SLOVENSKI ETNOGRAF LETNIK XIV 1961 UREDILA \ BORIS OREL IN I MILKO MATIČETOV IZDAL IN ZALOŽIL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI LJUBLJANA 1961 90921 ^¦Slovenski etnograf« izhaja letno v eni knjigi — paraît une fois par an Uredništvo in zamenjave — Rédaction et échange: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20, poštni predal 529-X. telefon 22-475 Uprava — Administration: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20 Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji SLOVENSKI ETNOGRAF LETNIK XIV 1961 UREDILA BORIS OREL IN MILKO MATIČETOV IZDAL IN ZALOŽIL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI LJUBLJANA 1961 VSEBINA TABLE DE MATIERES Radoslav Hrovatin, Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi 7 La chmson partisane et la science de la culture populaire Boris Orel, Ralo na Slovenskem ....................................... 15 Die Ari auf slomenischem Sprachgebiet Tončica U r b a s , Crtalo v severovzhodni Sloveniji ....................... 41 Der Reuser im Norđosten Slomeniens Angeilos Baš, Hrastovski plug .......................................... 51 Der Pflug Don Hrastoolje Jože S t a b e j , Od kdaj in od kod imamo slovensko kmečko pratiko .... 59 Seit Tvann und rvoher haben die Slomenen ihre Bauern-Praiica France Goršič, O problemu starosti slovenskih priredb gorskih ôlenov 6? Vher das Altersproblem der sloroenischen Fassungen der Weinberg- artikel Eveil Gasparini, Questioni di mitologia slava — B .................. 91 Iz slovanske mitologije — B Zmaga K u m e r, Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju — B ........................... 115 Die vorreformatorische Vberlieferung in den sloroenischen protestaiv- tischen Gesangbiichern und in der nachfolgenden Entroicklung — B Tvrtko C u b e 1 i Ć , Svijet i oblikovni (strukturni) principi srpskohrvatske epske narodne pjesme .............................................. 155 Die Welt und die gestalterischen Prinzipien des serbokroatischen epi- schen Volksliedes Jože F t i Č a r , Božidar Raič in ljudske pravljice ......................... 149 Božidar Raie Verhâltnis zum Volksmarchen Vilko Novak, Matija Murko in raziskavanje ljudske snovne kulture ... 165 Matija Murko et la recherche de la culture matérielle du peuple Tvrtko Č u b e 1 i Ć , Matija Murko kao proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama ..................................................... t71 Matija Murko explorateur des chansons populaires épiques serbo- croates IN MEMORIAM Milko M a 11Č e t o V, Josipu Šašlu v spomin ............................ 183 Josip Šašel zum Gedachtnis Vilko Novak, V spomin Borivoja Drobnjakovića ....................... 184 A la mémoire de Borivoje Drobnjakooić ZAPISKI - NOTES Ivan Grafenauer, Nekaj o spreminjanju besedila v slovenskih pri- povednih pesmih................................................... 185 Anderungen im Wortlaut slorvenischer Volkdieder Radoslav Hrovatin, Marginalije k zbirki »Odbora za zbiranje slo- venskih narodnih pesmi z napevi«.................................. 188 Notes marginales concernant ie recueil du Comité pour la collecte de chansons populaires Slovenes Stanko Kotnik, Starišinstvo — še enkrat ........................... 191 Bemerkungen zum Brautmerberbrauch im Ubermurgebiet Milko M a t i č e t o v . Rezijanske ljudske pesmi na ploščah ............... 194 Registrazioni di canti sloveni dalla Val di Resia POROČILA - COMPTES RENDUS Zmaga K u m e r , Posvetovanje slovenskih etnografov v Ljubljani ....... 195 Die erste Beratung slorvenischer Volskundler in Ljubljana Angelos Baš. Tretje posvetovanje jugoslovanskih etnologov v Cačku .. 197 Troisieme délibération des ethnologues yougoslaves a Cačak Radoslav Hrovatin, VU. kongres Zveze društev folkloristov Jugoslavije v Makedoniji leta 1960 .............................................. 199 Le Vil« Congres de l'Union des sociétés des folkloristes Yougoslaves en Macédoine, en 1960 Fanči Š a r f, Posvetovanje o problemih varstva etnoloških spomenikov v Čačku ........................................................... 202 Délibération sur les problemes de la protection des monuments ethno- logiques, tenue a Cačak Anka Novak, O delu etnografskega oddelka Mestnega muzeja v Kranju (1959—1960) ........................................................ 205 Sur l'activité ethnographique du Musée Municipal de Kranj Milena Moško n. Etnografsko dello Mestnega muzeja v Celju v letih 1958—1960 .......................................................... 207 L'activité ethnographique du Musée Municipal de Celje en 1958—1960 Nace Šumi, Ob razstavi del Jožeta Karlovška ..................,...... 209 En marge de l'exposition des peintures de Jože Karlovšek KNJIŽNA POROČILA IN OCENE — COMPTES RENDUS CRITIQUES V.Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960 (Danica Ževart) ... 211 B. Škerlj, Antropologija i etnologija, Beograd 1959 (Danica Ževart) ..... 212 M. Gavazzi, Sudbina stare slavenske baštine kod Južnih Slavena. Beo- grad 1959 (Danica Ževart) .......................................... 212 Etnološki pregled. I, Beograd 1959 (Danica Ževart) ...................... 213 Ethnographica, 1, Brno 1959 (Pavla Štrukelj) ............................ 214 E. Krawc, Drasta Serbow wokolo Wojerec, Budysin 1959 (M. Makarovič) 215 Tiinder llona, Budapest 1960 (Vilko Novak) ............................. 215 C. Seignolle, Le folklore du Languedoc, Paris 1960 (Niko Kuret)......... 216 A. M. Eustacchi-Nardi, Contributo allo studio delle tradizioni popolari marchigiane (Niko Kuret), Firenze 1958 .............................. 216 Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde: V/2, VI/1, Berlin 1959, 1960 (Niko Kuret)........................................................ 217 Demos, Volkskundliche Informationen, I/l. 2, Berlin I960 (Slavko Kre- menšek) ........................................................... 218 Jahrbuch des Osterreichischen Volksliedwerkes, IX, Wien 1960 (Radoslav Hrovatin) .......................................................... 219 K. Weinhold, Töpferwerk in der Oberlausitz, Berlin 1958 (Jože Kar- lovšek) ............................................................. 220 E. Deutschmann, Lausitzer Holzbaukunst, Budysin 1959 (Franjo Baš) ____ 222 A. B. Lord, The Singer of Tales, Cambridge 1960 (Ivan Grafenauer) ...... 222 E. Stockmann, Des Knaben Wunderhorn in den Weisen seiner Zeit. Berlin 1958 (Zmaga Kumer) ........................................ 226 M. Haavio, Essais folkloriques, Helsinki 1959 (Milovan Gavazzi) ......... 228 M. Federowski, Lud biatoruski VL Varšava 1960 (Milovan Gavazzi) ...... 229 Müveltseg es hagyomany, Budapest 1960 (Vilko Novak) ................. 230 L Balassa, A magyar kukorica, Budapest 1960 (Vilko Novak) ............ 230 Š. Kulišić, Život i kultura zaostalih plemena Australije, Okeanije, Ame- rike i Afrike. Sarajevo 1960 (Petar Š. Vlahović) .................... 231 L. Adam - H. Trimborn, Lehrbuch der Völkerkunde, Stuttgart 1958 (Mirko Kus-Nikolajev) ..................................................... 232 W. Ziegenfuss, Gesellschaftsphilosophie, Stuttgart 1954 (M. Kus-Nikolajev) 232 R. Beck, Grundformen sozialen Verhaltens, Stuttgart 1954 (M. Kus-Niko- lajev).............................................................. 233 E. Schlesier, Die melanesischen Geheimkulte. Göttingen 1958 (Mirko Kus- Nikolajev) ......................................................... 233 V. Morpurgo, Pregiudizio, magia e superstizione nella lirica popolare mu- sulmana della Bosnia e dell'Erzegovina, Bari 1961 (M. Bošković- Stulli) ............................................................... 234 J. Gregorič, Venček ljudskih pripovednih pesmi, Celje 1956 (Milko Ma- tičetov) ............................................................ 234 N. Kuret, Ciganske pravljice, Ljubljana 1959 (M. Matičetov) ............. 235 M. Gladyszowa, Wiedza ludowa o gwiazdach, Wroclaw 1960 (M. Mati- četov) .............................................................. 236 G. Vidossi, Saggi e scritti minori di folklore, Torino 1960 (M. Matičetov) 237 Zamenjave — Echange.................................................. 238 Ta knjiga ima 4 slikovne priloge in 4 slike v tekstu Ce volume contient: 4 planches et 4 dessins dans le texte PARTIZANSKA PESEM IN ZNANOST O LJUDSKI KULTURI Radoslav Hrovatin Doslej je bila naša partizanska pesem nasploli označevana kot ljudska pesem, čeprav je ta označba mogla imeti različno vsebino in različen obseg. Večina javnih delavcev je označbo partizanske pesmi kot ljudske pesmi razumevala razmeroma široko kot ustvarjalnost vseh delovnih slojev, to je kmetov, obrtnikov, delavcev in delovne inteligence, torej po sodobnem političnem pojmovanju. Raziskovalci ljudske kulture so to označbo pogosto pojmovali ne- koliko ože, kot da je tudi partizanska ljudska pesem izraz samo tradi- cionalne kolektivne ustvarjalnosti najširših družbenih plasti podežel- skega in mestnega prebivalstva. S takim pojmovanjem pa seveda ni mogoče zajeti vseh partizanskih pesmi. Nekateri književniki, in še zlasti glasbeniki, so videli težišče tvorbe partizanskih pesmi predvsem v umetni, to je individualni ustvarjal- nosti, s katero so zajete originalne stvaritve in prevodi na posvojene melodije. Zato so v zbirkah partizanskih pesmi zlasti po osvoboditvi povsem prevladale stvaritve znanih pesnikov in skladateljev, medtem ko so bile v njih anonimne partizanske ljudske pesmi izredno redke. Zbiranje in raziskavanje ljudskih pesmi na terenu \^ zadnjih letih je po vsej Jugoslaviji pokazalo, da živi med najširšimi ljudskimi de- lovnimi sloji na podeželju in v mestih še vedno veliko število variant partizanskih pesmi, napravljenih na podlagi tradicionalnega ljudskega ustvarjalnega procesa — preoblikovanja. Prav tako pa pevci mnoge partizanske pesmi izvajajo stalno v bolj ali manj nespremenjeni obliki, kot so jim jo dali posamezni znani in včasih tudi anonimni tvorci. Tako bi mogli meniti, da obstajata dve različni vrsti partizanskih pesmi, ki se druga od druge precej razlikuje vsaj glede na njen izvor. Globlje dojemanje partizanskih pesmi pa odkriva spoznanje, da so med raznimi vrstami partizanskih pesmi sicer večje ali manjše razlike, vendar pa so si po svojem splošnem revolucionarnem značaju zelo blizu. Po svoji raznolikosti in pestrosti se vzajemno in skladno dopol- njujejo, tako da med njimi ni mogoče vedno potegniti razmejitvene črte, ki bi jih jasno ločila. Pri nas je do nedavna raziskavanje ljudske kulture v splošnem in ljudske pesmi posebej slonelo na prepričanju, da je ustvarjalec tako imenovane ljudske kulture skoro izključno kmečko prebivalstvo po- ' 7 Radoslav Hrovatin deželja. K temu so prištevali le še posamezne skupine rokodelcev in obrtnikov iz mest, medtem ko je prevladalo mnenje, da so industrijski delavci in drugi mestni prebivalci popolnoma neproduktivni na pod- ročju ljudske kulture. Kolikor so zbiralci folklornega gradiva zapisali razue pesmi, ki so prikazovale ustvarjalnost posameznikov zlasti iz mestnega življa, so jim izdajatelji pogosto odrekali upravičenost do vključitve v zbirke ljudskih pesmi. Tako je tudi K. Štrekelj izločil iz svoje znamenite zbirke »Slovenskih narodnih pesmi« take, po njegovem mnenju »ne- ljudske« tvorbe in jih je le deloma omenil v »dodatkih nenarodnih pesmi« z začetnimi vrsticami tekstov. Za vsa izločanja posameznih pesemskih tekstov sevedaj ni bil vedno odgovoren sam Štrekelj, temveč je treba pri tem upoštevati tudi razne težave, ki so mu jih v imenu založbe povzročali nekateri odborniki »Slovenske Matice« in drugi javni delavci tistega časa. Novejša terenska raziskavanja so pokazala, da živi zelo mnogo teh »nenarodnih« pesmi v neštetih variantah po vsem Slovenskem. Med njimi je več takih, katerih avtorji teksta ali melodije so celo znani. Prav zato so si nekateri izdajatelji ljudskih pesmi že v prejšnjem stoletju pomagali z označbo »ponarodele pesmi« v primerih, ko je bil avtor »ljudske pesmi« splošno znan pesnik ali skladatelj. To pomeni, da so med ljudske pesmi uvrščali tudi stvaritve individualnih tvorcev, med katerimi so bili mnogi iz mestnega življa. S tem so pogosto zašli v nedoslednost oziroma niso iz svojega praktičnega ravnanja izvajali ustreznih konsekvenc v teoriji in iz nje izhajajoči klasifikaciji gradiva. Posamezni raziskovalci so seveda spo- znali omenjeno nedoslednost in so se ji skušali izogniti tako, da so se jK) možnosti omejevali na take ljudske stvaritve, ki so bile po njih prepričanju »pristne« ali »avtohtone«. Toda navzlic vsemu temu so nastajale vedno znova razne težave pri kategorizaciji in klasifikaciji ljudskih pesmi. To se je pokazalo prav tako, ko so uporabili kot podlago za razvrstitev pesmi vsebino tekstov, kot tudi kasneje, ko je prišlo do poizkusov za razvrščanje melodij po enotnih muzičnih kriterijih. Vse to se je dogajalo zaradi tega, ker je bilo gradivo preveč hete- rogeno, da bi ga bilo mogoče klasificirati po enotnih vidikih. Osnovni vzrok za te težave je treba iskati v dejstvu, da so bili s klasifikacijo zajeti skoro izključno formalni ali motivni kriteriji, in to pogosto preveč mehanično. Premalo pa so bili upoštevani ali pa so bili sploh zanemarjeni zgodovinski vidiki nastanka, razvoja in preoblikovanja, kar velja zlasti za kontekst razvoja ljudske kulture za določeno dobo v celoti, V vsakem zgodovinskem obdobju posamezne dežele je bil pred- vsem določeni družbeni sloj (ali tudi več slojev v delovnem sožitju) najbolj aktiven ustvarjalec ustrezne ljudske kulture. In prav družbeni sloj, ki ga označuje določena oblika proizvodnih odnosov nekega zgo- 8 Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi dovinskega obdobja, daje svojim stvaritvam tisto karakteristiko, ki ga diferencira od predhodne in sledeče družbene epohe. Tako je treba temu ustrezno' ločiti tudi zbrano folklorno gradivo, ga razporediti in v skladu s tem kategorizirati po zgodovinsko pogojenih kriterijih in strukturalnih karakteristikah. Štrekljevo' ravnanje je bilo sicer v nekem smislu upravičeno, ni pa upoštevalo kompleksnosti zgodovinskega razvoja. Z navedeno ome- jitvijo je hotel zajeti predvsem tiste ljudske pesmi, ki so nastale v pogojih fevdalizma. Seveda je gledal na izbor gradiva le s časovnim, ne pa tudi zgodovinsko dialektičnim merilom. Zato se ni zavedal, da pripadajo bajčne in predkrščanske obredne pesmi, ki jih tudi vsebuje njegov obsežni korpus, predfevdalni, kvalitativno drugačni družbeni formi. Prav tako pa je zajel s svojo zbirko tudi nekatere meščanske družabne in druge pesmi, ki so nastale, ko je fevdalizem že odmiral, in ki bi jih bilo treba uvrstiti v poisebno historično razvojno skupino. Vse to mu je povzročalo težave in zato so navzlic izvedenim omejitvam pri izbiri gradiva, ki je izviralo iz novejšega časa, nastale razne nedo- slednosti pri njegovi razvrstitvi pesmi v skupine. Razumljivo je, da v Štrekljevi zbirki tudi potem, ko je prevzel uredništvo J. Glonar, niso našle svojega mesta nove delavske pesmi, ki so jih na prehodu v naše stoletje začeli uporabljati in oblikovati in- dujstrijski delavci oziroma kmetovalci, ki so prešli v industrijsko pro- izvodnjo. To se ni zgodilo samo, ker je bila tedaj tvorba novih delavskili pesmi razmeroma neznatna, temveč tudi iz že omenjenih načelnih razlogov. Nove delavske pesmi so imele svoje značilnosti, ki so nasprotovale estetskemu pojmovanju, izhajajočemu iz klasicizma in romantike. Prav določene zakoreninjene estetske norme in spremenjeni odnosi med in- dividualnimi ustvarjalci in kolektivnim preoblikovanjem so povzročili, da so se mogle zdeti nove pesemske tvorbe tudi izrazno manj kvali- tetne. Z drugimi besedami: ker še ni bilo jasne zavesti o izrednih spremembah v odnosih med različnimi ustvarjalnimi procesi, tudi še ni dozorelo spoznanje o kvalitativnih spremembah, ki so nastale kot po- sledica družbene preobrazibe. Prav spremenjeni družbeni značaj novih delavskih pesmi je bil tako različen od tradicije, da jih upravičeno ni bilo mogoče brez težav uvrstiti med klasične ljudske pesmi. Že v najstarejših družbenih epohah je bilo petje povezano z delom. Saj se je zlasti petje pri plesanju razvilo v tesni zvezi z delom in je imelo izrazito stimulativno delovno funkcijo. Pozneje so se primerne delovne pesmi porajale v raznih običajih, tako tudi v verskih obredih in njim ustrezajočih duhovnih pesmih. O delu so pele razne družabne pesmi in plesi v novo nastajajočih mestih. Izrazito delovno stimula- tivno funkcijo SO' imele tako imenovane stanovske pesmi. Vse te delovne pesmi pa so se običajno nanašale na določeno vrsto dela ali na določen 9 Radoslav Hrovatin stan; prikazovale so težave pri delu, opevale zadovoljstvo nad delov- nimi uspehi itd. Nove delavske pesmi pa obravnavajo delo na mnogo širši podlagi in se njih tematika ne omejuje vedno samo na neko posamezno delo. Te pesmi zlasti rade poudarjajo človekove pravice, ki izvirajo iz dela, pozivajo na boj za delavske pravice ali vsaj izražajo vero v upravi- čenost boja za socialno svobodo, skratka, preveva jih zavest o delavskih pravicah in težnja po revolucionarni preobrazbi delov-nih odnosov. V preteklosti so se v pesmih take težnje pojavljale redko, le za- časno in podzavestno, tako morebiti že v spevih upornih sužnjev v antičnem svetu, pri nas so brez dvoma vzniknile v pesmih kmečkih puntarjev. V novih delavskih pesmih postane vse to stremljenje za- vestno, prav to pa je pogoj za aktivno ustvarjanje nove ljudske kul- ture. Zato moremo te nove ljudske pesmi označiti po najnaprednejšem delovnem sloju naše zgodovinske epohe, to je po delavskem razredu kot — delavske ljudske pesmi. Zavestne revolucionarne težnje po nacionalni in socialni svobodi povezujejo tudi partizansko pesem z novo delavsko pesmijo. Dosedanje raziskavanje partizanskih pesmi je že pokazalo, da jih ni mogoče ustrezno razčleniti in opredeliti v celoti z uporabo zastarelih etnoloških metod, ki se opirajo na zgodovinsko neopredeljeno »ljud- skost, pristnost ali avtohtonost«. Za partizanske pesmi ni bistvenega pomena niti anonimnost niti ni pravilno med njimi iskati nepremostljive razlike med individualno in kolektivno ustvarjalnostjo, to je med vimetno in ljudsko tvornostjo. To postane razumljivo, ako pomislimo, da so v narodnoosvobodilnem boju sodelovali napredni ljudje iz vseh slojev naših narodov. Zato je treba partizanske pesmi obravnavati v takem zgodovinskem preta- kanju, v katerem so bili vzajemni stiki med raznimi družbenimi sloji v aktivnem in pozitivaiem sožitju. V takem sožitju pa se kulturne dobrine mest in podeželja vzajemno oplajajo in dopolnjujejo. Povezovanje boja za nacionalno samoodločbo z bojem za socialno svobodo v narodnoosvobodilnem boju daje partizanski pesmi posebno mesto med delavskimi pesmimi. Delavski razred Jugoslavije je znal povezati svoje socialne težnje z naprednimi stremljenji ostalih delovnih slojev jugoslovanskih narodov. Tako je tudi partizanska pesem postala verni izraiz skupnega boja za narodno in socialno svobodo. Prav zato je partizanska pesem kot ljudska pesem našega časa segla po tradiciji iz naj razno vrstne jših virov% in sicer ne samo iz ljudske tradicije po- deželja, temveč tudi iz tradicije umetne kulture mest. Med najstarejšimi viri so pesmi kmečkih puntarjev. Mnoge pobude izhajajo tudi iz epičnih in liričnih pesmi o bojih proti raznim fev- dalcem. Le-tem se pridružujejo tudi najraznovrstnejše pesmi iz sta- rejše dobe do najbolj splošno znanih novejših ljudskih pesmi. Zelo mnogo snovi je črpala partizanska pesem iz ljudskih, kakor tudi ponarodelih in umetnih družabnih in patriotičnih pesmi našega 10 Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi malomeščanstva. Zlasti pogosto je segala ipo revolucionarnili naciona- lističnih pesmih iz bojev za narodno samoodločbo po prvi svetovni vojni in iz bojev proti fašizmu. Najpomembnejšo in vodilno vlogo pa so imele pri nastanku parti- zanskih pesmi nove delavske pesmi, ki so se porajale po svetu, pa tudi pri nas. Saj je bil družbeni vzpon našega delavstva tesno povezan z napredkom svetovnega delavskega gibanja. Nove delavske pesmi so se pojavile pri nas že s prvimi začetki našega proletarskega gibanja. Iz- redno aktivnost so kasneje v tej ustvarjalnosti pokazali partijci in simpatizerji, ilegalci na robiji, demonstranti, štrajkaši, španski borci, konfiniranci idr. Vrhunec vseh teh prizadevanj se je izoblikoval v narodnoosvobo- dilnem boju. Kakor je narodnoosvobodilni boj združil delavce, kmete, obrtnike in delovno inteligenco v enotno fronto s svetovnim naprednim revolucionarnim gibanjem, tako pomenijo partizanske pesmi sintezo ljudskih ustvarjalnih sil tistih zgodovinskih epoh in družbenih slojev, ki so jo v revolucionarnem zanosu oblikovali s svojo specifično' tra- dicijo. Ta sinteza pomeni nekaj kvalitativno novega, čeprav je osno- vana kvantitativno tudi na tradiciji. Tudi raziskavanje partizanskih pesmi more prispevati svoj delež pri vnašanju novih pogledov in metod v znanost o ljudski kulturi. Pri tem se vedno znova kaže, da je treba vse pojave ljudske kulture raz- členiti historično in jih šele na tej podlagi dalje kategorizirati in klasificirati. Le tako bo moigoče dognati kvalitativne razlike in kvan- titativne podobnosti med raznimi značilnostmi na posameznih razvojnih stopnjah ljudske kulture. Partizanske pesmi vsebujejo nove kvalitete v idejni zasnovi in v splošnem revolucionarnem značaju, kar je tudi značilnost novih de- lavskih pesmi. To jih vključuje v novo ljudsko kulturo, katere nosilci so delavci, združeni s kmeti, obrtniki in delovno inteligenco v sociali- stični skupnosti. Tako se partizanska pesem kaže kot važna sestavina v kulturi socialistične epohe v širšem zgodovinskem, geografskem in družbenem okviru. Po svojih elementih in raznih izraznih sredstvih navezuje parti- zanska' pesem na tradicijo kmečke, meščanske in delavske kulture, prerojene v narodnoosvobodilnem boju na način, ki je specifičen za razvoj razredne zavesti pri jugoslovanskih narodih v njihovi skup- nosti in posameznih sestavinah. Partizanska pesem torej potrjuje, da je ljudska kultura v posa- meznih zgodovinskih dobah kvalitativno različna glede na razredni značaj njenega nosilca. Na tej osnovi se ljudska kultura posameznega naroda povezuje z ljudsko kulturo drugih narodov v večjo socialno skupnost, ki jo označuje družbena formacija določene zgodovinske epohe. 