Mogočiii furij Povest iz domačih bribov 12 Medtem ko je govoril Končnik navadno razburjeno in je pri tem rad mahal okoli sebe, je govorila ona počasi, z zvito preudarnostjo, kakor da vsako besedo tehta. Le obraz, ki ji je enkrat zardel, drugič obledel, je razodel, kaj se v njej godi. Danes se je tudi Končnik krotil, očitno je bilo, da ga je nekaj potrlo; govoril je bolj previdno in bolj mirno kakor po navadi. »Gospodična Lizka,« je dejal po kratkem molku, »menda uvidite, da v takih razmerah ne morete ostati več pri hiši.« »Da,« je odgovorila kakor na preži. »Za tri, štiri mesece pojdem na dopust. Ko bo vse pri kraju, se zopet vrnem.« »Kaj še! Vračali se ne boste.« »Zakaj ne? Saj sem vam zvesto služila. Saj ste bili zadovoljni z menoj.« »Z vašim delom že, z vašim vedenjem pa ne.« »To je moja reč in ne briga nikogar.« »Meni ni vseeno, če ženska, ki pri meni služi, nezakonskega otroka pričakuje. Ljudje tako reč vidijo in scdijo.« »Kaj ljudje! Taki marnji se skadijo kakor megla. Kdo bo na ljudske marnje gledal!« »Pa na svojo čast bom gledal. Ta mi je več kakor vse drugo.« »Vaši časti bo bolj na škodo, če grem in če me ne bo več nazaj.« »Kako to?« »Ljudje bodo po svoje sklepali in bodo vas osumili.« »Vraga, česa osumili?« »To si vendar lahko mislite. Saj ste pametni. Hihi!« »Saj boste morali povedati, kdo je oče.« . »Morala ne. To še ni prav nič gotovo, če bom.« »Vi ste vražja ženska.« »Vi ste pa kar za v oltar, hihi.« »Dosti je besed. šli boste; rajši danes ko jutri. Za en mesec vam še plačam vnaprej. Pa nikar ne mislite, da se boste vrnili!« Preudarjala je nekaj trenutkov, potem pa je dejala predrzno: »Dobro, naj bo po vašem. Poprej pa se bova še pomenila, kaj in koliko mi gre.« »Svojo plačo dobite; več kaj vam ne gre.« »Tega si nikar ne verjemite! Jaz sem zato prišla k hiši, ker so mi službo čez vse pretege prehvalill In mi dejali, da ne bo služba, ampak da me čaka kaj več.« »Ja^ vam kaj takega nisem dejal.« »Pa so mi drugi in najbrž v vašem imenu. Le zaradi tega, ker sem kaj več upala, sem prišla sem. Bila sem od jutra do noči na nogah in sem gledala na vas in vaše reči, kakor da so moje. Plače mi niste dali Bog ve kake. Bila bi lahko boljšo službo dobila, ko bi mi bilo le za službo.« »Kaj torej hočete?« je vprašal. »Dajte mi štiri tisoč goldinarjev na roko, potem se v miru lahko ločiva in ne bom vam v nadlego.« »Ali ste znoreli?« »Mislim, da sem pri bolj zdravi pameti kakor vi.« »S kako pravico morete od mene zahtevati tak Dgromen znesek? Nič več vam nisem dolžen kakor vašo plačo.« »Taka, kakor odhajam od hiše, bom težko kje dobila kako za kaj službo; zaradi tega morate zame in za otroka, ki ga pričakujem, poskrbeti.« »Salabolt, kaj me to briga! Jaz nisem kriv, da ste Bi sramoto nakopali. Jaz se vas še s prstom nisem dotaknil, čeprav ste se mi tolikokrat nastavljali. To vendar eeste.« »Jaz vem samo to, kar mi nese.« »Naj vamtisti, ki je oče, plača štiri tisoč!« »Oče bo tisti, ki ga bom jaz za očeta naznanila.« »Dobro, pa pojdite k njemu in zahtevajte od njega denar!« »To sem že pravkar storila.« »Kaj, preklemanska ženska, mene hočete obdolžiti, ki nikoli nisem imel kaj z vami?« »Za svojo bodočnost bom skrbela.« »Ha, počakajte me, vas bom izučil! Tožil vas bom, da ste mi hoteli denar izsiliti.« »Kar tožite, če morete! Jaz nisem ne besede zinila, ki bi je ne mogla zagovarjati.« Doslej se je še premagoval; zdaj pa je bruhnilo iz njega: »Še danes — takoj zdaj se mi izgubite! Lažnivka goljufiva! Nesramnica pocestna! Marš!« Zenska je vsa zagorela od jeze, vendar se je krotila in ga je le rahlo usekala: »Ko bi imela priče, bi vas zaradi razžaljenja tožila. Toda nikar ne mislite, da bom vse tiho požrla! Motite se, če to mislite. Me boste šele spoznali.« V očeh ji je žarel ogenj maščevalnosti. On je pobral štiri desetake iz listnice in vrgel bankovce pred njo: »Na, to je vaša plača. Zdaj pa se izgubite!« »Adijo, moj ljubi — na svidenje!