27SVETO PISMO STVARNIK IN VZDRŽEVALEC Himna stvarjenja v Psalmu 104 prinaša kozmični pogled, ki zaobjema celotno "človeštvo" (v. 14–15, 23) in se osredotoča na Božje zagotavljanje preživetja tako za rastlinstvo kot živalstvo. Bog zagotavlja rast trave za živino in rastline za človeka", da pridobiva kruh iz zemlje. Vino razveseljuje srce človeku, olje za sijoč obraz in kruh za vzdrževanje človeškega srca." (v. 13-14; Ps 147,8) "Sredozemska trojica" kruha, vina in olja (žitarice, grozdje in olive; v. 15) tipično predstavlja hrano na splošno, tako kot jo včasih beseda kruh (lehem) (v.14). Tako se vsa bitja "ozirajo k Bogu, da jim priskrbi hrano ob pravem času." (cf. Ps 145,15)Od Boga so odvisna za hrano, kot tudi za zrak, sámo Božjo sapo (v 27-18). Kot zemlja so vsa bitja "zadovoljna" (cf. 13,28), tj. "pote- šena" –najedo se do sitega (śāba). Po drugi strani niti ljudje niti nekatere živali (npr. mesojedci) niso zgolj pasivni prejemniki. Ljudje morajo delati (v 14, 23) in levi prežati (v 21; cf. 147,9). Čas zaznamujejo letni časi, priložnosti za Božje darove hrane (v. 19,27). Na kratko, celotno stvarstvo izraža pazljivo pozornost stvarnika za vsako rastlino in bitje in hrana je prvotna manifestacija Božje milosti, ki navdihuje psalmista, da se "raduje v Jahveju" (v. 34). Podobno daje Bog v duhovniškem poročilu o stvarjenju ljudem "za hrano" (1Mz 1,28– 29) semena in sadno drevje. Obilje hrane, takokot obilje družine, je bistvo Božjega blagoslova, prehrambena komponenta plodnosti ("ro- dovitna", v. 28; cf. 5 Mz 7,13). Bog ponovno zagotavlja hrano vsem živalim – "vse zelene rastline" (v. 30). V drugi zgodbi o stvarjenju Bog posadi sadovnjak in ga postavi v oskrbo "zemljaku". Sadovnjak vključuje "vsakovrstno drevje", ki je "dobro za jed" (2,8–9). V obeh poročilih Bog postavi omejitev, kaj se sme jesti. V prvem so ljudje in živali vegetarijanci; THOMAS W. MANN Ne le po besedi: Hrana v hebrejski Bibliji Kdo nam zagotavlja hrano? Kaj to zahteva od nas? Kaj naj jemo (in česa ne) in kako naj to pripravimo? Kdo lahko to je? V tem prispevku ne želim zgolj preprosto raziskati teh vprašanj znotraj omejitev hebrejske Biblije, ampak se tudi vprašati, kako lahko le-ta izzovejo našo lastno proizvodnjo in porabo hrane. 28 TRETJI DAN 2014 5/6 v drugem se ne sme jesti "iz drevesa spozna- nja dobrega in hudega" (2,17). Jahvistova zgodba v svojem kanoničnem kontekstu postavi blagoslov pod vprašaj in Jahvejevo prekletstvo nad zemljo napodi Adama iz rajskega sadovnjaka, kjer je bilo sadje pri roki za obiranje z minimalno skrbjo, k "mučnemu" delu kmeta, ki se mora zadovoljiti s plevelom in zaslužiti svojo hrano v potu svojega obraza (3,17–19).Tematika hranein prehranjevanja preveva drugo in tretje poglavje in predstavlja razpotje, na katerem se odnos človeštva obrne od intimno- sti k oddaljitvi.Kljub vsemu po pripovedi o poplaviJahve prekliče prekletstvo in zagotovi naravni ritem, ki bo zavaroval proizvodnjo hrane ("setev in žetev", 8,21–22). Za Jahvista vrt, poln plevela, predstavlja resnični svet tipičnega palestinskega kmeta. Podobno v duhovniškem poročilu Bog obnovi blagoslov in prehrano ljudi razširi, da vključuje tudi meso (9,1–3). Ko pridemo do Abrahama in njegove družine, so le-ti nomadski živinorejci kot Izak, bogat kmetovalec, ki je imel "črede drobnice in goveda" (26,12–14) – ker ga je "GOSPOD blagoslovil" (cf. vv. 28-31). K zgodbi o raju se bomo vrnili, da bi videli, kako je hrana osrednji vidik "padca" in du- hovniškega preobrata k mesojedstvu, zdaj pa le preprosto priznavamo, da je hrana najbolj bistvena komponenta Božjega blagoslova, dar Boga kot stvarnika vsem bitjem. "Blagoslov je osnovna moč življenja samega."1 Blagoslov je materialen, preden je "duhoven", in hrani telo, preden hrani dušo. Znamenje takega bla- goslova so bogastvo in dobrine (1 Mz 13,2–6). Ko Izak izreče svoj blagoslov nad Jakobom, prikliče Božji blagoslov "polja", "rodovitno [dobesedno "oljnato"] zemljo in obilico žita in vina!" (1 Mz 27,27-28). Kot materialni izraz Božjega blagoslova, vsa hrana prevzame dimenzijo zakramenta. Navajeni smo, da kot zakramentalne doje- mamo obredne obede – pasho, Gospodovo večerjo. Toda vsak obed je blagoslov, ki kaže "zakramentalnost vse hrane in pijače, ki jo zaužijemo skozi dan."2 Vsa hrana je udeležena v "svetosti", zato prehranjevanje zahteva duhovniške predpise. Navada, da pri obedu "izrečemo blagoslov" (Božji blagoslov hrane), spregleda dejstvo, da je hrana sama že Božji blagoslov. Uživanje običajne hrane – njen okus, vonj