IZDAJA KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU LETO XIV. ŠT. 8 ŽALEC, 31. V. 1959 Gnojenje hmeljišč v letu 1958 v luči ankete (inž. Wagner).............99 Vpliv klime na rast hmelja v letu 1958 (Neža Kampoš)............103 Škropimo proti hmeljnim listnim ušem in peronospori! (Inž. Mitjeva Kač) .......................106 Kako ravnajmo s kemičnimi sredstvi za varstvo rastline? (Inž. Mitjeva Kač) .......................107 Zborovanje članov ZK Slovenije z območja ObLO Žalec, 10. V. 1959, v Žalcu (Ivan Kovač) .... 95 IX. plenum SZDL Jugoslavije . 98 Vodna skupnost »Savinja« (Inž. Srečko Cvahté).................. 108 (120) 7,5 milijarde din za letošnja dela na kanalu Donava-Tisa-Donava (Jaka Slokan)...........................109 Slike, obrazi in dejstva iz AP Vojvodine: Strokovnjaki iz Bačkega Petrovca; »Panonija« pri Bajši; S seje DS »Panonije« pri Bajši; 20.000 litrov mleka na hektar; Zlo- čin z zlatimi storžki (Jaka Slokan ) . . ■.......................HO Hmelj po svetu.........................116 Osmrtnica: V spomin Vinku Zagoričniku! ...............................118 Območje Vodne skupnosti »Savinja« (Risba) (Inž. S Cvahté) . . . 120 Priloga: Kako smo videli hmelj in hmeljarjenje pri prevzemu 1958? (R. M.) ■ VSEBINA ŠT. 8 — 1959 Stran g Upodobitev pridelovanja hmelja na pročelju Doma hmeljarjev v Trnavi (Foto.posnetek)..................93 Pesem svobode (Fran Roš) — Dobrovlje med NOB (Fotoposnetki) — Zgodovinski podatki (Stane Terčak)..........................94 (119) Maršalu Titu za 67. rojstni dan . . 95 Upodobitev pridelovanja hmelja na Domu hmeljarjev v Trnavi Pesem svobode Srebri se Savinja med polji in gaji, med hmeljem se Boljska vijuga do nje. Košato bleščijo dolinski ti kraji in ceste pietà se med njimi svetle. Ozira se Mrzlica, hladna v teminah, v zelene Dobrovlje skoz sončni lesket. Kot pesem svobode gozdovi v višinah stoletja šumijo svoj skrivni šepet. Dolina ti lepa, vsa naša bilà si, ko krčil se ti je v trpljenju obraz, ostala v zvestobi slovenska do dna si, ko nate se zrušil sovražni je plaz. Zabukovški knapi — podzemski kopači in preboldski tkalci in kmečki vaščan, vsi združeni — svoje usode kovači so planili v borbo za lepši svoj dan. Bogato je Šlandrova setev kalila po rudnikih, fdbrikah, grapah, vaseh. Človeka, ki dela, je k zmagi vodila po strmih, krvavih in slavnih potéh. Dobrovlje in Mrzlica! Pojte, šumite nam pesem svobode, ki ne izzveni! To pesem borbenosti je zmagovite, na poti naprej povzemimo jo vsi! Fran ★ 1. Domačija Franca Dobrovnika, z domačim imenom Brezovnik, na Dobrovljah. Naprednega kmetovalca Franca Dobrovnika in ženo imenuje pokojni prvoborec Franc H ribar-Savinjšek v svojih spominih, objavljenih v knjigi »M edMrzlicoin Dobrovljami« iz l. 1955, najzavednejša Do-broveljčana. Pri hiši so bile stalne partizanske javke, obveščevalna služba, skrivanje in zdravljenje partizanskih borcev. Domačija je bila povezana s partizani od junija 1941 do osvoboditve. 2. Uratnikova domačija, Dobrovlje št. 5. S partizani je bila hiša povezana od julija 1942 do osvoboditve. V Drenovcu blizu Uratni-kovih je imelo okrožje svojo zemljanko. V avgustu 1944 so po napadu na Letuš, Braslovče in Šmartno ob Paki bile na pobočju Uratnikove domačije velike borbe. 5. XII. 1944 je zastavila pri Uratniku Bračičeva brigada pot nemškim edi-nicam, ki so napadle osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino. 3. Hmeljniki in hiša Marije Forštner, z domačim imenom Dobnik na Dobrovljah. Domači so sodelovali s partizani od poletja 1942 do osvoboditve. V težkih borbah za Zg. Savinjsko dolino, dne 6. XII. 1944, je bila domačija požgana. Predsednik republike maršal Jugoslavije JOSIP BROZ-TITO SVOJEMU ZMAGOVITEMU VODITELJU ČESTITAJO K 67. ROJSTNEMU DNEVU OB DNEVU MLADOSTI 25. MAJU 1959 KREPKO STRNJENI Z VSEMI DELOVNIMI MNOŽICAMI FLRJ HMELJARJI LR SLOVENIJE Zborovanje članov „Zveze komunistov Slovenije z območja ObLO Žalec, 10. maja 1959 v Žalcu Na zborovanju članov Zveze komunistov Slovenije z območja ObLO Žalec, dne 10. maja 1959 v Žalcu, je poročal kot glavni govornik sekretar Občinskega komiteja ZKS Žalec, tovariš Ivan Kovač. V svojem referatu je obravnaval vse javne dejavnosti na območju občine Žalec, največ in najgloblje pa v sedanjem obdobju najvažnejšo panogo nove Jugoslavije — kmetijstvo. Med drugim je o kmetijstvu poročal: ★ Kmetijstvo je tako važna gospodarska panoga, da ji bodo morale organizacije ZK v prihodnosti pomagati bolj načrtno kot doslej, čeprav smo zadnja leta, posebno pa še lani, na moč uspeli. Čeprav so nam bila načela za razvoj jasna že takoj po reorganizaciji našega zadružništva, leta 1952, je vendarle trajalo nekaj let, preden smo v tako imenovani »prehodni« dobi pravzaprav pobliže spoznali neogibno prihodnost. Petletni plan razvoja odreja kmetijskim in zadružnim organizacijam naše občine še posebno odgovorne naloge. Skladno z nalogami okrajnega plana predvidevamo v kmetijstvu na področju naše občine povečanje vrednosti kmetijske proizvodnje od 1956 do 1961 za 67,8%. Na podlagi tega plana predvidevamo letno povečanje vrednosti proizvodnje za 13,5%. Da pa bi mogli to doseči, moramo zlasti z organizirano proizvodnjo in uporabo sodobnih agrotehničnih ukrepov doseči tele povprečne pridelke (na ha): Ivan Kovač, sekretar Obč. komiteja ZKS — Žalec, glavni poročevalec na zborovanju članov ZK Slovenije s področja občine Žalec, dne 10. maja v Žalcu Pri hmelju krmi pšenici krompirju od 12,8 q na 15,5 q; od 30 q na 62,5 q; od 16,3 q na 28 q; od 130 q na 200 q itd. V živinoreji moramo v obdobju od 1956 do 1961 dvigniti število živine, predvsem pa doseči večjo proizvodnjo mleka in mesa. Plan predvideva takole povprečno molznost (na kravo-molz-nico) : v socialističnem sektorju od 2700 litrov 1956 na 3900 litrov 1961. leta; v privatnem sektorju pa od 1400 litrov na 2100 litrov! Glede na dejstvo, da je naše področje pomembno mimo proizvodnje hmelja tudi za živinorejo, moramo živinoreji povečati tržno proizvodnjo. Skladno z nalogami perspektivnega plana smo lani dosegli preobrat, posledico preusmeritve dela zadružnih organizacij. Smelo moremo trditi, da so KZ v glavnem spoznale novo smer razvoja na naši vasi. Prehod od umnega kmetovanja z manjšim številom kmetov do organiziranja napredne, moderne socialistične proizvodnje, je zahteval krepko preizkušnjo političnega aktiva in zadružnih kadrov. Temeljite analize stanja v hmeljarstvu in drugih panogah so omogočile, da smo v drugi polovici lanskega leta začeli pospešeno poglabljati proizvodno obliko »zadruga-kmet«. V hmeljarstvu so KZ in zasebni kmetovalci sicer že doslej sodelovali, odslej pa moramo še jasneje opredeliti sodelovanje in obračunavanje v proizvodnji. V tem smo nekolikanj tudi uspeli. Čvrsto zasnovana in politično podprta akcija v času priprav na volitve v zadružne svete in po volitvah je omogočila, da je od 2500 proizvajalcev hmelja sklenilo pogodbe za kooperacijsko proizvodnjo 2471 kmetov ali 99%. Mimo tega je kooperacijska proizvodnja zajela 168 ha italijanskih sort pšenice, 72 ha krompirja in 795 ha travnikov. Skupaj smo s kooperacijo zajeli od 10.940 ha obdelovalne zemlje, 2720 ha ali 25%. Za uspeh te obsežne akcije so bile neogibno potrebne vsestranske in dobre priprave, med glavnimi temelji pa je bila tudi gospodarska moč naših zadružnih organizacij, ki so se prav zadnja tri leta znova zaznavno okrepile. Predvsem smo skrbeli za izgradnjo skupnih zadružnih objektov, hmeljske sušilnice, skladišča itd. V to, gradnjo smo vložili leta 1957 skupno 650,000.000 dinarjev, lani pa blizu milijarde, delno iz lastnih zadružnih skladov, delno pa iz sredstev splošnega investicijskega sklada.' MIRAN CVENK, predsednik UO KPPZ Žalec. Miran Cvenk je .začel takoj po vojni, leta 1945, kot signirni mojster pri Hmeljni komisiji v Žalcu, odločilno sodelovati v proizvodnji Savinjskega gol-dinga. Zdaj je predsednik UO Hmeljne komisije za LR Slovenijo in predsednik UO KPPZ Žalec, vse od njene ustanovitve, 2. IX. 1956. Letos, 1959, poteka že 15. leto njegovega neumornega ter zgledno požrtvovalnega dela za vsestranski razcvet in uspeli našega hmeljarstva! Miranu C v e n k u priznavajo vsi hmeljarji velike zasluge, ki si jih je nabral v teh 15 letih s svojo, včasih čudovito intuicijo pri reševanju vseh, na prvi pogled skoraj nerešljivih problemov! Svojemu rojaku, saj je rojen v Šempetru v Savinjski dolini, Miranu C v e n k u , čestitajo za njegovo 15-letno udejstvovanje na vodilnih mestih, kmetijskih, zadružnih in splošnogospodarskih na hmeljarskem področju, brez izjeme vsi, ki so tako ali drugače povezani s proizvodnjo Savinjskega goldinga. Obenem pa izražajo svojo vročo željo, da naj ostane Miran C v e n k tudi v prihodnosti v prvih vrstah borcev za napredek socialističnega kmetijstva, s posebnim poudarkom na proizvodnjo hmelja, zlasti v sedanjem obdobju poglabljanja nove proizvodne oblike »zadruga— kmet«; oblike, ki si je za njen doslejšnji uspeh, v zadovoljstvo obeh kooperantov, nabral veliko zaslug prav tovariš Miran Cvenk. Urednik Po oddaji nekmetijskih dejavnosti in po uvedbi družbenega upravljanja po zadružnih svetih in drugih organih so zadruge lani vsebinsko na moč napredovale. Vodstvo se je ponekod zelo izboljšalo, vendar so v nekaterih kmetijskih zadrugah še vedno mnoge slabosti. Te zadruge se bodo morale teh slabosti znebiti slej ko prej. Za odpravljanje teh pomanjkljivosti so se zavzele predvsem KPPZ in občina Žalec, v najvažnejših akcijah pa so neposredno in aktivno sodelovali aktivi komunistov, krajevne organizacije ZK, organizacije SZDL, prav vse pa je pri tem delu na moč podprl Okrajni komite Zveze komunistov Celje. Da bi laže spoznali obsežne naloge, ki jih zahteva sedanjost in razvoj naše vasi, je prav, da o njih spregovorimo nekaj več. Po odloku o Vlado Pla s k a n, upravnik (stoje) in Stanko Oset, tajnik (sede) vodita občni zbor KZ Prebold, 3. maja 1959 rajonizaciji kmetijske proizvodnje OLO Celje št. 01/3-7738/1 od 8. VII. 1958 je področje občine izrazito hmeljarsko-živinorejsko področje, v obrobnih predelih pa še sadjarsko, torej področje, ki se na njem drobnolastniška posest in razparceli-ranost odraža v naturalni proizvodnji na večini obdelovalnih površin. Tržna proizvodnja je dejansko samo pri hmelju, neznatno pri živini, sadju in krompirju, vsa ostala površina (na približno 5000 hektarih) pa je namenjena za prehrano kmečkega prebivalstva. Tako stanje ni in ne more biti poroštvo, da bodo vloženi napori obrodili hitreje in bolje, če se ne bomo na moč borili za popolno preusmeritev v proizvodnji. Zategadelj je temeljna naloga, ki se bomo morali zanjo zelo resno zavzeti, da v okviru določene specializacije dosežemo čim večjo tržno proizvodnjo! Nekatere izkušnje v hmeljarstvu, kjer že imamo tržno proizvodnjo, potrjujejo, da je osvoboditev od neproduktivnosti in stihije, ki je na vasi, le v organizirani in moderni kmetijski proizvodnji! Skratka, s povečevanjem in moderniziranjem proizvodnje v obliki kooperacije bomo v sorazmerno kratkem času dosegli preusmeritev proizvodnje. V proizvodnji hmelja predvidevamo tudi večje proizvodne komplekse, kar bo precej pripomoglo povečanju in pocenitvi proizvodnje. Če trdimo, da je poleg hmeljarstva najvažnejša panoga živinoreja, pomeni, da so v njej enake naloge kot v hmeljarstvu. Že letos moramo preiti na čvrstejše oblike kooperacije, tako pri nabavi kot pri vzreji živine. Z večjo kooperacijsko proizvodnjo krme moremo pričakovati večjo produktivnost živine, kar že zaznavno dosegajo kmetijski obrati. V sadjarstvu doslej nismo kaj prida napredovali, čeprav je na področju občine Žalec nekaj predelov, ki so za sadjarstvo ugodni. Glede na to so zlasti KZ Polzela, Ponikva, Galicija in Vinska gora poklicane, da omogočijo napredek vsaj odslej oz., da pospešujejo tudi sadjarstvo. Lani, to je leta 1958, je na področju občine bilo vloženih v regulacijo Ložnice in drugih pritokov Savinje ter za melioracije blizu 300,000.000 dinarjev. Po opravljenih delih v letu 1959 zajetih zemljišč ob teh vodnih žilah, bomo vsaj v glavnem meliorirali okrog 1500 ha doslej poplavljenih površin. Vrednost vseh teh del je blizu milijarde (investicijskih) sredstev. Vseh teh sredstev pa ne bi mogli pred družbo opravičiti, če jih ne bi objavili in razložili namena. Neogibno je, da se čimprej lotimo ureditve teh področij, da izdelamo ureditveni načrt, v katerem moramo upoštevati interese tamkajšnjih ljudi vzajemno z interesi vse skupnosti. Le tako bomo mogli doseči, kar pričakujemo. Kmetijsko mehanizacijo smo lani bistveno izboljšali in tako precej pripomogli, da so kmetijske zadruge mogle uspešneje izpolnjevati svoje naloge. Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec je nabavila ter dodelila zadrugam in državnim posestvom 114 traktorjev z osnovnimi priključki. S tem so kmetijske zadruge tako povečale strojni park, da imajo povprečno po 8 traktorjev. Vse zadruge so s svojim strojnim parkom že lani na moč posegle v kmetijsko proizvodnjo. Opravile so nekako 80% strojnih ur neposredno v kmetijski proizvodnji. To je velik napredek, ki hkrati pomeni uveljavitev kmetijske mehanizacije. Lani je mehanizacija precej podprla akcijo za globlje kooperacijske odnose, posebno v hmeljarstvu. Za realizacijo obveznosti po pogodbah o kooperaciji v hmeljarstvu nas mehanizacija povsem zadovoljuje, vendar moramo organizacijo dela še izpopolniti in tako organizirati, da bo svoji obveznosti tudi kos! Ko govorimo o novih oblikah sodelovanja med zadrugo in proizvajalci, se moramo izogniti tako imenovani »kampanjščini«. Gre namreč za sistem, ki. zahteva nenehno in sistematično delo za postopno krepitev teh odnosov. Zaradi tega se ne smemo zadovoljiti s trenutnimi uspehi. Naloga vseh komunistov, socialistične zveze in tudi sindikatov je, da ta razvoj budno spremljajo, da dajejo vso moralno in politično pomoč in da skupno z zadružnimi kadri izpolnjujejo naloge, ki jih na tem področju od nas zahteva naša skupnost. Z doslednim izpolnjevanjem obvezanosti obeh pogodbenikov v kooperacijski proizvodnji bomo mogli uspeti tako, kot želimo. Pogled na del udeležencev občnega zbora KZ Vransko 3. maja 1959. (V prvi vrsti z leve na desno: Jože B o r š t n a r — OZZ Celje, inž. Stane M ar o v t — KPPZ Žalec, Ernest Zvar — podpredsednik OZZ Celje, Stanko Košenina — predsednik ZS KZ Vransko in Viktor S ošter Dobroveljski Miha, nosilec Spomenice 1941 Proizvajalci v praksi že spoznavajo prednosti tega sodelovanja. To pa nam spet narekuje, da vztrajamo na tej poti, še več, da še pospešimo korak. Dalje so zadružne organizacije, komuna, predvsem pa naši politični aktivi in komunisti prevzeli nove, velike obveznosti! Glede na dosežene uspehe so možnosti v proizvodnem sodelovanju »zadruga-kmet« v naši občini v prihodnosti take, da moremo to sodelovanje razširiti na večji del obdelovalne površine. Zategadelj pa je treba letošnje obveznosti pravočasno in obojestransko čim bolje izpolniti, obenem pa se pripraviti v tem smislu za prihodnje leto. Zlasti se morajo za to zavzetj, še bolj kot doslej, vsi komunisti, člani SZDL in druge politične organizacije. Socialistična kmetijska gospodarstva so na področju občine Žalec pred dokončno izgradnjo. Zadnja leta smo v posestva vložili znatna finančna sredstva. Družbena kmetijska gospodarstva so si zgradila gospodarske objekte, hmelj-ske sušilnice itd. Gradnje novih hlevskih kapacitet za povečanje živine pa so v planu. Izredno žgoče vprašanje na vseh posestvih so stanovanja za delavce. Obe vprašanji, zlasti stanovanja, bodo posestva morala v kratkem rešiti. Razumljivo je, da imajo posestva zaradi te izgradnje velike obveznosti, ki pa jim bodo z dviganjem produktivnosti zlahka kos. Proizvodnja na kmetijskih obratih lani nas kljub objektivnim težavam povsem zadovoljuje. Precej so družbena kmetijska posestva napredovala pri nadaljnji arondaciji svojih zemljišč, tako da so se ta dela v glavnem zaključila. S tem pa ni rečeno, da posestva pri tem tudi ostanejo. Neogibno je, da še povečajo proizvodnjo na svojih površinah. So možnosti za dolgoročne zakupe zemlje. Razen tega pa tudi nakup od privatnih lastnikov. Posestva morajo tudi hitreje preiti na specializirano proizvodnjo. Proizvodnja hmelja in živine so glavne panoge, pri katerih je zastaviti vse sile, da zagotove maksimalno proizvodnjo. Sistem nagrajevanja po delovnem učinku na državnih posestvih prepočasi uveljavljajo. Z novimi tarifnimi pravilniki je nujno treba, da vsa Člani zadružnih svetov so vsi — razen enega v Šempetru — člani SZDL. Prav tako je v ZS in UO bilo izvoljenih 