Poštnina plačana v gotovini. StGV. 4. V Ljubljani, v četrtek dne 21. junija 1928. Leto I. DELAVSKA Glasilo krščanskega delovnega ljudstva Izhaja vsak Četrtek popoldne; v »lučaju praznika dan poprej — Uredništvo: IJubljana, Stari trg 2/1 — Nefranklrana pisma »e ne sprejemajo Posamezna Številka Din <‘i»0 — Cena: za 1 mesec Din 5'-, za Četrt leta Din 15'-, za pol leta Din 30'-; za Inozemstvo Din 7*- (meseCno) — Oglasi po dogovoru Oglasi, reklamacije In naroCnlna na upravo Jugoslovanske tiskarne, KolportaSnl oddelek. Poljanski nasip IL a - Rokopisi se ne rraCajr Skrivnost delavskega pokreta. Čudovita je na svetu dejstvo, da vlada le neznaten procent človeštva velikansko množico. Ce bi bil ta procent moralno kvalificiran, obdarovan z najplemenitejšimi lastnostmi, če bi predstavljal ta procent res duševno elito, potem bi bilo to stanje umljivo in tudi pravilno, ker bi vodili človeško družbo — kakor je to zahteval že Platon — najboljši. Toda istinitost je ravno nasprotna. Človeštvo vladajo danes elementi, ki so celotno družbo razbili v posamezne delce, velekapitalisti, ki so s kapitalistično moralo in gospodarskim sistemom izkva-rilt krščanski kulturni svet. To je skrivnost. Pa tudi to je skrivnost, da velekapitalizmu pomagajo pri njegovih namenih mnogi, premnogi delavci sami. Da — da, jih je še veliko, ki se §ploh ne marajo ali ne upajo organizirati in rajši izdajo težko prislužene groše za pijačo ali kakšen modni gvant nego za strokovne namene. Glavni vzrok temu je pač v tem, da je moralni razkroj naše družbe že toliko napredoval, da je ubil samozavest precejšnjega dela delavstva. Delavstvo je v resnici velika sila, da, največja svetovna sila. Tej sili pa manjka samozavesti in pa izobrazbe ter vzgoje. Tej sili manjka spoznanje, da je močna. Ne močna kot poedinec, ampak kot celota. Ko bi prišlo v maso to spoznanje, potem, potem bi bil v ljudeh tudi ponos, da pripadajo delovnemu stanu, kakor je bil svojčas srednjeveški rokodelec ponosen, da je rokodelec. Velika večina se še danes nekako sramuje, da bi bil delavec. — Vsak je namreč rajši pripadnik kakšne močne, krepke okolice. Družba je delavcu vtepla prepričanje, da ničesar ne pomeni. Evropski velekapitalizem dela to iz bojazni pred delavstvom. Kakor hitro pa se delavec zave, da je kot enoten in združen stan močan, da je važen činitelj današnje gospodarske produkcije in da je popolnoma nepremagljiv če je prav izobražen in vzgojen, potem bo kmalu spoznal, da dvig delavstva mora in more priti iz delavstva samega. Ta dvig pa zahteva največje sa-mozatajevanje in požrtvovalnost. Seveda je težko žrtvovati za organizacijo denar in čas in trud. Tudi to se pripeti, da žanjejo taki delavci največkrat neprilike ravno od tovarišev, za katere se trudijo. Je pa zopet dejstvo, da le tako delovanje rodi trajen in zanesljiv uspeh. Vdo-vin dar ima še vedno svoje mesto v človeški družbi. Poglejmo najbednejše med našim delavstvom — viničarje. Njegov denarni zaslužek znaša ponekod od 2—3 Din na dan. Kruh je v njegovi družini zelo redek gost. Pomanjkanje na vseh koncih in krajih. V goricah žive že cela stoletja. Pa vendar so bili neznani, svet s svojim življenjem je šel mimo njih. — Zakaj? Menili so, da morajo biti zapostavljeni in izkoriščani. Končno so se pa zdramili in se pričeli organizirati. Svet se je v začetku posmehoval, češ, berači! Toda berači niso odnehali. Rastli so od leta do leta, danes je njihova organizacija močna in vpoštevana. Le beri poročilo zadnjega občnega zbora viničarjev! Ali misliš, da je njihovo organizato-rično delo lahko? Predstavljaj si viničarja. Na dan dela največkrat od svita do svita, slabo branjen. Da se preživi n. pr. tajnik, mora za nekaj mernikov zrnja pomagati kmetu pri košnji sena in otave, mrvo sušiti in jo spravljati, žeti in mlatiti. Poleg tega opravljati svoje viničarsko opravilo, istotako obdelati zase deputatno zemljo. Pa kljub temu Naša »Delavska Pravica«, ki jo je pričela izdajati Jugoslovanska Strok. Zveza, bo prinašala načelne članke, ki bodo skušali dajati smernice in naj kažejo pot iz breznačelnosti, oportunizma in materializma naše dobe. Vabi zato v krog svojih sotrudnikov vse naše krščansko in socialno misleče kulturne delavce. Slejkoprej v duhu Kreka, Gostinčarja, Moškerca v okviru celokupnega katoliškega pokreta, bo »Delavska Pravica« zasledovala odločno in izključno krščanskosocialistično delavsko linijo, da delavstvo ne bodi nikdar ničemur in nikomur noben privesek ali sredstvo, ampak svobodno delujoč samostojen in enakopraven faktor v našem političnem in kulturnem življenju. V duhu ljubezni bo neustrašeno kazala na napake in zmote, kjerkoli naj se pojavljajo, ter odločno pobijala nesoglasje med načeli in prakso. Nasprotnike ho pravično kritizirala, ogibala se pa bo vsake demagogičee polemike tudi napram njim. Zavedamo se namreč, da le Resnica osvobojuje. »Delavsko Pravico« hočemo posvetiti samo stvari in bomo zato izključili vsak osebni kult. Dejansko hočemo izvesti načelo, ki ga naše javno življenje, kateremu je gentlemanstvo čisto tuje, popolnoma pogreša: V nujnih rečeh edin9ivo, v spornih vprašanjih svoboda in svobodna ter odkrita diskusija, v vseh pa krščanska ljubezen, ki izključuje vsako osebno sovraštvo in zagrenjenost! Mi sc namreč ne borimo vsak radi sebe in za sebe ali za svoj več ali manj ožji ali širji krog, temveč ob lastni žrtvi za idejo, za božjo stvar in za vse trpeče človeštvo, ki ga moramo po svojem delu dvigati in smo zanj odgovorni, ga izveličevati in ne pogubljati. »Delavska Pravica«« bo v neomajni borbi proti kapitalizmu in njegovi nemorali vzbujala delavstvo k jeklenotrdni organizaciji ter delavskem ponosu in časti za mirno, a temeljito preosnovo človeške družbe. Končni cilj pa je, da bi se vsi, ki so zapostavljeni, pa vsi, ki jim hočejo resnično pomagati, kakršnegakoli izvora ali stanu naj bodo, združili v en velik tabor, na temelju resnic in (moralnih načel, ki so večna, na temelju krščanske kulture in nespremenljive in neodjemljive pravice od Boga po Njegovi podobi vstvarjenega in od njegovega Sinu odrešenega človeka. Zato krščansko