Mogocni |urij Povest iz domačih hribov 13 Tako je prišel Božič. Tedaj je dobil Jurij nekega dne pisemce, na katerem je bil pečat z Brezij. Pisavo je takoj spoznal: bila je Tilkina. Ves razburjen je pisemce odprl in je bil bridko razočaran. Nič drugega ni bilo v ovitku kakor tiskano voščilo za novo leto: Srečno novo leto! Spodaj je bilo pripisano samo to: »Poljub Tončku in Ančki!« — in ženin naslov ... Zanj torej, za moža, ni imela ne ene prijazne besede, sploh nobene besede. Da, to pismo ne pričuje o njeni ljubezni, to pismo ga žali... Pa vendar! Ali ni dokaz, da misli nanj? Saj njemu velja njena želja: Srečno novo leto! Ali naj ji odpiše? Da, storil bo kakor ona: poslal ji bo tiskano voščilo za novo leto. Toda to bi bilo neumno; saj bi jo le posnemal ... Morda, da, gotovo si hoče trebiti pot domov. Ždaj bi rada, da bi ji on prišel vso pot naproti. Ne, naj se le sama poda na pot! On se ne bo poniževal pred njo, ona naj se poniža! Najbolje bo, če ji sploh ne odgovori. Iz tega bo lahko sklepala, da ga je s tako praznim pismom užalila, in bo kaj več pisala... Tako je sklenil in ji ni odgovoril. Toda Tilkino pisemce je ležalo štirnajst dni in še več pred njim na njegovi pisp.lni mizi. Vcclno znova se je potopi! v njeno drobno pisavo, medtem ko so se v njegovi duši borili ponos in ljubezen, upanje in jeza ... Lizka je imela dober nos in ji ni ušlo, da visi Končnik še vedno z vsem srcem na svoji ženi. Ko je zdaj odkrila Tilkino pisemce na njegovi pisalni mizi, se je jela bati. — Če si začneta mož in žena pisati, ne bo več dolgo in žena bo spet doma. Potem pa je konec njeni, Lizkini, slavi in časti, konec njenih upov in križ čez njene načrte. Da bi ženino vrnitev preprečila, se je Lizka odločila za predrzno, skrajno grdo spletkarijo. Pisala je Tilki, kakor češ da ji je Končnik tako naročil, naj pusti vse upe, da bi si svojega moža še kdaj pridobila, ker da njen mož je posvetil vso svojo ljubezen njej, Lizki, in da sta si že dolgo kakor mož in žena in da je tudi sad njune ljubezni že na potu ... — Od tega časa o Tilki ni bilo več ne duha ne sluha Toda Lizka Škerjanec se tudi Končniku ni mogla več zatajiti. Slednjič je vendarle tudi opazil, kaj in kako je z njo, in neki dan v začetku februarja jo je prijel in konec besed je bil ta, da je nesramnico nagnal. Istega dne zvečer je čisto nepričakovano prišel advokat Hudnik h Končniku. Tik za vrati je skočila k njemu Lizka Škerjane, ki je bila že pripravljena za na pot. Hlastno mu je povedala, da sta se z gospodarjem zbila in da mora od hiše. Advokat ji je pomežiknil, položil prst na usta in ii poše«nii m nhrt: »Tiho! — Pojutrišnjem pridi k meni v pisarno; tam ae bova zmenila.« Potem je šel po stopnicah gor v družinsko sobo, kjer je Jurij sedel za pisalno mizo in strmel topo predse. Advokat je bil zalit mož, ki je lezel proti petdesetim. Lase je imel črne, obraz oglat in rdeč, ustne tolste, nos top in skrbno počesano bradico. Z obraza in iz oči si mu uganil, da je na ženske in da je zvit in zahrbten. Ko je stopil v sobo, je pozdravil: »Dober večer, klanjam se, gospod Končnik!« Ta se je zdrznil in vzkliknil: »O, gospod doktor — dober večer Bog daj! Pravi čas ste prišli.« »Tako? Ali sem vam potreben?« »Da, zelo. Prosim, sedite.