in otip, poleg njene hranljivosti – je najbolj primitivna oblika hvaležnosti in čaščenja. Kot pravi Pridigar,je "hrana … za zabavo, vino dela življenje veselo" (śāma 10,19, prevod avtorja), kar je natankopsalmističen izraz veselja (104,34, śāma). Nadalje, če je vseprehranjevanje zakramentalno, je lahko evharistično – to je hvaležno. Dejansko je prvotna odgovornost Izraela slavnostna hvale- žnost. Zatorej devteronomistzapove veselje: "Vesêli se", ko daruješ prve pridelke (16,11); "Vesêli se", ko gledaš jesensko žetev (16,14-15); "Vesêli se",celo ko plačuješ davke na hrano (14,26)! Eden izmed primerov je že slovnično poudarjen: "Bodi zares vesel" (16,15, JPS [śāma]). Zakramentalna dimenzija postane še bolj živa, če sledimo Altmannu, ki zagovarja, da zahteva tu ne pomeni zgolj "občutiti veselje" ali kaj podobnega, ampak "materialni ali fizični odgovor, tj. samo dejanje uživanja hrane in pijače".3 HRANA, VERA IN FEVD Z Izraelovo posebno zavezno interpreta-cijo hrane fevdalizem lahko doprinese interpretativne metafore, fevdalno posest in zvestobo.4 Ta analogija deluje tudi zacelotno človeštvo in Zemljo. Bog podari človeštvu "gospodovanje" nad Zemljo, ampak v obliki služenja in ne lastništva. Kot vladar si Jahve lasti vsa živa bitja (Ps 50,10–11). Ta univer- zalna perspektiva se pojavi v Paslmu 24: "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci." V 5 Mz 32,8–9 Bog (El Elyon) podari vsakemu narodu posest skupaj z "zavetnikom". Tu je Jahve Bog zavetnik Izraela (Jakoba).5Poleg tega so svetopisemski avtorji prevzeli jezik zemljiškega podeljevanja posesti , da bi orisali Jahvejevo dodelitev Kanaana Izraelu – upo- rabljen je fevdalni jezik: Jahve je "gospod", 29 Izrael "vazal". Izraelova odgovornost vključuje plačevanje "pripadnosti in služenja" Jahveju, kar vključuje "osebne obrede poklona". Izrael nima "lastniških pravic", ampak zgolj pravico uporabe zemlje in jo "v primeru nezvestobe" lahko izgubi. V primeru starega Izraela je bil zemljiškipoklon "dedna lastnina", in torej obljubljen prejemnikovim potomcem (1 Mz 12,7; 13,15; 15, 18). Po drugi strani pa je druga diplomatska oblika - pogodba o nadoblasti6 – poudarila potencialno izgubo zemlje kot rezultat neposlušnosti. V tem primeru bi Božje prekletstvo nadomestilo Božji blagoslov, opustošenost bi nadomestila rodovitnost in suša ter lakota bi nadomestili deževje in pridelke. Peta Mojzesova knjiga 11,13–17 to jasno pove: Bog nadzira proizvodnjo hrane z nadzorom sezonskega deževja. Če bo poslu- šen, bo Izrael žel žetev žita, vina in olja, kot tudi mnogo živine: "jedel boš in se nasitil." (v 15); če boneposlušen, pa bo"zaprl nebo, da ne bi bilo dežja, in zemlja ne bi dajala pridelka." (v. 17; cf. 3 Mz 25,18-19). Obe tradiciji zaveze (poklon zemlje in suverenost) očitno lahko stojita v napetosti. Medtem ko psalm 104 vidi hrano kot vgrajeno v zanesljiv kozmični red stvarjenja, je pri devteronomistu zagotavljanje hrane pogojno. Poslušnost ali neposlušnost določata blagoslov ali prekletstvo, pojedino ali pomanjkanje. V 3 Mz 25,23 se Izraelovo fevdalno stanje pokaže najostreje, ko Bog pravi "zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni". Tako kot človeštvo ne poseduje Zemlje, si Izrael ne lasti palestinske dežele. Izrael je pravzaprav "zakupnik zemlje, ki najemnino plačuje s pridelki". Kot lastnik posestva Bog omejuje, kaj se lahko jé, zahteva delež pridelka in zah- teva, da obdelovalec z drugimi deli sad zemlje. V zameno za privilegij uporabe zemlje, so Izraelove primarne odgovornosti zvestoba, plačevanje gospodarjevega deleža (davki), uživanje zgolj dovoljene hrane in deljenje s tistimi, ki hrano potrebujejo (socialna blaginja). Te odgovornosti uravnavajo številne ureditve. Hrana, vera in fevdalnaposest so neločljivi. VERA IN FOIEGRAS Wendell Berry včasih nagovori občinstvo s preprostim imperativom "Jejte odgovorno."7 Kako naj jemo odgovorno? Najprej, kaj naj jemo in kako naj to pripravi- mo? Trgovina z zdravo hrano opiše svojo kavo z besedami "organska, del "rainforestallian- ce",8 rastoča v senci, del pravične trgovine, varna za ptice, za pogozdovanje, povezana s pridelovalci, na vetrni pogon". Čeprav lahko opis hitro ovržemo kot "politično korekten", opis predstavlja sodoben (četudi sekularen) izraz "svetosti" hrane. "Svetost" pomeni ločenost, razlikovanje in diferenciacijo. Sveto je "ločeno" od običajnega ali splošnega. Tisti, ki hrano kupijo, so drugačni od tistih, ki jim ni mar (ali ne vedo), kako se kava goji ali kako je povrnjeno delavcem, ki