misleči delavec, inteligent, pa kdorkoli že bodi, vsak, komur je za vse člane slovenske družine, predvsem pa ti delavec, oklenite se »Delavske Pravice«, naročajte jo, razširjajte jo in pišite vanjo svoje misli, svoje gorje, pa stojite trdno za njo kot ena krščanska falanga borcev za Pravico, da bo bratovski mir, sporazumno delo vseh za obči blagor in v resnici krščanska ljubezen na zemlji! vrši vestno tajniške posle, organizira, intervenira, dela vloge, sklicuje seje itd. Isto usodo doživlja predsednik in drugi funkcijonarji centrale in skupin. Tako trnjevo pot hodijo voditelji Krekovih družin viničarske mladine. Tovariš, če to študiraš, potem se ne moreš pritoževati čez preobloženost. Ravno radi tega, ker so viničarji tako bedni in ker morajo kakor stari Judje tako rekoč z eno roko zidati, z drugo se pa bojevati, so prepojeni s pravim, živim in delavskim duhom, z duhom, ki zajema bližnjo in daljšo okolico, z duhom, ki ogreva vedno širši krog, z duhom, ki ne pozna nikoli samega sebe, ampak le stvar in idejo! Tovariš! To je skrivnost delavskega pokreta, ki je zmagovit in ki hoče z duhom svoje organizacije, z duhom vzajemnosti, požrtvovalnosti in odločnosti z mirnim delom in trudom preobraziti človeško družbo na temeljih krščanske socijalne morale! Konferenca mednarodnega urada dela v Ženevi. Nad en mesec je zborovala. Bilo je veliko lepega govorjenja, predvsem v zadevi preprečenja obratnih nezgod, končni efekt ni pa prav nič zadovoljiv. Kakor prejšnja konferenca, je pokazala tudi ta, da je večina vladnih zastopnikov pod vplivom Anglije. Anglija je pa v očiglednem nasprotstvu tradicionelne previdnosti stopila odkrito v reakcionarno smer. To bi dokazovalo, da imajo angleški reakcionarci, ki imajo glavno besedo v sedanji konservativni vladi, strah pred bojem s socialnimi elementi, predvsem z delavstvom. Ta zagrizena reakcionarnost angleške buržoazije pa spri-čuje še eno dejstvo, da se čuti šibko napram delavstvu. Čudno je to: Vso oblast in moč ima v rokah. Na videz na višku moči, pa kljub temu nervozen strah pred socialističnimi masami. Socializem bo smrt buržoazije. Torej večina vladnih zastopnikov se je znašla v prisrčnem objemu z delegati podjetij. Njihova metoda je pa že znana. K vsem perečim vprašanjem dobrohotno lice, v resnici pa hlastajo po sredstvih, kako bi preprečili vsak praktičen in učinkovit rezultat. Glavni točki na tej konferenci sta bili: izglasovanje dogovora o minimalnih mezdah. O tem vprašanju se je razpravljalo dve leti. Letos je prišla srečno do zaključka. Na vsebino te konvencije se povrnemo, ko bomo dobili v roke njeno besedilo. Druga glavna točka programa letošnje konference je bila, kako preprečiti obratne nezgode ter jih znižati na neizogibni minimum. Pri tej točki so se posebno vstavili podjetniki in vladni delegati. Govorili so na dolgo in široko, kaj vse vpliva na obratne nezgode: Izobrazba delavstva, higiena v obratih, delovni čas, oddaljenost stanovanja do tovarn, letni čas itd. Poudarili so, da ima podjetnik interes na preprečitvi obratnih nezgod. Vsled tega se mora vedno bolj modernizirati in prvi korakati v boju proti obratnim nezgodam. Francoski delegat je celo predočil, kakšne rezultate imajo pri njih premije delovodjem, ki preprečujejo nezgode. Ničesar pozitivnega niso hoteli povedati, njihova želja je šla le za tem, da bi se preprečevale obratne nezgode le po privatni iniciativi. Torej nikakih obveznosti. Delavski delegati so nastopili eno-dušno proti takim metodam razpravljanja in proti tendenci kapitalistov v tem vprašanju. Sicer niso zanikali važnosti privatne inicijative, vendar so dokazovali, da bi imela ta metoda ugodne rezultate le v velikih in modernih obratin, dočim bi bilo delavstvo v zastarelih in malih obratih brez vsake zaščite. Vsled tega je potreba jasna zakonodaja. Zakoni o varstvu življenja delavca naj bi se povzeli iz vseh držav, najboljše iz tozadevne zakonodaje. Kajti le na ta na- čin je možno uspešno pobijanje obratnih nezgod. Podjetnik se mora zavedati vseh zakonitih posledic, ako ne stori v svojem podjetju svoje dolžnosti in ne vpelje vseh zavarovalnih naprav. Predlagali so, da naj posebna komisija sestavi tozadevno konvencijo, katera se naj sprejme še na tem zasedanju. Delavski delegati so vspeli le v toliko, da ni bilo sprejeto stališče podjetnikov. Popolnoma pa ne. Kajti končna odločitev se je odrinila na zasedanje v letu 1929. — Na konferenci se je razpravljalo tudi o predlogu, da bodi nemščina poleg angleščine in francoščine uradni jezik mednarodnega urada dela. Kakšen je rezultat, še ne vemo. Vsehakor je bil ta predlog umesten. Te konference se je udeleževalo tudi 7 zastopnikov krščanske delavske internacionale. V splošnem lahko rečemo, da se mednarodni urad dela polagoma uveljavlja in pribija. Večja in manjša aktivnost in vpliv pa zavisi od tega, kakšnega zastopnika bodo delegirale (pošiljale) posamezne države. To pa zavisi od tega, če ima delavstvo na dotično vlado večji ali manjši vpliv. Torej delavstvo mora postati aktivno v lastnih državah. Rudarski vpokojenci. 2e precej časa se v naši javnosti lomijo kopja in vodi licitanda, kdo je bolj socialen in »delavski«. Namreč na račun rudarskih vpokojencev. Demokratje so postali kar čez noč vneti zagovorniki rudarjev in njihovih pravic. Kje je resnica? Resnica je, da je prišlo to, kar šo iskreni prijatelji delavstva že zdavnaj uvideli. Pravilnik, ki je bil izdan pod ministrovanjem dr. Žerjava, pomeni v takih razmerah, kakor so — uničenje rudarskega zavarovanja. Če izda kdo pravilnik in določi dajatve, ne da bi preskrbel tudi za kritje teh dajatev, greši nad delavstvom in sicer grobo greši. Pa naj bo ta ali ona oseba. Da daje pravilnik vso moč podjetnikom, ker predvideva predsednika iz njihovih vrst. pustimo ob strani. Vsekakor je značilno za demokratsko mišljenje o delavstvu in njegovih pravicah. Danes je rudarsko zavarovanje v globoki krizi in sicer ravno radi tega pravilnika. Rudarji se morajo tega zavedati : Da ne bodo pomagale prav nič razsodbe višjih instanc, če ne bo denarja Če noče plačati Glavna bratovska skladnica, lahko