40 komunistov, nekaj iz vrst kmetov, večji del pa iz vrst delavcev in drugih poklicev. Mnogo laže bi bilo delo v KZ in sploh pri delu na vasi, če bi organizacija ZK zajela več kmetov. Tu smo storili zelo malo. Na novo se je vključilo le 11 novih članov-kmetov, tako da jih je na področju ObLO Žalec le 23. Osnovne organizacije ZK se bodo morale bolj resno zavzeti za to vprašanje, kajti sicer ne bomo mogli uspešno izpolnjevati vseh tistih nalog na naši vasi, ki so pred nami. Pri izvajanju investicijskega programa so nekatere KZ lani precej prekoračile svoje zmogljivosti. Zavoljo tega jih moramo opozoriti na nedisciplino, ki more zelo škodovati gospodarskemu razvoju področne zadruge. Neodgovorno prebijanje zmogljivosti je zelo nevarno in more povzročiti izredne gospodarske in finančne težave. Tak primer je v KZ Šempeter in (delno) v Petrovčah. Skrajno neodgovorno investiranje in prekoračevanje zmogljivosti je povzročilo ne-všečne težave tudi na KG »Zovnek«. Organi delavskega samoupravljanja oziroma družbenega upravljanja morajo tako samovoljo posameznikov onemogočati, predvsem pa: politične organizacije in — poudarjeno! — komunisti. To je le nekaj ugotovitev v kmetijstvu in zadružništvu na področju občine Žalec. Najbolj smo poudarili zadruge, kajti od njihovega dela je najbolj odvisno, kako bodo opravile proizvod- MMSSI WM. Pogled na del članic zadružnic KZ Tabor med občnim zborom 3. maja 1959 der. Čedalje večje in težje naloge zahtevajo v sleherni zadrugi močne ekonomsko in politično razgledane ljudi. Prav tako primanjkuje strokovnega kadra. KPPZ in KZ sicer štipendirajo okrog 30 študentov na agronomski fakulteti, srednji kmetijski šoli, strojni šoli, toda kazno je, da se ta kader zelo počasi regrutira. Bolje rečeno, organizacije so prepozno spoznale velike potrebe po kadru, ki ga že zdaj »krvavo« potrebujejo. Tečaji, ki jih je bilo zadnja leta kar precej, so dali mnogim mladim ljudem precej temeljnega znanja. Tudi v prihodnosti bomo morali organizirati čim več tečajev, da bomo tako kos najnujnejšim potrebam. Nekatere KZ so ekonomsko precej šibke in tudi v perspektivi ni pričakovati večjega napredka. Zategadelj bo v teh zadrugah treba poiskati vse vire in možnosti, da ne bi zaradi tega utrpela škodo proizvodnja. Tudi v poslovanju se znova pojavljajo slabosti, ki jih bo treba bolj odločno odpravljati. O tem pa naj odslej bolj skrbe terenske organizacije ZK in odbori SZDL. Lani smo precej uspeli tudi v organizacijskem utrjevanju kmetijskih zadrug. Med zadružnim tekmovanjem in v predvolilnih pripravah se je na novo vključilo v KZ nad 500 žena in nad 300 mladink, oziroma mladincev. Tako so dandanes v KZ včlanjena vsa kmečka gospodarstva, 42% vseh kmečkih žena in precej kmečke mladine. Mladi zadružniki se v nekaterih zadrugah zelo uveljavljajo prav zaradi tega, ker so se razgibali in se zanimajo za probleme KZ. Posledica tega je izvolitev precej mladine v zadružne svete. Po občnem zboru KZ Tabor, 3. maja 1959, sc, se zadružniki pevci zbrali k posebni mizi in odpeli venček partizanskih in ljudskih pesmi (Tretji od desne na levo je 70-letni kmet. hmeljar, lovec Pavel Z il ni k) posestva že letos preidejo na nagrajevanje po enoti proizvoda. V vsa ta vprašanja bi se morale osnovne organizacije ZK na posestvih mnogo bolj poglabljati ter nuditi več pomoči delavskim svetom, posebno pa imeti po sindikatih neprekinjeno zvezo z delavci in z njimi več politično delati, da bodo delavci sposobni izpolnjevati vse naloge, predvsem pa, da bodo prav le-ti prvi, ki bodo razumeli neogibno preobrazbo naše vasi. Z izvolitvijo ZS pri kmetijskih zadrugah smo tudi tu razširili družbeno upravljanje. Nedvomno Zadružniki KZ Tabor so 3. maja 1959 opravili redni letni občni zbor z udarnim geslom: Napreden kmetovalec — dober hmeljar — močna kmetijska zadruga — bogata država! (Fotoposnetek zbora med poročilom predsednika ZS Ivana Lesjaka) je to velika pridobitev za nadaljnje utrjevanje in razvoj zadružnega sistema. Zadružni organi morajo na osnovah, ki so jih pozimi pridobili na tedenskih predavanjih, čimprej spoznati in z vso odgovornostjo sprejeti našo smer nadaljnjega razvoja zadružništva, oziroma naše politike v splošnem kmetijstvu. Čeprav se je kader v zadrugah v zadnjem letu precej izboljšal, imajo ponekod še velike težave. Predvsem je treba okrepiti vodstveni ka- ne naloge, in kako se bodo izpolnjevale v prihodnosti naloge na naši vasi. Vse napore po smernicah za hitrejši razvoj moramo strniti za dvig proizvodnje in krepitev socialističnih odnosov. Zavedati sé moramo, da sploh ne moremo napredovati na drugih področjih, če ne bomo uspeli v kmetijstvu. Najlažja in najbolj sigurna pot slehernemu kmetu je, če se čim bolj aktivno vanjo vključuje. Prvi uspehi so tu! Zdaj moramo skrbneje uporabljati začetke teh izkušenj za kakovostno izvajanje novih akcij ter krepitev sedanjih in novih oblik zadružnega sodelovanja. Zadružne organizacije se morajo s temi najodgovornejšimi nalogami na moč spoprijeti. Uspeh pa je zagotovljen, če bodo politične organizacije in vsi komunisti vselej, povsod in čedalje bolj aktivno sodelovali. Zadružne organizacije morajo sproti oslanjati akcijske programe na realne osnove. Takoj morajo mobilizirati čim več kmečkih proizvajalcev! Borba za izvedbo planskih nalog se mora odražati v delu slehernega zadružnega delavca, zlasti pa slehernega proizvajalca! V kooperaciji je treba več dinamike pri iskanju novih oblik. Gre za široko fronto najrazličnejših oblik sodelovanja v proizvodnji, predvsem pa je treba upoštevati pripravljenost kmetov. Zadružni organi, posebno ZS pri KZ, morajo kot celota prevzeti odgovorne naloge nadaljnjega razvoja zadruge in proizvodnje na svojem področju. Zaostriti moramo vprašanje polproletarcev, ki glede na povečanje kmetijske proizvodnje na svojih posestvih še ne izpolnjujejo svojih nalog. Tudi njihovo zemljo je treba vključiti v kooperacijsko proizvodnjo, sicer pa je zanje in za našo skupnost bolj primerno, če oddajo svojo zemljo v uporabo proizvodnim organizacijam. Smatramo, da je treba omogočiti vsem, ki žele zemljo kakor koli odtujiti, rešitev teh teženj znotraj družbenih kmetijskih posestev, oziroma v okviru kmetijskih zadrug. Uspeh teh odgovornih nalog je nerazdvojno povezan z vsemi komunisti, ne le z vasi, temveč tudi v vseh podjetjih se zahteva temeljito proučitev Programa VIL kongresa ZKJ, ki zelo jasno nakazuje pot v našem kmetijstvu, prav tako pa se morajo dodobra seznaniti z vsebino IX. plenuma CO SZDL Jugoslavije Pomembnemu zborovanju članov Zveze komunistov Slovenije z območja ObLO Žalec, dne 10. maja 1959 v Žalcu, so prisostvovali kot gostje: Vlado Krivec, član IK CK ZKS Slovenije, Franc Simonič, sekretar OK ZK Slovenije — Celje, Miran C v e n k , član OK ZKS Slovenije — Celje, Karel Kač, upravnik Kmetijske proizvajalne poslovne zveze Žalec, Franc S p e g lič , upravnik KZ Šoštanj, Avgust Fonda, upravnik KZ Polzela ter drugi javni in zadružni vodilni delavci. Zbor je iz svojih vrst izvolil 145 delegatov za kongres ZK Slovenije, ki bo letos v Ljubljani. IX. plenum socialistične zveze Jugoslavije Uvodna opomba! Na IX. plenumu Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, 5. maja 1959, je govoril tovariš Edvard Kardelj o »Problemih socialistične politike na vasi«. Ko je razpravljal o socialistični kooperaciji na vasi, je med drugim obravnaval tudi kooperacijo v proizvodnji hmelja ter jo pozitivno ocenil. Referat tovariša Edvarda K ar d e l j a o »Problemih socialistične politike na vasi« je vzbudil živo zanimanje nele pri vseh delovnih ljudeh FLRJ, marveč domala po vsem svetu! Ali ni morda povsem upravičena pomisel na primerjavo, ki morda nikakor ni le golo zgodovinsko naključje, na primerjavo konference Komunistične partije Slovenije, 31. XII. 1939, v J o š t o v e m mlinu, torej v Savinjski dolini, pod vodstvom tovariša E dv ar d a Kardelja, z zasedanjem IX. plenuma Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, 5. maja 1959, kjer je bil glavni govornik pravtako tovariš Edvard Kardelj? Da! In, če je ta primerjava zgodovinsko utemeljena, ali ni potemtakem tudi zgodovinsko neogibno, da preučimo omenjeni referat našega vodilnega državnika, tovariša Edvarda Kardelja, temeljito prav vsi zavedni državljani FLRJ, zlasti pa še vsi, ki smo tako ali drugače povezani s poglobitvijo in pospeševanjem pre-obražanja naše vasi v Savinjski dolini? D a ! Urednik Pomladi 1957 je zvezna Ljudska skupščina sprejela Resolucijo o perspektivnem razvoju kmetijstva na podlagi usmeritve naše splošne gospodarske politike, ki jo je bil že pred tem začrtal IV. plenum SZDL Jugoslavije. Postavljen je bil akcijski program za razvoj kmetijstva z jasno dolgoročno perspektivo ob upoštevanju izkušenj socialistične prakse, naše in drugih dežel, pri reševanju družbeno-ekonom-skih problemov vasi ter izkušenj, bolj pri vzdrževanju kot pri razvijanju kmetijske proizvodnje v preteklih letih in pa na trdnem temelju doseženih rezultatov dotakratnega razvoja narodnega gospodarstva in tako, kot je zahtevala tedanja stopnja družbeno-ekonomskega razvoja. Zadnja leta prakse po teh načelih in programu, ki je postal sestavni in bistveni del perspektivnega programa razvoja narodnega gospodarstva, so prinesla z bogastvom oblik dela in ne na zadnjem mestu z uspehi, ki v mnogočem prekašajo tudi najbolj optimistične napovedi in predvidevanja, nove izkušnje, ki so terjale analizo in konkretizacijo naše nadaljnje socialistične poti na vasi. Naši napori v kmetijstvu so potrdili pravil- nost in življenjsko moč teoretične osnove in politike perspektivnega programa. IX. plenum SZDL Jugoslavije je to mogel ugotoviti na podlagi doseženih določenih uspehov. Prav slednje pa je omogočilo tako širše in globlje teoretično druž-beno-politično in ekonomsko utrjevanje naše kmetijske politike kakor tudi njeno nadaljnjo konkretizacijo; eno in drugo pa prispeva k osvobajanju naše vsakodnevne prakse od praktici-stičnih in togih spon, ki so včasih ob presenetljivi Marmornata plošča, vzidana na J o š t o v e m mlinu v Medlogu pri Celju. pestrosti življenja skušale utesnjevati pobudo v poenostavljene šablone in to ne le na področju kmetijstva, marveč in morda predvsem na področjih, ki so bolj ali manj neposredno povezana s t metijstvom. Uspehi zadnjih dveh, treh let kažejo na odločilen vzpon proizvodnje in produktivnosti dela na družbenih kmetijskih posestvih in v kooperaciji. Tudi če se kmetijska proizvodnja ne bi znatneje povečala, imamo v samem socialističnem sektorju vse možnosti za izpolnitev in ponekod celo za prekoračitev nalog perspektivnega plana. Tako torej nimamo ekonomske potrebe, da bi umetno vsiljevali nove ekonomske odnose na vasi. »Zavoljo tega nam niso potrebne splošne politične formule, marveč le sistematično delo za postopno razširjanje socialističnih ekonomskih odnosov v kmetijstvu«. V okviru politike splošnega družbeno-ekonom- skega cilja socializma na področju kmetijstva — podružabljanje osnovnih proizvajalnih sredstev in zemlje — zasledujemo dvojni neposredni cilj, in to povečanje proizvodnje ob razvijanju in razširjanju socialističnih ekonomskih odnosov. Odločilen činitelj pri tem so predvsem družbena kmetijska posestva. Toda to je le eden izmed činiteljev, ki sam ne more reševati žgočih problemov vasi in njene socialistične preobrazbe, »ker nobena politika, ki ne bi upoštevala delovnega kmeta in materialnih koristi kmetov ter razvoja njihove zavesti v naših razmerah, ne bi mogla dati pozitivnih političnih in dobrih ekonomskih rezultatov.« Zavoljo tega je potrebna tudi drugačna pot, pot socialistične kooperacije v obliki proizvodnega sodelovanja med socialističnimi gospodarskimi organizacijami in zasebnimi kmetijskimi gospodarstvi. V tem okviru socialistične gospodarske organizacije, ki je nosilka procesa razširjene reprodukcije, dokončno razbijejo začarani krog. »delovanja zakona predkapitalističnih načinov proizvodnje v ponavljanju proizvodnje v prejšnjem obsegu in na prejšnji osnovi ... naturalnega kmečkega gospodarstva«, s čimer ustvarjamo pogoje za prehod k »industrializaciji kmetijstva«. Stopnja ekonomske »rasti«, razdobje neposrednega materialno-proizvodnega vzpona zadnjih dveh let je uspešno prestala odločilno preizkušnjo in na temelju njenih rezultatov bo možen odločilnejši prehod k politiki ekonomsko-družbenega »razvoja« s polno vlogo socialistične kooperacije. Pri tem poudarjamo strukturne družbene spremembe, socialistično preobrazbo vasi, ki pa lahko izhajajo iz pojmovanja procesa ekonomsko-druž-benega »razvoja« le kot dolgoročnega ekonomskega razvoja. Sele slednji omogoča družbene spremembe, značilne za »razvoj«. To pomeni, da se moramo dosledno boriti za ekonomski značaj socialistične kooperacije in to za oba kooperanta. To končno pomeni uveljavljanje načela ekonomske racionalnosti našega ekonomskega sistema tudi v procesu industrializacije kmetijstva in socialistične preobrazbe vasi. Delo tovariša Edvarda Kardelja: »Problemi socialistične politike na vasi«, doslej najcelovitejša marksistična analiza prakse socialistične preobrazbe kmetijstva, podrobno obravnava probleme naše kmetijske politike v procesu integracije kmetijstva v narodno gospodarstvo socialistične dežele. Poleg gornjega pa prispeva k splošnemu pomenu dela zlasti obširna analitična kritika stalinistične kolektivizacije, ki na praksi socialističnih dežel dokazuje, da ima socializem v sodobnih pogojih za dosego splošnega socialističnega cilja tudi uspešne socialistične metode. Predvsem pa se zdi važno podčrtati pomen Kardeljevega dela za politiko in teorijo ekonomskega razvoja nerazvitih dežel, ki istočasno s široko potezo in podrobno analizo kaže na možnost in nujnost raznoterih oblik in metod na odprti poti socialističnega razvoja kmetijstva. Inž. Tone Wagner: Gnojenje hmeljišč v letu 1958 v luči ankete UVOD Gnojenje je ukrep, ki omogoča in zboljšuje proizvodnjo hmelja. Rastlina potrebuje hranilne snovi, ki pa jih naša tla po svoji naravi ne vsebujejo v zadostnih količinah. Zavoljo tega moramo snovi, ki jih rastlina črpa iz tal. tlom dodajati, to se pravi gnojiti. Osnovne hranilne snovi, ki jih nudimo rastlini v gnojilih so dušik, fosfor, kalij in kalcij. Ker jih rastlina potrebuje v večji količini, jih imenujemo tudi makroelementi in jih tako ločimo od mikroelementov (bor, mangan, baker ...), ki jih rastlina vsrkava le v manjših količinah. Dobi jih v tleh oziroma kot primes gnojil. nuditi, vidimo precejšnje razlike. Tako trdi Osvald (Češka), da potrebuje 1 ha hmeljišča 110 kg dušika, 60 kg fosforne kisline in 100 kg kalija, medtem ko Zattler (Nemčija) 180 kg dušika, 115 kg fosforne kisline in 275 kg kalija. Razumljivo, da je razlika vidna. Eden od vzrokov teh razlik so različne klimatske razmere in različna tla. Pripomnimo naj, da so podatki v tabeli št. 1 plod dolgoletnih znanstvenih proučevanj. Za Savinjsko dolino takih podatkov še nimamo. Zavoljo tega uporabljamo podatke, ki so jih zbrali znanstveniki drugod, in lastne izkušnje. Kakšna pa je dandanes uporaba gnojil v hmeljiščih Savinjske doline? To je vprašanje, ki Tabela št. 1 Poraba in potreba hranil za 1 ha hmeljišča (po ugotovitvah več avtorjev) 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. Avtor Poraba Potreba N P2 05 K20 N P2 05 K20 D oerel 107 32 81 _ Aeroboe, Hansen Roemer 45— 83 27—36 72— 90 120 120 145 Zazvorka, 50—110 30—60 80—120 110 60 100 Osvald Zattler 117 38 110 180 115 275 Linke 126 36 104 158 144 171 Bonet 92 29 93 — — — Količine dušika, fosfora in kalija, ki jih rastlina potrebuje za rast, so tolikšne, da jih moramo rastlini nuditi v obliki hrane — gnojil. Osnovno gnojilo je hlevski gnoj, ki pa ga ne uporabljamo le, ker vsebuje rastlini dostopne in potrebne hranilne elemente, ampak zato, ker vsebuje organske snovi, ki se v tleh pretvarjajo v humus. Čim več humusa imamo v tleh, tem boljša so tla, kajti humus (sprstenina) omogoča, da so tla gru-dičasta in dobijo primerne fizikalne lastnosti. V takih tleh lahko korenine rastlin vsrkavajo hrano in imajo dovolj zraka in vode. Glavni pomen hlevskega gnoja ni v preskrbi rastline z elementi mineralne hrane, temveč v zboljšanju fizikalnih lastnosti tal. Poleg hlevskega gnoja pa uporabljamo še umetna ali mineralna gnojila. Glede na tri glavne elemente, ki jih nudimo rastlini z gnojili, ločimo dušična, fosforna in kalijeva umetna gnojila. V prvem obdobju so v Savinjski dolini hmelj gnojili le s hlevskim gnojem, ki so ga trosili, polagali okrog sadežev, kakor marsikje tudi še dandanes. Zadnje obdobje pa uporabljamo poleg