jo gojijo. Znotraj fevda starega Izraela Jahve omeji, katera hrana se lahko uživa, in definira socialne omejitve ter razlikuje Izrael kot "svetega" za Jahveja (3 Mz 11,44; 5 Mz 14,2.21). Biti Izraelec pomeni ne uživati določene hrane. Uživanje prepovedane hrane je enako krivolovu in človeka napravi za "nečistega", tj. umazanega in končno "odrezanega" od Jah- vejeve zaveze skupnosti (npr. 3 Mz 17,4.10.14). Osredotočil se bom na pravila glede morske hrane in mesa. Na splošno je morska hrana omejena na ribe, morske živali, ki imajo "plavuti in luske", pri čemer je primarni kriterij gibanje (3 Mz 11,9; 5 Mz 14,9–10). Čeprav niso omenjeni posebej, rakci nimajo plavuti, ampak veliko majhnih nožic (ostrige so še bolj nenavadne: sploh se ne premikajo!). Rakci tako izgledajo kot anomalija znotraj reda stvarstva, nekako "nenaravni". Niso "slabi", saj so del Božjega stvarstva (1 Mz 1,21–22,31); vendar prav tako niso dobri kot morska hrana za Izraelce. Na koncu natančni kriteriji za razlikovanje niso pomembni; pomembnejše je načelo, ki stoji za razlikovanjem. Jesti rakce pomeni premak- niti se izven meja, ki jih je določil Bog, biti v disharmoniji z ustvarjenim redom in zatorej z Bogom, Stvarnikom. Prehrambena določila SVETO PISMO 30 TRETJI DAN 2014 5/6 določajo "povabilo Izraelu, da se pridruži Božjemu delu stvarstva z življenjem, ki časti način, kako je Bog naredil svet, in zaveze, ki jih je sklenil s svojim ljudstvom."9 Lekcija za večino modernih bralcev ne pomeni specifičnih omejitev pri hrani, ampak to, da smo zavezani ustvarjenemu svetu kot Božji domeni in živimo – ter jemo – na tak način, da ne podremo harmonije te vladavine ali ogrozimo katerekoli od njenih vrst. Prehram- bena določila odpirajo temeljna vprašanja o hrani: kako se to, kar jemo, vklaplja v našo duhovno in religiozno identiteto? Kaj pomeni jesti v "svetosti"? Če je rakcev v obilju in jih odgovorno lovimo in porazdelimo, ni razloga, da jih ne bi uživali (onstran vegeta- rijanstva ali judovske pravovernosti); če pa so rakce vzgojili delavci, ki so včasih skoraj zasužnjeni,na gojiščih, ki so uničila mokrišča mangrov, in jih nato razposlali po svetu in prodali v cenenih trgovinah, je bolje, če se jim odrečemo.10 Sodobna eko-pravična etika lahko ponovno vzpostavi kriterije za "čisto" in "nečisto" hrano.11 Ostale določbe glede hrane vključujejo meso, relativno podrejen del povprečne prehrane, ki ga pogosteje uživa elita.12 Kot smo omenili zgoraj, so bili prvotni ljudje vegetarijanci in šele kasneje, po poplavi, jim je Bog dovolil zakol in uživanje živali (1 Mz 9,3- 4). Vendar je Bog prepovedal vsako uživanje živalske krvi, ki je "njeno življenje" (nefeš). Vzdržnost od krvi kaže spoštovanje do živ- ljenja, ki ga je ustvaril Bog, in priznava, da je žival kot hrana dar vladarja kraljestva, ki mu pripadajo vse živali (Ps 50,10–11). Vendar za Izrael Bog prav tako omeji, kakšne vrste živali lahko jedo – enako kot obstajajo omejitve za morska bitja – od katerih je najbolj znana svinja (3 Mz 11,1-8). Kriteriji za razločevanje so vprašljivi, čeprav je gibanje zopet gotovo eden izmed njih (npr. kopita, plavuti, krila). Pravzaprav je taksonomija morda sledila sociologiji – torej je odpor do tistih, ki so jedli določeno hrano, vodil do iznajdbe fiziološke etiologije, pri čemer je svinjina poudarjen primer: Filistejci so jedli svinjino in nihče se ni želel šteti med njih! Prehrambene določbe zato označujejo socialne omejitve, kdo je "znotraj" in kdo je "zunaj"(tj. s kom lahko kdo jé ali ne jé (2 Mz 34,15; cf. 12,43; 1 Mz 43,32)). Ne glede na zgodovinski izvor je vzdržnost od svinjine, skupaj z drugimi kriteriji judovske identitete, postala izrednega pomena v posteksilskem obdobju (npr. 1 Mkb 1,62–63; 2 Mkb 6,18–24). Nadalje je Bog mesudodal posebno vlogo za Izraelce – dovoljenje, da zakoljejo živali ne le za hrano, ampak tudi kot žrtvovanje, "kajti življenje mesa je v krvi in dal sem vam jo za oltar, da opravite spravo za svoje življenje (nefeš), kajti kri opravi spravo za življenje (nefeš)." (3 Mz 17,11). Kot pravi Milgrom: "Tako živali kot ljudje imajo nefeš, dušo."13 V Duhovniških pravilih se vsak zakol živali za meso začne z žrtvenim obredom, tako zaradi spoštovanja do živali kot hvaležnosti do Jahveja (3 Mz17,1–5). V devteronomičnih reformah, ki so strnile vse žrtveno slavljenje v enem svetišču, je bilo ljudem dovoljeno, da ubijejo živali lokalno, brez žrtvovanja,kar so nekateri interpretirali kot nekakšno vrsto sekularizacije zakola.Vendar je glavna skrb v 5 Mz omejiti