upravičenec iztoži. Tudi eksekucijo more poslati med bratovsko skladnico. če ni denarja, pridejo na vrsto njena poslopja. Če so izrabljena poslopja, kaj potem? Potem je pa konec zavarovanja. Edina rešitev je v tem, da se zopet dobi rezerva. V mirnem času je bilo rezerve čez 9,000.000 zlatih kron. To vsoto je požrla država. Vsled tega je njena dolžnost, da vrne to rezervo nazaj delavstvu in sicer valorizirano. Za to se mora delavstvo boriti. Brez tega ni mogoča rešitev rudarskega zavarovanja. Če pa kdo kaj drugega pridiga delavstvu, ali ne pozna razmer ali je pa sovražnik delavstva in njegovega zavarovanja. Na skupščinski seji v sredo 20. t. m. dopoldne se je v splošnem razburjenju dogodil vsega obžalovanja vreden dogodek: Poslanec iz Črne gore, Puniša Račič, je v skupščini zgrabil za revolver in oddal 5 strelov. En strel je zadel poslanca Pavla Radiča do smrti. Ranjeni pa so bili dr. Pemar, Grandža in Stjepan Radič. V nedeljo 24. junija tabor Krekove mladine na sori Oljki. V združbi - Izjava. Delavstvo tovarne »Titan« je v mezdnem sporu s podjetnikom. Gibanje se vodi v znamenju razdora. Ker se hoče dati videz, kakor da se strinja z delovanjem nekih oseb tudi Jugoslovanska strokovna zveza, podajamo sledečo izjavo: 1. Če kliče organizacijo delavstvo, se mu nikoli ne odtegne. Bilo bi pa nevredno strokovne organizacije, če bi hotela izrabiti spore že obstoječe strokovne organizacije s podjetnikom v svojo korist. Vsled tega naj vedo vsi, ki se jih tiče, da ne bo podvzela Jugoslovanska strokovna zveza nobenih organi-zatoričnih korakov, dokler bo trajalo mezno gibanje. Nasprotno: Vsemu delavstvu priporočamo brezpogojno solidarnost. Morebitne napake naj se obravnavajo, ko bo spor končan. Vsaka slabost delavstva bo izrabljena v škodo delavstva. 2. Že iz navedenega sledi, da nima J. S. Z. nikakih zvez s kakršnokoli akcijo. Za Jugosl. strokovno zvezo: Jože Rutar, s. r., t. č. podnačelnik. Mestni delavci Prejeli smo: Ljubljanski občinski svet nas je v sedanji koaliciji popolnoma razočaral. Tolikih obljub mestni delavci že davno niso bili deležni, kakor pri zadnjih občinskih volitvah. Vendar se do danes naše razmere niso prav nič izboljšale. Niti teh krivic, katere nam je naredil komisar, sedanji občinski svet noče popraviti. Še danes so nekateri delavci plačani slabše kot drugi, ločeni po strankah; še danes se pri nekaterih mestnih podjetjih plačuje nadurno in nočno delo v smislu pravilnika, v drugih pa ne; še danes se ne praznujejo prazniki, ker so nam celo bivši gerenti, zastopniki najbolj kapitalistične stranke, dolgo dobo pustili. Prosimo na vseh krajih in koncih, pa dobimo v najboljšem slučaju obljube, in pri teh ostane. Občina ima že sama po sebi socialne dolžnosti in povsem naravno bi bilo, da bi bila ljubljanska občina vzgled socialnega delodajalca ne samo nasproti uradnikom, ampak tudi delavcem. Danes pa je mestni delavec zgolj žoga političnih eksponentov in zagrizene strankarske miselnosti. In ravno delavstvo ne najde v občinskem svetu resnega zagovornika. Kakor smo si zapomnili dobo geren-tov, tako si bomo dobo sedanjega občinskega sveta, v katerem je socialnost dosegla višek političnega žonglerstva prav pri vseh strankah. Atom: Misli kršfentkesa tocialifta. Delitev dela, stroji, moderno gospodarstvo. »Obrtni srednji stan izpodrine cehovske mojstre; delitev dela med posameznimi korporacijami izgine nasproti delitvi dela v poedini delavnici.« Tako uči Marks v svojem komunističnem manifestu. Resnično je sicer, kar pravi Marks, toda napačno je, da Marks ta naravni napredek človeškega rodu opisuje kot nekak boj človeka proti človeku. Da se človek razvija, je nekaj popolnoma naravnega. Človek ima pamet in prirojeno hrepenenje po sreči ga navaja, pa razmišlja, kako bi izboljšal življenjske razmere, kako bi dal življenju bolj ugodne, bolj prijetne pogoje, kako bi sebi in svojcem zagotovil mirno in zadovoljno posest tiste blaginje, ki je mogoča na zemlji. Odtod izvira vedno bolj umetni način poljedelstva, živinoreje, odtod izvira razvoj obrti in vedno večji razvoj raznih duševnih in telesnih moči. Že če pomislimo opis zajutrka, kakor ga lepo opisuje Foerster, spoznamo, da je delitev dela nujna zahteva človeškega napredka. Koliko pridnih rok se je moralo gibati, da so iz Brazilije ali Jave prinesli v Evropo kavo, koliko, da so iz žita napravili moko in kruh, pripravili kurivo: premog ali drva, koliko zopet jih naša moč. Usnjarji Vrhnika. Inšpekcija dela je »potrdila volivni odbor v tovarni Pollak in določila volivni dan 6. julija t. 1. Kakor je predvideno, bo vložena samo ena lista, vsled česar bodo volitve odpadle. — Organizacija se dobro razvija in se je organizirala večina delavstva v tovarni Pollak. Pridobiti bo treba še ostale, da bo moč delavstva v tovarni nezlomljiva, kajti važnost organizacije se bo kmalu dokazala. Organizacija pa ni tajnik, ampak delavci sami. Zato bodo tudi uspehi taki, kakršna bo organizacija, t. j. kakor bo delavstvo zavedno in solidarno* Vsekakor pa gre delavska zavest na Vrhniki naprej. Železničarski vestnik Krščansko socijalistični železničar in pripadniki drugih strank. Da je železničar politično neopredeljen element v Jugoslaviji, ni res. Vsak železničar je volivec, po ustavi mu to pripada in ima svoje lastno politično prepričanje in tako tudi spada v vrsto ene ali druge politične skupine. Resnica pa je, da se tudi marsikateremu železničarju vsiljuje politično prepričanje od strani njegovih predstojnikov. Popolnoma na mestu bi pač bila depolitizacija železniške službe, a to bi se pač moralo najpreje izvesti pri višjih faktorjih železniške službe. Izven službe pa mislimo, da se lahko politizira in udriha zdaj po eni ali drugi politični skupini. Saj politično neopredeljen človek velja danes samo za veliko ničlo. Le spomnite se na zadnje volitve, kako se je pritiskalo na železničarje od zgoraj, kako so nekateri gospodje s polno paro agitirali za neko stranko, ki je menda v Sloveniji najbolj osovražena, posebno pri delovnem ljudstvu. Te stranke ne bo menda težko uganiti, ki se pri advokatu začne in pri bankirju konča in diši