Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNISTVO:	Letna Inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
m	
	
m
Leto XXIII. - Štev. 12 (1143)
Gorica - četrtek, 25. marca 1971 • Trst
Posamezna številka L 70
Razlogi Titovega obiska Za fašizem ni povratka
Po treh mesecih in pol tihih razgovorov in »popravljanja« znane Morove izjave je bilo tako v Rimu kot v Beogradu 20. marca objavljeno, da bo Tito z ženo Jovanko
25. marca prispel v Italijo.
V Rimu bo Tito ostal dva dni: 25. in
26. marca. Zvečer 25. marca bo svečani sprejem v predsedniški palači na Kviri-nalu. V soboto 27. bo Tito odpotoval v Turin, v nedeljo bo počival, v ponedeljek pa bo obiskal Vatikan in se srečal s sv. očetom, še isti dan se bo vrnil domov.
Predsednik Tito vrača obisk predsednika italijanske republike Jožefa Saragata v Jugoslaviji. Gre torej v bistvu za konkretno meddržavno dejanje, ki je povsod v navadi. Istočasno pa gre za še nekaj posebnih razlogov.
POLITIČNI RAZLOGI
Na najvišji ravni je potrebno zagotoviti mirne in prijateljske odnose, ki so nastali med povojno Italijo in Jugoslavijo. Ti dve državi sta končno spoznali, da more le mimo sožitje in sodelovanje obeh pomagati k skupnemu blagostanju državljanov ene in druge države. Saj se gospodarsko druga drugo dopolnjujeta. Tudi kulturno sta si druga drugi blizu.
Posebno velja to za naše obmejne pokrajine, kjer živi prebivalstvo obeh jezikov na tej in na oni strani meje, povezano med seboj s sorodstvenimi, čustvenimi in prijateljskimi vezmi. Vsled tega smo posebno tu na meji silno občutljivi za odnose med italijansko in jugoslovansko republiko. »Odprta meja« naj bi s Titovim obiskom dobila svoj dokončni pečat.
V mednarodni politiki so spoznali, da imajo tudi neuvrščene države svoj pomen in svojo težo v mednarodnem življenju, posebno še pri prizadevanju za mir. Ta je pa danes zelo na kocki in vsaka država, ki more k temu kaj prispevati, je dobrodošla. Povojna Jugoslavija je zaradi svoje politike neuvrščenosti pomenljiv dejavnik v mednarodni politiki za mir. Dobre odnose ima namreč z vsemi deželami v razvoju, posebno še z arabskimi državami na Bližnjem vzhodu. Poleg tega je v dobrih diplomatskih stikih z vsemi zahodnimi državami in skoro z vsemi komunističnimi režimi. Je torej v položaju, da more marsikaj storiti za ohranitev svetovnega miru.
V	tem svojstvu se bosta Giuseppe Saragat in Josip Broz Tito gotovo znašla pri številnih skupnih pogledih za ohranitev miru posebno na Bližnjem vzhodu.
Ljubezen prihaja skozi želodec. Tudi med državami je tako. Prijateljstvo med njimi ni nikoli le nekaj platonskega, idealističnega. Sloneti mora zmeraj na skupnih interesih. Med Italijo in Jugoslavijo pa so poleg skupnih interesov mirnega sožitja in dela za mednarodni mir še številni gospodarski interesi. To se je pokazalo v preteklosti ob dobrem gospodarskem sodelovanju med obema državama, ki more dobiti še nove stvamejše in bogatejše oblike. Tudi glede tega bo Titov obisk v Rimu gotovo imel svoje dobre posledice.
Specifični problemi med Italijo in Jugoslavijo so pa poleg dokončne državne razmejitve še problemi narodnih manjšin. Zelo bi želeli, da bodo tudi ti problemi na mizi obeh državnikov med njunimi razgovori in da ne bodo obtičali v miznici. Ce bi se to zgodilo, potem bomo morali reči, da Titov obisk v Rimu ni uspel. Kajti politika mora biti politika za ljudi in ne samo za kake tovarne in finančne kredite. Zato pričakujemo, da se bodo sprostili razgovori za dokončno ureditev položaja slovenske narodne manjšine v Italiji. Od teh zahtev kot Slovenci res ne moremo odstopiti.
SREČANJE S PAPEŽEM
Končno ima Titov obisk v Rimu še en pomen: obiskal bo namreč tudi sv. očeta Pavla VI. Ob prvem napovedanem obisku smo glede tega zavzeli stališče, ki je marsikje želo odobravanje pa tudi ostro kritiko. Očitali so nam kapitulantsvo spričo
jugoslovanskega komunističnega režima, ker smo se ugodno izrekli o Titovem obisku v Vatikanu.
Tega gotovo nismo napravili z namenom, da bi se komu prikupili, ali ker bi komunizma ne poznali. Pozdravili smo Titov obisk v Vatikanu ne iz kapitulantstva pred jugoslovanskim rešimom, temveč ker smo uverjeni, da je spričo nove cerkvene politike jugoslovanske partije potrebno tudi novo zadržanje slovenskih katoličanov do te politike.
V tem daje zgled vatikanska diplomacija, pa tudi katoličani v Jugoslaviji sami s cerkveno hierarhijo na čelu. Slovenski demokratični politiki imajo svoje gledanje na jugoslovanski režim in to po pravici. Toda ena je politični režim, drugo je svoboda vere. Glede tega je Zveza jugoslovanskih komunistov napravila določene premike na boljše, kakor bi jih svoj čas zaman upali. To je vzela na znanje jugoslovanska Cerkev in to moramo vzeti na znanje tudi slovenski katoličani v zamejstvu.
Zaradi tega ne moremo danes pisati o razmerah v Jugoslaviji, kot smo pisali okrog leta 1950 in zavzemati do komunističnega jugoslovanskega režima istega odklonilnega stališča kot takrat. Bilo bi nepošteno. V priznavanju teh pozitivnih premikov smo pozdravili Titov obisk v Vatikanu takrat in ga pozdravljamo tudi danes.
Toda znova ponavljamo: s tem ne trdimo, da so vsi problemi med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji rešeni, da tam katoliška Cerkev uživa polno svobodo. Gre še vedno za enopartijski režim, ki hoče u-smerjati celotno življenje državljanov. Zato poleg svojih ne dopušča drugih organiziranih skupin. V tem oziru Cerkev ne uživa tistih svoboščin, ki ji pritičejo kot suvereni družbi. Drugi vatikanski koncil uči glede tega: »K verski svobodi spada pravica, da se morejo ljudje po nagibih svojega verskega čuta svobodno shajati in ustanavljati vzgojna, kulturna, dobrodelna in socialna združenja.«
Tega v Jugoslaviji še zmeraj ni. Kljub temu pa jugoslovanski režim priznava Cerkvi toliko svoboščin, da je sv. oče Pavel VI. imel za primerno, da je sklenil znani sporazum z beograjsko vlado in da bo sedaj sprejel jugoslovanskega predsednika v posebni avdienci. Vse to v upanju, da se bo proces reševanja odnosov med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji povoljno razvijal še dalje, kot kažejo razni znaki.
V to upamo mi.
To naše upanje pa ne pomeni, da odobravamo zločine, ki sta jih slovenska partija in OF zagrešili nad številnimi domačimi nasprotniki med revolucijo in po končani vojni. O tem smo že povedali: Dejstva ostanejo dejstva. Toda zgodovinska dejstva nas ne smejo ovirati, da bi ne iskali boljših in novih perspektiv za prihodnost.
MIKLAVŽ BOŽIC
Italija ima novo senzacijo: poskus državnega udara, ki naj bi se bil zgodil med 7. in 8. decembrom lani ter je bil v zadnjem trenutku odložen na bolj primerne čase. Težko je zaenkrat ugotoviti, ali gre za bolj napihnjen balon, ki pride zlasti prav levičarskim strankam ali pa je bil res državni ustroj v nevarnosti, da se zruši in ga nadomesti kak polkovniški režim, ki se je npr. v Grčiji tako močno usidral, da nihče ne ve, kako dolgo bo še na oblasti.
NEKATERA DEJSTVA
V sredo 17. marca zvečer je notranji minister Restivo poročal v rimskem senatu in parlamentu, da so v teku preiskave na sedežih skrajnih desničarskih organizacij in da je bilo že izdanih več zapornih povelj. Gre za prekršek členov 284, 302 in 305 kazenskega zakonika, ki govorijo o oboroženem uporu in o politični zaroti zoper obstoječi red, za kar je predvidena ječa do dvanajst let.
V središču preiskav je organizacija »Narodna fronta«, ki jo vodi
66-letni princ Junio Valerio Bor-ghese, kateri je bil med nacistično okupacijo Italije poveljnik zloglasnih »X Mas« bataljonov, ki so nastopali tudi na Primorskem in se spopadali s partizanskimi enotami. Proti Borgheseju je bilo že izdano tudi zaporno povelje, pa se je mož pravočasno umaknil ali vsaj skril pred policijo. Sedaj časopisi ugibajo, kam se je zatekel. Pri tem omenjajo predvsem Grčijo, pa tudi Španijo in Argentino.
Poročevalska služba še vedno precej tava v temi. Iz dosedanjih vesti, kolikor so prodrle v javnost, se ve, da se je v noči med 7. in 8. decembrom lani zbralo v Rimu na treh krajih okrog 600 Borgheseju zvestih oseb, med njimi padalci in pripadniki fašističnih »X Mas« brigad. Ti naj bi na Viminalu zasedli prostore notranjega ministrstva, sedeže radia in televizije ter aretirali vidne politične osebnosti. Toda, ko so zborovanja še bila v teku, je Borghese sporočil navzočim, da so morali zaradi nepredvidenih težav začasno odložiti izvedbo prevratnega načrta.
Če so ti prevratniki na svojo ro-
Revizija španskega konkordata
Sedanji španski konkordat s katoliško Cerkvijo je vse prej kot izraz pokoncilskih časov. Državni poglavar ima še vedno pravico, da predloži sv. očetu tri imena, izmed katerih more papež imenovati novega škofa. Da je s tem papež v svobodi izbiranja bistveno omejen, ni treba posebej podčrtati. Na vodstvo škofij lahko pridejo na ta način osebe, ki so sicer zelo vdane režimu, pa zato malo v korist Cerkvi. S problemom revizije konkordata se je nedavno bavila tudi konferenca španskih škofov. O tem se v španski javnosti sploh veliko razpravlja. Pri tem so se izkristalizirala tri stališča: konservativno, reformistično in progresistično.