hlevskega gnoja tudi umetna gnojila. Prav hmelju je pripisati, da je v Savinjski dolini poraba umetnih gnojil na sploh precej nad povprečjem Slovenije. Hmelj je tista rastlina, ki porabi v svoji vegetacijski dobi več hranil, kot druge kmetijske rastline. Ugotovitve tujih znanstvenikov, ki so več let proučevali prehrano hmelja, to dejstvo potrjujejo. Podatki o porabi hranilnih snovi za 1 ha hmeljišča, ki so jih ugotovili znanstveniki, neodvisno drug od drugega, se med seboj bistveno ne razlikujejo. Količina hranil, ki jo moramo dodati, nuditi rastlini, pa ni odvisna le od dejanske porabe hranil pri tej rastlini, temveč tudi od pogojev, v katerih se rastlina hrani. Na potrebo hrane vplivajo klima in tla. Klima, tla in rastlina tvorijo integralni kompleks (skupek medsebojno vplivajočih činiteljev), ki določa potrebo hranil za proizvodnjo. Na podlagi podatkov porabe hranil za 1 ha hmeljišča so določili količino hranil, ki jo moramo nuditi rastlini. Te ugotovitve se med seboj razlikujejo, saj upoštevajo tudi klimatske in pedološke razmere dotične pokrajine. Podatke prikazuje tabela št. 1. Količina hranil, ki jih rastlina porabi, je po ugotovitvah raznih avtorjev precej slična. Ce pa primerjamo ugotovljeno potrebo, t. j. količino hrane, ki jo moramo rastlini ga ne gre zapostavljati. Zato smo že v letu 1957 zbirali podatke o gnojenju hmeljišč. V letu 1958 pa smo izvedli anketo o gnojenju hmeljišč v Savinjski dolini. Poleg podatkov o gnojenju smo ugotavljali tudi podatke o oskrbi hmeljišč in o pridelku. Osnovni namen ankete je bil, ugotoviti povprečno porabo gnojil. Pripominjamo, da vsi navedeni podatki in zaključki naše ankete veljajo le za leto 1958 in so rezultat klimatskih pogojev v preteklem letu. Sele večletni podatki nam bodo dali splošno veljavne zaključke. METODIKA IN GRUPIRANJE Anketni material so tvorili primeri, ki smo jih izbrali. Zbrani anketni material smo razvrstili (grupirali) v več skupin, ki smo jih imenovali področne enote. Za področno enoto smo smatrali anketirane primere, ki imajo podobne naravne pogoje. Pri tem smo zlasti upoštevali relief in vrsto tal. Anketirane primere smo razvrstili (grupirali) v te-le področne enote: Petrovče — Žalec Kasaze — Prebold Tabor — Vransko Gomilsko — Trnava Braslovče — Šmartno ob Paki Šempeter — Polzela Šoštanj — Mozirje Ponikva pri Žalcu — Šmartno v R. dolini 9. Škofja vas — Dobrna 10. Šmarje pri Jelšah Geografski obseg navedenih enot je razviden iz priložene geografske skice. Na kratko bomo opisali naravne pogoje v posamezne področne enote grupiranih primerov. 1. Področno enoto Petrovče — Žalec tvorijo primeri, anketirani na levem bregu Savinje od Celja čez Petrovče do Žalca in Gotovelj. Hmeljišča so v ravnini. Prevladujejo srednje težka tla, srednje rodovitnosti. 2. Primere, ki smo jih anketirali na desnem bregu Savinje od Kasaz čez Griže, Sešče do desnega brega Boljske smo razvrstili v enoto Kasaze — Prebold. V tej področni enoti prevladujejo globoka tla, ki so srednje težka do težka. Relief je razgiban. Hmeljišča so na blago nagnjenih pobočjih, oziroma nekoliko nad Savinjo dvignjenih ravnih položajih. 3. Primere, ki smo jih anketirali na področju KZ Vransko in Tabor, smo razvrstili v tretjo področno enoto Tabor — Vransko. 4. Četrto področno enoto Gomilsko — Trnava tvorijo primeri na področju KZ Trnava in KZ Gomilsko. Relief je ravninski, anketirani primeri imajo lahka in srednje težka tla. 5. V peto področno enoto Braslovče — Šmartno ob Paki smo vključili primere s teritorija KZ Braslovče in KZ Šmartno ob Paki. Hmeljišča so Grafikon št. 1 VRANSKO - TABOR GOMILSKO-TRNAVA BRASLOVČE - ŠMARTNO ob PAKI to PONIKVA - ŠMARTNO v R d ŠKOFJA VAS - DOBRNA ŠMARJE pn JLLŠAH v ravnini, ki jo na zahodu omejujejo Dobrovlje. Večina primerov ima srednje težka in lahka tla, različne globine. 6. Anketirani primeri na področju KZ Šempeter in KZ Polzela tvorijo šesto področno enoto Šempeter — Polzela. Relief je ravninski, ki je proti jugovzhodu široko odprt, na severu pa omejen z Goro Oljko. Anketirani primeri imajo srednje težka in lahka tla 7. Primere, ki smo jih izbrali na predelu Šoštanja in Mozirja, smo razvrstili v sedmo področno enoto Šoštanj — Mozirje. Hmeljišča so tu na manjših površinah na pobočjih oziroma v manjših dolinah. Anketirani primeri imajo pretežno srednje težka tla. 8. Tudi predel obrobnega savinjskega gričevja smo vključili v anketo. Anketirani primeri na področju KZ Galicija, Šmartno v Rožni dolini in Ponikva pri Žalcu nam predstavljajo področno enoto Ponikva — Šmartno v Rožni dolini. Hmeljišča so na razgibanem terenu, tla so težka in srednje težka. 9. Področje od Škofje vasi do Dobrne smo anketirali in primere razvrstili kot deveto področno enoto Škofja vas — Dobrna. Zastopana so srednje težka in težka tla, ki so v večini primerov globoka. 10. Ker je hmeljarstvo razvito tudi na področju KPPZ Šmarje pri Jelšah, dasi v manjšem obsegu, smo tudi v tem predelu anketirali nekaj primerov. Anketirani primeri imajo globoka in težka tla. Z razvrstitvijo (grupiranjem) anketnega materiala v skupine — področne enote, ki smo jih izbrali z ozirom na naravne pogoje, smo omogočili primerjavo posameznih področnih enot. Verjetno bi bila možna tudi druga razvrstitev, vendar nam ta z ozirom na obseg in cilj ankete ustreza. Podatke, ki smo jih pri posameznih primerih zasledovali, smo v okviru grupe — področne enote izrazili v obliki povprečja — aritmetične sredine. Odvisnost količine hranil in pridelka pa smo izrazili s korelacijskim koeficientom. VREMENSKE RAZMERE Za vreme v letu 1958 je bil značilen zgoden nastop toplega in suhega vremena. Mesečne povprečne temperature in količino padavin smo v primerjavi z dolgoletnim povprečjem prikazali v tabeli št. 2. Povprečna temperatura v maju je bila za 5° C nad dolgoletnim povprečjem. Tedaj so maksimalne dnevne temperature segale tudi preko 3C° C. V istem obdobju pa je padlo le 40,7 mm padavin napram 111 mm (dolgoletno povprečje). Tabela št. 2 Vremenske razmere v letu 1958 in večletno povprečje Mesec Temperatura °C Padavine mm 1958 večletno povprečje 1958 ve£letn° povprečje April 8,1 9,3 76,8 98,0 Maj 19,4 14,4 40,7 111,0 Junij 17,7 18,4 162,3 123,0 Julij 20,1 20,2 98,7 111,0 Avgust 19,6 19,1 90,5 109,0 Vsota padavin 469,0 552,0 Zgodnja vročina v maju in dolga suša sta povzročili zlasti v hmeljiščih, ki so na plitvih peščenih tleh, da je hmelj predčasno zaključil rast. ne oziraje se na to, ali je dosegel vrh opore ali ne. Panoge so bile kratke, rastline pa stožčaste namesto cilindrične oblike. Hmeljišča na višjih položajih, globljih tleh in v zavetju hribov, niso v taki meri občutila teh neugodnih vremenskih razmer, kot hmeljišča v dolini. Posledica je bila vidna pri pridelku, centralni hmeljarski predeli (dolina) sc imeli nižji pridelek hmelja na hektar kot obrobni predeli, dasi je v normalnih letih ravno obratno. To nam je ponoven opomin, da moramo vse ugotovitve ankete gledati ob upoštevanju vremenskih razmer v letu 1958. GNOJENJE ANKETIRANIH HMELJIŠČ Že v uvodu smo navedli, da se za gnojenje hmeljišč uporabljajo hlevski gnoj in mineralna (umetna) gnojila. Hlevski gnoj se v hmeljišča običajno ne daje vsako leto, temveč vsako drugo leto. Ker tu navajamo le enoletne podatke anketiranja, moramo v tem primeru obravnavati le primere, ki so uporabljali v letu 1958 hlevski gnoj v hmeljiščih. Na podlagi tega smo izračunali povprečne količine za področne enote. Podajamo jih v tabeli št. 3. Povprečna količina potrošenega hlevskega gnoja je bila 214,3 q na 1 ha hmeljišč (od 157 do 263 q/ha). Sorazmerno male količine hlevskega gnoja smo ugotovili v področni enoti Vransko — Tabor in Šmarje pri Jelšah. Iz podatkov lahko zaključujemo ob upoštevanju, da se hlevski gnoj trosi vsako drugo leto, da količine hlevskega gnoja niso velike. Hlevski gnoj uporabljamo jeseni ali spomladi. Najpogosteje ga trosimo pred odoravanjem in ga z zemljo pri odoravanju oziroma pri odkopavanju hmelja delno pokrijemo. V nekaterih primerih pa gnoj le raztrosijo in ga pozneje za-orjejo oziroma zmešajo z zemljo. Pri takem postopku je učinek hlevskega gnoja slabši. Le v enem primeru v anketi smo ugotovili zaora-vanje hlevskega gnoja med vrste hmelja. Tabela št. 3 Poraba gnojil na 1 ha hmeljišča Tek vj ' Področna enota Hlevski gnoj q/ha Mineralna gno jila kg/ha 1. Petrovče—Žalec 263 2319 2. Kasaze—Prebold 235 2137 3. Vransko—Tabor 157 2037 4. Gomilsko—Trnava 219 2095 5. Braslovče—Šmartno 0. P. 240 1906 6. Šempeter—Polzela 204 2188 7. Šoštanj—Mozirje 211 2180 8. Ponikva—Šmartno v R. d 205 2317 9. Škofja vas—Dobrna 244 2657 10. Šmarje pri Jelšah 165 2066 Povprečje 214,3 2190,2 Mineralna (umetna) gnojila. Vsi anketirani primeri uporabljajo umetna gnojila. Uporabljajo dušična, fosforna in kalijeva gnojila. Povprečne količine gnojil, ki so jih porabili po področnih enotah, so prikazane v tabeli št. 3. Količine posameznih gnojil po področnih enotah so bile različne. Teh nismo vrednotili zaradi različnih gnojil kot gnojila, temveč kot hranila — primerjali smo količine dušika, fosforne kisline in kalija, ki so bile porabljene v obliki mineralnih gnojil. Katera mineralna gnojila pa so anketirani primeri v letu 1958 v glavnem uporabljali? Od dušičnih gnojil so uporabili v glavnem apneno-amonijski soliter (20—21 % N), nekateri primeri pa tudi apneni dušik (20%). Apneni dušik so trosili v jeseni in preko zime, a apneno-amonijski soliter v času vegetacije v dveh do štirih obrokih. Kot fosforna gnojila so uporabljali Thomasovo žlindro jeseni in pozimi in superfosfat v enem ali dveh tudi treh obrokih v času vegetacije. Največ primerov je uporabljalo Thomasovo žlindro in superfosfat kombinirano: polovico do dve tretjini P2 05 kot Thomasovo žlindro, a ostalo v obliki superfosfata. Malo smo ugotovili primerov, kjer uporabljajo le superfosfat, medtem ko je gnojenje s Thomasovo žlindro precej zastopano. Za preskrbo rastline s kalijem pa uporabljajo kalijevo sol (40% K2O). Trosili so jo v dveh ali treh obrokih v hmeljiščih v času vegetacije. Uporaba gnojil med letom, delitev na obroke in vrste gnojil se od primera do primera razlikujejo. Zato jih nismo podrobneje razčlenjevali. Zanimala nas je predvsem skupna količina umetnih gnojil in količine hranilnih elementov N, P2 O5 in K2 O, ki so bile porabljene na 1 ha hmeljišča v obliki mineralnih gnojil. Te podatke prikazujeta tabeli št. 3 in 4. Porabljena količina umetnih gnojil se je gibala na področnih enotah od 1906 do 2657 kg. Povprečna poraba umetnih gnojil, ki smo jo dobili iz vsega anketnega materiala, je znašala 2190,2 kg. Najnižjo porabo umetnih gnojil je pokazala področna enota Braslovče—Šmartno ob Paki, a najvišjo zbrane anketne enote na področju Škofje vasi in Dobrne. Grafikon št. 2 KOUČIHA HRANIL Tabela št. 4 Hranilne snovi, vrsta tal in pridelek Tek. ■št. Področna enota Hranilne snovi kg/ha N P2O5 K2O skupaj Tla Pridelek ška-fov/ha 1. Petrovče—Žalec 159 146 217 522 srednje težka 2459 2. Kasaze—Prebold 178 125 202 505 težka 2683 3. Tabor—Vransko 132 132 233 497 srednje težka 2187 4. Gomilsko—Trnava 156 129 193 478 lahka, srednje 2003 5. Braslovče—Šmartno/P. 137 129 183 449 lahka, srednje težka 2175 6. Šempeter—Polzela 173 153 161 487 lahka, srednje težka 1807 7. Šoštanj—Mozirje 128 170 216 514 srednje težka 2767 8. Ponikva—Šmartno v R. d. 170 151 228 549 težka 2190 9. Škofja vas—Dobrna 148 183 279 610 srednje težka, težka 2558 10. Šmarje 204 112 152 468 težka 1968 Povprečje 159 143 206 508 — 2280 Grafikon št. 3 Kg Hranil - Nekateri anketirani primeri pa po količini uporabljenih gnojil na 1 ha hmeljišča precej odstopajo od povprečja. Ugotovili smo primer, ki je uporabil preko 4000 kg mineralnih gnojil na ha. Prepričani smo, da tako velika poraba ni gospodarska. Nekateri primeri pa uporabljajo količine pod 1000 kg mineralnih gnojil na ha. Tudi teli je malo. Kakšna je količina uporabljenih hranilnih snovi v področnih enotah? Za lažje razumevanje smo v tabeli št. 4 navedene podatke ponazorili z grafikonom št. 3. Količina dušika (N) v obliki umetnih gnojil je bila najvišja na področni enoti Šmarje pri Jelšah (204kgN/ha), a najnižja na področni enoti Šoštanj — Mozirje (128kg/ha), povprečna količina je znašala 159 kg N/ha. Fosforne kisline (P2 05) je največ uporabila enota Šoštanj — Mozirje (170kg/ha), a najmanj področna enota Šmarje pri Jelšah (112 kg na ha). Povprečna poraba je znašala 143kg/ha. Kalija (K2O) se je največ uporabilo na področni enoti Škofja vas — Dobrna, a najmanj na področni enoti Šmarje pri Jelšah. Povprečna Doraba je bila 206 kg K2 O/ha. Iz anketnega materiala vidimo, da se je v letu 1958 povprečno porabilo na I ha hmeljišča: 159 kg dušika, 143 kg fosforne kisline in 206 kg kalija. Ce primerjamo te podatke s podatki, ki smo jih navedli v tabeli št. 1, lahko ugotovimo, da je količina hranil, ki smo jih ugotovili v anketi, najbližja oziroma skoraj enaka količini, ki jo priporoča Linke. Le količina K2 O/ha je nekoliko višja. V tabeli št. 4 smo podali skupno količino, hranil, porabljenih na 1 ha hmeljišča. Te podatke smo ponazorili z grafikonom št. 2. Analogno količini mineralnih gnojil se gibljejo količine uporabljenih hranil na 1 ha hmeljišča. HRANILA IN PRIDELEK Količina hrane, ki jo je imela rastlina v preteklem letu na posameznih področnih enotah na razpolago, je bila različna. 2e v uvodu smo ome- 500' 550 600 KG HRANlL/ha = X^ X ( Stran 102 H M E L J A R Letnik XIV. nili, da je gnojenje eden od faktorjev, ki vplivajo na pridelek. Zato smo na podlagi naših ugotovitev pridelka in gnojenja v letu 1958 skušali prikazati njih medsebojno odvisnost. V grafikon št. 4 smo vnesli povprečne vrednosti za pridelek (y) in količino hranil (x) na posameznih področnih enotah. (Pridelek podajamo v škafih — 1 škaf je 0,55—0,60 kg suhega hmelja. Pri anketiranju smo dobili podatek o pridelku v škafih.) Vsaka točka nam predstavlja določeno področno enoto. Razmejili smo jih s povprečjem pridelka in hranil za celotno serijo. Tako smo dobili štiri oddelke: L Podpovprečna poraba hranil in podpovprečni pridelek. Sem so se uvrstile naslednje področne enote: Šempeter — Polzela, Šmarje, Go-milsko — Trnava, Braslovče — Šmartno ob Paki in Vransko — Tabor. V tem oddelku grafikona prevladujejo področne enote, ki imajo srednje težka in lahka tla. Enota Šempeter — Polzela ima najnižji pridelek, medtem ko je enota Braslovče — Šmartno ob Paki pri manjši porabi gnojil dosegla večji pridelek. Z ozirom na vremenske razmere v letu 1958 je bila lega Braslovč mnogo ugodnejša kot Šempetra. Na višji pridelek področne enote Gomilsko — Trnava pa so verjetno vplivala tla, saj je količina porabljenih hranil precej slična s Šempeter — Polzela. V ta oddelek grafikona spada tudi področna enota Šmarje, kjer so tla težka. 2. Nadpovprečna uporaba hranil in podpovprečni pridelek. V tem oddelku je zastopana le področna enota Ponikva — Šmartno v Rožni dolini. 