lokacijo čaščenja, da bi jo nadzoro- vali. Meso je še vedno milostljiva manifesta- cija Božjega blagoslova ("kakor te blagoslovi GOSPOD, tvoj Bog" (12,15) in ponovljena je prepoved uživanja krvi (12,16)). Kot vztraja Levenson, sta zakol in uživanje mesa "še vedno dojeta religiozno" in zakoreninjena v "Božji sankciji".14 Sodobni ljudje se pogosto zgražajo nad idejo žrtvovanja živali, vendar, tako kot pri morski hrani, biblične tradicije lahko izzovejonašo lastno proizvodnjo in porabo hrane. Spoštovanje do življenja živali je vodilo k izdelavi "košer" sistema, vključno z najbolj humanimi načini zakola (cf. muslimanski halal). Danes je zgolj peščica ljudi ubila žival, ki jo jedo, tako kot jih je malo vzgojilo žito za svoj kruh; in način, kako v naši kulturi vzrejamo in ubijamo živali, je daleč od človeškega ali spoštljivega.15 Nezaslišan primer je delikatesa foiegras, ki jo proizvajajo 31 tako, da raci v grlo potisnejo cev in jo prisilno hranijo tedne, preden jo ubijejo in ji odstrani- jo jetra. Je vera kompatibilna s foiegras? Bi se morali vzdržati svinjine, ki jo proizvedejo na masivnih prašičjih farmah s svojimi odpad- nimi "lagunami", kot rakcev, ki jih gojijo na Tajskem?16 Vegani bi pravilno vprašali: "Kaj pa vse meso?" Ali jemo kot Filistejci? Morali bi vsaj priznati, da mora celo pri rastlinah, nekaj umreti, da ostali živijo. Kot pravi oseba v romanu: Ubili smo dve postrvi …. ker to je svet, kjer ne glede nato, kaj ješ, ali če izbereš razume- vanje in hvaležnost ali ne, je to žrtev – sladka krvaveča žrtev – ki te vzdržuje.17 HRANA IN ZVESTOBA Najbolj osnovna liturgična oblika odgovor-nega uživanja hrane se pojavi v romar- skih praznikih, "trikrat letno" (2 Mz 23,14.17; 34,23; 5 Mz 16, 16); prvotno nekvašen kruh in prvo sadje spomladi (npr. žito, ječmen, "praznik žetve") in žetev v jeseni (dateljni, grozdje in olive; "šotorski praznik"– 2 Mz 23,14-19 in 34;18–23). Bog zahteva tudi moške prvorojence živine (34,19). Zatorej tako polje kot paša predstavljata poklon in hvaležnost svojemu gospodarju-skrbniku, "vladarju Jahveju [hāādonyhwh], Bogu Izraela" (2 Mz 34,23). Peta Mojzesova knjiga, kot bomo videli, razlaga ta slavja na različne načine, vendar je presenetljivo, da ni skoraj nobenega letnega vabila, ki ne bi vključeval hrane.18Tudi čas za dva od treh ni določen s koledarskim, ampak s kmetovalnim časom. Zorenje in žetev pridelkov je priložnost za Izraelove "obrede poklona in zvestobe". Poleg tega tako nekva- šen kruh kot pasha po vsej verjetnosti nista bila izvorno povezana z zgodbo o eksodusu, ampak sta slavila novo zrnje pomladi in prvorojence ovac in koz, zato ta dva obreda odsevata tudi združeno ekonomijo kmetijstva in paše. Celo ime meseca eksodusa ("Abib") pomeni "novo zrnje" (3 Mz 2,14). Podobno žrtvovanja prvencev živali ni določal koledar, ampak cikel brejosti ovac. Seveda je praznik nekvašenega kruha nespremenljivo povezan z zgodovinskim obdobjem eksodusa (2 Mz 23,15; 34,18), v devteronomični in kasnejših verzijah pa je združen s pasho (5 Mz 16,1–8; 2 Mz 12–13). Tu je zakramentalna dimenzija hrane najbolj očitno povezana z zgodovinskim časom. Tako nekvašen kruh in "običaj" pashalnega obeda obujata spomin na naglico, v kateri so Izrae- lovi sužnji morali zapustiti Egipt (5 Mz 16,3; 2Mz 12,11),pashalno jagnje pa obuja spomin na smrt egiptovskih prvorojencev (2Mz 12,12). Pashalni seder, ki se je razvil v tisočletjih, je razvil simbolizem hrane, na katerega so namigovali že s "kruhomstiske" (5 Mz 16,3). Najgloblja zakramentalna funkcija prinaša izkušnjo osvoboditve, tako da ne gre toliko za pretekli dogodek kot za sedanjo in prihodnjo realnost. Obhajajočitako vstopijo v prisotnost Boga kot Odrešenika.19 Izrael je v svojo "zgodovino odrešenja" ned- vomno vpel kmetijske in pastoralne obrede. Glavni primer se pojavi v razširjenem obredu prvih sadov v 5 Mz 26,1–11. Božji dar "sadov zemlje" [ădāmâ] je povezan z Božjim darom kanaanske zemlje [eres], kot je povedano v "zgodovinskem kredu" v 5–9. Čeprav se lahko obe hebrejski besedi uporabljata izmenjaje, se prva nanaša bolj na "zemljo" ali "prst", tj. "plodno zemljo", medtem ko se druga boljnanaša na ozemlje Palestine, tj. politično ozemlje. Ponovno so prvi sadovi zakrament, ki predstavlja Božjo zgodovinsko vpetost z Izraelom od časa prednikov v Genezi, do časa, ko jih je Bog "pripeljal v ta kraj in nam dal to deželo" (26,9). Zatorej Izraelcivsako leto podo- življajo, kaj pomeni biti "novopečen" imigrant (kot so bili) brez ozemlja, tako kot v pashi