« je rekla porogljivo in pomenljivo. Pobrala je denar, se zasukala in odstopicljala skozi vrata. Ko je odšla, je planil Končnik po sobi gor in dol; po glavi so mu rojile motne misli. Ta lažniva, hudobna ženska je vsega kos. Spravila ga bo še ob najvišje, kar ima: ob čast. Ne, to se ji ne sme posrečiti; do kraja se Madžarske zahteve podpira Italija, Nemčija pa bi bila pripravljena pristati le na odstop obmejnega ozemlja ter prehoda all koridorja do ozemlja Sekelijev ob Karpatih. Romunija, ki je izgubila po Rusiji že BeBarabijo in Bukovino, se trudi na vse načine, da bi obdržala vsaj še nekaj od povojne pridobitve. Njen zagovornik je Nemčija, kateri ee skušajo Romuni približati v vsakem oziru. Romunija je dobila vlado po nemški želji, odpustila je angleške inženirje iz petrolejske industrije, preganjala bo judovstvo, uvedla bo Bplošno dolžnost dela za vse moške ln ženske nad 16 letom, s čimer bo državi na razpolago nad štiri milijone delovnih moči. Romunija bo dalje tudi vključena v gospodarski sestav rajha. Da bi se še bolj prikupila Nemčiji, je izstopila iz Zveze narodov in dala aretirati nad 500 komunistov. Vzporedno z Madžarsko hoče Bolgarija uveljaviti svoje zahteve po Dobrudži, katero ima Romunija v svojih rokah kot povojno nagrado. Bolgari skušajo doseči svoj cilj s pomočjo sovjetske Rusije, ki drži zbrane močne divi- zije o-b madžarski meji in lahko vsak čas pritisne na Madžarsko z zahtevo po odstopu Podkarpatske Rusije, ki jo je zasedla Madžarska po zlomu ČeškoslovaŠke. Glede spora med Romunijo in Madžarsko so bili v Monakovem sprejeti aklepi, ki pa ne bodo takoj izvedeni, ker so potrebna poprej še pogajanja z Romunijo. Nemčija in Italija sta obrazložili v Monakovem Madžarski, da ne bi nikakor koristilo ne Nemcem in ne Italijanom, ako bi se madžarsko-romunski spor reševal z orožjem. Italiji in Nemčiji sta v sedanjem položaju enako potrebni Madžarska in Romunija. Radi te nujne potrebe se mora najti način prijateljskega sožitja. Madžarskima državnikoma je bilo v Monakovem nasvetovano, naj pristaneta na trenutni položaj, ki bi lahko postal usodepolen, ako bi se spoprijeli obe sosedl z orožjem. S sigurnostjo lahko pričakujemo, da se bodo začela v kratkem pogajanja med Budimpešto in Bukarešto. Ako bi pa ta pogajanja ne dovedla do uspeha, bosta nastopili Nemčija In Italija kot razsodnik. bo branil, za svojo čast bo dal vse, naj stane, kar hoče. Še jutri pojde v mesto k doktorju Hudniku. Saj ta mu je to žensko priporočal, naj ga zdaj tudi varuje pred njenimi spletkami... Čez nekaj časa se je Končnik usedel spet za mizo, jel je po predalih brskati in pregledovati papirje. Tedaj se je nameril na obdrgnjeno fotografijo. Bila je slika njegove žene: v vsej dekliški lepoti se mu je nasmehnila. Z vročim pogledom je zastrmel v njo, potem jo je spustil na mizo, obraz se mu je spačil, iz prs ae mu je izvil bolesten vzdih. Odkar mu je Tilka odšla, je Končnik preživel hude čase. Že deveti mesec se je bližal kraju in zaman je upal, da se bo vrnila. Sprva si je domišljal, da je Tilka vse preveč zaljubljena vanj, da bi mogla dolgo biti brez njega. Mislil je, da se bo kmalu skesala in se bo ponižno vrnila. Ko pa so minuli trije tedni, ko je minul mesec in se Tilka ni oglasila, se je zamislil in na dnu srca je začutil skoraj že nekakšno kesanje zaradi svoje mogočnosti in trmoglavosti. Kadar koli je odprl omaro, kjer je bila Tilkina obleka, ga je pri srcu zabodlo. Še bolj ga je bolelo, kadar je gledal otroka; Katra je sicer zvesto skrbela zanju, ali očitno je bilo, da jima manjka mama. Večkrat sta spraševala, kje je mamica in če jima bo kaj lepega prinesla. Tedaj jima je oče zmeraj kupil igrač in vsakokrat novih igrač, tako da otroka nista utegnila dalje misliti. Bil je tudi mnogo zraven nju, pestoval ju je in se igral z njima in jima je izpolnil vsako željo. Saj ni imel nikogar več, ki bl mu mogel posvetiti svojo ljubezen, kakor nju. Tončka je jemal k sebi v spalnico. Deček se je večkrat v spanju zajokal in začel klicati mamo. Tedaj je očeta vsakokrat obšlo bridko sočutje; vzel je otroka v naročje, mu prijazno prigovarjal