v
Članki in razprave
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.651:2-526.7(497.4Žirovnica)
Prejeto: 14. 9. 2011
O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata
v
v p. c. sv. Martina v Žirovnici
MATJAŽ AMBROŽIČ
docent, dr. zgodovine, duhovnik, znanstveni sodelavec Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI—1001 Ljubljana e-pošta: matjaz.ambrozicl@guest.arnes.si; matjaz.ambrozic@teof.uni-lj.si
izvleček
Razprava govori o vlogi pečatov, plasti o njihovem zagotavljanju pristnosti dokumentov in relikvij. Poleg listin o pristnosti relikvij so pečati najpomembnejši element, ki razkriva čas nastanka relikviarija in njegovo provenienco. Za lažje razumevanje vsebine pečatov je razložena njihova tipologija in posamezne heraldične posebnosti, ki jih bistveno zaznamujejo. Posebna pozornost je posvečena heraldičnim simbolom, ki so jih na svojih pečatih uporabljali posamezni cerkveni dostojanstveniki. Leta 2009 smo prišli do prvovrstnih virov zfl srednjeveško zgodovino žjrovniŠke cerkve sv. Martina — do relikvij, zapečatenih s pečatoma pičenskega Škofa Gotepolda (om. 1136) in oglejskega patriarha Jana Sobieslava (1387— 1394). Pečata kronološko dokaj natančno postavljata gradnjo romanske cerkve v kasna 30. leta 12. stoletja in postavitev spis kesa prezbiterija v kasna 80. leta 14. stoletja,
o	o J \> J	J
KLJUClSiE BliliSlEhDjE. rZ^iTovfiicci^ tßvkßv sv. Martina, relikvije, pečati, heraldika
abstract
ECCLESIASTICAL SEALS IN SPECIAL REGARD TO SEALS ATTACHED TO THE RELICS AT THE SUCCURSAL CHURCH OF ST MARTIN IN ŽIROVNICA
The article discusses the role of seals, particularly their role in assuring the authenticity of documents and relics. In addition to documents proving the authenticity of relics, seals are crucial in helping us determine the time of the creation and
J	O	-v7 J	J o	J
origin of the reliquaty. For a better understanding of the con ten t of seals, the article provides an explanation of differen t types of seals and discusses the heraldic particularities that define them. Spedal emphasis is placed on heraldic symbols used by Church dignitaries for their seals. In 2009, we managed to obtain so7ne first-rate sources for the medieval history of the Church of St. Martin in Žirovnica: relics sealed by the seal of Golepold, Bishop of Pedena jPičan (mentioned in 1136), and by the seal of Jan Sobieslav (1387—1394), Patriarch ofiAquileia, The seals accurately place the building of the Romanesque church in the late 1130s and that of the Gothic presbytery in the late 1380s.
KEY IVORDS: Žirovnica, Church of St. Martin, relics, seals, heraldry
O pečatih na splošno
Pečati predstavljajo za študij zgodovinskih virov pravo bogastvo. Tako kot pri dokumentih je bil tudi pri relikvijah pečat na relikviarijih ali na listini o njihovi pristnosti (avtentičnosti) porok za njihovo izvirnost. Zato so bili pečati v službi pristnosti relikvij, ki so se hranile v relikviarijih ali posvečenih oltarjih. Pri relikvijah so poleg listin o njihovi pristnosti najpomembnejši element, ki razkriva čas nastanka relikviarija in provenienco relikvij.
Pečat je znamenje avtoritete (oblasti) ali pa fizične oziroma moralne osebe z namenom, da potrdi njegovo voljo. Poseduje vrednost, v kolikor upodablja podobo pečatarja oziroma ga predstavlja z legendo — napisom. Predstavlja tudi družbeni položaj osebe, ki ga je uporabila. Skratka, pečat nosi v sebi vrednost pravne pristnosti dokumenta ali relikvij.
Najstarejši pečati so imeli vrezane figure. Latinska beseda sigillutn pomeni majhno podobo, figuro ah relief. Ze Rimljani so jo uporabljali kot po-manjševalnico besede signum. V srednjem veku je pomenila znamenje, ki so ga suvereni, funkcionarji, cerkveni dostojanstveniki in državne ustanove ter nekatere civilne osebe uporabljale kot razpoznavni znak, ki so ga vtisnile ali obesile na dokumente in s tem potrdile njihovo pristnost ali pa zagotovile njihovo zaprtost in tajnost.1 Nekateri starodavni pečati niso imeli podob, pač pa monograme oziroma so imeli oboje: figuro in monogram. Pri Anglosasih, Frankih, Alemanih in ostalih zgodnjesrednjeveških ljudstvih so pečate uporabljali kralji, škofje, vojvode, grofje, vojaški poveljniki in sodniki. Papeži so pečate uporabljali od 6. stoletja naprej. V srednjem veku so bili priljubljeni pečati s portretom lastnika. S pojavom grbovnega okrasja na viteških grbih je le-to prešlo tudi na pečate. Grb je poleg figure na pečatu postal karakteristični del upodobljenega imetnika. Sčasoma so grbi na pečatih prevzeli mesto por-tretnih figur. Grbi so tako postali simbol oblasti in avtoritete, pristnosti in verodostojnosti.2
Pri pečatih je potrebno razlikovati med matrico (graviranim negativom) in njenim odtisom (voščenim ali kovinskim pozitivom), saj dejansko oba imenujemo pečat. Za izdelavo negativa so uporabljali železo, medenino, zlato, srebro, bron, svinec, slonovo kost, kosti, les in kamen. Na začetku so bile matrice združene s prstanom, vendar so se sčasoma zaradi povečanega obsega pečata od prstana
1	Bascape: Sigilhgrafia/., str. 53.
2	I leim: UAraldka nella Chiesa Cattolka, str. 30.
ločile in pritrdile na nosilec z ročajem, kar je običajno tudi pri današnjih štampiljkah oziroma žigih. Pri bulah sta bih potrebni dve matrici, ki sta pri pečatenju sočasno stisnili kovino vsaka s svoje strani. Bule, zlasti papeške, imajo zato običajno dve plati. Pri pečatenju voščenih pečatov se je običajno pečatna matrica pritisnila na topel vosek, ki so ga poprej tekočega izlili na podlago.3
Kovina in vosek sta bila torej najbolj pogosto uporabljena materiala pri izdelavi pečatov. V sredozemskem prostoru so zaradi visokih poletnih temperatur voščene odtiske zamenjali s kovinskimi. Kovinski pečati — bule — so bili običajno izdelani iz svinca, redkeje iz zlata, zelo redko iz srebra. Kljub vsemu pa so bih v srednjem veku najpogostejši voščeni pečati, ki so ohranili svoje prvenstvo do 17. stoletja.
V začetku se je uporabljal čisti vosek brez primesi ostalih snovi ali barv, ki so jih dodajali kasneje. Običajno so poznosrednjeveški pečati vsebovali dve tretjini čistega voska, tretjina pa je bila iz smole ali katrana oziroma celo iz obarvane zemlje. Obarvani voščeni pečati so se sicer uporabljali že od 9. stoletja. Posebno so se v visokem srednjem veku uveljavili rdeči voščeni pečati, ki so vsebovali svinčev oksid, in zeleni voščeni pečati, ki so vsebovali bakrov oksid.4 V nekaterih dvornih pisarnah je bila predpisana uporaba različnih barv pečatov glede na naslovnike ali stopnjo pomembnosti izdanih dokumentov.5
Zunanje oblike pečatov so bile zelo različne. Okroglo obliko so ohranili le kovinski pečati. Voščeni pečati so od 12. stoletja naprej imeli različne oblike, nazadnje pa so v novem veku zopet privzeli okroglo obliko. Poleg okroglih voščenih pečatov so se uveljavili tudi ovalni, ovalno zašiljeni (gotski), ki so jih uporabljali predvsem predstojniki samostanov, pa pečati v obliki ščita, kvadrata ali romboida, petero-, šestero- ali osmerokotnika ... Njihov premer se je gibal med 30 do 150 mm.6
Večina pečatov je vedno imela tudi legendo — napis. Pečati brez legende so bih zelo redki. Legende glede na njihov položaj na pečatu razvrstimo
3	Bascape: Sigilhgrafia 1., str. 54, 63.
4	Povedano je razvidno tudi pri obravnavanih žirovniških pečatih, saj je Gotepoldov izdelan iz naravnega voska, Jan-Sobieslavov pa iz rdeče obarvanega voska. Nad relikvijsko kovinsko škatlico oziroma nad podolgovatim relikvijskim tulom je vodoraven pokrov, na katerega so odtisnili voščena pečata.
5	G risar - de Lasala: Aspetti della sigilhgrafia, str. 53-54; Bascape: Sigilhgmfia /., str. 68.
6	Bascape: Sigilhgmfia /., str. 12—1 i.
v dve skupini: legende v napisnem traku, ki potekajo ob robu pečata, in legende, ki se pojavljajo na pečatnem polju in so razporejene horizontalno ali pa vertikalno.
Ločimo tudi dve pomenski skupini legend: ono-mastične in geslovne. Onomastične običajno vsebujejo ime, dostojanstvo, naziv in poklic pečatarja. Pri cerkvenih dostojanstvenikih je dodano tudi ime škofije, samostana, konventa, reda. Geslovne legende običajno izražajo kakšno pobožno misel ali navedek iz Svetega pisma. Številne vsebujejo tudi monograme in besedne kratice ali okrajšave.7 Namen legende je, da razloži istovetnost upodobljene osebe, ki ji gre določen pomen ali vloga. Običajno so pri okroglih pečatih legende v napisnem traku, ki ga ob robu pečata sestavljata dva koncentrična kroga, včasih pa napis pri zunanjem ali notranjem robu obkroža veriga t. i. biserov. Začetek legende je običajno s križem ali kakšnim drugim znamenjem naznačen na najvišji točki pečata. V visokem srednjem veku se je v legendah pretežno uporabljala t. i. maiuscula capitalis (quadrata ali elegans), v poznem srednjem veku pa so napisom primešali posamezne črke v unciali. Od sredine 14. stoletja naprej so pri pečatnih napisih uporabljali tudi gotsko minuskulo. V obdobju renesanse se je na pečatih uveljavila t. i. maiuscula lapidaria, ki je do danes ostala tipična pisava pečatnih legend.8
Pečatenje je bilo zadnji postopek pri dokončni izdelavi listine ali potrditve pristnosti relikvij, zato običajno ni bilo izvedeno na dan njihove datacije. Od pečata je bila odvisna pravna veljava dokumenta ali relikvij.9
V srednjem veku je bila navada, da je bila pečatna matrica ob smrti lastnika uničena. Običajno se je njen material pretopil in dal v cerkvene karitativne namene.