11 KatlosUiv Hrovatin Po raznolikosti v povezanosti s tradicijo predhodnih zgodovinskih epoh in družbenih slojev pa se kažejo kvantitativne razlike v ljudski kulturi posamezne dežele v primerjavi z ljudsko kulturo drugih dežela z enako družbeno ureditvijo. Tako je treba ljudsko kulturo neke de- žele razčleniti glede na različne zgodovinske dobe v kvalitativnem in kvantitativnem pogledu. Zato je ne smemo označevati kot nekaj prvo- bitno pristnega in nespremenljivo avtohtonega. Prav tako ni treba tožiti zaradi njenega prilagajanja novim zgodovinskim pogojem- in trepetati, da bo končno onemoglo izginila. Tudi se ni treba bati, da bo v dobi socializma prenehala obstajati posebna ljudska kultura. Na- sprotno! Prav socializem je izredno naklonjen razvoju ljudske kulture. Toda ljudska kultura socialistične epohe se kvalitativno razlikuje od ljudske kulture predhodnih druibenih formacij. Zato smemo to novo ljudsko kulturo zaradi jasnosti imenovati po njenem najnaprednejšem nosilcu kot — delavsko ljudsko kulturo. Seveda pa delavska ljudska kultura glede na to, da v njej sode- lujejo z delav^ci tudi kmetje, obrtniki in delovna inteligenca v sociali- stični skupnosti, ni nekaj enoličnega, uniformnega in nekompleksnega. Nasprotno! Prav raznolika povezanost s tradicijo, pogojena s speci- fičnim razvojem delavskega gibanja v posamezni deželi kakor tudi v posameznih delovnih slojih tiste dežele zagotavlja, da se bo delavska ljudska kultura razvijala povsod na njej lasten, poseben način. Vse to postavlja znanost o ljudski kulturi pred nove naloge. Pred- vsem se ne sme omejevati samo na njeno raziskavanje v davni pre-- teklosti. Nasprotno! Na ustrezen metodološki način mora raziskovati razvoj ljudske kulture tudi v sodobnosti. S tem bo pridobila tudi na aktualnem pomenu za sodobno družbo in njeno izgradnjo v prihodnosti. Tako se tudi raziskavanje partizanske pesmi, kot tvorbe sodobne delavske ljudske kulture, vključuje v znanost o ljudski kulturi, v kateri se mora obravnavanju duhovne kulture povrniti tisti pomen, ki mu gre. Kajti tudi raziskavanje ljudske duhovne kulttire, ki se je otreslo idealističnih aspektov preteklosti in ki postavlja tudi razvoj te kulture v okvir zgodovinskega jlružbenega dogajanja, je po svoji metodi materialistično. To spoznanje pa opozarja na to, da ne bi preveč enostransko dajali prednost raziskavanju ljudske materialne kulture. Kajti tudi raziska- vanje materialne kulture ni še samo po sebi materialistično, temveč postane tako šele po ustrezni dialektični metodi historičnega materia- lizma, ki je pogojena v zgodovinskem družbenem razvojti. Tako je bilo ob obravnavanju naše partizanske pesmi opozorjeno na nekaj problemov v znanosti o ljudski kulturi. Kakor je partizanska pesem imela pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem boju, tako nam more tudi še danes dajati mnogo pozitiv^nih spodbud za splošni druž- beni razvoj, in prav posebno še za napredek naše kulture, prosvete in znanosti. 12 Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi V tej luči pomen raziskavanja partizanske pesmi nedvomno raste. V znanost o ljudski kulturi vnaša deloma nove poglede oziroma po- maga v njej utrjevati splošno materialistično in dialektično metodo- loško usmeritev ter jo ob strani sodobne napredne historiografije uvršča v krog pomembnih družbenih ved našega časa. Pozitivni ni,edsebojni odnosi med raznimi naprednimi družbenimi sloji v času narodnoosvobodilne vojne so bili važno gibalo za nastanek partizanskih pesmi. Na tej osnovi moremo razumeti razlike med raz- nimi vrstami partizanskih pesmi glede na njih različne ustvarjalce in glede raznovrstnega navezovanja na tradicije, kar je povzročilo svoje- vristen ustvarjalni proces. Posebnosti tega procesa postanejo še bolj razumljive, ako se zave- damo, da je sodelovanje novih družbenih sil, kot jih predstavlja de- lavski razred, ki se zavestno bojuje za pravice, ustvarjene z delom, odločilnega pomena za spoznavanje novih kvalitet delavske pesemske ustvarjalnosti. Produ:kt te ustvarjalnosti je tudi naša partizanska pesem kot rezultat specifičnega zgodovinskega razvoja, v katerem sta se spojila boj za uveljavljanje narodnega obstoja in narodne samobitnosti z bojem za socialno svobodo, ki je dobila realno vsebino v zavesti de- lovnih ljudi v pogojih naprednih delovnih odnosov epohe socializma. Vse to označuje tudi partizansko pesem kot delavsko ljudsko pesem, ki je zrasla kot produkt porajajoče se delavske ljudske kulture. Résumé LA CHANSON PARTISANE ET LA SCIENCE DE LA CULTURE POPULAIRE La chanson partisane est caractérisée, en général, de chanson populaire. Mais cette caractérlsation peut signifier, d'une part, l'activité créatrice tradition- nelle des masses ouvrieres tandis que, d'autre part, on en pourrait voir le point essentiel dans les créations individuelles des poetes et des compositeurs. Mais ie public accueille également les deux genres de chansons partisanes. Il n'est pas toujours possible d'établir entre eux des limites nettes, et en effet ils se completent mutuellement et s'accordent en maintes parties. Jusqu'a présent, les chercheurs de la culture populaire souvent ne classaient pas, parmi les chanson populaires de caractere classique, quelques créations d'origine individuelle et provenant de l'époque récente, quelques-uns fabriquerent meme le terme nouveau de »chansons popularisées^. En dépit' de cela, il y avait des difficultés dans la classification aussi avec des chansons d'origine plus reculée. Il en faut chercher les raisons dans le fait qu'on avait négligé, dans la recherche, les points-de-vue historiques. On ne se rendait pas compte, évidemment, des récentes chansons ouvrieres. Celles-ci different des anciennes chansons de travail par ce qu'elles expriment la conscience des droits provenant du travail. C'est la raison de ce qu'on peut les caractériser par le représentant le plus progressif de l'époque historique en question comme chansons populaires ouvrieres. 13 Radoslav Hrovatin Selon ces définitions sommaires, il faut classer parmi les nouvelles chansons ouvrieres aussi les chansons partisanes de Yougoslavie. Elles sont caractérisées par le fait que leurs créateurs sont des poetes et des compositeurs individuels, mais qu'elles sont aussi l'objet du proces créateur populaire — de la transfor- mation. Cependant, les chansons partisanes en Yougoslavie sont un phénomene spécifique, vu le développement historique particulier des peuples yougoslaves. Dans la lutte pour la Libération nationale, toutes les masses travailleuses des peuples yougoslaves se sont unies a la classe ouvriere, dans un front commun pour la libération nationale et sociale. Une expression fidele de ces efforts commun est la chanson partisane, qui a absorbé tous les différents éléments de la tradition campagnarde et urbaine. La recherche des chansons partisanes est a meme d'introduire des points- de-vue et des méthodes nouveaux dans la science de la culture du peuple. En se rendant compte, d'une juste maniere, des changements sociaux, on peut caractériser la culture populaire d'une certaine époque historique selon son représentant progressif. C'est ainsi qu'on peut caractériser la culture populaire contemporaine d'Europe de culture populaire ouvriere. Celle-ci differe, par sa qualité, de la culture populaire des époques historiques précé- dentes. Mais la culture populaire ouvriere n'est pas une chose uniforme. Vu l'évolution historique spécifique des différents pays, leur culture populaire contient des différences correspondantes de quantité. 14 RALO NA SLOVENSKEM Boris Orel V mojem prvem poročilu o ralu na Slovenskem, objavljenem v VIIl. letniku Slovenskega etnografa (1955), so bili prikazani trije tipi rala na slovenskem ozemlju: 1. četverokotno ralo s kolci in samostojno rezalnico na štajersko-koroškem ozemlju, 2. ralo na oje iz Srednjega vrha pri Kranjski gori in 3'. dreucl, ralo brez plaza iz Podkorena pri Kranjski gori. V letih 1956/1961 sem nadaljeval z raziskovanjem četve- rokotnega rala s kolci in rezalnico še na drugih območjih štajersko- koroškega ozemlja (okolice Ljubnega, Mozirja, Črne, Vitanja, nadalje na Kubanskem in v raznih krajih na Slovenskem Koroškem v Avstriji). Sedanje, drugo poročilo o ralu na Slovenskem, objavljeno v tem let- niku Slovenskega etnografa, vsebuje izsledke omenjenega terenskega dela, opravljenega v letih 1956/61. Kakor prvo skuša tudi drugo, do- datno poročilo o četverokotnem ralu s kolci in rezalnico kot sime- tričnem ornem orodju z raznih območij štajersko-koroškega ozemlja pojasniti vse, kar moreta o njem dandanes še povedati avtopsija in ustno izročilo.^ 1. Pregled štajersko-koroških četverokotnih ral s kolci in rezalnico ter njihovih sestavnih delov po posameznih območjih in krajih Okolica Ljubnega. V tej okolici so bile pregledane razne samotne kmetije v naslednjih hribovitih naseljih: Ter, Planina in Sv. Pri- mož. Najdena so bila tri rala (od teh eno nepopolno) ter ena nepopolna kolca in rezalnica. V navedenih naseljih pravijo staremu ornemu orodju ralo (Planina in Sv. Primož) in rah (Ter). Štiri glavne sestavne dele rala, ki tvorijo ' Pri teienskem delu v letih 1956/1961 so avtoTJu ljubeznivo in z velikim razumevanjem pomagali številni domačini, predvsem kmečki gospodarji v raznih krajih na štajersko-koroškem ozemlju. Vsem se za njihovo pomoč naj- lepše zahvaljujem. Posebej pa se še zahvaljujem dr. Francetu Zwittru in dr. Pavlu Zablatniku iz Celovca, dr. Luki Sienčniku iz Dobrle vesi, Simonu Grossu iz Št. Jakoba pri Velikovcu, Niku Krieglu iz Zahomca in še mnogim drugim za razne njihove posebne usluge. Za pregled narečnih nazivov naj- lepša hvala dr. Tinetu Logarju. — Zaradi nepredvidenih težkoč je moralo drugo poročilo o ralu iziti v marsičem skrajšano, zlasti pa brez zaključnega kritičnega pregleda gradiva. 15 Boris Orel njegovo četverostransko oziroma četverokotiio ogrodje, pa imenujejo takole: nóplas, grégl (tudi grigi), ročica (rač.ca) in kózuc. Spodnji vodo- ravni del, nóplas, je v celoti dolg 1,07 m (1,21 m) ter se od zadnjega proti sprednjemu delu polagoma razširja. Pri enem ralu je ta del spodaj na sredi malce navzgor vzbočen. V oplaz je zadaj vsajena ročica (račića), ki je visoka 73 cm (78 in 80 cm), in nagnjena bolj ali manj nazaj, na vrhu pa je vanjo vsajen cvek (držaj) ali pa je brez tega in je zato na vrhu za- krivljena v nekak držaj. Gregi je vsajen v lečvenco ročice in se more v njej malo ali nič premikati. Gredelj je pri ohranjenih treh ralih dolg 1,83, 1,93 in 1,98 m ter je povsod raven. Na svojem sprednjem koncu ima luknjo za cvek. Kózuc je v obliki deske navpično pretaknjen skozi gredelj in vsa- jen v oplaz ter je visok 78 cm (85 in 82 cm), širok pa 14 cm (19 in 18 cm). Nad gredljem ima več lukenj, prav na vrhu pa podolgovato poševno lečvenco za držaj. Na kozuc je nataknjena smukla, posebna lesena 42 cm (45 cm) dolga škatla za reguliranje oranja na plitvo ali globoko.^ Eno od ohranjenih ral iz Planine je brez smukle. — Simetrično orno železo, po nazivu râunik, je dolgo 33 cm (44 cm), široko pa 22 cm (24 cm). Pri dveh ohranjenih ralih je ralnik nasajen samo na oplaz, prav tako je bil nasajen tudi na tretjem ralu. Kakor na ralih iz Podtera'^ se oplaz tudi na dveh ralih iz Planine spredaj pred ušesom ralnika nenadno malce zviša v ne- kakšno majhno grbo, ki spredaj zapira uho ralnika, zadaj pa so vanjo vdelane leméske (leméie) s svojim sprednjim koncem. Lemeške so iz enega kosa lesa, pričvršćene so na oplaz z lesenimi cveki, nazaj proti kozucu se primerno dvigajo in razširjajo, pri samem kozucu pa so raz- dvojene v nekakšne rogovile ali ušesa. Dolge so 68 cm (64 in 65 cm), razpon med obema koncema ušes pa znaša 25 oziroma 29 in 34 cm. Ralna kolca, po nazivu uojšč ali uosč, je povezovala z ralom grégdlnca (gréglanca, grighnca) iz brezove ali ratikove trte. Od sestavnih delov kole se spominjajo samo naziva za kolesa, to je kolesnice, in naziva za srednji del jezak. Nekateri pravijo ralnim kolcem tudi kolesnice. V tem primeru nazivajo del med kolesi, ki na njem leži gredelj s svojim sprednjim koncem, ijošč ali uojšč. Rezauanca (rezanaca) ima uóje, železno rezauanco in ročico. Ohra- njena rezalnica je brez železne rezalnice. Njeno oje pa je dolgo 4,22 m. Rala z rezalnico v gredlju ni bilo nikjer najti, prav tako takega rala ne pomni ustno izročilo. Okolica Mozirja. Pred leti je Mestni muzej v Celju raziskoval naselja nad Mozirjem. Ob tej priliki je našel eno ralo in eno rezalnico pri Sumečniku v Šmihelu. V vaseh nad Mozirjem (Šmihel, Radegunda itd) pravijo obravnava- nemu ornemu orodju râlo.^ Njegov spodnji del nazivajo pódsad. Pri Šu- ^ Prim. nadrobnejše podatke o smukli v Slovenskem etnografu (= SE) VIII/1955, str. 40. ^ SE VIII. str. 40. * Župnik Lipold iz Rečice je ralo imenoval ralu, rezalnico pa naresavenza (Hanns Koren, Pflug und Ari, Salzburg 1950, str. 6?). 16 I Štajersko-koroška četverokotna rala iz ieh-le krajen: i. Bilčooa. 2. liadoanje (s prestavljivo desko). 5. Mlince. 4. Zorhnji kot pri Selah, 5. Plešivec nad Kot- niaro vesjo, 6. Rute pri Podgorju (ročica in plaz iz enega kosa lesa), 7. Sp. Kapla (Kobansko), 8. Voohrske gore (s prestavljivo rezalnico; zadnja ])resta bi morala l)ili pravilno zataknjena zadaj za zdržnikom) Foto: dr. B. Orel Ralo na Slovenskem mečnikovem ralu° (si. 1—2 na str. 17) je dolg 1,04 m, pri ročici širok 8 cm in visok 6 cm, medtem ko je pred ralnikom širok 10,5 cm, visok pa 5 cm. Zadnji del podsada, ki je spodaj brez šine, se imenuje peta. Ročica na vrhu je zakrivljena v kljuko in ji zato porogljivo pravijo répac. Ročica, ki je spodaj debelejša, je visoka 72 cm in je vsajena v podsad. Gredi je v celoti- dolg 1,64 m in je med ročico in kozucem debel 8,5 X 8 cm. S svojim SI. 1. Ralo iz Šmihela nad Mozirjem: a podsad, b peta, c ročica, d repac, e gredi, f kôzuc, g- Dilce, h raunik; 2. podsad z vilicami in ralnikom od spodaj; 3. gréglca ali grédlanca; 4. rezâunca: a noje, b rezâunca, e držaj zadnjim, stanjšanim koncem tiči gibljivo v Učvenci ročice, dolgi 12 cm, v kateri sta vtaknjeni še dve fcć/i (kéla) za reguliranje globine oranja. Da gredelj ne izpade iz lečvence ročice, je zadaj skozenj poprek čez lečvenco pretaknjen lesen cvek. Na sprednjem koncu gredlja je luknja za coek. Gredelj je med ročico in kozucem raven, pri kozucu spredaj je navzgor zakrivljen, potem je zopet bolj ali manj raven. Kôzuc je v obliki deske navpično pretaknjen skozi gredelj in vsajen v podsad. Na vrhu ima naprej ^ Sedaj v Mestnem muzeju v Celju, inv. št. 688. 2 Slovenski etnograf 17 Boris Orel obrnjen širši izrez za držaj, ki je dolg 12 cm. Visok je 73 cm, širok pa 11,5 cm. Tik nad gredljem in pod njim sta v kozucu dve luknji, v kateri sta vtaknjena dva cveka. Râunik z ušesi vred je dolg 33 cm, širok 24 cm, nasajen pa je samo na podsad (si. 1—2 na str. 17). Lemeške (tega naziva ne pomnijo več in jim pravijo oilce) so iz enega kosa lesa ter med ralnikom in kozucem pritrjene na podsad s tremi lesenimi cveki. Dolge so v celoti 62 oziroma 64,5 cm, posebej pa so med ralnikom in kozucem dolge 33,5 cm, medtem ko znaša razpon med obema koncema 26 cm. Kolca po nazivu kouče, koučete ali kolesnice imajo naslednje dele: kouče ali kolesnice, podéuc (med kolesoma) in deska (?). Kouče ali koučete je povezovala z ralom gré gica (grégdlca) ali grédlanca iz smreko- vega ločna, ki sta njena konca vtaknjena v kratko leseno deščico (si. 3 na str. 17). Rezâunca ni prav nič drugačna od rezalnic, ki smo jih doslej spoznali (si. 4 na str. 17). Ima naslednje sestavne dele: noje, rezaunca in cvek za držat (držaj). Železna rezalnica je v lečvenci oja pritrjena s kélami, razen tega pa je oje pri lečvenci obito z železnim obročem. Okolica Šoštanja (Bele vode. Sv. Vid pri Zavodnju, Razbor). Ustno izročilo o ralu je na tem območju razmeroma slabo ohranjeno. Se- stavni deli rala, ki je njegov domači naziv ralo, so naslednji: 1. pódsad, 2. ročica, 3. gredi ali grégl, 4. kôzuc, 5. râunik, 6. kočete, kouča ali koles- nice, 7. grédlenca ali gredica, 8. rezauanca [a) noje, h) ročica]. Za lemeške ne pomnijo več naziva. Mestni muzej v Celju je na tem območju pridobil za svoje zbirke dve rali: eno je iz Belih vod (inv. št. 233), drugo pa iz Razborja pri Sv. Vidu (inv. št. 232). Obedve orni orodji sta podobni zgoraj opisanemu ralu iz Smihela nad Mozirjem. Okolica Črne (Javorje in Jazbina). Na tem območju ni več ohranjenega nobenega rala. Tudi ustno izročilo je o njem zelo pomanjk- ljivo. Domači naziv za to orno orodje je ralo. Za spodnji del rala se po- nekod slabo spominjajo naziva pódsad (Javorje), drugod pa so ta del imenovali podplat (Jazbina) in plasta (?). Prav tako ne pomnijo naziva lemeške, ki jim ponekod pravijo vilice. Ostali sestavni deli se imenujejo takole: ročica, gredi (Javorje) ali grégl (Jazbina), kôzuc (kozóuc), râunik, podéuc, gredica ali grédalnca. — O samostojni rezalnici vedo povedati, da je bila železna rezauanca nataknjena na uóje, ki je imelo zadaj ročico. Rezalnice v gredlju ali ob njegovi strani ne pomnijo. Okolica Vitanja. Po podatkih iz »Gothove zbirke« so okoli leta 1843 orali z ralom v najvišjih pohorskih naseljih nad Vitanjem.'' Ralo, ki ga je pohorski kmet imenoval ori ali kosthtruma (?), je bilo kmalu po letu 1843 v drugi polovici 19. stoletja opuščeno, zakaj danes ga ni bilo mogoče nikjer več najti, razen tega pa se nobeden od starejših kmetov ne spominja več, da bi kdaj v hribovitih naseljih Pohorja uporabljali ralo. Pač pa se spominjajo starega lesenega dvojnega pluga po imenu rnerjasc o H. Koren, Pflug u. Ari, str. 66. 