3. Nadpovprečna poraba hranil in nadpovprečni pridelek. V tem oddelku grafikona so področne enote, ki imajo težka in srednje težka tla. 4. Podpovprečna poraba hranil in nadpovprečni pridelek. V tem oddelku ni nobene področne enote. Opisani grafikon nam prikazuje razporeditev področnih enot v odvisnosti pridelek/gnojila. Anketirani primeri na težkih tleh in v obrobnih predelih doline so porabili nadpovprečne količine hranil, so pa dosegli tudi nadpovprečni pridelek. Če izolirano gledamo vpliv količine hranil na pridelek, lahko trdimo, da sta si v pozitivni medsebojni odvisnosti. Po statistični metodi smo izračunali koeficient odvisnosti (korelacije), ki znaša: r = + 0,5. Če upoštevamo naravne pogoje, po katerih smo grupirali anketni material, potem dobimo prej opisano razporeditev, ki smo jo ponazorili z grafikonom št. 4. Ta razporeditev področnih enot je odraz naravnih razmer v letu 1958 in je ne smemo posploševati. Poleg klime so tudi tla vplivala na pridelek področnih enot. V tabeli št. 4 smo označili tla posameznih področnih enot. Grupirali smo področne enote z ozirom na ‘tla in smo ugotovili sledeči povprečni pridelek: na lahkih in srednje-težkih tleh 1995 škafov/ha, na srednjetežkih tleh 2493 škafov/ha, a na težkih 2280 škafov/ha. (Na povprečni pridelek na težjih tleh vpliva negativno relativno majhen pridelek enote Šmarje, ki je verjetno posledica drugih vzrokov.) Najnižji je bil pridelek na lahkih tleh, kajti tu so vremenske razmere (suša in vročina) pokazale svoj izrazit vpliv. PORABA HRANIL ZA 1 ŠKAF HMELJA V prejšnjih odstavkih smo prikazali porabo hranil v hmeljiščih področnih enot. Poudarili smo, da so na pridelek vplivali naravni pogoji. Sedaj pa naj se dotaknemo še vprašanja izkoriščanja hranilnih snovi, ki smo jih rastlini nudili. Zanima nas koliko gnojil smo potrošili za 1 škaf hmelja, kar nam je pokazatelj izkoriščanja gnojil. Izračunali smo, koliko umetnih gnojil in hranilnih snovi je bilo potrebno povprečno v posameznih področnih enotah za proizvodnjo enega škafa hmelja. V tabeli št. 5 smo prikazali količino gnojil za 1 škaf hmelja. Podatke smo ponazorili z grafikonom št. 5. Grafikon št. 5 UPORABA UMLTMIH 6N031L zq 1 skaj hmelja *9 Tabela št. 5 Poraba hranilnih snovi za I škaf hmelja Tek. št. Področna enota Mineral, gnojil kg Hranilnih snovi v mg N P2 O5 K2 0 Skupaj 1. Petrovče—Žalec 0,94 65 59 88 212 2. Kasaze—Prebold 0,80 66 47 79 192 3. Vransko—Tabor 0,93 64 60 113 237 4. Gomilsko—Trnava 1,05 78 70 116 264 5. Braslovče—Šmartno ob P. 0,88 63 59 84 206 6. Šempeter—Polzela 1,21 96 85 94 275 7. Šoštanj—Mozirje 0,79 50 66 84 200 8. Ponikva—Šmartno v R. d. 1,06 78 79 139 296 9. Škofja vas—Dobrna 1,04 58 72 109 239 10. Šmarje pri Jelšah 1,05 104 76 103 283 Povprečje 0,97 72 67 101 240 Grafikon št. 6 4S0 410 440 400 90 80 70 60 60 40 10 20 40 UPORABA HRANILNIH SNOVI ZA 1 ŠKAF HMELJA 1 I _______________________I I 1 r i 1 I r M J00B9 H-- 71.4g ‘-“I I i I J I ! I PETROVČE MSAZE- VRANšKO- GOMH6K0 BRA61WCE- 5ENPETER- ŽALEC „PREbOlD -tabor -TRNAVA - ŠhARTN o P -POLZELA p' I I % I s S06TAN7-- MOZIRJE POVHKVA--ŠMARTNO v EU I ŠK0TJA VASf -dobrha -šharjep.a 5 N 5 P*05 i K*0 Povprečno smo porabili za 1 škaf hmelja 0,97 kg umetnih gnojil. Nadpovprečno količino gnojil za 1 škaf hmelja so porabili v področnih enotah na lahkih tleh (Šempeter—Polzela, Go-milsko—Trnava), kjer so na to vplivale neugodne vremenske razmere in tam, kjer so uporabili nadpovprečne količine gnojil pri povprečnih pridelkih (Ponikva—Šmartno v Rožni dolini, Škofja vas—Dobrna, Šmarje). V letu 1958 smo na področju Savinjske doline in obrobnih predelov izvršili anketo o gnojenju hmeljišč. Na podlagi zbranega in proučenega materiala zaključujemo naslednje: L Povprečna količina porabljenih umetnih gnojil je znašala 2190,2 kg/ha. Skupna količina porabljenih hranil na 1 ha hmeljišča je znašala 508 ± 42,6 kg in od tega 159 kg dušika, 143 kg fosforne kisline in 206 kg kalija. Navedene količine hranil so bile porabljene v obliki umetnih gnojil. Ta povprečna poraba ni pretirana in je v skladu s količinami, ki jih priporoča Linke. UVOD Hmelj je rastlina, ki spada v družino kono-pelj. Je večletna rastlina ovijalka, ki se ovija okrog opore od leve na desno. V zemlji ima odebeljeno koreniko. V globljih plasteh ima korenine, ki segajo tudi do 4 m ali lahko tudi več metrov v globino, kar je odvisno od strukture tal. Razen globinskih ima še površinske korenine, ki so običajno tako dolge, kot nadzemni deli rastline. Na vsakoletnih poganjkih pa zrastejo rosne ali adventivne korenine. Nadzemni deli zrastejo pri hmelju vsako leto na novo. To so: steblo, listi in zalistniki, ki nosijo cvet. Steblo in listi so hrapavi, obrastli so z dlačicami, s katerimi se rastlina oprijema opore. Listi so pri goldingu srčasti, tri ali petero krpati, ki si stojijo nasproti. V pazduhah listov poganjajo zalistniki, ki so prvega, drugega in tretjega reda. Na zalistnikih se nahajajo cveti. Cveti so samo prašni ali pa samo pestični. Ena rastlina ima prašne, a druga pestične cvete. Torej je hmelj dvodomna rastlina. Za nas ima gospodarsko vrednost samo ženska rastlina. Hmelj cveti konec junija v začetku julija v socvetju. Zensko socvetje je sestavljeno iz 20 do 60 cvetov, ki tvorijo klasek. Cveti so v klasku sedeči in na vretencu premenjalno razmeščeni. Na vsakem kolencu vretenca sta po dva cveta, ki jih obdaja en krovni list. Vsak cvet posebej pa ščiti še predlist. Cvet sam je sestavljen iz dvodelnega perigona in nadrastle plodnice, ki nosi dvojno peresasto brazdo. Moški cvet je pa sestavljen iz peterodelnega perigona in petih prašnikov. V hmeljiščih gojimo samo ženske rastline. Plod se razvija partenokarpno. Ce se pa cveti oprašijo, se razvije seme, ki je droben teman orešek. Oplojeni storžki nimajo gospodarske vrednosti, ker se z razvojem semena zmanjša količina lupulina, zaradi katerega gojimo hmelj. Lupulin je nenadomestljiva surovina v pivovarniški industriji. Na količino te snovi v storžku vpliva mnogo činiteljev, med katerimi je tudi klima. Hmelj je monokultura, ki več let raste na istem mestu. Zato zahteva posebne klimatske in talne pogoje. Glede tal hmelj ni tako izbirčen. Uspeva skoraj na vseh zemljah, glavno je, da so dovolj globoke. Le na zelo peščenih tleh in na tleh z visoko talno vodo uspeva slabo. Najbolje uspeva na globokih naplavinah, v dolinah manjših rek. Tudi lega mu tu najbolj ugaja. Glede lege je zelo važno še to, da so zavarovane proti močnim vetrovom, predvsem severnim. Savinjska dolina ima v tem idealne pogoje. Popolnoma zaprte lege pa zopet niso primerne, ker se tu močno zadržuje vlaga, ki pospešuje razvoj glivičnih bolezni (peronospora). V grafikonu št. 6 smo ponazorili podatke o porabi hranil — dušika, fosforne kisline in kalija — iz mineralnih gnojil za 1 škaf hmelja. Povprečna poraba hranil znaša za 1 škaf hmelja: dušika — 72,1 g, fosforne kisline — 67,3 g in kalija — 100,8 g. Posamezne količine so odvisne od razmerja porabljenih hranil in množine uporabljenih gnojil. 2. Hlevski gnoj so uporabljali le nekateri anketirani primeri. Povprečna količina hlevskega gnoja znaša 214 q/ha. V večini primerov se uporablja hlevski gnoj vsako drugo leto. 3. Uporaba mineralnih gnojil je bila večja v obrobnih predelih in na težkih tleh kot pa v ravnini in na lahkih tleh. 4. Pridelek hmelja je bil večji na srednjetež-kih in težkih tleh kot pa v ravnini in na lahkih tleh. Zato smatramo, da so bile izrazitejši čini- Razen zemlje in lege vplivajo na razvoj hmelja tudi klimatski faktorji. Ti so: temperatura, vlaga in osvetlitev. Mnogokrat so odločilni za kakovostno uspevanje hmelja. To nam potrdi tudi dejstvo, da se je hmelj razširil le na posameznih področjih. Pri nas v Sloveniji, predvsem v Savinjski dolini in nekaj v Dravski dolini. Eden glavnih klimatskih činiteljev je temperatura. Na splošno rabi hmelj manj toplote kot vinska trta. To nam dokazuje tudi to, da v Savinjski dolini ne raste žlahtna trta. So pa predeli, kjer trta uspeva, a to samo samorodnica. Za vegetacijo zahteva hmelj približno 2900° C. Skupna množina temperature pa ni odločilna, važnejša je njena razporeditev po mesecih. Zimski mraz in pozne slane v aprilu hmelju ne škodijo. Najbolj mu prija, če sta april in maj še bolj hladna, na kar se naj temperatura dviguje vse do avgusta, ko zori. Od obiranja pa naj temperatura počasi pada, da trte lepo dozorijo in preide vsa rezervna hrana v štor. Velika kolebanja temperature v času rasti na hmelj slabo vplivajo in ga ovirajo pri rasti. Povprečna vegetacijska temperatura je v Savinjski dolini 16° C, kar je zelo ugodno za dobro uspevanje hmelja. Tudi napad bolezni in škodljivcev je močno odvisen od temperature. V letih z visoko temperaturo in malo vlage se močno razvije rdeči telj pridelka naravne razmere kot pa uporabljena gnojila, dasi so tudi slednja vplivala na pridelek. 5 Poraba mineralne hrane za 1 škaf hmelja je bila velika. Povprečno je znašala 0,97 kg umetnih gnojil (0,80—1,21 kg) za 1 škaf hmelja. Tako zaključujemo na podlagi zbranega anketnega materiala. Zavedati se moramo, da nam ta ne more dati splošno veljavnih zaključkov. Vsi podatki so rezultat naravnih pogojev 'v letu 1958 in zato jih ne gre posploševati. Prepričani smo, da bi bila v letih z ugodnejšimi vremenskimi razmerami poraba hranil na 1 škaf hmelja manjša. Tudi količine gnojil za 1 škaf hmelja v posameznih področnih enotah bi bile povsem druge. Naj nam bo na kraju dovoljeno zahvaliti se vsem hmeljarjem, ki so v opisani anketi sodelovali in nam posredovali podatke o oskrbi in gnojenju hmelja. Uporabljali jih bomo in nam bodo v bodoče kot dragoceni napotki za nadaljnje delo, katerega cilj je boljša in večja proizvodnja hmelja. letu 1958 pajek, a pri visoki temperaturi z vlago se pojavi močan napad peronospore. Razen temperature so važen faktor še padavine. Hmelj zelo hitro raste in v kratkem času napravi veliko zelene mase. V aprilu ga komaj obrezujemo, a v avgustu že obiramo. V teh štirih mesecih zraste do normalne višine in da tudi pridelek. Da lahko to ustvari, rabi mnogo hranilnih snovi in vode. Največ vode porabi v času najbujnejše rasti, in ko nastavlja panoge s cvetom, to je v maju in juniju ter v začetku julija. V tem času sprejme iz zemlje mnogo hranilnih snovi. Brez vode jih ne more sprejeti, rastlina zaostane v rasti in s tem se zmanjša tudi pridelek. Kot smo rekli, rabi hmelj največ vlage v mesecu maju, juniju in juliju. Ce nastopi sušno obdobje v maju, kot se je zgodilo v letu 1958, se pojavi prej cvetni nastavek, ki je mnogo manjši od nastavka v normalnih letih. Uspeva pa hmelj tudi v krajih, kjer je množina padavin komaj 500 mm. Te so pravilno razporejene v dobi vegetacije. Savinjska dolina ima letno povprečno 1.100 mm padavin. Ugoden vpliv na hmelj ima tudi osvetlitev. S primerno temperaturo in vlago vpliva na barvo in kvaliteto. Veliko škodo napravijo v hmeljiščih neurja, zlasti toča je zelo nevarna, ker klesti zalistnike, s tem pa zmanjšuje pridelek in kvaliteto hmelja. Grafikon št. 1 Zaključek Kampoš Neža: Vpliv klime na rast hmelja v Grafikon št* 2 DELO IN REZULTATI Kako vsi ti faktorji vplivajo na rast hmelja, smo skušali ugotoviti v letu 1958. Z merjenjem smo začeli, ko je bil hmelj napeljan na oporo. V letu 1958 je bilo to do 10. maja. Da bi dosegli čim realnejše rezultate, smo izbrali posamezne rastline povprečne rasti. Izbrali smo rastline z žično oporo. V mesecu maju, to je v času, naj-bujnejše rasti smo merili trikrat na dan, in sicer ob 6.00. uri, 12.00. uri in ob 18.00. uri. Z merjenjem smo končali, ko je rastlina dosegla vrh opore, ali takrat, ko 'je rast v višino prenehala. Merjenje rasti hmelja bom prikazala v tabelah in grafikonih, na katerih se vidijo vplivi klimatskih faktorjev na rast. 1. Dnevni prirast. 2. Rast hmelja v različnem dnevnem času. 3. Primerjava rasti panoge in trte. 4. Primerjava rasti starega hmelja in prvo-letnika. Dnevni prirast Kakor je razvidno iz tabele štev. 1 in grafikona štev. 1. na rast močno vplivata temperatura in padavine. Tabela štev. 1 Datum Povprečni dnevni prirast v cm Srednja dnevna temperatura v °C Padavine v mm 10. maj 20.5 23.9 — 11. maj 19.9 24.1 12. maj 19.4 24.9 13. maj 16.1 22.9 14. maj 17.4 23.7 15. maj 15.6 20.5 — 16. maj 9.0 17.2 — 17. maj 5.4 12.8 3.5 18. maj 7.5 14.0 0.9 19. maj 12.4 17.3 20. maj 13.2 18.7 21. maj 15.8 19.8 — 22. mai 13.3 18.4 — 23. maj 9.1 19.1 27.2 24. maj 13.2 21.2 25. maj 18.0 23.2 — 26. maj 14 7 23.9 27. maj 18.0 23.0 28. maj 15.1 21.6 29. maj 11.2 17.3 30. maj 13.0 18.6 31. maj 9.1 19.6 1. junij 10.3 19.1 — 2. junij 8.7 21.8 3. junij 8.7 23.9 — 4. junij 3.9 20.5 — 5. junij 2.7 14.7 12.7 6. junij 5.0 17.1 6.9 7. junij 4.3 18.7 8. junij 3.6 18.6 — 9. junij 4.1 19.5 — 10. junij 2.4 17.1 2.2 11. junij 3.2 15.1 12.3 12. junij 2.6 13.6 21.3 13. junij 2.4 11.5 2.7 14. junij 2.1 14.3 3.2 15. junij 2.3 15.3 16. junij 2.6 17.1 17. junij 2.1 18.4 18. junij 2.9 20.8 — 19. junij 0.9 21.3 — 20. junij 0.4 20.3 5.1 21. junij 0.4 17.3 0.2 22. junij 0.3 14.7 30.0 23. junij 0.7 17.0 14.7 24. junij 0.7 19.2 0.2 25. junij 0.6 18.3 3.1 26. junij 0.4 18.7 — 27. junij 0.0 14.1 — Krivulji dnevnega prirasta in povprečne dnevne temperature sta precej vzporedni. Močan padec temperature dne 17. maja povzroči tudi-padec dnevnega prirasta. Nato se temperatura zopet dviguje do 27. maja in z njo vzporedno tudi rast. Od tega časa se krivulja temperature še dviguje, a rast začne padati. To je bilo obdobje, ko je hmelj imel premalo vlage in je povečanje temperature na rast kvarno vplivalo. Suša in visoka temperatura sta hmelj prisilili, da je začel cveteti, a rast močno padati; Do tega časa je bil povprečen dnevni prirast 14,3 cm, odslej pa 4,2 centimetra. Največji prirast smo izmerili 10. maja in sicer 25,5 cm. Ta grafikon nam jasno kaže, da morata biti za uspešno rast hmelja primerna temperatura in dovolj vlage. Ce je visoka temperatura brez vlage, rast pada. Dobro se tudi vidi, da je bilo v maju leta 1958 premalo padavin s previsoko temperaturo, kar je vplivalo, da je hmelj začel predčasno cveteti. Zelo se je to poznalo na hmelju. ki je bil rezan jeseni ali zgodaj spomladi in se je pričel zaradi tople pomladi v maju že močno razvijati. V sušnem obdobju mu je zmanjkalo vlage, ker je zimsko zalogo uporabil že v aprilu. Primerjava večletnega povprečja temperatur in padavin z letom 1958 nam nazorno kaže ekstremno vreme v maju 1958 (tabela štev. 2). Tabela štev. 2 Temperature Padavine Leto april maj junij april maj junij 1951 — 1957 9.8 13.5 18.0 75.5 1 15:0 140.8 1958 8.1 19.4 17.7 76.8 40.7 162.3 Iz tabele je razvidno , da je bila temperatura v maju 1958 za 6° i C višja od sedemletnega po v- prečja. Padavin je bilo v maju za 75 mm manj kot v povprečju. Vse to je vplivalo : tako, i Ja se je prvi cvetn i nastavek pojav il že 25 . maja 1. Rast hmelja v različnem dnevnem času je prikazana v tabeli štev. 3 in ponazorjena z grafikonom š štev. 2 Tabela štev. 3 „ , Prirast ob Temperatura ob 6h 12h 18h 7h 14h 21h 10. maj 8.7 6.4 7.3 19.8 28.9 23.0 11. maj 7.4 5.5 6.5 18.6 30.0 23.8 12. maj 7.8 4.8 7.1 22.4 30.4 22.0 13. maj 7.8 4.2 5.8 19.9 27.1 21.8 14. maj 5.8 4.8 4.9 15.8 31.1 24.4 15. maj 7.9 4.6 5.1 15.2 26.6 19.7 16. maj 6.3 2.8 3.3 16.2 21.4 14.1 17. maj 3.0 2.0 1.3 11.0 14.7 12.7 18. maj 2.5 2.2 3.2 10.3 19.7 12.0 19. maj 2.3 2.8 5.2 10.4 22.9 18.7 20. maj 4.3 3.8 4.3 14.5 24.2 17.4 21. maj 5.7 4.8 6.0 14.3 26.7 18.5 22. maj 6.5 3.8 3.5 16.1 21.8 17.5 23. maj 6.0 3.0 4.2 14.4 27.2 15.8 24. maj 2.2 3.2 4.7 16.0 26.4 21.4 25. maj 4.3 4.7 5.0 19.6 28.0 22.0 26. maj 7.8 3.7 5.7 21.2 29.1 21.5 27. maj 5.3 3.8 5.8 17.7 31.4 19.9 28. maj 8.2 3.5 5.3 16.0 25.0 23.8 29. maj 6.2 4.0 1.5 15.8 19.5 16.8 30. maj 5.7 3.0 3.7 15.5 22.5 17.8 31. maj 7.7 1.3 4.8 18.8 24.4 15.8 1. junij 3.0 2.0 3.7 14.5 25.4 17.5 2. junij 5.0 1.8 2.5 16.5 28.1 20.8 3. junij 4.8 1.3 2.8 16.3 30.6 24.8 4. junij 5.3 1.0 1.7 18.5 22.9 20.0 Skupaj 147.5 88.8 114.9 425.3 666.0 501.5 Povprečje 5.7 3.4 4.4 16.3 25.6 19.3 Rast hmelja smo merili trikrat dnevno: ob 6.00. uri, 12.000. uri in 18.00. uri. Največji povprečni prirast je med 18.00. uro zvečer in 6.00. uro zjutraj in sicer 5.7 cm, nato med 12.00 in 18.00. uro 4.4 cm, a najmanjši pa dopoldne med 6.00 in 12.00. uro 3.4 cm. V dopoldanskem času smo ugotovili najmanjši prirast. V tem času se temperatura hitro dviga in s tem neugodno vpliva na rast, ki pada. V popoldanskem času temperatura pada, a rast je hitrejša kot dopoldne. Največji prirast je med 18.00. uro zvečer in 6.00. uro zjutraj. To se ponavlja vse do 16. maja, ko pri 14° C hmelj priraste le 3.2 cm. Nato temperatura pade na 11° C in z njo tudi rast (3 cm). 