vprašanje, kam se bo stekel denar od prodaje ostalih objektov civilnim ustanovam. Mogoče nazaj v proračun? Dvom ostaja vendarle, saj Alojzu Kovačiču javno komuniciranje preko medijev ni bilo po godu. Kakorkoli že, počakati moramo še nekaj dni, to je do planiranega 1. decembra, ko bomo videli, kaj se bo zgodilo. Marsikatera danes nerazčiščena nejasnost se bo očistila balasta raznih tajnosti, ko bo v Mariboru znano, kaj danes namerava slovenska TO. Če bo to Kadetnica, obogatena z zdravstvenim centrom, smemo priznati, da je civilna družba še enkrat izgubila svojo nedolžnost, ki ji jo mnogi danes priti-kajo za čimbolj nebolečo izpeljavo lastnih interesov. Torej še en padec na ledu. Peter Tomaž Dobrila - Gospod Nečemer, kaj vas je pripeljalo do tega koraka? »Predvsem brezdušnost prof. dr. Ferluge, ki je bila značilna.za njegovo polemiko z novinarjem, ko je šlo vendarle za življenje in zdravje ljudi. To me je, po pravici povedano, prav razkačilo. In pa tista velika razprava o kongresu patologov, ki naj bi izpričala oziroma potrdila vrhunske dosežke slovenske patologije. V resnici pa sem v njej videl le prefinjeno Potemkinovo vas, za katero so skušali prikriti nestrokovnost, neetičnost in celo nemoralo posameznikov na tem inštitutu.« - Samo to? »Najbolj, čeprav bi lahko rekel, da je bil to le neposredni povod, vrh ledene gore, v bistvu pa me je k temu dejanju vodilo spoznanje in nestrinjanje z marsičem, kar se danes dogaja na Kliničnem centru.« - In kaj se je v resnici zgodilo gvašo pokojno Ireno? »Irena je imela melanom. To je eden najhitrejših in najbolj malignih tumorjev.« - In kdaj ste ga odkrili? »Dosti pozno. Na zunaj je bila to le bulica v predelu pasa blizu hrbtenice. Sam sem, čeprav stomatolog, ves čas sumil na melanom. Tako je bilo tudi v resnici. Melanom je bil že v fazi, ko je poslal metastaze po telesu.« - Kaj se je zgodilo potem? »Potem sem jo le stežka spravil na operacijo. Operirala jo je moja kolegica s travmatološke klinike, jaz pa sem ji asistiral, ker me takšne stvari, čeprav sem stomatolog, zelo zanimajo. Po operativnem posegu pa smo dobili izvid s patologije, ki je bil negativen. Če vam povem čisto po pravici, tega nisem mogel verjeti, saj so bili vsi indici, da je šlo za melanom v napredujoči ZAKAJ JE UMRLA IRENA NEČEMER Govori prizadeti mož Janez Nečemer Kar nekaj časa se je zdelo, da je polemika med znamenitim novinarjem Zdravkom Frankljem jr. in predstojnikom Patološkega inštituta prof. dr. Dušanom Ferlugo le brezplodno udarjanje ping-pong žogice iz bogve kakšnih nagibov. Zapleti okoli slovitega svetovnega kongresa so se zdeli kot nedolžne igrice, dokler... No, dokler v tej godlji niso začeli ispod peresa Zdravka Franklja prihajati podatki, ob katerih v normalni pravni državi ne bi zastrigla z ušesmi zgolj strokovna in siceršnja javnost, temveč bi moralo zaskominati tudi takšne institucije, kot je, denimo, republiški javni tožilec ali notranje ministrstvo. Si lahko mislite: »švercanje« človeških organov in delov človeškega telesa, sumljivi »strokovni incidenti« z usodnimi (tudi smrtnimi) posledicami...!? Sodu pa je izbil dno podatek o smrti 35-letne žene, matere treh nepreskrbljenih otrok, kar naj bi zakrivila napačna diagnoza »specialista« na patološkem inštitutu. Stvar je začela dodobra smrdeti, ko se je v našem časniku oglasil tudi neposredni prizadeti, mož prezgodaj umrle mamice. fazi. S sumi sem vrtal v svojo kolegico, ki je operirala Ireno, vendar je vztrajala pri negativnem izvidu, kakršen je pač prišel s patologije. To me je nekoliko pomirilo, kajti s strokovnega gledišča pač nisem imel nobenih argumet-nov, da ne bi verjel v izvid. To je bilo oktobra leta 1989. Potem sva živela naprej, kot da se ni nič zgodilo. Odločila sva se še za enega otroka. Kakih osem, devet mesecev po operaciji je Irena vnovič zanosila.« - Pa najbrž ne bi smela? »Seveda ne! Če bi bil izvid s patologije pravilen, se za novega otroka pač nikoli ne bi odločila, kajti nosečnost je kontraindikacija vsakega tumorja. To je tudi razumljivo, kajti pojavljajo se hormoni, ki vplivajo na splošno spremembo matere, nosečnica mora več jesti itd. Prav to pa najbolj godi tumorju...« - In vi ste prepričani, da je prav nosečnost neposredni povod za smrt vaše žene? »Prav gotovo. Kajti Irena je bila praktično do smrti popolnoma normalna. Zdi se mi, da je že proti koncu le enkrat ali dvakrat potarnala, da jo boli glava. Midva sva namreč zelo zdravo živela. Lahko bi celo rekli, da sva nevede posredno zdravila njenega raka. In to z makrobiotiko, ki je zame uspešen alternativni vir zdravljenja raka. Tu mislim predvsem na prehrano. Jedla sva največ žitaric, stročnic, zelenjave, sadja, mesa nič...« - Načrtno? »Po svoje da. To je pač vzhodnjaška stvar, ki je sodila v najino življenjsko opredelitev. To pa tudi pomeni, da bi lahko, če ne bi bila noseča, Irena še zelo dolgo živela.« - In kdaj je umrla? »Na porodu, v komi. Otrok se je rodil, seveda predčasno, s carskim rezom. Dan po porodu je Irena umrla, ne da bi vedela, ali kar koli čutila.« - In otrok - je preživel? »Da, zahvaljujoč inkubatorju. Zdaj je naša punčka že težka 9,5 kg in se lepo razvija ...« - Kaj je pokazala obdukcija? »Metastazo melanoma v 4. možganskem ventriklu. To pa je v neposredni zvezi z operiranim tumorjem in napačno diagnozo dr. Vončine s Patološkega inštituta.« - Kdaj ste za to definitivno izvedeli? »Letos, maja, ko sem srečal tisto svojo kolegico, ki je operirala Ireno. Povedala mi je, da je bila glede tega na patologiji cela afera.« - In?Se vam je kdo opravičil za usodno zmoto? »Ne, in to me je najbolj prizadelo. Čeprav je o tej stvari govoril ves Klinični center, predstojnik patologije Fer-luga ni štel za potrebno, da bi me obvestil o-tem, kot oni re-čajo, »strokovnem incidentu«. To pa je grozno. Čeprav je očitno, da gre za čistega diletanta, ki po nekaterih infor- macijah nima niti ustreznih šol in ki se mu takšna stvar ni prvič primerila, je dr. Ferluga ščitil podrejenega Vončino. Seveda je vprašanje, zakaj? Ali zaradi »kolegialnosti« ali zato, da je Ferluga kandidiral za dekana medicinske fakultete, pri čemer mu pač ta »incident« ne bi mogel koristiti. Kakor koli je že bilo, stvar je zelo grda in po svoje govori o strokovnosti, vrhunskih dosežkih patologije, ki jih je hotel Ferluga dokazati s svetovnim kongresom, medtem ko o zdravniški etiki in morali nasploh v tej zvezi niti ne kaže razpredati...« — Jib boste tožili? »Ne, ker v tem ne vidim nobenega zadoščenja. Nočem jih niti videti, ker se mi gnusijo.« - Zakaj torej vendarle opozarjate na ta primer? »Primer je zgolj povod, kot sem že rekel, vrh ledene gore, pod katero se pač skrivajo številne nečedne resnice o našem zdravstvu. Saj ne rečem, v kliničnem centru je veliko sposobnih in poštenih ljudi, toda takšni danes ne pridejo do besede. V ospredju so ljudje, ki se gredo kariere, ki se šopirijo, medtem ko kakšna resna medicina, etika in odnos do bolnika zanje ne obstajajo. Do bolnikov se vedejo kot mali bogovi. Gre mi tudi zato, da opozorim na te stvari. Patologija ni na Marsu, je v Kliničnem centru, ki je po mojem mnenju ena glavnih klik splošne družbene nemorale.« - Ali se je mogoče ob tem vašem tragičnem primeru odzval kdo iz inštitucij, ki bi jih ta primer moral zanimati, denimo Drobnič, Bavčar? »Mene o tem ni nihče obvestil, kar pomeni, da se s takšnimi rečmi te inštitucije ne ukvarjajo, kar po svoje govori o naravi družbe, v kateri živimo.« M NOVA TO DODA 27. november STRAN 16 INDIJSKA KONOPLJA OSVAJA SLOVENIJO Bavčar je snedel besedo V zadnjih letih smo priča pravemu bumu indijske konoplje v Sloveniji. Razširila se je iz večjih mest na podeželje, tako da danes že skoraj ni vasi, v kateri ne bi našli koga, ki se ukvarja s pridelovanjem te rastline. Sadi se povsod. V stanovanjskih blokih, v cvetlične lončke, na podeželju pa na skritih in težje dostopnih terenih. Pri nas so prve nasade indijske konoplje našli že leta 1965 v Ljubljani, sedaj pa se, posebno v zadnjih letih, širi kot požar po celotni Sloveniji. Lansko leto je policija našla 1664. rastlin konoplje (Cannabis šaliva) ter podala 16 kazenskih prijav zaradi neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in 6 predlogov sodniku za prekrške. Za letos točnih podatkov ni, saj jih Bavčarjevi fantje še niso uspeli zbrati. Po 31. 10. pa naj bi bilo zaplenjeno 12 kg marihuane. Brez dvoma poraba in proizvodnja marihuane iz leta v leto strmo naraščata. Cigarete marihuane kadi čedalje več mladih na raznih srednjih šolah v Sloveniji. Kaj sploh je marihuana? Zeliščna marihuana ali trava je mešanica zdrobljenih listov, cvetov in pogosto vejic, rastline cannabis sativa, ki danes raste v vseh toplejših predelih sveta, izvira pa iz Azije. Rastline se delijo na moške in ženske, za pripravo droge pa se uporablja va. Toda koliko pravzaprav škoduje? Nekateri učinki marihuane so pravzaprav paradoksalni. V Indiji, kjer jo uporabljajo že stoletja, velja, da zmanjšuje Med ljubljanskimi srednješolci strmo narašča število uživalcev marihuane. V' začetku leta 91, jo uporablja, že vsaj dvajset procentov celotne srednješolske populacije. Tudi v drugih srednjih šolah po Sloveniji ni dosti drugače. le ženska zvrst rastline. Njena poglavitna psihoaktivna sestavina tetrahidrokanabiol (THC) je močno skoncentrirana v smoli rastline. Ni vseeno, kje se konoplja vzgaja, saj vsebuje, glede na podnebne razmere, različne količine THC-ja. Močnejšo drogo bomo dobili iz konoplje, ki raste nekje v Indiji kot iz tiste, ki raste pri nas. No, tudi droga, ki uspeva v naših krajih vsebuje razmeroma mnogo psihoaktivnih substanc (THC). Vsi vemo, da je marihuana protizakonita, draga in škodlji- spolni nagon. V Evropi pa se je verjelo, da ga povečuje. V Indiji jemljejo konopljo kot pomoč za jasnejše mišljenje, na zahodu pa mislijo da