18 Ralo na Slovenskem ali plušca, ki je imel dve črtali nazvani rezâunca oziroma rezanca. Ta naziv je vsekakor zadnji spomin na nekdanje ralo v okolici Vitanja.' Kobansko I (Pernice-Mlake, Sv. Jernej, Sv. Primož, Sv. Trije kralji). Ralu pravijo v Pernicah in v Mlakah pri Pernicah aralo, aralo in tudi oralo. Etnografski muzej si je pred nekaj leti oskrbel v Mlakah pri Pernicah ralo s kolci (inv. št. 7798, si. 1—2 na str. 20). Spodnji del tega rala v EM, nazvan platiže, plat in aplâ» (si. 2 na str. 20 in si. priloga II/8), je dolg 86 cm ter ga moremo deliti po debelini v dva dela. Prvi, zadnji del je širok 9 cm, drugi, sprednji del pa je spočetka debelejši (širok je 16 cm), potem pa se polagoma zožuje in tanjša ter je na koncu nasajen nanj oraunik (28 in 15,5 cm). Na vsaki strani širšega dela plati ali platiž so pribite uhe, ki so dolge 71 cm, razpon med obema koncema ušes pa znaša 28 cm. Uhe torej sestoje iz dveh posameznih kosov. V plat je zadaj vsajena ročica z dvema rogljema, nazvana pok. Pok, ki je visok 1,14 m, ima glečanco ali glečanco, skozi katero je pretaknjen zadnji ožji konec gredlja, nazvan gradi ali gredi in v kateri je še kejla (kéla) za prestave. Gredelj je rahlo navzgor vzbočen in je dolg 2,04 m. Kâzuc, ki je visok 47 cm in širok 14 cm, je skozi gredelj vsajen v plat in ima na vrhu rahlo naprej obrnjen okroglast izrez. Rezalo je nameščeno v glečgnci v gredlju in je že močno izrabljeno. Dolgo je 47 cm. Kolca, nazvana podéuc ali padéuc (si. 1 h na str. 20), imajo spredaj ikârje za vprego, med kolesnicami pa uózo, to je širši leseni del (piata) z luknjo na sredi, skozi katero je pretaknjen sprednji konec gredlja. Škarje so z dvema koncema vsajene v uozo. Zadaj za uozo je v gredlju cvek ali kéla, spredaj pa žlesa. Ce je žlesa železna, se imenuje jigua. Tako je pritrjen gredelj v podeuc brez gredeljnice. V krajih med Pernicami in Št. Janžem (Sv. Jernej, Sv. Primož in Sv. Trije kralji) se rala po sestavnih delih in njihovi konstrukciji nasploh ne razlikujejo od zgoraj opisanega rala iz Mlak pri Pernicah. Med Per- nicami in Št. Janžem je bilo mogoče najti še tri rala. Ralu pravijo arano, mlajši kmetje pa tudi oralo, raznim njegovim sestavnim delom takole: 1. plas, plast, plates, platiš ali platiže, 2. pók (ročice), 3. grédl ali gradi, 4. kazac, kazlc, kâzuc, 5. uhe, ohe, uóhe, ušesa, 6. rezalo, 7. arâunik, orâunik, râunik, 8. padéuc, padéuuec. — Ralnik, ki ima uho, létance in spie, je nasajen samo na plast, ušesa pa so pričvršćena na vsaki strani plasti. V ta namen sta za sprednja dela ušes izrezana ustrezna ležaja na vsaki strani plasti. Pri nekaterih ralih je plast spodaj lahno navzgor vzbočena. Gredelj je povezan s kolci prav tako, kakor pri opisanem ralu iz Mlak pri Pernicah. Za to je potreben zadaj klin ali coek, spredaj pa šprikla, coek ali železna igua. Ralo se laglje obrača in tudi prestavlja na strminah, če je gredelj pretaknjen skozi luknjo v podeucu. Rezalo je pri vseh ralih nameščeno v gredlju, samostojnega rezala ni bilo nikjer najti in tudi ni o njem ohranjenega nobenega spomina. Mere sestavnih delov treh ohranjenih ral so seveda bolj ali manj različne. ' Tudi v Sv. Vidu nad Valdekom pričata naziva pri dvojnem plugu »re- zalo« ali >črtauanca) o nekdanjem ralu. 2' 19 Boris Orel Kubansko II (Št. Janž, Radica, Vas pri Remšniku, Brezni vrh, Zg. Kapla, Ožbalt, Sp. Kapla, Vurmat, Vel. Boč, Sleme, Sober-Sv. Križ). Na ozemlju med Št. Janžem in Sobrom je bilo najdenih sedem ral, vendar pa nobena samostojna rezalnica. SI. 1. Ralo iz Mlak pri Pernicah: a plat ali plâtize, b uhe, c oraunik, d pok, e gradi ali gredi, f kâzuc, g rezalo, h podéuc, i kolesnice, j uóza, k žlesa; 2. plat z ušesi rala od spodaj; 3. ralo (plužnica) iz Slemena: a ploh, h ragli, c oraunik, d pok, e gredi, f zvenga, g rezanca, h hakl; 4. plaz z ušesi in ralnikom od spodaj Na vsem tem območju se ralo imenuje plužnica, tudi plažnica (Radica) in pležnica (Brezni vrh in Zg. Kapla). V Šobru in njegovi okolici so ralu rekli strela (streila), na Ostrem vrhu celo gromska strela. V Št. Janžu se ponekod še spominjajo, da so stari dedje to orno orodje nazivali oralo, drugod pa ni ohranjenega nobenega spomina na to staro ime. Cesto med Marenbergom (danes Radlje) in Ivnikom (Eibiswald) na štajersko-avstrijski strani moremo označiti kot mejo med nazivoma ralo 20 Ralo na Slovenskem in plužnica, čeprav bi mogli o Št. Janžu reči, da velja v tem pogledu še za nekakšno prehodno ozemlje. Glede na določene konstrukcijske posebnosti bomo obravnavali ralo po imenu plužnica na navedenem ozemlju v dveh poglavjih, in sicer najprej: 1. na območju Št. Janž— Sp. Kapla, nato pa 2, na območju Vur- mat—Šober (Sv. Križ). 1. Na ozemlju Kobanskega od Št. Janža (Suhi vrh) pa do Sp. Kaple je ralo po imenu plužnica značilno predvsem v temle pogledu: spodnji del rala in ušesa so iz enega kosa lesa. Zategadelj je za vse navedene dele rala iz enega kosa lesa na splošno udomačen en sam naziv, oziroma natančneje povedano, naziv za ušesa velja tudi- za spodnji del rala. Ta enotni naziv za spodnji del rala in ušesa pa se glasi takole: Umežance, lemežanca in lémez. Zelo redki so primeri, da imajo ti deli svoja imena. Tako pravijo v Radici spodnjemu delu plaz, lemežnicam pa uhe. Ali pa nazivajo plaz plužnična spodnja klop, medtem ko za lemežnice ne vedo naziva. Lemežnice, to je plaz in ušesa iz enega kosa lesa (si. pril. II/6), so takšne sestave in mer: plaz je pri štirih ralih dolg 67, 69, 65 in 62 cm. Kmalu od ralnika nazaj proti kozucu se plaz začne širiti in dvigati ter se tik pred kozucem razpolovi poševno navzgor v dva roglja, dvoje ušes, ki so dolga 23, 37, 30 in 24 cm, razpon med koncema ušes pa znaša 26, 34, 36 in 27 cm. Ušesa so po navadi bolj ploščata ali okroglasta. Ostali sestavni deli ne kažejo kakih novih posebnosti. Ralnik, na- zvan oraunik (splošno) in arâunik (Št. Janž, Radica), je nasajen na plaz oziroma na lemežnice iz enega kosa lesa; dolg je 35, 32, 30 in 33 cm, širok pa pri vseh štirih ohranjenih ralih 17 cm. V plaz je vsajena ročica, na- zvana pók, ki ima na vrhu rógle ali róglne, dejansko vedno dva roglja. Pok je visok. 67, 53, 50 in 47 cm, njegovi roglji pa so dolgi 40, 48, 42 in 45 cm. V poku je glečanca za kile, skoznjo je pretaknjen gredi (gregl) s svojim zadnjim koncem in zakilan s kilami. Za reguliranje oranja so samo v glečenci ročice dodajali ali odvzemali kile. Gredelj je povsod raven ter dolg 1,80, 1,84, 1,80 in 1,63 m. Za kozuc že redko rabita udoma- čena starejša naziva kâzuc ali kazak. Namesto starih nazivov so že veči- del razširjeni novejši nazivi za ta del rala, in sicer: žvenga, žvinga ali celo šprikla. Kozuc je skozi gredelj bolj ravno ali malo poševno vsajen v plaz in je razmeroma nizek, saj je visok 38, 42, 40 in 38 cm. Na vrhu je brez izreza. Tik nad gredljem, pa tudi pod njim je skozi kozuc pretak- njen lesen cvek. Rezalo je pri vseh ralih nameščeno oziroma je bilo na- meščeno v glečanci v gredlju in je pri dveh ralih dolgo 42 in 46 cm. O kolcih (si. pril. 1/7) je bilo na tem območju zapisanih več nazivov, in sicer: padeučič (Radica), podeučič (Brezni vrh), padeučak ali padé- iiček (Št. Janž in Vas pri Remšniku) padéuc (Št. Janž, Brezni vrh in Vas pri Remšniku) ter škrpele (Zg. in Sp. Kapla in Ožbalt). V krajih Radica in Št. Janž so bila ponekod kolca še povezana z ralom tako, da je bil gredelj pretaknjen skozi luknjo v plati med kolesoma kole, nato pa pri- čvrščen z iglo in cvekom, sicer pa je na splošno povezovala ralo s kolci 21 Boris Orel gredica, ki je bila včasih iz brezove trte (si. pril. 1/7), pozneje pa železna ketna, ki se je pripela na hakl na gredlju, medtem ko so gredico iz trte zataknili za cvek na koncu gredlja (si. pril. 1/7). 2. Na naslednjem ozemlju Kobanskega, to je od Vnrmata do Šobra (Sv. Križa) nad Mariborom, so plaz in ušesa prav tako narejeni iz enega samega kosa lesa, vendar se razlikuje tamkajšnja varianta plužnice od prejšnje po navedenih sestavnih delih v tem, da se plaz od ralnika nazaj proti ročici razširja ali pa tudi ne, v vsakem primeru pa ee šele na svojem koncu zadaj za ročico ali pod njo razpolovi poševno navzgor v dvoje ušes ali rogljev (si. 3—4 na str. 20). Spodnjemu delu rala, to je plazu, pravijo lemež, ušesom pa rógli (Vurmat), ali pa imajo plaz in ušesa izjemoma skupno ime lemež (Vurmat). Drugod nazivajo plaz takole: ploh (Sleme in Šober), klop (Vel. Boč), ušesa pa rógli (Sleme in Šober), rogači (Šober) ali pa lémeze (Vel. Boč). Plaz je pri plužnici iz Slemena (sedaj v Etnografskem muzeju, inv. št. 8186, glej si. 3—4 na str. 20) dolg 40 cm, širok pa v celoti 12 cm, medtem ko je pri nepopolno ohranjeni plužnici iz Šobra dolg 54 cm in širok spredaj 9, zadaj pa 19 cm (si. pril. II/7). Ušesa so dolga 25 cm (30 cm), razpon med obema koncema ušes pa znese največ 25 cm (28 cm). Višina od tal do konca ušes je 24 cm (26 cm). Plaz in ušesa rala iz Slemena so spodaj obiti s šino. Ralnik imenujejo oraunik. Nasajen je na plaz in je dolg 43 cm (38 cm), širok pa 23,5 cm (22 cm). Ročica z roglji je vsajena v plaz in se imenuje pok, ali pa kar roge ali rogi ali ta zadnji rógli. Pok je visok 59 cm (69 cm), roglji pa so dolgi 50 cm. V poku je glečanca (vis. 19 cm, šir. 3 cm) za gredelj in kile. Gredi (grégl) je dolg 1,72 m (1,68 m) in je navadno raven. Kozuc, nazvan žvenga, je skozi gredelj malce poševno vsajen v plaz in pričvrščen nanj ob strani s cvekom. Zgoraj je tik nad gredljem skozi kozuc pretaknjen lesen cvek. Nadalje je v glečanci gredlja pred ralnikom nameščena rezanca ali rezaunca, ki je dolga 40 cm (44 cm). Kakor drugod na Kobanskem, tudi na tem ozemlju ni nobenega spomina na samostojno rezalnico. Malo dalje od rezance je na gredlju v zvezi s kolci železen hakl (hókl), proti koncu gredlja pa luknja. Kolca se imenujejo škrpele (Vurmat, Vel. Boč, Sleme) ali škrpelce (Šober—Sv. Križ). Novejše ime za kolca so tudi koučete ali kočeta (Šo- ber), vendar ta naziv velja večidel za kolca pri dvojnem plugu. Za po- vezavo rala s kolci je rabila gredica ali gréglca, ki je bila po starem iz brezove trte in se je zataknila za lesen cvek v luknji na koncu gredlja, kasneje pa je bila železna veriga (ketna), za katero je bil potreben že- lezen hakl (hókl) ali kavi na gredlju. Štajersko in Koroško (Avstrija) Okolica Lučan (Pesnica, Vel. Boč, Gradišče, Hohenegg). V Štajerskem etnografskem muzeju v Gradcu je ohranjeno ralo iz Vel. Boča, ki so o njem nadrobnejši podatki objavljeni v H. Korenovi knjigi 22 Ralo na Slovenskem O plugu in ralu.* To ralo razodeva podobne značilnosti kakor rala onkraj meje na našem ozemlju med Vurmatom in Šobrom. Plaz in ušesa so iz enega kosa lesa, ušesa pa so zadaj za plazom. Gredelj je od kozuca dalje polagoma navzgor zakrivljen, kar je malce nenavadno. V etnografskem muzeju v Gradcu so o sestavnih delih tega rala po imenu plužnica zabe- leženi tile nazivi: 1. Grindl oder gredi, 2. Eisen oder oraunik 3. Schwimm oder swenga, 4. resaunca. Mnogi slovenski kmetje v okolici Lučan (zlasti v Gradišču in Pes- nici) se rala bolj ali manj spominjajo, predvsem njegovega domačega naziva plužnica, precej manj pa vedo povedati o sestavnih delih. Na splošno pravijo ralu v okolici Lučan plužnica in plužninca, pa tudi plež- nica. V Zg. Pesnici pomnijo za to orno orodje še celo naziv gromska strela. Od sestavnih delov vedo še največ o orâuniku, ne spominjajo pa se več naziva sestavnega dela, ki je bil nanj nasajen oraunik. Le v Pes- nici mi je neki starejši kmet povedal, da so ta del imenovali plužnik ali ploh. Pravzaprav je plužnik bil plaz skupno z ušesi. Od ostalih sestavnih delov plužnice poznajo naslednje: ročice (rogi), grédl, kozóuc (tudi žvenga), rezanca ali rezâunca, skrpélce (škrpele ali kočete) in gredica ali brezov rink. Rezanca je bila nameščena v gredlju plužnice. Okolica Ar veža in Oseka. Na tem območju Kobanskega na avstrijski strani ni bilo mogoče zbrati toliko podatkov o ralu kakor v okolici Lučan. Mnogi kmetje v raznih krajih (Lesna, Altenbach itd.) so trdili, da so ralo svoječasno več uporabljali na naši strani, kakor pa na njihovi. Ralu pravijo im tem območju plužninca, njegovim sestavnim delom pa takole: 1. orâunik, 2. grédl, 3. rezalo, 4. pók, 5. škrpele ali podeučič (kolca) in 6. gredica. — Kolikor navajajo kmetje nemške nazive za se- stavne dele plužnice, se ti večidel nanašajo na dele dvojnega pluga. Okolica Ivnika in Sv. Ožbolta (Sv. Lovrenc, Radvanje, Aibl itd.). Na območju Sv. Lovrenca je bilo ugotovljeno eno samo ralo, ki je podobno ralu z območja Mlake—Sv. Trije kralji na naši kobanski strani. Ralo naziva njegov nemški lastnik Odi, ralnik pa Arlen. V kraju Radvanje ob meji je bilo najdeno tudi eno samo ralo, ki mu pravijo oralo (si. pril. 1/2). Spodnji del rala (plaz), ki zanj ne vedo več domačega naziva, je spredaj pred kozucem višji in debelejši, kakor v svojem zadnjem delu. Na ta debelejši del plaza so bila svoječasno na vsaki strani pribita ušesa, ki jim pravijo uhe ali burkle. Na plaz je spredaj nasajen orâunik, zadaj pa je vanj vsajena ročica z dvema rog- ljema. Grédl (gradi) je raven, vrh kozuca pa je izrezan v ustrezen držaj. Pred kozucem je skozi gredelj vsajena v plaz lesena os, na kateri se vrti manjša lesena deska, ki jo v Gortini poznamo pod imenom kuhla," v Radvanjah pa zanjo ne vedo imena. Kuhla, premična deska, je vsekakor bila kasneje nameščena na ralo namesto prvotnih ušes (si. pril. 1/2). * H. Koren, Pflug u. Ari, str. 53—54. » SE VIII/1955, str. 44. 23 Boris Orel V gredlju je končno nameščeno tudi rezalo. — Stara ralska kolca, na- \ zvana padéuc, niso več ohranjena. ; Sobota z okolic o. Štajerski etnografski muzej v Gradcu hrani ] v svojih zbirkah dve rali iz Sobote, eno pa je bilo v tem kraju najdeno \ leta 1958. Vsa ta rala so na splošno enaka, le eno ralo v muzeju v Gradcu je brez ušes in brez rezalnice v gredlju. I Ralo iz Sobote, najdeno pred tremi leti, je na kratko opisano takšno: ; Na plaz, ki je dolg 98 cm, so na njegov sprednji, debelejši del ob strani i pribita navzgor zakrivljena ušesa (dolga 54 cm), dalje je zadaj v plaz j vsajena ročica z dvema rogljema (68 in 44 cm). V glečenco ročice je s j svojim zadnjim koncem vtaknjen gredelj, ki je raven in dolg 2,05 m. 1 Kozuc (visok 45 cm in širok 15 cm) je skozi gredelj malo poševno vsajen ¦ v plaz in je na vrhu ravno odrezan. Skozi kozuc in gredelj je zabit lesen ! klin, na katerem se gredelj nekoliko pregiblje. Ralnik (31 in 16 cm) je > nasajen na plaz, pred njem pa je v gredlju nameščena rezalnica, | dolga 57 cm. . j Glede nazivov sestavnih delov rala je treba ugotoviti, da je navzlic 5 znatnemu ponemčevanju v zadnjih desetletjih ohranjenih še kar precej ; slovenskih nazivov, vendar pa se ti že močno mešajo z nemškimi. i Ralu pravijo na splošno oralo (Sobota) in aralo (Mlake). Nemški i naziv za to orno orodje je Odi (Adi). Od sestavnih delov je omeniti naj- j prej ralnik, ki mu pravijo oraunik (nem. Arling, Adling in Adlen). Spod- J nji del rala (nem. Sohlen, Suhln, Sohle) ima tele slovenske nazive: plot ] in ploš [prim. plat, platiže in (a)plas v naših Mlakah!]. Za ročico (nem. \ Odl-Pok, Hiedn) poznajo naziva pok in celo kozalc (?). Dalje pravijo ; gredlju gradi (nem. Grindl), ušesom pa uhe [nem. Mullbrett (?), Flug, I Waschl]. Kozuc (nem. Stelzl) je kozalc, rezalnica (nem. Reisseisen, Reiss- ' messer) pa rezalo. In naposled: kolca [nem. Baugrai, Baugera(i)] nai- ^ zivajo padéuc ali orauske kolesa. V Mlakah so kolca povezovali z ralom i podobno kakor v naših Mlakah, v Soboti pa so poznali trto (Wiedn), \ kasneje pa železno verigo s polobročem, in so z njo povezovali ralo s j kolci. i Samostojne rezalnice ni bilo nikjer več najti in tudi spominov nanjo ni več ohranjenih. Okolica Labuda. Na Magdalenski gori še danes nekateri ; kmetje orjejo po strmih pobočjih z ralom, imajo pa težkoče z nabavo ¦ ralnika. Za rala na Magdalenski gori (orano, nem. Odi) je značilno, da j ralnik ni nasajen na plaz, temveč na tisti sestavni del rala iz enega kosa i lesa, ki je pred kozucem in še pod njim, zadaj za njim pa se razpolovi i v dvoje rogovil ali ušes in ki se običajno imenuje lemeške. Razen tega j je v ta sestavni del spodaj vložen tudi plaz sam (podobno kakor na si. j pril. II/3). Dalje je omeniti, da je razmeroma nizek kozuc vsajen skozi j ravni gredelj v lemeške. Ta naziv se na Magdalenski gori ni dal ugoto- viti, pač pa imenujejo ta sestavni del cvižle (nem. Zmieseln). Plazu pra-, vijo peta (nem. Fersenholz ali Fersche), kozucu pa kózlec. Ta del, nazivajo nemški kmetje kuzlic. Za druge sestavne dele rala so udomačeni ; 24 II Plaz štajersko-koroškega rala z lemeškami (habami) hi ralnikom ali brez njega od spodaj iz teh-le krajev: 1. Št. Ilj, 2. Vovbre, 5. Vovbrske gore, 4. Rute pri Podgorju, 5. Plešivec, 6. Brezni vrh (Kobansko), 7. Sv. Križ-Šober, 8. Pernice; 9. Kolca rala z jezikom, pouio in drugimi sest. deli, Dragožiče: 10. Četna, črča (?), Pećnica pri Ledincah; 11. Kolca rala s prednjo iîi zadnjo gredlnco. Smarjeta v Roža Foto: (Ir. B. Orel Ralo na SloTenskem Še tile nazivi: oraunik (nem. Arlin), rezauo (nameščeno v gredlju. nem. Sech), podéuc (Baugerat). — Kolca, nazvana podéuc, so bila z ralom povezana na dva načina: 1. gredelj je bil pretaknjen skozi luknjo na sredi lesenega dela med kolesoma kole ter bil nato ustrezno pričvrščen, 2. gredelj je bil s kolci povezan s trto. V ostali okolici Labuda (Libeliška gora, Libeliče, Pudlas itd.) né orjejo več z ralom, ampak ga tiporabljajo v druge namene, o čemer bo govor kasneje. Nazivajo ga orauo ali rauo, ponemčeni kolar v Pudlasu mu pravi Arlpflug. Na tem območju je râunik nasajen na patino (= plaz) in ušenice (=lemeške). Ostali sestavni deli rala pa so naslednji: L gradi ali gradlen, 2. ročnik, 3. rezauanca (v gredlju), 4. podéuc, padéuc ali podéuec, 5. gradlenca, 6. hakl na gredlju za gradlenco, 7. glečanca v roč- niku, 8. kéle v glečanci za gredelj. Za kozuc se ni dal ugotoviti domači naziv. Okolica Velikovca (Podjuna). Leta 1957 je bilo v tej okolici najti še kar precej ral, saj jih kmetje večidel še uporabljajo v drugotne namene. Ralo imenujejo v okolici Velikovca na splošno orau, _pa tudi oróuua in orauo. Spodnjemu lesenemu delu rala pravijo pata in péta, ušesom ali rogovilam nad peto pa po starem lemešance, po novem pa féte ali fate. Ta sestavni del je na ralu iz Vovbrskih gor v celoti dolg 1,16 m, šina pod peto pa 29 cm. Ralnik z domačim nazivom raunk, raunq, raunaq, oraunq, oraunaq (37 in 21,5 cm) je na ralu v Vovbrskih gorah (obč. Djekše) na- sajen samo na lemežnice, medtem ko je p'eta v dolžini 52 cm vložena spodaj v lemežnice (si. pril. II/3). Sprednji del pete ne sega do koHca lemežnic in se končuje poprej, tako da je ralnik dejansko nasajen samo na lemežnice. Po ustnem izročilu je ta način sestave lemežnic in pete ter namestitve ralnika najstarejši. — Lemežnice so na ralu v Vovbrskih gorah (si. pril. 1/8) iz enega kosa lesa in so dolge 1,11 m. Njih ušesa so pri kozucu široka 17 cm, na koncu pa 13,5 cm. Te lemežnice so deloma že izgubile svojo običajno rogovilasto obliko in so že nekakšne deske, oblo- žene z ostanki stare žage. Po vrhu lemežnic so že marsikje tudi pribite deske. V pogledu sestave lemežnic in pete ter namestitve ralnika moremo na ralih v okolici Velikovca ugotoviti še drugo varianto. Tako je ralnik ponekod nasajen skupno na peto in lemežnice. V teh primerih so lemež- nice iz dveh kosov lesa, ki sta pričvrščena spredaj na vsaki strani pete. Ralnik je potemtakem nasajen na tri kose lesa, na peto in na dva spred- nja dela lemežnic (si. pril. 11/2). Naposled je treba navesti še tretjo varianto glede sestave lemežnic in pete ter namestitve ralnika. Pri tej varianti pa je ralnik nasajen samo na peto. V tem primeru se peta v sprednjem delu primerno razširja in zvišuje, lemežnice pa so nekoliko bolj zadaj ob straneh pričrvščene na peto. Ta varianta ni tako pogostna, ugotovljena je bila samo v dveh krajih v okolici Velikovca. 