3.6 mm dežja 17. maja kljub nizki temperaturi (10.2° C) ugodno vpliva na rast. Drugi padec temperature na 10° C s padcem rasti hmelja opazimo v noči od 18. na 19. maj. Iz tega zaključimo, da začne rast hmelja padati pri 14° C, če ima premalo vlage. Primerna vlaga pa tudi s padcem temperature na 10,3° C še ugodno vpliva na rast. Primerjava rasti panoge in trte Ko je hmelj začel poganjati zalistnike, smo tudi te merili. Nato smo primerjali dolžino panog in višino rastline, kar je prikazano v tabeli štev. 4 in grafikonu štev. 3. Iz velike krivulje je razvidno, da najbujnejše raste hmelj po napeljavi, na oporo (največji prirast 25,5 cm). Krivuljna višina rastline gre od 10. do 17. maja zelo strmo. Tu se prirast kmalu zmanjša, ker so začele rasti panoge. Nato se enakomerno zopet dviguje, vendar manj strmo kot prej. Panoge smo začeli meriti 21. maja v višini 1,5 do 2 m nad zemljo, ker se morajo spodnje pri čiščenju porezati. Krivulja povprečne dolžine panog se lepo ujema s krivuljo rasti hmelja. To je znak. da trte in panoge enakomerno rastejo. Pri rasti hmelja kakor tudi pri rasti panog opazimo 25. maja zastoj, ker so se takrat pojavili prvi cvetni nastavki. Drugi zastoj opazimo 5. junija, ker se je temperatura znižala na 14° C in je padlo dežja 12 mm. Od tega časa se rast še počasi nadaljuje vse do 27. junija, ko je v glavnem zaključena. Povprečna višina rastline je bila 5.40 mm, a panoge 80 cm. Iz krivulje torej vidimo, da vpliva na rast vsaka večja vremenska sprememba, pojav panog in cvetja. Zaključimo lahko tudi, da nehajo rasti rodne panoge takrat kot trta, v takih klimatskih pogojih, kot so bili v letu 1958. Tabela štev. 4 Datum Višina hmelja v cm Dolžina panoge v cm 10. maj 138.5 — 11. maj 159.0 12. maj 178.9 13. maj 198.3 14. maj 214.4 — 15. maj 231.8 — (Nadaljevanje tabele št. 4 na strani 106, v sredini, prvi stolpec!) Grafikon št. 3 (Nadaljevanje tabele št. 4 s prejšnje, 105. strani, desni stolpec, spodaj!) Datum Višina hmelja v cm Dolžina panoge v cm 16. maj 247.4 — 17. maj 256.4 — 18. maj 261.9 — 19. maj 269.4 — 20. maj 281.7 — 21. maj 294.9 22. maj 310.7 8.6 23. maj 324.0 12.1 24. mai 333.1 13.8 25. maj 345.4 17.3 26. maj 363.4 21.7 27. maj 378.1 26.3 28. maj 396.1 31.3 29. maj 411.2 35.5 30. maj 422.4 39.5 31. maj 435.4 44.5 L junij 444.5 48.8 2. junij 454.8 52.0 3. junij 463.5 55.9 4. junij 472.2 58.6 5. junij 476.1 59.7 6. junij 478.8 60.8 7. junij 483.8 63,2 8. junij 488.1 65.8 9. junij 491.7 68.0 10. junij 495.8 68:7 11. junij 498.2 70.1 12. junij 501.4 71.0 13. junij 504.0 72.6 14. junij 506.4 72.8 15. junij 508.5 74.2 16. junij 510.8 74.8 17. junij 513.4 76.1 18. junij 515.5 78.0 19. junij 518.4 78.1 20. junij 519.3 78.4 21. junij 519.7 79.0 22. junij 520.0 79.3 23. junij 520.3 79.3 24. junij 521.0 79.7 25. junij 521.7 79.9 26. junij 522.3 80.0 27. junij 522.7 80.0 Primerjava rasti starega hmelja in prvoletnika je prikazana v tabeli štev. 5 in ponazorjena z grafikonom štev. 4. Prvoletnik v začetku počasneje raste kot starejši hmelj. Ko začne rast starejšega padati, začne prvoletnik bujno rasti, kar je razvidno iz grafikona. Zakaj ta razlika v rasti? Najprej si mora prvoletnik ustvariti koreninsko mrežo, medtem ko stari hmelj že bujno raste. Ko se ukorenini, začno tudi nadzemni deli hitro rasti. Hitro rast opazimo od 13. junija dalje. Prvoletnik je dosegel vrh drugega julija, a v starejših nasadih že 27. junija. Normalna temperatura in padavine v juniju sta pripomogli, da je prvoletnik dosegel primerno višino in začel tudi pravočasno cveteti. Dnp-goletniku se je suša v maju še bolj poznala, ker še nima tako razvitih korenin v globino kot starejši nasadi, da bi lahko črpal vlago iz globljih plasti zemlje. Tudi prvi cvetni nastavki, ki smo jih opazili v maju, so bili na drugoletniku. Pri starejšem hmelju opazimo, da začne padati rast od prvega junija in tako ni vreme v juniju vplivajo več na njegovo rast v višino. Tabela štev. 5 Datum Povprečni dnevni prirast prvoletnika stari hmelj 10. maj 3.5 20.5 1 L maj 4 5 19.9 12. maj 4.0 19.4 13 maj 4.0 16.1 14. mai 4.0 17.4 15. maj 3.5 15.6 16. maj 3.0 9.0 17. maj 1.5 5.4 . 18. maj 2.0 7.5 19. maj 4.0 12.4 20. maj 4.0 13.2 21. maj 5.0 15.8 22. maj 6.0 13.3 23. maj 4.0 9.1 24. maj 6.0 12.3 25. maj 10.0 18.0 26. maj 8.0 14.7 27. maj 10.0 18.0 28. maj 9.0 15.1 29. maj 8.0 11.2 30. maj 9.0 13.0 31. maj 9.0 9.1 L junij 9.0 10.3 2. junij 11.0 8.7 3. junij 12.0 8.7 4. junij 7.0 3.9 5. junij 6.0 2.7 6. junij 7.0 5.0 7. junij 8.0 4.3 8. junij 11.0 3.6 9. junij 7.0 4.1 10. junij 8.0 2.4 11. junij 4.0 3.2 12. junij 6.0 2.6 13. junij 4.0 2.4 14. junij 5.0 2.1 15. junij 8.0 2.3 16. junij 10.0 2.6 17. junij 16.0 2.1 18. junij 15.0 2.9 19. junij 17.0 0.9 20. junij 21.0 0.4 21. junij 8.0 0.4 22. junij 7.0 0.3 23. junij 15.0 0.7 24. junij 10.0 0.7 25 junij 11.0 0.6 26. junij 14.0 0.4 27. junij 2.0 0.0 28. junij 13.0 0.0 29. junij 15.0 0.0 30. junij 18.0 0.0 L julij 17.0 0.0 2. julij 0.0 0.0 ZAKLJUČEK Vremenske razmere vplivajo na rast hmelja. Ugotovitev večanja prirastka nam je lahko vodilo za uporabo agrotehničnih ukrepov (gnojenje, namakanje in obdelava zemlje). Večletni rezultati nam bodo natančneje po kazali, kakšna je najugodnejša razporeditev padavin in temperature za rast hmelja, ki posredno vpliva na pridelek. Grafikon št. 4 RAST STAREGA HMELJA IN PRVOLETNIKA Inž. M. Kač: ir Škropimo proti hmeljnim listnim ušem in peronospori! V letošnjem letu vse kaže, da bomo imeli mnogo listnih uši na hmelju. Nalet mušic je bil zelo zgoden in močan. Ker je hmeljeva listna uš zelo nevaren škodljivec v hmeljiščih, bomo pazili na njen razvoj in jo pravočasno ter temeljito zatrli. KAKŠNA JE IN KAKO ŽIVI? Hmeljeva uš se razvije na dveh gostiteljih, na hmelju in na koščičastem sadnem drevju (češplje, breskve, češnje, črni trn, glog). Glavni gostitelji so koščičarji, kamor odlagajo jesenske, oplojene samice zimska jajčeca, ki so črna, blesteča, podolgovata, na enem koncu bolj zožena, nekaj več kot pol milimetra dolga. Jajčeca odlagajo samice navadno v bližini brstov. Iz jajčec se spomladi razvijejo nekrilate samice, ki se naprej razmnožujejo brez oploditve. Te samice povzročajo škodo na koščičastem drevju. Listje se začne zvijati, nabrekne in se rdeče pobarva. Iz teh nekrilatih samic se razvijejo krilate samice — mušice, — ki prelete iz sadnega drevja na hmelj. Prelet uši iz sadnega drevja na hmelj se vrši navadno konec maja in v juniju, zavleče se pa včasih celo v julij. Krilate mušice so temnozelene in drobcene, njih krilca so prozorna in se jim kovinsko svetijo. Krilate uši se spuste na hmeljne mladice pri vrhu in na listje, ki še ni popolnoma razvito. V letih, ko je nalet uši posebno močan, opazimo lahko, da je vsa spodnja stran vrhnjih listov pokrita s krilatimi mušicami. V dveh, treh dneh po preletu, začno krilate mušice na hmelju kotiti zelene nekrilate uši. Te zelene uši so spočetka svetle in zelo drobcene (1 mm). Kmalu pa zrastejo in dobe jasno zeleno barvo. Na glavi imajo dolgo sesalo, s katerim sesajo hrano iz rastlinskih celic. Čim so dosegle svojo normalno velikost (2 mm), takoj zopet rode žive mladiče brez predhodne oploditve. Preko poletja je na hmelju več generacij zelenih uši. Konec poletja pa se razvijejo zopet krilate samice, ki prelete nazaj na sadno drevje. Na koščičastem sadnem drevju rode krilate mušice samce in samice. Oplojene samice odlagajo zimska jajčeca na vejice v bližini brstov, kjer čakajo do prihodnje pomladi. Najugodnejše za razvoj uši je srednje toplo vreme v maju in juniju. Prehuda vročina poleti, kakor tudi mrzle zime, ne vplivajo ugodno na razvoj uši. Primerno vlažno, srednje toplo vreme (od 20 do 30° C) v juniju in juliju z nepre-hudimi nalivi pospešuje razmnoževanje uši na hmelju. KAKŠNO ŠKODO POVZROČA? Na močno okuženem hmelju se pojavijo uši v tolikšnem številu, da je z njimi popolnoma pokrita spodnja stran listov, nasele se pa tudi na poganjkih samih. Z izsesavanjem uši tako oslabi listje, da se le to povesi in robovi se začno vihati navznoter. Vrhnja stran listov je vsa prekrita s sladkimi iztrebki uši, ki padejo iz spodnje strani gornjih listov. Vsa rastlina se kar sveti od te, tako imenovane »mane«. Zaradi močnega izsesavanja se glavni vrhovi ne morejo razvijati naprej, stranske panoge, ki po-ženo na takem hmelju pa ostanejo tanke, kratke in skoraj brez nastavka. Poleg škode, ki jo povzroče uši s sesanjem, pa utrpimo na hmelju še drugo škodo zaradi izločanja sladkih iztrebkov. Na površini listov, ki je prevlečena z »mano« se razvije glivica, ki povzroča sajavost na listju. Ves list se prevleče s črno sajavo prevleko, ta pa ga močno ovira pri asimilaciji. Seveda je te sajavosti dovolj ne samo na listju temveč tudi na steblih z eno besedo — vsepovsod, kamor je padla mana. Razumljivo je, da v letih, ko se uši na hmelju razmnože v velikem številu, škoda, ki jo le-te povzroče prav nič ne zaostaja za poškodbami od rdečega pajka ali peronospore. Saj se nam utegne zgoditi, da hmelj tako oslabi, da skoraj nimamo kaj obirati. Če pa se uši množično razvijejo na hmelju kasneje, ko hmelj že cveti, ali se že oblikujejo storžki, nam pokvarijo kvaliteto. Storžki se ne zapro in ne dozore, postanejo sajavi in celo lupulin potemni. Na srečo so ti kasni napadi pri nas redki. Razen tega so uši tudi škodljive kot prenašalci virusnih obolenj na hmelju. Zelena hmeljna uš prenaša zelo nevarno virozo — mozaik. KAKO JO ZATIRAMO? Najuspešneje zatiramo hmeljno uš s škropljenjem z dotikalnimi in sistemičnimi sredstvi. Kako škropimo? Proti ušem moramo hmelj, kakor proti rdečemu pajku, temeljito poškropiti, če hočemo doseči uspeh. Samo zamegljevanje hmeljišča — tak način škropljenja kot ga uporabljamo proti peronospori — ne zadostuje. Pri škropljenju proti ušem uporabljamo razpršilec z največjimi šobami. Količina škropiva, ki jo porabimo za škropljenje 1 hektara, ko je hmelj 2—4 metre visok, se giblje od 800 do 1500 litrov. Posebno pazljivo moramo škropiti tedaj, kadar uporabljamo dotikalna sredstva (DDT, lin-dan, diazinon, paration). Zadeti moramo z njimi sleherni listič, če hočemo, da bo smrtnost uši dovolj visoka. Pri škropljenju s kontaktnimi sredstvi pazimo na to, da je vsak list zadet, s spodnje strani, kjer uši živijo. Pri škropljenju s sistemičnimi sredstvi (metasystox, ekatin) res ni potrebno zadeti sleherni listič, moramo pa paziti na to, da pride dovolj tekočine in s tem sredstva na vsako rastlino, če hočemo, da bo delovanje sredstva v rastlini trajalo toliko časa, kolikor pričakujemo od njega. Kdaj škropimo? Čas škropljenja je odvisen od škropiva, ki ga uporabljamo. Če škropimo s sistemičnimi sredstvi, potem je pravi čas za škropljenje mnogo laže zadeti, kakor tedaj, če škropimo s kontaktnimi pripravki. Ko opazimo, da so začele mušice naletavati, stalno zasledujemo, kako nalet poteka. Čim smo opazili prve mušice, nam še ni potrebno škropiti, ker bomo sicer morali škropljenje še večkrat ponoviti, preden bo nalet končan. Kadar nalet mušic ni premočan, lahko počakamo s škropljenjem toliko časa, da se v glavnem konča in šele potem temeljito poškropimo hmeljišča. Če pa so se uši na hmelju že močno razmnožile, nalet pa še vedno traja, tedaj ne čakamo toliko časa, da bi se nalet končal, ampak moramo hmeljišča takoj poškropiti, škropljenje pa po potrebi ponoviti. V letih, ko se pojavi mnogo uši na hmelju, ne moremo z enkratnim škropljenjem z dotikalnimi insekticidi uničiti vse zalege, ampak je potrebno dva- ali pa tudi trikratno škropljenje. Drugače določimo rok škropljenja, če uporabljamo sistemična sredstva. Tu nam ni treba čakati toliko časa, da je glavni nalet končan, ampak že lahko škropimo prej, čim opazimo mušice na hmelju. Saj bodo sistemična sredstva delovala v rastlini tudi po škropljenju. Navadno zadostuje eno škropljenje s sistemičnimi sredstvi. Vendar je treba kontrolirati, koliko časa traja delovanje sredstva in ugotoviti kdaj je končan nalet uši, če morda le ne bo potrebno škropljenje ponoviti. Pri ugotavljanju trajanja delovanja siste-mičnega sredstva se lahko tudi zmotimo. Mnogi hmeljarji namreč mislijo, da je sistemično sredstvo že nehalo delovati, ko opazijo na vrhnjih listih po škropljenju mušice. To pa ni tako. Mušice namreč vedno znova naletavajo na hmelj in se morajo najprej nasrkati zastrupljenega celičnega soka, predno le-ta na njih smrtno deluje. Tako lahko najdemo na rastlini, ki je s sistemičnimi sredstvi še vsa zastrupljena tudi večje število mušic, ne moremo pa najti na taki rastlini zelenih uši. S čim škropimo? Ker so uši sesajoče žuželke, jih lahko uničujemo z dotikalnimi (DDT, lindan, diazinon, paration) in sistemičnimi sredstvi (metasystox, terra sytam, ekatin). Največ uporabljamo pri nas za zatiranje sistemična sredstva: metasystox v 0,1% koncentraciji, systox v 0,05% koncentraciji, ekatin v 0,1% koncentraciji ali pa terra sytam za zalivanje. Razen sistemičnih sredstev so pri nas za zatiranje uši v rabi tudi Iindanska sredstva, naj- več lindan olje v 0,15 do 0,2% koncentraciji in diazinon 5 v 0,5% koncentraciji. Sredstva na bazi DDT in parationska sredstva se pri nas manj uporabljajo za zatiranje hmeljeve uši. Letos bomo zatirali uši v prvi vrsti s sistemičnimi sredstvi in to iz več razlogov. S sistemičnimi sredstvi uničujemo hkrati tudi rdečega pajka, zmanjšamo število škropljenj in ščitimo vsaj do neke mere koristne mesojede žuželke. Z ušmi se hrani cela vrsta mesojedih žuželk. Tako na primer pikapolonica, tenčičarica, muhe goseničarke, najezdniki in trepetalke. Najbolj poznane so pikapolonice, — hroščki rdeče ali rumenkaste barve s pikami. Gibčne temne ličinke z rumenimi pikami so silno požrešne in uničijo veliko število uši. Prav tako ne zaostajajo v požrešnosti za njimi gosenice trepetalk in tenčiča-'ric. Trepetalke so rumeno črne muhe. Tenčičarica je nežen metuljček s prozornimi zelenkastimi krilci. Jajčeca odlaga na dolgih pecljih do 20 na eno mesto. Vse te naravne zaveznike nam kaže čimbolj zaščititi, ker je njihova pomoč pri zatiranju škodljivcev dragocena. Dobro razvit hmelj, kjer nalet ni posebno močan bomo konec maja in v začetku junija zalili s terra sytamom (1 del 1% brozge na rastlino), če imamo letos v programu zalivanje. Če pa je hmelj še slabo razvit, nalet uši pa močan moramo še pred zalivanjem enkrat škropiti z me-tasystoxom. ČRNA FIŽOLOVA UŠ Letos smo tu in tam v hmeljiščih opazili tudi črno fižolovo uš. Fižolova uš je približno 2 mm dolga črnozelena in debela. Živi podobno kot zelena hmeljeva uš .in potrebuje za razvoj prav tako dva gostitelja. Zimska jajčeca leže na razno grmovje, kot je na primer trdoleska, kozja pogačica in tudi nekatero okrasno grmičevje. Iz zimskih jajčec se razvijejo nekrilate uši na grmičju — svojem zimskem gostitelju. Konec maja in v juniju se pojavijo mušice, ki prelete na poletnega gostitelja. Črna fižolova uš se preko poletja razvija na več vrst rastlin — na žlahtnih in plevelih. Najdemo jo na fižolu, bobu, pesi, na plevelih kot je na primer osat, pa tudi na hmelju. Črno fižolovo uš zatiramo na enak način kot zeleno hmeljevo uš. KAKO PA S PERONOSPORO? Letošnja deževna pomlad je bila primerna tudi za razvoj peronospore. Že zgodaj smo našli v hmeljiščih precej kuštravcev. Pa tudi sekundarne infekcije na listih je precej, zlasti tam, kjer hmelj dolgo časa ni bil napeljan, ali v hmeljiščih, ki so močno zapleveljena. Zato bomo istočasno kot proti ušem poškropili hmelj tudi proti peronospori in sicer z 0,25% ditanom ali z 1% bakrenim apnom. List s »kuštrovca«, okužen s peronosporo. .ni ». «an: ravnajmo g kemičnimi sredstvi za varstvo rastline? Za poletna škropljenja, prašenja ali zalivanje bomo letos rabili v glavnem naslednja kemična sredstva; metasystox, terra sytam, ekatin, sy-stox, diazinon, paration, svinčeni arzenat, lin-dan in DDT pripravke, za glivične bolezni pa predvsem ditan ali lirotan, bakreno apno in modro galico. Velika večina teh kemičnih sredstev je zelo strupena tudi za ljudi in domače živali. Zaradi tega moramo z njimi previdno in pravilno ravnati. Vsa kemična sredstva za varstvo rastlin moramo pravilno vskladiščiti. Biti morajo vedno zaklenjena in pod nadzorstvom. Nikdar jih ne smemo hraniti v hlevih, stanovanjih ali prostorih, kjer imamo jestvine ali posode. Večina zadrug v Savinjski dolini ima primerne prostore za shranjevanje zaščitnih sredstev, mnogo pa je še takih zadrug v okraju, kjer so kemična sredstva še vedno neprimerno vskladiščena. Skladišča za kemična sredstva za varstvo rastlin ne smejo biti niti preveč hladna, niti preveč vlažna. Če v skladišču pade pozimi tem-ratura za nekaj stopinj izpod ničle, potem se nam pokvarijo oljnate emulzije, pa tudi nekatera sredstva, kot na primer žvepleno apnena brozga. Zato kemična sredstva za varstvo rastlin ne smemo nikdar puščati na prostem ali vskladiščiti v šupah, ki so pozimi prehladne. Prav tako ne sme biti skladišče preveč vlažno. V vlažnih prostorih se nam trgajo papirnate vrečke in odpadajo papirnati nalepki na ovitkih, razen tega pa so vlažna skladišča neprimerna zlasti za nekatere močljive praške, ki hitro vsrkavajo vlago iz zraka in se sprimejo v grudice (ditan). Skladiščnik naj zato pazi, da skladišče ob toplem in suhem vremenu zrači in tako odstranjuje odvišno vlago iz skladišča. V skladiščih naj bo vedno vzoren red. Sredstva naj bodo vskladiščena po grupah: skupaj fungicidi, posebej insekticidi, posebej herbicidi itd. tako, da ni nepotrebnega iskanja, ko sredstva potrebujemo. Vsa sredstva naj bodo opremljena z napisi in prospekti, da ne more priti do zamenjave in da hitro najdemo vse podatke, ki jih moramo o sredstvu vedeti. Ne samo zaščitni referent, tudi vsak skladiščnik mora imeti pri sebi knjižico »Mali priročnik varstva rastlin«, da takoj najde potrebna pojasnila o vsakem zaščitnem sredstvu. Zadruge naj imajo na vidnem mestu tudi tabelo o mešanju škropiv, da lahko takoj pri razdeljevanju sredstev ugotove, katera škropiva se lahko med seboj mešajo in katera škropiva se med seboj ne smejo mešati. Ne puščajmo sredstev v raztrganih vrečkah, da se trosijo po tleh, ampak vsak raztrgan ali pokvarjen omot takoj zamenjajmo. Raztresena