Tipologija pečatov
1.	Pečati z legendo — napisom
1.1. brez imena pečatarja
1.	2. z imenom pečatarja
2.	Portretni pečat
2.	1. brez imena pečatarja
2. 2. z imenom pečatarja10
7	Bascape: Sigillografia/., str. 97-98.
8	Bascape: Sigillografia 11., str. 32.
9	G risar - de I ,asala: Aspetti della sigillografia, str. 61-62.
10	Včasih so na pečatu inicialke imena ali priimka pečatarja. V ostalih primerih gre za monogram imena pečatarja v geometrični obliki, ki je sestavljen kot kombinacija črk imena ali naziva. Takšen tip je bil pogost na pečatnih prstanih Merovingov in bizantinskih cesarjev.
3.	Portretni pečat s podobo pečatarja
(brez grba ali z grbom pečatarja) 3. 1. upodobljena samo glava ali doprsje pečatarja 3. 2. upodobljena celopostavna figura pečatarja 3. 2. 1. stoječa figura 3. 2. 1. 1. stoječi suveren — monarh ali princ11 3. 2. 1. 3. stoječi cerkveni dostojanstvenik12 3. 2. 1. 3. stoječa ženska figura13 3. 2. 2. sedeča figura na prestolu 3. 2. 2. 1. sedeča veličanstvena (majestična)
figura suverena14 3. 2. 2. 2. sedeči cerkveni dostojanstvenik15 3. 2. 3. klečeča figura
3.	3. upodobljen pečatar na konju 3. 3. 1. vojaški konjenik
3. 3. 2. lovski konjenik
3.	3. 3. paradni konjenik
4.	Grbovni (heraldični) pečat16
4.	1. samo pečat z napisom
4.	1. 1. zgolj z napisom na polju
4. 1. 2. z napisom nad ščitom ali zastavo 4. 2. pečat s čelado in čopom 4. 2. 1. zgolj čelada na polju 4. 2. 2. čelada nad ščitom 4. 2. 3. napis pokrit s čelado ali krono 4. 3. emblemski17 pečat 4. 4. pečat z osebnim (družinskim, hišnim) znamenjem18
11	Gre za podobo stoječega princa z znamenji (insignijami) oblasti. Pogosta je na bizantinskih bulah. Princ ima lahko pred seboj ščit z grbom in s simboli. Vocabulaire international de la sigillograpbie, št. 217.
12	Najprej so temu tipu pečata rekli »duhovniški tip«. Stoječi cerkveni dostojanstvenik (škof, opat, prior) je oblečen v cerkvene paramente (oblačila). V eni roki drži knjigo ali pa pastorale, medtem ko z drugo roko podeljuje blagoslov. Vocabulaire international de la sigillograpbie, št. 218.
13	Stoječa ženska figura (kraljica, princesa, opatinja) v roki običajno drži cvetlico, knjigo ali pa ptiča.
14	Predstavlja na tronu sedečega suverena z okronano glavo, ki v rokah drži znamenja (insignije) oblasti (vladarsko jabolko, žezlo, meč ...).
15	Predstavlja na škofovskem ali opatovskem prestolu sedečega cerkvenega dostojanstvenika, z mitro (ali liturgičnim pokrivalom) na glavi. V eni roki ima pastorale ali tau križ, lahko tudi evangeljsko knjigo, z drugo pa podeljuje blagoslov oziroma v njej drži evangeljsko knjigo. Odprta desna roka s pokrčenim prstancem in z mezincem pomeni gesto blagoslova ali pa poučevanja.
16	Grbovni pečat je tipičen za plemstvo. Na njem so običajno upodobljeni grbi, orožje, lev, grad, ključ ... Klasifikacija grbovnih pečatov je najbolj zahtevna.
17	Hmblem je likovno znamenje, ki simbolizira pripadnost, dejavnost, idejo.
is Tovrstne pečate so uporabljali obrtniki in trgovci. Običajno so jih sestavljali geometrični elementi.
4.	5. pečat z rebusom (besedno igro)19
5.	Hagiografski pečati20
5.	1. kristološki21 5. 2. mariološki22 5. 3. svetniški
5. 4. pobožnostni23
6.	Arhitekturni ali topografski pečati24
7.	Fantazijski pečati25
Vloga cerkvenih pečatov
Pečati so v preteklosti in sedanjosti Katoliške Cerkve imeli vlogo potrditvenega znamenja pristnosti dokumentov (listin) in relikvij. Zlasti v srednjem veku so pri tem odigrali ključno vlogo. Srednjeveški pečati nasploh so stičiščna točka specialistov različnih zgodovinskih disciplin. V diplo-matiki pečati veljajo za bistveni element potrditve pravnih dejanj, zato se ta veda posveča tudi študiju različnih načinov njihove uporabe pri pečatenju listin. Za umetnostno zgodovino je pečat neke vrste miniaturni spomenik, včasih pomembne kakovosti, ki pomaga pri ugotovitvi datacije in provenience pečatenega dokumenta ali relikvij. Pravna zgodovina se ukvarja s pravno vrednostjo pečatov, kakor tudi s pravnim položajem imetnika ali ustanove, ki je bil(a) osnova za pristnost izdane listine ali relikvij. Heraldika (grboslovje) vidi v pečatu od srednjega veka naprej enega od svojih glavnih virov za poznavanje grbov in ostalih simbolov.26
Najstarejša omemba papeškega pečata sega v
19	S pomočjo določenih figur ali predmetov ponazarja družinsko poreklo in dejavnost pečatarja.
20	I lagiografija je veda, ki se ukvarja z življenjepisi svetnikov, pa tudi z opisom Jezusa, Božje Matere Marije in angelov. I lagiografski pečat upodablja osebe Presv. Trojice, Matere Božje, angelov in svetnikov ali pa staro- in novozavezne prizore ali pa prizore in čudeže iz življenja svetnika.
21	Kadar je stoječi ali na prestolu sedeči Kristus upodobljen v duhu bizantinske ikonografije, ta tip pečata imenujemo kristološki. Med ostalimi upodobitvami Kristusa velja omeniti: križanje, vstajenje, vnebohod, Kristus sodnik, Kristusovo veličastno, prestol slave, sv. grob ...
22	Pri upodobitvah Matere Božje gre za marijanski tip pečata. Tudi v tem primeru gre za različne upodobitve: Marija z Detetom, Gospodovo oznanjenje, Marijino kronanje ...
23	Gre za inačico hagiografskega pečata, na katerem je pe-čatar upodobljen med molitvijo na kolenih pred Kristusom, Marijo ali svetnikom.
24	Običajno je na arhitekturnem ali topografskem tipu pečata upodobljena cerkev, grad, most, palača ipd. lahko gre tudi za upodobitev kraja, ki spominja na osebo pečatarja, ki npr. predstavlja mesto ali cerkveno skupnost.
25	Vsebovali so elemente, ki jih ni mogoče razvrstiti v predhodne tipološke skupine. Običajno je šlo za simbole, orožje, orodja, živali, rastline ...
26	Grisar — de I .asala: Aspetti della sigillografia, str. 7.
čas pontifikata papeža Agapita (535—536), najstarejši pečateni papeški dokumenti pa segajo v 9. stoletje. Papeški pečati, ki so z vrvico pritrjeni na bule,27 imajo na eni plati glavi ali poprsji sv. Petra in Pavla, na drugi pa ime vladajočega papeža. T. i. ribičev prstan se je uporabljal pri pečatenju brevov. Na njem je bila upodobljena figura sv. Petra, ki v čoln vleče mrežo z ribami, in papeževo ime. Na pečatih in žigih rimske kurije ter njenih organov so bile namesto grba upodobljene papeške insignije: tiara in dvoje prektižanih ključev — simbolov papeževe petrinske oblasti.28
Za časa Merovingov se je škofom in vojvodom postopoma dovolila omejena uporaba pečatov. V predhodnem obdobju so namreč kralji imeli eks-kluzivno pravico do rabe pečatov. Od zgodnjega srednjega veka so pečate uporabljali zlasti visoki cerkveni prelati in plemiči, ki so bili v vladarjevi službi. Z njimi so pečatili civilne listine. V Porenju so jih uporabljali nadškofi Kölna, Trierja in Mainza v povezavi z Otonijani že v 10. stoletju. To navado so kmalu privzeli tudi ostali odlični prelati v cesarstvu, med katere so v 11. stoletju nedvomno spadali tudi »nemški patriarhi«29 v Ogleju. V 11. stoletju so svoje pečate dobili tudi stolni in zborni (kolegiatni) kapitlji ter opati samostanov. Proti koncu 12. stoletja so osebne pečate imeli tudi ostali cerkveni dostojanstveniki in kanoniki. Laiki so sistem pečatenja listin uvedli šele kasneje, z izjemo bavarskega vojvode, wormških vojvod ter še nekaterih drugih. V 12. stoletju so svoje pečate začela uporabljati tudi mesta, tako da je bila v 13. stoletju njihova uporaba že splošna.
Cerkveni pečati so sprva imeli podobno obliko in vsebino kot posvetni. Poleg portretnih pečatov cerkvenih dostojanstvenikov so se kmalu uveljavili tudi taki, ki so imeli upodobljene svetnike. Zraven
27	Posebna vrsta pečatov so t. i. bule. Gre za kovinske pečate, ki imajo svoj izvor v bizantinskem cesarstvu za časa cesarja Justinijana (527-565). Takse so bile normirane glede na tip bule, ki so jo z vrvico pritrdili na dokument. Njena material je bil odvisen od naslovljenca listine. Kalifom v Bagdad ali Hgipt so bizantinski cesarji pošiljaji zlate bule, patriarhom in frankovskim kraljem pa srebrne. Na Sardiniji so precej uporabljali svinčene bule. Takšne sta uporabljala nadškof v Raveni in rimski papež. Svinčene bule so uporabljale tudi Genova, Pisa in Firence. Z namenom, da bi posnemal Bizantince, je zlate bule uporabljal tudi IIo-henstaufovec Friderik 1. Barbarossa (1152-1190). Slovesne papeške listine - bule - so še danes pečatene s svinčenimi pečati - bulami. Grisar - de Lasala: Aspetti della sigillografia, str. 11-12.