25 Boris Orel Od ostalih sestavnih delov rala naj navedemo ročice, ročnice in roče. Ročice navadno sestoje iz pokončnega stebrička in dveh bolj ali manj dolgih klinov. Stebriček je vsajen v peto, v Vovbrskih gorah je povrh tega na peto prikovan še z debelejšimi šinami, visok pa je 76 cm. Obadva klina sta na vrhu vsajena od zadaj v stebriček. Na ročicah je na ralu iz Vovbrskih gor hlečanca, v kateri se z uporabo kel dviga in niža gre- delj, ki mu tu pravijo gradi, grédl, hrédl, hradl, v Tinjah in še marsikje drugod pa prikuad, priquat, priguat. Gredelj je navadno raven in v Vovbrskih gorah dolg 1,87 m (si. pril. 1/8). Na svojem sprednjem koncu ima navadno gredelj železno brado (tudi hâql, âql), malo nazaj od konca pa coeq, poseben klin, ki mu v Vovbrskih gorah pravijo zdfžnik. O funk- ciji brade in zdržnika bo govor kasneje pri kolcih. Naslednji sestavni del quózlc, c^ozbac, ózbac, kozle, uózlc, qózalc je razmeroma visok (v Vovbrskih gorah n. pr. 89 cm) in je poševno skozi gredelj vsajen v peto. Nad gredljem ima poševno razvrščene luknje za iguo ali pa je brez njih. Na vrhu je kozuc brez izreka. Skozi gredelj in kozuc je pri nekaterih ralih pretaknjen cvek, železen ali lesen, ralo z Vovbrskih gor pa je brez njega. Kozuc torej nima več tiste funkcije, kakor jo je imel včasih. Za reguliranje je na ralu iz Vovbrskih gor (si. pril. 1/8) nataknjena na kozuc krajša deščica (dilca, matica, špata) z lesenim šraufom poleg kozuca. Pri marsikaterih ralih pa naletimo na železen šrauf, ki se suče v dolgi letvi (spati), pričvršćeni na ročico in kozuc nad gredljem. O samostojni rezalnici je nekaj spomina ohranjenega samo v Vovbr- skih gorah, v Rutah in Djekšah, kjer so z njo pred leti pred ralom nare- zovali zemljo. Danes je rezalnica večidel nameščena na ralu, in sicer na dva načina: ali je nameščena v glečenci v gredlju ali pa jo vtikajo v ralnik in hkrati v kljuke ali klinfe (qnupe) na vsaki strani gredlja (si. pril. 1/8). Rezalnica, ki je nameščena v gredlju, se običajno imenuje rezauanca, druga, prestavljiva rezalnica pa telâjzl ali talajzn (nem. Teileisen). Marsikje so rezalnico, nameščeno v gredlju, nagibali bolj na desno in levo od ralnika s palico, v Vovbrah pa z uporabo Spangla. Kolcem (si. pril. 1/8) pravijo večinoma pódeu ali podéuc oziroma podiuc, padiuc, ponekod pa pódou in pódau, le v Carčah je bil poleg naziva pódeu zabeležen tudi naziv uózi. Posamezni sestavni deli kole so naslednji: 1. kolesa, qolésa, qoles, qolesnice, 2. podéuc ali pódeu (del nad osjo med kolesoma), buazina, 3. jezak, jâzaq. Blazina ali podeu razpo- lavlja jezik, kakor pri jezerskem ralu, v sprednji in zadnji del. Na koncu zadnjega dela jezika je pretaknjen lesen cvek. Gredelj povezujeta s kolci dve presti (presta), v Vovbrskih gorah in v Djekšah pa prua in druga gradlanca. Prva, sprednja presta je močnejša, debelejša, kakor zadnja. Navadno pa sta obedve presti ali gradlenci enaki. Sestavljeni sta iz vrh- njega obročastega, podkvi podobnega dela in iz verige (ketne). Prva, sprednja presta je zataknjena s svojim vrhnjim delom za brado ali hakl na koncu gredlja, s svojim drugim delom (verigo) pa je nataknjena na sprednji del jezika tesno ob blazini kole. Druga, zadnja presta je zgoraj 26 Ralo na Slovenskem zataknjena za lesen cvek (zdržnik) ali hakl na gredlju, spodaj pa za lesen cvek na koncu jezika (si. pril. 1/8). Marsikje je druga, zadnja presta samo veriga. Okolica Celovca (vzhodni del). V vzhodnem delu celovške okolice, ki mu iz določenih ozirov priključujemo vzhodni del Rožanskih Gur s središčem Radiše, so rala v letih 1956/57 še uporabljali v razne namene. Za ralo na navedenem ozemlju (orauna, orau, uraii, orâuo) je med drugim zlasti značilno, da gredlju pravijo prîkuad, priquat, le v Ličji vesi je bil poleg tega naziva zapisan še naziv privoz. Gredelj je na splošno raven, vendar je ponekod razmeroma kratek. Predvsem je kratek od kozuca dalje, med drugim zaradi tega, ker ni na njem rezalnice v zvezi s spremenjeno funkcijo rala. Kakor v okolici Velikovca pravijo tudi na tem območju spodnjima sestavnima deloma péta in lemežance, (lameždnce, lamežance, lemešance). Nad lemežnicami so skoraj že pri vseh ralih nameščene di7e ali dilce. Raunq, raunaq, oraunaq je nasajen na peto in dva dela lemežnic na vsaki strani pete. Ročica (roče, ročice) je vsajena v peto in ima na vrhu dva daljša roglja. Zato ji pravijo tudi roge (Radiše). V glečenci ročice je s svojim zadjem koncem pretaknjen gredelj, ki ima na svojem sprednjem koncu brado, običajno železno, malo nazaj od brade pa lesen cveq. Kozuc, ki je večinoma tako visok kakor ročica, je skozi gredelj poševno vsajen v peto. Pravijo mu špata, v Ra- dišah pa razen tega tudi ročica (?). Na kozuc, ki je na vrhu brez izreza in ima nad gredljem nekaj poševno razvrščenih lukenj (uqnje, jégua), je nataknjena dîla s šraubom ali šraufom za reguliranje oranja. Rezalnici, nameščeni v gredlju, pravijo rezâuua ali razauua, prestavljivi rezalnici pa šianglca (Ličja ves). Z izjemo Radiš se rezalnica na ralih na tem ozemlju ni dala ugotoviti. Povezovanje kole z ralom je prav takšno kakor v velikovški okolici Pač pa se pojavlja zanje nov naziv, ki se glasi: uózi, uózej; le v Verovcah (obč. Radiše) je bilo poleg tega naziva slišati še pódeu. Kolca imajo qolése, jézaq in uazinqo (med kolesoma), povezujejo pa jih z ralom dve presti (presta), ki jima v Radišah in okolici pravijo qnupe (?). Prva in zadnja presta oziroma qnupa povezujeta ralo s kolci podobno kakor v velikovški okolici. V ta namen so na sprednjem koncu gredlja lesen coeq in železna brada ali nos, na zadnjem koncu jezika pa poprečen cveq. Rožanske Gure. Na tem slovenskem koroškem ozemlju med Dravo in Vrbskim jezerom je ohranjenih v vseh krajih še kar mnogo ral, ki jih uporabljajo v razne namene (si. pril. I/l in 1/5). Ralu pravijo na tem ozemlju na splošno orâuo, ponekod pa tudi râuo. Spodnji leseni del rala se imenuje buazinqa in póuziuna (Kotmara ves), buazina, póuieuna in puaznina (Plešivec), puaz (Klopce in Crez- dol), opuas (V Brdih in Sodraževa), puazivo (?) (Klopce) in končno péta (Sodraževa, Št. llj, Dobanja itd.). Marsikje, kjer pravijo temu delu puas ali puaz ali podobno, se imenuje peta tisti del plaza, ki je spodaj pod 27 Boris Orel ročico okovan s šino. Plaz je dolg 90 do 115 cm. Ročica (ročice), ta zadnja ročica CKlopce), ročnih, roča je visoka 75 do 90 cm, na vrhu je ali za- krivljena in je malce spodaj vtaknjen vanjo lesen klin kot držaj (ali tudi ne), ali pa sta ob straneh na vrhu pribita in z železno kambo obita s stebričkom dva roglja, ki jima pravijo uile. Na Plešivcu pravijo ročici tudi strmca na uile ali rógle. Včasih je imela ročica Ha vrhu leseno bunko, za katero so pri oranju držali. V ročici je hlečanca s čelama za hrédl (grédl), ki se njegova dolžina giblje med 1,95 in 2,05 m, ter je bolj ali manj raven (si. pril. 1/5) ali pa je pred kozucem malce navzgor zakrivljen (si. pril. I/l). Rala z malo zakrivljenim gredljem so starejša. Prvotni naziv za kozuc pa je na tem ozemlju pozabljen, kajti danes ta sestavni del na splošno imenujejo špritua, v Št. Ilju ponekod tudi ta srednja špritua. Visoka je 86 do 102 cm. Poučno je, da v Škofičah pravijo kozucu tudi ročica (sprednja). Cele se zabijejo v gredelj ne samo pri ročici, temveč tudi pri kozucu, razen tega je treba navesti cveq ali spac ali jeglico na četanci za uqnje na kozucu. Končno je na kozuc, ki je vsajen skozi gredelj na sprednji del plaza, tako da je razmak med kozucem in ročico precej velik, pri nekaterih ralih nataknjena dilca s sraufom ali šraubom (si. pril. 1/1 in 1/5). Temu šraufu pravijo V Brdih samac, dilci pa samnica. Najdemo tudi rala, na katerih je na ročici in kozucu malo nad gredljem pričvrščena daljša letev, v kateri se vrti vijak. Takšne naprave za reguliranje oranja so novejšega nastanka. — Lemežnicam pravijo večinoma hâbe, pa tudi paréte, marsikje pa še pomnijo starejši naziv lamešce (Bilčovs), lameše (Klopce nad Št. lijem in lamešnice (Ško- fiče). Nad lemežnicami so že pri vseh ralih pričvrščene deske (si. pril. I/l in 1/5), za katere velja tudi naziv lemežnic, le ponekod jih posebej ime- nujejo dile ali stranice. Lemežnice so dolge 60 do 82 cm, dile pa so krajše (50 do 73 cm). Râunq (splošno), orâunq, orâunak, ponekod pa tudi že lamež ali lamaž je v mnogih krajih na tem ozemlju nasajen na lemežnice (si. pril. II/5). V tem primeru je plaz v ustrezni dolžini vdelan v lemež- nice in se končuje malo pred njihovim koncem, ušesa ralnika pa se oklepajo samo lemežnic zgoraj in ob straneh. V Št. Ilju je bilo najdeno ralo, pri katerem so lemežnice spredaj na vrhu pričvrščene ž lesenim cvekom na plaz, poleg tega pa obdaja lemežnice in plaz še železni obroč (si. pril. II/l). Ralnik je torej dejansko nasajen na sprednji del lemežnic, pod njimi pa je plaz, ki se končuje obenem z lemežnicami pod ralnikom. Poleg tega imamo opraviti še z drugo varianto, pri kateri je ralnik nasajen na lemežnice in plaz. V tem primeru sestoje lemežnice iz dveh delov, ki so ob straneh pričvrščene na plaz. Rezalnica se imenuje rezauo (ponekod tudi rezâunca) in je ali vsa- jena v gredelj ali pa je nameščena ob strani gredlja v qampi ali hâqlu ter vtaknjena v uqenco na ralniku. V zadnjem primeru imamo opraviti s prestavljivo rezalnico, imenovano ponekod štainca ali štainšca, tudi stanglca, ki ni rezala zemlje, temveč jo je potiskala v stran. Mnoga rala so ohranjena brez rezalnice. O samostojni rezalnici pa ni bilo mogoče ugotoviti nobenih podatkov. 28 Ralo na Slovenskem Kolcem pravijo na Rožanskih Gurah splošno uózi (si. pril. 1/5), le v Št. Ilju je bilo slišati zanje tudi naziv qolesnice, ki je po ustnem izro- čilu stari naziv za ralska kolca, medtem ko je uozi primernejši naziv za kolca pri plugu. Sestavni deli kole so: 1. qoles ali qolesnice, 2. akštok, na njem je buazina ali buazinqa, 3. skozi buazino je pretaknjen jezaq ali štibiia, tudi duša, ki je skozi njo na zadnjem delu vsajen lesen cveq. Za povezavo kole z ralom oziroma z gredljem je lupa, qlupa, in sicer dve: spredaj prva, zadaj pa druga, zaradi česar se marsikje imenujeta ta prednja qlupa in ta zadnja qlupa (si. pril. 1/5). Le poredko klupo imenu- jejo presta (ta prednja in ta zadnja presta), prav tako je poredko ohra- njen stari naziv za ta sestavni del kole: trta. Za namestitev prve klupe je navadno sprednji konec gredlja urezan v brado (si. pril. I/l in 1/5) in je povrh okovan, za zadnjo klupo pa je železen ali lesen cveq, železna jegliča ali haql ali pa ni ničesar. Prva klupa sestoji iz vrhnjega obro- častega dela (klobase) in verige, druga klupa pa samo iz verige. Gure nad Vrbskim jezerom. Na tem območju je ralo v marsikaterih vaseh še ohranjeno, toda ustni podatki o njem so zelo po- manjkljivi. Ralu pravijo v Kostanjah in njegovi okolici orauo, uorauo. Plaz se imenuje peta (Crezpolje) in pódvaz ali pôdvaz (Dholica); dolg je pri ohranjenein ralu iz Crezpolja 1,01 m. V plaz je vsajena ročica, ki je visoka 83 cm, in ima na vrhu bunko, pod njo pa cvek kot držalo. Ročici pravijo v Dholici trst (ročnik). Gredelj, nazvan pam ali lias, je raven in dolg 2,26 m. Skozi njega je v peto poševno vsajen kozuc, nazvan štelca, z mnogimi luknjami in iglico v njegovem vrhnjem delu. Lemežnice, na- zvane lamaz ali lamaž, so pribite pod kozucem na peto (podvaz) in so dolge 92 cm. Orâiinak (32 in 25 cm) je nasajen samo na lemežnice, povrh katerih so pribite dile, nazvane paréte, peretnice ali faletah. Rezala (rezau,o) ni na ohranjenem ralu. Kolca povezujeta z ralom dve presti ali trti na že znani način. V ta namen sta na gredlju dva viasnika. Kolcem pa pravijo re^ic ali kolesnice. Pravzaprav so retič kolca brez koles. V okolici Možberga je le še malo ral ohranjenih, za njihove sestavne dele pa je bilo mogoče ugotoviti samo nemške nazive: Ari, Ori (ralo), Arlin (ralnik), Sohle, Sohln, Suhln (plaz), Federn (lemežnice), Sterzel (kozuc), Habal (ročice), Arlpaum, Arlpam (gredelj), Riss (rezalnica), Orlmagerle (kolca), Einsenpretzen (gredeljnica). Okolica Pliberka in Dobrle vesi (Podjuna). Ralo na- zivajo v okolici Pliberka uróuo, oróuo, orano, orau, rauua, v okolici Do- brle vesi pa orauija, orau., rau, ta lesena rau (Žamanje) ter spicjeq (Re- berca, obč. Bela). Spodnji del rala se imenuje patina, paia, peta, pa tudi napuat (Incelna ves) in je pri dveh ohranjenih ralih dolg 94 in 95-cm. Kjer se ta del imenuje patina, je običajno peta s šino podkovani del patine. Ročica (račica), visoka pri dveh ralih 66 in 62 cm, je vsajena v patino in ima na vrhu dva večja ali manjša roglja kot držaja (si. pril. 1/3.) Zato se ta del imenuje tudi ročice, račice, arčice ter roče. V hlečanci ro- 29 Boris Orel Čiče je S kelami ali kilami pričvrščen gredelj, ki mu v okolišu Pliberka pravijo grandlnik, grâdlnik, grândalnaq, grâdler in gradi, v okolišu Dobrle vesi pa grédl, hrédl, hrâdl, radi ipd. Gredelj je različno dolg 1,84, 1,75 m itd.) in večidel raven (si. pril. 1/3), ponekod pa je v svojem zadnjem delu od ročice proti kozucu rahlo navzgor zakrivljen. Kozuc, ki večidel nima več tiste funkcije, kakor jo je imel po starem, ima tale imena: kôzvac, kôzbac, qôzbac in tudi kózuc. Za reguliranje oranja je na mnogih ralih že nameščena železna uinta, ki se suče v letvi, imenovani špata ali nota in pričvrščeni na ročico in kozuc nad gredljem (si. pril. 1/3). Lemežnice sestoje iz dveh delov (si. pril. 1/3), ki sta pričvrščena spredaj na vsaki strani patine in sta dolga 73,5 in 76 cm. Ta del nazivajo nasploh lemežance ali lemešance, izjemoma tudi lemožance (Globasnica) in uha ter ušata (Vidra ves). Raunik, raunk, raunq, róunq, orâunq je nasajen skupno na patino in lemežnice. Sprednji spodnji del rala med kozucem in ralnikom se imenuje oravMua kólba (Dob pri Pliberku). Rezalnica (rezauanca, rezâunq, rezâunaq, razunca, rézunca) je bila po starem nameščena v gredlju pred ralnikom, v novejšem času pa so poznali tudi rezalnico ob strani gredlja in v ralniku. Prestavljivi rezal- nici pravijo v Bistrici špila, v Globasnici pa rezâunca na spilo. Nekaj ral s prestavljivo rezalnico je bilo leta 1957 še mogoče ugotoviti v okolici Pliberka in Dobrle vesi. Samostojne rezalnice pa se spominjajo ljudje samo v hribovitejših krajih (Smarjeta pri Pliberku in Reberca). V Smar- jeti so pri samostojni rezalnici razlikovali: 1. rezâuanco in 2. kruko za rezâuanco. Za kolca so v okolici Pliberka udomačeni nazivi podéuc, pódeu iz- jemoma tudi kolesnice, v okolici Dobrle vesi pa prav tako podéuc, pódeij, (podu) in qolesnice, razen tega pa še uózej (Na Selu, Male Cape, Incelna ves). Kolca so sestavljena podobno kakor na prej omenjenih ozemljih, se pravi, da imajo: 1. qolés ali qolesnice, 2. jâzaq, 3. qómat ali buazino (med kolesoma), 4. prva gradlanca (hrâdlanca, presta, preista), in 5. zad- nja gradlanca (hrâdlanca itd.). Prva gradlenca je zataknjena za brado ali žnabu na sprednjem koncu gredlja, zadnja gradlenca pa na zadnjem koncu jezika in za cveq ali špic na gredlju (si. pril. 1/3). Med Šmarjeto in Št. Jakobom (Rož). Rala so v Rožu skoraj v vseh vaseh v večji ali manjši meri ohranjena (si. pril. 1/4 in 1/6). Poučno pa je, da se na tem ozemlju v nazivju sestavnih delov rala po- sebno močno kaže vpliv pluga, in to zlasti pri poglavitnih sestavnih delih, kakor so ralnik, plaz, ralska kolca itd. Domači nazivi za ralo so v Rožu naslednji: râu, orâu, orauua, oraiio, rana. Spodnji sestavni del rala se imenuje peta in puâz. Kjer je temu delu ime puâz, je peta tisti njegov del, ki je spodaj obit s šino. Ponekod je plaz na ralu širši od kozuca dalje (n. pr. v Zvrhnjem kotu), to pa predvsem zaradi tega, ker so lemežnice povrh njega pribite. Dolžina pete ali plaza je različna (73 do 107 cm). Ročica (vis. 87 do 110 cm), ki ji pravijo tudi roč, roeniq, držan, držauo, je na vrhu malce nazaj zakrivljena ali je povsem ravna 30 Ralo na Slovenskem in se končuje na vrhu z bunko po imenu čepa (qépa), zadaj pa je neko- liko niže vsajen cveq. Ce ima ročica na vrhu dva roglja, se tedaj obi- čajno imenuje ročice. V Zvrhnjem kotu pri Selah pod Košuto in v Rutah pri Podgorju sta bili ugotovljeni dve rali, pri katerih sta ročica in plaz narejeni iz enega kosa ustrezno raščenega lesa (si. pril. 1/4 in 1/6). Splošni naziv v Rožu za gredelj je hrédl, pa tudi gredi. Dolg je 1,94 do 2,42 m; običajno je raven, ponekod je od ročice dalje rahlo navzgor za- krivljen ali pa je od kozuca dalje malce navzdol zakrivljen. Gredelj se giblje v lečvenci (ličuanca, hlečanca) na ročici, v kateri so tudi cele. Stari naziv za kozuc je že večidel pozabljen, le v Zvrhnjem kotu mu še pravijo qózouc in qózalc, v Slovenjem Plajberku qózu, v Dragožičah qózac, v Lešah pa qozvhc. Povsod drugod so bili zapisani v Rožu tile nazivi drugotnega značaja: špritua (splošno), šticna, špata, duša in pre- diunaq (Gorinčiče). Kozuc je malo poševno skozi gredelj vsajen v plaz in je različno visok (70 cm do 1 m). V Slov. Plajberku je bil kozuc začelan s čelo, da je bolj trdno stal v gredlju, dalje so na njem uqnje ali uqance, v katere se je zataknila jéhiia na četanci. Pri nekaterih ralih je natak- njena na kozuc krajša deščica (špata, qlupa) s šraubom ali vinto (si. pril. 1/4) za reguliranje oranja. — Za lemežnice le še ponekod pomnijo starejši naziv Umežance (Šmarjeta, Borovnica) oziroma lemežance (Ko- žentavra), sicer pa v okolici Borovelj, Bistrice in Št. Jakoba pravijo temu sestavnemu delu habe. V okolici Št. Jakoba je poleg hab zelo raz- širjen naziv peretnice, redko tudi paréte ali pernce. Po vrhu lemežnic so že marsikje pričvrščene deske, ki jim pravijo dile. Ali pa pravijo lemež- nicam habe, dilam pernce oziroma lemežnicam peretnice, deskam pa dile. Lemežnice so dolge 74 do 89 cm, dile pa so primerno krajše. Med kozucem in ralnikom so lemežnice zelo kratke (23 cm) ali pa dolge (78 cm, Zvrhnji kot, si. pril. 1/4), kar je v zvezi s spremenjeno oziroma prvotno funkcijo rala.