po terorju. Dovolili bi se vprašati, ali se je lcedaj kaj takega dogajalo od strani krščanskih so-cijalistov? Iz političnega življenja se je videlo, kdo je preganjal mirne in dobre uradnike in uslužbence, ki pač po svoji dobri vesti niso mogli obrniti svojega prepričanja po vetru. Kdo jih pa danes preganja? Zastopniki slovenskega ljudstva so pokazali, da jim ni za maščevanje, ampak za smotreno in pravično delo in za popravo krivic, ki so se pod prejšnjimi režimi izvršile. Še tudi danes, ko veje drvig kurz, ostanejo krščanski socijalistični železničarji izven kake agitacije, da, tu in tam še morajo molčati, da ne pridejo ob svoj kruh. Zakaj ta razlika, zakaj to sovraštvo, posebno napram železničarjem krščanskim soci-jalistom? Prijatelji, dokler ne bo sloge in celo v tej težki, odgovorni službi, ne bo tudi tiste sreče med železničarji, ki je delalo, da ima človek pred seboj skodelico, krožnik in žlico itd., itd. Prav tisto lahko vidimo pri prometnih sredstvih in z eno besedo: povsod. Brez delitve dela bi še danes morali živeti življenje robinzonov in zapuščenih divjakov. Socialnega zla na svetu torej ni povzročila delitev dela, ki je le proizvod človeškega napredka, napaka je marveč v tem, da ne delajo vsi in da sadov te delitve dela ne uživajo vsi in večkrat ravno tisti ne, ki delajo. »Obrtno produkcijo zrevolucionirajo para in stroji. Manufakturo izpodrine moderna veleobrt, obrtni srednji stan izpodrinejo industrijski milijonarji, načelniki celih industrijskih rojev, moderni buržuazijci...« tako pravi dalje Marks. Resnica je, da se je na polju proizvajanja izvršil največji prevrat z iznajdbo stroja. Toda namen stroja je, da človeku delo in življenje olajša, ne pa napravi težje. Stroj je samo po sebi orodje, ki služi človeku. Stroj olajšuje človeško delo, nadomestuje človeški trud, izpopolnjuje natančnost človeške roke. En stroj napravi lahko v enem dnevu več, kot bi moglo napraviti 10 ali 20 delavcev. Sedem delavcev dandanes s strojem opravi isto delo kot sto delavcev in več. Marsikako težko delo je s strojem človeku odvzeto, proizvajanje se je pomnožilo, tako da dandanes na primer v Ameriki in tudi v drugih vele-industrijskih podjetjih v pol letu več proizvajajo, kakor more konsumirati vse domače prebivalstvo. Naravna posledica tega je, da si je veleindustrija bi morala biti. Poglejte na progo! Nadzornik proge gleda postrani delavce — »krščanske socijaliste« in jim zabrusi v obraz: »klerikalci«, ki mu ne store ničesar žalega in zadoste v polni meri svoji službi, mnogokrat še več kot bi bilo treba. A drugi! Protekcija povsod, ako je le mogoča. Ali so potem krščansko socijalistični ljudje II. vrste? Enako se dogaja vsepovsod, po delavnicah, kurilnicah in postajah. Navadno je od svojega šefa žerjavovca zaznamenovan kot uradnik manj vreden, manj sposoben in ob vsaki najmanjši priliki pade pikra beseda nanj, ga šikanirajo, celo javno groze, da mu bodo pokazali, ko bodo zopet oni prišli na površje. Krščanski socijalist je po svojem poštenem in res krščanskem prepričanju pričakoval, da se bo ta gonja nehala in da se bo izvrševala le služba in da se politično vrvenje in hujskanje ne sme opaziti v državni službi. Pribiti moramo dejstvo, da so v tem oziru v Sloveniji najhujši SDS-arji (nekateri častne izjeme), ki imajo pri višjih krogih še zaslombo za svoje razdiralno delo. Kako se naročajo brezplačne vozovnice? Vsak uslužbenec ali delavec, ki želi zaprositi za brezplačno vozovnico, mora dobiti od svojega predstojnika posebno tiskovino obr. P 8 ali F 76 ter jo natančno, tisku primerno izpolniti. Vendar k temu direkcija opozarja še sledeče: Pri naročanju prostih kart je vedno navesti, kadar se prosi za otroke uslužbencev, dan, mesec in leto rojstva otrok, številko in vrsto (listna ali vezana) legitimacije in če sprejema uslužbenec zanje draginjsko doklado. Tudi je navesti, ali naj se izstavi ena karta za več oseb, ali pa za vsako osebo posebej. Pri naročanju legitimacij se mora istotako navesti dan, mesec in leto rojstva otrok, kakor tudi, če prejema uslužbenec zanje drag. doklade, ozir., da so otroci brez zaslužka in še v domači oskrbi in utemeljiti vzrok naročitve legitimacije. Pri naročanju kart, uputnic ali legitimacij ob priliki ženitve uslužbencev je navesti kedaj se je vršila poroka in priložiti potrdilo o poroki. Pri delavcih se naj navede od kedaj služijo (dan, mesec in leto). Pri nestalnih delavcih, ki imajo pravico po čl. 25 navodil o voznih olajšavah do dveh prostih vozovnic na leto po svojem privatnem potovanju, se mora vedno utemeljiti vzrok potovanja. Pri upokojencih, provizijonistili, milosčinar-jih, rentnikih in vdovah je navesti, koliko časa so služili, oziroma je služil mož vdove. Pri naročitvi uputnic za kurivo ali živila je navesti, če je uslužbenec samec ali oženjen. — Pripomnimo, da pogodbeni delavci nimajo pravice do prostih vozovnic, pač pa jim edinice izdajajo objave za vožnjo v službo in domov na podlagi tedenskih uputnic B K 17 in ne uživajo nikakih drugih olajšav. morala iskati novih trgov, kakor prav trdi Marks: »Veleindustrija si ustvari svetovni trg. Svetovni trg odpre trgovini, pomorski plovbi in prometnim sredstvom na suhem neizmeren razvoj in s tem razširi 'industrijo. In v tej smeri, kot se razvijajo obrt, trgovina, plovba, železnice, v tej smeri se razvija buržuazija in množi svoje lcapitalije ter pritiska iz srednjega veka preostale razrede v kot.