28	Bascape: Sigilhgrafia //., str. 17.
29	Vsi patriarhi do Popa (1019-1042), ki je bil pivi izmed sedmih »nemških patriarhov« na oglejskem patriarškem sedežu, so bili italijanskega porekla.
figure cerkvenega dostojanstvenika so se začeli pojavljati ob nogah tudi ščiti z grbi. Zatem so tudi na cerkvenih pečatih na mesto portretnih figur prišli grbi, obkroženi z legendo. Dodali so jim križ in mitro kot razpoznavni znamenji škofovske ali opa-tovske službe. Kasneje se jim je pridružil še klobuk, ki je bil sprva značilnost kardinalskih pečatov, kasneje pa tudi pečatov škofov, apostolskih protono-tarjev30 in prelatov.31
Škofje, ki so bili sočasno tudi fevdalni gospodje, so svoj prelatski pečat uporabljali tako pri cerkvenih kakor tudi pri posvetnih poslih. Pogosto so se tovrstni pečati težko razlikovali od pečatov svetnih fevdalnih gospodov. Številni cerkveni dostojanstveniki v cesarstvu so svoje grbe raje krasili s čelado kakor pa z okrasjem, ki je bilo lastno cerkveni hierarhiji. Od konca 13. stoletja so na pečatih heral-dični elementi vedno bolj nadomeščali pečatne figure, zato je ponekod pečat postal sinonim za grb.
Pomembnost pečatov so večkrat potrdili papeži in civilne oblasti. Aleksander III. je leta 1166 predpisal, da so morali biti opremljeni s pečati vsi dokumenti, ki so se pošiljali na papeški dvor. To je povzročilo, da so si pečate morali omisliti prav vsi, od kardinalov, škofov, kapitijev, samostanov in svetnih knezov, ki so s strani vladarja imeli odobreno njihovo rabo. Kadar so kleriki dajali svoje pečate tudi na dokumente s svetno vsebino, so njihovi pečati uživali zaščito države.
Seveda pa so se našli tudi taki, ki so pečate in dokumente ponarejali. Grozile so jim ostre kazni, sramotilno znamenje, izgon ali celo smrt. Klerik, ki je ponaredil knežji pečat, je bil odstavljen, zaznamovan s sramotilnim znamenjem in izgnan. Kdor pa bi ponaredil papeški dokument oziroma podpiral takšno dejanje, mu je skupaj s pomagači grozilo izobčenje. Če je šlo za klerika, so mu odvzeli cerkveno službo in beneficij, ga povrnili v laiški stan in izročili civilnemu sodišču. Da bi otežili ponarejanje pečatov, so začeti uporabljati protipečate v
30	Apostolski protonotar je najvišji papeški naziv za zelo zaslužne duhovnike, ki pa je bil rangiran. 1. razred so (bili) apostolski protonotarji »de numero participantium«, 2. razred apostolski protonotarji »supemumerarii«, 3. razred apostolski protonotarji »ad instar participantium«, ki so lahko pridobili svoj naziv kot člani stolnega kapitlja (če mu je bil podeljen privilegij podeljevanja tovrstnega naziva); običajno pa ga je podeljeval aktualni papež, saj je z njegovo smrtjo naziv prenehal in je bilo zanj potrebno ponovno zaprositi novega papeža, 4. razred pa so (bili) častni apostolski protonotarji. Nainfa: Costume of Prelates of the Catholic Church, str. 26.
31	Prelat je cerkveni dostojanstvenik z vodstveno funkcijo oziroma naziv, ki ga prejme zaslužni duhovnik — papežev hišni prelat.
zrcalni podobi, povečala pa se tudi filigranska natančnost pri njihovi izdelavi.
Za dokumente z manjšo pomembnostjo so uporabljali male ali pa zasebne pečate. Škofje so npr. uporabljali posebne pečate za obdobje med njihovo izvolitvijo in škofovskim posvečenjem (konsakracijo); podobno pa je veljalo tudi za dokumente Apostolskega sedeža, ki so bili izdani za časa izpraznjenega sedeža.32
Uporabniki cerkvenih pečatov
Glede na hierarhično lestvico so v preteklosti pečate uporabljale naslednje cerkvene pravne in fizične osebe:
Cerkvene ustanove oziroma njihovi uradi: Sv. sedež, škofije, stolni in zborni kapitlji, opatije, redovni kapitlji, cerkve, bratovščine.
-	Svetni kler: papeži, kardinali, patriarhi, (nad)škofje, generalni vikarji, protonotarji, refe-rendarji, penitenciarji, prošti, kanoniki, arhidia-koni, nadduhovniki, dekani, župniki, duhovniki, ostali kleriki.
-	Redovni kler: opati, opatinje, redovni generali, provinciali, priorji, priorice, rektorji.33
Hierarhične heraldične insignije na cerkvenih pečatih
Insignije cerkvenih dostojanstvenikov so povezane s hierarhijo, z liturgijo in s kanonskim pravom. Običajno tovrstna znamenja izražajo duhovno oblast. Nekatera simbolizirajo sveti red, druga jurisdikcijo, zopet tretja morda le častni položaj v cerkveni hierarhiji.
V heraldični umetnosti, ki je uporabljena na pečatih, zasledimo naslednje najpogostejše cerkvene insignije: tiaro, mitro, palij, pastorale, kardinalski klobuk, pektoral in prstan.
Najbolj znana insignija je tiara — trojna krona,34 ki je papeški emblem. V starih časih so ji rekli re-gnum, podobno kot kronam cesarjev in kraljev. Tiara je izven-liturgično pokrivalo, ki so ga papeži uporabljali do papeža Pavla VI. (fl978) ob priložnosti velikih slovesnosti in procesij. Izvor tiare še vedno ni pojasnjen. Izvorno naj bi šlo za bel bi-ret v obliki sladkornega čoka, ki se je tekom časov
32	I leim: UAraldica nella Chiesa Cattolica, str. 31—34.
33	Bascape: Sigillografia /., str. 101.
34	Trojna krona naj bi simbolizirala papeževo vlogo v trojni
razsežnosti Cerkve: vojskujoče na zemlji, očiščujoče v
vicah in zmagujoče v nebesih. Simbolizira tudi papeško
trojno službo: duhovniško, pastirsko (voditeljsko) in učiteljsko.
razvil v veličastno papeško pokrivalo. Izviral naj bi z vzhoda, v Rimu pa je postal simbol za svobodo Cerkve. Prva krona naj bi se na tiari pojavila med 9. in 11. stoletjem, ko so papeži postali državni suvereni. Drugo krono je tiari nadel Bonifacij VIII. (1294—1303). Obe skupaj naj bi simbolizirali papeževo duhovno in svetno oblast. Stoletje kasneje je bila tiari dodana še tretja krona. Od 13. stoletja sta ji bila zadaj dodana dva črna trakova. Majhno vladarsko jabolko s križem na njenem vrhu se je pojavilo šele v 15. stoletju.
Kronanje novoizvoljenega papeža s tiaro je bilo včasih tudi pravno dejanje, s katerim so se pričela šteti leta papeževanja. Pri tem obredju je kardinal protodiakon izrekel besede: »Accipe tiaram tribus coronis ornatam; et scias te esse Patrem Principum et Regum, Rectorem orbis, in terra Vicarium Sal-vatoris nostrijesu Christi, Cui est honor et gloria in saecula saeculorum.«35 Janez XXII. (1316—1334) je bil prvi papež, ki je tiaro uporabil na svojem grbu. Naj še enkrat poudarimo, da tiara nima ničesar opraviti z bogoslužjem, pri katerem so papeži vedno uporabljali mitro.36
Ključa sta se na papeški zastavi, denarju in pečatu pojavila v 13. stoletju. Zlat ključ, ki je orientiran navzgor proti desni, pomeni oblast, ki se razteza vse do nebes. Srebrni ključ je usmerjen kvišku proti levi strani in pomeni oblast nad verujočimi na zemlji.37 Ključa sta navadno povezana z rdečo vrvico kot znamenjem edinosti obeh oblasti. Izvor in simbolizem izvirata iz dogodka, ko je Jezus Petru, in po njem njegovim naslednikom, izročil oblast zavezovanja in razvezovanja. Jezus svojemu namestniku na zemlji da oblast nad Cerkvijo. Ključa zato simbolizirata polno oblast pri upravljanju z zakladom odrešenja, ki ga je zaslužil Kristus, in poučevanje njegovega nauka z avtoriteto.
Bazilikalni dežnik se kot heraldični simbol pojavi šele v 15. stoletju, vendar ga papeži niso uporabljali. Gre za na pol odprt dežnik z rdečimi in zlatimi prameni ter z zlatim držajem. Interpretira se kot insignija rimske Cerkve in njene svetne oblasti. Za čas izpraznjenega papeškega sedeža si kardinal kamerleng za svoj grb privzame insignijo dežnika in ji doda še ključa, saj papeška jurisdikcija s smrtjo papeža ne preneha, ker je do konca sveta zaupana Cerkvi.
35	»Sprejmi tiaro, okrašeno s tremi kronami in spoznaj, da si oče knezov in kraljev, voditelj sveta, na zemlji namestnik našega Odrešenika Jezusa Kristusa, kateremu gre čast in slava na vekov veke.«
36	1 leim: UAraldka nella Chiesa Cattolka, str. 50—52.
37	Bascape: Sigilhgrafia/., str. 57.
Dežnik s Petrovimi ključi se pojavi tudi na družinskih grbih družin, ki so dale papeže, nekaterim pa so ta privilegij podelili papeži. Izvorno je dežnik ščitil imenitne goste bazilik pred soncem ali dežjem. Kasneje so ga začeli uporabljati kot znamenje časti in del sprejemnega ceremoniala, zlasti ko je na obisk bazilike prišel sam papež.
Mitra [infula]38 je škofovsko ali opatovsko pon-tifikalno liturgično pokrivalo in znamenje odličnosti škofovskega dostojanstva. Sakralnost cerkvenega dostojanstva predstavlja bolj kot katerokoli drugo heraldično znamenje. Prvenstveno je mišljena kot pontifikalno znamenje škofa, čeprav so jo do II. vatikanskega koncila smeli nositi opati ter infulirani prošti in dekani stolnih kapitijev. Imenovani cerkveni dostojanstveniki so uživali pravico do rabe t. i. pontifikalij (mitra, pastorale, prstan in pektoral) kot privilegij »ad usum« in ne »ad ex-ercitium«,39 kot je to veljalo za škofe, saj je bila raba pontifikalij pri svetih obredih po liturgičnih predpisih pridržana izključno škofom.
Oblika mitre se je s časi spreminjala. V antičnem Rimu je bila infula duhovniški povoj bele barve, ki se je uporabljal pri zavezovanju pokrivala, ki se je nosilo kot diadem ali turban, s katerega sta se zadaj spuščala dva trakova. Tovrstna pokrivala so uporabljali tudi verniki, ko so v templjih prosili za božjo pomoč. Latinska beseda mitra označuje turbanu podobno pokrivalo s trakovoma, ki so ga v Rimu nosile skoraj izključno ženske, na vzhodu pa so si ga lahko nadeli tudi moški. V grškem prostoru je beseda mitra pomenila diadem. Ze v stari zavezi je Mojzes predpisal pokrivalo za velike duhovnike, ki pa z mitro nima ničesar skupnega.