^" Lemežnice so ali iz enega ustrezno oblikovanega kosa lesa ali pa so iz dveh delov, se pravi iz dveh ušes, pribitih ob straneh na plaz. — O ralniku so na splošno razširjeni tile domači nazivi: lamaž, lamaš, lamaš, lamaš, lemež, zelo redko pa je slišati naziv raujig." Ralnik je dolg 30 do 40 cm, širok pa 21 do 30 cm in je nasajen ali skupno na plaz in lemežnice ali pa samo na lemežnice. Pri prvi varianti so lemež- nice običajno iz dveh delov, razen tega pa tudi iz enega kosa lesa, ki je povrh pričvrščen na plaz. Pri drugi varianti so lemežnice ali iz enega kosa lesa, v katerega je spodaj vdelan plaz, ali pa so pričvrščene povrh plaza, vendar v obeh primerih plaz ne sega do konca lemežnic, ampak se poprej končuje, tako da je ralnik nasajen samo na lemežnice (ali pa se ušesa ralnika oklepajo samo lemežnic). Ta del med ralnikom in kozucem, imenovan v okolici Pliberka gnana ali kolba, je na vseh območjih na Koroškem večidel kratek, vsekakor zaradi drugotne funkcije rala. " Pravijo, da rance ima rannq, ran pa lamaš. " Nekatera rala kažejo, da so pri drugi varianti lemežnice verjetno tudi iz dveh kosov lesa, ki pa se njihova konca stikata pred koncem plaza. 31 Boris Orel O rezalnici je na splošno v Rožu malo slišati. Nekateri menijo, da noža T ralu sploh nikoli ni bilo, drugi pa se bolj slabo spominjajo rezal- nice, nameščene v gredlju. Rekli so ji razunca (Slov. Plajberk). Nekaj več spomina je ohranjenega na prestavljivo rezalnico ob strani gredlja. Predevali so jo v qâmpce (qlupne) oh gredlju in v luqje ralnika. To 'rezalnico so nazivali: razunca, rezauanca, rezauo, rezonanca ter štainca, štainčca in štaingica. — O samostojni rezalnici pa vedo največ povedati le v gorskih krajih. V Zvrhnjem kotu so jo imenovali narezan, njena sestavna dela pa oje in narézanca, v Slovenjem Plajberku razunca, se- stavna dela pa oje in razunca. V Zg. Rutah ni več spomina na samostojno rezalnico. Za kolca je y Rožu udomačenih kar več nazivov. Tako imenujejo ta del rala v okolici Borovelj in Bistrice na splošno qolesnice ali qoli- salni, le v Šmarjeti, Kožentavri in Št. Janžu je bilo poredko slišati tudi naziv uózi in uózij. V vaseh občine Št. Jakoba pa se za kolca javlja nov naziv, in^sicer puženča, pužanča, pa tudi pužankh. V Šmarjeti, Zvrhnjem kotu in Slovenjem Plajberku so kolca povezana z ralom še na podoben način kakor v okolici Velikovca, Železne Kaple ali na Jezerskem, to se pravi, da je spredaj gradanca (prva hrédlnca, lupa, trta), zadaj pa že- lezen ločen [zadnja hrédlnca (?) lupa (?) itd.], za katero pa že ni pravega naziva (si. pril. II/U). V večini ostalih krajev v Rožu, to je v okolici Borovelj, Bistrice in Št. Jakoba, pa poznajo samo gradanco, ki ima več nazivov: trta, rinq (s četno), rinqa, hrédlnova četna, qlobasa s četno itd. Ta gradanca je bila po starem trta, spletena iz prota ali česa drugega. Spredaj na gredlju se gradanca zapne (zahaqla) za haql, coeq, nos ipd. — Kolca, povezana samo z gradanco z ralom (si. pril. 11/9), imajo na- slednje sestavne dele: 1. qolésa, qolas, 2. akstok, na njem buazina, bua- zînqa za gredelj, tudi pouštr, 3. po dolgem jezaq ali špritua (ima sprednji in zadnji del), 4. použouna, použa ali ridouc, to je prečni del letve zadaj na koncu jezika ali špritue (si. pril. II/9). Na nekaterih kolcih sta buazina in použa povezane ob straneh s kratkimi peretnicami. Med Ledincami in Vrati (Baška okolica in spodnji del Ziljske doline). V baški okolici je bilo ugotovljenih še kar precej ral, znatno manj ali skoraj nič pa v spodnjem delu Ziljske doline, to je na ozemlju od Brnice oziroma Št. Lenarta pri sedmih studencih do Vrat. Tudi na tem območju se v nazivih rala in njegovih sestavnih delov kažejo vplivi pluga in njegovih delov, razen tega pa nemških kolarskih nazivov. Ralo je splošno znano pod temi domačimi nazivi: raz(0, orauo (splošno), deloma tudi aravo (Vrata) in ori (Korpiče, Sovče. Rute pri Podkloštru). Ori ali óru je marsikje tudi orodje z enim kolesom za zasi- panje, rano pa za druga dela. Spodnji leseni del rala se imenuje puas, le v Prosovičah pri Beljaku je bilo slišati zanj tudi naziv puaža. Dolg je 71 do 114 cm. Na svojem zadnjem koncu je obit s šino in ponekod se ta del plaza imenuje peta. V plaz je zadaj vsajena ročica (vis. n. pr. 90 cm,) ki se na vrhu končuje s kepo (čepo), zadaj, malo pod kepo, pa je 32 III Zgoraj: Izkopavanje krompirja z ralom v Rutah nad Blatom pri Striholčah (1957) Folo: d;-. B. Orel L e v O : Spomladansko oranje z ralom (plužnico) v Sp. KapU Foto: F. Sart Ralo na Slovenskem vsajen vanjo cueq. Kjer sta na vrhu pričvrščena dva roglja (vile), nazi- vajo ta sestavni del rala tudi ročice in račice. Zanj so še tile nazivi: rocniq, drzâuo, hâbl in hâblna (poredko). V kraju Na Dravi v občini Marija na Zilji je bilo ugotovljeno ralo, pri katerem sta ročica in plaz iz enega kosa lesa. — Gredelj splošno imenujejo gredi, le ponekod so ta naziv že pozabili ter imenujejo ta del rala pam (Na Dravi) ali stanga (Prosoviče). Gredelj je kakor doslej povsod na Slovenskem Koroškem s svojim zadnjim stanjšanim koncem gibljivo vtaknjen v glečenco ročice. Večidel je raven, le na nekaterih ralih je od kozuca do sprednjega konca malce navzdol zakrivljen. — Kozuc (visok 60 do 89 cm) je skozi gredelj vsajen v plaz in se na njem večidel ni dala ugotoviti vinta za reguliranje oranja.^' Stari njegov naziv je le še malokje znan. Tako mu pravijo kózlec na Mali gori pri iRožeku in kozalc na Bačah, povsod drugod pa zanj večidel ne vedo naziva ali pa navajajo taka sporna imena: klan, noga, štramca (?), šteer (Steher) ipd. Podobno je z lemežnicami, ki jih takole ime- nujejo: habe, peretnice, perétance, pernce, stranice, žlefe itd. Povrh lemež- nic so še dile ali dilce. V Zg. Vratih se spominjajo rala, na katerem je bila ena sama premična dila. Značilno je, da na tem ozemlju sploh ni bilo nikjer slišati pravega naziva za orno železo rala. Ralniku namreč pravijo takole: lamaš, lemaš, lemaš, lemćš, lemaš ipd. Nasajen je ali skupno na lemežnice in plaz ali samo na lemežnice, ali pa samo na plaz. Zadnji dve varianti sta bolj redki. Pri tem so lemežnice ali iz enega kosa lesa ali pa so sestavljene iz dveh delov, ki sta ob straneh pričvrščena na plaz. O rezalnici, tako o samostojni, kakor tudi o rezalnici, ki bi bila kdaj nameščena v gredlju ali ob njegovi strani, ni nobenega spomina, pač pa ponekod pomnijo prestavljivo železno štainšco. Naziv za kolca se iz Roža nadaljuje tudi na tem ozemlju, saj jim pravijo pužanča, le v okolišu Podkloštra in Vrat kužanča. Poleg sestav- nih delov kole (qolésa ali kolca, buazinqa, jézak in rida) bodi omenjena gradanca za povezavo kole z ralom. Le-tej pravijo trta (čeprav je že- lezna), dalje četna, črta ali črča^* (si. pril. 11/10). Zataknjena je na koncu gredlja za coek, gâkl, hakl, gaklc itd. Od Straje vesi do Šmohorja (zgornja Ziljska dolina). Na tem ozemlju ni bilo nikjer najti nobenega rala. Nanj je samo nekaj spo- mina še ostalo v Drevljah in Zahomcu. Zlasti se spominjajo rala v Za- homcu, kjer so mu rekli arauua. Za to ralo je bilo značilno, da je imelo prestavljivo dilo. to je dilo za predevat. Ostali sestavni deli rala imajo seveda nazive, ki jih najdemo tudi pri plugu. Tako so ralniku rekli pug, rezalnici nuošč, spodnji del pa se je imenoval pij.as. Zadaj je bila v plaz vsajena račica. Za kozuc ni bilo mogoče ugotoviti naziva, nazivi neka- terih drugih sesta\niih delov pa so naslednji: gredi, težajh (kolca), gredica ali rink. " Pač pa so v ta namen cele v ličvenci v gredlju poleg kozuca. " Vpliv določenega dela živinske opreme. 5 Slovenski etnograf "53 Boris Orel. 2. Gradivo in izdelovalci rala Rala so tudi na kasneje pregledanih štajersko-koroških ozemljih iz- delovali običajno iz trdega lesa. Če so bili na nekaterih ozemljih sestavni deli izdelani večidel iz bukovega lesa, pa je na drugih ozemljih prevla- doval brezov ali jesenov les kot gradivo. Torej bukov, brezov in jesenov les so na pregledanih ozemljih najbolj cenili za rala. Od teh vrst lesa je bil menda še najbolj upoštevan brezov les. Običajno je bila večina sestavnih delov rala napravljena iz brezovega lesa, med njimi zlasti gredelj, le kozuc in ponekod tudi plaz sta bila bukova ali jesenova. Se- veda imamo opraviti še z raznimi drugimi možnostmi. Tako so bili na primer gredi, kozuc in ročice izdelani iz brezovega, plaz in lemežnice pa iz jesenovega lesa. Težja gorjanska rala so bila večinoma narejena iz jesenovega lesa, vendar je bil gredelj zmerom iz brezovega lesa. Prav tako je bilo oje samostojne rezalnice vedno iz smrekovega lesa. Ralo je bilo preprosto orno orodje, ki pa je moralo biti napravljeno zelo natančno. Z njim je imel običajno opraviti domači kolar (bognar), vendar ve ljudsko ustno izročilo marsikje poročati o tem, kako so bili vešči izdelovalci ral tudi kmetje sami. Kmetje ali njihovi hlapci so bili zaposleni z izdelovanjem ral povečini v zimskem času. — Železne ralnike in rezalnice ter druge manjše železne sestavne dele so izdelovali bližnji domači kovači, ki so imeli vodno nakovalo. Te dele pa so kupovali tudi v trgovinah v bližnjih večjih krajih. Koliko so kolarji ali kovači vplivali na udomačitev določenih na- zivov sestavnih delov pri ralu, to je vprašanje, ki bi ga bilo treba posebej raziskati v kritičnem delu razprave o ralu na Slovenskem. Na splošno je bilo opaziti, da kolarji na ozemlju Slovenske Koroške niso ravno naj- boljši ohranjevalci starega nazivja. Marsikje so starejši kmetje znali označiti sestavne dele rala s starimi nazivi mnogo bolje kakor pa na priliko kolarji. 3. Oranje z ralom Ker je bilo oranje z ralom že kar dovolj izčrpno obravnavano v prvem poročilu,^^ bi pravzaprav v našem drugem poročilu ne imeli o tem vprašanju nič bistveno novega povedati. Dodali bi le nekaj pripomb, ki so bolj ali manj važne. Tudi na ozemljih, s katerih smo prikazali rala v našem drugem poročilu, je bil glavna vprega oziroma oprema goveje živine topit an jéga (jéha, îga, jéh, iha, jegu, jegó itd.), le na Kobanskem so za vprego v ralo opremili govejo živino z jarmom. Ti jarmi so bili na Kobanskem za oranje v strmem bregu primerno daljši, kakor za oranje po ravnem (si. pril. III, spodaj). V Sp. Kapli je tak jarem dolg 1,68 m, vola pa sta bila vprežena v tako dolg jarem predvsem zaradi tega, ker sta morala biti pri oranju v strmini primerno oddaljena drug od dru- SE Vin/1955, str. 51—55. 34 Ralo na Slovenskem gega (si. pril. III, spodaj). Poleg goveje živine so bili na Slov. Koroškem (oziroma so še danes) tndi že konji vpreženi v ralo (si. pril. III, zgoraj). Zlasti so na Koroškem začeli konje vpregati za oranje za krompir. Konjska vprega pa se ni obnesla, ker je konj, tako pravijo, krompir zmečkal. Zato so si za taka oranja, če je bilo le mogoče, izposodili vole. O oraču ni nobenih novih poročil, pač pa bodi omenjeno, da so hlapcu, ki je poganjal živino, rekli tudi vodoč (Sv. Primož na Kob.), dalje gonjač (Sp. Kapla) in volar (Vurmat). V okolici Velikovca (Sv. Ja- kob, Čarče itd.) so rekli poganjaču volov pri oranju z ralom tudi svétank, češ to je mož, ki mora volom svetat, se pravi, on jih mora voditi. Imenovanje raznih delov njive je udomačeno zlasti na ozemljih, kjer so njive v bregu. Orač je začel orati spodaj, na spodnjem kraju njive, ki ga običajno povsod imenujejo rob, le ponekod tudi breg ali breh (Carče, Žamanje). Jarek na vrhu njive nazivajo âdar, ador, odar (Ko- bansko), odar (Djekše) in podobno, medtem ko je svet, kjer so obračali ralo, takole imenovan: uračka, vračka (Kobansko), zare (Vurmat, Globas- nica, Žamanje itd.), zara (okolica Lučan), obračljaj (Djekše), vračloj (Dob pri Pliberku) itd. V Zvrhnjem kotu še danes vozijo zemljo s prve brazde na vrh. Temu delu pravijo brazdo uóst. Kakor vemo, je o samostojni rezalnici, s katero so pred ralom na- rezovali zemljo, slišati predvsem na hribovitih ozemljih. Ne spominjajo pa se samostojne rezalnice večidel po ravnem, razen tega izjemoma tudi ne na takem hribovitem ozemlju, kakor je Kobansko. Le pri Sv. Jerneju (Braniku) je ohranjen že zelo šibek spomin na narezovanje zemlje s samostojno rezalnico pred kakimi sto leti. V okolici Grebinja so bili v samostojno rezalnico vpreženi junci, v ralo pa voli; hlapec je oral z ralom, ženska pa je narezovala z rezalnico. Rekli so: baba naréiuat, huapac pa orai. Zlasti so narezovali trdo zemljo (celine ali ledine) pred ralom. O samem oranju z ralom je razmeroma še največ novih podatkov s Kobanskega. Iz Vasi pri Remšniku poročajo, da je prva brazda v bregu rob in v robu plužnica še trdo vrže. Drugo brazdo pa orje plužnica že laglje, lepše, ker druga brazda že lahko pade k prvi. V Zg. Kapli pri- povedujejo starejši kmetje, da je plužnica z ozkim ralnikom ozko jemala zemljo, prebrazdala jo je malo sem in tja, zato je bolj prhko orala. Tudi po oranju s plužnico je večkrat na vrhu njive, na odoru, zmanjkalo zemlje. Zato so jo morali nositi ali pa voziti na vrh. Osamljeno je po- ročilo iz Male vasi pri Škocjanu na Koroškem, ki pravi, da so ralo v preveliki suši na plazu med ročico in kozucem obtežili s kamenjem v škafu. Za reguliranje oranja s plužnico sta bili dve kili v glečenci ročice. Če so hoteli bolj plitvo orati, so spodnjo kilo odjenjali, zgornjo pa zabili; če pa je bilo potrebno globlje oranje, je orač zgornjo kilo odjenjal, spod- njo pa zabil. O neodoranih kosih ali koščkih zemlje, o tako imenovanih oplazih, je nekaj novih podatkov. Poleg znanih nazivov uóplas, aplas, puažej itd. — X- 3y Boris Orel je na Koroškem slišati o oplazu dva nova, zelo zanimiva naziva, in sicer: jud (okolica Velikovca, deloma okolica Dobrle vesi) in krainc (Rož, Pro- soviče pri Beljaku idr.)/" Oplaze so prekopali z motiko ali pa s kreulo. Posebno vprašanje je uporaba rala na nekaterih ozemljih na Slo- venskem Koroškem v preteklosti. V okolici Velikovca (Podjuna) se še dobro spominjajo, da so pred približilo 50 leti še orali z ralom, med drugim zlasti plevevnate njive. Na Rožanskih Gurah pa je spomin na pranje z ralom marsikje le deloma ohranjen ali ga celo ni več. Na tem ozemlju je bil že zelo zgodaj v rabi plug za trdo oranje, za oranje po trdem, raozgastem svetu, vtem ko je bilo ralo za mehko oranje, se pravi, za oranje po mehkem svetu. V Dobajni in Škofičah so orali z ralom za vse, samo deteljišča ne. — V okolici Pliberka in Dobrle vesi (Podjuna) so v preteklosti prav tako orali z ralom večidel za vse, zlasti na praho in strnišče, le celine in ledine so orali s plugom. — V Rožu moremo ugotoviti oranje z ralom predvsem po bregovitem gorskem svetu, sicer pa po dolinskem ravninskem svetu na splošno na tem ozemlju ne pom- nijo, da bi kdaj uporabljali ralo za običajno oranje. Le ponekod, v Št. Janžu, se spominjajo, da so pred leti z ralom, ki je imelo prestavljivo rezalnico. orali za strniščno repo. Dalje je v Rutah pri Podgorju, Mačah, Srejah idr. ohranjeno ustno izročilo, ki pravi, da so po starem v teh krajih orali z ralom s prestavljivo štainglco samo zelo plevevnate, trav- nate njive, skratka travnino. To so bile predvsem njive, plevevnate po rži in ajdi. Dejali so v takih primerih, da so grintave njive z ralom na-' ralili. Sicer so za običajno obdelovanje zemlje že po starem uporabljali enojni, pozneje pa dvojni plug. V baški okolici in še dalje v Ziljski dolini tudi ni na splošno nobenega spomina na običajno oranje z ralom, le v Prosovičah pri Beljaku, v Zg. Vratih in v Zahomcu vedo povedati, da so pred desetletji v navedenih krajih orali z ralom za ozimino in jarino. Res je plug kot naprednejše orno orodje sčasoma izpodrinil ralo, vendar- se marsikje spominjajo tudi dobrih strani oranja z ralom. Pri Sv. Primožu na Kobanskem je n. pr. ohranjen tale poučen pregovor o ralu in plugu: Ce z ralom orješ, je hleb, če s plugom, je pa štruc.^' 4. O opuščanju oranja z ralom O začetkih oranja z ralom ali o starosti rala na posameznih območjih štajersko-koroškega ozemlja zaman iščemo podatkov v ljudskem ustnem izročilu. Vsekakor pa v ustnem izročilu marsikaj zvemo o opuščanju ^' Kakor Jud ni bil krščen, tako ni bil oplaz zoran. V Mali vasi pri Škoc- janu so hlapca dražili, če je jude delal, da bo moral župnika prositi, da jih bo krstil. — Kako je prišlo do naziva krainc, še ne vemo. Morda bi ta naziv pojasnili odnosi med Korošci in Kranjci v preteklosti. To pomeni, da ralo prinaša več kruha, kakor pa plug. — Štruc je sicer boljši, toda redkejši praznični (ženitovanjski) kruh. 36 Ralo na Slovenskem oranja z ralom, v zvezi s tem pa o novih drugotnih funkcijah rala, za- radi katerih so ta orna orodja še ohranjena na mnogih olDmočjih šta- jersko-koroškega ozemlja. Ralo so začeli opuščati za obdelovanje zemlje v drugi polovici 19. sto- letja. Opuščanje rala si je sledilo v raznih okoliščinah in krajih različno. Trajalo je okoli 60 let in mogli bi reči, da se je to pojemanje raztezalo od leta 1870 pa vse do leta 1930. Namesto rala so začeli uporabljati dvojni ali enojni plug. V Rožu, zlasti pa v baški okolici in Ziljski dolini, ni seveda nobenih podatkov, kdaj so prenehali orati z ralom, kar je povsem razumljivo, zakaj v ustnem izročilu večinoma tudi ni podatkov, da bi bili ralo kdaj uporabljali za običajno oranje. Plug je v teh krajih že staro orno orodje, edino v Prosovičah in še nekaterih krajih v beljaški okolici pravi ustno izročilo, da je plug novejšega porekla. Marsikje so seveda z ralom orali še pred kratkim, ponekod pa orjejo še danes. Taki primeri so kajpada zelo redki. Tako n. pr. kmet Pavlic v Sp. Kapli na Kobanskem še danes orje s plužnico po svojih zelo strmih njivah. Dalje so še leta 1958 orali z ralom na Magdalenski gori nad Labudom in leta 1957 v Rutah nad Blatom pri Štriholčah na Koroškem. Na Klopcah nad Št. lijem še danes nekateri kmetje orjejo z ralom po mehkem svetu ter tudi v Podjuni in v Rožu še danes marsikje orjejo z ralom zapleveljene njive. — V okolici Crne pri Prevaljah ( Javorje) so po prihodu dvojnega pluga orali nekaj časa z ralom v kombinaciji s plugom. Dve brazdi so orali z ralom, eno brazdo pa z dvojnim plugom (merjasec), kar torej pomeni, da so uporabljali dve rali, dve rezalnici in en dvojni plug. Večinoma pa so ralu po opustitvi oranja z njim dodeljevali nove funkcije, med drugim so ga predvsem uporabljali in ga še danes mnogo uporabljajo za izkopavanje krompirja v jesenskem času. Temu delu pravijo: krompir (repico, podzamlenšče hrilšče, čompe) ven orai, gor djat ali ven metat. Tako so v okolici Ljubnega, Mozirja, Šoštanja, Crne pri Prevaljah in drugod po opustitvi rala za obdelovanje zemlje nekaj časa orali z njim krompir v jesenskem času, le na Kobanskem so izje- moma tu in tam imeli še takšno pozno opravilo z ralom. V okolici Veli- kovca, Pliberka in Dobrle vesi (Podjuna), dalje v Rožu, baškem okolišu in v spodnji Ziljski dolini ralo še danes uporabljajo za jesensko izko- pavanje krompirja. Kakor smo že dejali, je prav oranje krompirja v jesenskem času v veliki meri prispevalo, da se je ralo na splošno tako izredno dolgo ohra- nilo na našem štajersko-koroškem ozemlju. Sklepna beseda V našem drugem poročilu o ralu na Slovenskem smo se nadrobneje seznanili s četverokotnim ralom s kolci in rezalnico v nadaljnjih predelih slovenskega štajersko-koroškega ozemlja. Tako smo spoznali ta tip rala povsod na našem ozemlju, kjer je bil v letih 1953/1954 in v letih 1956/1961 37 Boris Orel Še ohranjen na terenu ali pa vsaj dosegljiv v ustnem izročilu. S tem seveda še ni rečeno, da zdaj poznamo ta tip rala prav na vseh območjih slovenskega ozemlja, kjer je bil svoječasno udomačen. Omenjena bodi samo okolica Vitanja, kjer je bilo po arhivskih podatkih ralo v prvi polovici 19. stoletja še v rabi, danes pa ga nismo več našli in tudi ni o njem ohranjenega nobeii^ga spomina v ustnem izročilu. Dalje se v tem našem drugem poročilu pojavlja vprašanje rala na takih ozemljih, na katerih smo ga danes sicer ugotovili, toda kmetje vedo malo povedati, da bi bili kdaj z njim orali, mimo tega pa nazivje sestavnih delov po- trjuje, da je prevzeto od pluga kot starejšega ornega