69   Naša sodobnost                                                1089
IZ  BAUDELATROVE LIRIKE MALOVREDNI MENIH
Takirat, ko je Bauik Kriistuisov gnal cvetove, je sveto Resnico gledal stari čas naslikano na samostainiske zidove in blišč njen je preganjal tesnobo in mraz.
Od zgledov vnet, ki so krepčali duhove,
ta in oni slaven menih, čeprav pozabljen od nas,
postavil si je delavnico med grobove
in v gloriji slikal smrti temni obraz.
Moja duša je igrob, ki vso večnost me obdaja, jaz, slab menih, ki v njem živi in se sprehaja: goli, pusti SO' zidovi, kamor se ozrem.
O leni puščavnik! Le kdaj boš iz podobe
svoje revščine in svoje grenkobe
rokam delo ulst^'aril in slast svojim očem?
Prevedel Božo   Vod ušek