426
Fr. Fin^gar:  Pri  KlemenČku.
klicati! Ta bridka resnica jo zopet potare. Nema se vsede poleg trupla, zakrije si oči in začne misliti — —
Kdo ve, kam bi jo bila vodila domišljija, ko bi se ne bilo med tem zbralo nekaj ženskih, ki so jo polahko spravile od trupla v bližnjo barako. Omahujoča se je ondi vsedla tik peči, včasih so se ji vzdignile prsi od bolesti, zopet se je nekoliko umirila, kakor bi zadremala. Vse se ji je zdelo kakor grozne sanje, katerim ni verjeti.
Za nekaj ur je došla komisija, v kateri so bili župan, zdravnik, orožnik in občinski sluga. Vse so pregledali, preiskali in izprašali. Vodja kamenoloma je imel težak posel, da je odvalil odgovornost od sebe. Ko so vsi delavci soglasno potrdili, da je Janezu prepovedal vrtati stari naboj, potem pa da ni bil doma, ko se je dogodila   nesreča,  spoznali   so.  da   on ni kriv.
Ko se je zapisal zapisnik, povzel je besedo oče Hribernik, župan, mož, katerega je spoštovala vsa okolica.  Ogovoril je delavce:
„Strašno vas je danes Bog obiskal. A še desetkrat hujše bi  bilo, ko  bi  bil  omenjeni strel
1 am za Novakovim lipjem stoji na mali ravnici ulnjak. Obrnjen je proti solncu in ni kaj prostoren. Stavljen je v dva oddelka. Jeden je do malega poln panjev, druga polovica pa je zatvorjena s pokrovi. V ozadju obdajajo ulnjak košate, stoletne lipe. Na zadnji strani ima tudi okno, ki je dobro zavarovano z železnimi ostmi, da ne pride nepoklican gost obiskat pridnih buČel. Pred vhodom je pa mal zelnik. Nerodno je ograjen s trnjem in drugo navlako, da ne pride do vabljivih zelij iztak-Ijiva vaška goved.
Tak je Klemenčkov ulnjak. Njegov lastnik je stari Klemenček, s pridevkom ,pušČavnik'. Na tem mestu je prebival baje pred davnim Časom mož, ki se je bil spri s svetom ter tu v samoti posvetil svoje življenje le Njemu, kateremu smo dolžni vse. Zato imenuje ljudstvo tudi njegovega naslednika — seveda le krajevnega  —  pušcavnika.
In ne po krivici. Saj tudi stari Klemenček zares le malo zahaja med svet. Suče se po večjem hr krog svojih bučelic. Te so mu je-dine tovarišice, razven nagajive rogate in bradate živali, katera hoče večkrat, ne vedoČ desete božje zapovedi, šiloma vlomiti v njegov zelnik.
dovršil svojo nalogo in zvalil kup skalovja na vas, ki ste ondi delali. Nesrečni Janez, da se je lotil tako nevarnega posla! Ta nesreča vam bodi prvič v svarilo, da bodete pri svojem nevarnem delu vselej in povsod previdni. Drugič pa si zapomnite resnico, da tukaj na svetu ne velja samo naša moč, marveč je višja moč, katera vlada svet, in tej moramo biti pokorni. Tej moči — Bogu se moramo klanjati, pa treba tudi —¦ Bogu zaupati. Ne vemo, zakaj se je to zgodilo, a to vemo, da so božji nameni vedno dobri  in sveti/'
Mirno so delavci stali in poslušali resne besede. Nato veli komisija delavcem, naj mrtvo truplo naložč in odpeljejo na vaško pokopališče v mrtvašnico.
Lenka, vsa omoČena, je hotela slediti sanem, na katere so naložili njej predrago truplo. Toda ljudje so ji branili tako dolgo, da se je udala. Se jedenkrat je pogledala na sani, kjer je na kupu slame ležal njen mož — sedaj mrlič. „Srečno, Martin, še jedenkrat srečno!" zakliče vsa iz sebe med jokom, nato pa odide z  nekaterimi  ženskimi  domov.               (Dalje.)