Uporaba mitre kot liturgičnega pontifikalnega pokrivala v Rimu pred 10. stoletjem v zakramen-tarjih in pontifikalih ni omenjena. Možno je, da njena oblika izvira iz izven-liturgičnega bireta, lastnega papežem. V začetku naj bi bila podobna tiari. Nato je doživela vrsto sprememb. Vil. stoletju naj bi bila v koničasti obliki sladkornega čoka ali pa v hemisferični obliki. Kasneje se je njen vrh razdelil na dva stranska rogova, v 12. stoletju pa na čelnega in zatilnega.40 Prvotno je bila mitra dokaj nizka in se je dvigovala vertikalno z upognjenima stranskima rogovoma, simboloma Stare in Nove zavede. V 14. stoletju se je razširila in povišala, vedno bolj pa so jo krasile dragocene zlate vezenine. Vedno je mitra zadaj imela dva trakova. Opisani razvoj se da slediti na srednjeveških pečatih, tudi žirovniških.
38	Infula je druga beseda za mitro.
39	Kot privilegij »za (upo)rabo« in ne »za izvrševanje«.
40	Bascape: Sigilhgrafia 11., str. 50.
Liturgična zakonodaja je razločevala tri tipe miter glede na njihovo okrašenost. Prvi tip predstavlja dragocena okrašena mitra, drugega pa preprosta mitra bele barve, ki jo škofje uporabljajo npr. pri pogrebih. Cerkveni dostojanstveniki škofom nižjega ranga so običajno imeli pravico do preproste mitre. Omenjene tipologije so upoštevali tudi v heraldiki, saj so škofje mitro kmalu privzeli tudi pri svojih grbih, kjer je zavzela mesto čelade, ki je razpoznavno znamenje plemiških grbov. Seveda pa privilegij liturgične rabe mitre pri cerkvenih dostojanstvenikih nižjega ranga ni avtomatično pomenil tudi njihove heraldične rabe na grbih.
Vse do pontifikata Leona IX. (1049-1054) so mitro uporabljali le papeži in kardinali v Rimu. Od tistega časa naprej se je podeljevala tudi krajevnim škofom, zato so v 11. stoletju škofje na pečatih večinoma upodobljeni odkritih glav. Mitra se je na pečatih začela pojavljati vedno pogosteje od 12. stoletja naprej. Eden prvih odličnikov z mitro je bil nadškof Eberard iz Triera. Mitra je postala škofovska insignija, potem ko je dobršno število škofov prejelo koncesijo za njeno rabo kot privilegij časti. Od tedaj naprej jo škofje uporabljajo na splošno, brez posebne avtorizacije s strani Svetega sedeža. Poznosrednjeveški papeži so očitno njeni splošni rabi dali tiho soglasje in so jo morda celo pospeševali z namenom, da utrdijo splošno škofovsko uniformirano disciplino.
Prvemu opatu, Engelsinu iz Cantenburyja, je bila mitra podeljena leta 1063 za časa papeževanja Aleksandra II. Kasneje so bili njene podelitve deležni številni opati, bodisi ker so hrepeneli po škofovskih navadah bodisi ker so s podelitvijo pravice do nošnje mitre papeži želeli počastiti njihov samostan oziroma z infuliranim opatom povzdigniti slovesnost samostanskega bogoslužja. Nekateri opati so z veKkimi napori in stroški želeli priti do pontifikalij, kar so drugi, npr. sv. Bernard, grajali. Opati opatij, ki so uživale eksemptnost (izvzetost izpod oblasti krajevnega škofa), so nosili bogate z zlatom vezene mitre, ostali opati pa so se morali zadovoljiti s preprosto mitro bele barve. Prenekateri so se oblačili celo v škofovska oblačila, kar je pri škofih povzročalo nezadovoljstvo.
Raba mitre pri dostojanstvenikih stolnih ka-pitljev je izpričana celo nekoliko prej kot pri opatih. Leta 1051 je npr. papež Leon IX. podelil mitro stolnim kanonikom v Besangonu. Kasneje se je tudi dogajalo, da so pontifikalne insignije prejele tudi nekatere opatinje. Nadele so si jih npr. ob poklonu domačega klera, saj so bile tudi ženskim opatijam inkorporirane župnije, nad katerimi so opatinje izvajale kanonično jurisdikcijo. Dokončno
je tovrstne jurisdikcije nekaterih opatinj ukinil šele kan. 118 Zakonika kanonskega prava iz leta 1917.
Izvoljeni škofje, ki še niso prejeli škofovskega posvečenja, so bili na pečatih upodobljeni brez škofovskih insignij, običajno v oblačilih, ki so jih nosili do trenutka izvolitve oziroma imenovanja. Da je šlo za izvoljenega škofa, je bilo mogoče razbrati tudi iz legende.41
Včasih so papeži podelili pontifikalij e celo knezom laikom. Takšno dejanje je bilo izraz tesnih odnosov med duhovno in svetno oblastjo v srednjem veku, npr. med cesarjem in knezi, ki so predstavljali svetno oblast, in papežem, Kristusovim namestnikom, ki je poosebljal duhovno oblast. Tudi obred cesarskega maziljenja je vseboval polaganje mitre na glavo cesarja.
Pastorale ali pastirska — škofovska palica [bacu-lum pastoralis] je skupaj z mitro glavni heraldični emblem pontifikalnega dostojanstva. Podobno kot žezlo je pastorale znamenje jurisdikcije (pravne oblasti) škofa in znamenje Dobrega Pastirja. Seveda pastorale uporabljajo tudi cerkveni dostojanstveniki brez dejanske jurisdikcije (npr. pomožni in naslovni škofje). Pastorale se vedno odstavi v tistih trenutkih, ko škof med bogoslužjem opravlja molitve. Pred II. vatikanskim koncilom je škof pastorale lahko nosil le znotraj meja svoje škofije, v kateri je izvrševal jurisdikcijo. Izven svoje škofije ga je lahko nosil le s soglasjem tamkajšnjega krajevnega ordi-narija.
Opati so pastorale lahko uporabljali samo znotraj meja svojega samostana, izven njega pa pod predhodno navedenim pogojem. Opatinje so znotraj svojih samostanov lahko uporabljale pastorale samo pri procesijah ali med uradnimi slovesnostmi. Izjemoma so s pastoralom lahko okrasile tudi svoj grb. Danes nekatere opatinje smejo uporabljati pastorale samo kot spomin na nekdanjo jurisdikcijo, ki so jo izvrševale njihove predhodnice. Običajno je opatovski pastorale imel pod krivino na nodus (držaj) obešen okrasni svileni trak — velum [suda-rium], da se je razlikoval od škofovskega. Omenjeni velum je opatovi prepoteni roki preprečeval, da bi prišla v stik s kovino in bi na ta način povzročila korozijo. Vedeti namreč moramo, da so škofje med slovesnimi bogoslužji uporabljali pontifikalne rokavice, ki so preprečevale opisano nevarnost. Kasneje so tudi nekateri opati dobili privilegij za rabo pontifikalnih rokavic. Škofje naj bi pastorale nosili s krivino obrnjeno naprej k vernikom, opati pa s krivino obrnjeno nazaj, kar naj bi nakazovalo obseg jurisdikcije omenjenih dostojanstvenikov.
Bascape: Sigilhgmfia /., str. 52.
Pravico do pastorala in mitre imajo tudi tisti kardinali, ki nimajo škofovskega posvečenja. Isti privilegij so imeli tudi opati in prelati »nullius« in ostali opati, ki so prejeli opatovski blagoslov. Ta pravila so potrjena tudi v današnjem liturgičnem pravu. Ostalim cerkvenim dostojanstvenikom sta bili omenjeni insigniji podeljeni le na podlagi posebnega privilegija.42
Pastorale na pečatih najdemo v desni ali pa v levi roki upodobljenega škofa ali opata. Praviloma škof pastorale drži v levici, da z desnico lahko podeljuje blagoslov. S pomočjo veluma na pastoralu lahko že na prvi pogled ločimo škofovske pečate od opatovskih. Po heraldičnih pravilih naj bi bil pastorale obrnjen na desno. Izjemoma na pečatih namesto pastorala upodobljeni škof v levici drži knjigo. Če je odprta, je v njej zapisna pozdrav ljudstvu, npr. pax vobiscum 43
Naj ob tem omenimo, da papeži ne nosijo pastorala. Legendarna razlaga izvira iz 10. stoletja. Sv. Tomaž Akvinski jo je povzel takole: »K osmemu je treba povedati, da rimski škof ne uporablja pastorala, ker je Peter svojega poslal, da bi z njim spodbudil enega od svojih učencev, ki je kasneje postal trierski škof. Zato papež nosi pastoral samo v škofiji Trier in ne v drugih: ali tudi v znamenje, da njegova oblast ni omejena, kar simbolizira tudi ukrivljenost pastorala.^
Skupaj s palijem je pastorale verjetno eden izmed najstarejših cerkvenih emblemov. Znamenje škofovske jurisdikcije naj bi bil že od 4. stoletja naprej. Nekateri opati so ga uporabljali že v 7. stoletju. Izvorno je služil kot romarska popotna palica, ki so jo uporabljali popotni oznanjevalci evangelija, ki jih je poslala Cerkev. Kasneje je postal razpoznavno znamenje duhovnika, ki je bil visok dos toj ans tvenik.
V obdobju investiturnega boja je prav pastorale postal eden od glavnih predmetov razprav. Za svetnega vladarja ali kneza je bila izročitev pastorala — insignije duhovne oblasti škofu ali opatu — med obredom investiture razumljena kot podelitev cerkvene službe s strani laika; torej kot podreditev duhovne oblasti svetni. Nazadnje je v Wormsu 1122
prišlo do kompromisa, s katerim pa je cesar moral priznati, da samo Cerkev lahko podeljuje lastne insignije in je tudi svobodna pri odločanju o podelitvi cerkvenih služb.45
Najzgodnejši pastorali so bili izdelani iz lesa in železa, kasneje pa so jih izdelovali iz bolj dragocenih materialov (slonovine, roževine ...). Pomen posameznih delov pastorala so razlagali takole:
-	krivina služi, da pritegne in združuje uboge romarje na tem svetu,
-	ravni del vodi in oživlja slabotne, bolne in grešne,
-	konica pa spodbuja počasne, lene in zanemarjene.46
Pastorale pooseblja program Dobrega Pastirja — Jezusa Kristusa, ki ga mora posnemati vsak škof.
Prelatski klobuk je zelo pomembno heraldično znamenje na grbih. Po škrlatno rdeči barvi prepoznamo zlasti kardinalske klobuke, ki naj bi jih začel podeljevati za c asa I. lionskega koncila papež Ino-cenc IV. (1243—1254). Kardinale škrlatni klobuk z vrvicama in s cofki (2 x 15) spominja na njihovo dolžnost, da branijo Cerkev za ceno lastne krvi in življenja. Kardinalski klobuk [it. galero] je ukinil Pavel VI., zato namesto njega danes novo kreirani kardinali prejmejo škrlatni biret.