ali polita sredstva iz skladišča odstranimo in zakopljimo. Ce so se nam odlepiti napisi na omotih jih takoj nadomestimo z novimi in nanje napišimo vse podatke, ki jih potrebujemo. Prav je tudi, če na vsako sredstvo, ki pride v skladišče napišemo datum kdaj je prispelo, tako da najprej uporabimo starejše. V skladišču predvidimo primeren prostor tudi za odlaganje praznih kant in druge stare embalaže. Kante, v katerih smo imeli parationska in druga sistemična sredstva moramo po uporabi sredstva zakopati. Ker pa ni mogoče vedno sproti zakopavati praznih kant in uničevati papirnate embalaže, moramo vsak dan prazne omote in posodo vskladiščiti v skladišču. Vsa sredstva, v katerih učinkovitost zaradi starosti ali spremenjenih fizikalnih lastnosti dvomimo, dajmo takoj preiskati na inštitut in jih nato kakor predvideva izvid iz inštituta ali uporabimo ali uničimo. Najbolj nevarna sredstva, ki jih uporabljamo pri poletnem škropljenju, so vsa sredstva na bazi fosfornih estrov in arzenati. Med najstrupe-nejša prištevamo terra sytam, systox, paration in svinčeni arzenat. Malo manj nevarna, še vedno pa zelo strupena so metasystox, ekatin, diazinon in etiol. S parationskimi in sistemičnimi sredstvi se zastrupimo, če jih vdihavamo ali če prodro v telo skozi kožo ali skozi usta v prebavni trak. Arzenška sredstva pa so nevarna če pridejo v prebavni trak ali v kri skozi rano. O pravilnem vskladiščenju strupenih sredstev smo že govorili. Poudarimo pa naj še enkrat, da naštetih sredstev ne smemo v nobenem primeru puščati nezaklenjenih. Razen tega ne smemo uporabljati praznih kant strupenih sredstev za druge pripravke in ne smemo strupenih sredstev prelivati iz originalnih kant v drugo posodo. Strupena sredstva moramo čuvati vedno v originalnih zavitkih ali posodah. Prazne kante parationskih in sistemičnih sredstev posujemo s klorovim apnom in jih globoko zakopljemo. Škropiva nikdar ne pripravljamo v zaprtem prostoru. Pripravljamo ga vedno sproti, tik pred škropljenjem, ne pa za dalj časa vnaprej. Pri vlivanju nerazredčenega koncentrata v vodo še posebno pazimo, na to, da držimo sredstvo daleč od sebe in da se z njim ne polijemo po nezaščiteni koži. Ce pa kljub pozornosti pridemo s kožo v dotik s sredstvom zlasti z nerazredčenim se moramo takoj temeljito oprati z milom ali sodo. Pripravljeno škropivo ne smemo pustiti na njivi nezavarovano. V kolikor nismo mogli vsega škropiva uporabiti, ga vlijemo v novo izkopano jamo na mesto, kjer ni nevarnosti da bi se zastrupili ljudje ali živali, ga posujemo s klorovim apnom in zasujemo. Po končanem delu škropilnico in vse posode za merjenje in napravljanje škropiva temeljito operemo z vodo in s sodo. Oprati moramo dobro tudi škropilne cevi. Obleko, ki smo jo zmočili s škropivom najprej namočimo, potem pa operemo v raztopini sode. Poškropljene njive zaznamujemo z napisom: »Pozor! Strupeno zaščitno sredstvo! Smrtna nevarnost!« S poškropljene njive ne smemo tri do štiri tedne trgati plodov za uživanje. Prav tako ne kosimo in ne uživamo plodov vsaj 14 dni iz sosednjih travnikov in njiv. Pri delu s strupenimi zaščitnimi sredstvi moramo biti tudi pravilno oblečeni. Pri vsakem škropljenju ali pa sploh delu z zaščitnimi sredstvi moramo nositi delovno obleko, ki jo po končanem poslu slečemo. To obleko je potrebno čim pogosteje prati. Pri delu z bolj strupenimi sredstvi kot so systox, ekatin, paration, metasystox, diazinon, dieldrin ali aldrin pa moramo biti oblečeni v nepropustno obleko, ki jo je potrebno vsak dan oprati. Najbolje je, da imamo na obrazu tudi ščitnik, ki nas ščiti pred škropivom. Ce delamo v posebno težkih pogojih, moramo imeti na obrazu masko ali vsaj respirator, kateremu po predpisanem času premenjamo filter ati vložek. Kadar nimamo na razpolago maske ali respiratola, si lahko zavarujemo usta z rutico, vendar jo moramo pogosto menjati, sigurno pa tedaj, če se nam zmoči. Roke moramo imeti zavarovane z gumijastimi rokavicami, zlasti če hmelj zalivamo s terra sytamom. Na glavi moramo imeti kapo s ščitnikom, na nogah pa čevlje ali še bolje gumijaste škornje. Pri delu nikakor ne smemo ne jesti, ne piti in ne kaditi. Pred vsako jedjo temeljito operimo roke, če pa nosimo na njivo malico, jo imejmo spravljeno daleč od kraja kjer škropimo. Kadar škropimo s systoxom, metasystoxom, ekatinom, parationom ne smemo biti zaposleni več kot 5 ur dnevno in po tri dni zapored. Čim začutimo, da nam postaja slabo, da nas boli glava, ali da postajamo omotični, moramo takoj prenehati z delom. Odstranimo se od delovnega mesta in mirno odpočijmo. Ce nam je škropivo prišlo v usta, vzemimo 1—2 žlici živalskega oglja, pomešanega z nekoliko vode. Ce je potrebno vzemimo vsako uro po dve tableti atropin sulfata (0,5 miligrama) dokler se nam stanje ne izboljša. Atropin je protistrup pri zastrupitvi s fosfornimi estri. V težkih primerih (bruhanje, driska, otežko-čeno dihanje, zoženje zenic) prepeljimo bolnika takoj, ko smo mu nudili prvo pomoč, kot je zgoraj opisano, v bolnišnico. Pri škropljenju moramo imeti vedno pripravljeno vodo za umivanje, milo ali sodo, živalsko oglje pitno vodo ter prospekte, da jih pokažemo zdravniku, na katerih piše zanj navodilo. Znaki zastrupitve z arzenati so: splošna slabost, krči in bolečine v želodcu, driska, vnetje sluznic, glavobol itd. Pri živalih opazimo zastrupitve po naslednjih znakih: krvava driska, slinjenje, bruhanje. Pri ljudeh, ki so se zastrupili z arzenati, moramo pospešiti bruhanje, kar storimo navadno z 20 grami žgane magnezije v 1 litru prekuhane vode. Ce je potrebno, izperemo bolniku tudi črevesje (klistiranje). Pokličemo čimprej zdravnika. V težjih primerih odpeljemo bolnika takoj v bolnišnico. Domačim živalim, ki so zastrupljene z arzenati, damo žgano magnezijo in sicer drobnici 2—5 gramov v vodi, konjem in govedu 10 do 25 gramov, svinjam pa 2—5 gramov pomešano v marmelado. Kot sredstva za odvajanje dajemo domačim živalim grenko (Glauberjevo) sol ali kuhano lanene seme. V težjih primerih pokličemo veterinarja. Pri škropljenju pa moramo prav posebno paziti tudi na čebele. Vsa kemična sredstva za varstvo rastlin niso čebelam nevarna. Med najnevarnejša štejemo arzenat, lindan, paration, aldrin, dieldrin, malation, metasystox. Jasno je, da s temi sredstvi nikakor ne smemo škropiti rastlin, ko cveto. Paziti pa moramo tudi na to, da jih ne uporabljamo v času ko čebele letajo v bližini čebelnih panjev ali pa na liniji, po kateri hodijo čebele na pašo. Manj nevarna so čebelam naslednja sredstva: DDT- systox, ekatin, vendar tudi z njimi ne smemo škropiti rastlin v cvetju. Čebelam nenevarni so fungicidi, hormonski herbicidi, toxafen in tedion. Z njimi škropimo lahko tudi cvetoče rastline, vendar če je le mogoče zgodaj zjutraj ali proti večeru, da čebel s škropivom ne motimo. Inž. Srečko Cvahte Vodna skupnost »Savinja« Šc nekaj! S komer koli sem takrat govoril, mi je nekajkrat poudaril, da je »drug — onaj veliki stručnjak, kome će uspeti, da savlada vekovnu neman -Skadrsko jezero!« (Vekovna neman = stoletna pošast). Delovni ljudje na osuševalnih delih so gojili ne-verjetno zaupanje v inž. S. Cvahteta, ga temu ustrezno ita moč spoštovali, tako da so na njegov priimek in ime skoraj pozabili . . . imenovali so ga na kratko: »naš glavni«! Bil je namreč glavni inženir v direkciji za osuševanje Skadrskega jezera. Čemu te vrstice? Zdaj, deset let po mojem presenetljivem doživetju, ob Skadrskem jezeru, je inženir Srečko Cvahte direktor Vodne skupnosti -Savinja . moja malenkost pa urednik glasila »HMELJAR«. Zgodovina so ponavlja! Nehote se mi znova vsiljuje primerjava: Skadrsko jezero s svojimi pritoki in Savinja s svojilni! In, najini vlogi! Kakor je bilo vodovje Skadrskega jezera in njegovih pritokov za vse tamkajšnje prebivalce v preteklosti neukrotljiva naravna velesila, tako prizadeva Savinja s svojimi pritoki ves čas doslej nenadomestljivo škodo vsemu gospodarstvu na svojem porečju. In prav zato, da obvlada to stihijo, je ustanovljena Vodna skupnost »Savinja«! Med tistimi, ki so vselej trpeli največ škode, tako od skadrskih voda v Črni gori, kakor od Savinje z njenimi pritoki, so bili na prvem mestu obdelovalci zemlje. V našem primeru pa zlasti pridelovalci Savinjskega goldinga — hmeljarji! Prebivalci Savinjskega porečja, predvsem hmeljarji, iskreno želimo inž. Srečku Cvahtetu, ki je pred nedavnim dopolnil 50. leto svojega plodovitega življenja, ob njegovem jubileju: Inž. Srečko Cvahte, direktor Vodne skupnosti »Savinja«. Vodna skupnost »Savinja« je biia ustanovljena julija 1957 za vse porečje Savinje. Medtem, ko se je \odna skupnost »Savinja« prvo koledarsko leto utrjevala zgolj administrativno, je drugo koledarsko leto že na moč posegla v gospodarstvo po svoji pristojnosti. Sicer še potrebam in željam vseh svojih članov ni mogla ustreči, vendar so njeni uspehi zaznavni že mnogokje. Temu pa je največ pripomogla disciplina članstva, ki skoraj stoodstotno vplačuje svoje finančne prispevke. Kje smo porabili denarna sredstva in kako, prikazuje risba geografske karte porečja Savinje. (Glej risbo št. 1!) Krogi, včrtani na risanem zemljevidu, pomenijo kraj, kjer smo dela izvajali, številke v krogih pa pomenijo zneske, ki smo jih porabili za gradnjo, (Risba št. 1 je na zadnji (hrbtni) strani te številke »Hmeljarja«), Ta surova risba zgovorno dokazuje, da skušamo delo zgrabiti na čim širši fronti, tako na ureditvi hudournikov, kakor na regulaciji vodotokov in na osušiivi zamočvirjenih zemljišč. Glavno dejavnost pa smo usmerili na sistematsko osušitev porečja Ložnice in na regulacijo Savinje v Celju. Na Ložnici hočemo čimprej usposobiti zamočvirjene hektarske površine za njivsko kulturo, z regulacijo Savinje skozi Celje pa pospešiti neoviran odtok glavnega vodnega zbiralnika in omogočiti uspešen razvoj mesta Celja. Za izvedbo opisanih nalog je Vodna skupnost zaposlila precej osebja. Mimo uprave, z računovodstvom in administracijo, imamo tudi Namesto o voda! Med »križarjenjem« po svetu sem nekoč doživel takšno prijetno in hkrati koristno presenečenje, kakršnega podari skopuško in muhasto naključje nam, nemirnim lovcem novic, le redkokdaj. Rilo je rano spomladi pred desetimi leti v bratski Ljudski republiki Črni gori. Čeravno sem bil do zob oborožen /. vsemi mogočimi dovoljenji in s priporočili republiškega in zveznega merila, vendarle nisem mogel ujeti možnost, da. si dela na osuševanju Skadrskega jezera pobliže in malo globlje ogledam. Skoraj sem že obupal in vrgel puško v koruzo, ko mi je nekdo zaupal«, da je v direkciji tudi Slovenec — inženir Srečko Cvahte! Pripomniti moram, da je bilo to v času takoj po napadu Informbiroja na Jugoslavijo, in da meji Skadrsko jezero na Albanijo! Hipec za tem me je v zasilnem stanovanju, baraki, sprejel rojak iz Savinjske doline in >;sotrpin« s srednješolskih klopi, inž. Srečko Cvahte, v krogu svoje družine. Njegova, nadvse tovariška življenjska družica in otroci so ga bili pravkar obiskali na njegovem delovnem mestu, daleč od Slovenije, v Črni gori! Rilo je obejestransko veselo presenečenje, vendar o tem — zapi k! Nekaj drugega, zame neverjetno prijetnega, je sledilo naključnemu srečanju. Inž. Srečko Cvahte me je z jecpom odpeljal k obali jezera, tam pa me povabil na imeniten motorni čoln! Da, na moderen motorni čoln, ki mu ga je bil sam predsednik LR Črne gore. Blažo Jovanovič, povsem zaupal za potrebe pri delih na jezeru! Tako sva jadrno in sproščeno preplula vso Skadrsko jezero vzdolž in počez, pa še ob obali, med prijateljskim pomenkovanjem o vseh »javnih skrivnostih okrog osuševanja jezera in njegovih pritokov. Skadrsko jezero je za Črnogorce nekako »vprašanje št. 1«, že odkar so se bili tod naselili ... In moja popotna beležnica je bila polna notic in številk! »Vso srečo v prihodnjem življenju, novih uspehov pri odgovornem delu in končno zmago nad vsemi vodami Savinje!« Urednik . 2: Sondiranje (preiskovanje) tal med vasema Gomilsko in Orla vas. Priprava za regulacijo Bolske majhen projektantski oddelek, poseben študijski oddelek in več sektorjev, ki vodijo izvedbo s 410 delavci. Resda večji del. projektov še naročamo pri posebnem projektivnem zavodu, vendar smo se pri zbiranju študijskih osnov že povsem osamosvojili. Naša geološka skupina upravlja s potrebnimi vrtalnimi in laboratorijskimi napravami, ki omogočajo preiskave tal do globine 100 m (Glej fotografski posnetek št. 2!). Med letom 1958 smo zvrtali 511 m vrtin, geološko pregledali 18 melioracijskih terenov in izdelali nad 500 fotografskih posnetkov o raznih fazah gradnje in za prikaz temeljitejše dokumentacije raziskovalnih del. Naš pedolog raziskuje zgornje zemeljske plasti, predvsem na zamočvirjenih področjih, proučuje najboljše načine zboljšave in obdelave ter opazuje delovanje že opravljenih melioracij. Doslej smo raziskali 1787 ha zamočvirjenih površin, na 33 mestih. Naš agronom proučuje agrotehnične probleme in svetuje najprimernejše kulture za pridobljena zemljišča. St. 4 Most čez Ložnico pri Gotovljah ♦♦ ♦ ♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦+♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Brez navedenih, predhodnih proučevanj, ne bomo začeli izdelovati načrtov za melioracije. Hočemo namreč najprej osušiti tista zemljišča, ki zahtevajo najnižje investicije, in na katerih bodo v najkrajšem času uspevale najdonosnejše kulture. Seveda pa moramo izvzeti razne regulacije, ki jih zahteva obramba pred poplavami, uspešen komunalni razvoj naselij in priprave za bodoče osuševanje. Da bomo mogli uspešno izvesti regulacije in melioracije, potrebujemo predvsem dobro mehanizacijo, Zavoljo tega smo, deloma s posojili, deloma z lastnimi sredstvi, nabavili najpotrebnejše stroje in vozila. Imamo že dva večja in en lažji bager, poseben stroj za kopanje osuševalnih jarkov, ki izkoplje dnevno do 250 m dolg jarek. (Glejfotografski posnetek št. 3!). Za izravnavo terena uporabljamo težji in lažji buldožer, za pridobivanje kamna, s katerim oblagamo brežine pa tri kompresorje. Gez vse zregulirane potoke smo zgradili trdne betonske mostove, kar nam omogoča betonski mešalec. (Glej fotografski posnetek št. 4!) Brez močnih vodnih črpalk bi bilo vsako delo v vodi onemogočeno, zavoljo tega smo nabavili 4 vodne črpalke, ki pa nikakor ne zadoščajo. Za prevoz raznega gradiva, predvsem lomljenca, imamo 6 kamionov, traktor in 6 kamionov »Unimog« s prikolicami. Dela na Savinji izvaja posebno gradbeno podjetje s svojimi stroji. S pravilno uporabo strojev smo dosegli mnogo večji učinek z zaznavno manjšimi sredstvi. Prihodnjič pa nameravam nadaljevati z ori som posameznih gradenj. 7.5 milijard din za letošnja dela na kanalu Donava-Tisa-Donava Opomba: Nemara bo za bralca, ki glasilo »HMELJAR« prebira po sistemu »članek za člankom«, skok iz Savinjske doline v objširne ravnice Avtonomne pokrajine Vojvodine, le prevelik! Morda! Zategadelj nudim pomoč! Priključil sem ga obravnavanju osuševalnih in namakalnih del na porečju Savinje (Glej zgoraj in na prejšnji strani članek o Vodni skupnosti »Savinja« in zemljevid porečja Savinja na zadnji (hrbtni) strani te številke glasila »HMELJAR«) samo zaradi vsebinske sorodnosti! kakor obravnava v prejšnjem sestavku inž. Srečko Cvahte vrhunske napore vse naše družbe, da iztrga na področju, ki ga ogroža Savinja s svojimi pritoki. 