Konservativci zagovarjajo »lo mismo«, tj. naj ostane v glavnem vse pri starem. Cerkev in država morata sodelovati pri iskanju javne blaginje in pri varstvu splošnih vrednot. Odpraviti bi bilo treba le nekatere preživele stvari: imenovanje škofov s strani državnega poglavarja in kleri-ški privilegiji, da o kleriških prestopkih sodi cerkveno sodišče namesto civilnega.
Reformisti se navdušujejo za osamosvojitev Cerkve od države. Konkordat naj ostane, a naj se točno določi, kaj je področje Cerkve in kaj države. Cerkev naj ne bo dekla svetnih oblasti, naj ima popolno avtonomijo, pa tudi prosta naj bo političnih obveznosti. Uvede naj se enakost vseh ver in dejanska svoboda vesti.
Progresisti pa gredo še dalje. Zanje je konkordat sploh nesprejemljiv s poslanstvom Cerkve. Cerkev, ki sklepa konkordate, je dejansko država, namesto da bi bila božje kraljestvo na zemlji. Počemu Cerkvi razni privilegiji s strani države, ko pa Cerkev po Kristusovih besedah ni od tod? Cerkev naj bo v prvi vrsti kvas družbe, ne pa ustanova, ki se poslužuje hierarhije, oblasti in naslona na državo, da uveljavi svoje poslanstvo. Ni ponižujoče, da Cerkev zavisi od državnih podpor, če hoče kaj izvesti? Kje je pa potem mesto za božje ljudstvo, ki naj bi bilo zlasti v pokoncilskem času nosilec pobud in izvajalec evangeljskega nauka.
IKI KO SV.
Obrabljene fraze
V	zvezi s Titovim obiskom je jugoslovanski zunanji minister Mirko Tapavac dal italijanski časnikarski agenciji Ansa izjavo, ki je polna fraz, ne pove pa nič konkretnega ali novega. Spet je ponovil že oguljeno ugotovitev, da so odnosi med Italijo in Jugoslavijo dobri, da predstavljajo dober primer sožitja na trdnih osnovah medsebojnega spoštovanja, suverenosti, nevmešavanja in zemeljske neodtujljivosti. Že več let se razvija med sosednimi deželami ter jugoslovanskimi in italijanskimi mesti ob povezavi obmejnih prebivalcev plodno sodelovanje. To je vse.
Tepavčeva izjava niti z besedo ne omenja slovenske manjšine, potrebe po njeni zaščiti in njenega prispevka pri krepitvi dobrih meddržavnih odnosov. Vse kaže, da se bodo v Rimu previdno izognili temu pogovoru, kar Titu ne bo težko, saj ni
za slovenske probleme nikdar kazal posebnega zanimanja. Sam tržaški slovenski dnevnik označuje Tepavčevo izjavo za pomanjkljivo in nezadovoljivo. Takole piše:
»Istočasno pa moramo izreči tudi kritično oceno izjave jugoslovanskega zveznega tajnika za zunanje zadeve Mirka Te-pavca, saj je načeloma skoro ista, kot jo je že izrekel pred jugoslovanskim parlamentom, ko ni omenil vloge narodnostnih manjšin pri odnosih med obema državama... Končno izražamo upanje, da bo praksa, zanimanje za našo manjšino, v bližnji bodočnosti ovrgla pomanjkljivosti izjave jugoslovanskega zunanjega ministra.«
Upanje izražamo tudi mi, a samo upanje, kajti zvezna vlada v Beogradu za Slovence v zamejstvu ni imela nikdar posluha. Kako jo v tem presega vlada na Dunaju v skrbi za Južne Tirolce!
Na oljčno nedeljo 4. aprila ob desetih bo v baziliki sv. Petra blagoslovil oljke in daroval sveto mašo.
Na veliki četrtek bo v lateranski baziliki ob 17. uri imel sveto mašo in tudi opravil umivanje nog dvanajstim vernikom.
Na veliki petek se bo sveti oče v baziliki Marije Velike udeležil češčenja svetega križa in sicer ob 17. uri. Zvečer ob 21.15 pa se bo v Koloseju udeležil križevega pota.
Na veliko soboto ob IB. uri bo sveti oče v baziliki sv. Petra blagoslovil ogenj in kasneje bo tudi daroval sv. mašo.
Na velikonočno nedeljo 11. aprila ob 8. uri bo sv. oče daroval prvo sv. mašo v cerkvi sv. Urbana in sv. Lovrenca. Ob 11. uri pa bo pred cerkvijo sv. Petra daroval drugo sveto mašo in podelil blagoslov vsemu svetu.
Sv. oče obišče vsako nedeljo v postnem času kakšno rimsko župnijo, kjer v popoldanskih urah mašuje in pridiga. To navado je vpeljal Janez XXIII., da se je lahko srečal z verniki svoje škofije.
Pri enem takih obiskov je sv. oče Pavel VI. odgovoril na razne kritike, izrečene zadnji čas na račun Cerkve. Res je Cerkev človeška, je dejal sv. oče, in zato ni brez napak in včasih, žal, tudi ne brez pohujšanj! Toda če pogledamo na Cerkev z očmi vere, bomo odkrili za njenim človeškim obrazom božjo stvarnost. Te ne smemo prezreti. Cerkev je Kristus med nami. Ne opazujmo samo njenih napak, skušajmo prodreti globlje v njeno resničnost in odkrili bomo njeno lepoto.
ko skušali izvesti državni udar, so bili zelo naivni in vnaprej obsojeni na neuspeh; če so pa računali na tiho pomoč visokih vojaških krogov — in samo v takem primeru bi imelo smisel udar izvesti — potem bo morala preiskava poseči v same vrhove vojske in policije. Mi se strinjamo z ministrom Resti-vom, da dogodkom ni treba dajati večjega pomena kot ga zaslužijo, kajti očitno je, da Borghese ni užival podpore širokih ljudskih množic in da se tudi na oborožene vrste ni mogel odločilno opirati.
Da pa misliti, da se je zborovanje skrajnih desničarjev vršilo prav nekaj dni pred najavljenim Titovim prihodom v Italijo, da je bilo v Trstu prav tedaj rezerviranih nekaj sto mest za vlak v Rim v zvezi s potovanjem julijskih in dalmatinskih beguncev, ki so hoteli protestirati proti dokončni vključitvi cone B v Jugoslavijo in da je prav 8. decembra prišlo do fašističnih izgredov v Trstu ob popolni pasivnosti policije.
Tudi se človek sprašuje, zakaj je notranji minister o dogodkih, ki so se zgodili že v decembru, poročal šele sedaj v poslanski zbornici. Verjetno bo, da ga je časnikarska vseznalost prisilila, da je spregovoril, ko tega še ni želel storiti. Seveda mu javno mnenje to zameri: zakaj prikrivati dogodke, ki spravljajo v nevarnost demokratično zgradbo države?
LETO 1971 NI LETO 1922
Nekateri se sprašujejo, ali je mogoče, da se ponovijo razmere iz leta 1922, ki so pripomogle fašizmu, da je prišel na oblast. Igna-zio Silone, ugledni pisatelj in avtor znane igre »Prigoda ubogega kristjana« je mnenja, da ni pogojev za fašistični udar. Država, dobro ali slabo, vrši svoje poslanstvo. Tako delavske množice kot katoličani so vključeni v državni ustroj, kar leta 1922 ni bilo. Edina nevarnost so politične stranke, ki postajajo vse bolj toge, okorne in branilke lastnih interesov. Toda dokler bo obstajala svoboda tiska, se bo dalo o vsem pogovoriti, marsikaj spremeniti in nuditi nezadovoljnežem ventil, da se izrazijo in povedo, kaj si želijo in kaj jih teži.
Tudi predsednik italijanske vlade Saragat je preteklo soboto smatral za potrebno, da je v govoru 1.500 mojstrom dela obsodil sramotne spletke onih, ki sanjajo o nemogočem povratku v nazadnjaško preteklost, iz katere se je Italija rešila z osvobodilnim bojem skupno z zavezniki. Saragat pa je delavce tudi opozoril, da lahko postanejo vodilni razred le v okviru demokratične družbe, ki čuva državljanske pravice. V družbah pa, kjer vlada državni totalitarizem, je delo podrejeno interesom državnega kapitalizma, zato je treba odkloniti tudi iluzije onih, ki menijo, da se da doseči družbena pravičnost le z ukinitvijo političnih svoboščin.
Namig na skrajno levico je tu več kot očiten. Za pravega in resničnega demokrata ostaja prej kot slej veljavna samo ena pot: obsoditi vsako nasilno skrajnost, pa naj bo z leve ali desne. Seveda skrajna desnica v zadnjem času najbolj dviga glavo, zato je treba biti na njeno dejavnost še posebej pozoren, pričenši v Rimu in razvijajoč čuječnost po vsej državi do zadnjega naselja.
Referendum! »g kaj gre? Bralci pišejo Anglija V pokoncilskem ČaSU
Od 22. marca do 10. junija bodo zbirali podpise za referendum ali ljudsko glasovanje, s katerim naj bi odpravili razporo-ko ali razvezo zakona (divorzio), ki sta jo pred kratkim izglasovala italijanski parlament in senat. Ta referendum bi se predvidoma vršil spomladi leta 1972. Da more državni predsednik razpisati to ljudsko glasovanje, je potrebnih 500.000 overovljenih podpisov upravičenih volivcev.
Razporoka je bila vpeljana predvsem za civilne zakone, to je za take zakone, ki so bili sklenjeni na občini, a posledice raz-poroke se lahko raztegnejo tudi na cerkvene zakone (sklenjene v cerkvi), ki jih po konkordatu med Italijo in Sv. Sedežem iz leta 1929 priznava tudi državna oblast ter imajo zato popolno veljavnost. V cerkvi poročeni zakonci, ki dosežejo civilno razporoko, ostanejo seveda še nadalje poročeni hi se zato ne morejo znova poročiti. Cerkveni zakon je namreč zakrament in zato nerazvezljlv.
Sv. oče, škofje in katoliški verniki so s strahom in žalostjo sprejeli uvedbo raz-poroke, ker vidijo v njej smrtni udarec za pošteno in pravo zakonsko ter družinsko življenje. Slišali so se tudi glasovi, da je uvedba razporoke hud udarec za omenjeni konkordat.
Kaj narediti? Napeti je treba vse sile, da se bodo katoličani zavedeli vse resnosti novega položaja in bodo sprejeli vse potrebne ukrepe, da se zavaruje svetost zakona in družine. Pospešiti in okrepiti je treba krščansko zavest vseh mladih zakoncev in tistih, ki se pripravljajo na zakon. škofje so parkrat skupno obravnavali ta problem in pozvali vernike, naj se
poslužijo vseh dovoljenih sredstev, da rešijo krščanski zakon in krščansko družino.
