Año (Leto) XVI (11) No. (Štev.) 4.
“ESLOVENIA LIBRE”
BUENOS AIRES. 22. januarja (enero) 1959
Ob obhodu
dr. Frondizija v USA
Da je mogoče slediti političnemu življenju v Argentini, je treba stalno imeti pred očmi nekatera osnovna dejstva. Le tako je mogoče posameznim dogodkom slediti z razumevanjem in ugotoviti kdo je sprožil ta ali oni tok dogodkov in zakaj. Propaganda namreč v večini slučajev resnico spretno zakrije. Javno mnenje se zaradi tega pogosto navdušuje za akcije skupin ali posameznikov, katere bi zavrnilo, ko bi vedelo resnične vzroke in prave namene.
Najprej je treba imeti pred očmi povsem edinstven položaj predsednika dr. Frondizija. Pri volitvah februarja 1958, katerim nihče ne more oporekati, da ne bi bile po zaslugi Aramburu-jeve provi-zorne vlade res svobodne, je bil izvoljen za predsednika. Toda do relativne večine mu ni pripomogla njegova, t. j. radikalna stranka, ampak so zaradi cepitve te stranke, omogočili zmago njegovi šibkejši skupini radikalne stranke in tako njemu kot kandidatu za predsednika — peronisti in komunisti. Tako je postal prvi demokratični predsednik po revoluciji z odločilno podporo tistih, proti katerim je bila revolucija naperjena.
Toda predno je minilo leto dni, se je. položaj bistveno spremenil. Dr. Frondi-zi je po prejemu oblasti 1. maja 1958 skušal uvesti posebne vrste pomirjevalno politiko. Pri izvrševanju te pomirjevalne politike je delal v odnosu do komunistov in njihovih voditeljev take poteze, da se je v javnem mnenju večkrat porodila misel, da se je predsednik dr. Frondizi postavil na stran premagancev v osvobodilni revoluciji 1. 1955.
Peronisti in komunisti pa so za to izkazali dr. Frondizi ju malo hvaležnosti: Začeli so voditi proti njemu izsiljevalno politiko in to s stavkami in sabotažami in tako gnali državo v kaos.
Pri tem položaju je nastalo vprašanje in pričakovanje kaj bo storila vojska, ki je zmagala v revoluciji 1. 1955 in je tedaj imela nedvomno večino javnega mnenja na svoji strani.
V to pričakovanje je padel govor bivšega predsednika revolucionarne vlade generala Aramburu-ja na kongresu Medameriške zveze za svobodni tisk meseca oktobra 1958 v Plaza hotelu v Bs. Airesu, v katerem se je najprej zahvalil za visoko odlikovanje, ki mu ga je ta organizacija podelila. Nato pa je v istem govoru, četudi se je strogo izogibal političnih izjav vse od tedaj, ko je izročil predsedniško oblast dr. Frondi-ziju, izjavil, da naj predsednik dr. Frondizi vendarle pove svoj program in svoje cilje. Nakazal je, da je od ciljev, ki jih zasleduje dr. Frondizi, odvisno ali bo užival podporo ali ne. Po dolgotrajnem molku Aramburuja te besede niso ostale neopažene.
Kaj se je nato dogajalo in kakšni so bili razgovori v argentinskih vrhovih, nam ni znano. Le to vemo, da je potem, ko so delavci YPF novembra meseca stavkali v protest, da bi Argentina podpisala pogodbe s severnoameriškimi petrolejskimi družbami za črpanje petroleja, dr. Frondizi imel govor, ki pomeni nekako prelomnico v njegovih odnosih do peronistov in komunistov. Pokazal je namreč v svojem govoru na peronis+e in komuniste kot tisti element, ki povzroča nerede in hoče vzpostaviti diktaturo proti demokraciji. Napovedal je v govoru tudi močno roko proti rušilcem miru in tistim, ki izrabljajo delavske gremije v politične namene. Vlada je pa proglasila za 30 dni obsedno stanje.
Z navedenim govorom se je položaj predsednika dr. Frondizija zopet spremenil: V strankarsko-političnem pogledu je postal nekako bolj osamljen, ker je v odkrito opozicijo proti njemu stopil tudi znaten del njegovih volilcev, t. j. vsi peronisti in komunisti. Ostalo mu je le njegovo krilo radikalne stranke, ki pa tudi ni enotno. Res pa je, da je bila, če ne razčiščena, vsaj nakazana pot k razčiščenju med odnosi dr. Frondizija in vojsko. Pomena temu ni podcenjevati.
K navedenim značilnostim je dodati še to, da so se s podporo dr. Frondizija samega v prvih mesecih njegove “pomirjevalne” politike polastili ali vod-
Predsednfk dr. Frondizi na obisku v USA
Predsednik republike dr. Frondizi je v nedeljo popoldne z velikim spremstvom odpotoval na desetdnevni obisk v Severno Ameriko. V spremstvu sta med drugim zunanji minister dr. Flo-rit ter min. za narodno gospodarstvo dr. Del Carril. Dalje poslanci in senatorji vladne stranke ter časnikarji. Na letališče so predsednika spremile najvišje države civilne in vojaške osebnosti na čelu z dr. Jose Mario Guidom začasnim predsednikom senata, ki sedaj vrši tudi posle predsednika republike. Predsedniško letalo je med poletom nad Argentino spremljala skupina lovcev.
Med poletom čez južnoameriške republike je z letalom pristal samo v Umi v Peruju ter v Panamski republiki. Na
letališčih prestolniških mest obeh držav sta dr. Frondizija pozdravila predsednika omenjenih republik dr. Manuel Prado in De la Guardia.
Med poletom je pa izmenjal pozdrave s predsedniki petih republik.
V Severni Ameriki je pristal v ponedeljek v mestu Charleston, odkoder je v torek nadaljeval potovanje z letalom predsednika Eisenhowerja v Washington, kjer je bil slovesen sprejem.
Argentinskega predsednika je sprejel predsednik gen. Eisenhower z gospo, podpredsednik Nixon z gospo, zun. min. Dulles z gospo, ostali člani vlade, visoke vojaške osebnosti ter člani diplomatskega zbora.
USA in ZSSR v borbi za Nemčijo
Dve dejstvi, ki ju ni mogoče prezreti v političnem in vojaškem manevriranju Vzhoda in Zahoda okoli Nemčije, sta naslednji:
1)	Ustvaritev enotne Nemčije, ki bi imela kakršno koli stopnjo neodvisnosti, ne glede na tkzv. nevtralizacijo, bi pomenila vključitev Vzhodne Nemčije v Zahodno in ne obratno.
2)	Umik ameriških čet iz Zahodne Nemčije, kakor ga zahtevajo sovjeti, bi ustvaril popolnoma nov političen položaj na Zahodu.
Zahodna Nemčija bi “požrla” Vzhodno zaradi števila svojega prebivalstva, dalje zaradi svojega nadmočnega gospodarstva in ideologije. V Zahodni Nemčiji živi ok. 55 milijonov Nemcev, v Vzhodni 18 milijonov. Zahodna Nemčija je svetovna trgovska sila in na znotraj gospodarsko polna zdravja v primeri z bolehajočo Vzhodno Nemčijo. Komunizem je praktično izgubil tla pod nogami v Zahodni Nemčiji, v Vzhodni pa je dovolj znakov, da tudi tam komunizmu nasprotujejo.
S kakršno koli pogodbo, ki bi se vsaj malo približala Zahodnim zahtevam, bi sovjeti izgubili Vzhodno Nemčijo. Tega pa ZSSR noče. Zato je povsem jasno, zakaj ZSSR noče z Zahodom začeti nobenih iskrenih razgovorov o nemškem problemu.
Često je bilo že rečeno, da bi se na podlagi kakršne boli pogodbe med ZSSR in Zahodom o nevtralizaciji Nemčije, a-meriške čete morale umakniti vse nazaj čez Atlantski ocean, medtem ko bi se sovjetski oddelki pomaknili le nekaj sto kilometrov na vzhod. Taka trditev ne
Krvava " demokracij a” na Kubi
odgovarja številnim drugačnim možnostim. USA bi mogla urediti obstanek svojih oddelkov bodisi v Franciji ali Španiji ali v drugih evropskih državah čemur večina evropskih držav zaradi svoje varnosti pred sovjetskim navalom ne bi ugovarjala.
Toda navzočnost ameriških in britanskih oddelkov v Zahodni Nemčiji nima tako velikega vojaškega pomena, kakor političnega. Zavezniški oddelki v Zahodni Nemčiji predstavljajo politično garancijo iz dveh razlogov:
1)	Predstavljajo zagotovilo Angliji in drugim evropskim državam, da se nove nemške vojske ne bo polastila želja napasti proti zahodu, ne da bi se ji bilo treba bati takojšnjega protinapada a-meriških sil.
2)	Predstavljajo neprestano grožnjo Sovjetski zvezi, da bi se z njo zgodilo isto, če bi kjer koli poskušala napasti proti zahodu.
Tako Zahodna Evropa, kakor tudi ZSSR, vesta, da bi umik ameriških čet iz Zahodne Nemčije nujno spremenil določbe atlantske pogodbe v ničvredne fraze. Ameriški kongres bi v tem slučaju moral znova razpravljati o nujnosti a-meriške intervencije v Evropi.
Sovjeti bi dali vse, razen hegemonije, s katero drže države za železno zaveso, da bi do takega položaja prišlo. Zapad namerava storiti vse in izrabiti vsako priliko, da do takega položaja ne bo prišlo. In vse dotlej, dokler ti dve dejstvi ostaneta nespremenljivi, bodo vsaka pogajanja o združitvi Nemčije le propagandni manevri i za USA i za ZSSR.
Zmago nad diktaturo Batiste, ki jo je ves zahodni svet slavil kot nov dokaz, da tudi ostalim diktaturam v južni Ameriki bijejo zadnje ure, so Fidel Castro in njegovi uporniki sprevrgli v prelivanje krvi, ki ga celo južna Amerika ni več doživela že nekaj destletij nazaj. Streljanja Batistinih pristašev so se nadaljevala s tako naglico, da so jih že do preteklega petka usmrtili nad 200, obsojenih pred improviziranimi vojaškimi ali “ljudskimi” sodišči, medtem ko števila brez kakršnega koli procesa usmrčenih ujetnikov ni bilo mogoče ugotoviti.
Zahodni svet je nekaj dni molče zasledoval razvoj na Kubi, nato pa se je začelo oglašati najprej britansko in a-meriško časopisje, za njima pa tudi južnoameriško in pisati o krvoprelitju, ki meče temno senco na Castrovo gibanje, katero je ves čas borbe zagovarjalo svobodo in demokracijo.
V USA so se oglasili nekateri poslanci in senatorji in izjavljali, da je postopanje Castra in njegovih upornikov slabše, kakor je bilo Batistino. Nekateri so predlagali, naj bi se USA vmešala v razmere na Kubi in poskusila preprečiti nadaljne usmrtitve. Pritisk od zunaj je bil na Kubo vsak dan močnejši, tako da ga Castro ni mogel več vzdržati in je bil prisiljen podati jasno izjavo o namenu in številu usmrtitev. Objavil je, da bo usmrčenih vsega ok. 450 Batistinih najhujših krvnikov, istočasno pa zagrozil, da vmešavanja od zunaj ne bo dopustil, sicer da bo “dal pobiti vseh
200.000	gringos” ha Kubi. Za to njegovo izjavo ga je takoj zagrabilo tuje časopisje, tako da je bil prisiljen izjaviti, da “se mu je v jezi zareklo” in da ne bo pobijal tujcev. Vseh tujcev na Kubi je danes ok. 25.000, med njimi največ Amerikancev.