razkraja spomin in mišljenje. Po hudih napadih nanjo v začetku tega stoletja, se je smatrala v sedemdesetih in osemdesetih letih kot dokaj nenevarna. Iz nekaterih poznejših raziskav je razvidno, da le ni tako nenevarna, kot se je mislilo. Nobenega dvoma ni, da »trava« slabi spomin, otežuje ocenjevanje časa in prizadene zmožnosti opravljanja zapletenih gibov, potrebnih na primer 1^0 ^ za vožnjo avtomobila, vendar pa vožnja pod vplivom marihuane ni nevarnejša kot pod vplivom alkohola. Najslabša je seveda kombinacija obojega. Nekaj časa je vladalo mišljenje. da marihuana poškoduje kromosome in povzroča prirojene napake na potomcih. Poznejše raziskave so to mnenje ovrgle. Dokazano pa je, da zmanjšuje izločanje testosterona in semenske tekočine. Pari, ki kadijo travo, pa si želijo otroka, morajo nehati kaditi najmanj šest mesecev pred nameravano nosečnostjo. Po zadnjih ugotovitvah marihuana najslabše vpliva na pljuča. Ena cigareta marihuane na dan škoduje toliko kot dvajset navadnih cigaret. Dejstvo je tudi, da pri otrocih med 11-im in 15-im letom kajenje marihuane ovira njihovo fizično in psihično dozorevanje. Mnogi se še spomnijo predvolilne kampanje in izjave Igorja Bavčarja, da se bo zavzemal za legalizacijo marihuane. Vprašanje je, ali bi bilo to .za vse sprejemljivo, čeprav je Da je pridelovanje marihuane dober posel, kaže tudi odkritje, enega doslej največjih nasadov indijske konoplje, ki je dozorel na naših tleh. Na opuščeni njivi v kraju Dobrine pri Žetalah je raslo 600 sadik te rastline, ki sta jo posadila dva mladoletnika. res, da je po naši zakonodaji marihuana izenačena s trdimi drogami, kar nikakor ni pravilno. Marihuana se nikakor ne more primerjati s trdimi drogami in tudi ni res, da bi kajenje marihuane odpiralo pot do trdih drog. To potrjujejo milijoni ameriških študentov, ki so kadili marihuano, a niso nikoli postali odvisni od trdih drog. Pot do trdih drog jim lahko odprejo le policijski pregoni in zapori, kjer lahko postanejo ali se čutijo »ožigosani«, in kjer se lahko spoznajo in povežejo s pravim podzemljem. Povedati je treba, da je pri nas dovoljeno le uživanje majhnih količin drog (trdih in mehkih). Strogo pa je prepovedano posedovanje, preprodajanje in napeljevanje k uživanju drog. Sodišča so pri nas v slučaju marihuane dokaj tolerantna in ob- toženca zaradi nekaj sadik konoplje ne pošljejo v zapor, seveda če presodijo, da je šlo za dejanje neznatne družbene nevarnosti. Vsekajo ga le po žepu preko sodnika za prekrške. (Kazen je nekaj tisoč tolarjev, celo do 15.000). Po zakonu zagrožene kazni za razpečevanje mamil se gibljejo od šestih mesecev do petih let, in ker je tudi marihuana klasificirana kot mamilo, je seveda za njeno razpečevanje predvidena enaka kazen. Po svetu se krepi gibanje za legalizacijo marihuane in celo trdih drog. Če vemo, da vse prepovedi in poizkusi zatrtja uživanja drog niso prinesli nobenih rezultatov, in, da povpraševanje po mamilih narašča, je očitno, da represija kaj dosti ne pomaga, čeprav se širi občutek, da se je Bavčar odločil še bolj intenzivno za to pot. Adriano Ferrari I KUPUJETE LAHKO V POSLOVALNICAH PODJETIJ: METRO CELJE, MODA CELJE, POTROŠNIK CELJE, TEKO CELJE, DRAVINJSKI DOM SLOVENSKE KONJICE, JELŠA ŠMARJE PRI JELŠAH, IZRIRA LAŠKO, LIPA ŠENTJUR, SAVINJA, SAVINJSKI MAGAZIN ŽALEC, TRGOVSKO PODJETJE RADEČE, ŽILA SLOVENJ GRADEC, AVTO CELJE POKLIČITE TELEFON: (063) 21-601 Bliža se NOVO LETO. To je čas, ko lahko vašim poslovnim partnerjem in prijateljem izkažete pozornost. Mi vam v ta namen lahko ponudimo naslednje artikle, seveda z vašo reklamo: žepne koledarje namizne koledarje v obliki bloka stoječe namizne koledarje * stenske koledarje * novoletne voščilnice * vžigalnike * kemične svinčnike £ POKUCITE TELEFON: (063) 21-601 ^1 *>• INDUSTRIJSKA PRODAJALNA Zidanškova 27. Celje To je Irgovinu z najconejšim ženskim in moškim perilom, najveejo izbiro boch-ev, pižam, spalnih sraje, halj, svilenih nogavie in najveejo izbiro uvoženih ženskih in moških kopalk Pridite in se prepričajte! HVALA ZA ZAUPANJE JURE ZDOVC, NAJPOPULARNEJŠI SLOVENEC V ITALIJI Zdaj sem preskrbljen Konjičan Jure Zdovc je brez dvoma ta čas najuspešnejši slovenski športnik. Med košarkarji že lep čas nima konkurence v naši mladi državi, zdi pa se, da nismo daleč od resnice, če zapišemo, daje najuspešnejši košarkar, kar se jih je kdaj rodilo v deželi lipovega lista. Za to je več razlogov: Jure je že bil svetovni prvak, olimpijski podprvak in evropski prvak (da evropskega naslova poleti ni osvojil še drugič, je »kriva« njegova pripadnost Sloveniji, saj zaradi agresije na domovino ni hotel igrati polfinalne in finalne tekme za Jugoslavijo). In morda glavni razlog, zakaj je Jure uspešnejši denimo od Daneua: Z odhodom v Bologno je Jure kot prvi slovenski košarkar svoje znanje vnovčil za ceno, od katere bi se zvrtelo v glavi tudi marsikateremu uspešnemu poslovnežu s tako zelo opevanega Zahoda. Natanko dva meseca je minilo, odkar se je Jure SDOUZ, kot mu pravijo Italijani, preselil na »delo« v Bologno. Spomnim se, da sva se nazadnje pogovarjala ravno na dan njegovega odhoda, ko še ni vedel, kako ga bodo v novem klubu sprejeli, ko sta žena Irena in nekajmesečna hči Alijana še ostali v Ljubljani... Bilo ga je, strah... Jure, kako je v Bologni po dveh mesecih? »V Bologni je super, enkratno ... Ko bi le doma bilo tako. Jaz sem človek, ki ima vselej domotožje. Še ko sem igral v Ljubljani, sem vsak prosti trenutek izkoristil za obisk v rodnih Konjicah. Tam so moji domači in večina prijateljev. Saj sem jih imel tudi v Ljubljani precej, toda tisti iz otroštva so največ vredni. Ko sem kot 17-letnik odšel v Ljubljano mi je bilo tako hudo, da sem mislil, da se to pač ne more več ponoviti. Pa se je. Še posebej veliko domotožje sem imel v Bologni na začetku, dokler se mi nista pridružili Irena in Alijana. Na srečo sta kmalu prišli in tu so nas res zelo lepo sprejeli, tako da nam je super. Saj veš, domotožje vedno ostane, vendar lepše ko te novo okolje spremlja, manj misliš na to.« Kot Slovenca te verjetno precej sprašujejo kako je doma: Kakšno je tvoje slališče o vojni na Hrvaškem ipd. Ali te to kaj moti in kaj jim odgovarjaš? Vsakemu, ki me vpraša o tem, z veseljem povem resnico o zločinih jugoslovanske armade, prej v Sloveniji, posebej zdaj na Hrvaškem. To je naj- manj kar lahko storim. Sicer pa se mi zdi, da vsaj v tem delu Italije ljudje kar dobro poznajo resnico o Jugoslaviji.« Ti si vojno tudi osebno drago plačal? »Moram priznati, da me je res precej stala. Ko se je začela agresija na Slovenijo, sem bil z reprezentanco Jugoslavije v Rimu na evropskem prvenstvu. Pred polfinalno tekmo s Francijo sem izvedel za priporočilo Športne zveze Slovenije, naj ne igram v dresu jugoslovanske reprezentance. Brez odlašanja sem šel do selektorja Ivkoviča in mu povedal, da pač ne bom igral. Moram priznati, da me zaradi tega ni nihče obsojal, čeprav je moral Duda zaradi mojega neigranja spremeniti sistem igre. Moji reprezentančni kolegi so na koncu vseeno osvojili zlato kolajno. Nagrada za 1. mesto je bila 500 starih milijard. Seveda je bilo v tistem času v markah to precej več kot danes. Kljub temu, da sem bil ves čas na reprezentančnih pripravah, odigral vse trening tekme in do polfinala uspešno igral tudi na prvenstvu, nisem prejel niti pare. To pa še ni bilo konec. Vedno sem si želel igrati v slavni NBA ligi in poleti sem imel povabilo slavnih Los Angeles Lekersov, da se jim pridružim v campu. To sicer še ne pomeni, da bi me zares angažirali, vendar menim, da sem sposoben igrati v Ameriki in to je bila velika zamujena priložnost. V Ameriko pa nisem mogel odpotovati zaradi vojne v Sloveniji. Irene, mame, sestre Andreje, predvsem pa male Alijane enostavno nisem mogel pustiti samih. Še sreča, da se je potem zgodilo to kar se je in sem pristal v Knor-ru. Pri tem sem imel več sreče kot pameti.« Zakaj? »Do zdaj sem tekme evropskega pokala državnih prvakov spremljal le prek televizije, vseskozi pa sem si želel, da bi tudi igralsko sodeloval. Zato je v Evropi prišel v poštev le klub, ki v tej sezoni nastopa v evropski ligi. Seveda pa so do takrat, ko so se v Olimpiji odločili, da vendarle lahko grem v tujino, vsi veliki evropski klubi že zapolnili dovoljeno število tujcev v ekipi. Pri Knorru sta igrala odlična Kanadčan Wen-nington in Američan Ray Ric-hardson. Raya gotovo poznate, saj igra zdaj v Splitu pri Slo-bodni Dalmaciji. Menda v Italiji še noben igralec pred njim ni bil tako priljubjen. Publika mu je nadela vzdevek Sugar. Zame v tistem času v Knorru ni bilo mesta, saj delodajalci niso niti pomislili, da bi odslovili katerega od njiju. Toda ugotovili so, da se je Richardson drogiral in so ga nemudoma odpustili. Začeli so iskati novega tujca, na seznamu so imeli nekaj Američanov in ko so izvedeli, da sem prost, so povabili tudi mene. Naj povem, da je bil med drugimi na seznamu tudi slavni Alex English. No, trener Knorra Etore Messina (na EP v Rimu je bil asistent italijanskega selektorja Sandra Gam-be), se je odločil zame. Bilo je še nekaj težav z Olimpijo, ampak na koncu smo se le dogovorili.« O Olimpiji nc govoriš ravno z navdušenjem? »Po naravi sem skromen človek in denarja nikdar nisem kar tako zapravljal. Vsak dinar sem skušal prihraniti in navsezadnje sem si že v času igranja v Sloveniji, s pomočjo ZTKO-ja. Športne zveze, mesta Ljubljane in nenazadnje tudi Olimpije, pa z nekaj krediti, uspel kupiti kar lepo stanovanje v Ljubljani, nekaj zemlje na morju, sestri pa sem postavil lokal v Slovenskih Konjicah. Toda zdaj mi prvič resnično ni potrebno skrbeti zaradi denar- ja. Čeprav lahko rečem, da so cene v Bologni »off-limits«. Neverjetna draginja, od oblačil do žarnic, vse je drago. Kot rečeno pa denarnih skrbi nimam. Jasno mi je, da doma ni bilo denarja, ne v Olimpiji, drugje še manj. Toda pri prestopu v Knorr je Olimpija po mojem zaslužila preveč. Na moj račun seveda.