Katera so ta sredstva? Vsi smo trdno prepričani, da sta glavni sredstvi za ohranitev in utrditev krščanskega zakona jasno poznanje božjega nauka in iskreno krščansko življenje, ki ga podpira božja milost. Cerkev posreduje po zakramentih božje prijateljstvo, ki je edina prava podlaga za vsako človeško skupnost. In to božje prijateljstvo ali ljubezen more obvarovati krščanske zakonce pred polomom njihove zakonske in družinske skupnosti. Cerkev kot varuhinja božjega nauka in posredovalka božje milosti more zato sama zagotoviti obstoj in utrditev krščanske družine tudi v deželah, kjer je možna razporoka, ne da bi se za to naslanjala na civilne zakone in oblasti.
Ker sta poslanski zbornici odobrili zakon za razporoko le z majhno večino, so se v Italiji pojavili glasovi, da glas v zbornici ni izraz volje velike večine italijanskega ljudstva, že iz tega razloga je potrebno, da ljudje sami v celoti povejo, ali so za razporoko ali so pa proti. To bi dosegli z ljudskim glasovanjem (referendum). Ce bi večina z glasovanjem povedala, da je proti razporoki, bi zakon o razporoki razveljavili.
In tako se sedaj z zbiranjem podpisov vršijo prve priprave za to glasovanje. Imamo pa v Italiji različna gledanja na samo glasovanje: eni so za glasovanje z dušo in telesom: drugi molčijo; tretji so pa proti iz različnih razlogov, predvsem ker ne razumejo, kako bi moglo tako glasovanje rešiti zakon in družino.
—el
iiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiimimiimiiiiimiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiuimiiiiimuiiiimiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiii:;
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Goršetov kulturni večer v Hamiltonu
Kipar France Gorše se je v februarju mudil kot gost v hiši g. Janeza Šušteršiča v Stoney Creeku, Ontario v Kanadi. Ustvaril je vrsto novih del v žgani glini: 6 po-prsij, gorenjsko narodno nošo skoraj v naravni velikosti in več manjših plastik ter v slovenski cerkveni dvorani v Hamiltonu pripravil za nedeljo 28. februarja razstavo. Za ta dan so Slovenci iz Toronta in Hamiltona, ljubitelji upodabljajoče u-metnosti, pripravili kulturni večer in ga posvetili slovenskemu kiparju.
S to prireditvijo so počastili velikega slovenskega umetnika in se mu zahvalili za vse, kar je storil za Slovence v 18 letih svojega bivanja v Ameriki. Večer je vodil g. Janez Šušteršič, predavali pa so: g. Tone Zrnec CM: Pomen likovnega umetnika za narod, dr. Vojko Bratina: Gorše umetnik in kipar sam.
Našemu dopisniku je kipar Gorše izjavil, da je bil ta dogodek eden najpomembnejših in najprisrčnejših kulturnih večerov, ki so mu jih posvetili Slovenci na ameriški celini.
Knjižica o slovenskih izseljencih v Nemčiji
Nemški duhovnik Avgust Hegenkotter je izdal knjižico z naslovom »Moje delo med Slovenca«. Da bi lahko deloval med slovenskimi izseljenci na Westfalskem, se je naučil slovenščine in to že pred prvo svetovno vojno. V Porenju in na Westfal-skem je bilo v tistem času okoli 50.000 slovenskih izseljencev. Najbolj pa je Avgust Hegenkotter razvil svojo delavnost med zadnjo svetovno vojno, ko se je z vsem srcem zavzel za naše ljudi, ki so bili nasilno preseljeni v razne kraje v Nemčiji. Knjižica nam bo ohranila nekaj zgodovine iz tistih časov. Tudi iz tega razloga smo nemškemu duhovniku Hegenkotter ju hvaležni.
in v dušnopastirsko delo. Pred kratkim so se sestali višji predstojniki italijanskih redov in kongregacij in iskali načina, kako bi se redovniki in redovnice bolj povezali z rimsko škofijo in njenim dušno-pastirskim delom.
Smrt cerkvenih dostojanstvenikov
7. marca je umrl v Sofiji bolgarski pravoslavni patriarh Ciril, 9. marca je pa umrl v Egiptu koptski patriarh. Sv. oče je obema Cerkvama poslal svoje sožalje.
V	Sofiji je tudi umrl katoliški škof vzhodnega obreda Ciril Kurtaff.
Ukinitev zavoda za bogate gojence
V	mehiški prestolnici bodo jezuiti zaprli šolski zavod z imenom Patria. V zavodu je 2.050 gojencev. Do te odločitve so prišli, ker so bili v zavodu povečini sinovi bogatih družin. Jezuitska družba pa hoče biti v službi revnejših slojev. Zavod bodo zaprli čez dve leti. Odločitev mehiških jezuitov je naletela med prizadetimi družinami in bogatejšimi sloji na godrnjanje in nerazumevanje.
Novi prefekt kongregacije za bogočastje
Po smrti švicarskega kardinala Benna Guta je sv. oče Pavel VI. imenoval za prefekta kongregacije za bogočastje kardinala Araoza, ki je bil do sedaj škof v Pam-ploni. Novi prefekt je svojo službo že nastopil.
Zadušili se bomo!
Toliko se hvalimo in pišemo, koliko kulturnih domov in prireditev imamo. Zopet in zopet se shaja na tej strani meje, drugič onstran Fernetičev, italijansko-ju-goslovanska mešana komisija. Občinski odbori po radiu in tisku sporočajo javnosti, kaj so razpravljali in katere zadeve so postavili v proračun novega leta... Ustanavljajo se razna društva, komisije — za ohranitev prirodnih lepot Krasa, prirejajo se v Kraški hiši razstave, ohceti itd.
Kakšna ironija! Koliko smo kulturni na tej in onstran državne meje kaže nesnaga ob vseh naših potih, glavnih cestah in stezah naše kraške zemlje. Neštetokrat se luksusni avlo iz Trsta ustavi zdaj na cesti proti Sv. Križu, zdaj proti Bazovici in Jezeru in se »onečedi« s svojimi kulturnimi odpadki (konzervne škatle, staro motorno kolo, štedilnik, raztrgane nogavice, žimnica itd.). Ob robu vseh naših vasi nastajajo vedno bolj številna smrdljiva gnojišča Z raznimi odpadki, med katerimi lazijo podgane in se pase mrčes vseh vrst. Na številnih krajih vidite zapuščene stare avtomobile ali le dele karoserije itd.
Mi pa vse to gledamo in frazarimo o lepotah našega Krasa, vabimo tujce in se gremo »gran turismo«.
Zastavljamo vprašanje: Kdaj se bodo Zganile oblasti, kje so sanitetni referenti, kaj store občinski odbori? Kdaj bo mešana italijansko-jugoslovanska komisija o gornjih vprašanjih podvzela ukrepe? Kaj so doslej storile šolske oblasti za vzgojo mladih, da bi znali ceniti in varovati pri-rodne krasote naših pokrajin? Tujci iz severnih dežel zmajujejo z glavo, ko se vozijo mimo tolikih javnih smetišč.
Zakaj ne začno kampanje za te najbolj osnovne zahteve snage, zdravja in srčne kulture vsi časopisi, radio in druge ustanove?
Na pomoč! Bolj kot požari (ki so tudi povečini pojav brezvestnih »kulturnikov«) nam grozi nesnaga, da se na kraških tleh zadušimo!
Ljubitelj narave iz Boršta
Kongo potrebuje misijonarjev
škof Albert Onyembo iz škofije Kindu
v	bivšem belgijskem Kongu, ki je štirikrat večja od Belgije, ima na razpolago le 24 duhovnikov in še ti so zvečine stari. Dasi je potrebna afrikanizacija Cerkve in je treba čim več odgovornosti preložiti na domačo duhovščino, pa je pomoč tujih misijonarjev slej ko prej nujna, ker bodo sicer afriške škofije utrpele nepopravljivo škodo.
Če govorimo o angleških katoličanih, ne mislimo ne na škotske katoličane, ki imajo svojo lastno škofovsko konferenco in svoje običaje ne na irske katoličane v Ulstru, ki tudi spadajo v sklop Velike Britanije, temveč le na štiri milijone katoličanov, ki živijo v Angliji v ožjem pomenu besede.
Angleški katoličani so seveda manjšina, čeprav zelo močna (10 odstotkov). V teku zadnjega stoletja so si ustvarili solidne branike: katoliške šole, katoliško časopisje, številno in -ugledno duhovščino, na katero so ponosni. Preveval jih je ponos, da so -kljub preganjanju ostali zvesti pra-
vi	Cerkvi. Zato so bili zaradi svoje odločnosti, zavednosti in vztrajnosti privlačni za premnoge anglikance. Število konver-titov je naraščalo od leta do leta. Angleški katoličani so želi sadove svojega trpljenja in svoje zvestobe.
Potem je -pa prišel zadnji koncil. Kar naenkrat se je Cerkev odprla svetu in stopila iz svoje osamljenosti. Protestanti in anglikanci so postali ibratje, čeprav ločeni; papež Pavel VI. je sprejel v Rimu pri-masa anglikanske Cerkve nadškofa Ram-seya in se objel z njim. Angleški katoličani, navajeni na neprestani odpor do vsega, kar je anglikansko, so se zmedli. Ko so duhovniki začeli maševati po angleško, so premnogi verniki videli v tem neko izdajstvo nad preteklostjo. Angleški jezik je uvedla v bogoslužje anglikanska Cerkev; za katoličane je bil edini pravi bogoslužni jezik latinščina. To je bil jezik katoliške Cerkve, razpoznavni znak, po katerem so se ločili od anglikancev. Zato je bilo videti marsikje po katoliških cerkvah napise: »Ohranimo mašo sv. Pij a V.!«
Angleški katoličani so bili tudi ponosni na avtoriteto v Cerkvi in na disciplino. Do 70 odstotkov se je udeleževalo nedeljske službe božje. Oporečništvo jim je bilo tuje. Danes se pa pojavlja vrenje tudi v njihovih vrstah. Duhovniških poklicev je manj, redovniški poklici ugašajo. Premnoge ženske redovne skupnosti so že morale prepustiti svoje šole državi, ker ni redovnega pomladka.
Ni čuda, če nekatere skupine stremijo po novem načinu življenja znotraj angleške Cerkve, zahtevajo večjo »demokracijo« v upravljanju cerkvenih ustanov in večjo besedo laikov pri cerkvenih odločitvah.