Eisenhower odhrito odgovarja Mikojanu
Mikojan je na svojem neuradnem potovanju po USA obiskal poleg Los Angeles v Kaliforniji tudi filmsko mesto Hollywood, kjer se je razgovarjal s tam-kajašnjimi filmskimi igralci, od tam odletel v New York na ogled stavbe ZN, kjer je imel razgovor z glavnim tajnikom ZN Hammarskjoeldom, nakar se je podal v Washington, kjer so mu'pripravili konferenco z zunanjim ministrom Dullesom.
Niti Mikojan niti Dulles o svojih raz-
govorih nista po konferenci časnikarjem hotela dati nobene izjave. Povedala sta samo, da sta se pogovarjala praktično o vsem, kar se danes tiče njunih držav in ostalega sveta. Po konferenci z Dullesom je Mikojana sprejel na razgovor Eisenhower v Beli Hiši. Na tem sestanku je Eisenhower povsem jasno in odločno izjavil Mikojanu, da USA ne bo nikdar pristala na načrt Hruščeva o izročitvi Zahodnega • Berlina v roke vzhodnonemškim komunistom.
• stva ali vsaj vpliva v vodstvu v znatnem delu nameščenskih in delavskih sindikatov — peronisti in komunisti. To pa ne le tam, kjer je članstvo simpatiziralo z enimi ali drugimi, ampak celo tam, kjer je članstvo v veliki večini nasprotno tako komunistom kot peroni-stom.
Pod lupo teh dejstev je treba gledati oba zadnja dogodka, ki sta razburkala argentinsko življenje: Stavko železničarjev v decembru in splošno stavko pred odhodom dr. Frondiznja v Severno Ameriko v zadnjih dneh.
V	decembru so železničarji proglasili stavko po vsej državi. Utemeljevanje voditeljev stavke je bilo tako, da je bilo na prvi pogled jasno, da ima stavka politični značaj, ne pa gremialni. Reakcija vojske je bila odločna: Mobilizacija železničarjev, vojaška . sodišča, sodbe. Stavka je bila zlomljena.
V	nedeljo 19. januarja je imel dr. Frondizi oditi na uradni obisk v Severno Ameriko. Zasedbo državne klavnice v Buenos Airesu po delavcih ter odločno in učinkovito akcijo policije, žandar-merije in vojske so peronistični vodite-
lji gremijev uporabili kot povod, da so proglasili splošno stavko. Vse jim je sledilo razen železničarjev, ki so mobilizirani. Voditelji stavke so bili trdno prepričani, da so uspeli in preprečili, da bi dr. Frondizi odšel v Severno Ameriko.
Toda dr. Frondizi je imel v nedeljo, 19. t. m. opoldne, t. j. štiri ure pred odhodom v Severno Ameriko razgovor v predsedniški rezidenci. Navzoči so bili vsi ministri, na čelu z notranjim ministrom, ki je zaradi bolezni ministra za narodno obrambo tudi njegov zastopnik v tem resoru ter vsi trije državni tajniki oboroženih sil, t. j. za vojsko, mornarico in letalstvo. Navzoč je bil ves čas pri razgovorih tudi šef zvezne policije v Buenos Airesu.
Popoldne ob štirih se je dr. Frondizi odpeljal v Severno Ameriko.
Morda imajo prav tisti, ki pravijo, da sta odločnost dr. Frondizija, da izpelje svoje potovanje v USA in odločnost treh oboroženih sil, da branijo red in mir v državi za vsako ceno, najmočnejša sunka, da se je začela splošna stavka lomiti.
Mikojan in Eisenhower sta se razgo-varjala eno uro 45 minut in sta zaključila konferenco brez slehernih izgledov na popuščanje katere koli strani v zadevah Berlina, Nemčije ali razorožitve. Kljub temu poučeni opazovalci menijo, da bodo v letošnji pomladi sklicali sestanek štirih zunanjih ministrov in to še pred potekom roka, ki ga je postavil Kremelj za izročitev zahodnega Berlina Vzhodni Nemčiji, t. j. 27. maja t. 1.
Mikojan, ki je sedaj 63 let, je iz Bele Hiše takoj odšel v sovjetsko veleposlaništvo, kjer je začel sestavljati podrobno poročilo o svojih razgovorih za Hruščeva.
V USA je govoril z uradnimi predstavniki države vsega 11 ur in 30 minut. Od tega je imel samo z Dullesom 4 ure razgovorov.
Mikojan je črtal s svojega programa potovanje' na Florido in je skrajšal svoje bivanje v USA za tri dni, tako da je že v torek odletel nazaj v Moskvo.
Ameriška vlada je prepričana, da je Mikojan mogel povsem svobodno in jasno ugotoviti, kakšen je položaj v USA in kako mislijo Amerikanci o ureditvi sveta in o svojih odnosih z ZSSR. Ameriška vlada tudi meni, da bo morda Mikojan mogel vplivati na Hruščeva in ga prepričati, da bi bil oborožen spopad smrtonosem za ZSSR, kljub njenim nedavnim uspehom v vsemirju. V vojaški oborožitvi še vedno USA zavzema prvo mesto na svetu.
Vsi, ki so prišli v stik z Mikojanom, so ugotovili, da je pazil na izražanje, da pa kljub neprestanemu nasmešku na o-brazu ni v ničemer omilil ali spremenil sovjetskega načrta o prepustitvi Zahodnega Berlina vzhodnonemškim ko-munisom. Zlasti Dulles in Eisenhower pa sta Mikojanu povsem jasno in nedvoumno povedala, da tako USA kakor vsi njeni zavezniki odločno zavračajo
sovjetski načrt in da ne bodo več dovoljevali prelamljati mednarodnih pogodb, kakor je n. pr. ta o okupaciji Berlina.
Razgovore Mikojana z Eisenhowerjem in Dullesom je mogoče strniti v naslednjih šest točk:
1)	Vrhovna konferenca — Niti Eisenhower niti Mikojan je nista omenila, kljub prejšnjim Mikojanovim izjavam, da bi bili vrhovni razgovori potrebni, tudi če za tako konferenco prej ne prira-vijo načrta.
2)	Sesianek zunanjih ministrov velikih štirih — Nihče ni določil ne kraja ne časa takega sestanka, čeprav sta obe strani izrazili prepričanje, da je tak sestanek potreben in da ga je mogoče sklicati.
3)	Razorožitev — Dulles je povdaril, da USA iskreno želi skleniti pogodbo o prepovedi uporabe atomskega orožja in njegovih poskusov pod pogojem uspešne mednarodne kontrole. Eisenhower in Mikojan sta bila mnenja, da moderno oboroževanje nalaga težke finančne žrtve obeh držav.
4)	Volitve v Nemčiji — Mikojan je odločno nastopil proti svobodnim volitvam v obeh Nemčijah, Eisenhower in Dulles pa sta vztrajno trdila, da so te prvi pogoj za združitev obeh Nemčij v eno demokratsko državo.
5)	Trgovina — Mikojan se je pritože-nad ameriško prepovedjo izvoza nekaterih surovin in izdelkov iz USA in zahodnega bloka v ZSSR. Eisenhower je to prepoved zagovarjal kot nujno posledico sovjetkega rovarjenja v zahodnih državah.
6)	Stiki med Zahodom in Vzhodom — Eisenhower je zagovarjal povečane stike med obema blokoma, ker bi pripomogli k večjemu medsebojnemu razumevanju. Mikojan se o tem vprašanju ni hotel jasno izjaviti.
IZ TEDNA V TEDEN
Glavni tajnik OZN Dag Hammarskjöld se je vrnil s potovanja po arabskih državah. Dejal je, da je na potovanju dobil ugodne vtise za ohranitev miru. Nastopil pa je proti temu, da bi se plenarno zasedanje OZN enkrat vršilo v Moskvi. To da je iz tehničnih razlogov nemogoče.
Biv. ameriški zunanji minister George Marshall, ki je sedaj 78 let star, je zbolel. Zadela ga je lahna možganska kap. Zdravniki pravijo, da za sedaj njegovo zdravstveno stanje ne zadaja skrbi, vendar je pa potrebno zdravljenje v bolnišnici.
Ameriško vrhovno sodišče je prejšnji teden zavrnilo zahtevo jugoslovanske vlade po izročitvi dr. Artukoviča, biv notranjega ministra v dr. Paveličevi vladi na Hrvatskem med vojno. V razsodbi stoji, da dr. Artukovič še lahko naprej živi v Severni Ameriki. Na razsodbo ameriškega vrhovnega sodišča je seveda Titovo časopisje ostro reagiralo in zatrjuje, da je razsodba ameriškega vrhovnega sodišča “povsem krivična”.
Italijanska socialistična stranka, ki jo vodi Pietro Nenni, je imela zadnje dni kongres v Neaplju. Mestoma je bil zelo buren. Na kongresu so se živahno spopadli predstavniki dveh stališč, ki sta se izoblikovali v stranki: Eni so še za nadaljevanje zavezništva, s komunisti,
drugi pa za ločitev od njih. Za sodelovanje s komunisti se je močno zavzemal Tulio Vicchietti, proti sodelovanju z njimi je pa bil najtesnejši Nennijev sodelavec Ricardo Lombardi. Ta je zatrjeval, da je treba brezpogojno zvezo s komunisti prekiniti, ker ti delajo v glavnem samo to, kar koristi Sovjetski zvezi, za prave koristi delovnega človeka se pa malo brigajo. Pri teh govornikovih besedah je v dvorani prišlo do hrupnih scen med obema taboroma.
Na kongresu je Nenijevo stališče o nadaljnjem zadržanju te politične skupine do komunistov povsem zmagalo. Zanj se je izjavilo okoli 58% navzočih delegatov. V vodstvo stranke so bili izvoljeni samo Nenijevi najožji sodelavci.
Britanski minister Allan Noble je odstopil. Zamenjal ga je John Profumo. Britanska vlada je v zadnjem času močno zaskrbljena, ker se je začelo gospodarsko stanje slabšati in se je začela že javljati brezposelnost. Ta pa lahko prinese poraz konservativcem pri prihodnjih volitvah.
Anglija in Združena Arabija sta med seboj uredili vse sporne zadeve, ki sta jih imeli od podržavitve Sueza naprej.
Predsednik francoske vlade Michel Debré je dobil za delovni proglam svoje vlade močno zaupnico. Zanj je glasovalo 453 poslancev, proti pa 56.
Samo z žrtvami se bomo ohranjali
V zadnji številki Svobodne Slovenije smo objavili, poročilo o pripravah za Miklavžev večer slovenskih rojakov v Car racasu v Venezueli. Tako sporočila o Miklavževanju, kakor tudi praznovanju božičnih praznikov, smo bili veseli. Veseli zlasti že zato, ker so rojaki v Venezueli s prireditvijo Miklavževega večera pokazali, da so se tudi oni začeli “gibati”, še bolj smo pa bili veseli ugotovitve, da so ljudje veliko žrtvovali, da je do prireditve sploh prišlo. Rojaki tam niso tako skupaj naseljeni kot smo n. pr. mi na področju Vel. Buenos Airesa, ampak zelo raztreseno. Saj so morali nekateri starši svoje otroke ob sobotah in nedeljah voditi na vaje celo iz krajev, ki so od Caracasa oddaljeni do 160 km. To je več kot dvakrat tako daleč kot je iz Buenos Airesa do Lujana. Niso se ustrašili ne razdalje, ne gmotnih žrtev, ne izgube časa. Po desetih letih življenja v povsem tujem okolju so radi doprinesli vse te žrtve, samo, da so otrokom pripravili drobec tistega veselja, ki so ga občutili sami pred davnimi leti doma. Prepričani smo, da je srca očetov in mater napolnjevala globoka notranja sreča, ko so svoje otroke videli nastopati na odru, govoriti v slovenskem jeziku ter peti slovenske pesmi.