« Končnik mu je jel pripovedovati, kako sta se nocoj z gospodinjo skregala, razlagal mu Je vse na drobno, —aven pa se je tako razvnel, da je bilo njegovo pripovedovanje prav zmešano. Advokat je gledal ves čas skozi okno, pomežiknil je zdaj a tem, zdaj z drugim očesom, obraz je delal, kot da mu je malo mar vsega, poslušal pa je kakor lisjak in mu ni ušla nobena beseda. Po kratkem preudarku je dejal: »Gospod Končnik, tega niste dobro naredili. Morali %i se bili z gospodično pobotati.« »Pobotati? S to nesramno žensko!« se je razburil Končnik. »Nima pravice več kaj zahtevati kakor svoj zaslužek, tega pa sem ji izplačal.« »Menda bolj slabo poznate ženske. Ženske ne marajo za pravico, ženske vam poslušajo samo svoja Čustva.« »Doslej sem imel opraviti le s poštenimi ženskami, nikoli pa še ne s takimi, ki se vlačijo in goljufajo.« »Hehe, ženske so vse enake. Vse so sebične in mislijo zmeraj le nase. Zato je treba poprej biti previden, da si človek ne splete zanko, potem je prepozno.« »Vi, gospod doktor, ste mi to žensko priporočili. Zdaj mi morate tudi pomagati, da se njenih spletk rešim.« »Priporočil vam je nisem, le na njena dobra spričevala sem vas opozoril. One prlmite, ki so ji taka spričevala pisali. — Sicer pa, kaj mislite ukreniti?« »Tožil jo bom, da mi je hotela denar izsiliti.« »To vam za resnico odsvetujem. Gospodična je besede tako preudarila, da je ni mogoče prijeti. Če bi jo pa tudi mogli, vam bo trmasto gnala svoje, da ste vi oče — in nihče vas ne more rešiti.« »Salabolt! Ali ji ne bo mogoče dokazati, da se laže?« »Jaz ne vem, kako bi jl mogli kaj takega dokazati. Pred sodnijo velja zmeraj to, kar mati izpove.« »Vi ste izkuŠen in prebrlsan advokat; gotovo boste našli kako pot, da me pred taklm krivičnim sumom obvarujete.« »Gospod Končnik, vaše prijateljstvo visoko cenim, rad vam ustrežem v vsaki reči, ali tu si nodem prstov opeči.« »Če bi torej do tega prišlo, bi vi zagovora niti prevzeti ne hoteli?« »V tej reči ne. Jaz prevzamem le take pravde, kjer je kaj upanja, da uspem. Kjer pa gotovo vem, da bom pogorel, tam rajši že poprej odrečem. To moram zaradi svoje veljave.« »Kaj naj potem storim?« »Drugega vam ne vem svetovati, rečem le spet to, kar sem že rekel: pobotajte se z njo! Se bo že dala pogovoriti.« »Kaj? Zato, da se rešim takega nesramnega in lažnivega obrekovanja, naj štejem cel kup denarja? Kje pa je pravica?« »Drugega sveta vam ne vem.« »Ne, tega ne bom, nikoli ne. Saj bi me moralo biti sram do zadnje kosti. Ta baba pa bi me potem šele prav dobila v svoje kremplje.« »Če se pobotati nočete, vam drugega nič ne ostane, kakor počakajte pa glejte, kaj bo. Morda si gospodična premisli. Sicer si pa za to reč zaradi mene lahko drugega advokata najamete.« Nekaj časa sta molčala. Potem se je oglasil Končnik: »Zdaj mi je na tem, da prej ko slej prodam in se preselim v Podklanec.« »Čim potrdite ceno, lahko naredim pogodbo.« »Dobro, pa naj bo: dam za Ledinekovo trideset tisoč goldinarjev. Ledinek pa mora prevzeti vsa plačila in mi mora v štirih tednih izročiti grunt.« »To bomo napravili. — Kaj pa z vašim? Z Golcem sva še sinoči govorila, šest in trideset tisoč da, ne krajcarja več, je dejal.« »Poizkusite, če je mogoče, naženite ga na osem in trideset ali na štirideset tisoč! Od vsakega tisočaka, kar bo čez šest in trideset, je stotak vaš. Če pa ne gre, pa sklenite za šest in trideset! Denar pa mi mora takoj šteti, vknjižbe nočem.