« Koliko, če ni skrivnost? »Knorr ji je za prvo sezono vplačal 150.000 dolarjev. Bomo videli, kako naprej. V pogodbi s Knorrom je zapisano, da lahko na koncu sezone pogodbo prekinemo, če bo katera stran to hotela. Jaz bi se rad na vsak način preizkusil v Ameriki. Drugo leto se bom zagotovo udeležil poletnega campa, če me bo le katero od moštev povabilo. Toda Knorr s to vsoto Olimpije ni izplačal. Naslednje leto bomo zopet sedli za mizo. Vprašanje je le s kom, s Knorrom ali s kom drugim. Cena bo približno takšna kot letos. In tako vsako leto, če me ne bo kdo dokončno odkupil. Vse to je le malce preveč, ali ne?« Vendarle pa te je Olimpija afirmirala? Da ne bo pomote: o Olimpiji ne mislim nič slabega. Nanjo me vežejo lepi spomini. Toda, če smo pošteni, mene ni afirmirala Olimpija, kot mi mnogi očitajo. Tudi vlagala ni vame. Košarke sem se naučil pri Černetu, ki je na koncu od mene dobil še najmanj. Praktično nič. Že kot član Cometa sem bil kadetski reprezentant Jugoslavije. S to reprezentanco sem osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu, v tej generaciji pa so ob meni igrali še Pa-spalj, Nakič, Prelevič, Mavren-ski... Pri 15-ih sem bil član Cometove prve peterke in dobil sem kar nekaj ponudb. Najprej iz Celja, ki je bilo takrat kar močna ekipa, potem tudi od Cibone. Nazadnje pa sem se odločil za Ljubljano in v Olimpijo sem prišel praktično zastonj. Celo vrsto let sem v Ljubljani kar uspešno tudi nastopal. Olimpiji sem torej koristil kot igralec, na koncu S soprogu Ireno in hčerko Alijano Jure Zdovc v dresu Knorra pa je še imenitno zaslužila. V Evropi in svetu pa me je afirmirala jugoslovanska reprezentanca.« Za katero pa ne boš več igral? Ne! Mislim, da sem to tudi dokazal, saj sem bil prvi slovenski športnik, ki je zapustil reprezentanco na uradnem tekmovanju zaradi agresije na Slovenijo. Povsem jasno je, da so se stvari obrnile tako, da smo zdaj sovražniki. Po vsem kar so nam storili in kar še vedno delajo na Hrvaškem, o reprezentanci Jugoslavije sploh ne razmišljam več. Toda dejstva so dejstva. Mene je dejansko afirmirala ta reprezentanca in zakaj tega ne bi priznal. Druga stvar je to, kar se dogaja zdaj. Sicer pa so bili v reprezentanci sami odlični fantje in mi je za njo kar žal. Športniki pač niso oziroma nismo krivi za to kar se je zgodilo. Meni, kot sem že dejal, tudi v Rimu nihče ni očital, da nisem hotel igrati. Vsi so me razumeli in tudi podprli. Naš glavni cilj je bil Barcelona 92.. Tam bodo tudi ameriški profesionalci. To je velik izziv, povrh vsega pa je bilo to moštvo tudi edino, ki bi se lahko Američanom resneje postavilo po robu.« Kaj pa reprezentanca Slovenije? »Verjamem, da bomo nekega dne imeli dobro reprezentanco. Toda trenutno še nismo konkurenčni. Drugače je s hrvaško reprezentanco. Ta bo po mojem še vedno najmočnejša v Evropi. Še najbolj resnega nasprotnika pa bo imela v srb- ski ali jugoslovanski, kakorkoli se bo že imenovala, reprezentanci.« Tako torej Jure Zdovc, najpopularnejši Slovenec v Italiji. Na začetku mu je bilo težko, gledalci so, ko je.vstopil v igro, vzklikali: »Sugar, Sugar.« Klicali so svojega junaka. Toda Jure je kot vslej, s trdim delom, počasi a zanesljivo, z izvrstnimi igrami, tudi tiste, ki so se najbolj zavzemali za vrnitev Raya Richardsona, prepričal, da je prava naložba. Richardsona se zdaj praktično nihče več ne spomni. Kako bi se ga, ko pa je Knorr trenutno vodilno moštvo v najmočnejši košarkarski ligi v Evropi, ko je brez poraza tudi v evropski super ligi, ko je, kot so zapisali v znani italijanski športni reviji Giganti del basket, čez noč prišel iz pekla v raj. Vse to tudi, ali pa predvsem, po zaslugi Jureta Zdovca... Gledalci v Bologni so klice »Sugar« zamenjali s skandiranjem: »SDOUZ, SDOUZ!« V zgoraj omenjeni reviji so Jureta definirali kot »fizikalca na parketu.« Jure je odgovoril: »Tega nisem nikdar jemal kot nekaj slabega, morda tudi zaradi svojega značaja. Odraščal sem v preprosti družini. Pred desetimi leti mi je umrl oče in takrat sem se odločil, da se bom posvetil košarki, da bom njej posvetil vse in da bom poskrbel, da moji družini in svojcem ne bo hudega.« In Juretu je uspelo. Le kdo mu tega ne privošči? Goran Obrez Razpis " Dobre, pogumne in drzne novinarje redno ali pogodbeno zaposlimo. Uredništvo Nove dobe, Aškerčeva 15, Celje BESEDE UMETNICE Lela B. N ja tin strah mi stiska goltanec, rob reže je oster, ko plezam skoznjo, znajdem se na prostranem zelenem travniku, od obzorja do obzorja ena sama travnata ravan, nobene vzpetine, nobenega drevesa, nikjer ničesar, samo močno sonce, toplota, stojim otrpla od ugodja, zamaknjena v to brezkončnost. zlato morje, sedim na leseni ograji, levo in desno se zvija neskončno proč od mene ob beli gruščnati cesti, popravim si gumijasto naramnico, ki mi je zdrsnila na roko. zaslonim si oči. nebo je močne modre barve, nobenega oblaka ni, le sonce je tako močno, da se tu in tam vžgejo na nebu bele iskrice. zgrabita me za lase in mi izbijeta čeljust, brcata me v hrbet in mi lomita roki. s kremplji mi raztrgata trebuh in se zagrizeta v moja stegna, iztrgata mi jezik in mi odrežeta dojko, izpahujeta mi prste in zabadata igle v moje podplate, lomita mi rebra in mi bruhata ogenj v obraz, vržeta me ob tla, da se zdrobi kolk. pulita mi nohte in odtrgata ušesa, razcefrata mi prsi in mi posnameta kožo z dlani, preluknjata mi kosti na nogah, nato me eden dvigne iz mlake krvi, drugi pa mi na krožniku ponuja moj želodec in jetra in me sili, naj ju pojem, marlon brando sedi v črnem mercedesu in me opazuje. izberem enega iz rdeče plastike in enega iz črnih čipk. v kabini se ne slečem, samo privzdignem krilo, ko ju pomerjam, črne čipke se spuščajo pod mojim pasom kakor mah in klešejo moje boke v bele kamnite zobe, ki Strle izmed trikotnikov, v katere so ukrojene čipke in ki je oblika črnega grmička pod njim. plastičen pas je izdelan iz jermenov, ki so med seboj speti s kovinskimi zaponkami, močno se me oprime in me stisne tako, da mi meso nabrekne med rdečo mrežo, občutek imam, kakor da mi boke veže strasten objem, ogledala okrog mene množe to podobo z vseh strani, luči, usmerjene v plastiko iz različnih kotov, oživljajo neštete odbleske, ko se obračam pod njimi, podoba me vznemiri, da spustim roko med noge in jo tam zadržim. PLESNI TEATER Mat j až Farič & 4x4 Štiri krat štiri, predstava Plesnega teatra Ljubljana, že vso jesen priteguje novo in novo publiko v Cankarjev dom, ki je koproducent tega projekta. Štirje slovenski koreografi, Vesna Lavrač, Iztok Kovač, Tanja Zgonc in Matjaž Farič so se v Štiri krat štiri združili, a hkrati ostali izraziti individualisti, saj vsakdo med njimi uprizarja svojo lastno predstavo, ustrojeno s posebno koreografsko idejo, pristopom in plesnimi oblikami. Matjaž Farič se tokrat predstavlja kot koreograf, režiser, scenograf in kostumograf. Ob spremljavi Vivaldijeve glasbe z njim plešejo Fredi Fontanot, Dominka Kacin, Robert Kadunc, Andreja Obreza in Sebastjan Starič. V svojem delu Crossroom Farič znova potrjuje svojo ustvarjalno raven, ki je vsaj za stopničko višja od ostalih, s tem pa tudi pomen diplome, ki jo je prejel na letošnjem Borštnikovem srečanju. Matjaž Farič v elementu Matej Fišer OSCAR ZA SLOVENSKI FILM Babica gre v Hollywood Sedaj še pogojna nominacija slovenskega predstavnika za Oskarja je prišla kot silna jesenska nevihta z vetrom. In vendar, četudi Slovenija v kratkem še ne bo priznana kot samostojna država, nominacija je bila opravljena, če že ne za koga drugega, pa vsaj za nas Slovence. Prav številne filmske Slovence v metropoli je mitični oskar dodobra razburil in vznemiril. Odločitev komisije pri Društvu slovenskih filmskih delavcev je padla in zakulisne, predkulis-ne, nadkulisne igre je bilo nenadoma konec. Nekateri - kot pravijo - so ostali z dolgimi nosovi in razočarani. Vsa stvar pa je še toliko bolj zabavna, kajti konkurenčnih filmov Babica gre na jug in Srčna dama ni videla ne širša filmska javnost niti kritiška srenja. Komisija v sestavi Marcel Stefančič, jr. (predsednik), Boštjan Hladnik, in Črt Skodlar pa se je od- ločila, da pošlje v Holhvood raje »babico« kot pa »srčno damo«, seveda kolikor se bodo stvari odvijale tako, kot to zahtevajo ameriška pravila igre. In bogsigavedi, kakšni sta ti dve dami, med katerima je tehtalo razsodniško telo. Iz utemeljitve komisije je mogoče razbrati, da obe dami, seveda ne kot dami ampak, kot filma, sicer nekako ne ustrezata opisu filmov, ki dobivajo nominacijo za nagrado oskar, vendar pa je tajno glasovanje le dalo prednost filmu Babica gre na jug, ki ga je zrežiral Vinči Vogue Anžlovar. Iz tajnega »glasu«, ki je na pot slave poslal film Babica gre na jug, pa izvedenci za ljubljanske trače pravijo, da je tudi v visokih slovenskih krogih nastalo pravo »mesarsko klanje«. Morda v tistem duhu, kot pravi sama komisija, »da Slovenija v zadnjem letu ne ustreza opisu filmske dežele« ali, če poskušamo povedati z drugimi besedami, da je z razpadom bivše Jugoslavije razpadel še tisti »zdravi« konkurenčni »špon«, pa čeprav je bil balkanski. Tekmovanja za nagrade so namreč predvsem igra, ki pa ni nujno merodajna za vse večne čase. In prav vsakoletni oskarji so največji filmski spektakel, ki ga premore ta svet. Nagrade se bodo spet podeljevale na pomlad prihodnje leto, in to že štiriinšestdesetič, se pravi od leta 1928. Te ugledne nagrade, ki so sicer prvenstveno namenjene promociji ameriške filmske industrije ali, če hočete, »filmske umetnosti na ameriški način«, nagrade, ki so velikokrat bile provokativne in v nasprotju z estetskimi kriteriji, torej te nagrade so tudi ali predvsem fenomenalen »shovv-business«. No, od leta 1956 pa oskarji ne krojijo usode le ameriški filmski