orodja na teh ozem- ljih. Pri tem mislimo med drugim predvsem na Rož na Slovenskem Ko- roškem, kjer razni nazivi sestavnih delov pričajo o vplivu pluga na nazivje pri ralu. Verjetno je na tem ozemlju že zelo zgodaj bil v rabi plug z eno desko, ki je pregnal staro nazivje rala. Druga možnost pa bi bila, da na rožanskem ozemlju ni bilo ralo nikoli v takšni rabi kakor drugod, na primer v gorah. Potemtakem bi imeli tu opraviti z vmesnim ozemljem, kjer je ralo imelo bolj ali manj drugovrstne funkcije, medtem ko bi bil plug v tej pokrajini, v tem ravninskem rožanskem svetu prvotnejše orno orodje kakor pa ralo. Posebej je še poučno, da je ralo na tem ozemlju tudi neke vrste ralica za ralat ržišče, travo itd. Zanimivo je vprašanje rala v Ziljski dolini. Ali je na primer verjetno, da je bilo ralo v zgornji Ziljski dolini pred razvojem konjereje na splošno udomačeno? V pozitivnem primeru pa bi bilo zelo čudno, da se niso ohra- nili stari nazivi rala na ornih orodjih takega tipa, kakor sta dvojni in enostavni plug, o katerih je ohranjenega še največ spomina. Ker pravijo v zgornji Ziljski dolini lemežu pug, torej ne lemež ali raunik, nastaja vprašanje, ali je bilo ralo na tem ozemlju sploh kdaj v večjem obsegu udomačeno. Če pa je bilo udomačeno, sé pojavlja vprašanje, ali se ni morda to orno orodje pojavilo kdaj kasneje pod vplivom enakega orodja na sosednih ozemljih (okolica Podkloštra, Vrata itd.). Zanimiva bi bila v tem pogledu premična deska na ralu iz Zahomca. Nedvomno je davna uporaba konj za oranje in prevoz v zgornji Ziljski dolini v veliki meri vplivala na uporabo določenega ornega orodja. Težko si je predstavljati, da bi konje vpregli v ralo. Ce pa se je to zgodilo, moremo tako vprego označiti kot izjemo ali ostalino iz davnih časov. Vsekakor je v zgornji Ziljski dolini nenavaden izraz pug kot naziv za lemež. Kakp je prišlo do tega naziva? Na to vprašanje bi imeli več odgovorov. Vzemimo na primer, da so po starem orali z ralom. Ko so pa začeli uporabljati dvojni oziroma enostavni plug, je sčasoma splošni naziv za to orno orodje pug vplival le na preimenovanje tako važnega sestavnega dela, kakor je raunik. Torej: raunik je sestavni del simetričnega ornega orodja, pug pa asimetričnega ter kot tak sestavni del enostavnega ali dvojnega pluga. Vendar ne smemo pozabiti na osipalnik dreuce, ki ima simetrični pug. Med pomembnejše rezultate terenskega raziskovanja na Kobanskem je vsekakor uvrstiti mejo med nazivom ralo in plužnica; to mejo označuje 38 Ralq na Slovenskem cesta med Marenbergom (danes Radlje) in Ivnikom (Eibiswald) na šta- jersko-avstrijski strani. V Št. Janžu ralo še imenujejo plužnica. V tem kraju slišimo tudi že glasove o ralu, vendar bolj poredkoma, razen tega so ti glasovi problematični. Sv. Trije kralji pa že prav dobro poznajo naziv ralo. — Nerešeno pa je med drugim vprašanje, kako je nastal naziv phiž- nica za ralo. Poleg deske pri dvojnem plugu po imenu plužnica je nekaj novega zapis, po katerem pravijo po starem gredeljnici plužnica. Vsekakor je dvojni ali pa enostavni plug vplival na nastanek naziva plužnica. Dvojni plug je bil za Kobance zares veliko orodje, pravi plug, medtem ko je bilo ralo plužnica, to je mali, lažji plug; ta se je seveda razlikoval od težjega dvojnega pluga, ki je bil na Kobanskem razmeroma že zgodaj udomačen, po ustnem izročilu starejših kmetov verjetno že pred približno 100 leti. Ralo je ostalo še nadalje v rabi, obedve orni orodji — ralo in dvojni plug — pa sta si marsikje na tem ozemlju delila funkcijo oranja na določenih ozemljih: plug so uporabljali bolj po ravnem, ralo pa po strmih bregovih. Naposled ponavljamo, kar smo že v sklepni besedi našega prvega po- ročila o ralu na Slovenskem (Slovenski etnograf VIII/1957, str. 66/67) pripomnili, da bomo namreč morali pred obravnavo vprašanja o nastanku in razvoju rala na Slovenskem kritično pregledati vse dosedanje ugoto- vitve, zatem pa nadrobno obdelati celotno gradivo z vso raznoliko pro- blematiko štajersko-koroškega rala, med drugim zlasti tudi vprašanje razširjenosti rala na določenih območjih našega ozemlja. Zusammenfassung DIE ARL AUF SLOWENISCHEM SPRACHGEBIET Die ethnographische Abhandhing unter obiger Überschrift bildet eine Fortsetzung der im VIII. Jahrgang des Slovenski etnograf (1955) veröffent- lichten Besprechung der Arl. Der Autor befasst sich in seinen Ausführungen mit der Beschreibung der vierseitigen Arl mit Radvorgestell und Riss, des Ackerbaugerätes, das er bei seiner jüngsten Bereisung verschiedener meiterer Ortschaften der steirischen und kärntnerischen. gegenmärtig zum Teil in Slowenien (Jugoslaroien) und zum Teil in Osterreich liegenden Gebiete orten konnte und dessen Besichtigung, bezrv. durch Befragung aufgebrachten Einzelheiten ihm einen weiteren gegen- ständlichen Tatsachenbericht ermöglicht haben. Die Terrainforschungen wurden in der Umgebung der nachstehenden Ort- schaften bezw in den folgenden Gegenden vorgenommen: Slowenien (Jugo- slawien): Ljubno, Mozirje, Šoštanj, Vitanje und das Gebiet von Kobansko; Osterreich: Lučane (Leutschach), Arvez (Arnfels). Osek (Haag). Ivnik (Eibiswald). Sv. Ožbalt (St. Oswald). Sobota (Soboth), Labud (Lavamünd), Ve- likovec (Völkermarkt), Pliberk (Bleiberg), Dobrla ves (Eberndorf), Celovec — vzhodni del (Klagenfurt — östlicher Teil), Rožanske Gure (das Gebiet zwischen dem Wörthersee und der Drau), Gure nad Vrbskim jezerom (das Gebiet nördlich des Wörthersees), Rož (Rosental), Baška okolica (die Umgebung des Faaker Sees) und Ziljska dolina (Gailtal). Boris Orel Der Autor gibt sodann einen allgemeinen überblick über das Bild der vorgefundenen Exemplare der Arl mit Radoorgestell und Riss, analysiert sie nach ihren Bestandteilen, fügt ihre in den vorerwähnten Ortschaften orts- üblichen Benennungen hinzu und ergänzt diese Darstellung mit der Anführung des zur Herstellung dieses Ackerbaugerätes benutzten Materials. Schliesslich bespricht er die Anwendungsarten des Gerätes und verweist auf die Gründe für das allmähliche Abflauen in dessen Benutzung. Der Augenschein der vierseitigen Arl in den obangeführten Gebieten, bezw. Ortschaften ergab zwar in ihren Grundlinien keine wesentlichen Unterschiede oder Abweichungen von der im VIU. Jahrgang des Slovenski etnograf (1955) besprochenen vierseitigen Arl, roohl aber traten in ihrer Konstruktionsart hie und da in gewisser Hinsicht bemerkbare Varianten auf. So fällt besonders die veschiedenartige Einsetzung des Arlings in die Arl ins Auge. In dieser Hinsicht konnten drei Varianten festgestellt werden: 1. der Arling ist nur auf die Sohle eingesetzt; 2. der Arling ist nur in die Streichleisten eingebaut und 3. der Arling ist gemeinsam auf die Streichleisten und die Sohle eingesetzt. Der selbständige Riss stand insbesondere im gebirgigen Gelände in Ge- brauch, während auf ebenem Talboden die Arl mit dem im Riss eingesetzten Grindel oder aber die Arl mit versetzbarem Riss am Grindel und im Arling verwendet wurde, — Über die Arl mit verstellbarem Streichbrett liegen nur wenige Auskünfte vor. Nach erhaltener mündlicher Überlieferung wurde in einigen Gebieten Unter- kärntens die Arl einstmals nicht zur Bodenbearbeitung verwendet. Die neuen der Arl zugedachten Funktionen, insbesondere ihre Benutzung zum Ausgraben der Kartoffeln in der Herbstsaison, haben in grossem Masse dazu beigetragen, dass sich das Gerät auf dem steirisch-kärntnerischen Gebiet im allgemeinen bis heute hat behaupten können. Der Autor wird in einer weiteren (dritten) Abhandlung eine kritische Über- sicht des bisher über die Arl gesammelten und veröffentlichten Materials mit neuen Ergebnissen seiner Forschungsarbeit bringen und sich im Anschluss an das Thema mit der Erörterung der Entstehung bezw. Herkunft und der Ent- wicklung der Arl auf slowenischem Sprachgebiet befassen. 40 CRTALO V SEVEROVZHODNI SLOVENIJI Tončica Urbas Poleg oibičajnega ornega in drugega poljedelskega orodja, ki ga uporabljajo kmetje pri obdelavi zemlje in pripravljanju plodnega sveta za razne poljedelske kulture, poznamo tudi nekaj pomožnih priprav, ki so nastajale vzporedno z razvojem poljedelstva in uvaja- njem novih kultur. Namen teh priprav je, da olajšajo paranje orne zemlje za sejanje in sajenje nove rasti. Med taka poljedelska orodja sodita na Slovenskem tudi kij za razbijanje grud in rižalo ali črtalo, priprava, ki jo uporabljajo za potezanje redi na izoranem zemljišču, kamor sadijo posameizne kulture v enakomernem medsebojnem raz- maku. Pri kiju za razbijanje grud se ne nameravam ustaviti. Obdelala ga je že F. Šarfova hkrati z brano na Gorenjskem.^ Njene ugotovitve s tega območja Slovenije veljajo večinoma tudi za predele severo- vzhodne Slovenije, kjer ima priprava povsem enakih oblik tudi enak izvor in funkcijo, le da je njena uporaba omejena predvsem na ob- močje Pohorja, medtem ko v Prekmurju uporabljajo za rahljanje zemlje valj, na težjih, ilovnatih tleh Haloz in Slovenskih goric pa narobe obrnjeno motiko (si. IV/2). Zanimalo nas bo le črtalo, ki je močno razširjeno, a ga doslej še nihče ni obdelal. Oiodje je sicer preprosto in, kakor bodo pokazali na koncu tudi zaključki, novejšega izvora. Ker pa je povezano^ ne- posredno s spremembami v sami poljedelski tehniki in ker doživlja tudi svoj razvoj, obenem pa prav tako kakor drugo domače orodje v zadnjem času vse bolj izginja iz rabe, zasluži vendarle nekaj pozor- nosti in nadrobnejše obdelave. Pripravo, ki imajo zanjo v omenjenem predelu Slovenije več nazivov, uporabljajo pri sajenju in sejanju naslednjih kultur: pri krompirju, koruzi, pri sajenju zelja, v ravninskem svetu pa prav tako za krmilno peso ali runkelj. — Pri sajenju zelja jo uporabljajo le, če ga gojijo na samostojni njivi, na tako imenovanem ogonu. Kjer pa sadijo zelje med krompir, črtalo ni potrebno. Posebej pa uporabljajo to orodje pri sajenju krompirja, ki ga zlasti mnogo pridelujejo na peščenem svetu Dravskega in deloma tudi Ptujskega polja. Nič manj ga ne rabijo tudi pri sajenju koruze v pre- delih, kjer uspeva glede na absolutno višino; to velja posebno za ^ Slovenski etnograf VHI, 1955, str. 81 ^41 Tončica Urbas Pohorje, kjer na južnem pobočju ne uspeva dalj kakor do višine 600 m. Kakor na Dravskem in Ptujskem polju se je priprava udo- mačila tudi po dolinskem in ravninskem predelu Prekmurja, medtem ko ga na goričkem svetu zaradi majhnih obdelovalnih površin skoraj ne poznajo; razširjeno pa je tudi v položne jših dolinskih predelih Haloz in Slovenskih goric in na položnejšem svetu južnega pobočja Pohorja, kjer relief dovoljuje boljši razvoj poljedelstva in gojenje omenjenih kultur. Iz teh predelov^ severovzhodne Slovenije izhajajo tudi podatki, ki sem jih o tej pripravi zbrala. Nekaj manjših dopol- nilnih stavkov se nanaša tudi na predel okoli Rogaške Slatine, kjer je črtalo prav tako še danes v rabi, zato sem tudi to prevzela mimo- grede v opis. Orodje je v začetni obliki izdelano izključno iz lesa, njegova izdelava pa je, kakor nam o tem govori slika 1 na slikovni prilogi IV, toliko preprosta, da kaže na povsem domačo, neobrtno izdelavo. V bistvu ima obliko grabelj, od tod tudi njegovo poimenovanje v do- ločenih predelih, kakor je naziv koatrije ali grablje za riže delat' v Prek- murju in ponekod na Pohorju, kar je razvidno iz poglavja o terminologiji priprave. Zanimivo je to orodje zaradi svojega precej pestrega izrazoslovja. Pri tako enostavni konstrukciji in pa tudi relativno majhni starosti je to prav presenetljivo. Že sam osnovni naziv je v različnih predelih precej raznolik. V slo- varju ga najdemo pod pravim imenom črtalo; ime je nastalo po funkciji, ki jo orodje opravlja. Pravilni izraz poznajo po Slovenskih goricah in po Dravskem polju, kjer pa ob njem skoraj prevladuje nemška spake- dranka risar, raisar in od tod tudi speljano ime rižalo. Okoli Rač in Prepol se je uveljavilo tudi ime l^rer, v manj primerih tudi redar, ki je nastal iz poimenovanja črt z redmi ali redi, posebno na Dravskem polju, kjer je orodje, kakor nam govorijo zbrani podatki, najbolj razširjeno. Neznan pa nam je izvor imena ójcal^, ki se je ohranil na Ptujskem polju okoli Sobetincev, Stojncev in drugih vasi. — V Prekmurju imenujejo pripravo kvatrije, kar pomeni sicer velike grablje, ki jih rabijo kmetje " Podatke so mi dale v posameznih predelih oziroma krajih naslednje osebe: za Dravsko polje: Jevšovar Julka in Knafeljc Alojz iz Cirkovec na Dravskem polju, Draškovič Alojz in Horvat Veronika iz Sp. Jablan, Kmetec Marija iz Sirol oziroma tudi Podove; za Ptujsko polje: Bolcar Ivana iz Spuhlje pri Ptuju; za Prekmurje: Marša Mara iz Ižakovec. Karel Jakob iz Lipovec in Zvor Štefan prav tako iz Lipovec ter Flisar Mihael iz Grada na Goričkem; za Haloze: Repušek Anton iz Leskovca v Halozah; za Slovenske gorice: Strgar Anton iz Juršinec; za Pohorje Dvoršak Janez iz Velikega Tinja in Janežič Valentin iz Velikega Tinja ter Javornik Ivan in Javornik Veronika iz Mala- horne pri Oplotnici; za okolico Rogaške Slatine: Mešiček Ana iz Ratenske vasi. Te osebe so mi dale poglavitne podatke. Tistih, ki so posamezne podatke potrdile, zaradi pomanjkanja prostora ne navajam. Prvim kakor drugim pa izrekam na tem mestu svojo zahvalo! * Ojcal = dem. od oje; (gl. Pleteršnik!) Crtalo v severovzhodni Sloveniji za grabljenje klasja, kolikor ga ostaja na širokih požetih slogih pšenice po košnji oziroma žetvi. Obrobje Goričkega, kjer se je orodje udomačilo, ga pozna le z imenom vélake grable, kar nam govori nedvomno o enotnem poreklu grabelj za seno in te priprave. Enak pojav vidimo tudi na Po- horju, kjer je ročni način uporabe tega orodja odločal pri nastanku imena grable za riže delat' ; mimo tega se je v najnovejšem času razširilo iz ravninskega sveta Dravskega polja tudi semkaj ime risar ali tudi rižar, le prav poredko pa tudi Delke grable, kakor po prekmurskem Goričkem. V okolici Rogaške Slatine pripravo označujejo izključno z imenom risalo. Sestav priprave z nadrobnim izrazoslovjem. Kljub razmeroma enostavni konstrukciji je tudi izrazoslovje za posamezne dele te priprave precej različno. — Priprava sestoji iz gredla, prečnega trama, kjer običajno tičijo na zgornjem vrhu ročniki, na spodnjem pa so vsa- jeni zobje (prim. si. IV/1). Za gredelj, ki je sicer osnovna sestavina pluga, je v mnogih predelih razširjeno tudi ime oje (Dravsko polje, Pohorje), naziv, ki je vsekakor prevzet z voza. Za prečni tram, kjer so nameščeni zobje, je na Ptujskem polju v rabi še ime prečni hlod, na Dravskem polju okoli Cirkovec in pod Pohorjem pri Oplotnici pa mera. Ce se orodje uporablja ročno, torej brez vprege, ima gredelj na spodnjem koncu na- vadno še prečni ročaj, ručaj (Pohorje), (prim. risbi 1 in 2 na str. 44). Dolžina prečnega trama in število zob, ki jim pravijo povsod tudi klini, klinovi ali tudi mali hlodeci (Ptujsko polje), je odvisna običajno od širine njive, kjer se črtalo uporablja. Na ogonih, ki so danes razširjeni pred- vsem po Pohorju in tam, kjer je manj obdelovalnih površin,* uporabljajo ozko črtalo, ki ima navadno prečni tram za približno enojno ali dvojno širino ogona (Pohorje) in ima izključno po tri zobe. — Kjer sadijo krompir ali koruzo na sloge," ima prečni tram v primerjavi z onim, ki ga rabijo na ogonih, dvojno in celo trojno širino, zato ima normalno po 4 ali celo 5 zob ali klinov. Medsebojni razmak klinov ali zob je prav tako mogoče uravnavati. Ker je razmak črt za sajenje krompirja in pese raz- ličen, po navadi stranska dva klina nista stabilna, prečni tram pa ima ob straneh po dve med seboj nekoliko odmaknjeni vdolbini, imenovani kakor pri plugu glečanci. (Nom. glečonca!) Oblika zob na raznih črtalih je različna po kakovqsti zemlje, kjer se orodje uporablja. Na Dravskem polju so zobje zaradi peščene prodnate zemlje debeli, trioglati ali štiri- oglati, na koncu priostreni ali močno topi. Prav tako srečujemo na črtalu, ki ga rabijo na težji, ilovnati zemlji po Halozah in po Slovenskih goricah, močne, prav debele zobe. Zemljo po Pohorju sestavljajo povečini mehke prepereline. Zato so zobje ploski in na koncu zaobljeni (prim. risbi 1 in 2 na str. 44). Končno je treba še omeniti, da se priprava v novejšem času izpopolnjuje, zlasti na Dravskem polju, kjer navadne lesene kline vse ' O tem glej sliko pril. 3 a na str. 44 in zadnje poglavje, ki govori o načinu oranja! ^ Glej ravno tam! 43 SI. 1. Ročne grablje za brazde s Tinja: a gred9l, b mera, C zobi, č ručaj, d in e zob d detajlu; 2. čr^a/o za brazde iz Sobetincev: a oje, b prečni tram, c klinovi, č priloči; 5. sfcica oranja: a rea ogo/ie (št. 1—5 kažejo zapovrstni red brazd, razgona nastane ob robu brazde 4 in 5), h na sloge (št. 1—8 kažejo zapo- vrstni red brazd, razgona na- stane med 7 in 8 na sredini, ki jo označuje pikčasta črta). Crtalo v severovzhodni Sloveniji V)olj in bolj izpodrivajo kovinske mMkice, ki jih izdelujejo vaški kovači. Motkice imajo vsekakor prednost, da se zaradi oblike in trdnosti globlje zarijejo v zemljo, vrh tega pa napravljajo tudi širšo črto, v katero se laže neposredno sadi krompir. Polagoma pa tudi to, že izpopolnjeno pripravo izpodriva iz rabe plug, ki olajšuje tudi sajenje in zagrinjanje. Glede priloči ali ročnikov, ponekod na Pohorju imenovanih tudi rógalni, ki tičijo v zgornjem koncu mere ali prečnega trama, naj omenim, da jih imajo vsa črtala, ki jih v ravninskem svetu uporabljajo z vprego; v predelih, kjer jih uporabljajo ročno, brez vprege, pa samo v primerih, če je zemlja trda, težka. V prvem kakor v drugem primeru je njihova funkcija v tem, da se z njimi lahko uravnava priprava, mimo tega pa s pritiskanjem nanje poveča globina nastalih riž ali redi. V začetni ali prvotni obliki, ko so orodje začeli šele uvajati, so ga izdelovali izključno kmetje sami, brez sodelovanja poklicnih obrtnikov, kar vsekakor dopušča njegova preprosta konstrukcija. Za gredelj ali oje so navadno jemali mehak les, iz kakršnega je bil običajno tudi prečni tram, mera. Ker so glavno funkcijo opravljali prav zobje, so morali biti le-ti iz tršega, navadno akacijevega ali trnovega lesa. Priloči so še danes največkrat iz bukovine. — Šele v najnovejšem času so prevzeli izdelo- vanje tega orodja vaški kolarji ali sodarji; ti sedaj opravljajo tudi sprotna popravila, ki jih zahtevajo manjše okvare oziroma obraba, medtem ko nam prvotno izročilo govori izključno o povsem lastni in domači izdelavi. Uporaba in funkcija priprave. Pripravo uporabljajo v severovzhodni Sloveniji na dvojni način: z vprego in ročno, brez vprege. — Črtala, ki jih uporabljajo z živalsko vprego, so široka in imajo po četvero ali petero močnih zob. V dolžini gredlja pa se običajno ne raz- likujejo od onih, ki jih uporabljajo kar ročno, le da imajo prva na koncu gredlja kovinski kavelj, kaiUor se zatakne grebevnica na plužnih kolcih, kakor pri oranju s plugom, druga pa prečni ročaj ali križ (Pohorje). — Pri uporabi črtala z vprežno živino* sta potrebna dva človeka. Spredaj hodi gonjač (prim. pri oranju), ki vodi vprego. Zadaj stopa pomočnik, ki pri tem opravilu nima posebnega naziva kakor pri oranju; ta drži in pritiska na priloči, da se zobje laže in globlje zarijejo v zemljo. Ponekod po Dravskem polju priprava nima priloči, zato običajno posadijo na sredino prečnega trama otroka, pubeca, ki s težo svojega telesa pritiska na tram in zobe, da se primerno zarijejo v zemljo in delajo črte ali riže. — Krompir nato sadijo na več načinov. — Kjer je na razpolago dovolj delovne sile, stopa za vsako nastalo redjo po ena oseba, ki meče vanjo krompir, in ga takoj zagrinja z nogo. Kjer je manj delovne sile, celotni slog obdelajo najprej s