Zelene klobuke z vrvicami in s cofki iste barve na grbih uporabljajo patriarhi, nadškofje in škofje. Ostali dostojanstveniki morajo uporabljati klobuke črne barve.
Palij je simbol rezidencialnega nadškofa metropolita, zato ga grbi titularnih — naslovnih nadškofov nimajo. V prvi vrsti je palij papeški simbol vrhovne oblasti. Izvira iz rimske konzulske toge, danes pa je okrnjen na okrogli beli volneni trak s krakoma, ki padata na prsi in hrbet. Palij je bil že v 4. stoletju papeška liturgična insignija, ki so jo papeži podeljevali metropolitom. Zanj so le-ti morali zaprositi od 9. stoletja naprej, saj je palij znamenje deleženja metropolitov pri papeški službi in znamenje edinosti z njim. V visokem srednjem veku je bil prejem palija pogoj za opravljanje nadškofovske službe. Metropoliti ga lahko nosijo samo znotraj svoje cerkvene pokrajine.
42	I leim: UAraldica nella Chiesa Cattolka, str. 54—68.
43	Bascape: Sigilhgrafia/., str. 51.
44	»Ad octavum dicendum, quod Romanus pontifex non uti-tur baculo, quia Petrus misit ipsum ad suscitandum quem-dam discipulum suum, qui postea factus est episcopus
Trevirensis; et ideo in dioecesi Trevirensi Papa baculum
portat, et non in aliis: vel etiam in signum quod non habet coarctatam potestatem, quod curvatio baculi significat.« Akvinski: Super Sententiarum, über 4, d 24, q 3, a 8.
45	Jeraj: Cerkvena zgodovina, str. 106.
46	»[...] per baculum cura pastoralis, qua debet coUigere vagos, quod significat curvitas in capite baculi, sustentare infir-mos, quod significat ipse stipes baculi; sed pungere lentos, quod significat stimulus in pede baculi, unde versus: col-lige, sustenta, stimula, vaga, morbida, lenta.« Akvinski: Super S ententiarum, über 4, d 24, q 3, a 3.
Križ se kot heraldično znamenje na grbili patriarhov in nadškofov za ščitom pojavlja od 14. stoletja. Od 15. stoletja naprej so zlasti patriarhi uporabljali dvojni križ, od 17. stoletja pa tudi nadškofe, saj so enojni križ v lieraldiki začeli uporabljati škofje. Tako je ostalo do današnjih dni. Križ je edino heraldično znamenje, ki ga smejo uporabljati samo škofje. Na papeškili grbih ga ni.
Priorska ali kantorska palica je znamenje nižjega dostojanstva. Podobno kot pastorale ima svoj izvor v romarski palici. Njen zgornji del se zaključuje z držajem v obliki jabolka, majhne hiše ali cerkve. Priorska palica je emblem članov redovnih kolegi-atnili kapitljev, ki nimajo pravice do uporabe pon-tifikalnili insignij (prosti, priorji, kantorji, zborovodje). Z njo so tudi dajali navodila med ceremonialom.
Rožni venec so za okvir grba ali grbovnega ščita uporabljali redovniki, ki niso bili duhovniki.
Okraski so bili zlasti priljubljeni pri viteških re-dovili.
Krono so pogosto postavljali nad svoje grbovne ščite škofje in opati s knežjim dostojanstvom, ki je bilo povezano z dotično škofijo. Ozadje njihovih grbov je običajno predstavljal plašč iz liermelina. Duhovniško dostojanstvo so imeli za višje od plemiškega.
Meč je bil znamenje svetne oblasti (pravice krvnega sodstva), zato ga najdemo na grbili cerkvenih knezov, ki jih je težko ločiti od grbov plemstva. Cerkveni grbi in pečati naj ne bi vsebovali posvetnih atributov, meč pa je iz njih v glavnem izginil v obdobju sekularizacije na začetku 19. stoletja.
Geslo je pogost spremljevalec škofovskih grbov. Navadno je pod grbovnim ščitom. Je dodatek, ki ne spada h klasičnim lieraldičnim elementom. Včasih med geslom in grbom ni prave vsebinske povezave.
Podporni elementi so tudi sestavni del grbov. Običajno gre za figure angelov, ljudi, živali ... Za grbovni piedestal se uporabljajo arhitekturni elementi, rastline ... Gre za okrasne elemente. Na pečatih se pojavljajo že od 12. stoletja naprej. Uradni grb cerkvenega dostojanstvenika naj ne bi vseboval podpornih elementov, se pa pojavljajo na ex-lib-risili.47
Okoliščine odkritja žirovniških relikvijskih pečatov
Cerkev sv. Martina v Žirovnici je poleg nekdanje pražupnijske cerkve sv. Klemena na Rodinali najstarejša cerkev v brezniški župniji. Tukaj je bila verjetno pristava blejskega gradu, saj je bilo ime »Na Pristavi« nekdaj znano. Naj opozorimo, da je Bled z okolico cesar 1 lenrik 11. leta 1004 podaril briksenskim škofom. Vaščani Žirovnice in Most so bili večinoma podložniki briksenskega blejskega gosposka.48
Ko so leta 1906 delali pot do zakristije, so se okoli cerkve pokazala razna poslopja. Cerkev stoji na ostankih naselbine iz rimskih časov, okoli nje pa so poznoaiitični grobovi. Leta 1980 so bili v nekdanji lopi izkopani tudi staroslovanski grobovi iz 9. in 10. stoletja, prve pa je okoli cerkve že leta 1914 odkril dr. Josip Mantuani.
V letu 2009 so v p. c. sv. Martina v Žirovnici oziroma danes v Mostah ponovno potekala arheološka izkopavanja. Pobudnik ponovne prenovitve cerkvene notranjščine je bil brezniški župnik Ciril Bergles. Arheologi so mnenja, da naj bi bila zidana romanska cerkev s konca 12. stoletja, pred tem pa naj bi na njenem mestu stala lesena cerkvica. Na novo je bilo odkritih 20 grobov. Arheolog Drago Svoljšak je v Dm^ini pomenljivo zapisal: »Arlieolo-govo delo se je nad dakom gotske cerkve končalo, kajti arheolog išče navzdol, navzgor pa nastopijo umetnostni zgodovinarji in restavratorji, ki jih čaka še obilje neodkritih fresk, osvežitev že vidnih v prezbiteriju in na slavoločni steni, rekonstrukcija oken v prezbiteriju.«49
--4S Gotnik: Bled p fepdal/i/ dob/, sti. 26—27.
47 1 leim: Ujlraldica mila Chiesa Cattolica, str. 68-81.	4<) Svoljšak: Brez preteklosti ni sedanjosti, str. 25.
Ko so arheologi odšli, so nastopili konservatorji in restavratorji. Z oltarne menze so po navodilih kranjskega Zavoda za spomeniško varstvo odstranili baročni »zlati oltar« iz leta 1639 pod pretvezo, da se mora umakniti zaradi restavriranja fresk in rekonstrukcije gotskih oken v prezbiteriju. Nerazumljivo je tudi, zakaj so razbili 630 let staro izvirno gotsko oltarno menzo. Pred 50-imi leti bi bili udeleženci tega barbarstva za skrunitveno dejanje, ki so ga storili brez soglasja Ordinariata Nadškofije Ljubljana, izobčeni. Očitno se je odstranitev oltarne menze zgodila s pristankom pristojne spomeniško-varstvene službe oziroma konservatorke. Soglasje spomeniškovarstvene službe pomeni, da tudi sama dejavno sodeluje pri uničevanju najsvetejšega dela cerkvene opreme — oltarne menze. Dejstvo je, da pristojni niso storili ničesar, da bi se gotska oltarna menza z »zlatim oltarjem« postavila nazaj v prvotno stanje, pač pa se je v cerkvi pojavil ponaredek, ki so ga razglasili za romanski oltar.
Zal smo še danes v Cerkvi in v »stroki« preveč tolerantni do samovoljnega razbijanja cerkvene opreme in njenega raznašanja. In točno to se je zgodilo v Žirovnici leta Gospodovega 2009, ko smo nekateri mislili, da je pokoncilski cunami uničevanja cerkvene opreme že za nami. In če za tem stoji še spomeniškovarstvena služba v imenu »strokovnosti«, ki to ni, je to toliko bolj nevarno in tragično. Naj omenim, da so žirovniški »zlati oltar« nameravali zamenjati z novogotskim že leta 1904. K sreči sta to namero tedanjemu župniku Tomažu Potočniku preprečila prav škofijski Ordinariat — konkretno generalni vikar Janez Flis — in pomanjkanje denarja.50 Tudi takrat je ob odkritju fresk in njihovi restavraciji, ki jo je izvedel Matej Sternen, očitno prevladovala baroku nenaklonjena klima.
Bog pa zlo obrne na dobro in tako smo po »zaslugi« sle po razdiranju oltarja in pristanka spomeniškovarstvene službe prišli do prvovrstnih virov za srednjeveško zgodovino žirovniške cerkve — do relikvij, zapečatenih s pečatoma pičenskega škofa Gotepolda (om. 1136) in oglejskega patriarha Jana Sobieslava (1387—1394).51 Prvič sem ju videl 28. novembra 2009. Najdbi kronološko dokaj natančno postavljata gradnjo romanske cerkve v kas-
50	Potočnik je želel nov novogotski oltar v Žirovnici, kar pa bi stalo 1000 K. Ker denarja na srečo ni bilo, je tudi »odpadel« njegov načrt, da bi žirovniški veliki oltar prestavili na Breg. NŠAL, SAJ., Župnije - Spisi, šk. 26 b, Breznica 1890-1940-1960, Škofij ski Ordinariat Župnijskemu uradu Breznica, Ljubljana, 8. 3. 1904, št. 1078.
51	C jams: Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, str. 801, 774.
na 30. leta 12. stoletja in postavitev gotskega prez-biterija v kasna 80. leta 14. stoletja. Pečata dodobra popravljata dosedanje domneve o starosti žirovniške cerkve, hkrati pa odpirata nekatera nova vprašanja. Ivan Komelj je namreč gradnjo prez-biterija in freske postavljal v čas ok. leta 1430,52 verjetno na podlagi razprave Paula Hauserja,53 Janez Höfler pa zaradi fresk celo v sredino 15. stoletja.54
Cerkvena ladja do pevskega kora je v osnovi še romanska, na vzhodu pa je prvotno imela polkrož-no apsido. Ob koncu 14. stoletja je cerkev dobila nov gotski prezbiterij, ki ga je v 1. polovici 15. stoletja skupaj s slavolokom in ladjo s freskami poslikal t. i. žirovniški mojster. Lopa s pevskim ko-rom je bila postavljena v prvi polovici 17. stoletja. Obokana zakristija, ki je verjetno prvotno služila kot stranska kapela, je bila cerkvi prizidana med leti 1657 in 1668, v začetku 18. stoletja pa so nad njo nadzidali masiven baročni zvonik.