Vsem pa ostaja jasno, da bo še naprej hrbtenica katoliške Cerkve na Angleškem katoliška šola. Katoličani pomenijo mnogo v angleškem javnem življenju. Vsi časopisa, radio, televizija govorijo in pi-
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kje je dosle
Prejšnji mesec je tržaški »Piccolo« objavil članek, ki ga je napisal Antonio Cat-talini pod naslovom »Položaj naše narodne skupine v nepozabnem dalmatinskem mestu«. To mesto je Zader, ki je med obema vojnama spadalo pod Italijo, danes pa je cvetoče mesto s hrvaškim prebivalstvom, v katerem je preostala italijanska manjšina postala skoro nezaznavna. Ni moj namen ugotavljati, kako je do tega prišlo (glavni vzrok je gotovo bolj ali manj prostovoljna izselitev v Italijo), pač pa -bi se rad ustavil pri zaderi, ki jo pi-
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllltllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIlillllllllltlllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllll
Gozdni požari se množijo
KRATKE NOVICE
Proti legaliziranemu splavu
Angleška javnost vedno bolj nasprotuje zakonu, ki dovoljuje v določenih primerih splav. Pravijo, da so bili ljudje premalo seznanjeni s težkimi posledicami, ki jih prinaša v družino in sploh v družbo legalizirani splav. Vlada je ustanovila posebno komisijo, ki naj prouči posledice legaliziranega splava.
Premalo vključeni v dušno pastirstvo
V	Rimu živi največ redovnikov in redovnic. Redovnikov je 5.213, med njimi 3.360 duhovnikov. Redovnic pa je kar 22.300. Vendar je ta armada Bogu posvečenih ljudi le malo vključena v življenje škofije
V	naši deželi se vsako leto bolj množijo gozdni požari. Od leta 1966 so povzročili ogromno škodo: 30, 37, 14, 50 in 28 milijonov lir. Pri tem je bilo prizadeto okrog
7.000	ha površine. Letos se je žalostni pojav začel z nezmanjšano silo: do 7. februarja je izbruhnilo že 15 gozdnih požarov, od katerih je bilo 10 v videmski, 3 v tržaški in 2 v pordenonski pokrajini. Skupna škoda znaša 6,5 milijona lir.
škoda, ki jo pustijo za seboj požari, pa ni dovolj izražena v milijonih lir pogorelega lesa, hiš in raznih naprav. Prizadeta je predvsem zemlja, ki se je dolgo let tvorila v zavetju gozda. Naenkrat je brez zaščite, zgubi svojo prhkost in voda jo začne odnašati. Površina je opustošena in na njej ne morejo več uspevati številne oblike življenja, ki so se prej razvijale v varstvu gozda. Ogenj je uničil živali, posebno manjše, ki ne morejo bežati. Tako so izginile žuželke, zajci, srne, ptice itd. Kače navadno zbežijo pred ognjem in začno močneje ogrožati nova okolja.
Obnova gozda je težavna in dolgotrajna
zadeva. Desetletja in desetletja so potrebna, da se spet razvijejo visoka drevesa in prikličejo v življenje množice rastlin ter živali, ki so pogoj za naš obstoj na tej tanki plasti rodovitne zemeljske skorje.
Vsega tega se ne zavedajo brezvestneži, ki brez pomisleka mečejo cigaretne ogorke in vžigalice, ko se vozijo z avtom ali se sprehajajo v naravi. Požari se največ pojavljajo v sobotah popoldne in nedeljah. Včasih bi kdo hotel navesti samovžig kot vzrok požara. Pa je slab izgovor; slama se vžge šele pri 300-400° C in takšne vročine ni niti v najhujšem poletju.
Za gašenje požarov je potrebna gasilna oprema. Za preprečevanje požarov' pa vzgoja o poznavanju in spoštovanju narave predvsem v meščanskih krogih, šole bi morale prevzeti to nalogo in poglobiti znanje živalstva, rastlinstva, biologije, fizike in kemije med učenci. Večje poznavanje skrivnostnega življenja v naravi bi vodilo tudi k večjemu spoštovanju okolja, v katerem živimo.
Ing. Janko Košir
šejo o njih, kadar zavzame njih Cerkev kako stališče, npr. glede urejevanja rojstev.
Glede odnosa do anglikancev se med katoličani počasi utira prepričanje, da mora postati drugačen, čeprav bo ta revizija psihološko težka. »Preveč smo bili samosvoji, preveč navezani na Otok in preveč ločeni od celine,« ugotavljajo. Združitev z anglikanci zaradi težke preteklosti še dolgo ne bo mogoča. Obstaja pa možnost, da bo prišlo sčasoma na Angleškem do dveh Cerkva v edinstvu z Rimom, vsaka svojega obreda. Rim se že prizadeva v tej smeri. Tudi angleški katoličani bodo morali pri tem pomagati.
S TRŽAŠKEGA
sec zelo podčrta in bi jo lahko v isti meri zamejski Slovenci v Italiji naobrnili na Italijane.
Cattalini je ogorčen, da so napisi na razglednicah v petih do šestih jezikih, le v italijanskem ne. In razni turistični prospekti so tudi tako sestavljeni, da je italijansko besedilo na zadnjem mestu pa še polno gorostasnih napak. »To so neumne in nekoristne hudobije, pravi pisec, ki bi že morale izginiti.«
Prav! Toda, ali ve g. Cattalini, da se isto dogaja na Tržaškem in Goriškem s slovenščino? Na razglednicah so poleg v italijanščini napisi v angleščini, nemščini, francoščini, skoro nikdar v slovenščini. In prospekti? Ce je besedilo v -slovenščini, je to vedno na zadnjem mestu ter vedno polno slovničnih in pravopisnih napak. Do zadnjih let na meji ni bilo napisov: Dobrodošli ali nasvidenje. Kjer sedaj so, so na zadnjem mestu. In vendar smo Slovenci neposredni sosedi, ki najpogosteje prečkamo mejo sena in tja. Olika bi zahtevala, da imajo napisi v slovenskem jeziku vedno mesto takoj za italijanskim. Pa ne! Vedno so na zadnjem mestu. Ni v tem neka majhnost, ozkosrčnost ali da rečemo s Cattalinijem, nekoristna neumnost s strani italijanskih oblasti in turističnih krogov? Tu velja evangeljsko načelo: Kar ne želiš, da bi ti drugi storili, tudi M drugim ne -stori. Kar naj velja za Zader, naj velja tudi za Trst, Gorico, Videm, Trbiž. Mar ne?
J- K., Trst
Stiki med ljubljansko in tržaško univerzo
Predstavniki ljubljanske univerze prorektor akademik prof. dr. Janez Milčinski, dekan filozofske fakultete akademik prof. dr. Dragotin Cvetko in predstojnik stolice za zgodovino slovenskega jezika prof. dr. Tine Logar so se sestali z rektorjem tržaške univerze prof. dr. Agosti-nom Origonejem. Prisoten je bil tudi jugoslovanski generalni konzul v Trstu Boris Trampuž.
Na sestanku so predstavniki obeh univerz govorili o medsebojnem sodelovanju predvsem kar zadeva študij slovanske filologije ter študij slovenskega jezika in literature. Glede teh je tržaška univerza že naredila potrebne korake na pristojnih mestih.
Sv. Ivan
Dne 16. marca nas je zapustil naš tihi in skromni Karel Trošt. V našo župnijo se je preselil pred 12 leti od Sv. Jakoba. Po poklicu je bil pek. Bil je zelo marljiv in ukaželjen mož. Mnogo je čital, liste in -knjige, bil je vedno zvest naročnik Katoliškega glasa. S svojimi prihranki je podpiral mnogo slovenskih ustanov in je tudi med glavnimi dobrotniki našega Marijinega doma. Dokler je mogel, je bil vsak dan pri sv. maši ob 6.30 zjutraj. Odlikoval se je po trdni narodnostni zavesti. Pred desetimi meseci se je pri nekem padcu nekoliko poškodoval in potem ni več docela okreval. V novembru lanskega leta je učakal 87. leto starosti. Tri dni pred smrtjo je z zgledno pobožnostjo in pri jasni zavesti prejel sv. zakramente. Sorodnikom naše iskreno sožalje, pokojnemu pa večni pokoj!
Rojan
Po dolgi bolezni nas je zapustil Edvard Trobec. Nad sedem let je prebil v postelji zaradi delne ohromelosti. Bolezen mu je počasi pila moči. Neutrudno pomoč je našel v svojih dragih. Ves čas dolge bolezni so mu ljubeznivo stregli. Sam pa je trpljenje vdano prenašal. K njegovemu pogrebu v ponedeljek 22. marca se je zbralo zelo veliko prijateljev in znancev, ki so tudi prav lepo sodelovali pri pogrebni sveti maši. Pokojni Edvard je dočakal le 65 let. Naj mu Bog poplača dolgo trpljenje, njegovim dragim, zlasti gospe, pa izrekamo iskreno sožalje.
17.	marca pa smo pospremili k zadnjemu počitku Marijo Gomizelj, članico naše Marijine družbe. Dokler so ji moči dopuščale, je bila vsak dan pri sveti maši, zadnje mesece pa je veliko molila doma. Dočakala je 80 let. Naj ji Bog poplača molitve in trpljenje!
S. Z.
Tečaj za slovenske organiste
Zadnji teden v februarju je bil v Ljubljani tečaj za organiste in organistke. To je bil prv-i tečaj te vrste v povojnem času
v	Ljubljani. Udeležilo se ga je nad sto organistov in organistk.
Nova obrtniška naselja na robu glavnih mest
Ustanova za razvoj obrtništva ESA je sprožila misel o preselitvi obrtniških delavnic iz glavnih mest tukajšnje dežele v mestno okolico. Gotovo se marsikateri obrtnik v mestu čuti utesnjen zaradi neprimernih prostorov, gostega prometa in številnih obzirov do bližnjih stanovalcev. Nekateri bodo prav gotovo odobravali takšno preselitev v novo okolico, drugi pa bodo rajši ostali na svojih mestih v bližini svojih odjemalcev. Pri uresničenju tega načrta o gradnji obrtniškega naselja naj bi pomagala finančna družba Friulia-Lis, ki bi v glavnem finansirala odkup in ureditev zemljišč ter gradnjo in opremo delavnic; obrtnik bi lahko prevzel delavnico in stroje v najem ter jih s časom lahko odkupil na obroke. Zamisel je dobra, vendar se nam pri takih obsežnih načrtih nehote vsiljuje vprašanje: čigava zemlja bo pa tokrat na vrsti?