podoživljajo, kaj pomeni biti v suženjstvu. Vendar težava nastane, če poudarimo "zgodo- vinjenje" kmetijskega praznika, zanemarimo pa njegove korenine – prav dobesedno! Potem je kmetovalčeva zahvala za hrano, ki je zrasla iz zemlje, podrejena, če ne celo spregledana. Evharistija je za nekaj, kar se zgodi v zgodbi in v zgodovini, in ne za nekaj, kar se zgodi vsako pomlad na polju (ali v hlevu). Božja SVETO PISMO 32 TRETJI DAN 2014 5/6 prisotnost v zgodovini zamenja Božjo "blagos- lavljajočo prisotnost" v ustvarjanju, ki smo jo obravnavali na začetku.20 Bog kot odrešenik zaduši Boga kot stvarnika. Nevarnost leži v "teološkem podcenjevanju vsakodnevne hrane za telo".21 Brezčasni teološki pomen hrane kot hrane se premakne na to asociacijo z dogodkom v času, ki je hrani tuj. Zakrament se bolj navezuje napripovedno zgodbo kot pana zemljišče. Pravzaprav večina interpretacij slavij spregleda naravni vidik in zaobjame zgodo- vinskega z argumenti, da njihov pravi teološki pomen presega fizično hrano – zgolj kruh in meso. Podobno dve osamljeni referenci na eksodus znotraj spomladanskega in jesenske- ga slavja (5 Mz 16,12; 3 Mz 23,43) pogosto zasenčita sicer ekskluzivno kmetijski fokus, čeprav se lahko vprašamo o namenu aluzije v slednjem.22Zdi se, kot da hrana brez zgodo- vinske reference ni vredna religiozne misli. Večina pristranskosti pri razlagi žetvenih slavij izvira iz namere, da bi religijo Izraela postavili nasproti kanaanski religiji, še posebej v obliki "religije rodovitnosti". Bogovi Kanaana so bili naravni "bogovi" in so odse- vali naivnost, ki jo je Izrael pustil za sabo. "Po- gansko" razumevanje časa je bilo "ciklično", povezano z letnimi časi, medtem ko je bilo izraelsko linearno, določeno z zgodovinskimi dogodki. V svetopisemskem besedilu gotovo obstajajo temelji za tako razumevanje (cf. 2 Mz 12,2). Bistvo tu ne leži v ideji, da je Božja prisotnost v zgodovini (kakorkoli razumljena) nepomembna, ampak v tem, da moramo popraviti interpretativno neravnovesje. Bog ni zgolj odrešenik, "ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele", ampak tudi stvarnik, "ki prinaša kruh iz zemlje" (Ps 104,14; prevod avtorja). Izraelov Bog je dejansko "bog plodnosti". Zato je Bog izvir, "od koder vejejo vsi blagoslovi", iden- titeta, ki zmore iti do fizičnega "blagoslova prsi in trebuha" (1 Mz 49,25). Zatorej slavja lahko predstavljajo "teologijo časa, kjer se Izrael zaveže z vpetim kozmičnim redom, ki ga je ustvaril Bog".23 Poleg svetega časa zgodovinskih dogodkov (Heilsgechichte) gre za "dolgočasen" sveti čas stvarjenja (Heilszeit), ki je sezonski in cikličen – ko pride dež in pridelki uspevajo ter se opravi žetev, ali ko je "pitano tele" pečeno. Je čas hrane.24 Glavno vprašanje ni, ali sta božanskost in rodovitnosti povezana, ampak, katero božan- stvo si zasluži priznanje. Kdo prinaša hrano? Morda je Izraelov najgloblji greh to, da Jahveju niso želeli priznati zagotavljanja hrane. Več besedil o izkušnji divjine poudarja Izraelovo neodgovornost. Povezava hrane in spomina je ključ do vsega tega. Zgodba o mani (2 Mz 16) je polna ironij. Ljudje ne zaupajo, da bo Bog zagotovil hrano, zato ne želijo slediti pravilom (Božja "ekonimoja") in si poskušajo hrano priskrbeti sami. Čeprav jim je prepo- vedano, da jo shranijo čez noč, to storijo in hrana zgnije. Čeprav je ne smejo zbirati na soboto, to storijo in je ne najdejo. Četudi jim je rečeno, da je naberejo zgolj toliko, kolikor je potrebujejo, je nekateri naberejo, kolikor želijo, a na koncu vsem ostane toliko, kolikor potrebujejo – tudi tistim, ki je niso nabrali dovolj! Kot njihova arhetipska starša, Adam in Eva, ne želijo živeti znotraj meja in zato plačujejo poklonTistemu, ki jih vzdržuje. Ne morejo se zanesti na milost, ampak zaupati lastnemu trudu. Mojzes nabere nekaj mane in jo shrani v vrču kot spomin (16,32–34), ampak v kanoničnem kontekstu mnemotehnična funkcija očitno ne uspe. Ljudstvo je zapustilo Sinaj, ko so se naveličali mane, ki je bila čudovita hrana v času lakote –zdaj želijo jesti meso (4 Mz 11).25Težava ni meso samo na sebi, ampak "požrešno hrepenenje" (11,4 JPS), ki jim izkrivlja spomin na suženjstvo v Egiptu v iluzorno nostalgijo po zadostni hrani, za katero se očitno spominjajo, da so jo jedli tam (v. 5). "Zakaj smo zapustili Egipt?" (v.20) Božji odgovor je, da bodo dobili toliko mesa, da se bo pokvarilo in jim na koncu že "lezlo iz nosnic" (v 19) – nostalgija postane slabost. Najbolj zgovoren pogovor v zgodbi o mani se gotovo pojavi v homiletični mojstrovini 