Med šmarnim je bilo, ko me privede pot po naključju mimo puščavnikovega stanovanja. Kaj, ko bi malo pogledal k njemu? mislil sem si. Prekoračil sem ograjo ter ob zelniku prišel pred vrata, ki so bila na stežaj odprta in podtaknjena z veliko rogovilo. Pozdravi me oblaček dima, katerega pa lahen vetrič hitro odnese tje v lip je. Prestopivši prag. nisem vedel, sem li v veži, kuhinji ali v ulnjaku. Menda sem bil povsodi zajedno. Blizu vhoda je stal na štirih nogah vegast železen pokrov, na katerem je plapolal ogenj. Poleg ognjišča, če se sme ta naprava tako imenovati, pa je klečal Klemenček.
„E, Klemen, Klemen, danes pa nisi dobro skuhal! Premalo si odlil. Kar jeden sam žganec bo. Predelana stvar, Klemen, slaba kuharica si ti, slaba!"
Tako je godrnjal ded pred-se, držal za uho prsten lonec in mešal z leseno kuhalnico svojo južino.
Mojega prihoda ni zapazil. Preveč je bil zamišljen v svoje delo. Pa ljudje so mi trdili tudi, da je gluh kakor zemlja.
„Dober dan,  oče!" pozdravim moža.
Toda starec se ni zmenil — Ni bilo neresnično,  kar so pravili vaščani.   —  Le naprej
Pri Klemenčku.
(Slika. — Spisal Fr. Finžgar.)
Fr. Finfgar: Pri   Klemenčku.
427
se je pomenkoval sam s seboj. Sedaj se je hu-dovai nase, češ da si ni dobro skuhal, sedaj zopet posvaril lonec, ki se mu nece sukati, kakor bi želel: „Strupove gredi prstene ! Tako se mi vrtiš in muliš v rokah, kakor bi bil Rib-ničan Krivomalh same bognasvaruj vate za-pekel."
Pristopivši bliže, nagovorim moža glasneje. Skloni se, pogleda me s svojimi živimi očmi in pobara: „Ka-aj:" Jaz sem si mislil: v tretje gre rado, ponovil sem  pozdrav in pristavil:
„Pa  bodete pozno  kosili,  pozno!"
„Saj ne vem, kaj bi dejal, ali bo kosilo, ali bo južina ali pa oboje. Imam taisto opravilo, kakor je je imel rajni Polajnarjev Peter, Bog mu daj dobro! Pred štirinajstimi leti mu je hiša pogorela tam v Logu, saj veš. Peter je zmeraj pravil: ,Pri nas je ob sedmih kosilo, opoldne južina, naj pa bo ura kolikor hoče.' Taka je tudi z menoj. Jedenkrat na dan kuham, kadar imam Čas."
In mož se je pobral s tal, sedel na stol ter se pripravil k jedi. Klobuk, kateremu so stali krajevci na vseh devet dežel, obesil je na klin, pogladil si bele lase proti Čelu, da je zadelal „sv. Petra frato". Tako je imenoval plešo. Mrmraje je opravil potem molitev ter se oborožil z veliko leseno žlico lastnega izdelka.
„Tam-le imaš stol. Sedi, da se ti ne bo kadilo v oči! Povabil bi te na kosilo, pa nimam nobenega ,vesla' več."  Tako je imenoval žlico.
„Bog vam  blagoslovi,  oče!  Že sem kosil."
Toda ne vem, ali me je mož razumel ali ne. Nekaj je zabrnel, potem pa pričel jesti z veliko slastjo. Lonec je ubral med kolena, z levico ga je držal za uho, z desnico pa je gonil „veslo".
Naj se nasiti v imenu božjem. V tem pa si oglejmo notranjo  stran   njegovega   ulnjaka.
Za ognjišče že vemo. Neizogiben nasledek opravkov na ognjišču je ta, da je v bučelnjaku vse Črno. Stene se svetijo, kakor bi bile poli-kane, od samega dima, prav za prav: od ne-kristalovanega ogljika, ki je, kakor trde, sorodnik demantov. V kotu stoji postelja, nad katero visi podoba. Nekdaj je menda kazala sv. Mihela, ki duše tehta. Toda sedaj je že nerazločna in zaprašena. Konec postelje visi na steni velika ura, katera je morda pred časom tudi šla in celo bila. Sedaj že izdavna počiva in se ne gane. Klemenček tudi ne potrebuje ure. Južina tako opoldne, naj je ura kolikor hoče, kakor smo Culi. Vstane, ko je dan. Zvečer gre pa spat, ko vidi, da je solnce zatonilo za „božjo gnado", ter so se njegove buČelice povrnile s paše.