Razgovor z režiserjem Pregarcem
Iz poročil, ki so jih dala društva, včlanjena v ZSKP, je razvidno, da so imela bogato gledališko sezono. Pri tem ste imeli
vi	precejšen delež, saj ste največ iger vi sami režirali. Zato dovolite, da vam zastavimo nekaj vprašanj.
Da vas predstavimo našim bralcem, nam najprej povejte kaj o sebi. Od kod ste doma? Kje ste študirali igralsko umetnost? Kje ste se do sedaj udejstvovali?
Doma sem iz Ricmanj pri Trstu. Igralska sla je v meni bila odkar pomnim, izoblikovala pa se je v obdobju največjega kvalitetnega razpona Slovenskega gledališča v Trstu med leti 1955 in 1958. Po nekaj sezonah sodelovanja pri tržaškem Radijskem odru sem odšel v Ljubljano z žetljo po poglabljanju v vznemirljivi igralski poklic. Tam sem igral z mnogimi današnjimi in tedanjimi gledališkimi prvaki, nastopal v filmu, nadaljeval z radijskimi izkušnjami ter — kasneje — na TV ekranu. Pet sezon sem nato igral v Novi Gorici.
Ko ste prišli na Goriško, ste našli nekaj igralcev dobre volje, toda brez prave gledališke šole in izobrazbe. Kako ste se lotili režijskega dela in s kakšnimi uspehi med igralci v mestu in na deželi?
Povabljen sem bil na ledino in našel sem res nekaj igralsko uporabnih posameznikov med mladino, toda... S »toda« bi se lahko ta intervju zaključil, vendar... Ta »vendar« je tisto odrešilno. Toda ta »vendar« bi ne smel biti vodilo tistih, ki so v zamejstvu prevzeli skrb za kulturo.
Mladino poznamo, vemo, da je to le mladina in »vendar« bi si želeli, da bi se obnašala kot odrasli. Od mladine pričakujemo hitrih rezultatov, a ko gre za resnejši napor (predvsem za težaško delo, kot je za igralstvo potrebno), se mu stari najprej odpovejo. Kar se mladine tiče, je tako zaposlena in obdana od tolikih vab, da je njeno naprezanje včasih zgledno. Kako se ji »stari« zahvaljujejo? Z zahtevo po še večjem udejstvovanju; in prav zaradi tega je kvaliteta razmeroma nizka. Ce se nekje posveti, je to sad gigantskega napora — to lahko povem iz lastnih izkušenj.
Odkril sem celo nekaj pravih talentov, ki bi jih bilo treba spodbujati, jim slediti. Žal mi je zanje, kajti kaj naj storijo, da bi nekoč — usposobljeni — lahko polno delovali in se uveljavljali med nami? Ti talenti so seveda nenaklonjeni bohemskemu izživljanju, a so — talentirani. Kdor pri nas skrbi za kulturo, bi se moral zamisliti nad temi domačimi močmi in perspektivno sodelovati z ustrezno referent-sko službo v domovini, da se temu kako odpomore. Moje režije so prvi korak, napotek k jutrišnji rešitvi.
Kako gledate vi na delo pri amaterskih odrih? Je to delo koristno, uspešno ali ne? Kakšno vlogo bi odmerili amaterskim gledališkim skupinam poleg poklicnih gledališč, ki nastopajo na Goriškem in Tržaškem? Se vam zdi to še zmeraj sodobno?
Amaterski odri so bili doslej pomembni v narodnoobrambnem smislu. In govorjena beseda (igrokaz) najbolj vžge prti nas. To je še vedno sodobno, vendar ne smemo pričakovati prevelikih rezultatov. Amatersko igranje zelo niha v prizadevnosti, ker je zamudno in nujno — nedisciplinirano. Prevelikokrat prihajajo ljudje k vajam utrujeni, torej željni sprostitve, stika — kar je delno možno pri pevskih, kočljivo pa pri gledaliških vajah. Režiser se včasih sprašuje, kje naj se loti: pojava, branje, dikcija? Kje je šele gib, usklajenost in osredotočenje! Sodobno bo to še
ostalo, v kolikor ne bomo zmeraj tako »slovensko« neprožni. Mladino je treba odbirati za razne zvrsti delovanja in iz prosvetnih prostorov potisniti zastarele tabuje in statarne okostenelosti, skratka, programirati dejavnosti v sodobnem duhu.
V	veliko pomoč so zdajšnje gledališke predstave v Gorici. To gledališko dejavnost moramo skrbno negovati.
V	Sloveniji so na žalost amaterske dramske skupine skoro povsem zamrle. Pravijo, da niso več časi za tako delo. V zamejstvu smo nekoliko na boljšem v tem oziru. Kaj bi vi kot režiser želeli povedati našim fantom in dekletom, ki se zbirajo v prosvetnih društvih?
Res je. Amaterske skupine izumirajo, ker so izgubile svojo vzgojno, družbeno in družabno funkcijo; poklicnost jih je prekrila. Ljudje se srečujejo in shajajo zaradi prerazličnih interesov. Značilna je tudi huda raznolikost prebivalstva v večjih središčih, kamor se tudi stekajo oni ljudje, ki so bili v rojstnem kraju nemalo-kdaj zelo aktivni v prosveti; toda prva skrb je vsakdanji kruh, ki pa pelje človeka velikokrat v pasivno vsakdanjost in polasti se ga podobno stremljenje (mladina predvsem!) — in temu se težko izogne.
Uspeh goriških zborov
na reviji »Primorska poje «
Režiser Aleksij Pregare
Kaj naj svetujem? Težko je bili prerok ali sv. Frančišek. Predvsem bi svetoval, da se trezno preveri stanje v društvih, da se seznani z možnostmi in nagnjenji mladine. Predvsem pa morajo zgled nuditi starejši, kajti sami so (po lastni krivdi ali nekrivdi) privedli slovenski zamejski voz v zdajšnjo lopo (k sreči so podedovali tolikšno narodno zavest od svojih prednikov!). Skupno nevsiljeno delo se bo samo obrestovalo!
Nestrpnost se stopnjuje
Tudi v tržaškem mestu smo v zadnjem času priča povečani nestrpnosti, ki se sicer stopnjuje v zadnjih letih v vsej državi. Priprave državnega udara, vežbanje polvojaških edinic, stopnjevana stavkovna gibanja, zasedbe univerz in šol, zmeda vsepovsod, to so nevarni znaki za italijansko demokracijo.
V zvezi z nedavnim atentatom na bivšega senatorja Vidalija (viden komunistični predstavnik v državnem in mednarodnem merilu) je rimska policija aretirala Gra-zianija Maccorija, ki naj bi bil neuravnovešen. Senator Vidaili, ki je še vedno v bolnišnici in dr. Weissova odločno zanikata, da je bil Maocori napadalec.
Medtem pa so policijske oblasti odkrile večjo količino orožja v neki hiši v ulici D’Alviano, nato pa v vrtu pred omenjeno hišo dve ročni bombi.
Marijin dom v ul. Risorta
V soboto 20. marca zvečer smo imeli predavanje škofovega vikarja iz Chura v Švici dr. Lojzeta Šuštarja. Govoril je o »svobodi vesti«. Na temeljit in globok način je pokazal, v čem obstoji svoboda vesti. Nemogoča je ta svoboda pod slepo pokorščino, ki ni vredna človeka. Zgrešena je tudi tista svoboda, ki se ravna po nagnjenjih, samovolji in ne priznava nobene oblasti in nobenifi nravnih načel. Ta vodi v popolno razbrzdanost. Do prave svobode vodi tista pot, ko človek išče resnično dobro in se zanj premišljeno in svobodno odloča. Pri tem iskanju so mu postave v oporo in mu kažejo smer. Naloga človeka je, da vztrajno išče resnico, da se bo potem v odgovornosti pred Bogom prav odločal.
Predavanje je bilo zelo aktualno. Želeli bi, da bi ga mogli dobiti v roke tiskanega, da bi ga ponovno študirali in razmišljali.
Težko je najti kaj napisanega na tako jasen in razumljiv način o vesti.
Čez sto poslušalcev je napeto sledilo enournemu predavanju. Mnogi so potem še stavili razna vprašanja, na katera je predavatelj odgovarjal na izčrpen in jasen način. Hvaležni smo mu za njegov obisk in želimo, da bi nam še večkrat govoril in nam pomagal do jasnosti idej.
S tem predavanjem smo zaključili program, ki smo si ga določili za zimsko sezono. Imeli smo šest predavanj z raznih področij. Vsa so bila dobro pripravljena in tudi dobro obiskana. Upamo, da bomo s predavanji drugo leto nadaljevali.
Novo vodstvo časnikarskega krožka
Na občnem zboru časnikarskega krožka so bile volitve, na katerih so obnovili vodstveni svet. Za novega predsednika krožka je bil imenovan (tako določa statut) ravnatelj »Piccola« Chino Alessi. Izvoljeni pa so bili naslednji časnikarji: Guido Bot-teri, Stanislav Renko, Fabio Giraldi in Italo Orto.
Gostovanje pihalnega kvinteta iz Ljubljane
Minuli teden je v okviru Glasbene matice gostoval v mali dvorani Kulturnega doma pihalni kvintet RTV Ljubljana in ki ga sestavljajo Jože Pogačnik (flavta), Franjo Bregar (oboa), Alojz Zupan (klarinet), Jože Banič (fagot) in Jože Falout (rog).
Istega dne dopoldne pa je omenjeni kvintet nastopil v prostorih učiteljišča »A. M. Slomšek« in nižje srednje šole »-Sv. Cirila in Metoda«. Za tem so ljubljanski gostje nastopili še v prostorih srednje šole »Ivan Cankar« pri Sv. Jakobu. Koncert spada v dopolnilni pouk glasbene vzgoje.
Prejšnjo soboto oz. nedeljo, 20. in 21. marca sta se vršila zadnja dva nastopa pevske revije »Primorska poje«, ki se je že prejšnji teden začela v Trstu in Sv. Križu. Sobotni koncert je bil v gledališču v Kopru, nedeljski pa v Kulturnem domu v Bukovici. Na reviji je skupno nastopilo okoli petdeset primorskih zborov z obeh strani meje, ki so pokazali veliko zavzetost primorskega človeka v razširjanju pevske glasbe.