5 Mz 8 z znanim rekom o "človeštvu", ki ne živi samo od kruha. Ponovno je ključ v spominu in njegovem nasprotju – pozabi. Mojzesova 33 pridiga poudari kontrast med divjino in Kanaanom, lakoto in sitostjo, odvisnostjo in samozadostnostjo. Ko jih Bog pripelje v deželo z vsemi njenimidarovi, bodo pozabili na svojo odvisnost od mane in prišli do enega od dveh sklepov: prvič, vse so dosegli sami –"moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo" (v. 17), ali drugič, za to so poskrbeli neki "drugi bogovi" (v. 19). Prvo je aroganten izraz megalo- manije, iluzije človeškega nadzora nad naravo (cf. 1 Mz 3,4), drugo odseva osrednje vprašanje zavezništva, ki prevladuje v Peti Mojzesovi knjigi (posebej 6,4–15). Kontekst 7. stoletja devteronomiji doda politično dimenzijo: Jahve je Izraelov kraljevi skrbnik, ki zahteva njihov poklon, ne pa človeški vladarji – ali Izraelovi ali tuji (Asirci) – ki so bili znani po prirejanju velikih gostij (npr. 2 Sam 6,13–18; 1 Kr 4,22–23; 8,63).26 Bogastvo prihaja iz Božjega blagoslova in vključuje preobilje hrane. Tu ni nikakršnega omalovaževanja materialnih stvari. Sitost je Božja želja za Izrael (6,11; 8,12), kot tudi za vsa bitja (Ps 104,28). Težava je v tem, da ne priznajo Tistega, ki resničnozagotavlja bogastvo in namesto tega plačujejo poklon lažnim upravi- čencem, ki so skupno poimenovani kot "Baali" (Oz 2,13). Postavljanje naproti tem lažnim bogovom je bil primarni fokus preroka Ozeja. Ljudje, ki gredo lahko kadarkoli med letom v trgovino in kupijo, karkoli si poželijo, ne morejo razumeti, zakaj so stari Izraelci morda častili Baala. Takšni ljudje (in obstaja milijone ljudi, ki niso takšni) si ponavadi ne delajo skrbi glede rodovitnosti pridelka in črede, ali o vremenu, razen če načrtujejo aktivnosti na prostem, ki jih lahko pokvari dež. Vendar pa je bil dež (ali namakanje) v stari Palestini (in na bližnjem Vzhodu na splošno) absolutno pomemben za zagotavljanje hrane (kot je pravzaprav povsod). V visokogorju Palestine je bilo kmetijstvo odvisno od dveh letnih deževnih obdobij (cf. 5 Mz 11,13–17). Suša je lahko vodila do lakote in smrti. Sušna obdobja so se verjetno pojavljala vsako leto in so bila "potencialno katastrofalni pojavi".27 V taki negotovosti je bilo čaščenje božanstva, povezanega z zagotavljanjem dežja, pametno, čaščenje dveh pa še toliko bolj. Tako Baal kot Jahve sta zagotavljala dež (nevihtni božan- stvi), od katerih je bil Baal verjetno specialist. Za preroka, kot je bil Ozej, pa je bila množič- nost dvoličnost (cf. 1 Kr 17–18, uokvirjena z 17,1 in 18,45–46). Pravzaprav Ozej govori tako, kot da bi Izraelci častili samo Baala,čeprav je Jahve tisti, ki zagotavlja "žito, vino in olje", Izrael plačuje poklon Baalu, ki jih je (kot verjamejo sami) zasul tudi z lanom in volno, srebrom in zlatom (2,5.8), od katerega je bilo slednje uporabljeno za malike. Še huje, Ozej opiše Izraelovo apostazijo kot prostitucijo ponujanja spolnih uslug za hrano (2,5.12). Jasno je, da Baal in druga božanstva v preroški kritiki poosebljajo "druge bogove", katerim Izrael pripisuje zagotavljanje hrane v 5 Mz 8 (cf. Jer 44,17–18). Tako malikovanje nam morda deluje nepomembno, če ga omejimo na teizem, ampak implicitno zlitje "drugih bogov" (heteronomija) in samozaupanja (avtonomija) predstavljata veliko bolj realistično grožnjo. Za ljudi, ki nimajo povezave s kmetovanjem (ali ži- vinorejo), je trgovina Veliki Ponudnik, in kako hrana zaide v plastično, stekleno ali ostalo embalažo, ostaja skrivnost. Malo ljudi najbrž pomisli na Boga, ko strmijo v zamrzovalnik in iščejo hitro pripravljeno večerjo za mikrova- lovko. Če vprašate ljudi, od kod prihaja njihova hrana, jih zna večina odgovoriti z imeni velikih korporacij, kot so: Del monte, GreegGiant. BirdsEye, Monsanto.28 Pravzaprav danes veliko hrane prihaja iz "agropodjetij", masivnih tovar- niškihcentrov, pogosto z globalnim dosegom. Kot pravi Norman Wirzba, nas bo "teologija hrane" posvarila "zoper malikovanje … trud, da bi povečali in promovirali človeško moč", ki ga predstavlja "moderni malik nadzora, učinkovi- tosti in priročnosti."29"Moč in sila moje roke." Izraelova teologija zaveze je napravila zago- tavljanje hrane pogojno glede na poslušnost, z možnostjo, da bo Jahvezadržal dež za kme- tovanje in živali in ljudi napravil neplodne. Nasprotja so izrazito očitna v 5 Mz 28,4 in 18: "Blagoslovljen/Preklet bo sad tvojega telesa, sad tvoje zemlje, sad tvoje živine, prireja tvo- jega goveda in prirastek tvoje drobnice." Tudi SVETO PISMO 34 TRETJI