in ga na rokah zibal, dokler ni spet zaspal. In čim dalje ni bilo glasu o ženi, tem bolj nemiren je postal. Kje neki je? Ali se ji je kaj zgodilo? Ali še živi? Ali ne bi bilo prav, ko bi jo šel iskat? Ne, nikoli — to bi mu bilo pod častjo. Sama se mora vrniti. Če se vrne, morda ji bo odpustil... Konec septembra mu je Katra povedala, da je bila Tilka več tednov v bolnišnici in da je zdaj pri Mariji Pomagaj na Kranjskem, da pride spet malo k sebi. Tedaj so ga obšle hude skrbi. Ali bo ozdravela? Peljal bi se k njej ali vsaj denarja bi ji poslal. Saj tisto malo, kar ga je vzela s seboj, je morala že zdavnaj porabiti... Morda je očetu pisala in ji je ta poslal denar? Da, gotovo. Zakaj ni pisala njemu, svojemu možu? Seveda, ker je preponosna. Pa ima on tudi svoj ponos. saj bi ji poslal, ko bi se ne bal, da mu utegne denar vrniti in ga pred vsem svetom osramotiti... Ko je čez nekaj časa izvedel, da ji je tako dobro, da se ni več bati zanjo, mu je spet odleglo in jel se je vdajati novim domišljijam. Sklepal je, da se mora Tilki zelo tožiti po domu, ko pošilja Katri po ovinkih pošte, in da ne bo več dolgo vzdržala na tujem. Ker se mu to pričakovanje ni izpolnilo, se je zagrizel v novo jezo proti ženi, češ da se ji še toliko ne zdi vreden, da bi mu poslala glas o sebi... Zakaj je ne more pozabiti? Ali je tak slabič, da se bo vdal ženskim čustvom? Ne! Mož hoče biti, vsako misel na to trmasto žensko si hoče iz glave izbiti... Ali čim bolj se je silil, tem bolj je živela Tilkina podoba v njegovih mislih in sanjah. Večkrat je segel celo po njeni sliki in jo je dolgo gledal. Potem ga je zopet zbudil njegov ponos, kar raztrgal bi bil fotografijo; ali raztrgal je ni... j Poleg teh notranjih bojev, ki so izvirali iz hrepenenja po ženi, hrepenenja, ki si ga ni hotel priznati, ki pa se mu je zaman upiral, so Jurija tlačile in tiščale še druge težave. Stari posli, ki so bili nekateri že dolga leta pri hiši, so vsi hkrati odpovedali in šli od hiše. Iz šentanela in bližnje okolice je le še redko kdo prišel v njegovo gostilno. Na vldez se Končnik za to ni zmenil, v resnici pa ga je strašno peklo, da so mu domačini obrnili hrbet. Vračal jim je, kjgr je mogel, nagajal sosedom, se zapletal v tožbe, ki pa jih je po večini vse izgubil. S tem se je množila in večala njegrva lastna zagrenjenost, množilo in večalo pa tudi sovraštvo v soseski. Advokat Hudnik mu je priskrbel same tuje posle in Končnik je dejal, da domačih noče, češ da niso kaj prida. Za gospodinjo si je že sredi junija najel Lizko škerjanec, ki mu jo je Hudnik prav posebno priporočil. Ta z vsemi žavbaml namazana ženska se je kmalu usidrala v hiši. Juriju se je znala prikupiti, dajala mu je vse prav in ga je v njegovih prepirih z domačini še podpirala. Ker ji je delo šlo od rok, tudi otrokoma je bila prijazna, marsikakega tujega gosta je tudi privabila, gospodarju je znala ustreči, je Jurij sčasoma res mislil, da bi brez nje ne moglo biti. Njenega lahkomiselnega vedenja ni opazil ali pa se je namenoma tako naredil. Da ima z advokatom Hudnikom svoje skrivnosti in da se rada smolita eden okoli drugega, tega še videl ni. Včasih se je še njemu, Juriju, hotela bolj približati, kakor je bilo prav, pa jo je ta vsakokrat osorno zavrnil in ji prepovedal vsako nedostojno nežnost. Ali ženska je bila prebrisana in se ni dala kar takp zavrniti, za vsako ceno se je hotela tako usidrati, da bi je ne bilo mogoče več iz hiše spraviti. Proti koncu leta so jeli šentanelci to in ono o Končnikovi gospodinji govoriti. Na njej so bile videti spremembe, ki jih vešče oko ni moglo prezreti. Le Končnik ni videl ničesar, ker je bil bchj malo doma in je imel dovolj drugih skrbi. Dalj časa namreč se je že ukvarjal z mislijo, da bi domačijo v šentanelu prodal in si zunaj v Podklancu kupil večjo kmetijo. Pogajanja so že precej dozorela, imel je že kupca in tudi z cenami so bili že skup. S Šentanelci je malo kaj govoril, za marnje pa tudi ni zvedel, ker se je vsak bal, češ Končnik vsakega. kar toži. (Dalje aledi)