nista knjigi ne v prid in ne v kodo le zanimivi ne moreta biti ni ve. Dasi tedaj Novaan tudi v ti knjigi ni absoluten tvorec, je ta knjiga pred njegovimi prejnjimi upotevanja vredna. Miselno ni vabljiv, a ker je odkrit in v izrazu poten, bolj intuitiven kot moganski, zlasti pa dosleden in ne einglja z raznimi posveeimni in neposveenimi zvonki, obeta ta knjiga e boljo. France Koblar.
Janez Jalen: Srenja, drama v tirih dejanjih. V Ljubljani, 1924. Zaloila Jugoslovanska knjigarna.
To najnoveje Jamovo delo sloni sicer na fik-cijah, pa je tako topla stvar, da te prepria in gane. Delo ne zmaguje s svojo videzno dramatino silo, temve s svojo notranjo lirike. Za igralce je stvar zelo hvalena, ker pua s svojim jedrnatim dialogom in skritimi miselnimi prehodi vsakemu interpretu, da svobodno razmahne svoje sile in nemoteno razivi vlogo. S tem, da Jalen s prvimi stavki oklie zunanji problem dejanja, ki ga obdeluje, spretno maskira psihino osie svojega dela. Ni toliko srenja, dobrobit obestva, boj poedinca proti koristi drube, ki ga zanima, kakor doivljanje evangeljske resnice, da pojde prava ena za moem v vsem njegovem stremljenju in delu. Tu se mi dozdeva, da je Jalen vendarle znaaj Dane nekoliko zalomil, kakor bi bil gledal skozi prizmo in je njenemu znaaju dal nenavadno lice s tem, da sestra prevzema sestri e tri leta zaroenega enina. Tragika znaaja njene sestre Martine je ba ta, da se ne more odloiti proti oetu in da ne zna ceniti dela moa, ki hoe srenji dobro, vendar pa je Danino vedenje proti oetu v prvih treh dejanjih preostro, pre jezikavo, tako da pridejo njene besede v etrtem dejanju nepriakovano in vise nekje v zraku, ker niso bile pripravljene. Ostali znaaji so enotni, brez protislovij in zaraditega manj zanimivi. V tehninem oziru se mi zde nekateri nastopi, posebno od zaetka, nemotivirani, vendar to ne pade preoito v oi. S svojim hitrim, od hipa do hipa poloaj menja-joim tempom delo na odru ne pusti razmiljanja, temve samo gorko doivljanje. Kar je Jalnu treba priznati, so njegovi krepki reki, ki bistveno pojasnjujejo poloaj in ostajajo zmerom pri podobi. Delu je zasiguran zaradi tople loveke strune, ki poje v njem, na slovenskih odrih trajen uspeh. N. V.
Ksaver Meko: Listki. Splone knjinice 36. zvezek. V Ljubljani, 1924. Str. 144. Knjiga je izla ob pisateljevi petdesetletnici in nima namena, podajati novo pesniko ali pripovedno zbirko. Oseba pisateljeva stoji neposredno v delu; prevladuje vtis spominske knjige. Prvi del izpolnjujejo rtice. To so listii zadnjih let, natroeni mimogrede na pot. Odkar je el Meko s Korokega, e ni nael domov. Stisnil se je, zaprl, ne zagori ve, le drobne iskrice priiga. Take iskrice so te rtice; v njih je vendar nekaj irokega; skrb za ist izraz, za zadnjo jezikovno izglajenost, za polnost misli do prenasienega stavka, kjer ni mogoe nobene besede premakniti.
Programatina, kakor za obraun, se zdi zadnja: Jutro... Zdaj sem od dela, prevar in trpljenja utrujen. Dasi to e ne more biti finalni odzvok programatinemu introitu iz 1. 1900, sta vendar zame to najlepi dve strani v vsem delu. Druga polovica knjige so Mrtvi in ivi, pet profilov, kjer nam Meko govori o Akercu, Bohinjcu, Gregoriu, Medvedu in Verovku. Ta anekdotna kramljanja z daljimi razmiljanji in hitrimi domnevami bodo po godu in celo v slast literarnemu sanjau, strokovnjaku pa na poti. Poudarjam, da to niso tudije, da so osebna razglabljanja, podprta z lastnim doitkom, a ne gredo osebi kot pojavu do dna; tudi pogrevajo stvari, mimo katerih smo e li in utegnejo utrditi to ali ono napano mnenje. Tako je z Akercem in zlasti z Gregoriem. Medvedova podoba se mi zdi naravnost mrzla. Tu in tam' je med temi profili dogodbica, ki ser nerodno vidi, pa ne radi proste odkritosrnosti, marve ker ima nepotreben trn, namenjen zlasti kritiki. Take oitne osti so na strani 95, 99, 100, 117, 125, 134, 138, 140. Fr. K.
Ivan Robida: Roe ob potu. Dramska pesnitev v petih slikah. V Ljubjani, 1924. Zaloila Narodna knjigarna v Ljubljani. Str. 130. Pravzaprav je e pisatelj sam podal oceno svojega dela, ko je v Uvodnih besedah napisal: Pesnitev ni pisana kot drama v klasinem pomenu besede, ampak je samo ivljenjska slika iz davno preteklih dni naega stolnega mesta. Iz nadaljnjih besedi govori preprianje, kakor ga navadno pisatelji ne povedo, literati pa skoraj vedno: preprianje o kakovosti dela, oprto na znanje in na zahteve potreb. Dr. Ivan Robida je ve estet in eden izmed krivino pozabljenih kritikov ob rojstvu moderne. Pesnikovanje je pual ob strani. Le tako bomo prav razumeli tudi to knjigo in njen uvod. Osnova vsega dela je libreto, skrita oda Ljubljani, oprta na hude romantine dogodke. Knjige si kot drame ne moremo misliti, e radi samega romantinega pravca in skrbi za odrsko efektnost in pesniko sno.v komponista, ki naj doda e svoj bolji del. Povsod sledimo panjo in pretehtanost za oder in instrumentacijo, reijskih navodil je celo mnogo preve in motijo pri branju saj komponist bi e sam nael pravo uvstveno vsebino. Za skladatelja, je snovi e preve, tiste namre, mimo katere ne more iti in izbirati ker je tudi dogodkov samih preve. Pomislimo na libreta iz velikih svetovnih del (Faust ali Onje-gin!), ki irokim dogodkom kolikor mogoe gredo s poti. Tako je tega dela za dramo premalo, za libreto preve. Dela se dri patina nesodobnosti tako v pojmovanju snovi, zlasti pa v pesnikem izrazu. Tekst pesniko ni izien. Nerabljenih in nepesnikih besed se pisatelj ni ogibal, narobe, rimane navlake, zvenee in nezvenee, je pustil vse preve, eprav bi libretistu lahko marsikaj odpustil. Banalnosti Akereve vrste danes ne bi smeli nikjer ve brati. N. pr.: na Toma; plemenita Toma; pozna Toma; Toma ima itd.; Marua dua; Andrej povej;
127
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si