Poleg ure visi na lesenem klinu ročna žaga, vrv,   veriga, dereze   in   še   nekaj   drugih  manj
važnih stvarij. Dva trinogata stola in vegasta miza, obložena s kuhinjsko posodo in bučelar-skimi koritci — to je vse Klemenovo pohišno orodje in posodje.
Mož sam je opravljen v narodno, gorenjsko nošo: dolge škornje, pomaknjene za pete, da se vidijo modre nogavice; precej ponošene irhaste hlače z razvezanimi stremeni. Telovnika redno ob delavnikih ne nosi. Gorenji del života mu krije debela, ohlapno na njem viseča hodnična srajca, skrojena po najstarejšem kopitu.
Postave je puščavnik precej velike. Malo je res skrčen v dve gubi; a nobeden bi ne mislil, da je oprtanih na njegovem hrbtu že devet križev. Majhne oči mu žare" izpod košatih obrvij kakor dvoje svetlih luČij. Zagorelo lice je razorano, ustnice zategnjene v nagajiv posmeh, znak, da je bil ded nekdaj šaljiv in dovtipen.
Ko je Klemenček použil božji dar, obrne se proti meni ter popravi žerjavico na ognjišču.
;,Kako pa kaj buČele", povprašam, ga, „ali dobro delajo ?"
;;Iz škafa najbolje", odreže se mi prav po špartansko.
„Bo pa slaba letina, ne bo nič strdi."
„Slaba bo, slaba! Na strd še misliti ni. Muhe streseni ven, pa ostane samo prazno satovje. Saj živiti se tako ne more do sveČnice noben roj tako, kakor je sedaj. Klasti jim tudi ne morem vso zimo. Bolje, da pomladi nekaj novih kupim, kakor bi se ukvarjal vso zimo ž njimi. Doli-le v Jarše sem nesel štiri drujce, da bi kaj nabrali, ko je uprav ajda v cvetju. Za nekaj dnij pokrevsam zopet doli, so-li kaj prida nabrali ali ne. Pa ugani no, koliko je dobil najboljši!"
„Od dveh do treh funtov."
„Hudika je dobil naslikanega! Pol funta je snedel, ne pa nabral. Jeden je šel rakom žvižgat, oni trije pa še pojdejo. Taka je le. Nikoli ne pomnim tako slabe letine za buČele, kakor je uprav letos. Samo jedenkrat vem, da jim je tudi trda predla. Ko sem šival s Kraljem — še onim starim, ti ga seveda nisi poznal, Bog mu grehe odpusti, Čeprav me je večkrat ,na-kneftral', — poslal me je tudi k Legatu pravit, da mu bodo buČele poginile, Če jim ne bo kladel. Prav v tem-le času je moralo biti, nekoliko po Malem Šmarnu tistega leta, ko se je Poljku konj ubil v Stolu, in je Matevžicovo hruško strela razkrehnila."
»Slabi  časi so,  oče;  ljudje sploh tožijo."
„E, beži, beži, slabi časi! To le taki pravijo, ki so vsega presiti in niso še ničesar izkusili ; taki, ki niso bili dalje, kakor na koritu, potem pa mislijo,   da   je   vsaka mlaka   morje.
428
A. Sušnik: Za  vero in dom.
Kako je bilo takrat hudo, ko sem jaz dorašcal! Tedaj je kmet trpel, tedaj! Desetina, tlaka, kazen, vse to je morilo in trlo siromaka. Zaslužek je bil pa slab ; za dvajset borov se je moral človek ubijati ves dan, da mu je pot s curkom lil po čelu. Sedaj ima pa zadnja dekla plačilo, kakoršno poprej prvi hlapec. Potem pa tožijo, da denarja ni. Seveda — kaj pa znosijo vse v taberne in žužlje ter zmečejo godcem. v ,škant'! Sploh se svet ne zna več vesti, kakor se gre. Čemu treba kmetu tako drage obleke ? Vsako dekle misli, da mora imeti v nedeljo svileno ruto na glavi, pa čevlje na ,cvrk'. To je res lepo in brdko. Toda tako oblačilo ni za nas. Naj gre v takih Čeveljčkih v planino, ali kamor si bodi! Bosa pride nazaj. Čevlji bodo pa cvetli in režali kakor ona-le kom-pava tam pred durmi. Nekdaj smo pa naredili vse doma. Sajovko in jirbaste hlače — to je človek nosil in nosil, da se je postaral, pa še ni bilo raztrgano. A dandanes smo tako daleč, da se mlade kar sramujejo pokriti se s pečo. Rajni gospod župnik — Bog jim daj najlepšo krono nebeško, tako dobri gospod so bili in stare može jako spoštovali, — ta so prišli nekoč mene obiskat. Pomenila sva se več stvarij; prišla sva tudi na nošo. In kaj so mi rekli gospod naravnost iz oČij v oči ? ,Ker je izginila nedolžnost od deklet, zato se pa sramujejo belih peč.' Vidiš, tako so mi rekli sveti mož, in prav tako je in nič drugače. Prav so rekli. Naj le pogleda, kdor bi drugače mislil, kakšen je sedaj mladi svet.