V Kopru je med drugimi nastopil go-riški mešani zbor »Lojze Bratuž«, ki ga vodi prof. Stanko Jericijo. Na reviji je zapel tri skladbe in sicer Jakoba Gallusa »Cui dolus est gratus«, Emila Adamiča »Večerno pesem« in Aleksandra Vodopivca »Trobenticei«. V vse podane skladbe je go-riški zbor vlil veliko dognanosti in jih izvedel s precizno in zelo kvalitetno interpretacijo. To je bilo tudi mnenje glasbe-nih strokovnjakov, ki so po nastopu zbore ocenili, saj so postavili goriški zbor na prvo mesto. Njemu sledita v neuradni lestvici moški zbor »Srečko Kosovel« iz Ajdovščine ter moški Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec iz Ljubljane. Naj za kroniko omenimo, da se je koncerta udeležil tudi škof dr. Janez Jenko.
Nedeljski nastop v Bukovici je uspešno zaključil mogočno pevsko prireditev. Nastopali so moški in mešani zbori, v glavnem z obeh strani Goriške in Tržaške. Tu je nastopil tudi goriški moški zbor »Mirko Filej« pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Odpel je tri pesmi in sicer Mihelčioevo »Pa da bi znal«, Filejevo »Nekje v gorah« ir. Foersterjevo »Večerni ave>«. Goriški pevci so zelo častno predstavili vse omenjene skladbe in jih podali s primemo toplino. Med ostalimi sta še nastopila zbora »Fantje izpod Grmade« in V. Mirk« s Kontovela.
Tej reviji bo v maju sledilo še pevsko tekmovanje v Ajdovščini, ki bo pa predstavljalo že nekako selekcijo med zbori-udeleženci na tej reviji.
Pevma
Preteklo nedeljo je obiskal župnijsko skupnost v Pevmi goriški nadškof msgr. Cocolin. Vzrok tega obiska je bil odhod dosedanjega župnika Antona Rutarja v zasluženi pokoj in nastop novega župnika Stanka Premrla, do sedaj dušnega pastirja v Štmavru.
Msgr. Cocolin je prispel v pevmsko cerkev v spremstvu dr. Rudolfa Klinca. Ob vhodu sta ga sprejela odhajajoči in novi župnik. Med sv. mašo je goriški nadškof v govoru tudi povedal, da je sv. oče g. Rutarja v priznanje za vestno opravljeno delo imenoval za monsignorja. Nato sta spregovorila še msgr. Rutar in g. Stanko Premrl, prvi v slovo, drugi v pozdrav farnemu občestvu.
Msgr. Rutarju izrekamo svoje čestitke, g. Premrlu pa želimo rodoviten apostolat na novem službenem mestu.
Mladinski zbor v Podgori je začel z vajami
V soboto 20. marca je imel prvič vaje mladinski zbor. Voditeljica, učiteljica Ma-riza Perat, je na kratko orisala bodoče delovanje zbora in bila kar navdušena, ker so jo otroci z zanimanjem poslušali. Po kratkih vajah je sledila zakuska. Mladi pevci, ki jih je petintrideset, so bili zelo zadovoljni. Pričakujemo, da bo naš mladinski zbor pridno sodeloval pri sv. mašah in na odrih.
Prav prisrčno se zahvaljujemo gdč. Ma-
rizi Perat, ki je z veseljem sprejela predlog, da bo vodila zbor. Želimo ji, da bi žela mnogo zadoščenja v naši sredi in upamo, da bo njena požrtvovalnost poplačana z uspehom.
Mladika št. 2
Številko odpre spomin na obisk pok. pisatelja F. Sal. Finžgarja leta 1925 v Zgoniku. Sledi povest v nadaljevanjih »Pomlad Adele Ostroluške«. Josip Kravos je prispeval v svojem značilnem slogu zgodbo »Tine in Nando na operaciji«, Anka Peterim pa podaja podobo svoje stare matere. To bi bil literarni del.
Ostali članki so posvečeni vzgojnim problemom, kulturnemu pregledu in razgovoru z bralci. Prof. Miša Krašovic Pertlo va in primarij dr. Eman Pertl pripovedujeta o svojih vtisih z zadnjega obiska na Tržaškem. Maks šah poroča o novih šolskih spremembah, ki so na vidiku. Jože Peterlin opozori na dejstvo, da mladina naših višjih srednjih šol že nekaj let Prešerna vse preveč pasivno proslavlja. Duhovit je sestavek »šiora maeštra!«, ki pokaže, zakaj furlanski človek ali človek iz Beneške Slovenije ni hvaležen nekaterim učiteljicam, ki so bile prežete z narodno nestrpnostjo naj slabše vrste, namesto da bi otroke vzgajale za življenje.
Martin Jevnikar nam to pot predstavi Slovence v Avstraliji. Za večino bralcev bo to pravo odkritje. Posebej se ustavi pri knjižni žetvi p. Bernarda Ambrožiča, ki že od leta 1953 deluje kot izseljenski duhovnik v Avstraliji in za Slovence izdaja zelo prijetno pisan nabožni mesečnik »Misli«.
Kritičen je zapis o srečanju slovenskih pisateljev v Trstu, ocenjena je Nušičeva komedija »Kaj bojo rekli ljudje« in knjiga prof. Egidija Košute »Zgodovina filozofije«, 3. del. Drugo številko zaključi satirična stran s »čukom na obelisku«, ki nudi dosti snovi za razmišljanje.
—ej
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 28. marca do 3. aprila 1971
Nedelja: 9.40 Kmetijski razgledi: Herbicidi. 10.50 Pika Nogavička; Skrivnosti živali. 18.05 Poslednji voz - ameriški film.
Ponedeljek: 20.35 Sveta laž. 21.15 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A: ČSSR: švedska.
Torek: 17.45 Tiktak: Trije kačji pastirji.
18.00	Risanka. 18.30 Torkov Večer: Gen Rosso. 19.30 Starši in otrok (1). 19.40 Pet minut za boljša jezik. 20.35 Nepozabni Fer-nandel: Krava in ujetnik - francoski film.
22.25	Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A: SZ: ZDA.
Sreda: 17.45 Pika Nogavička, švedski film. 19.20 Po sledeh napredka. 21.25 Zgodbe za vas - film.
četrtek: 17.45 Veseli tobogan: Valdoltra.
18.30	Skrivnosti živali. 19.20 Vse življenje v letu dni. 20.35 četrtkovi razgledi. 21.20 Iljf-iPetrov: Zlato tele. 22.00 Svetovno hokejsko prvenstvo: SZ : ČSSR.
Petek: 19.00 Mozaik kratkega filma. 20.30 Prostor na soncu - ameriški film.
Sobota: 16.30 Z ansamblom Maksa Kumra. 17.00 Holandski dragulji - serijski film. 17.45 Državno prvenstvo v košarki: Lokomotiva : Jugoplastika. 19.20 Sprehod skozi čas: Leto 1941. 20.35 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A: SZ : Švedska.
iiiiiiMiiiiiiiMiiiiiiniiiiiiiiimiiiiiiiiulMiiMmiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHimiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimmiiiiiim
t Msgr. Janez Hladnik
118 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Še malo, pa smo zavili z velike ceste in pred nami se je prikazalo svetišče Marije Pomagaj. Naravnost pred Marijin oltar sem pohitel. Tam so me moji starši predstavili kot otroka, ki mu je brezjanska Marija v osmem letu starosti nogo rešila.
Potem sem si ogledal prenovljeno Marijino kapelico. Plečnikova zamisel je ter v vsej svoji preprostosti in domačnosti čudovito lepa. Potolaženi so se vračali in se vračajo rodovi iz Marijinega svetišča. Tudi z mano je bilo tako.
Pred leti so oblasti poskušale narod odvrniti tudi od tega svetišča. Vlaki se niso ustavljali ob nedeljah na Otočah, avtobusi ne v bližini Brezij. Pa so ljudje izstopali kjerkoli in potem peš nadaljevali svojo pot do Marije. Končno je zmagalo
verno ljudstvo in na smešni fanatizem oblasti je ostal le grenak spomin.
Patri frančiškani so nas prijazno postregli, potem pa smo hoteli videti še Bled. Potegnili smo se okrog jezera. Povsod smo naleteli na nemška, avstrijska, nizozemska, italijanska vozila in na prostorne avtobuse, ki so kdo ve od kod pripeljali tujce na ogled tega kraja, ki je bil nekoč podoba raja, sedaj pa je postal lovišče tujih valut. Na otok seveda nismo šli. Kaj pa naj bi tam iskali? Cerkev so spremenili v muzej in razkopavajo njene temelje. Kje so tisti čudoviti spomini, ko smo mi šolarji kronali obisk Bleda z vožnjo na otok, tam Marijo počastili in z zvončkom želja svoje prošnje v nebo poslali...
PO GORENJSKEM
Ko sem že bil na Gorenjskem, sem sklenil izrabiti priložnost in obiskati vse, ki jih je preteklost ali sedanjost z menoj vezala.
Na povratku z Bleda sem izstopil na mostu, kjer cesta križa hudournik Bistrico. Želel sem pozdraviti Jelenčeve. Kmalu
sem našel iskano hišo, ki je dala kongregaciji Šolskih sester kar štiri hčerke: sestri Štefanija in Valerija sta v Argentini, Simeona v Urugvaju, četrta je pa na domu, odkar so v Sloveniji takoj po vojni Šolske sestre razgnali. Drži pa še vedno zvezo z redovnim predstojništvom v Ljubljani, kjer imajo šolske sestre še nekaj skupnosti, čeprav ne smejo nositi redovne obleke.
Nato sem stopil skozi Podbrezje, kjer sem pozdravil župnika Kristelna Cudermana. čez čas sem bil spet na avtobusu, ki naj bi me pripeljal v Tržič. Tam žup-nikuje msgr. Viktor Zakrajšek, moj sošolec iz bogoslovnih let.
Najprej sem se ustavil v nekdanji kap-laniji. Seveda župnik z njo ne razpolaga. Hiša je polna strank. V župnišču sem nato odkril pisarno in v njej župnika ter kaplana. Strašne sitnosti je imel msgr. Zakrajšek, prodno je prišol do tega, da se je mogel naseliti v župnišču. S kaplani je dolga leta živel po gostilnah, čeprav so bile pred vojno v Tržiču kar štiri prostorne cerkvene hiše. Že tedaj, ko so Nemci zasedli Gorenjsko, so v župnišče naselili kogarkoli. Ko se je po končani vojni za-
čela izgnana duhovščina vračati na svoja službena mesta, so pa nove oblasti vsem dale prednost pred duhovniki. Hotele so jim pač življenje čim bolj zagreniti.
Tržič je svoje prebivalstvo vsaj podvojil. Mnogo je v njem doseljencev z juga, pa tudi precej Prekmurcev je prišlo tja na delo. Prenočil sem v župnišču, drugo jutro pa se poslovil, da čimprej dospem v Kranj.