Žirovnico [Zarnonice] prvič omenja urbar brik-senske škofije leta 1253." »S: Martins Khirhen Zu Seraunitz« se omenja tudi v drugi polovici 14. stoletja v seznamu cerkvenih davščin podružnic in bratovščin radovljiške župnije.56 Leta 1464 sta pri cerkvi sv. Martina v Žirovnici omenjena ključarja Ožbolt Triplat in Anton Glaser.57 V t. i. radovljiški matrikuli iz leta 1468 so zapisana tudi bogoslužna opravila v žirovniški cerkvi.58
52	Komelj: Gotska arhitektura na Slovenskem, str. 203.
53	Ilauser: Die Fresken in der Lilialkirche zu Scheraunitz in Oberkrain, str. 123 sl.
54	Ilöfler: Srednjeveške freske v Sloveniji I., str. 192.
55	Gornik: Bled v fevdalni dobi, str. 27; Ilöfler: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj, str. 218.
56	Iz davčnega seznama je razvidno, da Bled, Gorje, Jesenice in Kranjska Gora tedaj še niso bile samostojne župnije, pač pa radovljiške podružnice, zato je seznam nastal verjetno med leti 1362 in 1390. NŠAL, ŠAL, Spisi 1, šk. 5, Der 23 I'ilialln Khirhen zu Radtmanßtorff. Khirchen Steuer Register vom Jars [?].
57	Gestrin: Radovljica - vas, trg in mesto do 17. stoletja, str. 532.
58	Sv. maše so se darovale: 31. marca na god sv. Sabine, kasneje tudi na velikonočni ponedeljek [ti dve maši kasneje iz matrikul izgineta]; 25. maja na god sv. Urbana za blagoslov polja; 26. junija na god sv. Janeza in Pavla obletnica posvetitve cerkve z blagoslovom polja [stranski oltar]; obletnica posvetitve se je obhajala na bližnjo nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika; 22. julija na god sv. Marije Magdalene [stranski oltar]; 11. novembra na god sv. Martina - patrocinij [glavni oltar] in 28. decembra na god nedolžnih otročičev. NŠAL, ŠAL, Rokopisi, šk. 8, št. 20, £ 9r; Steska: Radovljiška matrikula iz leta 1468, str. 23 sl.
Leta 1631 je pri Scarlichijevi vizitaciji vizitator v cerkvi našel tri oltarje: sv. Martina v prezbiteriju, sv. Marije Magdalene na evangeljski strani in sv. Janeza ter Pavla na listni strani. Maše so bile predpisane le štiri: za god sv. Martina, sv. Marije Magdalene, sv. Janeza in Pavla in na obletnico posvetitve cerkve, ki so jo obhajali na nedeljo po sv. Janezu Krstniku.59 Cerkev se omenja tudi v vizitacijah 1. 1655, 1657, 1668 in 1689 - Valvazor, ki v njej omenja iste oltarje kot Scarlichi. V matrikuli iz leta 1698 so navedena ista bogoslužja kot v matrikuli iz leta 1468.60
Cerkev je do leta 1980 imela tri oltarje, ki jih danes nadomeščajo ponaredki. Stranska oltarja sv. Marije Magdalene na evangeljski strani in sv. Janeza in Pavla na listni strani so po načrtih arh. Franceta Kvaternika demolirali zaradi preureditve bogosluž-nega prostora v duhu pokoncilskega bogoslužja. Izven prezbiterija so bili postavljeni: nov oltar k ljudstvu, ambon in stenski tabernakelj na slavoločni steni. Sternenovi oltarni sliki so obesili na steno. Pač pa je vse do pred dveh let gotski prezbiterij z zlatim oltarjem k sreči ostal nedotaknjen. Nedolžnost so mu vzeli omenjeni barbarski posegi v letih 2009-2010.
Časovni okvir žirovniških pečatov
Relikvije, ki so pečatene s pečatom oglejskega generalnega vikarja pičenskega škofa Gotepolda (om. 1136), segajo v čas oglejskega patriarha Pere-grina I. (1131-1161) (nem. Pilgrim, it. Pellegrino I. di Pavo).61 Peregrin I. je leta 1136 sodeloval pri
59 Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632, str. 185-186.
« NŠAL, ŽA, Radovljica, šk. 9, m. 44, Matricula peracti-onum parochialium 1 'xclesiae Rottmonstorffensis cx tribus antiquis descripta, et propter mutationes varias ad mo-dernum ritum servatis servandis deducta. Anno 1698.
61 žadnji med »nemškimi patriarhi«, Peregrin 1. (1131—1161) (nem. Pilgrim, it. Pellegrino 1. di Pavo), je svoja prizadevanja osredotočil tudi na Slovensko marko - Dolenjsko
in oglejsko Štajersko. Na teh območjih sta imeli velike
posesti salzburška in krška škofija v okolici Ptuja, Rajhen-burga, Krškega, Vitanja in Kozjanskega. Patriarh Peregrin 1. je zahteval, da njune lastniške cerkve pridejo pod njegovo polno jurisdikcijo. Sporazum s salzburškim nadškofom Konradom 1. in krškim škofom Romanom iz leta 1132 je določal, da se vse njune cerkve vključijo v oglejsko župnijsko organizacijo in da imajo patriarhi pravico pobirati desetino in izbirati duhovnike. S tem sporazumom je v dolinah spodnje Save, Drave in Savinje nastalo kar nekaj novih pražupnij. Leta 1146 je sledil še en pomemben sporazum z grofom Bernardom Spanheimskim, s katerim je patriarh dobil dovoljenje, da v svojo župnijsko organizacijo vključi tri zasebne spanheimske cerkve v Konjicah, Slivnici in lločah, vendar pa je desetina tokrat šla grofu. Podobni sporazumi so bili sklenjeni s savinjskimi grofi,
ustanovitvi cistercijanskega samostana v Stični, leta 1140 pa pri ustanovitvi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Oba sta postala pomembni središči cerkvene organizacije in verskega življenja na svojem področju.
Prihod oglejskega generalnega vikarja pičenskega škofa Gotepolda v Žirovnico ok. leta 1139 sovpada s patriarhovimi prizadevanji za utrditev cerkvene organizacije in verskega življenja na gorenjskem podeželju, k čemur je sodila tudi gradnja zidanih cerkva namesto lesenih. V 1. polovici 12. stoletja se je zelo razmahnila cerkvena gradbena dejavnost. Lahko bi rekli, da so bile srednjeveške podružnice izraz ljudske vernosti, tekmovalnosti med soseskami, pa tudi radodarnosti nekaterih zemljiških gospodov. Zgodovinar Josip Gruden o tistem času pravi: »Stare cerkve po naših krajih so bile večinoma lesene, zato se dolgo niso ohranile. Le samostanske cerkve, škofijske stolnice in še nekatere druge cerkvene zgradbe so bile zidane od tujih staviteljev. [...] Na Kranjskem je nastala najstarejša Marijina božja pot v Lescah na Gorenjskem. Zev 11. stoletju je tu stala lesena Marijina cerkvica. Čeprav ni bila posvečena, je vendar zlasti ob Marijinih praznikih prihajalo tja mnogo ljudi od blizu in daleč. Duhovniki so izprva odvračali ljudi in se upirali temu češčenju, toda bilo je zaman. Okoli 1. 1140 je plemič Nantwin, na čigar zemljišču je stala cerkev, leseno zgradbo podrl in sezidal novo Marijino svetišče.«?2 H gradnji zidane cerkve sta ga opomnila takratni arhi-diakon in tržaški škof Dietmar (1135—1145) in ro-dinski župnik Herwig. Cerkev je plemič Nantwin sezidal, nato pa jo je po pooblastilu oglejskega patriarha Ulrika II. (1161-1182) verjetno v 60. letih 12. stoletja posvetil njegov generalni vikar škof Eberhard.63 V bližini Žirovnice pa je bila v tistem času
kjer je patriarh dobil nadzor nad petimi cerkvami, ki so postale pražupnije: Ponikva, Šempeter, Braslovče, Mozirje in Škale. Kuhar: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična trnja v vzhodnih Alpah, str. 119—123.
-
63 »Post multorum vero cursum temporum a venerabilibus personis scüicet Dietmaro Tergestino episcopo qui tunc archidiaconatum tenebat et 1 lerwigo plebano, qui plebem S. Clementi regebat ammonitus, quod prefatam capellam de-struerem et aliam ibi de lapidibus fabricarem quod etiam deuota mente complevi. Postea praesidio eorum atque con-cessione et permissione aquilegensis ecclesie reuerentissimi praesulis videlicet Odelrici a quodam vicario suo Hberhardo episcopo consecrata est.« Schumi: Urkunden und Hegestenhuch des Her^ogthums Krain I, str. 123, št. 133. Po mnenju Franca Kosa naj bi šlo za konkordijskega škofa Gerharda, ki je po letu 1169 sledil škofu Kononu in se prvič omenja leta 1173. Kos: Gradivo ^a zgodovino Slovencev v srednjem veku 4, str. 275, št. 542; llöfler: O umetnostnih spomenikih srednjega veka v blejskem kotu, str. 133.
sezidana tudi triladijska bazilikalna župnijska cerkev sv. Andreja v Mošnjah, prvič omenjena leta 1154, ki je bila prvotno pod pattiarhovo oblastjo.64 To cerkev bi lahko posvetil pičenski škof Gotepold v istem času kot žirovniško.
Od kod predlagana datacija žirovniške in mo-šenjske cerkve v leto 1139? Praznik posvetitve cerkve se je v Žirovnici nekdaj obhajal na bližnjo nedeljo po sv. Janezu Krstniku, ki se praznuje 24. junija. Domnevam, da je bila žirovniška cerkev posvečena bodisi 24. junija oziroma verjetneje 26. junija 1139 na god rimskih mučencev sv. Janeza in Pavla, katerima je bil posvečen stranski oltar na listni strani. Stranski oltarji (na listni strani) so bili običajno posvečeni v čast svetniku (ali svetnikoma), na čigar godovni dan se je opravila posvetitev cerkve — t. i. dedicatio,65 ki je bila poleg obhajanja patrocinija najpomembnejši praznik dotične cerkve. Župnijska cerkev v Mošnjah je v stranski kapeli na listni strani, ki je bila sredi 17. stoletja predelana v zakristijo, imela oltar posvečen Presv. Trojici, verjetno kot spomin na dan posvečenja.66 Med leti 1130 in 1150 se je premakljivi praznik Presv. Trojice obhajal v juniju najbližje omenjenim godovom leta 1139, konkretno 18. junija.67 Če predpostavljamo, da se je škof teden dni mudil v bližnji okolici, potem bi bila predlagana datacija dokaj verjetna.