DAN 2014 5/6 preroki opisujejo tak preobrat. Bog odvzame žito in vino (Oz 2,9), povzroči "pomanjkanje kruha" (Am 4,6–7) in odtegne podporo kruha in vode (Iz 3,1). Nasprotno, če se Izrael pokori, bo Bog povrnil hrano, ki jim jo je odvzel – jedli bodo "veliko in se sitili" (Jl 2,18–26; cf. Am 9,14–15; Ps 126,4–6). KDO JÉ? Medtem ko bo Jahvejevo prekletstvo kaznovalo nezvestobo zaveze ali iluzijo avtonomije, bo tudi kaznovalo socialno nepra- vičnost, vključno z nespoštovanjem osnovne- ga pravila fevdalnega posestva, ki ureja razde- litev hrane: tako kot morajo zakupniki plačati delež, ki pripada fevdalnemugospodarju, morajo prav tako deliti delež pridelka drug z drugim. Sitost je dobra, ampak samo, če nihče ne ostane lačen. MacDonald je pokazal, kako "neskladje bogastva izgleda skoraj neizogib- no" zaradi nepredvidljivosti naravnih virov in kako so slavnostne gostije funkcionirale za akumulacijo politične moči, ki je vodila od plemen do monarhij.30Rezultat je bila "redi- stribucija hrane",31 ki so jo Izraelovi preroki ostro obsodili. Amos očita sumljivo uživanje jagnjetine in teletine ter "vina iz vrčev", ki se ne zmeni za potrebe drugih (6,4–6). Zasmehu- je bogate gospe visoke družbe, katerih edina skrb je njihova naslednja pijača (4,1). Razgali tiste, ki ne morejo počakati do konca sobote, da bi lahko nadaljevali s svojim nepoštenim trgovanjem s slabšo hrano in goljufali reveže (8,4–6). Okara tiste, ki prinašajo žrtve ali darit- ve kruha, ampak izkoriščajo revne z "davkom na žito" (4,5; 5,11). Pravila socialnega blagostanja želijo porazdeliti hrano od tistih, ki imajo, tistim, ki nimajo. Presenetljivo je, da se edina očitna referencana hrano in reveže v odlokih pred- Devteronomijempojavi v pravilu o sobotnem letu, ki od pridelovalcev zahteva, da pustijo svoja polja neobdelana, "da bi lahko revni izmed ljudstva jedli (2 Mz 23,10–11). Kako naj bi to delovalo, ni jasno in na vsak način je šest let dolga doba lakote!32 Peta Mojzesova knjiga se spopada s to težavo v odlokih, ki govorijo o desetini, žetvenih slavjih, paberkovanjih in dolgovih. Desetina je seveda delež pridelka in črede, ki pripada lastniku graščine. Že v 2 Mz 34,19 Jahve zahteva prvence živali; in ne pove, kdo jih poje. Devteronomij pauvede glagol "pobirati desetino"; vključi trojico zrnja, vina in olja; in določi, kdo zaužije desetino, namreč tisti, ki jo daruje (14,22–27; prvenci 14,23; 15,19–20). Kot premetenopove Altmann, ljudje lahko pojedo svoje davke!33 Nadalje morajo skrbeti za svoje levite brez zemlje, vsako tretje leto ne pojedo desetine, ampak jo shranijo kot nekakšno zalogo hrane za "tujca, siroto in vdovo"– za tiste, ki se ne morejo preživljati sami (14,28–29). Tisti, ki nimajo pridelkov, imajo delež pri pridelkih drugih in "se najedo in nasitijo" (14,29). Podobno so ob spomla- danskih in jesenskih žetvenih praznikih isti manj srečni lahko udeleženi pri "veselju" vseh ob slavnostnem obedu (16,11.14).34 Pristna ra- dodarnost je utemeljena v hvaležnosti. Vsako darovanje je zahvala, tj. "glede na blagoslov", ki ga je dal Bog (16,17). Dostopnost hrane je bila še vedno omejena na dva velika obeda letno in karkoli ostane od vsake desetine tretjega leta, vendar pa so to praznino pomagala zapolniti druga določila. V nekakšni "socialni skrbi" je bilo pridelovalcem in lastnikom sadovnjakov prepovedano požeti vse pridelke – nekaj jih morajo pustiti, da jih naberejo reveži (5 Mz 24,19–21; 3 Mz 19,9–10; Rut 2 ).35 Poleg tega sta sobotno leto opustitve dolgov kot tudi pravilo služnosti predstavljala zaščito za obubožane (5 Mz 15,1–18). Tu je intenzivno humanitarno spoštovanje devteronomista najbolj očitno, saj zahteva odnos ("velikodušno" v. 10) kot tudi dobrohotno delovanje: zahteva, da se odpuščenemu služabnikuzagotovi meso, kruh in steklenico vina (15,14, prevod avtorja)! Ponovno je hrana Božji blagoslov, ki se deli (15,14). Dejansko gre za neverjetno skladnost med liturgičnim in etičnim: kot se človek pred Bogom ne sme pojaviti "praznih rok", noben odpuščen služabnik ne sme oditi "praznih rok" (5 Mz 16,16; 15,13). 35 ZAKLJUČEK Globina devteronomističnega pregovora, da človek ne živi samo od kruha (8,3), ne pomeni, da lahko živimo zgolj od besede. Enako globoka je potrditev hebrejske Biblije, da jeobičajna hrana Božji blagoslov, milost v vidni obliki, ki zadovolji čute in vzdržuje telo. Etos uživanja nas vabi, da razmislimo, kako proizvodnja in poraba naše hrane vpliva na lepoto in harmonijo Božjega stvarstva in kako so tisti, ki delajo na polju ali v tovarni, pra- vično poplačani. Skrb zavezne skupnosti za lačne preko družbenepomoči priklicuje naše usmiljenje in radodarnost. Že v Devteronomi- ju je ta vizija skupnosti obedavsebovala"seme mesijanske gostije"36 na dan, "ko bo deljenje z vsemi pomenilo pomanjkanje za nikogar".37 Tudi mi živimo na Božji njivi , kjer sta vera in hrana neločljivo povezani. 