In kaj je slovenskim staršem in njihovim otrokom v Caracasu pripravilo to veselje? Žrtve, ki so jih oboji doprinesli za slovensko stvar. Bridko so občutili praznino vseh zadnjih let, ko takih prireditev za svoje otroke niso imeli. Zato eo prav radi storili vse, samo, da so omogočili prvo slovensko prireditev v Caracasu.
Tu smo pa že pri jedru vprašanja. Pri Slovencih v Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, zlasti pa v Argentini, je kulturno življenje zelo razvito. Za slovenske izseljence izhaja tednik, verske revije, izhajajo knjige take vrednosti in lepote, da bi se zanje doma ljudje trgali, samo če bi jih mogli in smeli dobiti v roke, imajo koncertne nastope izbranih zborov, javne nastope slovenske mladine, velike narodne in verske manifestacije ter prireditve. Vse to kulturno, politično, versko, socialno in gospodarsko ter organizacijsko delovanje med slovenskimi emigranti v svetu je združeno z brezmejnimi žrtvami. S( ljudje, ki se v svojem velikem idealizmi, žrtvujejo za druge, da jim ali sami u-stvarjajo kulturne dobrine, ali pa jim jih posredujejo. Ne bomo naštevali koliko žrtev morajo doprinašati tisti rojaki, ki se udejstvujejo po raznih društvih in organizacijah, s tem, da hodijo redno na seje, sestanke, člani raznih pevskih zborov za tedenske pevske vaje in priprave ■za razne nastope, tisti, ki redno teden za tednom pozno v noč delajo, da imajo rojaki vsak teden redno sveže slovensko branje v listu, tisti, ki izdajajo slovenske knjige, revije, vsi tisti, ki se trudijo za narodno in versko ohranitev slovenske mladine. Žrtve, same žrtve na vseh straneh, ki edino one morejo u-stvarjati to veliko kulturno bogastvo, s katerim se lahko ponaša slovenska emigracija v svetu.
Velike in težke so te žrtve. Včasih skoro pretežke, ker niso pravično razdeljene, kajti dolžnosti napram narodu imamo vsi, ne pa samo en del. Je pa navadno v večini primerov tako: Povsod so samo eni in isti, ki morajo biti za vse. Morajo garati po društvih, organizacijah, pri listu, reviji, ljudem biti vedno na razpolago ne samo za usluge, ampak tudi za očitke in napade. Morajo vedno svoje osebne koristi in tudi svoje družine predpostavljati koristim skupnosti. Na drugi strani pa je vse preveč tistih, ki za skupnost ne dopri-našajo prav nobenih žrtev, ali pa zelo, zelo malo. Vse njihovo delo je usmerjeno samo v to, kako si bodo povečali premoženje, omislili najnovejši tehnični izum za kuhinjo ali dom, za slovensko knjigo, za slovensko družbo, slovensko prireditev pa nimajo smisla, kaj šele, da bi za slovensko stvar kaj žrtvovali, da bi n. pr. gmotno podprli slovenski tisk, ki je zlasti sedaj v Argentini v tako velikih težavah, kot doslej še ni bil.
Ne zavedajo se, da tuji svet posamezne narodnosti sodi in vrednoti zlasti po
njihovem kulturnem udejstvovanju in življenju in vsem, kar je s tem združeno. Z eno besedo po vsestransko organizirani skupnosti, pjkdar pa ne po raztresenih ljudeh, ki poznajo samo sebe.
Te misli so se nam porajale ob poročilu iz Venezuele in o žrtvah tamošnjih slovenskih staršev in otrok za pripravo prvega Miklavževega večera. V Argentini pa rojaki nimajo samo enkrat na leto slične prireditve. Ni skoro tedna, da ne bi bila kaka slovenska stvar bodisi v središču Bs. Airesa, ali pa v kakem drugem mestu na področju Vel. Bs. Airesa. Rojaki imajo koncerte slovenskih cerkvenih narodnih in umetnih pesmi, gledališke igre, svoj list, versko revijo, svoje verske prireditve, pri njih izhajajo slovenske knjige. Pestro kulturno življenje ter narodno obrambno delo. Domovina v malem.
Pa ljudje to srečo tako malo cenijo. In je še vedno veliko takih, ki za ohranitev vsega tega kulturnega udejstvovanja vse premalo, ali pa celo nič ne žrtvujejo. Ne zavedajo se, da se bomo v svetu mogli ohranjati samo z velikimi žrtvami.
BRALI SMO...
VZDRŽATI
V Severni Ameriki, Argentini, Kanadi, pa gotovo tudi drugod, je precej rojakov, ki pravijo, da “se 'ne izplača” kulturno udejstvovanje, ker bomo tako in tako v kratkem utonili v tujem o-kolju.
Vsem tem je Karel Mauser zapisal v Ameriški domovini naslednje besede:
“Besedica vzdržati je kratka, toda za neko narodnost pomeni vse. Kadar je majhen med velikimi, ga radi tepo. Toda, če je majhen trdoživ, če vzdrži, se bo obdržal tudi v najtežjem položaju.
Na to veselje mislim, kadar mislim na naše kulturno življenje todle. Vem, da jih je precej med nami, ki v gledanju na daleč sklenejo roke in so kakor muhe, ki so padle v lonec mleka. Ni rešitve. Utonemo.
Pa se dobe med muhami, ki so vzdržne. Trepetajo s krili, plavajo in se zgodi, da s hitrim utripanjem umesijo konec masla, na katerem si osuše pe-rutke, da se morejo rešiti. •
Človek, ki že naprej vidi smrt, bo legel in čakal na smrt. Vsi bomo umrli in vendarle delamo, mislimo na bodočnost, ne ležemo in ne čakamo tiste zadnje ure. Tako smo ustvarjeni. Čudno sa mi le zdi, da ne obupamo v nabiranju zemeljskih dobrin. Nikoli ne rečemo: Eh, kaj mi bo tisti tolar. Jutri sem že lahko mrtev in žlahta se bo tepla še za tiste fičnike.
Delamo, garamo iz dneva v dian, še pri šestdesetih, pri sedemdesetih letih.
Ko bi tole miselnost in tole garanje prenesli še na duhovni svet. Pa jih je že veliko, ki pravijo: Kaj se boš zaka-jal, fante, h koncu gremo, h koncu. Mladina ne misli več po naše, ne govori po naše, ne dela po naše. Nova pota, fantiček. Le kaj, zlodja, igre in petje. Naj gre svojo pot. Deset let, dvajset let
morda, pa smo amen. V muzeju se nas, bodo lahko še ogledali.
Je konec resnice v tem. Pa mi povejte človeka, ki je bolan pa mu reče zdravnik: Tole zdravilo, če ga boš redno jemal, ti bo smrt zategnilo za kakšnih dvajset let. In bi bolnik rekel: Eh, gospod, pustiva, dvajset let prej umr-jem, saj je vse ena figa.
Ne verjamem, da bi jih bilo veliko. Na preklemansko je lepih dvajset let. Se baram, če nisi tudi ti tega mnenja.
Ko bi mi znali misli In odločitve iz materijalnega sveta prenesti v duhovnega, bi se naše kulturno delo razmahnilo. Naše geslo: vzdržati!
Mnogo je prireditev. Vem, včasih na to ali na ono ne moreš iti. Toda marsikdaj, če bi pustil ta ali oni ples, bi lahko šel na igro ali na koncert. Bil bi eden tistih, Id bi v svoji trdoživi trmi ponavljal: vzdržati!1 Bom le videl, koliko nas še je, bom le videl, kaj še lahko naredimo. Saj bi ne bilo to bahaštvo, le slovenski ponos.
Vsaka narodnost izven domovine zida na kmečkega človeka. Inteligenca so zidarji, toda kmečka trdnost je temelj, na katerega zidarji stavbo lahko postavljajo. Kmečki sloj je najglobja vez z- domom in s tradicijo.
Oboje imamo, ne vem, zakaj bi neI mogli graditi in rasti.
Na dan 23. novembra bomo spet odkrhnili drobec starega življenja, fz kmečke hiše doma in ga postavili na oder v Narodnemu domu na St. Claif ju. Iz stare slovenske vasi bomo poiskali gruntarje, stare in mlade, v katere je vlil svojega duha pokojni pesnik Medved.
Potegnimo v nosnice tisti dobri stari vnni kmečke hiše iz katere smo- zrasli,
MODERNA BIPLOMACMA
Način reševanja življenjsko važnih problemow svetovne politike je po drugi svetovni vojni doživel največje spremembe. Danes je dejansko mogoče urediti najvažnejše mednarodne probleme samo na vrhovni konferenci. Toda še tudi na taki konferenci je treba besedo urediti brati pod narekovaji.
K spremembi je mnogo pripomogla v prvi vrsti hitrost poročanja. Med prijatelji je treba samo dvigniti telefonsko slušalko. Tako sta se med seboj od velikih državnikov razgovarjala mnogokrat britanski Churchill in ameriški Roosevelt. Za bolj uradne zadeve uporabljajo brzojavna in radijska ključna poročila. Za reševanje najbolj perečih in najnujnejših problemov pa je vedno na razpolago letalo. Nikdar prej v zgodovini se ni noben zunanji minister kake velesile premikal po svetu s tako hitrostjo in tolikokrat kakor n. pr. ameriški zunanji minister Dulles. SEATO, NATO, neko letališče v južni Angliji, Washington, Formoza — to so nekatera najbolj pogostih postajališč na hitrih premikih po diplomatskih potih ameriškega zunanjega ministra Dullesa. Toda to hitrost, s katero se morejo veliki premikati in si sporočati med seboj, je še povečala Moskva s svojim načinom diplomacije, ki jo je vsilila svetu. Kremelj je ukazal in Zapad je moral prikimati, da nihče drugi nič ne velja in da nihče drugi ne mora razpravljati, še manj odločati v važnih zadevah, kakor samo tisti prav na vrhu. Vodstvo
sveta in točneje svetovni mir se tako nahaja v rokah majhnega števila vodij, držav ali kvečjemu njihovih zunanjih ministrov. Vse drugo, kar se dogaja, so le borba za čas in propagandni manevri. Veleposlaniki v prestolnicah držav, ki so bili nekoč avtoritativnne, odločilne in odgovorne osebnosti, so danes, praktično govorjeno, samo olikani poštni sli, ki jih ljudje niti po imenu večinom ne poznajo.
Združeni narodi, ki so jih nekdaj hvalili kot najmočnejšo mirovno silo sveta, ki je kdaj koli obstojala, so zdrknili na raven hollywoodske superprodukcije ali še bolje, na veliko pisarniško podjetje. Odri so postavljeni zato, da se na njih vrstijo “zvedniki” pred mikrofoni in filmski aparati, v kolikor in dokler to hočejo “direktorji”. Svetovni publiki u-gajajo le toliko časa, kolikor časa to prija načrtom velikih sil.