« Resnične so sicer te besede, toda pozabil je Marks pristaviti, da vsemu temu ni kriv stroj, ne moderna prometna (sredstva. Nasprotno, straji naj bi človeku odvzeli najbolj naporno delo, olajšali naj bi mu življenje, omogočili naj bi mu trajno blagostanje ter ustvarili lep dom. Dali naj bi človeku, tudi delavcu, priliko, da bi imel več prostega časa, da bi se lahko izobraževal, posvetil več časa svoji družini in vzgoji svojih otrok ter živel tako v resnici življenje, primerno človeku in človeškemu umu. Toda to se ni zgodilo. Stroji, ki naj bi koristili vsemu človeštvu, so koristili samo nekaterim, pretežna večina pa mora bojevati svoj boj za obstanek naprej. Zboljšale so se sicer za spoznanje delavske razmere, skrajšal se je delovni čas, toda ne morda toliko, kolikor bi to zahtevalo proizvajanje s stroji. In če vprašamo, kje je temu vzrok, je odgovor zelo lahek. Naravno je in povsem umljivo, da pomnožitev proizvodov, ki jili stroj omogoči, pomnoži • a*# ■■ Viničarji. (Govor tov. nač. Hušjaka na obč. zboru.) NAŠE STALIŠČE - PRAVIČNOST. Načelstvo naše »Strokovne zveze viničarjev« je vedno in povsod hodilo pravilno pot, zaščititi pravice svojih članov, kakor celotnega viničarskega .stanu; povsod smo pozorno presojali resnični dejanski stan delodajalcev kakor delojemalcev. S tem smo si priborili ugled v javnosti, pri viničarjih in vseh treznejših vinogradnikih. Da smo na pravi poti v borbi za pravico viničarjev, dokazujejo vsa podtikanja in nasprotovanja naši organizaciji. V Medjimurju so nam hoteli celo z oboroženo silo za-braniti organiziranje ondotnih naših tovarišev viničarjev. Vemo, da nas bi vsi oni, ki danes sovražijo organizacijo, hvalili ter bi pošiljali orožnike, da nas varujejo, namesto aretirajo, ko bi hoteli služiti njim. Zavedamo se, koliko truda in bojev smo morali prestati in koliko nas jih še čaka. Verujemo pa v naše pošteno in delovno viničarsko ljudstvo. Verujemo v moč organizacije in zmago idej krščanskega socializma, in s tem v solidarnost vseh delovnih stanov, ki se danes zbirajo pod mogočno zastavo Jugoslovanske strokovne zveze z enotnim ciljem: Strmoglaviti obstoječe kapitalistično načelo v današnji človeški družbi. Iz tega vidika je načelstvo naše organizacije povsod posvečalo največjo pažnjo strokovni in kulturni izobrazbi svojih članov. Zavedajoč se, da je samo v preosnovi posameznika mogoča pre-osnova celotne človeške družbe in da je samo tako zmaga kršč. socializma zagotovljena in v praksi izvedljiva. Današnje moderno paganstvo, sebičnost, nepoštenost in delavska razcepljenost nosi vso krivdo gorja, katerega doživljamo. Zahtevamo praktično krščansko družbo, v kateri bo Bog in njegove zapovedi edino merilo in povsod! Le taka družba more ustvariti široko stanovsko vzajemnost, glas vesti in poštenja ter spoštovanje dela. Le taka družba more širiti misel idej proti sirovi sili pesti in orožja, s katerim delujejo le najogabnejši parasiti PloveSke družbe. Tovariši! Ako storimo tako danes, imamo zmago že jutri. Kdor pa ne misli tako, čeprav govori, pa sam tako ne stori, ni pravi krščanski socialist, je sulia veja drevesa naše organizacije, ter nam bo namesto sadu in uspehov do-prinašal le nove spodtike in nečasti. Tovariši! Zavedajmo se, kolika je naloga naše organizacije. Enako se zavedajmo tudi, da vsi naši zaupniki in odborniki po skupinah vrše pravo apostolsko delo, kadar delajo za organizacijo. Želim, da bi šli vsi naši pokretaši vedno tako neustrašeno naprej in to povsod, imajoč pred očmi interes skupnosti. Plačilo za naš trud nam morajo tudi dobiček. Večji dobiček omogoči tudi več uživanja in z uživanjem je slast. Kakor v uživanju, tako tudi v pohlepu po denarju človek ne pozna mere in ne meje, če mu je ne stavi svet, ki ga opominja na odgovornost pred Bogom. To pa materializem ne pozna. Če vprašamo dalje, zakaj vsega tega Marks v svojem manifestu ne poudarja, vidimo, da tega dosledno ni mogel, ker je sam materijalist in isto zahteva od svojih privržencev Po materijalističnem svetovnem naziranju Boga ni, človeške netvarne (nematerijalne) duše ni in ni razločka med človekom in živaljo. Ako vsega tega ni, odpade povsem naravno vsaka odgovornost pred Bogom, odpade pravičnost in ljubezen, ostane pa uživanje, katerega še potrjuje in množi prepričanje materijalista, da je s smrtjo vsega konec. Človek se pa prostovoljno nikdar ne odpove uživanju, tudi čezmernemu ne, ako mu manjka odgovornost pred Bogom, pravičnosti in ljubezni, in prav zato se tudi nikdar ne odpove prostovoljno prekomernemu dobičku. Marksistu torej logično in dosledno v dosego pravilne razdelitve zemeljskih dobrin res ne ostane drugega, kakor surova sila revolucije ali pa prazne fraze. In tudi v slučaju posrečene revolucije materi jalistično svetovno naziranje človeka nujno mora zopet privesti v objem brezmejnega uživanja, pa imamo zopet tu staro bolezen. V marksističnem mate-rijalizmu ni rešitve. biti le uspehi, kakršnih ne more nikdo dati in nikdo plačati. Zato vztrajajmo, pogumno dalje, saj nas pri našem delu z nebeških višav blagoslavlja naš vzor in oče dr. Jan. Ev. Krek. * RESOLUCIJE, sprejete na občnem zboru »Strokovne zveze viničarjev« v Ljutomeru dne 10. junija 1928. 1. Občni zbor sprejema v načelu osnutek viničarskega reda, ki ga je predložil oblastni odbor mariborske oblasti. Na drugi strani pa pribija, da obsega ta osnutek še dokaj trdot, ki se morajo brezpogojno odstraniti. 2. Občni zbor sprejema z veseljem poročilo o porastu viničarske organizacije. Konstatira pa, da je odstotek neorganiziranih viničarjev kljub temu še ogromen. To dejstvo je največja rak rana na viničarskem stanu. Viničarji se morajo zavedati, da so največji sovražniki viničarskega stanu neorganizirani tovariši. Oni pobijajo zavest do lastnega stanu, vero v boljšo bodočnost in s tem tudi borbenost, ki mora biti lastna vsemu delavstvu. Občni zbor poziva vse to-variše-viničarje, da se naj zavejo dolžnosti do samega sebe in do svojih otrok; da se naj otresejo vseh predsodkov in da naj neustrašeno stopijo v krog že organiziranih tovarišev bojevnikov in ž njimi tvorijo skupno ter neporušljivo fronto, fronto, katera edina jamči za zmago viničarskih pravic. * Iz načelstva. Bližamo se koncu meseca junija in s tem drugega četrtletja 1928. Prosimo vse člane, zaupnike, da store svojo dolžnost do organizacije, da plačajo in poberejo članarino. Blagajnike skupin, katere še niso poravnale te članarine, prosimo, da do 30. junija vso članarino, tudi zaostalo, iztirjajo in nam jo pošljejo. Tovariši, zavedajmo se, da je samo v rednem plačevanju olajšano veliko dela, da je to denar, namenjen edino nam viničarjem, da bo vsak dinar članarine prinesel tisočdinarske vrednosti na uspehih naše združene sile — organizacije. Društvo diplomirah babic. Dunajski babiški list