1. Sigmund Mowinckel, ReligionundKultus (Gottingen: Vandenhoeck&Ruprecht, 1953, 64–66); citirano vClau- sWestermann, Blessing in theBibleandtheLifeoftheChurch (Philadelphia: Fortress, 1978), 20. Mowinckelova knjiga je bila izdana v angleščini kot English as ReligionandCult: TheOld Testament andthePhenomenologyofReligion (ed. K. C. Hanson; trans. John F. X. Sheehan, SJ; Eugene, OR: Wipf&Stock, 2012). 2. Rolf P. Knierim, TheTaskofOld Testament Theology (Grand Rapids, Eerdmans, 1995), 228; cf. Wendell Berry, TheAr- toftheCommonplace: TheAgrarianEssaysofWendell Berry (ed. Norman Wirzba; Washington: Counterpoint, 2002), 132–33, 304, 327. 3. Peter Altmann, FestiveMeals in AncientIsrael: Deutero- nomy’s IdentityPolitics in TheirAncientNear Eastern- Context (BZAW 424; Boston: Walter de Gruyter, 2011). Cf. Berry, TheArtoftheCommonplace, 321–27 (theessay is “ThePleasuresofEating,” a concentratedsummaryof Berry’s approach). 4. Nekaj terminov in spodnjih citatov prihaja iz “Fee (feudaltenure),” Pridobljeno s strani: http://en.wikipedia. org.AccessedFebruary 7, 2013. 5. Seveda je monoteizem vključil lik El ElyonavJahveja. 6. Angl. "suzeranitytreaty". Gre za pogodbo med dvema gospodarjema, od katerih ima eden višjo oblast (op. prev.). 7. Berry, ArtoftheCommonplace, 321. 8. RainforestAllianceje mednarodna neprofitna organizacija, ki želi ohranjati biodiverziteto in zagotoviti trajnostno preživljanje (op. prev.). 9. Mary Douglas, Leviticus as Literature (Oxford: Universi- tyPress, 1999), 137. 10. O socialnem izkoriščanju v zvezi s tajskimi rakci so poročali na PBS Newshour, 20 sept.2012 http://video.pbs. org/video/2282012718), poročali so tudi o trgovini z otroki, starimi 12 let. 11. Zato bi teologija ekologije lahko zahtevala ponovno preučitev Jezusovega izreka (Mark 7:19). 12. NathanMacDonald, WhatDidtheAncientIsraelitesEat? Diet in Biblical Times (Grand Rapids: Eerdmans, 2008), 61–72. 13. JacobMilgrom, Leviticus: A Bookof Ritual andEthics (Minne- apolis: Fortress, 2004), 190–91. 14. Bernard M. Levenson, DeuteronomyandtheHermeneuticsof Legal Innovation (New York : Oxford UniversityPress, 1998), 49–50. 15. GlejJeremyRifkin, BeyondBeef (New York: Dutton, 1992). Poglavje. 1: “Sacrifice to Slaughter.” 16. Glej opombo 8 zgoraj. 17. David Duncan, TheRiverWhy (San Francisco: SierraClub, 1983), 69. Edini ljudje, ki rutinsko uporabljajo besedo "žrtvovanje"za pobijanje živali, so tisti, ki na njih izvajajo medicinske raziskave. 18. Izjeme vključujejoJomKipur, 3 Mz 16. 19. Glej Thomas W. Mann, “Passover: The Time ofOurLives,” Interpretation 23 (1996): 222–50. 20. Fraza jeKnierimova. GlejTaskofOld Testament Theology, 197. 21. Prav tam, 228. 22. Motivacijska analogija je suženjstvo, ne eksodus. 23. Dennis T. Olson, Numbers (Louisville: John Knox, 1996), 172; glej tudiTheodoreHiebert, TheYahwist’s Landscape (New York: Oxford, 1996), 118 and 137; precededbyWestermann, Blessing, ch. 1; cf. Berry, ArtoftheCommonplace, 285: v“Worship” we are “bound at theroot to theideaof a cycle.” 24. GlejKnierim, TaskofOld Testament Theology, 192–98: “Creation as CyclicCosmic Time.” 25. Prepelicelv 2 Mz 16 so najbrž uredniški dodatek. 26. GlejAltmann, FestiveMeals in AncientIsrael, 130: izobilje mesa v poglavju 12 odseva “antiimperialnoinantikraljevodr- žo” (cf. 32–35, 135). 27. MacDonald, WhatDidAncientIsraelite’s Eat, 55. 28. O Monsantu glej Larry Rasmussen, “New Wineskins,” Interpretation 65 (2011): 371. 29. Norman Wirzba, FoodandFaith: A TheologyofEating (Cambridge: Cambridge UniversityPress, 2011), 11. 30. NathanMacDonald, Not BreadAlone: TheUsesofFood in theOld Testament (Oxford: Oxford University, 2008), 149. 31. Prav tam 157. 32. 3 Mz 15:20–22 odgovori na vprašanje: dodaten blagoslov za leto neobdelovanja. 33. Altmann, FestiveMeals in AncientIsrael, 226. Nasprotje4 Mz 8:18–32; morda2 Mz 23:19a. 34. Ibid., 205. 35. Večina Rutine knjige govori o hrani kot Božjem blagoslovu, ki se deli tistim, ki nimajo (rêqām, 1:21; 3:17). 36. Patrick D. Miller, Deuteronomy (Louisville: John Knox, 1990), 132. SeeIsa 25:6–10; 55:1–3; Amos9:11–15. 37. BookofWorship(NewYork: UnitedChurchofChrist, 1986), 45. SVETO PISMO