« »Bom gledal.« Četrt ure pozneje je advokat odšel in zavil v trgovino, kjer se je z mladim Senčarjem dalj časa menil. Ze naslednje dni se je Končnik jel pripravljati za selitev v Podklanec. Pa ni šlo tako gladko, kakor je mislil. S pogodbama so bile še sitnosti in vsa reč se je zavlekla za dobra dva meseca, tako da je minula že velika noč, preden je bilo vse sklenjeno. Medtem se je zgodilo, česar se je Jurij ves ta čas bal: Lizka škerjanec je rodila v mestu deklico in je naznanila njega za očeta. Ko jo je tožil, je v pravdi pogorel, čeprav ga je zagovarjal neki prav spreten advokat. Nekl hlapec in neka dekla namreč, ki ju je Končnik novembra nagnal, sta se mu maščevala in sta krivo pričala zoper njega. Tako je sodišče torej spoznalo Jurija za očeta ia ga obsodilo na plačila. Jurij je divjal in klel, pa ni pomagalo nič. škerjančka ga je zaničljivo gledala; zdelo se je, da jo bolj ko prigoljufani denar veseli to, da si je ohladila svojo jezo in maščevalnost. Jurija je ta sramota strašno zadela. Čisto ob pamet je bil, ko je videl porogljive, škodoželjne poglede šentanelcev in čul za marnje, ki jim ni hotelo biti ne konca ne kraja. Po cele dneve je čepel v sobi sam in je strmel predse. Vse svoje premoženje bi bil dal, ko bi bil mogel to sramoto izbrisati. Najhuje ga je bolela misel na Tilko, na ženo... Do smrti ji ne bo mogel pogledati v oči, če se bo še vrnfla. Toda saj je ne bo vež nazaj, sovražila ga bo, zaničevala ga bo, zaničevala vse življenje. Ta misel, da ga bo ona zaničevala, mu je bila najstrašnejša... Njegov ponos je bil strt, prvič se mu je oglasil bridek kes, da je mogel biti tako samsvoj in nagnati svojo ljubo ženo ... Oddahnil si je, ko je slednjič mogel iz šentanela deset ur daleč v Podklanec, kjer si je na Ledinekovem ustvaril novo domačijo. Katra se je bridko jokala, ko je zapuščala staro domačijo, otroka sta bila vesela, ko so se s konji peljali po svetu, Končnik pa je gledal mrko predse, od nikogar se ni poslovil, trmasto je obrnil hrbet očetni hiši. Na Ledinah je bilo treba še sojati. Dela je bilo čez glavo. Jurij je bil vesel tega, je vsaj nekoliko pozabil na bridkosti in na žalost. Da bi prlšel pri ljudeh do veljave, je že kar v začetku koval velike načrte. Ho^el si je postaviti parno žago, da bi za svoj les, ki ga je imel dosti, več skupil; tudi opeko je mislil žgati in apno. Ni mu dalo miru. Že na jesen, ko so poželi in pospravili otavo, se je vrgel in zaletel v svoje načrte. yn. Tri leta so minula, tri vroča poletja, tri hude zime, dosti temnih oblakov je šlo mlmo, dosti sončnih dni, obilo žalosti in obilo veselja. Zopet je bila velika noč. Nebo je bilo jasno. Travniki so zeleneli. Srca so se navdajala z novimi upl. Bilo je na veliko sredo. Iz cerkve je stopila lepo oblečena, plavolasa gospa, obstala na pragu in se ozrla po bližnjih hribih, za katerimi je bil šentanel, komaj nekaj ur hoda od tod. Potem se je počasi napotila po mestecu, zavila v glavno ulico ter pazljivo prebirala napise na trgovinah. Iznenada ji je obvisel pogled na tabli, kjer je stalo: TEREZIJA DOBROVNIK trgovina z mešanim blagom i Gospa je stopila v trgovinico. Tu je našla dekle kakih petnajstih let, ki jo je plaho vprašalo, kaj gospa želi. »Z lastnico bi rada govorila,« je dejala tujka. (Dalje sledl)