industriji, ampak dobesedno celotnemu svetu, saj so se takrat odločili, da bodo podelili oskarja tudi za film v tujem jeziku. In tu je tudi tisto potencialno mesto za film Babica gre na jug. Slovenska »babica« tako ne gre več na jug na puljski festival, temveč v Hollywood po oskarja?! Martin Vidič KULTURA IN VOJNA Do zob oboroženi Vatroslav Lisinski grebški varnostniki ocenjujejo, kot nam je dejal njihov čelni mož za Vatroslava Lisinskega, Ivica Jurijevčič, da je prav ta hiša kulture ena od osrednjih tarč morebitnih diverzantskih akcij v Zagrebu. Izhajajo pač iz spoznanja, da je pomemben del strategije napada na Hrvaško »genocid« nad tamkajšnjimi (hrvaškimi) kulturnimi dobrinami oziroma simboli, kar praksa tudi potrjuje, in da bi zato bil za sovražnika onemogočitev Vatroslava Lisinskega kot jedra tamkajšnjega kulturnega dogajanja, sedaj prilagojenega zlasti karitasu in vzpodbujanju nacionalno-odporniške zavesti, materialni in psihološki zadetek v polno. Tudi v skoraj polni dvorani med dveurno prireditvijo ni manjkalo maskiranih uniform, pravtako. v drugih, pomožnih prostorih. V baru za nastopajoče, denimo, kjer ti praviloma čakajo, da pridejo na vrsto, je vladala na moč pisana slika. Pri isti mizi Sanja Doležal, Tajci, Jasna Zlokič, še neki manj znani estradni tipi, pa dva orjaška in dobro hranjena gardista je bilo mogoče videti kombina-z brezostrelkama na gotovs. Pri cijo smokingov (zagrebški fil-sosednji mizi Arsen Dedič harmoniki) in močeradaste s svojimi, zraven obvezni mu- preobleke. Itd, itd. povec v modrem bojevniškem Vojna na Hrvaškem sega oblačilu. Pri tretji Žarko Dom- v vsako poro življenja, tudi Ijan s svojo drago, poleg morda v kulturo. Žal kultura še ni po-še njegova pomožna draga, segla v vojno, vendar v uniformi in s pištolo za pasom. Pa četrta miza, kjer Iztok Cedlir Elitna zagrebška (in hrvaška) dvorana-dom Vatroslav Lisinski je v teh vojnih dneh nemara še bolj zasedena, kot je bila v času mira. V njej se namreč iz dneva v dan vrstijo dobrodelne prireditve za žrtve vojne. A tudi v samem mogočnem poslopju je tedaj še prelahko opaziti, da podaljški nenormalnega stanja segajo tudi v ta hram kulture. Pred dnevi, ko se je v enem večeru zvrstil na odru Lisinskega dobršen del hrvaške estrade, pa številnih predstavnikov hrvaške kulture vključno s slovenskim pesnikom Andrejem Brvarjem (Zagreb Karlovcu, je bilo geslo prireditve), smo vsaj nekoliko izkusili kako te reči v Vatrosla-vu Lisinskem delujejo danes. Publika, ki želi vanj, se mora prebiti kar skozi nekaj varnostnih kontrol, ki slehernika »reiitgenizirajo« od glave do pete, medtem ko po obširnih holih, hodnikih in galerijah nenehno križarijo mupovci in zenge v bojnih oblačilih in z brzostrelkami, kakršne poznamo iz frontnih TV reportaž. Za- KNJIGE O rojstvu naroda Bogdan Novak: LIPA ZELENELA JE: slovenska saga. (2. del - Krvave reke), Kmečki glas, Ljubljana 1991. Tretja in četrta knjiga - kot kaže, jih bo v celem megalomanskem projektu Bogdana Novaka Lipa zelenela je kakšnih deset - nosita naslov Krvava reka, kar nas neusmiljeno spominja na ljubezensko idilo nekje pod krajem, kjer priteč-jeo v reko klavnične odplake, ali pa na kakšno vojno. No, pri Novaku gre za slednjo, saj se ne loteva posameznih usod in morebintih intimnih peripetij zaradi njih samih, pač pa - in na to nas opozarja že podnaslov »slovenska saga« - Spenja posamezne usode v obsežno delo, ki naj bi literarno pokazalo, kako so se častilci lipovega lista in Triglava zbrali v narod, ki je že do te mere institucionaliziran, da lahko funkcionira kot država. Priznati je treba, da je za temo kar pravi čas, saj je v trenutku, ko je padla inter-nacionalistična ideologija, nastala potreba za osmišljanjem naše enkratnosb in drugačnosti - po času poudarjanja sorodnosti je prišel čas razlik, ki so posledica drugačne grude in krvi. Novak se je v prvih dveh knjigah prvega dela lotil slovenstva v času, ko se je pojavila projekcija naroda in njegove države, torej v drugi polovici prejšnjega stoletja. Zgodbo o primorski in prekmurski družini je v prvem delu na preskok - dva linearno in kronološko pripovedovani zgodbi združi tako, da se v enem poglavju posveča prvim, potem pa drugim - pripeljal do začetka prve vojne, v Krvavih rekah pa sledimo protagonistom od časa sarajevskega atentata do uporov zelenega kadra, in se gre, okužen z virusom Oktobra, nekakšno revolucijo v Prekmurju, in slutnje razpada avstro-ogrske monarhije. Fascinant-nost vojne, te osnovne higiene sveta, omogoči Novaku, da o nekaj letih napiše toliko strani kot prej o nekaj desetletjih. Lipa zelenela je je deklarativno slovenska saga; kot vsi vemo, je saga mitska zgodba, v kateri je vse z vsem povezano. S takšno zgradbo in obsežnostjo je »saga« - zdaj že v prenesenem pomenu - sposobna zajeti vse plasti družbe, kazati na razvoj in regresije določenje skupine, na primer razreda, zato je bila »saga« zelo popularna v času realizma, ki si je prizadeval za celovito analizo družbenih odnosov; tudi v kasnejših delih, ki se naslanjajo na realistično tradicijo, je »saga« oziroma družinska kronika zelo popularen žanr, ki prikazuje v glavnem razkroj meščanstva. Novak uporabi značilnosti sage za prikaz rojstva naroda in napredovanje nacionalne identitete; jasno je, da mora zato prikazovati usode ljudi, ki so že Slovenci, le da tega še ne vedo, saj sta jim lipov list in/ali Triglav tuja, če že neznana simbola. Lipa zelenela je je torej mogočna in megalomanska pripoved o spoznanju Slovencev, da so Slovenci , s tem pa različni od Istranov, Zagorcev, južnih Medžimurcev, Vlahov, Gradiščanskih Hrvatov in kar je še tega. Zadeva, ki se je loti Novak, bi morala biti torej v času ponovnega vznika nacionalnega še pa še uspešna, saj gre za romaneskno psevdohistorijo, ki je populistična in berljiva, s tem pa dostopna in zanimiva širši bralski publiki. Novaku je treba priznati, da solidno pripoveduje, da zna voditi zgodbo in z njenim prekinjanjem vzdrževati bralčeva interes in napetost, jasno pa je viden tudi research zgodovinskih virov, ki so uporabljeni nevsiljivo. Ti dve lastnosti sta redkost pri domačih piscih, prav tako redka pa je odsotnost kakšnih večjih umetniških pretenzij, s katerimi nas sicer gnjavijo domači žanrski pisci^ ponavadi sfalirani pesniki. Čeprav se bo marsikateremu zahtevnejšemu bralcu zdela Novakova saga v nekaterih delih rahlo razvlečena in dolgočasna, potem pa spet na silo duhovita, gre za več kot solidno narejen izdelek, ki je dobro zadel potrebe ciljne publike. Matej Bogataj TV SKOP Ritual ponavljanja Minuli teden so se v informativnih oddajah televizije ponavljale grozljive slike iz Vukovarja: ruševine, brezštevilna trupla, ranjenci in kolone beguncev, vmes pa vojaška tehnika in ponosni obrazi »zmagovalcev«. Surova neposrednost teh podob je gledalca še enkrat prepričala o nenadomestljivi sposobnosti TV medija, da nam posreduje »nepotvorjeno realnost« v njenih najbolj aktualnih razsežnostih, se pravi, o tisti dozdevno ekskluzivni značilnosti televizije, ki jo nenadoma sama sugerira gledalcu in na kateri gradi svojo strategijo informiranja. Marsikdo je zato prepričan, da brez televizije ne bi bil ustrezno, predvsem pa objektivno obveščen o tekočih dogajanjih, še zlasti ne o takšnih, kjer slika govori tako rekoč sama zase, kakor dokazuje, denimo, primer Vukovarja. Res prepričljiv primer, o čemer med drugim pričajo domala identični posnetki uničenja in obupa, s katerimi sta padec Vukovarja ovekovečili tako hrvaška kot srbska (beograjska in novosadska) televizija. Prva v kontekstu obsodbe brutalnosti okupatorja, druga kot dokaz, da je bila »osvoboditev« porušenega mesta več kot nujna, saj da je bestialnost branilcev presegla vsakršno mero. Ce pustimo ob strani cinizem srbske televizije, ki namerno zanemarja dejstva, da so Srbi »osvobodili« hrvaško mesto, pravzaprav nekdanje mesto, saj ga prav po njihovi zaslugi praktično ni več, se zdi zanimivo predvsem to, kako zlahka uspe televiziji »posplošiti« ene in iste, povsem konkretne posnetke razrušenih ulic, razmesarjenih trupel in otopelih pogledov preživelih. Šele tako »posplošeni« namreč lahko ti posnetki nastopajo v različnih, celo diametralno nasprotnih kontekstih. Svoje kajpada prispeva tudi komentar, ki nima neposredne zveze s sliko, ampak govori, denimo, o strateškem pomenu izgubljenega oziroma osvojenega mrtvega mesta, o problemu stotisočev beguncev in o možnostih razpleta jugokrize, s čimer še bolj »posploši« temeljno informacijo, zajeto v sliki. Ta proces se neustavljivo nadaljuje v naslednjih dneh, ko se te iste (in njim podobne) slike znova in znova pojavljajo v TV dnevnikih ter drugih informativnih oddajah, podložene s komentarji, ki imajo vedno manj opraviti z vizualnim gradivom, ki ga dozdevno dopolnjujejo ali vsaj »spremljajo«. Poseben prispevek v tem pogledu so srbski komentarji, kjer že terminološke opredelitve, kot so »živa sila«, »čiščenje terena« ali »povračilni udarec«, vzpostavljajo potrebno distanco do krvave dejanskosti. Gledalec sčasoma povsem otopi, zmeraj bolj se spreminja v poslušalca, ki srhljive slike dojema zgolj kot vizualno podlago govornih informacij. Od tu do ritualiziranega pojavljanja generala Rašete in polkovnika Agotiča, ki že tedne dolgo dan za dnem strašita na malih ekranih, ni več daleč. Brez njiju ne mine noben TV dnevnik in čeprav zastopata vsak svojo (kajpada nasprotno) stran, so njune izjave enako prazne, tako rekoč gola forma izjavljanja, ki služi zgolj temu, da se proces »informiranja« ne ustavi. Lahko bi rekli, da je televizija nasploh medij ponavljanja, o čemer priča že sestava njenega programa, med drugim dejstvo, da nam vsak dan ponudi tri Dnevnike, da je osrednji Dnevnik vsak dan ob točno določeni uri in da je razvrstitev prispevkov v njem vsakokrat enaka. Vse to seveda velja