Po dolgem iskanju sem v prestolnici Gorenjske komaj našel župni urad in župnika. V cerkvi so ravno imeli celodnevno češčenje. Pri pobožnosti je bilo kar precej ljudi. Ker sem hotel priti še v Preddvor, da obiščem Stanka Jegliča, bivšega župnika v Rovtah, sem pohitel na avtobusno postajo. Nisem pa zadel pravega vozila. Namesto v Preddvor me je pripeljalo le do Gornje Bele, od koder sem imel še pol ure peš hoje.
Pa mi ni bilo žal. Saj je tako priljudna dežela tam okrog! Ker se je spravljalo k nevihti, so ljudje hiteli z znašanjem sena. Kako lep prizor: lojtrni vozovi hite po cesti, grabljice se ženejo za senom, fant vihti vile in krepko vali na voz...
V	Preddvoru ista zgodba kot drugod. Župnišče polno gostačev. Kraj dobiva vedno večji pomen kot letovišče.
Ob povratku sem se spomnil na Veliki Buenos Aires. Če bi ga postavili v Ljubljano, bi se razprostiral med Kranjem, Kamnikom, Vrhniko, Višnjo goro in Litijo. Samo da Buenos Aires nima tako lepe okolice. Ni venca Kamniških gora v ozadju, niti Golovca, Krima, Rožnika in šmarne gore.
V	DOMŽALAH IN LITIJI
21. junij, dan sv. Alojzija. Včasih je bil to dan prvega sv. obhajila. Mašo sem imel v šenklavžu. Nato sem opravil nekatere obiske po Ljubljani. Bratranec dr. Marijan Hladnik, zdravnik v čmučah, me je popoldne s svojim Fiat 600 zapeljal v Domžale. Kako se je začudil župnik in komponist Matija Tomc, ko me je spoznal. Bila je sobota popoldne, on in kaplan pa zaposlena s spovedovanjem otrok. O, imamo še dovolj duhovskega dela, tako je menil gospod Matija. Seveda še vedno kako skladbo zloži.
(Se bo nadaljevalo)
Izjava SDZ v Gorici
Slovenska demokratska zveza v Gorici izraža ob obisku jugoslovanskega predsednika v Rimu željo, da bi ta obisk bolj utrdil obstoječe dobre odnose med državami in narodi ter poudaril odločno voljo za nadaljevanje plodnega delovanja v skupno korist miru v svetu. Obenem Slovenska demokratska zveza upa, da bo rimsko srečanje pripomoglo k čimprejšnji rešitvi vprašanja celotne zaščite slovenske manjšine naše dežele.
Predavanje o referendumu glede razporoke
Vsoboto 27. marca ob 18. uri bo v dvorani Petrarca v ul. Petrarca 1 v Gorici predaval o pomenu ljudskega glasovanja glede razporoke Alessandro Mazzerelli. Sledila bo debata.
Predavatelj, ki je star 28 let, je čeprav socialist, odločen nasprotnik razporoke. Pobudniku zakona o razporoki poslancu Lorisu Fortuni, tudi socialistu, je poslal pismo, v katerem je med drugim dejal: »Pozivam poslanca Fortuno, naj dokaže, kako more biti "socialističen "zakon, ki ga ni zahteval delavski razred, temveč je dozorel v ozračju naraščajoče pokvarjenosti, nemoralnosti in pornografije v meščanski družbi.« Odgovora na to vprašanje Mazzerelli do sedaj ni prejel.
Pouk slovenščine na ljudskih šolah
Prosvetni minister Misasi je pristal na prošnjo goriške občine, da bi se v njenem območju v četrtem in petem razredu osnovne šole poučevali neobvezno po dve uri na teden jeziki kot so slovenščina, nemščina, angleščina in francoščina. Starši otrok bodo odločili, katerega jezika naj se njih otroci učijo. Na Goriškem pride seveda najbolj v poštev slovenščina, jezik dela tukajšnjega prebivalstva in sosedne republike Slovenije. Prosvetno ministrstvo se je tudi obvezalo, da bo krilo stroške, ki so v zvezi s tem poukom.
Podgora
V	sredo 18. marca smo spremljali k zadnjemu počitku telesne ostanke Emilije Brešan vd. Hvalič, M je dočakala 93 let. Njena smrt ni imela na sebi nič temnega; bila je kakor rožnat zaton, kakor čudovita noč, polna svetlih milijonov. Modra žena — taka je o nji sodba vseh, ki so jo do duše poznali. V ženski Marijini družbi
je rasla za čast božjo in Marijino slavo, a hkrati je tiho poganjala korenine globoko v čisto narodno zavest. Gojila je iskreno in zdravo pobožnost, veliko je molila in brala naš katoliški tisk. S takim bogastvom v duši se je razdajala, posebno svoji družini, šestim otrokom svoje prezgodaj umrle sestre ni bila mačeha, ampak svetal angel, zvezda vodnica, ki jim je izžarevala ljubezen do Boga in do naroda. Nebesa so sedaj njeno bogato plačilo.
Štever jan
Regulacijski načrt. Kakor smo poročali, se je občinski svet že na dveh sejah bavil z razpravljanjem o novem regulacijskem načrtu, ki ga mora po zakonu sprejeti občina. Upravljalci so med drugim tudi sklenili, da bodo s tem seznanili širše občinstvo, zato so v soboto 20. marca sklicali tak posvet najprej na Jazbinah, kjer je ta načrt pokazal podžupan Zdravko Klanjšček, naslednji torek in sredo po sta se vršila podobna sestanka na občini najprej
Na povabilo katol. kulturnega društva »Hrast« bo gostovala v nedeljo dne 28. marca ob 16. uri v Mladinskem domu v Doberdobu dramska družina SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana z Bevkovo dramo
MATERIN GREH
Režija: Aleksij Pregare
TOPLO VABLJENI!
za dolenji konec, nato pa še za Britof in Ščedno. Oba večera je vodil župan Stanislav Klanjšček. Zadovoljivo je dejstvo, da so se vaščani udeleževali sestankov polnoštevilno in aktivno sodelovali v razpravi ter iznesli veliko zdraviih predlogov.
Obisk na deželni upravi. V sredo 17. marca popoldne je sprejel števerjanskega župana Stanislava Klanjščka v Trstu deželni odbornik za javna dela Masutto. Zupana je spremljal odbornik Ciril Terpin. Prisoten je bil tudi deželni svetovalec dr. Drago Štoka. Števerjanska upravljalca sta deželnega odbornika seznanila z aktualnimi problemi javnih del v Števerjanu, tako delavskih hiš, električne napeljave, vodovoda ter zahtevala intervencijo, da se zgradijo vsi tisti zidovi na novi cesti po Ščednem, ki so potrebni, da ne bi oškodovali naših kmetovalcev.
Bevkova igra na števerjanskem odru
Pred dvema letoma smo v števerjanu odprli naš novi prosvetni dom, v katerem se vsak večer zbira naša mladina pri vajah za igre, petje in na sestankih. Poskrbeti bo treba tudi, da bo v kratkem času dokončana velika dvorana, ki bo tako omogočila dostojne predstave in tudi nudila p.ašim športnikom možnost, da se bodo v njej lahko urili ter razširili tako poleg prosvetne tudi športno dejavnost.
Da bi se dostojno spomnili te druge obletnice kulturnega praznika, je prosvetno društvo »F. B. Sedej« sklenilo, da postavi tega dne na oder Bevkovo dramo »Materin greh«.
števerjanci so se vabilu odzvali v velikem številu ter z zanimanjem sledili izvajanju na odru in si ob koncu brisali oči ob tragični realnosti Bevkove drame. Igralci so se tokrat še bolj potrudili in prikazali na odru res dobro podajanje zaupanih jim vlog ter dobesedno potegnili občinstvo za seboj.
Odbor prosvetnega društva »F. B. Sedej«, ki se je sestal v ponedeljek 22. marca, se toplo zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k postavitvi te igre na oder. Tako igralcem, režiserju Aleksiju Pregareu, ki se je nesebično žrtvoval, šepetalkama Anki Černič in Heleni Knez ter Ani Koren, ki je skrbela za šminke. Ne nazadnje pa tudi hvaležnemu občinstvu za lepo udeležbo.
★
ZA KMETOVALCE Božična zvezda ali Poinsettia
Pri nas je božična zvezda ali Poinsettia največkrat sobna rastlina. V Mehiki, ki je njena domovina, pa uspeva na prostem in doseže 2 do 3 m višine. V decembru se na vrhu vej pojavi več živordečih listov, razporejenih v obliki zvezde, ki dajejo rastlini poseben čar.
V	marcu in aprilu obrežejo božično zve-
V	četrtek, 1. aprila 1971 ob 20.30 bo v
mali dvorani Katoliškega doma v Gorici predavanje:
SMRT BOGA, SMRT ČLOVEKA?
Govoril bo mariborski pomožni škof in profesor teologije dr. Vekoslav GRMIČ. Vabi Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) v Gorici.
RADIO
TRST A
zdo tako, da močne veje prikrajšajo na 2 do 3 očesa, šibke, suhe ali odvečne vejice pa popolnoma izrežejo. V tem času jo tudi razmnožujejo z lesenimi potaknjenci, ki naj imajo 2 do 4 očesa. V maju in juniju pa se za razmnoževanje poslužijo zelenih potaknjencev.
Rastlina požene v običajnih razmerah dolge in slabo olistane veje. Takšna oblika pa ni najbolj primerna za prodajo. Kupec si želi kratko vejnato in gosto olistano rastlino. Danes imamo na razpolago sredstva — pritlikovala — s katerimi lahko omejimo rast v dolžino in tako dobimo bolj gostovejnate in zgoščene oblike sodobnih rastlin. Takšno sredstvo je CCC ali Cycocel. Za Poinsettio so ga uporabili takole: v septembru so stavili ukoreninjene sadike v lončkih v rastlinjak. Čez 10 dni so prvič zalili s CCC, čez naslednjih 7 dni zopet in čez drugih 10 dni ponovno. Vsakokrat so rabili 1 cm3 Cycocela v 50 cm3 vode na vsako rastlino. Učinek so opazili čez en mesec. Ko se je sredi decembra začela prodaja, so bile Poinsettie s CCC za eno tretjino manjše, toda gostejše in lepše. Dosegle so za polovico večjo ceno od ostalih. Strošek porabljenega CCC na eno rastlino pa je bil le 5 lir.
Poinsettia mora imeti vsako leto svoj čas počitka .V vročih krajih, pri nas pa v rastlinjakih, počiva poleti. V hladnem podnebju pa počiva pozimi potem ko je odcvetela. Važno je, da se je v dobi počitka ne zaliva.