poroča, da se tudi dunajske babice borijo za starostno preskrbo. Ze pred leti se je ustanovila pri nas tako zvana »Samopomoč« za dela nezmožne babice, a veliko poprej so se borile za to prepotrebno ustanovo dunajske babice. Niso še popolnoma zadovoljne z uspehom, a ne obupajo, temveč delajo še naprej za boljše uspehe. Da nam do sedaj še ni uspela taka akcija, je kriva naša mlačnost, deloma pa par boljše situiranih članic, katere Peter Kovač: Shod. Nizka izba v baraki, polna dima in ljudi. Sedijo po lesenih klopeh okoli miz in pijejo žganje ali pa slonijo ob stenah. Poslušajo. Njih obrazi so zastrmeli v pričakovanje nečesa velikega in starci so sklonili glave kot bi zasanjali. V kotu za mizo stoji človek in govori. Lepo govori in zveneče, da ljudje kimajo. »Kaj ni za vse zgrajena zemlja? In solnce sije za vse, za vse! Molčeče kimajo, oglasil se ni nihče. Prehitro je prišlo, prenenadoma, da bi verovali. Tam v dolenjem koncu je nekdo zahteval žganja in godrnjal, da je predrago. Tik ob govorniku je sedel starec. Trudne oči je napol zaprl in pomislil na sanjo velikih besed. Nekaj nerazločnega je vstajalo pred njimi, nekaj f, božjo zarjo oblitega in prečudno solnč-nega. Zdelo se mu je, da je šlo tako mimo njega že pred leti, pred davnimi leti in je izginilo v tesnih poteh, pa se ne vrne nikoli več. Zato zdaj ni veroval besedam Sn je rahlo zmajjbval z/ glavo. »Treba je, da razrušimo vso krivico z mladostjo svojih rok in ustvarimo nove čase.« Starec se je vzravnal v živem ognju, potem se je naslonil na zid in se nasmehnil: pogledal je svoje izsušene roke in upale obraze drugih in se mu je zazdelo, da plava po izbi črni angel s širokimi perutmi. delujejo proti tej dobri in potrebni stvari, češ, saj imam pokojnino po možu, druga zopet, saj imam hišo in tretja, saj ne bom dočakala starosti. Tovarišice! Če se ne spametujete vse, bo šlo tako lepo zasnovano delo, polno truda in stroškov, zopet v nič. Dosedaj se je nabralo komaj okrog 30.000 Din. Vsota, ki je komaj za uspešen začetek. Zadnji čas je, da se odločite ter vse pristopite v naše društvo in k skladu za starostno preskrbo, ker to bo enkrat vsaki koristilo. Ali ne vidite, da če si same ne pomagamo, nam ne pomaga niti mesto, niti država, toliko manj pa še občine. Ker smo torej za enkrat navezane na sebe, ne mudimo se, temveč z vso vnemo nabirajmo za sklad samopomoči, ali kakor smo prvotno rekle provizijski sklad. Ne vdajmo se brezbrižnosti in ne čakajmo, da nam bodo drugi delili drobtine, katere jim bodo padale iz polne mize. Pripravimo si zalogo, iz katere bomo lahko brez strahu zajemale na starost. Še par mesecev in morali se bomo odločiti, ali se naše delovanje nadaljuje ali pa, da se onim, katere so bile modre in skrbne ter polagale dinar na dinar, plačano zopet vrne. Žalostno je, da se ženske, katere sicer navadno bolj mislijo na svojo starost kot moški, pustijo za svojo korist tako prositi. Pogum in uspelo nam bo! Protestiramo! Terorizem socialistov v strojnih tovarnah v Ljubljani. »Savez metalskih jsadnika« je svoj-čas sklenil z podjetjem Strojne tov. in livarne pogodbo, po kateri se sprejemajo in odpuščajo delavci v sporazumu z obratnimi zaupniki. To je v redu in želeti je, da bi take pogodbe priborilo delavstvo v vseh podjetjih, da bi na ta način samo reguliralo delovni trg in razmere v tovarni. Toda to, kar se je zgodilo ta teden v strojnih tovarnah in livarnah, presega pa vse meje tovarištva in svobode delavca in pomeni izrabljanje pravic zaupnikov in organizacije. Obratna zaupnika, obenem zaupnika »Saveza metalskih radnika«, sodr. Alojzij Bizjak in Jaka Pogačar sta odpovedala na mestu službo dvema delavcema, ker nista hotela zapustiti svojega doma in kraja ter oditi v službo v Osjek. Eden teh, Selan Jože, je doma v Zg. Kašlju in odide čez nekaj mesecev k vojakom. Kljub temu bi moral zapustiti svojo domovino in roditelje ter oditi v Osjek. Ker se je fant temu ustavljal, ga je zaupnik s. Pogačar odpustil iz službe takoj, čeprav je član »Saveza metalskih radnika«. Na njegovo mesto je bil sprejet drugi delavec. Če bo šlo tako naprej, se bo uveljavil med delavstvom rek: »Socialistov »Sami sebe ne vzdržimo, kaj bi še drugimi kazali pota!« je pomislil... Ob steni je slonel mlad fant, črnolas in dolg, da je segel skoraj do stropa. Roki sta mu mrtvo viseli ob telesu in strmel je v govornika kot otrok. Z mladostno vedrostjo je pil iz njegove besede in včasih stisnil pesti. Zdelo se mu je, da posluša preroka velikega dneva, ki je pred vrati. »Vsi smo enaki in zemlja je za vse zgrajena!« Zunaj je bila zima in je skozi tesna okna zaigral medel žarek in osvetil izmučene obraze in se nagajivo ustavil na govorniku. Razžarel je zlato verižico, ki mu je visela čez prsa, da je svetlo za-migotalo. Fant ob steni se je začudil: »Glej, o bedi govori in nosi verižico, zlato verižico.« Potem je pogledal še natančneje in je videl gosposko obleko govornikovo in njegovo debelušno postavo in rdeči obraz. Potem so se mu oči obrnile k tovarišem in se je zgrozil nad bledimi, koščenimi in sajastimi obrazi, videl raztrgane suknje in coklje in od neznanega občutka je stisnil pesti. Premeril je še sebe, svoje oguljene hlače, ki so mu visele malo čez kolena, tesen suknjič in čevlje. Ko je vse videl, ga je postalo sram. Govornik je skoro kričal: »Naša enakost naj bo resnična, kdor ima veliko, mora dati revnemu, ki ima malo.« »Kdor ima veliko!« je vzplamenel dolgin ob steni. Znova se je ozrl po reši nas o Gospod!« Tak terorizem in socializem bo delavstvo strlo, kajti gorje delavstvu, če bi bilo izročeno na milost brezbožnih in neusmiljenih socialistov. Tedenske novice. 