Izza kulis pa se vedno ponavlja en sam glas iz Kremlja: “Vrhovna konferenca, vrhovna konferenca...!” Enainosemdeset delegacij v glavnem stanu Združenih narodov, uradno poverjenih za vzdrževanje miru in blagostanja na svetu, životari tam samo za službo navideznemu idealu, da ima vsaka država, še tako majhna, pravico do enakovrednega glasu. Sovjetska zveza, v svoji ledeno mrzli logiki, pa ne samo da vztrajno zavira delovanje posameznih odborov, v katerih bi se slišali glasovi teh enainosemdesetih delegacij, pač pa še stori
vedno vse, da njih število zmanjša na nekaj najvažnejših delegacij, ki pa tudi nimajo odločilne besede, dokler niso zreducirane le na vrhovne tri ali štiri' velesile. Večino» svojih zahtev je ZSSR tudi praktično dosegla. Nobena izmed polpreteklih važnih konferenc ni prišla preko mrtve točke, na katero jih je speljala ZSSR. V Kremlju namenoma tako vodijo vse važne konference. Neizpodbitna resnica je, da na zadnji vrhovni konferenci v Ženevi niso napravili nič drugega, kakor le da sta si izmenjala svoje vojne spomine predsednik Eisenhower in sovjetski maršal Žukov. Toda za neuspeh je Moskva znala zvaliti krivdo vedno na Zahod. Z vso skrbnostjo v Moskvi vse pripravljajo tako, da ima vsaka vrhovna konferenca vedno le enostranski učinek, v prid komunizmu. V sedanji berlinski krizi so zahodni zavezniki tisti, ki se sklicujejo na dogovor vrhovne konference v Potsdamu, Mo-Moskva pa tista, ki hladnokrvno trdi, da Potsdam predstavlja že zgodovino in da nima več logične zveze s sedanjim položajem. Moskva predstavlja vero, ki ji ne grozi sodba, ker sloni na vrhovni sili, katere pa v svobodnem svetu ni. Vodje zahodnih narodov temu ne morejo z nobenim pogojem slediti, tudi če bi hoteli. Tudi< če bi kateri vodja svobodne države mogel samostojno odločati, fizične zahteve vodstva zadev v svpbodne demogratične države onemogočajo slehernemu vodji, razen Hruščevu, da bi posvečal svoj čas vrhovnim konferencam, katerih izid je v vsakem slučaju dvomljiv.
KOROŠKA
Občnega zbora Kmečko gospodarske zveze v Celovcu se je udeležilo lepo število gospodarjev ter absolventov in absolventk koroških strokovnih šol. Za uvod so udeleženci zapeli narodno “Nmav čez izaro”, nato je predsednik Koroške kmetijske zbornice Janko Janežič otvoril zbor in pozdravil vse udeležence. Sledili sta nato izčrpna referata Vinka Zwitterja in Janka Janežiča o sodobnih gospodarskih vprašanjih. Po referatih se je razvila prav živahna debata.
Nato je bilo poslovno poročilo, razrešni-ca staremu odboru in volitve. Izvoljen je bil ponovno stari odbor, le da so v odbor prišli še Janko Roblek iz Sel, Martin Resman iz Ledenic in ing. Lambert Muri iz Kort.
Znani angleški dnevnik Manchester Guardian je prinesel v rubriki ““Pisma bralcev” dne 20. okt. 58. izčrpno poročilo o koroških Slovencih in njihovi borbi za obstoj.
V Celovcu je Katoliška prosveti priredila lepo uspeli prosvetni večer. Slovenci so do zadnjega kotička napolnili Kolpingovo dvorano. Večer je pričel s pozdravom prisotnih in častnih gostov Valentin Inzko. Nato je sledilo predavanje Vinka Zaletela o romanju v Lurd. Najprej je zavrtel magnetofonski trak, tako, da je marsikdo, ki se je udeležil romanja, mogel ponovno slediti petju in govoru škofa dr. Rožmana. Predavanje so spremljale tudi skioptične slike.
Sledil je kratek misijonski film za mladino, nato pa je predavatelj Vinko Zaletel podal pregled slovenskega kulturnega udejstvovanja v letu 1958. Tudi to pradavanje so spremljale lepe slike z vseh krajev slovenske Koroške.
sezimo v roke starim kmečkim ljudem, ki smo jih poznali.
Pa bomo lahko rekli s starimi: vzdržati!
Težko vzdrži en sam. Če pa jih je več, če vidiš glavo pri glavi, se ti pa kar sama utrne misel na stare kmečke puntarje.
Petelinje pero za klobuk, Slovenec! Pa nazaj v zgodovino in si med kmečkimi puntarji poišči prijatelja. Še je čas, čeprav je Turek, naša malomarnost, že na meji. Če se. boš bil, boš zmagal, če se predaš, boš janičar.
Kolikokrat se mi v duhu zazdi, da slišim starega- Mrkovca. Verigo je prine-sal nazaj k sosedu Ožbovcu, pa je po gorenjsko dejal: Bog daj, Ožbovc. Četno sem ti prinesu- nazaj. Pa bohlonaj, k sjo posodil.
Pa me kar stisne pri duši, da bi še sam po gorenjsko zaklel: Frdaman, sem rajtov; da smo zakej, da smo s cevga grunta doma. Pa še gostač nismo več.
Dajmo, Slovenci, bodimo s celega grunta!”’
IZ TEDNA V TEDEN
V	Belgijskem Kongu je prišlo v zad-njeg času do večjih nemirov. Zlasti veliki so bili v prestolnem mestu Leopoldville. Nahujskani' domačini so zahtevali samostojnost in neodvisnost. Oblasti so nemire: zadušile. Belgijska vlada je z dekretom odredila, da imajo domačini dostop do vseh položajev v javni upravi. Še to leto bo tudi razpisala prve volitve v tej koloniji in sicer za občinske ter poljedeljske svete. Ti bodo izvolili pokrajinske svete, ti pa zakonodajni svet, ki bi prvi zametek bodočega senata v tej koloniji..
Predsednik italijanske vlade Aminto-re Fanfani je imel v Parizu daljše razgovore s predsednikom republike De Gaulleom. Poročal mu je o svojih posvetih z Naserjem v Kairu.
Nizozemska vlada je dala pristanek za imenovanje Vjačeslava Molotova za sovjetskega veleposlanika na Nizozemskem.
V	Parizu sta se sestala grški zunanji minister Evangelos Averof in turški zunanji minister Fatin Zorlu. Imela sta razgovore o ureditvi vprašanja Cipra. V zvezi s temi razgovori atenski dnevnik Kathimerini poroča, da Turčija zahteva dovolitev svojih vojaških baz na Cipru, potem, ko bi ta otok dobil samostojnost, da bi bila s tem preprečena za vedno združitev otoka z Grčijo.
Mao Tse Tung bo še ta mesec odšel na obisk v Moskvo. Verjetno bo to med kongresom sovjetske komunistične stranke. Namen njegovega potovanja v Moskvo je vrnitev zadnjega obiska Hruščevu, pomirjenje odnosno uskladitev pogledov med obema glede delovanja komunističnih komun in končno določitev Mao Tse Tungovega naslednika kot predsednika kitajske komunistične republike.
ARGENTINA
V Argentini so se pojavile nove težave. In to prav pred odhodom predsednika dr. Frondizija na obisk v Severno Ameriko. Kakor povsod na svetu, tako so tudi v Argentini državna podjetja legla birokracije. Povečini so tudi vsa močno pasivna. Tako je tudi z narodnim frigorifikom Lisandro de la Torre v Bs. Airesu, ki je bil pred nastopom Perona občinsko podjetje, Peron ga je pa občini vzel in podržavil. Sed. vlada je nedavno narodnemu kongresu predložila v odobritev zak. osnutek, da bi z njim dobila dovpljenje za prodajo te veleklav-nice, v kateri je zaposlenih nad 9000 ljudi, ali pa, da bi jo dala v najem. Prvenstvo pri nakupu ali pa prevzemu v najem naj ima Argentinska korporacija proizvajalcev mesa — CAP. Vlada je to storila, ker se hoče znebiti tega podjetja, ki ima vsako leto velike izgube. Za letos so predvidene v višini nad 170 milijonov pesov. Od leta 1955 pa doslej, so pa imela argentinska državna mesna industrija izgube nad 3.500 milijonov pesov.
Prejšnji četrtek so bili predstavniki gremija mesarjev pri predsedniku dr. Frondiziju. Prosili so ga naj od kongresa sprejetega zakona ne podpiše. Dr. Frondizi jim je povedal, da je to nemogoče, ker je to predlog vlade, ki se hoče znebiti vseh državnih podjetij razen tistih, ki so v splošni službi. Delavstvo v frigorifiku je zagotovil, naj bo mirno, ker se njegovi delovni pogoji tudi v novem položaju tega podjetja ne bodo prav nič poslabšali. Dejal jim je tudi, da bodo lahko frigorifik prevzeli delavci sami, če bodo na zakup podjetja dali boljše pogoje kot pa omenjena korporacija.
To zagotovilo je pozneje delavstvu v frigorifiku po predsednikovem naročilu ponovil šef buenosaireške policije. Pa ni nič zaleglo. Komunistični elementi so v frigorifiku izrabili sleherno priložnost, da so hujskali nad 8000 v podjetju zbranih delavcev, ki so veleklavnico zasedli ter v njej popolnoma ustavili delo in napadali vlado, češ, da prodaja narodne interese tujcem. Med delavstvo je prišel tudi znani peronist Cook ter jih hujskal, da je peronistična stranka z njimi, da jih podpira v boju proti “oligarhiji” ter da je prodaja tega frigorifiku “nadaljnja žalitev narodne časti”.
Peronistični delavci so v frigorifiku vzklikali Peronu, komunistični elementi pa delali propagando zase z najrazlič-I nejšimi narodno pobarvanimi krilatiea-! mi. Tako stanje je bilo vse do noči od I petka na soboto, ko so oblasti s silo izpraznile frigorifik, v njem postavile komisarja in vzpostavile red.
Izpraznitev frigorifika so izvedli močni oddelki policije, orožništva ter tudi oddelkov vojske, ki so bili pripravljeni v bližini za nastop, če bi bilo potrebno. Poveljstvo oboroženih sil, ki so bile določene na nastop, je ponovno pozvalo delavstvo v frigorifiku, naj izprazni obrat. S huronskim vpitjem so ga delavci zavrnili ter intonirali narodno himno. Ko so jo odpeli, se je kolona o-klepnih vozil s tanki na čelu začela pomikati proti glavnemu vhodu. Pod silo tankov Sherman so železna vrata takoj popustila, v dvorišče veleklavnice so vdrla za tanki še ostala oklepna vozila. Orožništvo ter policija je začela nastopati. Padale so na vse strani solzilne bombe. Eksplozije teh bomb je spremljalo vpitje delavskih množic, ki so se spustile v beg proti drugim izhodom iz frigorifika. Za njimi so bili takoj organi javne varnosti ter jih podili iz podjetja na ulice. Delavstvo je skušalo nastopanje policije in žandarmerije ovirati s kopanjem jarkov po nekaterih ulicah, iz dvorišč, v katerem je bila zaprta živina, pripravljena za zakol, so na izpustili tudi krave in svinje. Pa tudi to ni moglo. preprečiti odločnega nastopa predstavnikov javne varnosti, da ne bi bili v času od četrte ure zjutraj pa do opoldanskih ur očistili del mesta, v katerem stoji omenjena veleklavnica. Pri izpraznitvi frigorifika je bilo več delavcev ranjenih od eksplozij solzilnih bomb, veliko komunističnih in peroni-stičnih agitaterjev je pa policija zaprla.