črtalom, nakar pridejo ženske, ki namečejo v riže krompir in ga nato zagrinjajo z motikami. — V zadnjih desetih letih je po vsem Dravskem polju izpodrinil pri zasipavanju plug, ki ga poljanci imenujejo pliigec, tako da je zagrinjanje z motiko ali z nogo že skorajda povsem izginilo. H koncu bodi še omenjeno, da uporabljajo črtalo z 45 Tončica Urbas vprežno živino izključno v ravninskem svetu Dravskega in Ptujskega polja ter Prekmurja, in samo delno po Halozah in Slovenskih goricah, kjer imajo njive za krompir na ravnem ali rahlo valovitem svetu. V hribovitejših predelih — posebno se to nanaša na Pohorje — se uporablja črtalo izključno ročno. Nedvomno je ta način neposredno po- vezan z manjšimi ploskvami orne zemlje, ki jo še danes pripravljajo v obliki ogonov in ki so prav tako odločali pri velikosti oziroma širini črtala. Le-to ima po tri kline, uporabljajo pa ga brez vprege, podol^no kakor grabi je za seno (glej si. IV/1). Pri tem načinu poznamo dve varianti. Kjer je dovolj preperelin, vleče črtalo po ena oseba, ki pripravi celotno ploskev zemlje za sajenje krompirja z redmi. Crtalo je v tem primeru brez ročajev (glej risbo 1 na str. 44). — Kjer je zemlja težja, ilovnata, opravljata delo po dve osebi. Prva vleče črtalo, kakor vidimo to pri vodenju ročnega vozička, druga, stopajoča zadaj, pritiska na ročaja, ki ju mora priprava v tem primeru imeti. Tako delajo zlasti okrog Oplotnice in po Visolah nad Slovensko Bistrico'. Pripomnila bi, da sadijo z uporabo črtala po Pohorju izključno ženske, medtem ko je to opravilo na Drav- skem polju in prav tako po Prekmurju običajno razdeljeno povsem enako med ženski kakor moški svet. Sajenje koruze ni prav nič drugačno. Motiko uporabljajo pri tem le pri površinskem zakopavanju in zagrebanju, tam, kjer še ne uporabljajo plugca. — Popolnoma enak način poznajo tudi v okolici Rogaške Slatine, kjer jim rabi risalo zaradi razmeroma majhnih površin orne zemlje, ki je obdelana skoraj brez izjeme v ogonih, prav tako izključno brez vprege, torej ročno. Pripravo smemo potemtakem uvrstiti med pomožno poljedelsko orodje, ki ni samo povezano z vse večjim uvajanjem novih poljedelskih kultur, kakor sta krompir in koruza, v naše poljedelstvo, ampak tudi z vse večjo uporabo pluga, ki je poleg samega oranja oziroma rahljanja zemlje prevzel še dela, kakršna je dotlej opravljala motika, t. j. osipavanje in izgrebanje. O tem vsekakor govori vloga opisanega črtala, ki omogoča sajenje kultur v med seboj enako razmaknjenih redeh, kjer lahko plug kasneje opravi še osipavanje, in v jeseni, ko gomolji dozore, tudi izko- pavanje. — Ljudsko izročilo nam obenem pojasnjuje tudi to, da je uvedba priprave tesno povezana s spremembami v poljedelski tehniki oziroma tehniki oranja. To je problem, ki nam omogoča, da vsaj delno lahko od- krijemo poreklo oziroma prvotni izvor tega orodja. Za spremembo v teh- niki oranja smemo imeti zanimiv pojav, ko so na Dravskem polju in po ravninskem svetu Prekmurja začeli opuščati oranje >na ogone« in uvajati »oranje na sloge«. Ker gre tu za terminologijo o oblikah njiv ali ornega sveta, ki se nanaša izključno na severovzhodno Slovenijo, mislim, da je treba najprej objasniti pojem ogon ali slog, besedi, ki sta tu udomačeni za dve vrsti njiv, in utegneta imeti v drugih predelih Slovenije drugačen pomen in obliko. 46 Crtalo v severovzhodni Sloveniji 1. Ogon je njiva, ki nastane pri poljancih pri oranju na štiri brazde, na Pohorju pa na več brazd, ki se na vrhu strnejo (prim. risbo 3 a na str. 44). Pri tem ima ogon v sredini vrh, spodaj pa nastane široka in glo- boka razgona, kamor se steka voda. 2. Slog nastaja zaradi nasprotnega načina oranja (prim. risbo 3 b na str. 44) tako, da so oblika njive široke ploskve, med katerimi ni posebno globokih razgon. Ljudsko izročilo na Dravskem in tudi na Ptujskem polju soglasno izpričuje, da so še pred 50—60 leti v teh predelih poznali izključno oranje na ogone." To pa ne glede na vrsto kultur, ki so jih gojili na posameznih površinah. Pozneje so začeli ogone opuščati, to pa predvsem zaradi racio- nalnejše izrabe plodnih tal, prav tako pa tudi zaradi vse večjega gojenja krompirja, ki je tik pred prvo svetovno vojno prevzel na Dravskem polju pomen monokulture; krompir se je namreč bolje obnesel na peščenem svetu, kakor žitarice, n. pr. .pšenica ali rž, ki sta prvotno prevladovali na orni zemlji. Tak pomen ima krompir okoli Cirkovec, Rač in Lovrenca na Dravskem polju še danes, po drugi svetovni vojni, ko so ogone v celoti opustili tam, kjer sejejo žitarice in gojijo krompir in koruzo. Ohranil pa se je način oranja na ogone le na površinah, kjer gojije repo, čebulo, deloma krmilno peso, ali v predelih, kjer je, kakor pravijo poljanci, »moker svet« in hočejo, da se zemlja »bolši dol scidi«. Ko so poljanci krompir še sadili v ogone, so »zemljo sekali« s kratkimi motikami v navzkrižnem redu, tako da so bile na vsakem slogu po tri vrste v navzkrižnem redu, ker je tak način olajševal osipavanje (glej si. IV/3). Ko je prevzel krompir postopoma pomen monokulture in sO' začeli v poljedelstvu intenzivneje izrabljati orni svet z oranjem v sloge, je postalo sajenje krompirja z motiko prepočasno. Zato so začeli uvajati črtalo, ki pa je po dosedanjih ugotovitvah tuje, od drugod prineseno orodje.^ O tem bi deloma že lahko sklepali po samem nazivu. — Pri Cirkovcah na Drav- skem polju je po izročilu to pripravo prvi uvedel posestnik Pečar, ki se je z Vurberga priženil v Spodnje Jablane pred približno 45 leti; ker pa je poprej več let bival na Zgornjem Štajerskem, je najbrž od tam prinesel tudi prvi vzorec tega orodja. Od tod se je črtalo razširilo po Dravskem in Ptujskem polju vzporedno z opuščanjem ogonov in začetkom oranja na sloge, nato pa prav tako v obrobne predele, kjer je, sodeč po podatkih, iz ljudskega izročila, že nekoliko mlajše, saj so ga n. pr. na Pohorju uvedli šele med prvo svetovno vojno in po njej. S tem pa si lahko raztolmačimo pojav priprave tudi v predelih, kjer v zadnjih 50 letih ni prišlo do sprememb v tehniki oranja, to je do opu- ščanja ogonov in do prehajanja k oranju na sloge. To velja prav za Po- horje in tudi okolico Rogaške Slatine, kjer kljub temu uporabljajo na " Zapisanih podatkov o tej spremembi doslej nisem našla. ' Kasnejše odkritje morebitnih arhivalnih zapisov, ki bi bili prav za to poglavje dobrodošli, utegne dopolniti ljudsko izročilo. 47 Tončica Urbas majhnih zemljiških ploskvah črtalo. Vendar ne moremo prezreti tega. da je tu določal obseg obdelane njive velikost priprave, in prav tako tudi način njene uporabe. Medtem ko je na obsežnejših slogih v ravninskem svetu črtalo v rabi izključno z vprežno živino, ga na ogonih uporabljajo le ročno, t. j. kakor grablje. Razumljivo je, da so v zadnjih, zlasti povojnih letih nastale nove spremembe v razvoju poljedelstva, ki so povzročile postopno opuščanje črtala. To lahko opazimo posebno na Dravskem polju in po Prekmurju, kjer namesto tega orodja uvajajo plug, sajenju s plugom pa poljanci in Prekmurci pravijo, da sadijo »pod plug« ali kar »pod brazdo«. Vsekakor ima tak postopek prednosti pred onim, kjer se najprej uporablja črtalo. Ob tem pa lahko tudi sklepamo, da se bo priprava obdržala dalj časa v predelih, kjer prevladuje na manjših obdelovalnih površinah ročna ob- delava zemlje in gojenje kultur, in kjer je še vedno nepogrešljivo ročno orodje motika. Zaključek Način izdelave kakor ljudsko izročilo potrjujeta torej, da gre za po- možno poljedelsko orodje, ki ni staro več kakor približno 50 let. Ker pa je doživljalo s časom svoj razvoj, obenem pa je kakor razno drugo domače orodje in priprave zapisano propadu, povrh tega pa je tudi njegov izvor v zvezi s spremembami v tehniki oranja pri nas, zasluži vsekakor po- zornost, da ga s pričujočim opisom uvrstimo med druge pomožne polje- delske pripomočke na Slovenskem. Nabrani podatki se, kot sem omenila v uvodu, nanašajo le na del severovzhodne Slovenije, kjer je orodje delno še v rabi. Kasnejše zbiranje gradiva'v drugih predelih Slovenije in morebitno odkritje kakih zapisov, ki jih žal doslej* še ni bilo na razpolago, pa bi utegnilo ustvariti boljše in popolnejše zaključke, posebno take, ki bi natančneje pojasnjevali izvor tega orodja oziroma priprave. Prav zato želim poudariti ob zaključku, da je moj prispevek le skromen del oziroma šele začetek v obdelavi te po- ljedelske priprave, ki bo nedvomno dal še komu pobudo za nadaljnje raziskovanje in končno dopolnitev zadevnih zaključkov. Zusammenfassung DER REISSER IM NORDOSTEN SLOWENIENS Der vorliegende Beitrag ist dem Ackerbaugerät, benannt Reißer, gewidmet. Der Reißer gehört zu den beim Ackerbau erforderlichen Hilfsgeräten und wird benutzt, um in den Ackerboden Furchen oder Streifen zu ziehen, in denen sodann die Landwirte Kartoffeln und Mais anbauen oder Futterrüben säen. In manchen Fällen findet der Reißer auch beim Krautsetzen Verwendung, insbesondere wenn die Krautpflanze nicht zwischen Kartoffeln, sondern auf eigenen Ackern angebaut wird. 48 IV Paranje zemlje in napravljanje riz z ročnim črtalom. Mala horna 1957 Napraoa ugonov in rahljanje zemlje z motiko na Dravskem polju pred sajenjem krompirja. Sp. Jablane 1957 Sekanje zemlje in sajenje krompirja yypod motiko« na Dravskem polju. Sp. Jablane 1957 Yo\o: T. Irbas Crtalo v severovzhodni Sloveniji Die Konstruktion des Reißers ist recht schlicht; sie ist der des Heurechens ähnlich, und obroohl die Vorrichtung neueren Ursprungs ist, ist die Benennung ihrer einzelnen Bestandteile mannigfaltig und in einzelnen Gebietsteilen auch verschieden. Das Gerät selbst besteht aus einem Pflugbalken und einem Quer- balken, in rvelch letzterem die zum furchenziehen bestimmten Zinken oder Zähne eingesetzt sind. Am oberen Teile des Gerätes befinden sich zmei Hand- griffe, wie sie in dieser Form auch beim Pflug bekannt sind, und die die zweck- dienliche Einstellung der Vorrichtung ermöglichen, gleichzeitig aber auch dazu dienen, durch entsprechenden Druck das Eindringen der Zinken in die Erde zu bewerkstelligen. Das Gerät wird im nordöstlichen Teile Sloweniens auf zwei Arten ange- wendet: mit Zugtieren oder mit Handbetrieb. Im ersteren Falle wird die Vor- richtung auf dem Pflugkarren befestigt und werden davor, wie beim Pflügen, Zugtiere vorgespannt. Ein Viehtreiber führt die Tiere, während hinter dem Gefährt ein zweiter Mann schreitet, der die Griffe liandhabt. Falls beim Gerät keine Griffe vorhanden sind, wird auf den Querbalken ein Kind gesetzt, das mit seinem Köpergewicht den Druck auf die Handgriffe ersetzt. In der beschrie- benen Weise machen sich die Talbemohner um Cirkovci auf dem Dravsko polje (Draufeld) den Reißer zunutze; in der genannten Gegend ist dieses Gerät auch am meisten verbreitet. Im Hügelgelände, wo es weniger Ackerland gibt, und die Äcker auch kleiner und bedeutend schmäler sind, wird das Gerät, ähnlich wie der Heurechen, mit der Hand geführt. Zu diesem Zwecke ist der Pflugbalken am unteren Ende mit einem Quergriff versehen. Wo die Erde infolge der Vermoderung locker ist und keine festen Schollen aufweist, kann das Gerät von einer einzelnen wei- blichen Hilfskraft gezogen werden. Wo aber die Erde schmerer und lehmig ist, sind hiezu zwei Personen erforderlich. Die eine zieht das Gerät, während die zweite die Handgriffe reguliert, die wie beim Reißer auf dem Dravsko polje (Draufeld), an der oberen Seite des Querbalkens befestigt sind. Am Pohorje (Bachern) besorgen diese Arbeit meistens weibliche Hände. Das Gerät ist zwar jüngeren Ursprungs, doch kann ihm ein gewisses In- teresse nicht abgesprochen werden, da es besonders auf dem Dravsko polje eingeführt worden ist, als an Stelle des Pflügens in Ackerbeete das Kreispflügen seinen Anfang nahm. Diese Änderung in der Bebauungstechnik bewirkte den Übergang zur Monokultur der Kartoffel in größerem Ausmaße; so begann die Kartoffel immer mehr das Getreide zu verdrängen, insbesondere noch, da dieses auf dem Sandboden des Dravsko polje nicht zufriedenstellend gedeihen konnte. Anfangs setzten die Talbewohner kleinere Mengen von Kartoffeln in die schmalen Ackerbeete, die durch das eigenartige Pflügen entstanden waren. Sie bauten die Kartoffel in drei kreuzweisen Reihen mit der Hand an, wobei sie sich der Haue bedienten. Da aber beim Kreispflügen die Erde besser ausgenützt werden kann und außerdem die Talbewohner immer größere Mengen von Kartoffeln anbauten, verdrängten die breiteren Furchen allmählich die Ackerbeete, in denen man die Kartoffel schmerlich mit der Hand würde setzen können. Deshalb führten einige fortschrittliche Landwirte, wie z. B. Pečar aus Spodnje Jablane (Unter Jablan), der vorher mehrere Jahre in Obersteiermark verbracht hatte, vor etwa 45 Jahren den Reißer ein, der sodann im Laufe der Jahre seine weitere Entwicklung fand. Die ursprünglichen Holzzähne ersetzten vom Dorfschmied hergestellte kleine eiserne Zinken, die bedeutend tiefere und breitere Furchen in die Erde zu schneiden vermochten. In diese Furchen oder Streifen setzten die weiblichen Mitglieder der Bauernfamilie die Kartoffeln, die in einigen Gebiets- teilen sogleich mit dem Fuß zugedeckt, in anderen aber in die Furchen geworfen und sodann mit der Haue überhäufelt wurden. In neuester Zeit wird diese Arbeit auch mit dem Deckpflug verrichtet, der bei den Talbewohnern ^plugec«. (Pflüglein) benannt wird. Das vorher beschriebene Gerät kommt in letzterer Zeit mehr und mehr außer Gebrauch, besonders auf dem vorerwähnten Dravsko i Slovenski etnograf Tončica Urbas polje, TOO die Landwirte sich bei ihrer Anbauarbeit immer mehr des Pfluges bedienen, mit dem es möglich ist, die Saatkartoffeln unmittelbar runter den Pflug€. oder auch runter die Furchen zu setzen, wie diese Art des Anbaues benannt wird. Eine weitere Verbreitung des Reißers ist zweifellos durch die inzwischen eingetretene Verbesserung des Bodenbaues behindert; hiezu trägt Diel auch der anwachsende Anbau von Kartoffeln und Mais bei, bei dem das Behäufeln der Saatfrüchte, beziehungsweise das Setzen der Pflug besorgt. — Weil das Gerät, von dem die Rede ist, ein einfaches Volkserzeugnis ist, das seinen Weg der Entrvick- lung durchgemacht hat, und nun gleich vielen anderen Ackerbaugeräten im Schwinden begriffen ist, verdient es unsere Aufmerksamkeit, damit es noch beizeiten unter die rezenten Hilfsgeräte für Ackerbau eingereiht wird. 50 HRASTOVSKI PLUG Angeles Baš v podružni cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, 14 kilometrov vzhodno od Koipra, v gornjem delu doline Rižane, severno od Kubeda, je fre- skant Janez iz Kastva leta 1490 naslikaP mimo številnih drugih posvet- nih motivov tudi plug, in sicer v ciklu upodobitev mesečnih opravil: v severni ladji, v tretjem medaljonu od vzhodne strani, ki ponazarja delo v oktobru. Pričevalno ceno hrastóvske upodobitve pluga, ki pomeni doslej edino srednjeveško slikarsko upodobitev naših ornih orodij v zahodni Sloveniji, za to etnografsko vprašanje določajo poglavitne ugotovitve o pričevalnih vrednotah poiznosrednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem takisto za tedanje vsakdanje življenje v naših krajih. — Po teh ugotovitvah se spričo znatnejšega vala realizma, ki je zajel upodabljajočo umetnost na Slovenskem po sredi 15. stoletja in ki ga opredeljuje težnja po čim večji poljudnosti, v našem stenskem slikar- stvu tedaj močneje razvijejo pripovedne prvine, ki naj določena ternata kar najbolj umljivo« predstavijo. Za to upodabljajočo omiko je značilno aktivno razmerje do- vsakdanjega življenja in narave, saj vsebuje v svojih ciklih sestavine iz vsakdanjega okolja tega obdobja ter ustvarja tako bolj ali manj realistične scene, kakršne so namenjene vemikom, ki naj jim bodo v nazorni pouk. Natančneje: poučno-po- Ijudni namen teh slikarskih stvaritev je neogibnoi terjal, da so bile upodobitve posvetnih motivov gledalcem umljive. To pa je bilo mo- goče, kolikor ni umetnik samostojno povzemal iz bližnjega okolja, samo tako, da je od danih predlog izbiral take, ki so bile območjem, za katera so se porabljale, kar najbolj sorodne, ali pa da je bolj od- maknjene predloge s podobami posvetnih motivov prilagajal razmeram, kakršne so bile pri nas tedaj običajne; to pa seveda le v poglavitnih potezah, medtem ko so se pri tem ohranjale izročene figuralne sheme.^ — Vprašanje prostora se ob interpretaciji tega gradiva ne sme ozko ^ M. Zadnikar, Odkrivanje stenskih slikarij v Hrastovi ju. Varstvo spomenikov IV, 1951/52, str. 18 si. — F. Stele, Die mittelalterliche Wand- malerei in Slowenien im mitteleuropaischen Rahmen. Siidostforschungen XVI, 1957, str. 295, si. 7. — Isti, Umetnost v Primorju. Ljubljana 1960, str. 76, si., 88 si. ^ B. F u č i Ć , Majstor Ivan iz Kastva i njegova sredina. Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. VI—VII, 1939, str. 305 si. ^ A. B a š , Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Sloven- skem. Slovenski etnograf XI, 1958, str. 101 si. 4-^ 51 Angeles Baš vezati na najdišča posameznih upodobitev. Napak bi bilo misliti, da so v naslikanih posvetnih motivih zajete razmere ravno in samo v kraju, kjer so bile upodobljene. To bi predpostavljalo po eni strani zvečine njihov domalega portretni značaj, po drugi strani pa vse pre- šibko upoštevanje predlog. Šlo je za temeljno umljivost posvetnih motivov in prikrojitve predlog so lahko veljale samo poglavitnostim v vsakdanjem življenju. Zavoljo tega se zdi pravilno raztegniti za- devno dokumentarno torišče takih del na širša pokrajinska ali deželna območja. — Z vprašanjem prostorne pričevalnosti je povezana natanč- nost teh upodobitev: ker je pričevalna cena teh slik širša in samo za posamezne kraje le zelo redko in težko' veljavna, se po pričujočih opre- delitvah našega poznosrednjeveškega stenskega slikarstva posvetni motivi v njem ne dajo tolikanj nadrobno obravnavati kakor pri ne- posredno ohranjenem zadevnem gradivu iz današihje ali polpretekle dobe. Iz naših poznosrednjeveških stenskih slik se lahko poučimo zgolj o osnovnih značilnostih prizorov iz takratnega posvetnega življenja, medtem ko nadrobne in vse potankosti zajemajoče študije v nasprotju z zadevnim novejšim, neposredno ohranjenim gradivom za obdobje poznega srednjega veka največkrat pogrešajo podlago in so nedo- pustne. Toi pa označuje tudi čas naših posnetkov. V njih so se porab- ljale pač predvsem uveljavljene sestavine vsakdanjega življenja, ne pa posamezne novotarije, ki še niso splošneje prodrle. Tako pomenijo naslikani posvetni motivi v največji meri ugotovitev danih razmer v vsakdanjem življenju ali takšnih razmer, ki so preko svojih začetkov polneje razvite, neprimerno manj pa njihove začetne stopnje.^ Po navedenih sodbah lahko trdimo, da plug, kakršen je bil leta 1490 naslikan med hrastovskimi upodobitvami mesečnih opravil, po svoji osnovni obliki nedvomno predstavlja orno orodje, kakršno je moralo biti v drugi polovici 15. stoletja (in po vsej verjetnosti tudi še pozneje) v Istri dodobra v rabi. O meri običajnosti naslikanega ornega orodja, mimo drugačnih, se z naše stenske slike, kakor tudi v drugih ustreznih primerih našega poznosrednjeveškega stenskega slikarstva,* sicer ne moremo poučiti, vsekakor pa plugi, kakor je upodobljem pričujoči v Hrastovljah, tedaj niso mogli biti redki, marveč, kot je podoba, na- sprotno precej v navadi, saj bi naš slikar ne poustvaril ornega orodja v podobi, ki bi takratnim obiskovalcem cerkve ne bila dovolj dojem- ljiva. — Plugi, ki so bili v poglavitnem takšne oblike in konstrukcije, kakršni sta sporočeni z obravnavane upodobitve, so bili torej v 15. sto- letju v Istri očitno precej razširjeni.