60 letnico svojega rojstva je obhajal te dni g. kanonik Alojzij Stroj. G. kanonik je znan po svoji ljudomilosti in izredni ter iskreni ljubezni do rokodelskih pomočnikov in vajencev. V njihovem društvu deluje že cela desetletja ter je ž njimi preživel vesele, pa tudi žalostne dni. Nesebičnemu prijatelju delavstva podeli Bog še veliko let. Viničarski red pride sigurno že v prihodnjem zasedanju mariborske obl. skupščine na dnevni red. Kakor kažejo znamenja, bo tudi sprejet z veliko večino. S tem bodo vsaj za prvo silo urejene viničarske razmere. Moderna legenda. Tisti čas je g. fa-brikant obhajal poroko svojega sina edinca. Bil je to najlepši dan njegovega življenja. Ves prospeh svojega podjetja je polagal na mlada ramena. Ponosen je bil nanj. Sin pa je bil novega kova. Videl je kako je sto rok vsak dan streglo strojem, videl je, kako so sključene postave votlih obrazov opoldne in zvečer hodile iz dušljivih prostorov in sklenil je: ko postanem jaz gospodar, tedaj vas ne bom imenoval več služabnike, ampak prijatelje. Napočil je dan slavja. Bil je to pravi krščanski praznik. Sirena ni vabila na delo, stroji so počivali. Delavci so v povorki spremljali novoporočenca v cerkev in sedli nato ž njim k obloženi mizi. Vsakdo je prejel denarno darilo in prijateljsko napitnico iz ust mladega tovarnarja. Vsi so se čutili kot skupna družina, ki vsa dela, a vsi tudi lahko dostojno žive. »Slovenska religiozna lirika«, zbirka najlepših slovenskih umetnih in narodnih religioznih pesmi, je izšla. Podrobno oceno prinesemo prihodnjič. Za danes jo samo toplo priporočamo. Stane 20 Din broš. in se naroča pri »Upravi Križa«, Miklošičeva c. 5, Ljubljana. Izseljevanje delavstva iz naše države. Po statistiki izseljeniškega komisarijata v Zagrebu se je v mesecu marcu t. 1. izselilo 2859 oseb in sicer 248 manj kot v mesecu marcu prejšnjega leta. Od 1. jan. do konca marca t. 1. se je izselilo skupaj 5779 oseb, to je za 383 manj kot v istih mesecih prejšnjega leta. Največ izseljencev odpade na Hrvaško in Slavonijo (1209), Vojvodino (586), Slovenijo 456 itd. Največ se jih je izselilo v Kanado (1483). Izmed navedenih izseljencev odpade 75% na poljsko delavstvo, ostalih 25 odstot. pa na razne poklice. Iz tujine pa se je v zgoraj navedenih mesecih vrnilo 838 oseb. Iz navedene statistike vsak lahko izračuna bednih obrazih okrog sebe, ki so bili vsi povešeni kot vtopljeni v težko misel. »Vzravnajmo neenakost sveta, s pestjo jo vzravnajmo!« je dvigal svoj glas gosposki govornik. Fant ob steni ni dosti poslušal. Mislil je na to, da od včeraj zjutraj ni imel gorkega v ustih in da nima v žepu ničesar. Gospod tam v kotu je pa bogat. Vino ima v kozarcu pred seboj, lepo obleko in debel je kot gosposki meščani. Potem ima še verižico, zlato verižico ... »O, ta verižica. Če bi jo imel in prodal, bi bil za mesec dni brez skrbi.« Sklonil se je k delavcu zraven sebe in dejal zamolklo: »Laže. Pravim, da laže: o enakosti golči, pa je ves bogat in gosposki.« Delavec je prikimal in se spomnil na bolno ženo in petero otrok doma, ki že komaj čakajo večera, da pride oče in jim prinese kruha. Prikimal je in razodel misel polglasno še tovarišu. Po izbi je zašumelo v čudnem mrmranju. Obrazi so se dvignili iz otopelosti in oči so čudno zažarele. Vzduh je postajal težak. Govornik je poudarjal: »Vaša revščina hočte odrešenja in si ga bo tudi priborila!« Dolgin ob steni se je vzravnal, da je zadel ob lesen strop in se glasno zasmejal. Vsi so se ozrli vanj, še govornik je prestal, fant je zagorel od sramu in je sklonil glavo. Človek v kotu je pa končal: »Bodimo torej vsi eno, da si priborimo spet svoje pravice. Vsi eno, pra- približno število oseb, ki vsako leto zapustijo domačo grudo in se razkropijo po vseh delih zemlje. Pri Javni borzi dola v Ljubljani je delo na razpolago: moškim: 5 minerjem, 12 rudarjem, 2 pečarjem, 4 kleparjem, 2 kovinostrugarjem, • 1 ključavničarju, 3 stroj, risarjem, 9 mizarjem, 3 žagarjem, 1 strojniku, 1 vulkanizerju, 2 kožarjem, 2 ličarjem, 1 tapetniku star. kot družabniku, 1 čevljarju za mešano delo, 1 dežnikarju, 1 slaščičarju, 1 vodoinšta-laterju, 1 kurjaču, 2 pleskarjem in sobo-slikarjem, 5 hlapcem, 10 štukaterjein, 2 kotlarjem, 15 kovinostrugarjem, 21 vajencem; ženskam: 1 orožniški kuharici, 1 špulerici, 2 pletilkam nogavic, 2 kmečkim deklam. Draginja povsod. V splošnem so se cene za življenjske potrebščine izza predvojne dobe dvignile. To opažamo ne samo v državah, ki imajo slabo valuto, ampak tudi tam, kjer imajo zlato valuto-Kar je pred vojno stalo na Angleškem recimo Din 100, stane danes Din 154, na Francoskem Din 130, v Nemčiji 139, v Italiji 147. Mlada sila. Iz centrale. Predavanja smo razposlali vsem družinam. Tabor na gori Oljki se vrši dne 24. junija. Ob 9. uri sv. maša, po maši tabor. Govorita tovariša: st. tajnik Joško Rozman iz Maribora in Edi Kocbek. Igra tamburaški zbor Krekove mladine iz Celja. Iz centrale. Slike s tabora sv. Jošta dne 10. julija t. 1. so dobro uspele in se dobe pri centrali po 5 Din komad. Ljubljana. Zvečer 18. junija t. I. je priredila naša družina lep poslovilni večer tov. predsedniku Hočevarju Metodu, ki je službeno prestavljen v Celje. Na novo mesto ga spremljajo iskrene želje vseh tovarišev in tovarišic, da vztraja pri delu za resnični krščanski socializem. Delavska zveza Celje. V nedeljo 17. t. m. se je vršil ob napolnjenem prostoru pri »Belem volu« shod okrajne delavske zveze, na katerem je poročal poleg drugih tudi tov. Gajšek iz Ljubljane o Bratovski skladnici in pravilnikih, ki jih je izdal minister dr. Gosar. V svojem govoru je govornik dokazal, kako važna in potrebna je delavstvu krščansko socialistična delavska politična organizacija, ker ni vseeno, ali delavstvo drži za političen nož, s katerim se narodu reže kruh v parlamentu ali ne. Navzoči so poročilo burno odobravali, po shodu pa so ostali zaupniki v daljšem razgovoru s tovjl Gajškom. Po tem shodu je pričakovati močen razmah Delavske zveze v Celju in okolici. viin, in dajmo od svojega dobrega še drugim, da ne bodo eni lačni in drugi siti. Bodimo vsi eno za svobodo, enakost in bratstvo.« Šum je vzrastel nekje v kotu in fant črnolasec je skoro divje zakričal: »Lažeš!« Za hip je bil v izbi molk in fant je mislil, da se vse podere nanj. Nato je udarilo v kriku: »Svoboda, enakost! Belino! Verižico meni! Za vse enako! Ven z njim! Sem ga dajte! Norčuje se iz nas!« Mize so se lomile, klopi so pokale in preko njih so skakali ljudje, divji in raztrgani. Kozarci so žvenketali in iz ruvajoče se gruče v kotu je klical nekdo na pomaganje. Počasi se je vse pomaknilo proti vratom. Nekdo jih je hipoma odprl in črnolasi fant je skočil na prosto. »Držite ga! Verižico ima!