Podobno zanimiv pa je tudi časovni okvir posvetitve žirovniškega gotskega prezbiterija in oltarja okoli leta 1390. Verjetno je povezan s ponovno reintegracijo kranjskogorskega okoliša v radovljiško župnijo. Območje Kranjske Gore je sprva vsaj od konca 10. stoletja pokrivala pražupnija Rodine. Proti koncu 12. stoletja se je pod Ortenburžani kot obrtniško-trgovsko središče vedno bolj uveljavljala Radovljica. Ortenburžani so vsaj sredi 13. stoletja dosegli prenos župnijskega sedeža z Rodin v Ra-
64	Patriarh Pelegrin I. je leta 1154 treviškemu škofu Ulriku izročil mošenjsko cerkev sv. Andreja kot nadomestilo za cerkvi v Preddvoru in Tupaličah, ki sta prišli pod ve-trinjsko cisterco. Schumi: Urkunden und Tkegestenhuch des Her%ogthumsKrainI, str. 107, št. Ill; Kos: Gradiva zgodovino Slovencev v srednjem veku 4, str. 170, št. 323.
65	Na ozemlju brezniške župnije imamo take primere na Rodinah, v Žirovnici, Vrbi in celo na Breznici, kjer je bila župnijska cerkev posvečena na god sv. Avguština, 28. avgusta 1821. Menim, da ne gre zgolj za naključja, saj so se marsikje praznila posvetitve - žegnanja - ujemali s patro-ciniji stranskih oltarjev na listni strani.
66	Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632, str. 192.
67	V omenjenem obdobju se je praznik Presv. Trojice sredi
junija obhajal še v naslednjih letih: 1131 in 1142 14. junija,
1134 in 1145 10. junija, 1147 15. junija in 1150 11. junija.
dovljico, ki se s svojim župnikom prvič omenja kot župnija šele leta 1296. V času prenosa župnijskega sedeža je radovljiška duhovščina izgubila stik z Zgornjesavsko dolino. V redko poseljeni kranjskogorski okoliš se je začelo doseljevati prebivalstvo s Koroške, zato je dušno pastirstvo med novimi naseljenci prevzela pražupnija Marija na Zilji, morda tudi pražupnija Šentjanž na Zilji. Po silnem potresu leta 1348 je dotok priseljencev usahnil. Dušno pastirstvo v Kranjski Gori in na Dovjem je leta 1362 oglejski patriarh Ludvik della Torre poveril radovljiškemu župniku Henriku, zato sta v imenovanih krajih verjetno začela delovati vikarja, podrejena radovljiškemu župniku. Rateški kot je še naprej ostal v pražupniji Marija na Zilji. Kranjska Gora je postala samostojna župnija do leta 1390, kar izpričujejo tri listine iz tistega leta. Ziljski vikar je upravitelju župnijske cerkve v Kranjski Gori prepustil župnijske pravice do Rateč. Listino, datirano 12. novembra 1390 na Upniškem gradu pri Radovljici, je 8. decembra 1390 potrdil oglejski patriarh Jan Sobieslav.68
Iz povedanega domnevam, da se je poleti 1390 v Radovljici in Zgornjesavski dolini mudil generalni vikar oglejskega patriarha Jana Sobieslava,69 tržaški
f>8 ivan Grafenauer, Nekaj novega o Rateškem (Celovškem) rokopisu, str. 168; Benedik - Benedik: Kranjska Gara 600 let župnije, str. 8-10.
69 Oglejski patriarh Jan Sobieslav von Luxemburg-Mähren (češko: Jan Sobeslav) (1387-1394) se je rodil leta 1352. Bil je tretji sin moravskega mejnega grofa Johanna 1 leinricha iz njegovega drugega zakona z Margarete von Troppau-Jägerndorf (1330-1363). Njen stric je bil cesar Karl IV. Od leta 1368 je bil Jan prost kolegiatnega kapitlja v Višegradu (Vyšegrad)). Očitno je do tedaj prejel le nižje kleriške re-dove, saj je šele leta 1370 prejel diakonsko posvečenje. Po smrti olomuškega škofa si je Jan prizadeval postati njegov naslednik. V stanju »predlaganega škofa« je leta 1380 zasedel sedež olomuškega škofa, čeprav ga olomuški stolni kapitelj ni izvolil, niti ni dobil papeške potrditve. Istega leta ga je litomišljskega škofa izvolil tamkajšnji stolni kapitelj. ža časa svojega škofovanja (1380-1388) je mestu Litomyšl priskrbel pomemben privilegij. Po 3-letnem sporu s praškim nadškofom Johannom von Jenssteinom ga je slednji leta 1384 izobčil. Kljub temu se je še naprej do maja 1388 imenoval litomišlski škof. Litomišlska škofija je bila tisti čas na Češkem po pomembnosti druga za praško nad-škofijo. Po smrti škofa Petra Jelita se je leta 1387 Jan Sobieslav s podporo svojega bratranca češkega kralja Ven-česlava IV. ponovno potegoval za olomuški škofovski prestol. Čeprav ga tudi tokrat stolni kapitelj ni izvolil, niti ga ni potrdil papež, je škofovski prestol v letih 1387 in 1388 dvakrat zasedel kot predlagani škof. Vmes se je zgodila pomembna odločitev. 27. novembra 1387 je papež Urban VI. Jana Sobieslava imenoval za oglejskega patriarha. V Ogleju je kmalu zapadel v spore, ki so vodili v nemire, pri katerih je imela glavno vlogo družina Savorgnan. Patriar-hova oblast je bila oslabljena, ker so različne plemiške družine pridobile vedno večjo avtonomijo in moč. žaradi
škof Henrik von Wildenstein (1383-1396),711 ki je spotoma posvetil žirovniški gotski oltar in prez-biterij, ob tem pa je v oltar skupaj položil relikvije iz romanskega oltarja, pečatene s pečatom pičen-skega škofa Gotepolda, in relikvije, ki jili je pečatil oglejski patriarh Jan Sobieslav.
Zirovniška pečata
Glede na predhodno opisano tipologijo o žirov-niškili pečatih lahko rečemo naslednje. Oba pečata imata legendo v napisnem traku, ki poteka ob njunem robu. Vsebina pri obeh razodeva, da gre za škofa. Legendi sledi tudi njuna reliefna upodobitev. V obeh primerih gre za portretni pečat s celo-postavno figuro pečatarja — sedečega cerkvenega dostojanstvenika. Na pečatih ni lieraldičnih ali liagiografskih elementov.
Pečat pičenskega škofa Gotepolda je izdelan iz naravnega voska, zato je danes sivkaste barve. V premeru meri 53 mm. Obrobljen je z dvema črtama, med njima pa so v verigi nanizani t. i. biseri. Notranja črta obrobnega obroča je hkrati tudi zunanja črta napisnega traku, v katerem je napis v majuskuli: + |G|OTEPOLDVS |PET|L7NEHS|1S| |E|P1SC|0|P|V|S.71 Tip pisave je capitalis quadrata. Kurzivno zapisana črka B je enkrat zapisana unci-alno. Velikost črk je 6 mm. Sredi okroglega pečat-
tega je patriarh povečal število ljudskih zastopnikov v parlamentu. Položaj se je poslabšal, ko je patriarhov maršal ubil Friderika Savorgnana v cerkvi sv. Štefana v Vidmu. Sledila je ljudska vstaja, ki jo je podprla Beneška republika. Patriarh se je bil primoran zateči v grad Soffumberg. ža povračilo ga je 22. junija 1394 pri kraju Venzone skušal ubiti konkordijski škof Nicoln Savorgnan Agostino. Patriarha so privedli v Videm, kjer ga je 12. oktobra 1394 ubil Tristan Savorgnan, ki je bil sin Friderika Savorgnana. Se isto noč so patriarha jami Sobieslava skrivoma pokopali, da bi se izognili ljudskim nemirom. Innocenti: johann Sobeslav von Luxemburg-Mähren, str. 703-709.
™ 1 Ienrik von Wildenstem (ok. 1330-1409) je bil škof v Kru-ju (1372-1382), Trstu (1382-1396) m Pičnu (1396-1409). Podobno kot patriarh Jan Sobieslav je izviral i/, Moravske. Teologijo naj bi domnevno študiral pri manjših bratih v Avignonu, kjer je prišel v stik s papeškim dvorom, i.eta 1372 ga je papež Gregor XI. imenoval za škofa mesta Kruja v današnji Albaniji. Wildenstein se je kasneje spoprijateljil s cesarjem Karlom IV. in z vojvodo Leopoldom 111. Avstrijskim. Ob cesarjevi smrti decembra 1378 je imel žalno pridigo. Vojvoda Leopold mu je podelil mesto tržaškega škofa leta 1382, potem ko se je mesto podvrglo habsburški zaščiti. Naslednje leto ga je potrdil še papež, žaradi nesporazumov z domačo duhovščino, ki je terjala ločitev Cerkve in države, je bil leta 1396 prestavljen v Pičen, kjer je umrl leta 1409. llttp://de.wikipedk.org/wiki/lleinrich _von_Wildenstein (pridobljeno 20. 12. 2010).
71 Gotepold pičenski škof.
nega polja je celopostavna reliefna figura škofa, ki sedi na prestolu. V desnici drži pastorale z naprej obrnjeno krivino. Levica ni dobro ohranjena. Verjetno v njej drži evangeljsko knjigo — evangeliarij. Pokrit je s ploskim pokrivalom, podobnim kučmi. Gre za nizko škofovsko pokrivalo, ki ga najdemo tudi na kovancih tržaških škofov iz 13. stoletja.72 Spodaj ima obrobni okrasni trak, podoben pa poteka tudi od čela preko temena do zatilja. Pri ušesih sta levo in desno rahlo vidna trakova. Škof je oblečen v albo in mašni plašč. Pečat je na levi strani odlomljen. Z njim so zapečatene relikvije v pravokotni kovinski škatlici. Na vrhu pečata je večja gmota voska z vdolbino. Vanjo je bila nekdaj pritrjena vrvica, na kateri je bila obešena listina o pristnosti relikvij.
Pečat pičenskega Škofa Gotepolda.
Pečat pičenskega škofa Gotepolda ima značilnosti svoje dobe. Iz prvega dela razprave je razvidno, zakaj škof še nima na glavi običajne mitre, saj se na škofovskih pečatih pojavlja pogosteje šele od druge polovice 12. stoletja. Tudi dostojanstvena drža škofove figure je še povsem romanska.