Peronistični gremiji so v znak protesta proti nastopanju proti mesarjem v frigorifiku proglasili splošno stavko.
Vlada je od peronističnih gremijev proglašeno stavko proglasila za protizakonito. Ker se je stavki pridružilo tudi osebje buenosaireške prevozne družbe, je ylada vse to osebje mobilizirala. Prav tako tudi vse uslužbenstvo v petrolejski industriji. S tem pa je tudi zlomila od peronistov in komunistov proglašeno splošno stavko.
Qlmwe it
Na povabilo milanske koncertne poslovalnice Ancon se je novembra meseca mudil na koncertni turneji v Italiji ansambel Slovenske filharmonije, t. j. 160 članov zbora in orkestra z dirigenti Samom Hubadom, Bogom Leskovicem in s solisti ljubljanske opere Nado Vidmarjevo, Sonjo Hočevarjevo, Janezom Lipuščkom, Samom Smerkoljem in Danielom Merlakom. Na turneji so bili 18 dni, obiskali so 12 italijanskih mest, priredili pa 14 koncertov. Med drugim v Milanu, Genovi, Torinu, Peruggi, Bariu, Palermu, Veroni in drugod. Na programu so bili Simfonija psalmov Stravinskega, Karla Orfa, Carmina Burana, Haydnovo Stvarjenje in Brahmsov koncert za violino in orkester s solistom Igorjem Ozimom.
V	Kranjski gori so odprli vzpenjačo na Vitrane. Vzpenjača ima dva dela, katerih skupna dolžina je 2217 m, višinska razlika pa 743 m. Na uro lahko prepelje 250 ljudi.
V	Kopru so dokončali prvi del gradnje nove koprske luke, kjer bodo lahko pristajale oceanske ladje do 10.000 ton.
V	Radencih so imeli v lanski sezoni nad 3200 gostov in nad 35.000 nočnin. Inozemskih gostov je bilo nad 500. Večinoma so bili Avstrijci, Italijani in Nemci.
V	Ljubljani so imeli veliko razstavo srbskih umetnikov. Udeležilo se je 100 srbskih slikarjev in kiparjev, ki so razstavili 165 slik in kipov.
Na ljubljansko univerzo se je v zim skem semestru 1958/9 vpisalo v vsem 7841 študentov. Največ slušateljev imajo tri tehniške fakultete: elektrotehnika in strojništvo 1476, rudarstvo, metalurgija in kemijska tehnologija 1091 tor arhitektura, gradbeništvo in geodezija 946. Pravna fakuleta ima 878, filozofska 843, ekonomska 806, medicinska 556, a-gronomija, gozdarstvo in veterina 534 in naravoslovna fakulteta 438 študentov. 80% vseh študentov je iz Slovenije, nad 19% pa iz drugih republik. Največ iz Srbije (747), 50 pa je tujih državljanov.
Miha Males je novembra meseca razstavljal v galeriji Beno v Zuerichu.
Švicarski etnolog prof. Rihard Weiss je imel na univerzi v Zuerichu v študijskem letu 1957/58 več predavanj o slovenski ljudski kulturi. O njej so razpravljali tudi v profesorjevem seminarju. Svoja predavanja je omenjeni profesor še spopolnil z izletom na slovensko narodno področje, kjer je s svojimi slušatelji obiskal slovenski del Koroške, Spodnje štajersko ter panonske in alpske dele Slovenije. Dne 1. novembra so v Zuerichu tudi odprli razstavo pod naslovom Jugoslawische Volkskunst.
Dr. Franc Sušnik, sedanji ravnatelj ravenske gimnazije, je v novembru slavil 60 letnico svojega življenja. Po končanem študiju slavistike in germanistike je služboval v Murski Soboti, Beogradu in Mariboru, kjer je bil pred voj-
no ravnatelj učiteljišča. Med vojno so ga nacisti odpeljali v Dachau. Znan je kot pedagog in javni delavec. Udejstvoval se je tudi literarno. Največje njegovo delo je Pregled svetovne literature, ki je izšel leta 1936.
Visokogorsko cesto na Mangart, ki so jo pred leti močno poškodovali nalivi in zemeljski usadi, nameravajo to leto popraviti. Stroški bodo znašali do 15 milijonov dinarjev.
V	Sloveniji so imeli tudi lani zelo dobro letino krompirja. Komunistično načrtno gospodarstvo pa je tudi tu poslovalo tako “brezhibno”, da je ponekod krompirja primanjkovalo.
Zvezni jugoslovanski proračun za leto 1959 dosega okrog 388 milijard dinarjev ter je za okoli 46.7 milijard večji kot lanski.
V	Novem Beogradu, t. j. na prostoru med Beogradom in Zemunom v trikotu med cesto, ki veže obe mesti, ter Donavo in Savo, nameravajo zgraditi palačo za zvezni izvršni svet.
Na seji OLO Ljubljana so v razpravi o zdravstveni službi v tem okraju nekateri odborniki kritizirali odnos zdravstvenega osebja do pacientov. Navajali so primere, da so morali pacienti po večkrat prihajati v čakalnico, če so hoteli priti na vrsto ter da so morali otroci čakati v predsobi, v ordinaciji pa so i pili kavo, kadili in brali časopise. Na isti seji je bil razrešen dosedanji podpredsednik OLO Ljubljana, Joško Gorjanc, ker je bil izvoljen za podpredsednika Mestnega sveta, za podpredsednika pa je bil izvoljen Franc Drobež.
V	enem samem dnevu se je v ginekološkem oddelki v novi ljubljanski polikliniki prijavilo kar 70 žena za splav. Stroški za ležanje žena, pri katerih je bil izvšen splav, pa so lani znašali v Sloveniji okrog 100 milijonov dinarjev.
Komunisti doma še kar naprej spreminjajo področja posameznih občin. V zadnjem času so ukinili naslednje občine: V celjskem okraju: Kozje, Rogaška Slatina, Vojnik in Vransko, v mariborskem okraju pa Črna na Koroškem, Gorišnica, Lešje, Podvelka, Poljčane, Središče ob Dravi in Šentjur.
Na seji zveznega odbora za znanstveno delo so sprejeli statuti tega sveta, ki določa naslednje štiri, odbore: za koordinacijo, za matematično-tehnične znanosti, za biološke znanosti in za družbene znanosti. Za predsednika odbora za matematično-tehnične znanosti je bil izvoljen dr. ing. Anton Kuhelj, profesor na rudarski fakulteti v Ljubljani.
V	Jugoslaviji je vse letošnje leto posvečeno proslavam 40 letnice ustanovitve komunistične stranke. V ta namen so ustanovili poseben odbor za proslave, kateremu predseduje sam Tito, tajnik odbora pa je Bogdan Osolnik. V odboru za proslavo so najvišje komunistične osebnosti iz Srbije, Hrvatske in Slovenije. Od Slovencev so v njem poleg že o-
menjenega Osolnika, Kardelj, Marinko in Regent.
V	Titovini so morali vsi lastniki hiš do 30. novembra predložiti načrte za zaklonišča v treh izvodih. Kdor tega ni storil, bo plačal kazen, ker bo načrte za zaklonišča napravil na njegove straške u-radni inžine. Od treh načrtov je eden za komuno, drugi za občino, treji pa za lastnika hiše.
V	Belgiji so letos uspešno nastopali naslednji slovenski operni pevci: sopranistka Vilma Bukovčeva, mezzosopranistka Božena Glavakova, tenorist Miro Brajnik in baritonist Samo Smerkolj. Bukovčeva je na povabilo Belgijcev pela v gledališču v Monsu za proslavi Puccinijeve stoletnice blogo Mimi v operi Boheme. V operi Madame Butterfly so nastopili skupno vsi štirje pevci Bukovčeva kot Butterfly/ Brajnik kot Pinkerton, Glavakova kot Suzuki in Smerkolj kot Sharpless. Bukovčeva in Brajnik sta z uspehom nastopila v Faustu tudi v gledališču v Verviersu. Oba imata za to sezono povabila še za več nastopov v operah Faust, Manon, Tra-viata, Boheme in Butterfly; Glavakove so naprosili za nastop v vlogah Carmen in Azucene. Poleg navedenih bo letos gostovala v Belgiji tudi sopranistka Nada Vidmarjeva v Traviati, Boheme in Manon.
V	Sloveniji je bilo v času od 1956 do 1957 od skupnega števila prijavljenih delovnih nezgod 40% poškodb na rokah. V Srbiji so v času treh let ugotovili 43.87% takih poškodb, na Hrvatskem 130.000, v črni gori pa 3.000. Čeprav podatki niso povsem točni, vendar sklepajo, da je bilo v času od 1954 do 1956 v Jugoslaviji od 415.879 prijavljenih delovnih nezgod 173.149 poškodb na rokah. Materialna škoda, ki so jo povzročile te poškodbe skupnosti presega 200 milijard dinarjev. Vzroki tako številnih poškodb na rokah imajo po zatrjevanju predavatelja na kongresu jug. kirurgov svoje korenine v neurejenem delovnem okolju, slabi organizaciji dela ter v sami osebnosti delavca, kateremu v veliki meri primankuje strokovna usposobljenost.
Dr. Franc Mišič, profesor v p. v Mariboru, je doslej izdal že šest knjig s turistično planinsko vsebino. Od Planinske zveze za Slovenijo je nedavno dobil srebrno značko “kot zaslužni opisovalec Pohorja in kot planinski pisatelj”. Odlikovanje je dobil tudi od Turistične zveze " Slovenije^-! %i: %" ■	%,
Fakulteta za agronomijo, gozdarstv.o in veterinarstvo v Ljubljani potrebuje za polno izgradnjo 600 milijonov dinarjev. Ker tega samo s proračunskimi sredstvi ne morejo doseči, se je na pobudo omenjene fakultete ustanovil sklad za izgradnjo fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo.
V	Dobovi pri Brežicah so dobili novo zidano železniško postajo.
Ljubljanska pivovarna Union pripravi vsak mesec okrog 18.000 hi. piva, od te količine popijejo večino Ljubljančani, ostalo pa gre v podežlje ter Slov. Primorje. Da bi lahko napravili večje za-
loge za poletne mesece, razširjajo ža-lozne kleti za 10.000 hi.
Lanski VIII. gorenjski sejem v Kranju si je ogledalo 43.000 domačih in inozemskih obiskovalcev. V prodaji na drobno je bilo na sejmu prodano za skoro 50 milijonov dinarjev raznega blaga.
V	Ljubljani je umrl znani slovenski slikar Ivan Čargo. Pok. Čargo je tolminski rojak. Rodil se je 25. II. 1898. Imel je težko mladost med prvo svetovno vojno. Slikarstvo je študiral v Firenzah in Rimu. Nanj sta posebno vplivala kubizem in konstruktivizem. Pa ni bil formalist ter je v umetnosti vedno iskal pravilni izraz za svoja umetniška doživetja.
Na seji novomeškega občinskega odbora, ki se je nedavno še povečal s štirimi občinami iz biv. trboveljskega o-kraja, so sklenili ustanoviti srednjo e-konomsko šolo, ki je s poukom že začela.
V	gotski cerkvici na Bregu pri Kranju so odkrili krasne freska iz 1. 1400, ki jih sedaj konservirajo strokovnjaki kranjskega muzeja.