« Par ljudi je planilo za njim. Na pragu že so ga podrli na tla, da je zaječal in se zrušil. Nekdo mu je izvil verižico in planil preko njiv. Sneg se mu je udiral, da je komaj gazil. »Verižico, verižico!« je hropelo nekaj delavcev in so tekli za njim. Izba se je izpraznila. Tisti črnolasi fant se je počasi zavedel in se vzravnal. Potipal se je po glavi in občutil mokro. Stresel se je in stopil na cesto. Obšla ga je omamica in je omahnil na tla. Sneg je zardel od njegove krvi. V kotu v izbi je ležal govornik in se ni zavedal. Starec, ki je prej sedel tik ob njemu, je zadnji šel iz izbe. Na pragu se je ustavil in se blaženo zasmejal: Svoboda, enakost, bratstvo!« Tine Rok: Našim mladim. I. NOVI ČLOVEK. Hodim okrog in opazujem in mislim. Kako so velikanske razlike med posameznimi plastmi ljudstva. Skoro si ne morem misliti, da smo to vsi enako ustvarjena bitja. Še v naravi ni takih skokov v plasteh mrtve prirode, kamoli med živo: živalsko in rastlinsko. Povsod neka harmonija, neko soglasje, ki ustvarja šele lepo toplo življenje. Saj je Stvarnik položil zakone v naravo, ki jo on^ tako rekoč niti kršiti ne 'more. V večnem krogotoku teče vsemirje in izpričuje in poveličuje moč in modrost Gospodarja vesoljstva. Človek je najlepši lik stvarstva. On ni mehanična stvar, ki monotono vdihava zrak, je in liodi spat. Človek je svojevrstno, svobodno bitje, ki obvlada in nadkriljuje materijo, snov. In v tem je njegova veličina. Um je kralj, srce je kraljica. Pa je življenje sprevrglo to resnico. Človek sedanjega rodu zgublja ravnotežje, človeštvo ga je že izgubilo. Danes ni več svobodnega kraljevanja, danes je samo suženjstvo materiji, kapitalu, denarju in človeškim slabostim. To je vzdušje brez Boga in brez duha. Zato tirjamo nujno: novega človeka. Kje ga bomo našli? V nas samih je in čaka vstajenja. Mi sami smo prvi, ki se moramo zbuditi iz spanja in se zavedati, da je prišel danes čas, ko se mora vsak posameznik zavedati velike odgovornosti in naloge, ki jo ima določeno od Boga, da jo izvede na samem sebi in na človeštvu. Klic po novem človeku je zopetni kontakt (zveza) s svojim Gospodom, je notranji odziv duši, ki ječi v ječi človeške zanikernosti, laži in nemorale. Ako so razlike med ljudmi krivično prevelike, tako pravi novi človek, da je enako prevelika razlika v življenju posameznikov med njegovim prepričanjem in življenjem, ki je diametralno temu nasprotno. To nesoglasje tlači in mori človeka najbolj. Naj bo to kapitalist ali socijalist, kristjan ali nekristjan. Zato moramo ustvariti in dati novemu človeku trdno osnovo in neizpodbitno življenje na tej osnovi. Ako ne odkrijemo v nas samih duševnih zahtevkov po takem resničnostnem prerojenju nas samih, nismo čistih namenov in ciljev in naše delo bo brez sadu. Povrniti se moramo v dom naših duš. Ta religiozni preosnoviteljni val zajema danes obče človeštvo, ki nujno čuti, da je bogastvo v njegovi notranjosti in da le to duhovno veličje more zadovoljiti in oplemeniti novega človeka, ki hoče rasti iz svojega bogastva v revščino svojega bližnjega. Evangelij resnice in ljubezni nam je dan po Kristusu, nihče nam ne bo dal boljšega, ker vsa socialnost in akcija za zatiranje je zahteva Kristusova, samo mi smo jo pozabili in zato danes občutimo bič, ki tepe danes tega, jutri druzega. Način našega odnosa do bližnjega je pa izmaličil zlasti krivični in protinravni kapitalizem, ki mu je svrha okoristiti se na račun nižjega, neizobraženega človeka. Temu nasproti hočemo mi — krščanski socialisti — postaviti enakovrednega človeka, ki je lahko navaden težak ali vajenec, vendar vreden poštenega plačila in spoštovanja kot drugi. En pogoj je: Mi si bomo sami izboljšali položaj, vendar šele tedaj, ko bomo i mi sami postali zavedni, pošteni in se povrnili nazaj h Kristusovemu evangeliju, ki rešuje in odrešuje vsakega. Čez hribe in doline... Katol. društva rokodelskih pomočnikov so priredila 17. junija t. 1. svoje zborovanje v Stični na Dolenjskem. Sicer je slabo in mrzlo vreme odvrnilo nekatere tovariše od potovanja, vendar pa se je odzvalo vabilu precejšnje število članov, zlasti iz Ljubljane. Po 10. slovesni službi božji, pri kateri smo občudovali krasno koralno petje menihov-cistercijanov, je bilo v samostanski dvorani zborovanje. Predsednik g. kanonik Stroj je podal nekoliko zgodovine kat. rokodelskih društev. V nadaljnjih izvajanjih je pa po- udarjal velik pomen strokovne izobrazbe za delavce in gojitve kremenitih značajev. Zastopnik Del. zbornice je govoril o pomenu delavske zavesti. Tov. Vran-čič o važnosti strokovnih tečajev, dr. J. Lovrenčič o požrtvovalnosti članov in medsebojni zaupljivosti ter ljubezni. Eden izmed članov je nastopil z lepo deklamacijo. Po litanijah je bil ogled samostana. Nato pa skupen izlet v Št. Vid, kjer nas je sprejel tudi tamkajšnji župnik, bivši drž. poslanec g. Hladnik in nas pogostil z bobom, ker je bilo žegnanje. Iz Stične smo odnesli vsi najlepše utise, k čemur je predvsem pripomogla izredna prijaznost g. opata in drugih njegovih sobratov. Sv. Ana v Slov. goricah. Dne 24. junija se vrši ustanovni občni zbor Strokovne zveze viničarjev tukajšnje skupine, ki šteje že danes 100 rednih članov. Govori naš tovariš tajnik Peter Rozman. Občni zbor se bo vršil po rani sv. maši v dvorani Prosvetnega doma. Tudi v sosednjih župnijah pri Sv. Juriju in Mariji Snežni snujejo viničarji organizacijo. Živeli taki zgledni in zavedni viničarji! Tržič. Prihodnji teden 28. t. m. praznuje naš tovariš Jožef Ahačič, kovač pri K. Globočniku 401etnico, odkar je zaposlen pri eni in isti tvrdki. V Tržiču imamo že precej takih jubilantov, ki so obhajali lOletnice službovanja, brez da bi javnost za to vedela. Svoj čas je take jubilante celo oblast odlikovala, gospodarji pa so jubilanta primerno nagradili. Sedaj pa se za to nikdo več ne zmeni, ampak samo delaj dokler moreš, brez vsakega priznanja. Tržič. V nedeljo 24. t. m. se slovesno blagoslovi in otvori kapelica na planini Kofu, kjer se b