1500 ha zemljišč za racionalno obdelovanje, tako hočem poudariti, da so delovni ljudje v Vojvodini prav zdaj v silnem poletu, da končno obvladajo doslej neusmiljeno razdiralno vodovje, z rekama Donavo in Tiso na čelu, in tako usposobijo za napredno obdelovanje milijon hektarov! Inž. /. Gotu , načelnik v Direkciji za izgradnjo kanata Donava—Tisa—Donava, odhaja s skupino novinarjev po konferenci na ogled gradbišč. Zavoljo čim lažjega razumevanja, kako velika so dela na izgradnji kanalov v Vojvodini, objavljam tole primerjavo: Za Sueški kanal so izkopali 75 milijonov kubikov! Za Panamski kanal so izkopali 220 milijonov kubik. Za Sistem kanalov Donava—Tisa—Donava pa bodo morali izkopati do popolne izgradnje 128 milijonov kubikov. Pri zbiranju gradiva za oris gradbenih del na Kanalu Donava—Tisa—Donava mi je mimo drugih to-varišev-novinarjev iz Novega Sada pomagal zlasti tov. Mika Stevančev, za kar mu izrekam na tem mestu iskreno zahvalo. IZ KONFERENCE NOVINARJEV V DIREKCIJI Obširne in temeljite priprave. — Letos: čez 10 milijonov kubikov zemlje. — 25 mostov. — Velika popravljalnica strojev blizu Novega Sada Generalni direktor Direkcije za izgradnjo vodnega sistema je odgovarjal na vprašanja o letošnjih pripravah za delo na Kanalu in o perečih problemih v zvezi s tem delom takole: Fotoposnetek velikega bagra za izkop kanala Donava—Tisa—Donava pri Straži blizu Vršca. Takih bagrov in enakih modernih strojev za izkop kanala ima Direkcija za gradnjo kanala Donava—Tisa—Donava dandanes blizu dve sto. Prvo vprašanje: Kako potekajo priprave za letošnja dela pri izgradnji Kanala Donava—Tisa—Donava? Odgovor: Priprave med zimo so vselej zelo važne, tako za uspešen začetek, kot za nadaljnje delo. V tej zimi smo se temeljito pripravljali, izdelali načrte itd. Pred mesec dni so nam odobrili načrt za leto 1959, ki smo v njem predvideli potrošnjo 5.400,000.000 din za izgradnjo Kanala. Za mehanizacijo bomo porabili 2.100,000.000 din. Naša Direkcija bo porabila skupno torej 7,5 milijard din. oziroma 40°/o več kot leta 1958 ali 80% več samo za dela za izgradnjo Kanala, ne da bi računali še mehanizacijo. Delček prvih izkopavanj kanala Donava--Tisa— Donava v Podpornju pri Vršeti Drugo vprašanje: Koliko sredstev boste porabili za kopanje Kanala in koliko za objekte? Odgovor: Kopanju Kanala smo namenili 3 milijarde in 80,000.000 din ali 57%, ostalo pa bomo porabili za objekte. Največja dela bomo opravili leta 1959 v Banatu, na poljih Karaš—Vlajkovac in v Bački, ob stari cesti Kanala Mali Stapar— Novi Sad, kjer bomo izkopali 3 milijone in 840 tisoč kubikov zemlje. Skupno bomo torej izkopali 10 milijonov in 840 tisoč kubikov zemlje. Največ sredstev, 1.200,000.000 din bomo porabili za 25 mostov, za 2 prevodnici za ladje in za 6 zapornic. Del sredstev pa je namenjen za poti, poslopja itd. Na vzpetini ob reki Karaš (blizu Romunije) si ogleduje skupina novinarjev iz vseh republik FLRJ pod vodstvom inž. /. G o t ua , načelnika v direkciji za gradnjo velikega kanala Donava— Tisa—Donava, obširno področje, ki je bilo doslej domala vsako leto poplavljeno in zategadelj neplodno, ki pa je že po prvih izkopih kanala toliko meliorirano, da je na njem moč uspešno gojiti že več poljščin. Tretje vprašanje: Kakšni so načrti? Odgovor: Z vsemi smo zadovoljni. Imamo načrte za izkop 10 milijonov in 840 tisoč kubikov zemlje. Načrti za izkopavanja so pomembnejši kot projekti za objekte. Za zdaj zaključek! Prebivalstvo Vojvodine se bori z vodami že stoletja! Zgodovina teh naporov je nadvse zanimiva, obsežnost sistema za naše pojme neverjetno velika! Pomembnosti pa sploh ni moč ustrezno orisati, zakaj milijon z vodo urejenih hektarjev — pomeni rešitev prehrane za vso Jugoslavijo, pa še kaj več! Jaka Slokan in dejstva iz J1P Vojvodine Veličastna zgradba Izvršilnega sveta AP Vojvodine v Novem Sadu Strokovnjaki iz Bačkega Petrovca NEKAJ UVODNIH PRIPOMB Odkar sem pred dobrima dvema letoma prevzel v urejevanje glasilo »HMELJAR«, sem na moč želel, da znova potujem po Avtonomni pokrajini Vojvodini. Že pred devetimi leti sem jo sicer kot novinar pre-prečkal vzdolž in počez, vendar s časom zblede še tako globoki vtisi na predstave, mimo tega pa se v Novi Jugoslaviji zvrščajo dogodki, ki vplivajo na preoblikovanje narave in ljudskih misli s tako naglico, da moremo govoriti skoraj o spreminjanju preko noči! Čemu je prav Vojvodina cilj mojih popotnih želja? Avtonomna pokrajina Vojvodina je najpomembnejša poljedelska pokrajina Jugoslavije, kajti, čeravno njena skupna površina zajema le 9 % površine vse FLRJ, znaša obdelovalna zemlja Vojvodine polnih 21 % obdelovalnih površin vse Jugoslavije! Na področju AP Vojvodine je družbenih kmetijskih posestev (v začetku 1959): 1. državnih posestev 126 s skupno površino 226.684 hektarjev; 2. kmečkih delovnih zadrug 210 s skupno površino 162.632 ha; 3. ekonomij kmetijskih zadrug 229 s skupno po-’ vrlino 51.402 ha. Drugo obdelovalno površino občeljudske imovine upravljajo razne ustanove (znanstveni zavodi, fakultete, šole itd.) oziroma so občinski pašniki. Državna posesitva v Vojvodini zajemajo povprečno 2000 ha, mnogo med njimi pa jih upravlja tudi po 5000 do 10.000 ha! Ali niso to res kmetijski giganti, če le pomislimo pri tem na površino državnih posestev na Slovenskem, zlasti na našem, ožjem hmeljarskem področju, v Savinjski dolini?! Pa še nekaj! V Vojvodini pridelujejo tudi hmelj! Ali ni razlogov dovolj za potovanje v Vojvodino? Da! Dobri ljudje so mi omogočili, da sem mogel zbirati gradivo za prikaz Vojvodine, vso prvo polovico aprila letos. Po vrnitvi pa nisem z zbranim gradivom skoraj vedel ne kod ne kam ne kako! Rad in tudi moram posredovati pridelovalcem hmelja novo podobo Vojvodine, .vendar kako? Pri toliki obilici skrbno nabranega gradiva! V goščavi statističnih podatkov, fotoposnetkov in vtisov, čeravno jih poskušam orisati še tako slikovito, ne bi bil sploh mogoč pregled! Zategadelj sem takole sklenil! Zvrstil sem le delček zbranih »SLIK, OBRAZOV IN DEJSTEV IZ AP VOJVODINE«, ki naj bodo nekake orientacijske točke. Za njimi pa nameravam spregovoriti o popotnih vtisih, zaključkih s primerjanjem razmer na slovenskem hmeljarskem področju in razmer v Vojvodini, pa morda še o čem! Morda mi bo uspelo! Sicer pa — poskusimo! Kot poročila v drobcih s potovanja po Vojvodini so v tej številki »Hmeljarja«: 2,5 milijard din za letošnja delo na kanalu Donava —Tisa—Donava; »PANONIJA« pri Bajši (rojstvo velikega in modernega KG!); S seje DS KG »PANONIJA« pri Bajši; 20.000 litrov mleka na hektar in posebej savinjskim hmeljarjem namenjena sestavka: Strokovnjaki iz Bačkega Petrovca ter Zločin z zlatimi storžkil Pripominjam, da je avtor trditev v članku »Strokovnjaki iz Bačkega Petrovca«, stanovski tovariš, novinar Ljuba Markov iz Novega Sada, medtem ko je porok za zgodovinsko resničnost žalostne povesti o »Zločinu z zlatimi storžki« novinar Boža Stojadinovič, prav tako iz Novega Sada. Avtorsko trditev, oziroma poroštvo za zgodovinsko resničnost poudarjam, da ne bi kdorkoli morda le dvomil v dejstva, ki o njih govore omenjeni sestavki! Sicer pa več v zaključni reportaži! Urednik Do nedavna: Hmelj, sirek in konoplja. . Sedaj: Jagode, maline, zelenjava, sadje in živina. Kadar v Bačkem Petrovcu razpravljajo o strokovnjakih, tedaj se Petrovčam nekam skrivnostno ali celo porogljivo nasmihajo. Zanje ima ta beseda poseben prizvok. V Vojvodini so letošnje pomladi zasadili čez 1000 ha hmeljišč in to celo tam, kjer jih doslej nikoli ni bilo. Za to delo so potrebovali strokovnjake, ki jih je najlaže najti v Bačkem Petrovcu, središču hmeljarstva. Petrovčam menijo, da je dovolj, če se je nekdo rodil v njihovi vasi in mu oni kot strokovnjaku ponudijo 30.000 din na mesec ter »mleko in zajtrk«. Strokovnjaki iz Bačkega Petrovca so bili zadovoljni z mlekom, s 30.000 din pa ne. Namesto 1000 din na dan so zahtevali 1.500 din, dokler st vsota končno ni podvojila in zaokro- žila na 60.000 din na mesec. Tako so se vsi Petrovčam, ki so čutili nagnjenje za strokovnjake, razlezli po vsej Vojvodini. Nemara je prav zaradi tega v Bačkem Petrovcu pričelo upadati zanimanje za hmelj. Tega ne smemo razumeti napak! V Petrovcu je vzniklo precej novih hmeljišč, toda še vedno ne toliko kot bi sicer, če se ne bi pojavila ta »strokovnjaška mrzlica«, kot ji pravijo menda po zgledu ameriške »zlate mrzlice«. V Petrovcu ne upada le zanimanje za hmelj. Spremenilo se je še marsikaj drugega. Pravijo, da so Petrovčam nekoč, krčili zemljo in si postavljali hiše po vsej' soseščini. V komaj petdesetih letih so popolnoma izpodrinili prvotne prebivalce iz Gložnja. Sedaj pa kaže, da tujci izpodrivajo Petrovčam iz njihovega kraja. To namreč izpričujejo statistični podatki. Prvotni naseljenci, Slovaki, se umikajo tujcem. V tovarni krtač in metel »Proleter« že Sličici iz hmeljišč Državnega podjetja za obnovo in napredek hmeljarstva v Vojvodini »Hmeljar« v Bačkem Petrovcu skoraj ne najdemo več Slovakov, vsaj delavcev ne. Ostalo je le še nekaj poslovodij. Nekoč so življenjsko raven zagotavljale industrijske rastline: hmelj, sirek in konoplja. Kako bo v prihodnosti? Menijo, da se bodo rešili iz te zagate z gradnjo kanala Donava—Tisa—Donava v njihovem območju. Prav tako gradijo novo hladilnico, ki bo dograjena že avgusta ali septembra. Poleg hladilnice bodo še zgradili manjšo živinsko klavnico in še delavnico oziroma tovarno za predelavo sadja in zelenjave. Možnosti za intenzivno proizvodnjo imajo torej na pretek. Navedli so mi le 2 številki. Ko bo , dograjen kanal, bodo lahko osušili okoli 18.000 juter (jutro = 5754 m2) zemlje. Kanal bo preprečeval poplave. Poleg tega obstaja možnost, da se bo še namakalo okoli 9.000 juter zemlje. Hmelj, sirek in konoplja so bili nekoč glavne kulture. Sedaj pa kmeta bolj mikajo jagode, maline, paradižniki in sadje. Nekateri pa se bolj odločajo za živinorejo. Splošna kmetijska zadruga bo dala kmetom okoli 40.000 piščancev. Tolikšna je namreč kapacitete inkubatorjev. Nekateri bi rudi imeli velike farme za živino, drugi V hmeljniku Poskusne postaje Znanstvenega kmetijskega zavoda v Bačkem Petrovcu. V sredini vodja inž. Ivan Husar Potovanje do kmetijskega posestva »P a -n o ni j a«, ki pelje iz Bačke Topole skozi Bajšo, terja od potnikov precej vzdržljivosti, od voznika pa iznajdljivosti. Gradijo namreč novo cesto, ki je za posestvo in za ljudi, ki žive tukaj, nujno potrebna. Kaj kmalu bodo imeli kmetijski pridelki, ki zrasejo na površini okrog 3.800 hektarov zemlje, dosti lažjo in udobnejšo pot do potrošnika. To jih najbolj tare na »Panoniji«. Z veliko volje in vztrajnosti pa bodo dosegli marsikaj in »P a n o n i j a« se bo predstavila tistim ljudem, ki je še ne poznajo. Saj si je to tudi zaslužila. ZGODOVINA NEKDANJE ZREBCARNE le leta je okrajnemu ljudskemu odboru delala sive lase žrebčarna »Napredak«. V letnih računih so se venomer kazale izgube več milijonov. Vse je šlo za konje ... M il o r ad Džoganovit, direktor kmetijskega posestva »Panonija« blizu Bajše — Bačka Topola, Vojvodina Toda l. 1957 je prišlo do prelomnice. V odbor so poklicali M i l o r a d a Džoganoviča, glavnega agronoma s posestva »P o b e d a« in mu predlagali, naj prevzame upravniške posle v »Napredku«. Zanj odločitev ni bita lahka, toda sklenil je, da zapusti »Pobedo«. Žrebčarna »Napredak« se je preobrazila v »P a n o n i j o«. Konj in izgub ni bilo več, toda tega ni nihče obžaloval. »Novorojenček« je že konec prejšnjega leta zabeležil dobiček 72 milijonov dinarjev. pa bodo posadili jagode, maline in sadje. Na velikih površinah ... In še in še .. . Slovaki iz Bačkega Petrovca so sploh zelo dosledni pri svojih sklepih. V delo se zagrizejo in zlepa ne odnehajo. Slovaki ne poznajo polovičarstva, površnosti! Zaradi tega nas ne sme čuditi, če se jih je letošnjo pomlad prijavilo kar 100 in še več za hmeljarske strokovnjake. Zakaj pa ne? Kuj železo, dokler je vroče! Jutri bo Bački Petrovac imel že na stotine strokovnjakov za živinorejo ali pa za jagode, maline in zelenjavo. Nekoč je bil hmelj na prvem mestu. Jutri pa ga bo morda izpodrinila katera druga kultura. Kdo ve? Hmeljarji iz Bačkega Petrovca so delavni, žilavi in gibčni! »Panonija« pri Bajši URESNIČITEV IN UPI Ti ljudje nikoli ne bi bili uspeli, če jim nihče ne bi pomagal. Pred letom je imelo posestvo 24 traktorjev, od katerih je bilo le 10 uporabnih. Na spisku osnovnih sredstev so imeli en sam kombajn. V »Napredku« so bili zaposleni: inženir ekonomije, veterinar in 5 kmetijskih tehnikov. Strokovnega osebja je bilo premalo. Saj je posestvo .dolgo skoraj polnih 15 km! »S tako majhnim številom strokovnjakov,« pripoveduje direktor »Panonije« Džoganovič, »nismo mogli uspeti. Poiskali smo si nove strokovnjake. Sedaj imamo kar »štab« strokovnjakov, ki se bo še večal. Za zdaj je pri nas zaposlenih 5 agronomov, gozdarski inženir, 2 veterinarja, 10 kmetijskih tehnikov, ekonom, zdravnik in zobozdravnik.« Za velik del uspehov se mora zahvaliti »P a -n o n i j a« strokovnjakom. Svoj delež pa je prispevala prav tako agrotehnika. Na prelomu 1958-59 šteje posestvo 51 traktorjev in 8 kombajnov, povprečno so na hektar v minulem letu potrosili 700 kg umetnega gnojila. Pedološke preiskave so pokazale potrebo, da se letos uporabi povprečno 1000 kg umetnega gnoja, na parcelah, zasajenimi z italijansko sorto pšenice, 1600 kg. Na površini 500 ha bodo natrosili po tri vagone hlevskega gnoja na hektar. Kupujejo nove stroje. Investicijska vlaganja znašajo okoli 100.000 din na hektar. V naslednjih letih pa se morajo povečati na 400.000 din. »Panonija« dosega torej velike uspehe. Večje kot tedaj, ko se je še imenovala »Napredak«. Tudi letos bodo zabeležili dobiček. »Italijanka« je rodila povprečno 35,70 metercentov na hektar, domača pšenica pa skoraj 21 metrcentov pšenice. V »P a n o n i j i« ni čudodelnikov, le roke delavcev ne mirujejo ... Pripravljajo kup presenečenj — v živinoreji. Za zdaj ne govorijo radi o teh rečeh. Toda načrti sv veliki. »Panonija« leži »bogu za hrbtom«. Mar naj dovolijo, da to čutijo ljudje, ki žive tam? Sicer pa so bili dolgo časa za marsikaj prikrajšani. Sedaj je drugače. »Panonija« ima kinematograf s 3 predstavami na teden. Zgradili Izseček iz hmeljišča državnega kmetijskega posestva »H m e I j a r« pri Bačkem Petrovcu. V sredini direktor Andrej B o h uš bodo novo šolo. Imajo lepo urejeno restavracijo in prijetne klubske prst or e za šah in biljard. V lepem parku pred upravnim poslopjem stoji bazen, prava osvežujoča oaza v vročih poletnih dneh... Gradijo stanovanja za strokovnjake in delavce. »Če od naših ljudi zahtevamo visoko storilnost«, pojasnjuje svojo »politiko« Džoganovič-»smo jim dolžni dati vse, kar potrebujejo za življenje«. Moramo mu pritrditi. ☆ Med študijskim popotovanjem po Vojvodini sem se udeležil med drugim tudi konference vodilnega osebja z vseh družbenih kmetijskih posestev Vojvodine v Novem Sadu, prve dni aprila letos. Glavna točka dnevnega reda je bila proučevanje doslejšnjih uspehov in rentabilnosii na velikih kmetijskih družbenih gospodarstvih v Vojvodini! Od mnogih objavljam na tem mestu le te-le beležke s pravkar omenjenega zborovanja vodilnega osebja družbenih kmetijskih posestev A P Vojvodine: »Letos je v rednem delovnem razmerju na družbenih kmetijskih posestvih v Vojvodini 1286 agronomov-strokovnjakov! Neposredno v proizvodnji! Število pa še nikakor ne more zadostovati, če hočejo industrializirati kmetijsko proizvodnjo. To pa morajo in tudi bodo! Okraj Sombor ima štiri državna kmetijska posestva s skupno 22.333 ha obdelovalne zemlje! Le združevanje v večja družbena posestva je poroštvo za industrializacijo v kmetijski proizvodnji!