Tržaški “Novi list” piše, da ljubljanski “Reviji 57” grozi konec, kod njeni predhodnici “Mladinski reviji”. Svet za kulturo in prosveto LR Slovenije ji namreč namerava odreči podporo, češ da ni “povsem v skladu s, političnimi in idejnimi prizadevanji”. Isti list tudi poroča, da je v Ljubljanski drami nastopil eksperimentalni “Oder 57” z novo dramo Jožeta Javorška “Veselje do življenja”. Pod tem psevdonimom piše Jože Brejc, ki je menda najbolj nadarjen sodobni slovenski dramatik. Po poročilu v “Novem listu” pa s svojimi deli nima sreče. “Ima uspehe pri občinstvu, toda dela prej ali slej odstavijo s sporeda, največ iz ideoloških razlogov”.
Ptujska mlekarna je po daljših pripravah začela izdelovati umetno maso na kazeinski osnovi jugolit, ki ga uporabljajo za izdelovanje gumbov, galanterijskih predmetov, pisalnih garnitur, dekorativnega materiala itd.
Cesta Ljubljana-Celje, je kakor večina cest v Sloveniji odn. Jugoslaviji, že dalj časa v zelo slabem stanju. V zadnjem času so se oblasti le zganile in so jo začele rekonstruirati.
V	Liegeu v Belgiji je bil lani mednarodni kongres folklornega lutkarstva. Kot predstavnik Instituta za slovensko narodopisje se ga je udeležil tudi dr. Niko Kuret ter je imel predavanje o slovenski folklorni lutki. Svojevrstna slovenska lutka iz Markovcev pri Ptuju je bila .zastopana 'tudi na razstavi folklornega lutkarstva v Liegeu.
Slovenski tisk se je letos spominjal stoletnice za slovensko gledališče zaslužnega moža Antona Cerarja-Danila (rojen 15. julija 1858 v Ljubljani, umrl 23. aprila 1947 istotam). Danilo je začel nastopati v Slov. gledališču ,v prvih njegovih začetkih (njegov prvi nastop je bil v letu 1876), igral pa je tudi na odru rokodelskih pomočnikov v Lljubljani. Pozneje je postal poklicni
Vsak teden ena
ČE SI LJUBCA TA PRAVA...
Če si ljubca ta prava, podaj mi roko, da boš zdrava ostala, dokler me ne bo.
Če si ljubca ta prava, podaj mi roko, saj pojdem na rajžo, k' me dolgo ne bo.
igralec ter je gledališču zapisal sebe in vso svojo družino. Posebno so mu u-speli domačnostni tipi posameznih figur iz dramatizacij prvih slovenskih romanov. Tako si je vlogo strica Do-lefa iz Jurčičevega Desetega brata izbral za vlogo za proslavo 50 letnice svojega igralskega delovanja. Za tedanjo priložnost je Pavel Golia znova dramatiziral to Jurčičevo delo.
Na blejskem gradu so začeli restavrirati stare freske.
Na Primskovem pri Kranju so odprli novo poslopje tamošnje srednje tehniške sole.
V Sloveniji, še bolj pa v južnejših republikah, so začeli uvajati italijansko pšenico. Lanski pridelek te pšenice se je povsed odlično obnesel . Zato je Zveza kmetijsko-gospodarskih zbornic napravila načrt, da bodo to jesen z italijanskimi vrstami pšenice zasejali v Vojvodini 150. 000 hektarjev, v Srbiji 50.000, na Kosmetu 14.000, v Makedoniji 20.000, v Bosni in Hercegovini 10.000, na Hrvatskem 88.000 in v Sloveniji
15.000	hektarjev.
Znani pedagog in bivši ravnatelj mariborskega učiteljišča dr. Matej Potočnik je nedavno slavil 85 letnico rojstva v Celju, kjer se je ob tej priložnosti zbralo 52 profesorjev in učiteljev, večinoma jubilantovih učencev.
Umrli so. V Ljubljani: Janez štrajnar, mesar, Vinko Ravnikar, natakar kolodvorske restavracije v p., Marija, Košak, Lojzka Erjavec, roj, šernak, Ivan Lesjak, Franc Pogačar, žel. upok., Avgust Rejec, krznarski mojster in dr. Ivan Turin, zdravnik v Mariboru, Anton Gole, duhovnik v p. v Stični, Leopold Mueller, poslovodja zadruge v Grosupljem, Franc Jaušovec, učitelj meščanske šole v p. v Celju, Franc Černe, pes. v Križišču in Marica Bobnar v Polju.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Slovenski pevski zbor Gallus
je imel v nedeljo dne 18. januarja t. 1. Izlet svojih članov in podpornih članov v Jauregui blizu Lujana. Udeleženci izleta so v prijetnem razpoloženju prebili dan.
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. V družini g. Franca Fajfarja in ge Justine, roj. Lukančič se je na Novo leto rodila hčerka, prvorojenka. Čestitamo!
striji vedno večji vpliv in niti z besedico ni povedamo odnosno je napačno prikazano zadevno določilo v avstrijski državni pogodbo. Čl. 7. te pogodbe je čisto jasen glede narodne zaščite slovenske in hrvatske narodne manjšine in je Avstrija nanj pristala, ker se je dobro, zavedala, da drugače še danes mirovne pogodbe ne bi imela in bi imela okupatorje še danes v deželi.
Dobro bi bilo tudi, če bi bil pisec obiskal predstavnike slovenske narodne, manjšine na Koroškem. Tam bi bil lahko dobil vse potrebne podatke o krivičnem nastopanju avstrijskih oblasti, tako krajevnih, kakor osrednjih, proti slovenski narodni manjšini. In bi končno moral priznati, da se Avstrija iz vse pretekle zgodovine ni prav nič naučila. V narodnostnem oziru je ostala nestrpna kot je bila vedno. Ta nestrpnost in krivično postopanje s slovanskimi narodi je pokopalo staro cesarsko Avstrijo, sedanje krivično postopanje avstrijske vla-' de v novoustanovljeni avstrijski republiki po drugi svetovni vojni pa tudi dokazuje, da se niti malo ne zavedajo odgovornosti, ki jih imajo posamezni narodi v sedanjem času v Evropi za tesnejšo povezavo med sabo. Niti malo se ne zavedajo, da so ravno narodne manjšine tiste, ki najlaže privedejo do še boljšega medsebojnega zbližanja med narodi ter za izmenjavo kulturnega blaga. Znosno sožitje med narodi ter medsebojno spoštovanje pa je edina pot, ki lahko privede do ustanovitve. Združenih evropskih držav, nikakor pa ne način postopanja avstrijske .vlade s slovensko narodno manjšino na Koroškem.
”!§l®veiiš©iiaa ©to Vrbskem Ježem?59
To je naslov članku, ki ga je napisal Guenther Hoffman. V svet ga je poslala agencija DPA, v Buenos Airesu ga je pa objavil nemški nacionalistični dnevnik “Freie Presse” z dne 29. decembra 1958.
Da bodo bralci Svobodne Slovenije videli, kako Avstrija in njena vlada — kajti za vso gonjo proti šolstvu slovenske manjšine na Koroškem je odgovorna avstrijska vlada, ker jo sama podpira in tudi izvaja, ter s potvarjanjem dejstvev vara svetovno demokratsko javnost, priobčujemo članek v celoti v prevodu. Glasi se pa takole:
“Malokateremu, od vedno številnejših nemških gostov, ki vsako leto prihajajo na počitnice k lepim koroškim jezerom ali zimskih športnikov, ki si spomladi iščejo področja za smučanje v južni avstrijski zvezni deželi, bo padlo na misel, da se morajo učenci ob Vrbskem ali Klopinskem jezeru v šolah kot drugega učnega jezika učiti slovenščine. In vendar se je moralo do oktobra t. 1. (članek je bil pisan v decembru 1958, op. ur.) 13.000 otrok avstrijskega porekla v posameznih občinah koroških obmejnih okrajev Velikovec, Celovec-okolica, Beljak in Šmohor v gotovem pogledu učiti kot nekakega drugega materinskega jezika tuj jezik, ker v njihovih okrajih živi slovenska manjšina. Ta pa zahteva zase pouk slovenščine.
Ta iz tega izrednega položaja nastali problem, ki je seldaj star že 13 let, je imel doslej pretežno notranjepolitični značaj. Prihajalo je ne oziraje se na o-
zlovoljenost avstrijskih staršev od časa do časa do nasprotij med avstrijsko zvezno vlado in koroško deželno vlado, v kateri imajo večino socialisti.
Sedaj pa je koroški šolski problem posegel tudi v zunanjepolitično področje. Avstrijsko-jugoslovanski odnosi so se poslabšali in to prav v zadnjih mesecih, ko so bila pogajanja med člani delegacij obeh vlad za ureditev velikega števila vprašanj in sta obe državi zainterese-rirani za njihovo ugodno rešitev.
Beograd protestira
Jugoslavija je vložila protest proti odloku koroškega deželnega glavarja, s katerim je dvojezični pouk v občinah s slovensko manjšino na novo uredil ter ga postavil v odločitev staršem. Po izročitvi gornjega protesta je jugoslovanska Vlada izjavila, da smatra pogajanja za ureditev še visečih vprašanj med obema državama za prekinjena. Jugoslavija je mnenja, da zadevni odlok koroškega deželnega glavarja, ki daje avstrijskim staršem pravico do odločanja ali naj se njihov otrok uči slovenščine ali ne, krši pravice manjšine in tudi nasprotuje določilom avstrijske državne pogodbe, ki zagotavlja pravice manjšinam v Avstriji. Avstrijska zvezna vlada pa ne stoji na tem stališču. Jugoslovanski protest, ki so ga še slovenske organizacije v Avstriji podprle s svojo spomenico, je zavrnila kot neutemeljen.
Avstrijske kompetenčne težave
če je avstrijski zvezni kancler v radijskem govoru izjavil, da bo manjšina
dobila pravice, ki so zagotovljenje v državni pogodbi, da se pa to ne more zgoditi na način, da bi bile omejene pravice pretežne večine, je gotovo govoril v imenu večine 'avstrijskega prebivalstva. V pripravi je pa tudi že davno nova ureditev šolskega vprašanja na Koroškem. Pred parlamentom že dolgo čaka na odobritev zadevni zakonski osnutek. Da se to doslej še ni zgodilo, so notranjepolitični razlogi, kajti koroška deželna vlada se je doslej vedno postavljala na stališče, da spadajo šolska vprašanja v pristojnost deželne vlade.
25.000	siovencev
Vprašanje šolskega pouka za slovensko manjšino, ki po uradnih statistikah šteje okoli 25.000 članov, obremenjujejo različne reminiscence. Jugoslavija je že po prvi svetovni vojni kot priznana zmagovalka zahtevala zase precejšen del Koroške vključno z glavnim deželnim mestom Celovcem. To področje je zapustila šele po jasni odločitvi ljudskega glasovanja z d«e 10. oktobra 1920. Leta 1945 je Jugoslavija znova postavila svoje zahteve po tem področju. Šele potem, ko so v Beogradu uvideli, da niti zahodne sile, niti Sovjetska zveza . niso pripravljene dati za to svoj pristanek, so jih potisnili nazaj. V to vprašanje pa posega sedaj tudi strankarsko taktično računanje. Pri pomladanskih parlamentarnih volitvah bi socialisti, sedanj dolgoletni koalicijski zavezniki Avstrijske ljudske stranke, postali v parlamentu najmočnejša stranka, če bi se število njihovih volilcev povečalo za manj kot 100.000.