Toda, le veruj mi, dolgo ne bo tako. Bog bo zavzdignil svojo težko roko in bo strašno pokaznil malopridneže. Ti boš vse to še doživel, ako te ne zadene posebna nesreča ; jaz bom pa tedaj že na onem svetu, Bog mi daj milostljivo sodbo in ti moj patron, sv. Klemen!
Moja rajnca mati so mi pravili o prerokovanju iz Sibilnih bukev; kako bo tedaj hudo, ko se bo vila železna kača po vsem svetu. Kri bo kar s curkom tekla. Turška mula bo Rajno pila.   Tako daleč nekje še za   Dunajem   bodo
I.
v
oe danes vidim v duhu častitljivo postavo našega gospoda župnika, sivolasega starčka. Glava mu je bila sneženobela, toda srce vedno mlado, obličje  vedno  smehljajoče, roka vselej
pa Turka potolkli, da ga bodo peljali na Turško lahko na dveh vozeh. Poprej bodo ljudje nosili rdečo obleko, da se ne bodo poznali krvavi madeži. Tako se bere v Sibilnih bukvah.
In daleč ne more biti več ta čas. Železnica gre menda po vsem svetu, ljudje nosijo rdeče jopiče, moški in ženske ¦— vsi vprek. To je jasno znamenje, da bo ob kratkem obletenje sveta.
Jaz večkrat tako modrujem sam pri sebi, da bi bil kmalu sedaj nastopil vlado Čez svet — nov Bog."
„Pa vendar ne?"  menim jaz.
„Lej ga no! Ne smeš napak razumeti! Da je Bog večen in vedno isti, verujem tudi jaz. Saj so me tako mati naučili v božjih lastnostih. Samo tako bi človek lahko mislil. Vse je iz-premenjeno : Mera nova, noša druga, postave drugačne, jezik drugačen, Še celo gospodje nam nekam drugače pridigujejo. Ljudje z roko že skoro nič ne delajo. Za vse imajo tiste šmen-tane kolovrate — mašine ali kakor že imenujejo tega spaka. Ce je gospodarstvo vse drugačno, tedaj je tudi gospodar drugi, ne?"
„Res bi človek mislil, da je tako", moral sem mu pritrditi.
Ker se je bližalo poldne, vstal sem ter se poslovil. Klemenček je pa vzel sekiro, ovil si okrog pasa vrv in šel z menoj vred iz bučel-njaka^ Tu zunaj je še postal ter mi  rekel:
„Ce boš imel čas in se ti bo ljubilo, pridi pa še k pušČavniku, da se kaj pomeniva! Mogoče, da še dobi ,muha' ta čas toliko, da ti malo postrežem z medom. Sedaj grem pa gori v PeCi, če dobim pripraven gaber, da si popravim vez pri strehi."
In mož je odšel počasi navkreber.
Jaz sem se pa še jedenkrat ozrl za njim ter si mislil: „To je ded stare skorje, prava podoba strogo konservativnega slovenskega kmeta. Le-to ima za pravo in dobro, česar se je navadil pri svojem očetu in kar je po večletni izskušnji spoznal za dobro. Novotarije so mu pa trn v peti. — Prav pravi Klemen.
darežljivo   odprta,  in  desnica nikoli  ni  vedela, kaj dela levica.
Prišel je v našo vas, ki je ob meji štirsko-koroški, za vero in domovino ves vnet in navdušen mlad duhovnik, in potem je pol stoletja bival med nami. Ljubeznivi in dobri starček
Za vero in dom.
(Iz  dobe narodnega  probujanja.  —   Spisal A. Sušnik.)