« Prav zavoljo tega je Vojvodina že zdaj zgled kmetijskim gospodarstvom v Sloveniji, po Vsej Jugoslaviji in tudi tujini! Urednik Državno kmetijsko posestvo »Panonija« blizu Bajše — Bačka Topola, Vojvodina Fotografski izseček iz velike črede goveje živine na državnem kmetijskem posestvu »Panonija« blizu Bajše — Bačka Topola, Vojvodina S seje delavskega sveta kmetijskega posestvaf»Panonija« pri Bajši »Panonija« v Bajši. — Januar 1959. Plat zvona, ki ga ne gre preslišati... Vsak mesec se poveča število prašičev za tisoč, toda posestvo nima strehe zanje. — Tudi število goveje živine nenehno raste. — Velik strah zaradi povečanih pridelkov. — Stanovanja in prometne poti. — Problemi življenjske ravni in cenejše proizvodnje. Kako dolgo borno še poslušali plat zvona delavskega sveta kmetijske zadruge »Panonija« v Bajši poleg Bačke Topole, tega ne more nihče vedeti. Toda vsekakor velja, da je kolektiv sklenil vztrajati pri svojih zahtevah in naporih. To so dokazali na seji delavskega sveta, katere so se poleg članov sveta udeležili številni gostje, tako predsednik sindikata kmetijskih delavcev Vojvodine Jožef laki, organizacijski sekretar Okrajnega komiteja v Bački Topoli Peter Lompar, predsednik okrajnega ljudskega odbora Jožef Ujhazi, preds. okrajnega zadružnega sveta Božo Popivoda in ostali. Na seji so hoteli opozoriti na težave tega kolektiva. Brez pretiravanj lahko rečemo, da je le majhno število kmetijskih posestev v tako kratkem času tako močno razvilo svojo proizvodno sposobnost kot »P a n o n i j a«. Prenovljena »Panonija« obstaja šele dve leti, toda že sedaj so v resni zagati zaradi pomanjkanja prostorov. Hlevi za prašiče, govejo živino, skladišča za živinsko krmo in končno stanovanja za delavce, vse to jim je postalo pretesno. V 2 letih vztrajnega dela so v kolektivu »Panonija« mehanizirali 85 odstotkov kmetijskih del. K prejšnjim so si oskrbeli 4 nove kombajne in tako bodo proizvodnjo belih žit sto- odstotno mehanizirali. Hkrati z mehanizacijo raste pridelek. V letu 1958 so kljub suši pridelali na skoraj 1000 hektarov obdelovalne površine povprečno 68 stotov suhega zrnja na hektar, celih 6 stotov več kot v letu 1957. Prav tako je bil pridelek lucerne in sončnic večji kot v letu 1957. Zaradi tega naj nas ne preseneča, če so ljudje močno zaskrbljeni. Lansko jesen so na primer posejali 600 hektarov zemlje z italijansko pšenico. Če predpostavimo, da na vsakem hektaru zrase 40 metercentov (a kaže, da bo še več), potem lahko verjamemo, da bo posestvo imelo čez 240 vagonov tržnega viška pšenice. Kam z njo? Kako shraniti to velikansko količino? Enako se dogaja z velikimi in še večjimi količinami ostalih žitaric, živinsko krmo in drugim blagom. Položaj je torej zelo resen. Kolektiv sam ne more rešiti tega vprašanja. Zato mu moramo pomagati. In prav je tako. Posestvo je med prvimi izdelalo podrobni načrt svoje izgradnje in zvišanja proizvodnje. Ta načrt velja do leta 1963. Toda uresničenje tega načrta ni odvisno samo od ljudi, ki so tukaj zaposleni. Oglejmo si n. pr. živinorejo. Čez 65 odstotkov od skupno 3800 hektarov v obdelovalnih površin, kolikor šteje posestvo, mora zadostovati za krmo, upoštevajoč poleg krmnih zelišč še koruzo kot osnovni vir surovine za pripravo koncentratov. V stajah posestva je nad 800 svinj. Če bo vsaka vzredila 8 prašičev, bodo imeli kmalu čez 6000 prašičev. Imajo pa le 190 svinjakov za kotenje. Če pa pomislimo, da bo število prašičev prav kmalu zraslo na 1200, potem je jasno, da je stanje prašičjih hlevov zelo kritično, kajti vsak mesec naraste število prašičev za 1000. Poleg tega so se že dogovorili, da bodo od vsakega hektara vrgli na trg v enem letu po 5 pitancev ali skupaj 17.500 v enem letu. Sedanji svinjaki pa morejo sprejeti le 6000 svinj. Nekako enako je s hlevi za govedo, čeravno se trudijo, da bi jih razširili. Samo letos bo posestvo kupilo 500 junic in 500 krav, ne vštevši odkupa po kmetijskih zadrugah telet za rejo, s katerimi se intenzivno ukvarja, in ne prirastka telet iz lastne prireje. Saj niti zanje nimajo prostora. Le za 350 krav mlekaric imajo kolikor toliko primerne hleve. Ljudje na posestvu si pomagajo na vse mogoče načine. Zasilnih stavb in prostorov je čedalje več in več, a tudi izgradnja teh terja sredstev, četudi nekoliko manj, kot normalna gradnja. Banka pa ne izplačuje kreditov v te namene kljub temu, da se z majhnimi sredstvi lahko marsikaj doseže. Zaradi tega je upravičeno negodovanje, ker pri takih gradnjah prav nič ne tvegajo. Se več je takih težav. Kljub precejšnjim novim gradnjam imajo še premalo stanovanj za delavce. To dejstvo bi utegnilo škodovati sami storilnosti proizvodnje in jo zavreti. Če k temu še prištejemo problem najpotrebnejših pristopnih gospodarskih poti, zaradi katerih utrpi posestvo vsako leto milijonske izgube, potem pač ni golo naključje, da kolektiv bije plat zvona: »Dajte nam potrebna sredstva in storili bomo in delali vse, kar zmoremo!« Dvorišče uprave državnega kmetijskega posestva »Panonija« blizu Bajše, Bačka Topola, Vojvodina. Zanimivost je zunanja ličnost novih gradenj in sodobna oprema. Med njo neonska razsvetljava! »HMELJAR« 20.000 litrov mleka na hektar Tri žetve na leto. — 20.000 litrov mleka na hektar — ali vrednost proizvodnje 700.000 din na hektar. — Mleko se bo pridobivalo po 12 din za 1 liter. Pokrajinski zavod za živinorejo v Novem Sadu je začel aprila s proizvodnimi poizkusi na 3 kmetijskih posestvih v Vojvodini. S temi poizkusi bi radi proučili možnost 2 ali 3 posevkov na hektar in tako omogočili rejo 5 krav na hektaru in proizvodnjo 20—25.000 litrov mleka, oziroma da se realizira vrednost proizvodnje 700.000 din na hektar. Poizkuse izvajajo na »K a m e n d i n u«, posestvu Zavoda za živinorejo, v Vršcu in na kmetijskem posestvu »Zelengora« pri Sremski Mitroviči. Na vsakem posestvu so dodelili poizkusom 21 hektarov in 105 krav. Strokovnjaki krmijo krave z izključno zeleno krmo in sicer 8—9 mesecev v letu namesto 5—6 mesecev, kot so to počenjali doslej. Začeli so kolobariti. Na kmetijskem posestvu Zavoda »Kamen- _ d i n« bo kolobarjenje takole: na jesen so na 4 hektarih posejali rž z grahom, ki so ga že začeli žeti, na iste površine sejejo sladkorno peso. Ko bodo peso, ki bo izključno >za krmo kravam, populili, bodo na 2 hektarih posejali gorčico, 2 hektara pa bosta ostala neposejana. Na ostalih 2 hektarih so posejali rž z ži- vinskim grahom, ki ga prav tako že žanjejo, a namesto nje sejejo kot glavni posevek koruzo za »siliranje«, tretji posevek pa je zopet gorčica. Na naslednjih 2 hektarih so posejali sladkorno peso, nato pa gorčico. Na 2 hektarih so posejali letos italijansko pšenico, kasneje pa bodo posadili zelje. Računajo, da bo pšenica rodila po 60 stotov na I hektar, medtem ko se za vrednost pšenice lahko zagotovi koncentrat. Zelje bodo uporabili za krmo kravam. Poleg tega predvideva sestava sejanja 4 hektare lucerne in 2 hektara ozimne rži z živinskim grahom. Potem bodo pa sadili koruzo, ki bo pomešana z grahovino. Vse površine bodo namakali. Na ta način, poleg sodelovanja lucerne v kolobarjenju, bodo pridelali na l hektaru nekaj več kot 2 posevka. Računajo, da se s kolobarjenjem lahko zagotovi 10 vagonov zelene krme na vsak hektar, kar zadostuje za prehrano petim kravam Poleg tega bodo uporabljali zeleno krmo in sicer od 15. aprila do 15. decembra ali celo do 1. januarja, ker gorčica lahko vzdrži pri temperaturi od — 5 do — 5° C. Ostanek zelene krme bodo uporabili za siliranje. To bo, kot zatrjujejo strokovnjaki, zelo cenena in kvalitetna živinska krma. O organizaciji teh poskusov in njihovi uspešnosti sva se pogovarjala z inž. Svetozarom Mi-lovančevom, strokovnjakom Pokrajinskega zavoda za živinorejo, ki bo organiziral te poizkuse. Poudaril je. da je prepričan, da je taka proizvodnja možna in da veruje v uspeh. Takole pravi: »Izkušnje, ki smo jih imeli i proizvodnimi poizkusi, za katere je bil pred letom razpisan konkurz »Zveze kmetijsko-gospodarskih zbornic Jugoslavije«, v katerih so predvideli proizvodnjo 9000 litrov mleka na l hektar, so nas prepričale, da so pogoji »Zbornice« uresničljivi. Zaradi tega smo se obvezali za dvakrat več. Poleg tega nam dosedanje izkušnje kažejo, da je relativno težko doseči proizvodnjo 7—8 vagonov zelene krme na 1 hektar. Če bomo še namakali, je računal Zavod, bomo z lahkoto pridelali 10 vagonov zelene krme.« V visoki proizvodnji so lahko torej nizke cene proizvodom. Glede na to, da je v teh poizkusih mleko poglavitnega značaja, kažejo kalkulacije, da proizvodna cena mleka ne sme biti višja od 12 din za liter. V primeri s sedanjimi cenami pomeni to dejstvo dva in polkrat cenejšo proizvodnjo mleka in prav tako cenejšo proizvodnjo mesa. Zemljo bodo gnojili vsako leto s petimi vagoni gnoja. »Vse to,« je na zaključku dejal inž. Svetozar Milovančev, nam zagotavlja uspeh, saj bomo na vsakem hektaru pridelali krmo za 5 krav in tako dosegli proizvodnjo od 20—25.000 litrov cenenega mleka na ! hektar.« mena Sam bom potrjeval vsote, ki jih bo potreboval. Ce gospod prokurist ne bo kaj razumel, naj me pride vprašat!« »Ali je zelo resno?« se mu je skušala podo-brikati Marina. »No, no mala, preveč radovedna si,« ji je raz treseno odvrnil. Nočni gost Na križišču pred kavarno v Bačkem Petrovcu se je ustavil avtomobil. »Hej,« je vzkliknil človeček, »kje stanuje gospod Pavelka?« Natakar, ki se je dolgočasil pred vrati krčme, je stopil k avtomobilu, in ko si je Kelemena dobro ogledal, mu je pokazal na nekaj deset metrov oddaljeno poslopje. »Zopet kakšna špekulacija,« je zamrmral. »Le čemu bi sicer iskali tako kasno starega lopova?« Oči starega Pavelke, »trgovca« brez trgovine in enega največjih borznih senzalov (senzal je bil med najbolj odločujočimi uradniki na borzi) v Vojvodini, so se zasvetile v navdušenju. »In ti dragi moj Laci, imaš vsa pooblastila?« »Imam,« mu je ponosno odvrnil človeček. »Vidiš, sedaj bomo prišli na svoj račun.« »Reveži nam ne bodo delali sitnosti. Vsi so zapisani v »črni knjigi«, nekateri imajo 1000 dinarjev dolga, nekateri pa celo 20.000.« »A bogatejši?« je vprašal Kelemen. »Njim bo zadišal zaslužek, kot je bil tudi te be obsedel!« »Po potlej?« »Sedaj boš prenočil pri meni. Jutri pa pojdeva k škofu, ki nama bo gotovo pomagal. Le nekaj malega bo treba odriniti za cerkev,« se je zahe-hetal Pavelka. »To pomeni njemu,« je pristavil Kelemen. »Nama nič mar! Glavno je, da je z nami.« Medtem je sto in sto kilometrov daleč stran od Bačkega Petrovca, pojasnjeval generalni direktor Vodvarška svojim delničarjem: »Kelemen. človek, ki mu zaupam, je sprejel vsa pooblastila, od »odločujočih« v proizvodnji hmelja v Jugoslaviji, za naše potrebe. Naša polja je napadel parazit in še letos bi morali hmelj uvoziti iz Velike Britanije, kar pa ne bi bilo poceni.« »To pomeni torej...?« ga je osorno pobaral neki delničar. »To pomeni, da bomo morali bodočim proizvajalcem v Jugoslaviji plačevati večje cene, kot so na Borzi. Seveda, dokler jih ne bomo ujeli v svoje mreže, « je še pojasnil Vodvarška. »Kc bodo pridelali več, kot potrebujemo, bodo sami pričeli zbijati cene.« »Nas pa bo to dotlej izčrpalo,« je pristavil delničar. »Bolje, da nas izčrpa, kot pa uniči. Prepričan sem, da soglašate z menoj. Prosim vas, da mi daste proste roke!« je zaključil Vodvarška. Dali so mu torej proste roke Motiv iz Bačkega Petrovca, središča vojvodinskih Slovakov Vojvodini, ki prideluje žlahten hmelj in glavnega področja v Zločin z zlatimi storžki Zdaj se nam zdi, ko da je vse le pravljica . . . Takrat, pred tridesetimi leti, pa je bila resničnost, tragedija, ki je terjala veliko življenj, uničila veliko družin in veliko posestev. Največji krivec je bil tako majhen, da smo ga komaj komaj zaznali s prostim očesom, prav majhen zajedavec, ki je napadal eno samo rastlino — hmelj! Pričelo se je v maju leta 1925, v pisarni generalnega direktorja »Plzenskih pivovarn«, v Pragi, nekje v tihi ulici v bližini Borze. Direktor Vodvarška se je pravkar pripeljal in vstopil v pisarno svoje tajnice. »No. Marina, kako pa kaj vaš zaročenec, ali vam je zvest?« Tajnica je molčala. »Pan direktor, že od sinoči vas čaka človek, ki ga je poslal pan Siracki iz Rokicanija. Pravi, da je zadeva zaupljive narave.« »Siracki?« je zamrmral. »Kaj bi rad od mene? Morda ima zopet dolgove?« Direktor Vodvarška je zelo dobro poznal svojega svaka in pogosto zanj plačeval dolgove, ki jih je puščal po raznih hotelih, pri kockah in v kopališčih. Sicer pa mu je bil prepovedal priti v Prago ... Siracki je bil važna osebnost v pivovarniški industriji v Plznu. Bil je glavni pooblaščenec za odkup hmelja za vso Cehoslovaško. Brez hmelja pa ne bi bilo znamenitega plzenskega piva Vodvarška si je bil na jasnem, da bo njegovo sanjarjenje o ljubki majhni balerini, s katero je preživel dva čudovita dneva na izletu, padlo v vodo. Moral bo sprejeti človeka, ki ga je poslal Siracki. »Jirži« ga ne bi kar tjavdan pošiljal. Nemara ima res dolgove ali pa poslovne težave. »Kje je?« je vprašal tajnico. »V hotelu. Ali naj ga poiščem?« »Da,« je suhoparno odvrnil in odšel v svojo pisarno. »Precej naj pride.« Dve uri kasneje se je pojavil v upravnih prostorih »Plzenskih pivovarn« neznaten človeček, upadljivo eleganten in pretirano odišavljen z močnim parfumom, ki je spominjal na cenene brivnice na podeželju. »Gospod Kelemen je prišel,« je najavila tajnica. Za človečkom so se zaprla vrata. Razgovor je trajal dlje kot dve uri. Marina se je trudila, da bi ujela vsaj odlomek kakega stavka, pa vse zaman. Tajna, dvojna, tapecirana vrata so skrivala skrivnost. Končno se je Kelemen poslovil. Vodvarška mu je dejal, da zaupa vanj, toda Jiržiju ne sme črhniti niti besedice. »Zanj sem vam dal enomesečni dopust,« mu je dejal na koncu. Ko je Kelemen odšel, se je direktor obrnil k tajnici: »Povejte, Marina gospodu prokuristu, naj odpre poseben račun na ime gospoda Kele- Priprave za akcijo Po veliki maši v evangeličanski cerkvi v Bačkem Petrovcu je stopil na prižnico prečastiti gospod škof. »Sleherni dober kristjan bo pomagal cerkvi, če bo pričel gojiti hmelj. Za hmelj bo dobil več kot za ostale pridelke. Zaradi tega bo lahko odrinil kaj več za rešitev svoje duše!« je govoril. Nevedni ljudje so zvesto poslušali besede gospoda škofa, ki je govoril v »božjem imenu«. »Kaj, ne maraš saditi hmelja,« je silil trgovec in oderuh Pavelka v svojega dolžnika. »Se žal ti bo! Saj veš, da ti lahko vsak hip pošljem menico na protest. Tedaj bo prišlo ‘tvoje posestvo v moje roke in obdeloval ga bom po svoje. Vsega bom zasadil s hmeljem.« Nekega drugega je prepričeval topleje, bolj prijateljsko. »Bedak,« mu je govoril, »če ne bi bil tvoj prijatelj, ti ne bi tako svetoval. Hmelj se bolj izplača kot konoplja. Ce bi jaz imel zemljo, bi ga sam sadil. Sicer pa obljubljam, da ga bom kupil, vsega ...« V Kelemenove mreže so se ujele prve žrtve. Na Borzi v Novem Sadu so pričele naglo skakati cene hmelju. Hmelj so prodajali že takoj v začetku tri- pa tudi štirikrat dražje, kot poprej. Ponudba je bila manjša od povpraševanja. Borzni senzali so se razkropili naokrog, da pokupijo ves pridelek tudi vnaprej, celo za naslednje leto. Veliki posestniki so zavohali zaslužek. Skoraj vsi kmetje iz okolice Bačkega Petrovca so začeli saditi hmelj. Prsti generalnega direktorja so bili dolgi, saj so segali daleč iz Prage v dotlej neznani Bački Petrovac. Za to sta poskrbela neznatni človeček Kelemen in vaški oderuh Pavelka. Kelemen je nekajkrat obiskal svojega pajdaša Pavelko. Skoraj vselej ponoči, ker je dobro vedel, da se bo vse to nekoč končalo in da je bolje zanj, da ga ljudje ne poznajo. Pavelka je žarel od sreče. »Jaz sem vaš dobrotnik,« se je širokoustil ob nedeljah v kavarni. »Dobrotnik« pa je imel koristi od svoje »do-brotnosti«. Postal je prvi pooblaščeni kupec hmelja in za to je dobival procente. Skozi njegove roke se je odvijala tudi vsa trgovina žice in drogov, ki jih zahteva proizvodnja hmelja. »Ne vmešavajte se!« Na pomlad 1926 so v tedanje ministrstvo za kmetijstvo v Beogradu prispeli prvi glasovi. Ugotovili so, da je v Vojvodini, zlasti v okolici Bačkega Petrovca, zasajenega petkrat več hmelja kot navadno doslej. Kam to pelje? So se spraševali. Ali so ljudje ponoreli? Ali ne vidijo, da je to navadna špekulacija? Le kdo je vtaknil svoje kremplje sem, v proizvodnjo hmelja?« Načelnik oddelka za industrijske kulture je poklical svojega sodelavca: »Sli boste v Novi Sad. Kaže, da bomo morali letos sladkorno peso uvažati. Vse površine, na katere smo računali, da bodo zasajene s sladkorno peso, so zasejali s hmeljem. Hmelja vendar ne potrebujemo toliko!« Se preden se je vrnil načelnikov sodelavec iz Novega Sada, ga je poklical minister. »Sedite,« n:u je dejal. »Vi ste poslali vohača v Novi Sad.« »Ne razumem vas,« se je vznemiril inž. Dju-ric. »Pa še kako dobro me razumete,« mu je odvrnil minister, »Svetujem vam, da se od danes . naprej ne vmešavate v zadeve okoli hmelja.« »Ker?« »Mislim, da bi se utegnilo slabo končati za vas. Pravkar se je izpraznilo mesto agronoma v Debarskein okraju,« je še zagrozil. »Potem si nimava več kaj reči,« mu je odvrnil načelnik. Dobro je vedel, kaj pomeni Debar-ski okraj. Nekaj dni kasneje je zaprosil za upokojitev. Ministru je bilo to zelo ljubo, saj se je tako hitro znebil človeka, ki bi ga utegnil pri špekulacijah ovirati. »Toda hmelj sem vendar že prodal,« je govoril dolžnik. Oderuhov obraz se je spremenil v ostudno spako. »Komu?« je zatulil. »V Novi Sad. Naravnost na rečno tovorno ladjo.« Pavelka je že slišal, da so se na njegovem »območju« pojavili prekupčevalci, ki odkupujejo za konkurentsko pivovarniško industrijo v Nemčiji. »Ce je tako, potem ne boš plačal samo svojega dolga, marveč tudi drogove in žico,« je zaključil hladno. Dolžnik je prebledel a vendar molče odšel. Rekel je še, da so se domenili za triletno odplačilo. »Imam samo tvoje potrdilo, da mi dolguješ, pa nič do kdaj. Lahko te takoj tožim,« se mu je posmihal Pavelka. »Ne vem, kaj naj storim, prodal sem že,« je zastokal dolžnik. Odgovora ni bilo. Naslednji dan so ga našli viseti na podstrešju. Prva žrtev hmelja! Prva »krvava žetev«! Novembra ugodne posle' tina je bogat, njena z balan milijone. K Pavelk: romak. »Rad bi p »Poravn; I. hmelj,« mu je Prvo obiranje 1926 so se začele kazati prve ne-iice čezmerne saditve hmelja. Le-obrodila. Skladišča so bila napol-i dišečih storžkov, kar je pomenilo je prišel njegov dolžnik, vaški si- ■ravnal svoj dolg,« je dejal. ! bova tedaj, ko boš prinesel rekel Pavelka. Evangeličanski škof na prižnici v Bačkem Petrovcu: »Dober kristjan bo pomagal cerkvi, če bo pridelal veliko hmelja! Zlahka bo mogel kaj več odriniti izpod palca za rešitev svoje duše! Kdor pa tega ne bo storil, je n e j e v e r n ik in preklet bodi na vekomaj/