za t. i. državno oziroma nacionalno televizijo, ki ne trpi nikakršnih izstopajočih programskih vložkov in jim zato hitro zgladi preostre robove. Primer Vukovarja je le eden od mnogih, ki so se ujeli v njeno kolesje ponavljanja in se iz civilizacijskega šoka prelevili v informacijski ritual. Aktiviranje neizkoriščenih, tako rekoč »potlačenih« možnosti TV medija, koncept drugačne, »javne« oziroma »civilne« televizije — to je očitno nujnost, s katero se bo pač treba čim prej spopasti, če nam je kaj do tega, da avdiovizualna informacija spet dobi svoj pravi pomen in smisel. . Bojan Kavčič STARTA GLEDALIŠČE DVEH Anica Kumer show Gledališče dveh, ki je plod zamisli in realizacije celjske gledališke igralke Anice Kumer, se bo po dveh mesecih priprav prvič predstavilo v polzelskem kulturnem domu v soboto ob 19. uri, prva ponovitev pa bo prav tam v nedeljo ob 17. uri. »Perfor-mans« bo slonel na verzih, ki jih je spesnila igralka sama, vendar to ne bo recital, marveč pravo gledališče, ki mu bo dodano tudi petje v obliki šansonov. Te bo pela Tatjana Dremelj. Igrala bo kajpada Anica Kumer, povezovalec pa bo Alfonz Kumer. In še avtor glasbe: Marko Bezovšek. DP REKLAMA, opravljanje storitev s področja ekonomske propagande in trgovine. CELJE, Ul. XIV divizije 6 ' ekonomske propa- EjjSEj MUZIKA JE BIZNIS Jasno, nikakršnega presenečenja ne moremo več pričakovati, igra je končana, rezultati so znani že precej časa. CD tehnologija je zmagala. Ogromne prednosti, ki jih ima CD pred klasičnim vinilom, so končno uspele prebiti meje našega podalpskega raja na zemlji. Končno je tudi pri nas moč dobiti kakšen zanimiv CD, če ne drugače pa v zasebnih trgovinah, za tiste petičnejše tudi po naročilu. In če je bilo v Evropi, ki je za Ameriko in Japonsko krepko zaostajala, že pred štirimi leti lažje dobiti kompaktni disk kot ploščo, smo lahko kar krepko veseli, da se je vsaj malce širša distribucija tovrstne robe sploh pojavila pri nas. In medtem, ko so se tudi ti-.sti, ki so sicer skregani s tehniko, navadili na pojme, kot so »laser«, »A/D«, »vzorčenje« in podobno, je trend tradicionalistov vse močnejši. Še več, zdi se, da je počasi že postalo prav modno prisegati na analogno reprodukcijo zvoka. Vsakdo ima svoje razloge in prav nič slabega ni, če kdo zavrača novejšo tehnologijo. Poglejmo si vzroke, ki nekatere ljudi odvračajo od digitalne reprodukcije zvoka. Najprej je tu. t. i. »kovinski zvok« cedejev. Barva zvoka naj bi na kvalitetnem gramofonu mnogo bolj blagodejno žvrgo-lela. To je res, čeprav so prav v ta namen razvili posebne procesorje, ki v novejših CD gramofonih zagotavljajo visoko kvalitetno reprodukcijo. Nasploh se bitka bije predvsem na področju barve zvoka. Toda to niso glavni vzroki. Prepričani smo lahko, da bodo tehnološke pomanjkljivosti slej ko prej odpravili. Tisto kar odloča o (ne) nakupu CD playerja, je skrito drugje. Marsikdo prisega na žlahno šumenje in pokanje, ki prihaja iz zvočnih skrinj, priključenih na klasični gramofon. Eden izmed prvih bendov, ki so se poigrali s to idejo, so bili nedvomno BUTTHOLE SUR-FERS, odštekani Teksačani so na začetku komada »Stveat Lo-af« na plošči »Locust, Aborti-on, Technician« posneli šumenje in pokanje analogne plošče. Predstavljajte si, kakšno presenečenje so doživeli tisti, ki so kupili CD! Prvi mož balkanskega rapa, človek-Hendrix, KOJA pa trdi, da ne gre toliko za reprodukcijo, kot za ovitek. »Ovitek, to je relikvija,« trdi štiri-strunski genij, »ovitek moraš vzeti v roke, to je dvanajstinčni kos kartona, lepo potiskanega, slike besedila, fotografije, vse to je na analogni plošči lepo in jasno vidno. Kako naj potem to popolnost primerjam z drobno plastično škatlo, z mizerno knjižico, ki je v njej?« Najbolj zanimiv odgovor na vprašanje,, zakaj analogna reprodukcija, pa sem dobil od Luca, raperja skupine PAR-KING BROTHERS: »Hej, mi .smo hipiji, mi hočeno nazaj k naravi, mar ne! No, ker le nismo totalni hipiji, se zavedamo, da se ne moremo popolnoma vrniti k materi naravi. Zato se vračamo le na pol. Ne kupujemo CD plošč.« Kaj lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti? Vse cenejše diske in vse dražje plošče, jasno. Analogna plošča bo postala elitna in prestižna zadeva. Izdajale se bodo v posebne namene, v omenjenih nakladah. Tudi bolj kvalitetne bodo. Lahko si predstavljamo konceptualni projekt kakšnih LA-IBACH, ki bi izšel samo na analogni plošči z naslovom »Vade Vynil«. Zanimivo, mar ne? CD je torej dobil vojno, toda zdi se, da bo v nekaterih bodočih bitkah le zmagal vinil. NOVICE U 2, ki trenutno jezdijo pod vrhom lestvic, nameravajo po singlu »The Fly« kmalu izdati še nov single s plošče »Achtung Baby«. Medtem pa so naleteli tudi na težave s cenzuro zaradi ovitka albuma, na katerem se nahaja slika njihovega basista Adama Claytona. Clayton ni tako grd, da ga cenzorji ne bi mogli gledati. Moraliste moti dejstvo, da je Clayton povsem gol. Če nič drugega, vsaj še ena izmed uspelih reklamnih potez. Šušlja se, da se bodo ponovno zbrali SIGUE SIGUE SPUTNIK. sicer znani bolj po vpadljivem imageu in miljon-skih kupčijah kot po glasbi. Vzrok teh govoric naj bi v prvi vrsti bil odhod Tonyja Jamesa iz Sisters Of Mercy, v kateri se je udinjal po razpadu razvpitih SSS. Kaj*nam bodo zaigrali, si lahko že predstavljamo, zanimivo pa bo videti, kakšne barvne odtenke si bodo tokrat omislili za svoje pričeske. Težaven proces reformiranja pa so že opravili TELEVISI-ON, kultni bend poznih sedemdesetih. Čeprav se še ne ve natančen datum izida novega albuma pa je že jasno, da bo leta izšel pri založbi Capitol. Najbolj cmerava dama popa, SINEAD CPCONNOR se tokrat ni razjokala na kakšni tiskovni konferenci, temveč je pripravila priredbo znane božične pesmi »Sveta noč«. Hkrati naj bi solzna Irka opravila avdicijo za napovedni glas v re-makeu »Viharnega vrha«. KONCERTI V sredo, 27. novembra ob 23. uri bo v klubu K 4 nastopila zagrebška skupina DEE DEE MELLOVV. Skupino so pred štirimi leti ustanovili trije člani znanih zagrebških skupin Film in Haustor-Srdjan Sacher, Sr-djan Gulič in Jura Novoselič (slednja sta tudi dolgoletna stalna člana Discipline Kičme). Skupina je bila že po prvih nastopih proglašena za največjo osvežitev zagrebške klubske scene. Posrečilo se jim je namreč realizirati sintezo najrazličnejših glasbenih slogov od jazza, funka ter rapa, jih preplesti z zagorsko-medjimurski-mi ter južnoameriškimi-indi-janskimi žalostinkami in poskočnicami, vsemu skupaj pa dodati pravo mero ironije in humorja. 29. novembra pa bodo v Miinchnu nastopili NIAGARA, francoski duo, ki v razširjeni zasedbi gostuje v dvorani Nachttverk. Izšel je album z največjimi uspehi skupine SLADE. Imenuje se »Wall Of Hits«, na njem pa se nahaja kar dvajset pesmi. »Wall Of Death« pa se imenuje pesem, ki so jo priredili REM in jo je v originalu izvajal Richard Thompson. Pesem bo izšla na njihovem novem albumu, ki bo izšel pri založbi Capitol. STING bo posodil svoj glas v popularni risanki »The Šimp-sons«. Tako se bo vpisal v vrsto poznanih imen kot so: Michael Jackson, Ringo Starr in Dany De Vito. WONDER STUFF - Dizzy 2. U2 - The Fly 3. 2 UNLIMITED - Get Re-ady For This 4. Kiri Te Kanavva 5. GENESIS - No Son Of Mine Velika Britanija (NME) - albumi 1. OUEEN - Greatest Hits II 2. SIMPLV RED - Starš 3. KENNY THOMAS - Vo-ices 4. TINA TURNER - Simply The Best 5. ERASURE - Chorus Velika Britanija (NME) - neodvisni singli 1. TEENAGE FANCLUB - The Concept 2. MOBY - Go! 3. THOUSAND YARD STARE - Seasonstream (EP) 4. CHAPTERHOUSE - Me-smerxise 5. NEW FAST AUTOMATIC DAFFODILS - Ali Over My Face Velika Britanija (NME) — neodvisni albumi 1. StETIENNE - Foxbase Alpha 2. THE LEVELLERS - Le-velling The Land 3. P1XIES - Trompe Le Monde 4. NOMEANSNO - 0+2=1 5. PRIMAL SCREAM - Sre-amdelica NIRVANA: Smells Like-Suc-cess Špirit ZA VEDNO Z NAMI Pred 5. leti BERLIN - Take My Breath Away Pred 10. leti OUEEN & DAVID BOWIE — Under Pressure Pred 15. leti CHICAGO - If You Leave Me Now Pred 20. leti SLADE — Coz I Luv You Pred 25. leti THE BEACH BOYS - Good Vibrations Organizirati dobrodelne koncerte in imeti profit NOMEANSNO: mind your fucking bussines! ZDA (Billboard) — singli L KARYN WHITE - Ro-mantic 2. MARIAH CAREY — Emotions 3. PRINCE - Cream 4. NATURAL SELECTION - Do Anvthing 5. BRV AN ADAMS - Can’t Stop This Thing We Started ZDA (Billboard) — albumi L GARTH BROOKS - Ro-pin’ The Wind 2. GUNS’N’ROSES - Use Your Illusion II 3. MOTLEV CRUE - Deca-de Of Decadence 4. PRINCE - Diamonds Pe-arls 5. METALLICA - Metallica Velika Britanija (NME) — klubska glasba L CARTER USM - After The Watershed 2. VIC REEVES & THE VVONDER STUFF - Dizzy 3. NINE INCH NAILS - He-ad Like A Hole 4. TEENAGE FANCLUB - The Concept 5. CURVE - Cherry (EP) ZDA (Billboard) - college radio L RED HOT CHILI PEP-PERS - Give It Away 2. U2 - The Fly 3. NIRVANA - Smells Like Teen Špirit 4. BIG AUDIO DVNAMITE II - The Globe 5. PRIMAL SCREAM - Mo-vin' On Up REGOČ, Kljub Celje Nekaj drži kot pribito: REGOČ so trenutno najbolj nor bend v tem delu Evrope. Povrhu tega suvereno obvladajo izvedbo in slog. Glasba, ki jo igrajo, je nova in sveža. In tako dalje. Čeljski koncert je kljub dokaj slabemu obisku (kakšnih sedemdeset duš) izzvenel odlično. Aktualna oprava, ki si jo je omislil pevec Medo, našemil se je bil namreč v ranjenca, opozarja na stvarnost mnogo bolj kot tarnajoče popevanje prido-bitniških šlagerašev na HTV. In čeprav je silna energija, ki jo izžareva ta bend, v začetku malce preplašila Celjane, se je koncert končal z bisom, tako da so bili na koncu zadovoljni vsi, občinstvo in bend. Slednji je kaj takega krvavo potreboval, saj jim je pobič, ki je zamenjeval tonca na koncertu v K4 prejšnji dan do podna uničil ves zvok in s tem, jasno, tudi nastop. Morda je prav zato bes, ki ga fantje tako umetelno transformirajo v