Avstrijski ljudski stranki pripadajoči
prosvetni minister dr. Drimmel si prizadeva, da bi našel za vse znosno rešitev. Z ozirom na dejstvo, da je Avstrija edina država, ki ima na tej strani železne zavese slovansko manjšino, je v odgovoru na vprašanje v parlamentu 'izjavil: “Dobro je za Avstrijo, za Evropo in za ves svobodni svet, če z ozirom na te manjšine Avstrija zavzame tako stališče, da bo onstran železne zavese zažarela kot svetilnik v temni noči”.
Tako Guenther Hoffmann. Ni treba še posebej navajati kako tendenčno je članek pisan. Saj so v njem prav zaprav Slovenci prikazani kot element, ki ki kot neznatna manjšina vsiljuje svoje narodne pravice nemški večini. Ne Slovenci, Nemci odn. Astrijci so tisti, ki se jim naj bi godila krivica. Avstrija po pi-ščevih izvajanjih izpolnjuje v polni meri svojo dolžnost napram slovenski manjšini. Nikjer ne pove, da je bilo po vojni po sporazumu z vsemi avstrijskimi političnimi strankami soglasno urejeno šolsko vprašanje v mešanih krajih na Koroškem in da se je Avstrija s tem manjšinskim šolskim zakonom celo ponašala pred zahodnimi zavezniki, kako modro je rešila to vprašanje. Nikjer ni niti besede proti organizirani gonji proti šolam, ki so bile ustanovljene na podlagi po vojni izdanega zakona o dvojezičnih šolah. Pisec ni nič omenil šolskih štrajkov, ki so jih organizirale celo uradne osebnost!, pa naj bodo to funkcionarji avstrijski ljudske stranke ali pa socialistične, da skrajno nacionalističnih političnih skupin sploh ne omenjamo, ki pa imajo tudi v sedanji Av-
Kako se reče
SLOVENCI PO SVETU
Če bi nas na cesti kdo začel vpraševati, kako se imenujejo razne stvari, ki jih vidimo okrog- sebe, bi včasih prišli v zadrego. Po špansko bi še kako šlo, a po slovensko? Napravimo zdajle v domišljiji sprehod po buenosaireških u-licah in pripovedujmo!
Takoj na vogalu (voglu) opazimo poštni (pisemski) nabiralnik in razne trgovine. Na desni je parkovni (parkirni) prostor (prostor za parkiranje), v bližini avtogaraža, popravljalnica, bencinska črpalka in (bencinska) servisna postaja. Pravkar se je zgodila (pripetila) prometna nesreča (nezgoda): dva avtomobila sta se trčila (zadela, zaletela), ker so enemu popustile zavore. Ljudje so takoj poklicali rešilni avto, ki je odpeljal ranjence na bližnjo rešilno postajo. Gremo naprej in zagledamo prometni znak “contramano”. Kako se reče po naše? Obratna smer. Cesta, po kateri se sme voziti samo v eno smer, se imenuje enosmerna. Na križišču vidimo prometnega stražnika in dosti vozil, ki čakajo na njegov znak.
Že smo se naveličali hoditi peš. Kaj, če bi se peljali z avtobusom? (“vzeli” avtobus, bi rekel marsikdo. Poiščemo avtobusno postajo in kmalu vstopimo. Ko kupimo vozovnico (vozni listek), sedemo in gledamo, kod se vozimo. Tedaj opazimo gospo z otroki, ki gre čez (prečka) ulico. Voznik (vozač, šofer) zatrobi, da jo opozori na nevarnost. Kako se neki pravi po slovensko “bocina”? Troblja. Malo čudna beseda, kajne? Po nekajminutni vožnji izstopimo na “paradi”, ne, na postajališču in se napotimo po pločniku proti domu.
Vogel (vogal) — esquina, poštni (pisemski) nabiralnik — buzón, parkiranje
—	estacionamiento, popravljalnica — taller de reparaciones, bencinska črpalka — surtidor, (bencinska) servisna postaja — estación de servicio, prometna nesreča (nezgoda) — accidente de tránsito, trčiti (zadeti se, zaleteti se) — chocar, zavora — freno, rešilni avto — ambulancia, rešilna postaja — sala de primeros auxilios, obratna smer — contramano, križišče — cruce, — prometni stražnik — agente de transito, vozilo — vehículo, rodado, postajališče (postaja) — parada, vozovnica (vozni listek) — boleto, voznik (vozač, šofer)
—	conductor, chofer (chauffeur), troblja -— bocina.
U.S.A.
Po sklepu zadnjega občnega zbora Jugoslovanskega kulturnega vrta v Clevelandu bodo 16. avgusta t. 1. v tem vrta odkrili spomenik pokojnemu pesniku in skladatelju Ivanu Zormanu. Ob tej priložnosti bo izšla tudi spominska knjiga, v kateri bo poleg življenskih podatkov pok. pesnika in skladatelja podana tudi zgodovina Jugoslovanskega kulturnega vrta od ustanovitve do danes z odkritji vseh spomenikov. Odbor Jug. kult. vrta je tudi že ob smrti ustanovitelja Jug. kult. vrta pok. Antone Grdine sklenil, da bo v tem vrtu dobil tudi on dostojen spomenik. Ker je Ivan Zorman umrl nekoliko poprej, bodo spomenik odkrili najprej njemu, nato pa tudi pok. Grdini.
Slovenci v Severni Ameriki so imeli v zadnjem času tri gledališke prireditve. V farni dvorani pri sv. Stefanu v čika-gu so z uspehom uprizorili igro Mlinar in njegova hči. V Clevelandu je Slovenski oder pripravil uprizoritev Medvedove igre Stari in mladi, Dramatično društvo Lilija, tudi v Clevelandu, je pa 4. jan. t. 1. postavilo na oder Slovenskega narodnega doma na Holmes Ave Savin-škove Grče v dramatizaciji Zdravka Novaka ter režiji Marijana Jakopiča.
V	proslavo 40 letnice smrti Ivana Cankarja je priredil klub Krog v Clevelandu dne 13. dec. 1958 spominski literarni večer, naslednjega dne dopoldne so pa člani omenjenega kluba položili venec na Cankarjev spomenik v Jug. kulturnem vrtu.
Mladinski pevski zbor Slavček je koncem novembra lanskega leta v Baragovem domu slavil dve letnico svojega delovanja. Na sporedu so bile pevske točke, deklamacija ter voščilo škofu dr. Rožmanu, ki je bil tudi navzoč.
V	Milwaukee je bil nedavno 15. festival narodnostnih skupin, ki žive na področju tega mesta. Na letošnjem festivalu so prikazali ženitovianjske običaje posameznih nardnosti. Slovenci so na-
D o b i se delo na dom
Vprašati:
T. E. 6 4 - 6 4 5 2
To nedeljo, 25. januarja
se bo vsa slovenska skupnost zbrala ob 15 na slovenski Pristavi'V Moronu, ulica Monte 1850, in prisostvovala
Tradicionalni družabni prireditvi
naše priljubljene versko-prosvetne revije
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
★	OSREDNJA TOČKA PRIREDITVE BO KOT VSAKO LETO BOGAT SREČOLOV. NAJBOLJ DRAGOCEN DOBITEK JE NAMIZNI SERVIS. SESTAVLJEN IZ 83 KOSOV.
★	KUHINJA BO DOBRO ZALOŽENA, PIJAČA ZA VSAKOGAR PO ŽELJI, ZABAVA PRIJETNA, GLASBA ŽIVAHNA, SKRATKA: LEPO BO IN VSI BODO ODHAJALI ZADOVOLJNI.
Pokažimo, da nam je naš verski tisk pri srcu in udeležimo se zato polnoštevilno prireditve, ki jo nudi Slovencem v Argentini revija
"Duhovno življenje".
stopili z ženitovanjskim sprevodom ter šranganjem fantov. Po šrangi so bili plesi. Rajko Ložar v poročilu o tej veliki prireditvi pravi, da sta bila plesa “seveda neizbežna polka ter polšter-tanc”. Pritožuje se dalje g. Ložar, da je “po nekih čudnih principih v Ameriki postala polka reprezentant slovenskega narodnega plesa, kar je gotovo povsem narobe. Še manj slovenski je pa kajpak polštertanc”.
Za praznik sv. Cecilije so člani farnega pevskega zbora pri sv. Štefanu v čikagu priredili koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Lepa kulturna prireditev v Clevelandu je bil tudi koncert, ki ga je priredilo Slovensko katoliško pevsko društvo “Lira”, ki je prav zaprav eden od cerkvenih zborov pri fari Sv. Vida. Predsednik društva je ing. Franc Gorenšek, pevovodja pa Martin Košnik. Društvo je bilo ustanovljeno že leta 1912. Pred koncertom je podal zgoščeno zgodovino zbora dr. Stane Šušteršič. Na koncertu sta nastopila mešani in moški zbor.
Plesna skupina mladinskega društva Kres je nastopila na clevelandski televizijski postaji. Zaplesali so polko in ples “Židana marela”.
KANADA
Slov. kat. prosvetno društvo Baraga je ustanovilo mladinski odsek. Imenuje se “Alojzijev mladi dom”. V decembru se je ta odsek predstavil slovenski javnosti z lepim prosvetnim večerom. Na sporedu so bile pevske točke, igra harmonikarjev, petje deklet, nastop folkloristične skupine, gledališki prizor Dva gluha in simbolična vaja s petjem.
Slovensko gledališče v Torontu je v novembru uprizorilo igro madžarskega pusaltelja Molnarja Matura. Slovensko
-Veli k a -predpustna družabna prireditev
SLOVENSKE
BESEDE
bo
V SOBOTO.
31. JANUARJA T. L.
V OBIČAJNIH PROSTORIH V SANTOS LUGARES
CALLE PATRICIOS 457 ★
IGRAL BO ORKESTER
31 o u l i n
H o u g e
J A V N I NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
kat. prosvetno društvo Baraga je pa postavilo na oder za uvod v letošnjo gledališko sezono na oder Svojeglavčka, veselo igro s petjem.
NEKAJ IZ GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA
Z novimi gospodarskimi ukrepi, ki jih je izdala argentinska vlada po Frondi-zijem govoru 29. decembra, hočejo vpeljati v Argentini znova svobodno in neomejeno 'izvozno in uvozno trgovanje z ostalim svetom. Da bi zaščitila domačo industrijo, je surovine in produkte, ki jih mora država uvažati, razdelila v štiri kategorije: 1) Nekaj nad deset vrst surovin (surovo železo, časopisni papir itd) bo mogoče, kakor doslej, uvažati brez dodatnih tarif. 2) Za nad 8000 vrst surovin odn. produktov je določena dodatna tarifa, ki znaša 20% njihove vrednosti: 3) Za ok. 7000 vrst surovin odn. produktov pa je določena dodatna tarifa v višini 40% njihove vrednosti. 4) Vsi ostali produkti, ki niso omenjeni prej, pa imajo dodatno tarifo v višini 300% njihove vrednosti.
Za prve tri postavke je vlada izdala tri sezname z naštetimi surovinami odn. produkti. V četrto postavko spadajo produkti, ki jih ni v nobenem omenjenih treh seznamov. Poleg omenjenih dodatnih tarif mora uvoznik plačati za nekatere produkte v seznamu 2 in 3 še drugo dodatno tarifo, ki se suče med 300 do 500% njihove vrednosti, ki pa jo bo dobil nazaj po preteku 180 delavnih dni.