Pečat oglejskega patriarha Jana Sobieslava je izdelan iz rdečega voska. V premeru meri 43 mm. Obrobljen je z dvema črtama, ki sestavljata prazen obroč. Notranja črta obrobnega obroča je hkrati tudi zunanja črta napisnega traku, v katerem je napis: AQ|V1|L1E|M|SE + |E|PlSCOP|VS| lOAN-N|ES| |S|OBlE|S|L|AV|.73 Tip pisave je gotska majuskula. Velikost črk je 3,5 mm. Sredi okroglega pečatnega polja, ki ga obrobljajo t. i. biseri, je celopostavna reliefna figura škofa, ki sedi na
Stekar: 1 santi patroni locali su alcune mottete d'Aquileia, Trieste, Ljubljana, St. Veit e 1'üesach, str. 308. Oglejski škof janež Sobieslav.
širokem prestolu s stranicama in z naslonjalom. Z zgornjo polovico glave z mitro in s podnožjem sega v napisni trak. Podnožje je stilizirano in verjetno ponazarja talne ploščice. Patriarh v levici drži pastorale z naprej obrnjeno krivino, z desnico pa deli blagoslov. Pokrit je z gotsko mitro. Patriarh je oblečen v albo in naguban gotski mašni plašč, za vratom pa ima obešen palij. S tem pečatom so zapečatene relikvije, ki so shranjene v voščenem tulcu.
Pečal ovkiskem patriarha lana Solves lam.
<_> <_> j. j
Naj omenim, da so obojne relikvije danes brez običajnih spremljaj o čili listin o njihovi pristnosti, saj se verjetno zaradi vlage niso ohranile. Za njihovo pristnost jamčita oba pečata. Prisotnost relikvij v oltarjih je bila predpogoj za to, da se je na njih smela darovati sv. maša. Odsotnost vzidanih relikvij so nadomeščali z masnim kamnom — t. i. por-tatilom, ki je na sredi imel majhen grobek za relikvije. Portatile so postavili na oltarno menzo, da so na njej duhovniki smeh maševati. Kjer portatilov ni bilo, so vizitatorji prepovedovali maševanje na oltarjih brez relikvij, ker niso bili posvečeni. Vizitatorji so bili še v 17. stoletju zelo pozorni tudi na celovitost oltarne plošče, ki ni smela biti počena.
Ob koncu lahko zaključim, da je odkritje pečatov bistveno obogatilo in razjasnilo naše dosedanje vedenje o srednjeveški preteklosti žirovniške cerkve sv. Martina. Omogočilo je natančnejšo datacijo gradnje romanske cerkve in gotskega prezbiterija. Opisano dogajanje nas je poučilo, da se v oltarnih menzali skriva marsikateri odgovor na vprašanje o dataciji dotičnega oltarja ah dela cerkve. Sla po razkritju tovrstnih skrivnosti pa seveda ne sme postati razlog za demoliranje oltarjev — Božjih miz, od katerih so jedli duhovno hrano naši predniki, pa tudi še naša generacija. Pustimo jih pri miru za naše
zanamce, saj so simbolna duhovna vez z našimi predniki.
Viri in literatura Viri
Nadškofijski arhiv Ljubljana (NSAL)
-	SAL, Spisi 1, šk. 5, Der 23 Filialln Kliirlien zu Radtmanßtorff. Khirchen Steuer Register vom Jars |?|
-	ŠAL, Župnije — Spisi, šk. 26b, Breznica 1890— 1940-1960.
-	SAL, Rokopisi, šk. 8, št. 20.
-	ZA, Radovljica, šk. 9, m. 44.
Ambrožič, Matjaž: 'Terenski zapiski. Literatura
Akvinski, Tomaž: Super Sententiarum, liber 4 I Scriptum super lib ros Sententiamm\.
Bascape, Giacomo C.: S igillografia, II sigillo ne IIa diplom atica, ne I diritto, ne IIa storia, neUärte I. Milano: Fondazione italiana per la storia amministrativa, 1969.
Bascape, Giacomo C: S igillografia, II sigillo nella dip lorn at ica, nel diritto, nella storia, neUärte II. Milano: l'ondazione italiana per la storia amministrativa, 1978.
Benedik, Metod — Benedik, Marko: Kranjska Gora 600 let župnije. Kranjska Gora: Župnijski urad Kranjska Gora, 1990.
Gams, Pius Bonifacius: Series episcopomm Ecclesiae Catholicae, quo (quo t innotuemnt a beato Petro .Ipostolo. Ratisbonč: 1873.
Gestrin, Ferdo: Radovljica - vas, trg in mesto do 17. stoletja. ZČ 45 (1991), št. 4, str. 517-547. Gornik, Franc: Bled v fevdalni dobi. Bled: 1967. Grafenau er, Ivan: Nekaj novega o Rateškem (Celovškem) rokopisu, je^ik in slovstvo 1 (1955/ 1956), št. 6/7, str. 168.
Grisar, J osef — de Lasala, Fernando: _ 1 (petti della sigiUomtfia, 'Yipolona, storia, materia e valore nuridico dei
<_> <_> j	j.	<_> '	'	<3
sigilli. Roma: Editrice Pontificia Universitf Grego-riana, 1997.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910.
Tr ~r	"ipv i	" 1—1 1	"	1	1—1 * 1 * 11 * 1
liauser, Faul: Die rresken in der i'ilialkirche zu Sclieraunitz in Oberkrain. Mittheilungen der K K Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der
Kunst und historischen Denkmale (6. Mai und Juni 1906), Nr. 5, str. 123 sl.
Heim, Bruno Bernard: UAraldica nella Chiesa Callolica. Origini, usi, lenslamone. Citr del Vaticano:
o	o \>
Libreria Editrice Vaticana, 2000.
Höfler, Janez: O umetnostnih spomenikih srednjega veka v blejskem kotu. Kronika 32 (1982), str. 130-142.
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj. AES 10 (1988), str. 201-251.
Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Slovenji. I. knjiga Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996.
Innocenti, Marco: Johann Sobeslav von Luxemburg-Mähren. Biosraphisch-Bibliosraphisches Kirch-
O	O J	O J
enlexikon (BBKL). Band 17, Herzberg: 2000, str. 703-709.
Jeraj, Josip: Cerkvena zgodovina. Oris z domorodnega vidika. Maribor: Samozaložba, 1935.
Komelj, Ivan: Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora. Ljubljana: Slovenska matica, 1973.
Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 4. Ljubljana: Leonova družba, 1915.
Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nem-Ško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem-Celovec-Ljubljana-Dunaj: Koroški muzej Ravne na Koroškem in Mohorjeva založba v Celovcu, 2001.
Lavrič, Ana: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. AES 12 (1990), str. 7-404.
Nainfa, John Abel: Costume of Prelates of the Catholic Church. Baltimore: 1926.
Schumi, Franz: Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain I, Laibach: 1882/3.
Steska, Viktor: Radovljiška matrikula iz leta 1468. GMS 2 (1923), str. 23 sl.
Svoljšak, Drago: Brez preteklosti ni sedanjosti. Družina (14. 2. 2010), št. 7, str. 25.
Stekar, Andrej: I santi patroni locali su alcune monete d'Aquileia. Trieste, Ljubljana, St. Veit e Friesach. Annales 18 (2008), str. 305-316.
Vocabulaire international de la sigillosraphie (ur. S.
o o J	\
Ricci Noč). Roma: 1990.
Http://de.wikipedia.org/ wiki/Heinrich_von_ Wildenstein (pridobljeno 20. 12. 2010).
Zusammenfassung
KIRCHENSIEGEL IM HINBLICK AUF ZWEI RELIQIENSIEGEL IN DER I I1.IA1. KIRCi 11' ST. MARTIN IN ŽIROVNICA
Die Siegel stellen fur das Studium der historischen Quellen einen wahren Reichtum dar. So wie bei den Dokumenten war auch bei den Reliquien das Siegel auf den Reliquiaren oder auf der Echtheitsurkunde Bürge für deren Authentizität. Neben den Urkunden über die Echtheit der Reliquien war das Siegel das wichtigste Element, das die Entstehungszeit des Reliquiars und dessen Provenienz enthüllte. Bei den Siegeln ist zwischen dem Siegelstempel (oder Petschaft) und dessen Abdruck (Wachs- oder Metallsiegel) zu unterscheiden, da beide Siegel genannt werden. Metall und Wachs waren bei der Herstellung von Siegeln die am meisten gebräuchlichen Materialien. Die Wachssiegel hatten seit dem 12. Jahrhundert verschiedene Formen und nahmen schließlich in der Neuzeit wieder eine runde Form an. Neben den runden Wachssiegeln setzten sich auch ovale, oval zugespitzte (gotische) Siegel durch, die vor allem von den Oberen der Klöster verwendet wurden, sowie schildförmige, quadratische oder rhomboide Siegel. Die meisten Siegel besaßen stets auch eine Umschrift, die gewöhnlich Namen und Titel des Siegelführers zum Ausdruck brachten. Die Siegel spielten in der Vergangenheit und Gegenwart der katholischen Kirche die Rolle eines Beglaubigungsmittels für Urkunden und Reliquien. Die mittelalterlichen Siegel sind überhaupt ein Dreh- und Angelpunkt von Spezialisten verschiedener Geschichtsdisziplinen. Für die Kunstgeschichte stellt das Siegel eine Art Miniaturdenkmal von zuweilen hoher Qualität dar, das bei der Datierung und Feststellung der Provenienz eines gesiegelten Dokuments oder von Reliquien hilft. In der bei den Siegeln verwendeten Heraldik kommen die kirchlichen Insignien Tiara, Mitra, Palium, Pastorale, Kardinalshut, Pektorale und Ring am häufigsten vor. Die Kirchensiegel hatten anfangs eine ähnliche Form und Bedeutung als die weltlichen Siegel. Später wurden auch auf den Kirchensiegeln die Porträts durch Wappen mit einer Umschrift ersetzt. Hinzu kamen Kreuz und Mitra als Erkennungszeichen des Amtes eines Bischofs oder Abtes. Später wurde noch der Hut hinzugefügt, der anfangs ein Kennzeichen der Kardinalssiegel und dann auch der Siegel von Bischöfen, apostolischen Protonotaren und Prälaten war. Dank der Zer-
legung des Hochaltars und der Zustimmung des Amtes für Denkmalschutz sind wir auf erstklassige Quellen für die mittelalterliche Geschichte der Filialkirche St. Martin in Žirovnica gestoßen, auf Reliquien, die mit den Siegeln des Bischofs von Pičan (Padena), Gotepold (erwähnt 1136), und des Patriarchen von Aquileja, Jan Sobieslav (1387— 1394), versehen waren. Die Funde lassen den Bau
der romanischen Kirche ziemlich genau in die späten 30er Jahre des 12. Jahrhunderts und die Errichtung des gotischen Presbyteriums in die späten 80er Jahre des 14. Jahrhunderts datieren. Die beiden Siegel korrigieren die bisherigen Vermutungen über das Alter der Kirche und werfen gleichzeitig einige neue Fragen auf.