scenski nastop deloval tako resnično. Bend devetdesetih za devetdeseta. LESTVE Velika Britanija (NME) — singli L VIC REEVES & THE Najmanjši pacemaker Že takrat, ko je Alex rastel v materinem trebuhu, so zdravniki zaznali prepočasen utrip njegovega srca. Žato je morala Alexova mati pred porodom oditi na Univerzitetno kliniko v Diisseldorf. Alex se je rodil komaj 2600 gramov težak. Njegovo srce je v minuti zmoglo le petdeset udarcev namesto sto tridesetih. Zaradi tega ubogi novorojen- ček ni dobival dovolj s kisikom bogate sveže krvi. Na svet je prijokal v za ta obolenja značilni modrikasti barvi. Kirurgi so ga takoj priključili na veliki pacemaker (srčni spodbujevalec) izven telesa.,Če bi ga izključili, bi bil Alex v veliki življenjski nevarnosti. Kirurgi so se odločili za operacijo. Doktor Joachim Winter je malemu Alexu vgradil mini- Najmanjši pacemaker na svetu je velik kot kovanec. Alex se po operaciji dobro razvija. Pod kožo na prsih se nahaja pacemaker (1). Elektroda vodi od vratne vene do desne srčne sklopke (2). Vrh elektrode je pričvrščen na srčno mišico (3). aturni vzpodbujevalec, izdelan v Ameriki. Operacija ni bila izvedena tako, kot je to v navadi. Običajno je potrebno odpreti prsni koš bolnika in mu vgraditi spodbujevalec. Majhnemu Alexu pa so s pomočjo drobnega reza v desno mišico vstavili vzpodbujevalec. Elektrode, ki povezujejo tujek s sr- cem, so povlekli skozi arterije. Alex je zdaj star tri mesece in živi kot vsak normalno rojen otrok. Čez dve leti, ko bo ponovno potrebna operacija, mu bodo le podaljšali elektrode do srca. Kasneje pa se bodo vrstile operacije vsakih nekaj let. Nikoli pa ne bo mogel prisluhniti svojemu srcu brez strahu zanj. BORIS BECKER HOČE NADOKNADITI ZAMUJENO O Karen, karieri in teži Odnehati, biti svoboden, končno živeti: tri želje, ki so vedno globlje v srcu Borisa Beckerja. V Melbourneu je spregovoril odkrito in brez zadržkov. »Ko sem prišel pred šestimi leti v teniško sceno, sem hotel vse potolči. Danes mi zadostuje tenis, ostalo mi nič ne pomeni. Od zmage na US - open turnirju vse pogosteje razmišljam o tem, da bi odnehal. Nervira me pritisk, pod katerim sem nenehno. Paziti moram na prehrano, skrbeti za telo, kosti . . . Sanjam, da bi nadoknadil zamujeno. Da bi zmetal vase nekontrolirane količine piva in hamburgerjev. In da me »en drek« briga, če imam 100 kilogramov.« Boris kot milijonsko težek zgodnji upokojenec s pivskim vampom in cigaro? »No ja, tako hudo ne bi bilo. Tenisa sigurno ne bi čisto opustil. Zavedam se, da v nobe- nem drugem pokjicu ne bi bil zopet najboljši. Zanimiva se bi mi zdela recimo pozicija kapetana nemške ekipe v Davisovem pokalu.« Teniški as Boris Becker je multimilijonar. Lahko bi bil še bolj bogat, če ne bi podpisal le štirih reklamnih pogodb (Bjorn Borg jih je v svojih najboljših časih podpisal šestdeset). Ali ima Boris denar za zapravljati? »Za denar že dolgo ne počnem česarkoli. Najbolj noro je, da sem dobil skoraj dvakrat toliko kot Stefan Edberg za eno tekmo, saj sem postajal vse dražji. Nasproti temu pa imata on in Ivan Lendl eno prednost — ne vesta, da razen športa obstajajo še druge stvari v življenju.« Na primer ljubezen. Po ločitvi s Karen Schultz v začetku leta 1990 ju je sedaj pogosteje videti skupaj. Ali se je ne more otresti? »Enostavno je ena mojih najboljših prijateljic. Ni jih veliko. Ta ženska ve vse o meni, jaz vem vse o njej. To je nekaj nepovedljivo lepega, če se iz ene ljubezni rodi globoko prijateljstvo. Šele potem veš, da je bila ljubezen resnična. Pri naju je bilo nekaj res globokega«. Trenutno živi Boris sam. Je kljub temu srečen? »Samo norci so srečni. Jaz nisem norec. Toda hvaležen sem za srečo, ki sem jo imel do sedaj priložnost užiti. In skrbi me, ker štejejo samo še moč, bogastvo in lepota. Ljudje govorijo o denarju, toda ne o ljubezni in zaupanju. V tem življenju mi ni potrebno dobiti vsega, po smrti gre dalje. V to verjamem«. radio slovenj gradeč UKV 97.2 IN 88,9 MHz STEREO ZA VSAKOGAR ...ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE! PRIROČNIK, KI GA POTREBUJETE, ČE STE ZAPOSLENI, PA TUDI, ČE ZAPOSLITEV ŠELE IŠČETE... Več avtorjev MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU Vsebina: - Sklenitev in prenehanje delovnega razmerja - Prenehanje potreb po delu delavcev - Pravice (obveznosti in odgovornosti) delavcev - Posebno varstvo žensk, mater, invalidov in starejših delavcev - Varstvo pravic delavcev - Sodno varstvo pravic delavcev - Varstvo pri delu - Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Pravice za primer brezposelnosti - Zdravstveno varstvo - Socialno varstvo - Mesta sindikalno-pravne pomoči Brošuro so napisali izvedenci za posamezna področja. Cena 145,00 dinarjev. Naročite jo lahko pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, lahko pa tudi po telefonu na št.: 321-255, 110-033. ^VVWX'V\YWWX\XWVV\X\W\XXW^WWWXWW\V\V^ IMATE STANOVANJE? NIMATE? V OBEH PRIMERIH JE NOVA BROŠURA ZA VAS! NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO - Stanovanjski zakon - Kako odkupiti družbeno stanovanje - Kako urejati najemna razmerja s stanodajalcem - Kdo upravlja s stanovanji - Kakšne pravice imajo vaši potomci pri razpolaganju s stanovanjem To in še več boste zvedeli v novi brošuri STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM, ki bo zajemala še veliavni zakon, komentar in primere kako urejati posamezne pravice. Cena 230 SLT Naročila pošljite na izdajatelja: CZP Enotnost, Ljubljana. Dalmatinova 4. telefoni: 321-255, 110-033, 311-956. NAROČILNICA Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana. Dalmatinova 4, nepreklicno naroča-m(o).... izvod(ov) brošure STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM. Naročeno pošljite na naslov:........................ Ulica, poštna št., kraj:............................ Ime in priimek podpisnika:.......................... 1. ) račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig 2. ) naročeno pošljite po povzetju 3. ) Telefonsko naročene knjige pošiljamo po povzetju. 2ig Podpis naročnika vxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx< BIOLOŠKODINAMIČNI NAČIN PRIDELOVANJA HRANE —- * - -^ T--- - - — ^ ' -- . --—U -..1 . . • * . . Kmetujte z nami IZREZUJTE Z NAMI (10) Nadaljevanje iz prejšnje številke Premaz za sadno drevje in vinsko trto Vzamemo enake dele kravjeka (krave naj vsaj tri dni prej ne jedo močnih krmil!), gline ali ilovice in sirotke. Mešamo toliko časa, da zmes postane približno tako gosta kot firnež. Premaz nanašamo ročno ali s škropilnico. Kadar ga nanašamo ročno, je najbolje, če uporabimo čopič, takšen, kot ga uporabljamo pri barvanju stanovanja (valček tu ne pride v poštev!). Seveda moramo s čopiča najprej odstraniti barvo, ki je na njem ostala od lepšanja stanovanja. Kadar nanašamo premaz s škropilnico, ga moramo bolj razredčiti, da se nam ne bodo zamašile šobe. V tem primeru ga do zaželene gostote razredčimo z vodo. Praksa je pokazala, da je učinek večji, kadar premaz nanašamo ročno. * Premazu lahko dodamo tudi druge bio-dina-mične preparate, na primer preparat iz preslice, ali pa različne čaje, prevrelke ali zvarke (o katerih bomo še govorili), odvisno od tega, kakšen učinek želimo doseči. Premaz nanašamo na vse dele sadnega drevja, ki jih pokriva lubje, to so predvsem steblo in debelejše veje. Vse površine, ki jih bomo premazali, moramo najprej očistiti z žično ščetko, vendar pa moramo biti pri tem opravilu natančni in previdni, da ne poškodujemo drevesa. Nanašamo ga jeseni, ko je listje že odpadlo, ali pa spomladi, ko se vegetacija še ni začela. Premaz ščiti sadno drevje in ga gnoji. Takšnemu gnojenju navkljub pa ne smemo pozabiti na gnojenje sadnega drevja s kompostom. Za škropljenje sadnega drevja pred začetkom vegetacije, pa tudi kasneje, ko je drevo že polno listov, lahko naredimo tudi naslednje škropivo: Zvečer skuhamo čaj iz njivske preslice in ga pustimo čez noč. Isti večer v drugo posodo nadrobimo glino in jo dobro premešamo z neprekuhanim kravjim mlekom. Kravje mleko, ki ga bomo uporabili ne sme biti iz trgovine. Mleko, ki ga prodajajo, je namreč pasterizirano, torej je toplotno obdelano. Zjutraj naslednjega dne v posebni posodi zmešamo čaj iz njivske preslice s kravjim blatom, nato ponovno dobro premešamo glino in kravje mleko, za tem pa vlijemo obe masi v nov sod in dobro zmešamo. Tej zmesi lahko dodamo še golobji drek, govejo kri (mnogi insekti ne prenašajo njenega vonja, kot tudi ne vonja nekuhanega mleka!), lesni pepel, štirk (naše babice so ga uporabljale za ovratnike na srajcah naših dedov), kvarcni prah ali preparat 501. To brozgo dobro premešamo in pustimo, da malo stoji, da se večji delci posedejo na dno. Nato napravimo približno 2%«-no razredčitev, s katero škropimo sadno drevje. Nerazredčena brozga se lahko uporablja kot prej opisani premaz za sadno drevje, saj poleg zaščite dreves pred boleznimi in škodljivci pospešuje hitrejšo rast mladih dreves. Obe raztopini se lahko uporabljata tudi v vinogradništvu. Trto navadno škropimo, vendar je učinek boljši, kadar premaz nanašamo ročno. To zahteva več časa in več ljubezni do rastlin, vendar pa je prav ljubezen tista, na katero se rastline najbolj odzovejo in nam jo povrnejo z bogato letino. Poleg teh premazov uporabljamo v sadovnjakih tudi ostale bio-dinamične preparate. Kadar nastopi nevarnost pozebe, škropimo s preparatom iz baldrijana (preparat 507). Škropimo ga zelo na drobno, torej ga pršimo. Ta preparat poviša temperaturo za nekaj stopinj Celzija in v večini primerov uspešno nadomešča ostale načine zaščite pred pozebo (kurjenje in podobno). Zelo pomembno za zdravje sadnega nasada je tudi, da potrgamo z dreves in poberemo s tal vse okužene plodove. Te plodove moramo kompostirati in s tem kompostom pognojiti sadno drevje, ko je popolnoma zrel. Plodove, ki so okuženi z molinijo, moramo takoj sežgati. Velika napaka je, da se ti plodovi puščajo na drevju, kjer se pogosto obdržijo do naslednjega leta. Na ta načih puščamo v sadovnjaku leglo okužbe. Marsikdo se bo vprašal, kakšen smisel ima mazanje debel in vej sadnega drevja z zgoraj opisanima pripravkoma. Drevesa namreč ne vpijajo hranilnih snovi le skozi korenine. Te so pri drevju in trti zelo globoko v zemlji, tako globoko, da bi se lahko vprašali tudi, kakšen smisel ima gnojenje s kompostom. Vendar pa se je v praksi pokazalo, da ima kombinirano gnojenje boljši učinek kot le gnojenje s kompostom. Zato toplo priporočam, da si napravite en ali drugi premaz in ga tudi uporabite. Zdaj je pravi čas za to. (se nadaljuje) Ljubite se zjutraj! Če si želite otroka, pa ne gre in ne gre, lahko za to krivite moža. Zato zdravniki priporočajo: ljubite se zjutraj. Sperma vsebuje zjutraj več aktivnih semenčec kot zvečer. Nasvet številka 2: po statističnih podatkih so ženske najbolj plodne na svoj rojstni dan. Oglas rešil zakon Josie Davies (27) iz Kenta je bila po treh letih zakona tako razočarana, da je pod psevdonimom »Juha« oddala oglas: »Komu lahko zaupam svoje srce?