Inž. Janko Košir
Za romanje v Velesovo pri Kranju na velikonočni ponedeljek je le še nekaj mest na razpolago. Pohitite z vpisom na upravi našega lista ali v zakristiji pri Sv. Ivanu.
Poštni urad v Sovodnjah sporoča, da bodo od 25. marca dalje začeli izplačevati dodatke starostnih pokojnin kategorije VO.
OSVESTILA
Velikonočna tridnevnica za žene in dekleta bo v goriški stolnici 25., 27. in 28. marca in sicer: v četrtek 25. marca ter v soboto 27. marca ob 20. uri, v nedeljo 28. marca pa ob 16. uri. V petek 26. marca naj udeleženke tridnevnice prisostvujejo postnemu govoru v cerkvi sv. Ignacija na Travniku ob 20. uri. Tridnevnico bo vodil prelat Andrej Simčič, župnik in dekan iz Solkana.
Drama »Macbeth« v Gorici. Uprizorila jo bo Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani v ponedeljek 29. marca ob 20.30 v gledališču Verdi v Gorici. Predprodaja vstopnic pri agenciji Ello (g. Artur Koshuta, ul. Mameli 8) in na sedežu SPZ v ul. Malta 2. Na voljo je le 300 vstopnic, ker so ostala mesta že rezervirana za redne abonente. Avtobusi bodo na prireditev vozili po sledečem redu: avtobus št. 1 skozi Pevmo odhod ob 19.35, Oslavje, Števerjan-Dvor, odhod ob 19.45, Bukovje, Podgora; št. 2 skozi Vrh odhod ob 19.45, Rupo, Peč; št. 3 skozi Doberdob odhod ob 19.45, Poljane; št. 4 skozi Jamlje odhod ob 19.45, Dol, Gabrje, Sovodnje, Štandrež.
Nastop pevskega zbora v Skednju. V nedeljo ob 16. uri bo nastopil v župni cerkvi v Skednju pevski zbor cerkve sv. Marije Velike v Trstu. Izvajal bo razne nabožne pesmi, ki bodo s primernim govorom služile kot priprava na velikonočne praznike. — V torek zvečer bodo na sporedu v Skedenjskem Domu filmi Aljoše Žerjala. Začetek ob 20.30.
Ljubljanska Drama bo gostovala v Trstu
s Shakespearejevo dramo »Macbeth« v Kulturnem domu in sicer v soboto 27. marca ob 21. uri (abonma premierski, red A in mladinski v četrtek) ter v nedeljo 28. marca ob 16. uri (abonma red B, nedeljski popoldanski, okoliški in mladinski v sredo).
Finžgarjeva pisma Ferd. Koledniku. Za
stoletnico rojstva Franca Sal. Finžgarja je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala omenjena pisma. Uredil in pojasnil jih je prof. Martin Jevnikar. Knjiga ima 152 strani in stane broširana 2.000 lir. Objavljena pisma obsegajo dobo 30 let, to je od leta 1932 do Finžgarjeve smrti leta 1962. Kot pravi prof. Jevnikar v uvodu, bodo ta pisma dopolnila ali popravila sodbo, ki so si jo nekateri ustvarili o njem ob branju njegovih spominov »Leta mojega popotovanja«. Nekaj izvodov nove knjige je moč dobiti tudi na upravi našega lista. Po pošti 200 lir več.
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 28. marca do 3. aprila 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Monika potuje na Madagaskar«. Šesto in zadnje nadaljevanje. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Goldoni: »Primorske zdrahe«. Komedija v treh dejanjih.
17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu.
19.30 Sanremo 1971. 20.30 Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 22.10 Slaven-ski kvartet št. 2. Izvaja Zagrebški godalni kvartet.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. Ponovitev ob 18.30. 19.15 Zbor »G. Peres-son« iz Piano D’Arta. 19.40 Postni govori (10) dr. R. Klinec: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. 21.00 E. Barto-lini: »Mrtvi piščanec«.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Novele V. Bartola: »Brezno«.
19.25	Moški zbor »M. Filej« iz Gorice. 20.35 Manotti: »Svetnica iz Bleecker Streeta«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 18.45 Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Po društvih in krožkih: Prosvetno društvo »Briški grič« iz Števerjana. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 J. Ruiz de Alarcon y Mendo-za: »Sumljiva resnica«. Komedija v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 P. Benigno: Vpliv zdravil na človeško telo (13). 17.20 Za mlade poslušalce: Govorimo o glasbi; pripravlja Janko Ban. 18.50 Ciglič: Concertino za harfo in godalni orkester. Simf. orkester RTV Ljubljana vodi avtor.
19.10 C. Silvestri: Zgodovina tržaškega pomorstva (6). 19.25 Moški vokalni kvintet. Vodi ga prof. Mamolo. 19.40 Postni go-vori (11) B. Ravbar: »Ne vpelji nas v skušnjavo...«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 N. Kuret: Ljudska verovanja in vraže: »Pamet je boljša ko žamet«. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta.
16.10 Operetne melodije. 16.30 »Ped svobodnim soncem«. Trinajsto in zadnje nadaljevanje. 17.20 Sobotni sestanek. 17.35 Lepo pisanje. 17.55 Moj prosti čas. 19.10 Družinski obzornik. 19.30 Zbo>r »T. Tomšič« iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Spomini iz preteklosti: »Uosmice«.
S P
R T
Odbojka. Začelo se je drugo kolo odbojkarskega prvenstva »Serie D«. 01ympia je igrala v Trstu proti moštvu Acegat, ki je še nepremagan in dosedanji prvak, in je izgubila s 3 : 0. V prvem setu je nabrala komaj 4 točke, v drugem in tretjem setu pa je nudila močan odpor, saj so močnemu nasprotniku iztrgali 11 oziroma 12 točk.
V	Turriaco je krajevno moštvo premagalo videmsko CSI s 3 : 2.
Prihodnjo tekmo bo 01ympia igrala v Gorici proti Bregu iz Doline. 01ympia se bo morala potruditi, da bo v tem delu tekmovanja zmagala vsaj šest tekem; tako bi imela teoretično možnost napredovanja v višjo »Serie interregionale D«. V »Serie C« je namreč goriška Audax premagala goriške Gasilce s 3:0 in se bo tako verjetno rešila izpada iz Serie C.
Deželno mladinsko prvenstvo se bo vršilo 4. aprila, verjetno v Vidmu. Mladinci (Juniores) 01ympije so vabljeni, da se udeležijo treningov v ponedeljek in sredo ob
20.30	zvečer. Vabljeni so: Špacapan M., Tommasi, Nanut, Plesničar, Uršič, Oman, Novak, Sfiligoj, Semolič in Frandolič.
SLOV. KAT. AKADEMSKO DRUŠTVO (SKAD) V GORICI
priredi razstavo del mladih tržaških slikarjev
GRUPA U
Odprtje razstave bo v sredo 31. marca ob 19. uri v Katoliškem domu v Gorici. Razstava bo odprta od 31. marca do 15. aprila ob delavnikih od 17. do 20., ob praznikih od 10. do 13. ure.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
DAROVI
Posojilnica v Sovodnjah je podelila po
50.000 lir podpore slovenskima vzgojnima zavodoma v Gorici Alojzij evišču in Zavodu sv. Družine.
Namesto cvetja na grob pok. Janeza Cotič daruje Ana Kovic po 2.500 lir za Zavod sv. Družine in Alojzijevišče.
V	spomin pok. Angele Pavletič daruje družina A. M. za Alojzijevišče 3.000, za Zavod sv. Družine pa 2.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. 2.500 lir.
Za Zavod sv. Družine: Z. Lapajne ob stoletnici materinega rojstva 5.000; Z. M. 5.000; Hela namesto cvetja na grob pok. Žalike Simčič 2.000 lir.
Namesto rož na grob pok. Emilije Brešan vd. Hvala darujejo za župnijsko dvorano v Podgori: Vižintin Jožef 10.000, družini Antonič iz Štandreža 2.000, družina Antonič iz Podgore 3.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu: Karel Trošt v spomin na pokojne sorodnike 30.000; ob 31. obletnici smrti pok. mame Marije Pečar hčere 3.000; N. N. ob tretji obletnici smrti pok. Gilde Slavec 10.000; Mara Černigoj ob smrti Karla Trošt 10.000; Vinko Levstik ob krstu Neve Za-ghet 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Go-mizelj ob mamini smrti 2.000; Jerica Jerončič ob smrti sestrične Marije Gomizelj
3.000 lir.
Za cerkev v Stojakovem: Iva Ščuka iz Rojana ob tretji obletnici smrti brata Lojzeta 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
ČKonjekci{	- MONCARI	1
GORICA, CORSO VERDI, 117 vabi vse, ki hočejo biti elegantni, da si ogledajo najnovejšo ! bogato izbiro ženskih, moških in otroških pomladanskih oblek. j Cene zmerne, prvovrstna kakovost blaga, najmodernejši izdelki, j ugodna menjava. — Prepričajte se, ne bo vam žal! j		
V	zvezi z letošnjo postno akcijo »Kos kruha iz ljubezni do Boga«, ki je namenjena zlasti zbiranju sredstev za novi misijonski center v Bouakč (država Slonokoščena obala, Z. Afrika) bo v nedeljo 28. t. m. ob 17. uri v Katoliškem domu
VEČER FILMOV IN DIAPOZITIVOV
!ri naj utemelji in sproži našo zavzetost 'a letošnjo postno akcijo goriške nad-kofije.
Dne 16. marca je v 88. letu svojega življenja previden s svetimi zakramenti odšel k večnemu počitku
Karel Trošt
18.	marca smo ga pospremili na zadnji poti k Sv. Ani v Trstu.
Nečaki, pranečaki in sorodniki
Trst, 18. marca 1971
ZAHVALA
Zapustila nas je naša draga mama, babica, sestra in teta
Marija Legiša vd. Mileč
iPogreb nepozabne pokojnice je bil v nedeljo 21. marca iz hiše žalosti v Medjivasi na štivansko pokopališče.
Zahvalo izrekamo dekanu msgr. Kretiču za pogrebne obrede, župniku iz Jamelj g. Špacapanu za pogrebno sv. mašo, vsem, ki so pokojnico spremljali na zadnji poti in vsem, ki so domačim izrekli sožalje.
Žalujoči:
hčerka Lidija z družino, brat Mirko, sestri, nečakinja Bazllija ter ostalo sorodstvo
Medjavas - Praga, 21. marca 1971