Primer: Paket ameriških cigaret, recimo, stane 1 dolar. Kot luksuzni proizvod spada v četrto postavko. Dodatna tarifa 300% vrednosti = 3 dolarje, skupaj 4 dolarje, še naslednja dodatna tarifa 500% — 20 dolarjev, skupaj 24
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 571282	
dolarjev. Teh zadnjih 20 dolarjev bo u-voznik dobil nazaj čez 180 dni.
Na vse izvozne produkte in surovine pa je vlada postavila dodatne tarife v višini 10 do 20% njihove prodajne vrednosti.
Zaradi omenjenih dodatnih tarif bodo cene vsemu uvoženemu materialu močno narasle. Tudi material, ki spada v seznam št. 1, ki je ostal brez dodatnih tarif, bo postal dražji, to pa zaradi e-notnega menjalnega tečaja, ki sedaj velja za ves uvoz in izvoz. Doslej je Centralna banka krila 70% razlike med. uradnim tečajem 18 pesov za 1 dolar, in tečajem na svobodnem trgu, 30% pa uvozniki.
Poleg dodatnih tarif in enotnega menjalnega tečaja pa bo na porast cen u-voženega blaga vplivala tudi podražitev pomorskih prevoznih tarif, ki jo pričakujejo za februar, ali marec ter rečnih prevoznih tarif in pristaniških tarif. Tako se je rečni tovorni prevoz podražil od 15 januarja t. I. za 40%, tarife ladijskih vlačilcev pa za 50%.
Društvo Slovencev v Argentini
bo priredilo na
pustno nedeljo dne 8. februarja 1959 VESELICO Z OBŠIRNIM SPOREDOM,
ki ga bo pravočasno objavilo.
Spoštovana ga Milica Predpustnik, roj. Kurent.
V	Svobodni Sloveniji od 8.1. t. 1. .Veni čitala Vaš članek o pustni veselici, ki bo v Moronu dne 8.II.1958.
Sem stara izseljenka in stanujem v San Justu, Calle Santander 777. Že dalj časa boleham na žolčnih kamnih in bi nujno rabila radensko slatino za zdravila. Vi ste jo za pustno veselico iz domovine naročili in je že na poti. V velikem interesu mojega rahlega zdravja je, da jo dobim vsaj dva zaboja.
Prav lepo Vas prosim, da mi je toliko prodate. Plačam tudi dvojno ceno, če je to potrebno, če gre za zdravje, človek ne sme varčevati.
V	nadi, da prošnji gotovo ustrežete, Vas pozdravljam.
Zdravo!
Marica Lipnik
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
Spoštovana Marica Lipnik!
Bog Vas živi, gospa!
Kaj rada bi Vam ustregla, a je že toliko prošenj, posebno za slatino, tisto s tremi srci, da bo to zelo težko. Saj Vaš razumem. Tudi jaz boleham nekoliko na žolču in nas je mnogo žena bolnih na tej bolezni v tej deželi, tako, da je sploh čudno, da še živimo. Svetujem Vam, da s'e potrudite na pustno nedeljo na pristavo v Moronu. Tam bo ta dan zdravilne slatine na pretek in pili jo boste po mili volji. Od srca pa se boste nasmejali maškeram in pustu ter se boste znebili neprijetnih žolčnih kamnov. Bodo šli od Vas kot gliste po česnu in že drugi dan boste zdravi kot riba v vodi.
Oprostite, da Vas, tudi jaz ne pozdravim z Vašim Zdravo. Namreč nisem za maršala!
Nasvidenje torej
Vaša Milica Predpustnik, roj. Kurent
JOŽA VOMBERGAR
Zakleta
Sredi poletja in sredi delavnega dne je življenje na vasi potihnilo kot bi bilo v nedeljo ali na praznik. Samo kak tuj voz je zadrdral po vesti — a čutiti je bilo, da so še tuji vozniki obzirno natezali vajeti, ko so vozili skoz vas. Niti psi niso lajali kot druge dni. V tesnobni slutnji so prisluhnili Pogačarjevemu Sultanu, ki je od časa do časa presunljivo bolestno zatulil. Še živina v hlevih je čutila, da se je moralo nekaj bridkega zgoditi, ker je le tu pa tam kako govedo otožno in pritajeno zamukalo. Neka boleča mora je plavala nad vasjo in jo stiskala v hladnem objemu svojih nevidnih rok...
Pri fari pa so z otožno slovesnostjo zvonili vsi štirje zvonovi in vsej okolici glasno oznanjali, da je umrla sicer neka tiha in skromna ženica, ki so jo zunaj obsega njihovih glasov komaj kje poznali, po duhu pa velika in domačinom draga sovaščanka. še zunaj domače vasi ne dosti poznano so razglašali zvonovi in širili čudno novico o njeni nenadni in nesrečni smrti, in sloves, ki ga je uživala v svoji vasi, pa ljubezen- ki jo je čutil do čudovite ljudske pripovednice sleherni vaški otrok in odrasli ... Šele nesrečna smrt je na šir-je razglasila njeno ime in njeno notranjo veličino...
Bajtna Alenka!... Si jo poznal?...
vernica
Tako — bolj na videz... Dobra ženska je bila — in znala je lepo pripovedovati storje pa stare zgodbe... Tako ne zna nihče več! Škoda jo je!... Žrd jo je ubila, ko so voz sena povezovali... Uboga ženica!... Res, da je bila že v visokih letih, a bi lahko še nekaj let živela! Saj je bila zdrava ko riba!... Bog ji daj nebesa! Zlatega srca je bila in veliko dobrega je storila!...
Ni jih bilo dosti zunaj domače vasi ki bi jo po bliže poznali in kaj več vedeli o njej, pa je zadostovalo le nekaj ur, da je vsa fara in širša okolica vedela, kdo in kaj je bila Alenka. Njen sloves je rasel od ure do ure in se kot nevidni plamen širil od hiše do hiše, od vasi do vasi. Zvečer je že vsak otrok v zadnji gorski vasi vse vedel o njej, še več nego je bilo res. Naravnost čudovite zgodbe so se začele spletati okrog Alenke.
“V Lurdu je bila pred leti in od tam je prinesla čudodelno vodo, s katero je zdravila bolnike. Pa tudi sama je imela prečudno moč v sebi. Če je le polo-ložila roko na bolnika ali bolno žival, je ozdravela. Neznansko pobožna je bila. “Prava živa svetnica!” so si hitele pripovedovati ženske na hišnih pragovih. “Pri Pogačarju leži na mrtvaškem odru, ker je bila tam na dnini in jo je tam žrd ubila... Spodobi se tako pravzaprav! V svoji bajti je sama ži-
vela, pa bi bilo nerodno, če bi v bajti ležala — že zavoljo kropilcev in bedenj-cev... Pri Pogačarju je več prostora... Vsa je v rožah! Komaj jo vidiš skoz rožno grmovje! In otroci so jo kar obsuli s poljskim in vrtnim cvetjem! Ti so jo še posebno radi imeli!...”
Proti večeru so bila vsa pota, ki so vodila v vas, polna ljudi. Prihajali so kropit in odhajali, večkrat kar v gručah. Komaj si se prerinil skoz gnečo v veži noter v hišo, do odra. Ves dan in večer so se vrstiti molilci, ki so glasno molili rožni venec, litanije in oče-naše. kropilci pa so jim odgovarjali. Tudi gospod župnik in oba kaplana sta prišla kropit.
Čudno — tako tiha in skromna dninarica je bila, pa ima več kropilcev nego kakšna gruntarica!...
Ko se je popolnoma znočilo, je naval od zunaj ponehal. Zato pa se je zbrala ob mrtvi Alenki vsa domača vas, stari in mladi. Starejši so prečutili ob njej celo vso noč, prav do jutra.
Ko so odmolili vse dele rožnega venca, vse litanije in še bogve koliko oče-našev, so možje posedli za široko mizo in si s krožnika, na katerem je bil s kupom naložen pipin tobak, natlačili svoje porcelanaste ali lesene pipe in si jih prižgali. Fantje in ženske pa so zasedle klopi ob vseh straneh in ob široki peči. Kakor pri bedenju ob vsakem mrliču se je tudi zdaj začel razgovor o pokojnici in o njeni nesrečni smrti.
“V Senožetih smo mrvo sušili”, je pripovedovala Karunka. “Ko je Andri naložil prvi voz, ga je s pastirjem Ce-netom peljal h kozolcu. Medtem pa je prišel Felce že z drugim vozom. Moral bi se vrniti pastir, da bi ravnal pa žo-kal mrvo na vozu, a ga je Andri pridržal pri kozolcu —”
“Seveda, ker ni bilo drugega, da bi mi podajal”, jo je, opravičujoč se, prekinil Andrej. “Katra je šla domov, da bi nesla malico na travnik”.
“Saj sem dejala!” je nadaljevala Karunka. “V tistem pa je prišla Alenka pa začela grabiti za vozom. Felce, je že naložil voz do vrha lestev — a sam ni mogel nakladati pa še ravnati in čakati — zato je vprašal, če bi katera od nas šla na voz. Jaz sem se ponudila, pa je medtem že kar Alenka zlezla gor, ker je bila koj za vozom.”
“Še branil sem ji”, se je spet opravičeval Felce. “Tako delo rii za staro ženico kot je bila Alenka... čeprav je bila zelo pripravna in gibčna — bolj ko marsikatero dekle. Kakor veverica je zlezna na voz pa začela ravnati. No ja, pa naj bo, sem si mislil; saj ni prvič... že večkrat je ravnala — pa še kako lepo je to znala! Kdo pa si je mogel misliti, da se bo tako nesrečno končalo!” je dejal in si nekako v zadregi nažigal pipo.
“Oh, škoda, da ni pozneje prišla!” je vzdihnila Grošeljka. “Zjutraj sem jo še videla v cerkvi... bila je pri spovedi
in obhajilu. Ko sem odhajala iz cerkve, je še zmiram klečala pred oltarjem Žalostne Matere božje. Zdelo se mi je, da je imela solze na licih...”
“Najbrž je slutila!” je zamišljeno pripomnil Pogačar. “In če bi pozneje prišla, bi bilo pa najbrž ubilo Karunko; žrd bi se prav tako prelomila... in bi u-bila mater šestih otrok!”
“Bog se usmili!” je vsa vznemirjena vzkliknila Karunka. “Na to še pomislila nisem!... Ubogi otroci! Potem bi danes mene kropili!” je pritajeno zaihtela.
“če bi to Alenka vedela — pa vedeti ni mogla — bi bila prej ona šla na voz kakor tebi to pustila!” je dejal Pogačar. “Mogoče pa, da je slutila... takšne ženske imajo poseben čut — pa je prav zato šla na voz, da bi tebi to prihranila — ko si se že ponudila; imela je zlato srce!...” “Ko sva šli skupaj v cerkev, mi je omenila, da je prav danes — ne vem koliko let že nazaj — tisti dan, ko je bila pred lurško votlino,” je spet pripovedovala Grošeljka.
“Devetnajst ali dvajset let bo tega, če se ne motim”, jo je prekinil Šmon. “Še dobro se spominjam, s kakšnim veseljem je odhajala na romanje. Menda je vse svoje prihranke obrnila za vožnjo pa druge stroške za pot. Tudi ranjka Petrovka pa Muhovec iz Velesovega sta šla.. . pa še več romarjev iz drugih krajev. Menda so sami gospod škof vodili to romanje...” (Nadaljevanje sledi)