« Najbolj prisrčen odgovor je dobila od »Jima«, ki je bil zelo razumevajoč. Jezil se je na njenega soproga in v svojem četrtem pismu ji je poslal svojo sliko. .. »Jim« je bil njen mož! Oba sta si srečno padla v objem. Vitki zaradi nežne glasbe Mozartova glasba vas ohranja vitke, medtem ko postajate zaradi glasne pop glasbe debeli! To je rezultat študije univerze John Hopkins iz Baltimora. Testnim osebam so postregli z dobrotami in jih opazovali: ob nežni glasbi so imeli tri grižljaje v minuti, brez glasbe štiri, ob pop glasbi pa pet grižljajev in vsak drugi je zahteval še re-pete. Ali kava škoduje moškim? Ugotovili so, da več kot po! litra kave na dan pri prekomerno težkih moških med osemnajstim in štiriindvajsetim letom pripelje do zvišanja hole-sterina v krvi in s tem je močno ogroženo srce. Nadaljne raziskave so pokazale, da ženske v tej starostni skupini niso ogrožene. Nagradna križanka 1. nagrada: 3-mesečna naročnina Nove dobe 2. nagrada: 2-mesečna naročnina Nove dobe 3. nagrada: 1-mesečna naročnina Nove dobe Pri žrebanju bomo upoštevali pravilne rešitve, ki jih boste po pošti ali osebno dostavili v naše uredništvo do ponedelja, 2. decembra do 9. ure dopoldan. Nagrajenci nagradne križanke iz prejšnje številke 1. nagrada: okvir za registrsko tablico CAR SHOP - Stepančič Nadja, Ajševica 9 b, 65000 Nova Gorica. 2. nagrada: majica NOVE DOBE - Koželj Meri, Ljuba Šercerja 2, 61230 Domžale 3. nagrada: 1-mesečna naročnina Nove dobe — Pavlič Slavko, Zupanova 7, 64208 Šenčur Nagrajencem čestitamo, nagrade boste prejeli po pošti. Rešitev križanke iz prejšnje številke KAD, ATOM, MOTOR, ELIDA, CEGNAR, KRŠ, ERRATA, AK, LIANA, PIŠA, JEDILNIK, S. ZAOKRET, KOKA, TENOR, IVANKA, ICA, ENKA, OCET, STAN, SANA KAJ SO ODKRILI ZNANSTVENIKI IN KAJ IMAJO POVEDATI ŽENSKE Zakaj ženske ljubijo ženske Dolga stoletja je bila ljubezen med dvema ženskama, torej lezbištvo, vroča razburljiva tema. Tabu, o katerem se ne razpravlja. Toda sedaj so se družbeni predsodki razblinili. Zvezde so spregovorile: »Ljubim lahko samo ženske.« Teniška zvezda Martina Navratilova: »Šele pri Judy Nelson sem našla varnost in toplino.« Brigitte Nielsen je ob ločitvi obrala super mačota Sylve-stra Stallonea za dvajset milijonov dolarjev, nato pa se je pojavila v javnosti s prijateljico Kelly: »V ljubezni je vse dovoljeno.« Madonna je najprej okusila »gorjačo« Seana Pen-na. Po ločitvi je priznala: »Nežnost ženske je čudovita.« Ženske, ki ljubijo ženske, so na splošno označene kot lezbi-ke. Izraz izvira še iz časa pred Kristusom, ko je živela grška pesnica Sapho (612-557 pr. n. št.) na otoku Lesbos. Sodobni znanstveniki so raz- peti med dve tezi na področju ženske homoseksualnosti, ki jo želijo razložiti. Prva teza pravi, da ženska išče sebe v drugi osebi istega spola, druga teza pa govori o višku ženskih hormonov. Sigurno pa drži, da vsaka stota ženska ljubi le ženske, vsaka deseta pa je biseksualna. To pomeni, da ljubi tako ženske kot moške. Berlinski znanstveniki so odkrili: - 86% lezbik ima stike tudi z moškimi; - 65 % žensk potrebuje veliko let, da si priznajo homoseksualnost in jo potem tudi praktično izvajajo; - 40% žensk ima prve seksualne stike ponavadi s partnerko, ki še nima lezbičnih izkušenj ; - 60% jih nikoli ne razodene svojih čustev svoji prvi ženski ljubezni. Pa poglejmo, kaj pravijo ženske, ki ljubijo le ženske: I. F. (41): Poročena sem bila 18 let. Vsako leto mi je bilo bolj jasno, da jaz nisem jaz. Spolni stiki z možem mi niso nikoli nič pomenili. Sprijateljila sem se z žensko, ob kateri sem se nebeško počutila, njena bližina me je vzburjala. Sčasoma sva postali imtimni in že pri prvem dotiku sem vedela: »To je to!« Ločila sem se od moža in že tri leta živim s precej mlajšo žensko. Spomini na čas, ko sem živela z možem, me navdajajo z negativnimi občutki. F. B. (24): V šestem razredu sem bila zaljubljena v učiteljico angleščine. Takrat še nisem vedela, da so to moji prvi homoseksualni občutki. V poletju po maturi sem zadnjič spala z moškim. Enostavno mi je postalo jasno, da lahko ljubim samo žensko. Od takrat dalje se zanimam samo za ženske. Odločitev ni bila lahka, toda močna čustva do žensk mi niso pustila nobene izbire. K. M. (33): Pri šestnajstih me je na šolskem izletu zapeljala sošolka Bilo je čudovito. Moja seksualna pot je bila začrtana: moški niso bili nobena tema. Še huje: seksualni stik z moškim se mi je zdel odvraten, umazan. Toda sedaj, veliko let kasneje se vse pogosteje ustavljam ob misli na moškega, njegovi ljubezni in možnosti, da bi imela otroka. DoiTt worry, be reggae Če začne ženska duša iskati nekaj novega, se vse skupaj začne z novo frizuro. Duša princese Stephanie (26) plava, pleše, se smeji, skratka živi. Šest ur je frizer monaškega dvora čaral. In iz njenih nežnih las je pričaral divje'rasta-kitke a la Bob Mar!ey. Šok za Monte Carlo. Toda Stephanie se smeji. Že 277 dni je »nadomestna« prva dama kneževine za 11.000 DEM apanaže. To pa še ni vse. Vrgla je trnek: Jerome Lausse-ur (okoli 40), čistilec oken. Očka Rainer (68) negoduje in svoji hčerki je postavil ultimat - do dobrodelne prireditve Rdečega križa morajo kitke dol! Ukaz od včeraj. Ostani si zvesta, Stephanie. Don’t wor-ry, be reggae! Slovensko Ljudsko Gledališče [P^ Celje Sreda, 27. novembra ob 11.00: Peter Shaffer: ČRNA KOMEDIJA, režiser Vinko Moderndorfer, abonma Srednja šola Borisa Kidriča Celje Petek, 29. novembra, ob 19.30: Peter Shaffer: ČRNA KOMEDIJA, KOMEDIJA JE LAHKO TUDI ČRNA? V kaj se sprevrže odločilni družinski večer, ko zmanjka elektrike? Kdo se pretvarja in kaj je kdo v resnici? Čigav je kolonialni Buda in zakaj si ga prilasti nekdo drug? Kaj naredi kozarček alkohola iz puritanke? Komu verjeti in komu ne? In navsezadnje -je tema res tema ali pa jo lahko vidimo kot svetlobo? ... Več luči? Po prevodu Zdravka Duše je ČRNO KOMEDIJO zrežiral Vinko Moderndorfer, sceno je postavil Tomaž MAROLT, kostume je oblikovala Alenka BARTL, glasbo je napisal Jani Golob, za gib je poskrbel Aleš VEST, oblikovalka maske je Alenka NAHTIGAL, lektor Marijan PUŠAVEC, uvodno pesem pa poje Marta ZORE. Na družinskem večeru se srečajo: Bojan UMEK, Darja REICHMAN, Jerca MRZEL k.g., Janez BERMEZ, Drago KASTELIC, Marjan BAČKO, Vesna JEVNIKAR in Borut ALUJEVIČ, abonma PREMIERA Na dan premiere bo odpeljal gledališki avtobus izpred hotela KOMPAS na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Pokrovitelj predstave je ŽŠ ITRO ŠTORE. Sobota, 30. novembra, ob 19.30: Peter Shaffer: ČRNA KOMEDIJA, režiser Vinko Moderndorfer, abonma SOBOTA VEČERNI in IZVEN. Torek, 3. decembra, ob 19.30: Peter Shafer: ČRNA KOMEDIJA, režiser Vinko Moderndorfer, abonma TOREK in IZVEN Pokrovitelja SLG Celje sta: EURODAS CELJE in BIO DOM CELJE. PETROL i z vami na poti j Zobobol Pred vrtanjem uživajte kiwi! Teden dni pred obiskom zobozdravnika uživajte čimveč vitamina C (kiwi, pomaranče) in kalcija (sir), priporočajo medicinci ameriške Dentalne akademije. Vnetja in rane se celijo veliko hitreje. Zaščita srca Banane znižujejo krvni pritisk. »Ljudje s previsokim krvnim pritiskom bi se morali »založiti« s kalijem,« svetuje prof. Dr. G. A. MacGregor iz londonskega Department of medicine. Študije so pokazale, da kalij znižuje krvni pritisk in s tem ščiti pred infarktom. Veliko kalija vsebujejo banane. kiwi, avokadi, grah in špinača. Lomljive kosti Mleko ščiti ženske nad štiridesetimi. Ženske v tej starosti potrebujejo več kalcija kot mlajše. Mineral je potreben za preprečevanje zlomov. Najboljše za to je, da spijete dnevno pol litra mleka in pojeste sto gramov sira. Če jeste veliko klobas ali čokolade, potrebujete nekoliko več mleka oziroma mlečnih izdelkov. Še za tiste, ki • so alergične na mleko: poma- 1 gate si lahko s kalcijevim pre- % paratom, ki ga dobite v le- f karni. ,:v 1 SMEJTE SVOJ BIZNIS! DETALJNA NAVODILA ZA DOBER ZASLUŽEK NA DOMU. NAROČILA POŠLJITE NA NASLOV: AGENCIJA PINS, p.p. 13. 62107 MARIBOR n JKČBi MALI OGLASI AVTOMOBILI FIAT 126 GL, letnik 88, prodam. Ponudbe po telefonu (061) 454-567. CITROEN GS-break (11 let), prodam. Tel.: (063) 37-315 RENAULT 4 GTL, letnik 1987, rdeče barve, prodam, cena 4.200 DEM. Tel.: (063) 32-034, dopoldan VVARTBURG limuzina, letnik 1988, prodam, cena 3.500 DEM. Tel.: (063) 823-223 CHEVROLET Monza, letnik 1976, registriran do 10/92, servo volan, avtomatik, prodam ali menjam. Tel.: (063) 701-636 R 4, letnik 1986, moder, registriran do 9/92, prodam, cena 4.000 DEM ali tolarska protivrednost, po dogovoru. Tel.: (061) 444-659 od 9—14. ure GOLF diesel. letnik 1987 z dodatno opremo, ugodno prodam. Tel.: (063) 38-184 OPEL KADET, lepo ohranjen, prodam. Tel.: (061) 866-174 (papoldne) RENAULT 4 (potekla registracija), letnik 1976, prodam za 10.000,00 SLT. Matjaž Papler, Vrtna 19. Štore RENAULT 4 TLS, letnik 1980, registriran do aprila 1992, prodam za 1.500 DEM. Tel.: (063) 742-239 ZASTAVO 101, letnik 1978, lažje karambolirana, registrirana do 6/92, prodam, cena 800 DEM. Tel.: (063) 25-000 interna 20, Lipnik Željko OPEL KADETT 1,4 S, letnik 1990, prodam v račun vzamem cenejše vozilo. Tel.: (063) 770-105 KABRIOLET PEUGEOT 205 CTI. letnik 1978 in Pol!y Zastavo, letnik 1988 prodam ali menjam. Tel.: (063) 38-122 OSTALO KIPEC AKT, bron, Boljka, ugodno prodam. Cena je 1.300 DEM ali v tolarski protivrednosti. Tel.: (061) 341-108 SOBO z uporabo kopalnice, v Celju, išče pripravnik. Tel.: (063) 441-215,441-606 ali Franc GROB na mestnem pokopališču v Celju, oddam. Tel.: (063) 34-890, do 8. ure dopoldne OPREMUENO SOBO, v Velenju, oddam samski zaposleni ženski ali paru brez otrok. Kuhk.ia in sanitarije v souporabi. Tel.: (063) 853-432 SMUČARSKE ČEVLJE ALPINA, št. 40, smučarske palice in smučarski kombinezon, ugodno prodam. Tel.: (063) 28-958 (po 15. uri) SMUČARSKE ČEVLJE št.41, smuči Elan Rancer, oboje dobro ohranjeno, prodam. Igor Šol-man, Grobelno MOTORN KOLO, avtomatik A 3 KLS, letnik 1987, prodam. Tel.: (063) 741-085 Boštjan Mastnak, C. Miloša Zidanška 21, Šentjur HIŠO v IV. fazi gradnje prodam ali zamenjam za stanovanje (v Celju). Tel.: (063) 24-255 NUDIM INŠTRUKCTJE za nemščino različnih smeri (skupinsko ali individualno). Tel.: (063) 721-679, popoldne MESEC DECEMBER - MESEC POPUSTOV! POKLIČITE NAŠO SLUŽBO MARKETINGA, SVETOVALI VAM BODO IN VSAK MESEC PRIPRAVILI ZA VAS UGODNOST! Tel.: (063) 441-215 ali 441- 606 Fax.: (063) 25-849 CD CAMACROWN, 1 leto star, prodam, cena 200 DEM. Tel.: (063) 25-531 interna 257, dopoldan (Mateja) LOVSKO UNIFORMO, nerabljeno, ugodno prodam, po polovični ceni. Tel.: (063) 26-097, zvečer STROJ ZA KRIVLJENJE pločevine do 5 0 mm debeline, dolžina valja 1,5 m, prodam. Tel.: (063) 721-187 KUHINJO DALIJA - Vari-ant-Marles v izmeri 4 m, prodam. Tel.: (063) 852-142, po 20. uri DVOINPOLSOBNO STANOVANJE 64 m2, v bližini Celja, novejše, takoj vseljivo, prodam ali oddam z opremo ali brez. Tel.: (063) 34-428 MALI OGLAS ZASTONJ KUPON® MOJ NASLOV: Kupon in čitljivo besedilo malega oglasa pošljite na naslov Nova doba, Aškerčeva 15, Celje, s pripisom »Za male oglase« in svojim polnim naslovom. Oglasov pod šifro in oglasov za podjetja in obrtnike ne objavljamo brezplačno. BT SOS, registriran, metalno modre barve, dobro ohranjen, letnik 1989, prodam, cena 850 DEM. Tel.: (063) 36-301 KUHINJSKO BELO OKROGLO MIZO in 4 stole, prodam, cena 8.000,00. Tel.: (0601) 42-081 AMERIŠKO-ANGLEŠKI — angleško tehniški slovar, prodam. Tel.: (0602) 21-191 OPRAVLJAM FINANČNI SERVIS. Te.: (063) 850-492 - popoldne NOVO SREBRNO LISICO (Bova) in dva malo rabljena fotelja Lokvanj na olesih, prodam. Tel.: (061) 573-084 ZIMSKE PNEVMATIKE in platišča za 126 P ali Z-750, kombiniran otroški voziček Chicho, otroški avtosedež in nahrbtnik, žensko krzneno zajčjo jakno številka 40 (rjava), prodam. Tel.: (063) 36-130 REZAN LES dimenzije 50, 80 in 100 mm, cca 7 m3, star leto dni. prodam. Tel.: (063) 831-486 ELEKTRIČNI ŠTEDILNIK, na štiri plošče, rabljen, prodam, cena 2.000,00 SLT ter hladilnik Gorenje, cena 6.000,00 SLT. Tel.: (063) 39-413 SOBO, ogrevano in opremljeno v Velenju oddam fantu ali dekletu, cena ugodna. Tel.: (063) 858-473 POSODO BASIC AMC, prodam. Tel.: (063) 29-572, od 18. do 22. ure (vsak dan) TRGOVINO Z MEŠANIM BLAGOM v centru Žalca, prodam, cena 9.500 DEM, mesečna najemnina 400 DEM. Tel.: (063) 857-239 PUDLJE, srebrno-sive z rodovnikom, prodam. Tel.: (063) 721-508 NUJNO IŠČEM DELO, ka kršnokoli, na relaciji Dobr-na-Celje. Imam končano osnovno šolo. Dobovičnik Brigita, Lembert 13 a, 63203 Strmec pri Vojniku SIVO JAKNO -ovčka, številka 38, ugodno prodam, cena 200 DEM ter novo Kiipperbusch peč in sobni lestenec s šestimi žarnicami. Tel.: (063) 27-312 ELEKTRIČNI ŠTEDILNIK na štiri plošče, ugodno prodam. Tel.: (063) 858-647 Mednarodna firma išče sodelavce za predstavitev in zastopanje v svetu visoko priznanega izdelka. Nadpovprečni zaslužek v tuji valuti. Tel.: (062) 37-902, (062) 301-130 FOTOAPARAT Praktika BX 20 s flešem ter varilni aparat 220/ 380 V, 15,0/210 A, prodam. Tel.: (063) 37-315 MANJŠO KMETIJO 1,8 ha blizu Poljčan, elektrika, telefon v hiši, prodam, cena 60.000 DEM. Tel.: (062) 825-560 CIS, d.o.o. Celje organizira tečaj tujih jezikov - angleščine, nemščine, italijanščine, španščine ali jezik po izbiri. Tečaje organiziramo za vse stopnje in različne starosti: - za predšolske otroke - za osnovnošolce do 5. razreda in dijake višjih razredov OŠ, - za dijake srednjih in poklicnih šol, - za odrasle pa poleg začetnih tečajev še nadaljevalne vseh stopenj, - ter za poslovneže in strokovnjake intenzivne tečaje iz poslovne komunikacije - za zaposlene v gostinstvu, turizmu in trgovini po posebnem programu S tečaji bomo pričeli 4. decembra 1991. Informacije in prijave o tečajih lahko dobite na sedežu podjetja CIS, d.o.o. Gledališka 2, drugo nadstropje ali po telefonu na št. 063/21-805 vsak dan med 10. in 15. uro. VIOLINO 4/4, 100 let staro, Magioti, z levjo glavo, prodam za 15.000,00 SLT. Tel.: (061) 343-196 (med tednom zjutraj ali zvečer) ENOSOBNO STANOVA- NJE v Planini pod Golico, primerno za vikend, prodam ali zamenjam za večje v Lescah ali Jesenicah. Tel.: (064) 84-058 BARVNI TV Gorenje, star 7 let, brezhiben, prodam, cena 5.800,00 SLT in glasbeni stolp Yoko, cena 350 DEM. Tel.: (063) 772-035 KOSTANJ 0 120 cm, primeren za mize ter slivovo domačo žganje, prodam. Tel.: (063) 21-841, Lipuš Adolf, Zvodno 63, Celje VEČ TISOČ KNJIG novejših in starejših, prodam, ogled vsako soboto od 9. do 14. ure na podstrešju gledališča na Jesenicah. Tel.: (064) 84-058 HIŠO Z VRTOM v Trbovljah prodam ali oddam v najem za dve leti. Tel.: (063) 25-269 SNOOKER BILJARD, zložljiv, nov, s priborom, prodam za: 10.000 SLT. Te!.: (061)341-108! MOŠKO OBLEKO (maturantsko - črno, enkrat nošeno, kratek suknjič), št. 14 B (52), prodam in podarim kupcu belo srajco (št. 43). Tel.: (063) 831-116, popoldne TRISOBNO STANOVANJE v Žalcu 76 m2 oddam. Tel.: (063) 788-144 NAROČILNICA NOVA DODA Ime .................priimek naslov ....................... naročam časopis-tednik Nova doba na naslov Na gornji naslov mi pošljite ............. izvodov. (število) Obvezujem se, da bom redno plačeval naročnino. podpis naročnika od 28, II, do 4.12. Oven 21. 3.-20. 4. V prihodnjih dneh skušajte obvladovati svojo agresivnost in razburljivost, sicer spori in napačne odločitve niso izključeni. O vsaki stvari najprej temeljito razmislite, šele potem delujte. Vaše srečne številke 6. 17,19,30. Bik 21. 4.-20. 5. Teden, ki je pred vami, bo ugoden za vse finančne in pravne odločitve, za poslovne in druge dogovore. Važno je, da imate zelo dober občutek za realnost. Ob vseh aktivnostih ne pozabite na zdravnika. Srečne številke 4, 11, 23, 35. Dvojčka 21. 5.—21. 6. V družinskem krogu oziroma odnosu do partnerja bo prišlo do nesporazumov in trenj, ker boste skušali uveljaviti svojo voljo. Razmislite malo o vzrokih, prišli boste do pomembnega spoznanja. Srečne številke* 5, 9, 23, 47. Rak 22. 6.-22. 7. Ženske, rojene v tem znamenju, se bodo v prihodnjih dneh počutile čustveno razdražene, ker ne bodo deležne razumevanja. Partnerji bi jim morali biti bolj naklonjeni. Sicer pazite na svoje zdravje. Srečne številke 2. 6, 17, 43: Lev 23. 7.-23. 8. Stvari bodo tekle bolje, kot si predstavljate, če boste imeli voljo za pravilne nujne odločitve. Če boste ob koncu tedna zadeli v polno, bo odvisno izključno od vas. Poglejte večkrat v denarnico. Srečne številke 3, 15, 18, 48. Devica 24. 8.-23. 9. V zasebnem življenju boste v prihodnjih dneh komaj razjasnili nesporazum. Toda pri tem ne pozabite na svojo dobro vzgojo. Po denarni plati računajte s stisko, zato bodite kolikor mogoče varčni. Srečne številke 7, 14, 23, 47. Tehtnica 24. 9.-23. 10. V teh dneh bi morali več med ljudi, to bi spodbudilo vaš življenjski občutek, da ste tu in vas obvarovalo osame. Skušajte se zbrati in premagati svojo lenobo. Previdni bodite v poslovnih zadevah. Srečne številke 6, 16, 34, 37. Škorpijon 24. 10.-22. 11. Pred vami je uspešen in zanimiv teden, v katerem se vam bodo pokazale svetle plati življenja. Partner bo navdušen nad načrtom za konec tedna. Veselite se veselih ur, mislite pa tudi na druge. Srečne številke 2, 16, 35, 46. Strelec 23. 11.-21. 12. Premagali ste večjo obremenitev in lahko se nadejate, da prihajajo normalnejši časi. Kar ste si med tem nabrali, se lahko brez truda ponovi. Pri športnem udejstvovanju morate biti skrajno previdni. Srečne številke 6, 21, 22, 46. Kozorog 22. 12.-20. 1. Vaše zdravje je trenutno nekoliko labilno in to boste čutili tudi pri delu. Skušajte to upoštevati in se vsemu posvetiti bolj rutinsko. Vsako rekreacijo opustite, previdni bodite v prometu. Srečne številke 8,13, 29, 37. Vodnar 21. 1.-19. 2. V prihodnjih dneh se lahko zgodi, da boste preveč pod vplivom zunanjih dejavnikov, kar ne bo dobro. Toda čustva vas ne bodo prevarala. Ženske vodnarke bodo morale premagati razočaranje v ljubezni. Srečne številke 5, 16, 25, 40. Ribi 20. 2.-20. 3. Zdaj bi bil čas, da bi načrtovano spremembo še enkrat pretehtali, kajti položaj se je precej spremenil. Imeli boste denarne težave, večje kot si mislite, zato le prisluhnite nasvetu svojega partnerja. Srečne številke 2, 20, 28, 42. Kdo je pojedel vola? ,////77S////////////////////////////////////////////////'//////////////////////S///////////////////////////////////////S// j == zavarovalnica triglav j I Mč M TAKO VARNO, \ Da ne bi potrebovalo zavarovanja |___________ 1 j^ZETESZZZZZZZZSZZZiZZZZZZZZZZZZZSZiZiZZZZSZZSBZZZZZZZZZZZZBZZZ^ZZZZSZZiZZBZZZSZiZZZZZZSZ