^ = A. B a š , nav. delo, str. 125 d. * A. B a š, O najstarejši upodobitvi skrinje na Slovenskem. Slovenski etnograf XII, 1959, str. 98. ^ O pričevalnih vrednotah srednjeveške upodabljajoče umetnosti zlasti zastran ornih orodij gl. A. G. H a u d ri cou r t - M. Jean-Brunhes Delamarre, L'homme et la charrue a travers le monde. Paris 1955, str. 357 d. 52 Hrastovski plug Konkretno. V pričujočem primeru (gl. risbo)" gre za plug, ki je vseskozi okraste barve, se pravi iz lesa. Plug ima kolca, ki sloni na njih gredelj. Le-ta je v desni polovici nekaj nižji; približno na sredi je dvignjen v obliki kolena, tako da je v levem delu nekoliko višji. V levem ali zadnjem delu se gredelj končuje v ročicah, ki sta zmerno ukrivljeni. Navzdol se ročici nadaljujeta v lemežu, ki je oblikovan tako, da poteka v podaljšku ročic, t. j. razmeroma naravnost navzdol. Na sprednjem delu lemeža, na sredi, je poševno nazaj pritrjena deska, ki je rabila za odrivanje prerezane zemlje; kako je deska pritrjena na lemež, s freske ni mogoče razvideti. Prav tako ni mogoče s freske Preris upodobitve pluga v Hrastovljah leta 1490 dovolj natanko razvideti, iz koliko kosov sestoji naš plug: ali je obli- kovan izcela, iz enega kosa, ali pa je sestavljen iz več, samostojno izgotovljenih delov. Dimenzije našega pluga pa so naslednje: po oraču, ki je naslikan na freski in ki mu sega desna ročica nekako do pasu, lahko sodimo, da so ročice visoke približno 90 do 100 cm. Enaka je razdalja med zadnjim koncem ročic in srednjim delom lemeža. Ne- koliko večja je razdalja med srednjim delom lemeža in zadnjim delom kole. Dolžina našega pluga je znašala potemtakem okoli dva metra ali nekaj več. Po primerjavi s temi izmerami je bil lemež visok približno pol metra ali pa nekoliko več in podobna ali malce večja je bila dol- žina deske. Kolca so bila za spoznanje manjša. Dolžina gredlja od lemeža do zadnjega dela kole pa je znašala približno meter. In če si po pridobljenih viroslovnih kriterijih natančneje ogledamo upodobitev hrastovskega pluga, menimo, da nudi ta stenska slika, ki pomeni, kot poudarjeno, doslej edino srednjeveško slikarsko upodobitev ornih orodij v zahodni Sloveniji, naslednje sodbe, ki se spričo^ upodab- ljajočega vira nanašajo na oblikovne in konstrukcijske značilnosti pluga " Risba je pomanjšani preris akad. slikarja Marjana Tršarja. 53 Angelos Baš in tako znatno dopolnjujejo podatke onodobnih pisanih virov, ki zastran teh plati naših ornih orodij ne dovoljujejo skorajda nobenih sklepov." Ročici pluga, ki se v svojem spodnjem delu bočita ali prehajata neposredno v široki lemež, pričujeta s tem po vsem videzu o ornem orodju, ki sta njegovi ročici in lemež iz enega kosa lesa. Spričo tega bi lahko označili hrastovski plug kot očitno prvotnejšo oziroma te- meljno obliko lesenega pluga ali ornega orodja, imenovanega drevo. — Kar se tiče vprašanja o izdelavi ročic in gredlja našega pluga iz enega in istega kosa lesa ali drevesa, bi bil pritrdilen odgovor v načelu sicer dopusten, vendar pa ga v pričujočem primeru ni mogoče podati zavoljo slabe ohranjenosti stenske slike prav na tem mestu. Plužna deska, ki izkazuje proti vnanjemu delu precejšnjo debe- lino in ki je zanjo podoba, da je deblaste oiblike ne pa ploščata, nare- kuje misel o tesarski izdelavi pluga, prav tako pa tudi o njegovi uporabi pri oranju v težki, kamniti zemlji, kakršno lahko odriva in polaga samo težja, masivna deska. O podobni izdelavi in uporabi hrastovskega pluga pri oranju pričuje takisto gredelj. Le-ta poteka iz stikališča ročic na kolca in kaže s svojo kolenasto vzboklino na zelo izvirno ali neposredno obdelavo debla lesa, ki je komajda obtesano in ki je ohranilo obliko, v kateri je zrastlo, saj je v poglavitnem obdelano pač zgolj tako, da je od- stranjeno z njega lubje. Strnjeno: ročici in lemež pomenita v našem primeru zgodnjo po- dobo pluga ali tako imenovanega drevesa, ki je kot orno orodje nastalo iz uporabe debla, prikladnega izcela ali v enem kosu za ročici in lemež. Mimo tega, enotno nastalega dela hrastovskega pluga naha- jamo v gredlju verjetno drugi samostojni del tega ornega orodja, ki je v obdelavi prav tako ko ročici in lemež ohranil svojo izvirno deb- lasto obliko. Ta sodba terja nekaj okvirnih dopolnil. — Hrastovski plug, ki so po naši sodibi njegov lemež in ročici izdelani izcela, se pravi iz enega kosa lesa, ima določene paralele. Na ozemlju Trentina in Fur- lanije (pa tudi Umbrije in Toskane) so izpričana orna orodja, vendar ne plugi, temveč rala, ki so njihove ročice in lemeži izdelani nekako tako, da izhaja lemež iz ročic ali narobe.* Čeprav ta rala niso časovno dovolj natanko opredeljena, si dovoljujemo ob tem izreči mnenje o sorodno izdelanih ornih orodjih kakor je naše, ne glede na to, da gre v enem primeru za ralo, v drugem pa za plug. Izdelava in temeljna konstrukcija je obakrat bistveno podobna. Tako sodimo, da lahko ustreznim območjem Trentina in Furlanije pridružimo tudi Istro in ob tem zatrdimo, da so tod očitno skozi daljše obdobje in v določenem obsegu izdelovali orna orodja: rala in pluge ali tako, da so izvirale ^ Prim. M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja II. Ljubljana 1954, str. 252, 234 d, 254 d, 257, 259, 261 d. 'A. G. Haudricourt-M. Jean-Brunhes Delamarre, nav. delo, str. 209, 268. 54 Hrastovski plug ročice in lemeži ali iz enega kosa, ali pa so bile ročice in lemeži kot samostojni deli rala ali pluga izgotovljeni v nemalo enotni osnovni liniji obeh delov ornega orodja. In morda smemo navedeno območje razširiti takisto na Engadin, kjer je podoba, da je konec 14. stoletja izpričan plug sorodne konstrukcije in izdelave, vendar pa razpolož- ljivi posnetek tega vira ne kaže dovolj jasnih potez.^ Kolca, kakor jih vidimo na obravnavani upodobitvi, predstavljajo v primerjavi z ročicami in lemežem in pa gredljem razvitejšo stopnjo izdelovalne in uporabne tehnike ornega orodja. Ne glede na to, da so v obodu okorno izdelane, so kolca na hrastovskem plugu s svojo pestjo in šestimi prečniki obrtniški kolarski izdelek, ki pomeni v razvojnem pogledu znaten korak naprej od križvarke. Tako je naše orno orodje s kolcami v precejšnji meri spopolnjeno za pogon z vprego (ki je na obravnavani upodobitvi tudi predstavljena s parom volov). Kolca pomenijo za obdobje, ki poteka iz njega hrastovska po- doba pluga, vsekakor napredno prvino ornega orodja. Zakaj na nem- ških ozemljih je mogoče, kot je videz, šele v 14. stoletju, v Sachsen- spieglu, ugotoviti prvo zanesljivo upodobitev pluga na kolcih. Šele od konca tega stoletja naprej so upodobitve plugov na kolcih natančnejše in v 15. stoletju jih nahajamo v upodabljajočih virih iz Anglije, Fran- cije, Nizozemskega, nemških dežel in severne Italije.^" Po povedanem sodimo, da imamo pri hrastovskem plugu opravka z dvema poglavitnima sestavinama: s preprostejšo, se pravi z enot- nostjo ročic in lemeža, kakršna izvira iz ustrezne oblike uporabljenega debla, in pa z razvitejšo, se pravi s kolci, ki pomenijo vrh tega tudi še kolarski izdelek. Spričo natančne časovne uvrstitve naše stenske slike v leto 1490 lahko torej za drugo polovico 15. stoletja v Istri z zanesljivostjo ugotavljamo prepletanje preprostejših in naprednejših tehničnih prvin v ornih orodjili,^^ čeprav se moramo pri obojih zavoljo razmeroma poznih in skopih virov^^ o srednjeveških ornih orodjih na Slovenskem vzdržati okvirnih časovnih opredelitev. (Brez presoje pa ostaja pri hrastovskem plugu nadrobnejše vpra- šanje o globinski regulaciji lemeža pri oranju, saj niso z obravnavane upodobitve razvidne na gredlju vdolbine za pretikanje kole in s tem za uravnavanje večje ali manjše globine brazd.) " R. Wildhaber, Der »Feiertagschristus« als ikonographischer Aus- druck der Sonntagheiligung. Zeitschritt fiir schweizerische Archaologie und Kunstgeschichte XVI, 1956, str. U, si. U. "A. G. Haudricourt-M. Jean-Brunhes Delamarre, nav. delo, str. 360. — Gl. tudi R. Grand, L'agriculture au moyen âge. Paris 1950, str. 274. " Zastran slednjih je poučna primerjava z nekaterimi novejšimi ornimi orodji v Istri: P. L e ser, Entstehung und Verbreitung des Pfluges. Miin- ster 1931, str. 279. Prim. op. 7 in R. L o ž a r , Pridobivanje hrane in gospodarstvo. Naro- dopisje Slovencev I. Ljubljana 1944, str. 137. 55 Angelos Baš Ce hočemo hrastovski plug ali drevo kot orno orodje tipološko natančneje opredeliti, pogrešamo pri njem dovolj zaokroženega skupka značilnosti. Zakaj naše orno orodje nima črtala, ki sodi mimo lemeža, deske in kole k poglavitnim značilnostim plugov.^^ Po drugi strani pa so značilne plužice brez kolc,^* tako da hrastovskega pluga prav tako ne moremo šteti za značilno orno orodje take vrste. Po vseh gornjih sodbah o hrastovskem plugu pa menimo, da je pravilna uvrstitev (našega orodja med pluge, saj sodi kljub temu, da mu manjka ena od poglavitnih plužnih značilnosti — črtalo — spričo tega, kako je bilo mogoče v drugi polovici 15. stoletja z njim orati, glede na tedaj običajna orna orodja med tista, ki so bila najrazvitejša ali najučinko- vitejša, to pa so bili plugi. Hrastovski plug je sporočen iz severozahodne Istre. Iz Istre so za obdobje med obema vojskama sporočena, v Brestu in Kaštelirju, edinole lesena orna orodja,^^ se pravi priprave, ki so zastran svojega gradiva ohranile večstoletno izročilo, med drugim tudi določeno izro- čilo hrastovskega pluga. Ob tem naj ne izostane, da je za to ob- dobje, t. j. med obema vojskama, Brest določen kot nahajališče lesenega pluga, Kaštelir pa kot nahajališče lesene plužice; za takratno severno mejo rala je označena približna črta Izola—Opatija.^' In takisto naj ob tem ne izostane omemba, da je bil v obdobju pred prvo vojsko v Kastavščini za plužico v navadi naziv drivo,^* in pa podatek, da je na ¦ otoku Krku, torej Istri bližnjem območju, sporočena iz obdobja med obema vojskama plužica,^" ki lahko mimo lemeža in kozla velja po svoji konstrukciji in obliki za sorodno hrastovskemu plugu. Naposled. Ne glede na nerazsojeno vprašanje o tem, kako se je globinsko uravnaval lemež hrastovskega pluga pri oranju, smemo soditi, da je naše orno orodje zavoljo manjkajočega črtala in zavoljo razmeroma visoke deske lahko izoralo zgolj plitkejše in ožje brazde. Spričo tega je bilo mogoče s takšnim ornim orodjem tudi dosti manj pripraviti zemljo za rast žita kakor z novodobnimi plugi. Namesto da- našnje ene brazde je bilo treba s plugom, kakor je bil naslikan v Hra- stovljah, izorati skorajda dvoje brazd, da bi se dosegla enaka širina zrahljane in obrnjene zemlje, vendar ne da bi se ob tem dosegla enaka globina. Zavoljo tega in zavoljo pomanjkljivega gnojenja je morala v tem obdobju zemlja dlje počivati, in sicer v prahi ali paši, ali pa je bilo potrebno mimo oranja s plugom tudi še dodatno obdelovanje z " B. Bratanić, Oraće sprave u Hrvata. Zagreb 1939, str. 5, si. 1 a. " B. B r a t a n i Ć , nav. delo, str. 7, si. 5. "O značilnostih srednjeveških ornih orodij gl. tudi R. Grand, nav, delo, str. 272 si. — H. K o r e n , Pflug und Ari. Salzburg 1950, str. 70, 75. " B. Bratanić, nav. delo, karta I, str. 16. " B. Bratanić, nav. delo, karta II. B. Bratanić, nav. delo, str. 28. " B. Bratanić, nav. delo, si. 55. 56 Hrastovski plug motiko. To bi bilo tedaj na istrskem ozemlju še posebej mogoče, saj je tod že v antiki potrjeno terasasto poljedelstvo.^" kjer sta drug ob dru- gem v rabi plug in motika. Zusammenfassung DER PFLUG VON HRASTOVLJE Der obige Aufsatz ist der Abbildung des Pfluges auf dem Wandgemälde aus Hrastovlje (siehe die Zeichnung) in Nordistrien aus dem Jahre 1490 gewidmet. Unsere Verwertung dieser Abbildung verwendet die Festsiellungen über den dokumentarischen Wert profaner Motive in unserer spätmittelalterlichen Wandmalerei für volkskundliche Fragen (siehe Anm. 2, 4). Diese Feststellungen bestimmen solchen bildlichen Quellen ihren volkskundlichen Wert in den Haupt- zügen, nicht jedoch auch in Details; solche bildlichen Quellen sind in der Regel nicht eng an die Stätten, wo sie entstanden sind, gebunden, sondern ihre Geltung bezieht sich auf weitere Landschafts- oder Länderbereiche. Nach diesen Kriterien sind mir über die Abbildung des Pfluges in Hra- stovlje zu folgenden Ergebnissen gelangt. Die Sterze, die sich im unteren Teil wölben und direkt in die breite Schar übergehen, bezeugen damit allem Anschein nach, dass mir mit einem Ackergerät zu tun haben, bei dem die Sterze und die Schar aus einem Holzteil sind. Deshalb dürfen mir den Pflug von Hrastovlje als ursprüngliche bzw. grundlegende Form des hölzernen Pfluges, als den sogenannten ,Baum' = drevo bezeichnen. — Die Frage über die Ausarbeitung der Sterze und des Grindels unseres Pfluges aus einem Stück Holz bejahend zu beantworten, märe grundsätzlich zwar erlaubt, in unserem Fall jedoch nicht möglich, da das Wandgemälde gerade an dieser Stelle schlecht erhalten ist. — Das Streichbrett, das gegen das Ende zu ziemlich dick wird, scheint eine Block- und keine Flachform zu haben, was für zim- mermannische Verfertigung des Pfluges spricht und zugleich auch von seiner Verwendung in schwerer, steiniger Erde, welche nur ein starkes, massives Brett ablegen kann. — An ähnliche Ausarbeitung und Verwendung des Pfluges von Hrastovlje deutet auch der Grindel hin, der aus dem unteren Teil der Sterze auf die Räder reicht und mit seiner knieförmigen Erhebung die ursprüngliche Bearbeitung des Holzblockes, der kaum behauen wurde und seine ursprüngliche Form erhalten hat. anzeigt. — Die Räder, wie sie aus unserer Abbildung ersichtlich sind, stellen im Vergleich zu Sterze, Schar und Grindel eine fortge- schrittenere Stufe der Produktions- und Gebrauchstechnik des Ackerbaugerätes vor. Ungeachtet der schwulstigen Ausarbeitung des Radrahmens, sind die Räder mit ihrer Achse und sechs Spitzen Erzeugnisse des Wagnergewerbes, die im Vergleich mit der ,Križvarka' einen grossen Fortschritt zum Gebrauch des Pfluges für das Gespann bedeuten. Ohne Beantwortung der Frage, wie die Tiefe der Furche durch die Schar beim Ackern geregelt wurde, da das Verstellen der Räder — und dadurch das tiefere oder höhere Ackern — auf dem Wandgemälde nicht sichtbar ist, müssen wir annehmen, das unser Pflug auch beim fehlenden Sech und beim verhält- nissmässig hohen Streichbrett nur seichte und engere Furchen ackern konnte. Angesichts dessen vermochte man mit solchem Ackerbaugerät die Erde für das Gedeihen des Getreides viel weniger vorzubereiten, als dies mit den neuzeitlichen M. Rostovtzeff, Gesellschaft und Wirtschaft im römischen Kaiser- reich I. Leipzig, brez letnice, str. 191. 57 ' Angelos Baš Pflügen möglich ist. Statt einer heutigen Furche musste man mit einem Pflug, mie er in Hrastovlje abgebildet ist, fast zrvei Furchen ausackern, um die gleiche Furchenbreite zu erlangen, ohne jedoch dabei die gleiche Tiefe zu erreichen. Deshalb und wegen der mangelhaften Düngung musste die Erde im Zeitalter des Pfluges von Hrastovlje längere Zeit ruhen, und zwar durch Brache oder Weide, oder aber war neben dem Ackern mit dem Pflug auch die zusätzliche Bearbeitung mit der Hacke erforderlich. 58 OD KDAJ IN OD KOD IMAMO SLOVENSKOi KMEČKO PRATIKO* Jože Stabej Med nekimi do zdaj nezadostno preverjenimi podatki v zgodovini slovenskega slovstva je tudi kakor za dokončno in neovrgljivo pribito, da je kmečka Nova Krainska Pratica (N. K. P.) bila prvič natisnjena proti koncu leta 1725 v Augsburgu za leto 1726. Nakljub pomanjkanju dokaznega primerka te pratike in drugega prijemljivega zidiva o slovenski pratiki pred letom 1741, sem vendarle našel pri nadrobnem raziskovanju slovenskih mesečnih imen, slovenskega pratikarstva in koledarstva mikavne drobce, ki nam povedo o vsem tem dokaj dosih- dob neuveljavljenega in novega. Marko Pohlin je zapisal okrog leta 1797—1800 v Bibliotheca Car- nioliae pod Kalendaria med drugim: »Laybacher Schreibkalender in 4. et 32. germanica primus coepit edere Joannes Heptner, Provinciae Carnioliae typographus . .. Carniolica: Kraynska Prateka in 16. multo antiquiora sunt et certe ad Mayri, imo cum magna probabilitate ad Manlii, primi in Carniolia typographi referenda.« (MHK 1862, priloga, str. 29, in NUK, Ms 171 II. C. a.) Pohlin torej ni vedel, da je Janez Mandelc (Jean. Manlius) v Ljubljani natisnil koledar, verjetno nemški, za leto 1576 (DAS, Landtags-Protocol 1574—1579, fol. 192), nemški Almanach za leto 1579 (DAS, št. 52-1. 6 c), Janez Krst. Mayr, prav tako v Ljubljani, pa Schreib-Kalender že za leto 1680 in ne šele Janez Heptner okrog leta 1760. Ker ni podprt z dokaznimi navedbami, zato Pohlinov zapis, da so Kranjske Pratike v 16" veliko starejše ko Heptnerjev Schreib-Kalender in da so zanesljivo ugotovljene pri Mayru, celo z veliko verjetnostjo pri Mandelcu, prvem tiskarju v Kranjski, doslej nikomur ni bil • v p>oseben mar. Pohlinovo mnenje, da je z veliko verjetnostjo tiskal slovensko kmečko pratiko že Mandelc v Ljubljani med leti 1575—1582, prven- stveno močno podkrepljujejo Trubar in drugi slovenski protestantski pisci z neutrudnim prizadevanjem, da bi se ? razširjanjem slovenskega tiska inaučili Slovenci brati; za to pa ni bilo pripravnejšega in zaneslji- vejšega sredstva, ko kmečka pratika v domačem jeziku. Bil je tudi * V Celovcu izhaja Nova družinska pratika, poleg Alter Bauernkalender v Gradcu dandanes še edina znana pratika po stari šegi. 59 Jože Stabe] Trubar, ki je v Hišni postili (L, 8) zapisal pred letom 1586 besedo pratika in s tem izpričal že dobro j>oznavanje tega izraza pri Slovencih. Kako zelo se je Trubar zavedal velikega pomena koledarjev in pratik, ki so bile takrat na tujem v bohotnem razcvetu, je pokazal s tem, da je sam Slovencem napisal in izdal Ta Slovenski kolendar leta 1557 in 1582. Besedo pratika pa je vknjižil v mnogojezični besednjak The- saurus polyglottus (L, 526, s. v. Fasti) leta 1603 prvič H. Megiser, vtem ko je leta 1592 v Dictionariumu še nima. Za Pohlinom je skušal odgovoriti na vprašanje: Kdaj so bili tiskani prvi koledarji na Kranjskem, posebno tudi tako imenovane Kranjske Pratike? — Jožef Kalasanc Erberg, ko je pisal pozimi leta 1825 v Dolu pri Ljubljani za svojo lastno uporabo nemški Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain (še nepreveden in nepriobčen rokopis hrani DAS, št. 138 — I. 5 c). Na str. 285—292 je Erberg med drugim tako modroval: Do zdaj ni bilo veliko preiskanega o začetkih pravih kranjskih koledarjev, ki se jim pravi Pratite, in ki so se ohranile v svoji prav posebni ureditvi, obliki in podobi do sedanjega časa skorajda nespremenjene. Zdi se. da so bile povzete po nekdaj v nemški državi navadnrili kmečkih koledarjih in da so priivzele le deželne posebnosti. Najstarejši kranjski koledar te vrste, ki je bil tu na vpogled, je iz leta 1726; je v bistvu enak sedaj običajnemu po podobi, razdeliivi, jeziku, vendar ima poudarjena znamenja, ki so deloma tu zapisana. Prvi list ima naslov (navajam Erbergov izvirni zapis): Nova / Krainska Pratica / na leitu lesusa Christ. / MDCC. XXVI / In Conformitat der allergnädiigsten / Kaiserl. Resolution etc erstlich gedruckt / — Ein / ilum;inierter Holzstich / 3 / Bauern voTstelend / — Zu Augsburg verlegts J. G. Mayr. / Einer Löbl. Landschaft in Grain Buchdr. / und Händler. / — Sledi kratek opis pratike, ki da je zelo dobro ohranjena in na prvi pogled tako podobna današnjim |leta 1825], da bi jo človek od teh ne ločil. Potem Erberg nadaljuje: Beseda nova Pratika in pristavljeni izraz erstlich gedruckt [= prvič natisnjeno] lahko prepričujeta, da je to prvi na ta način v kranjskem jeziku na- tisnjeni koledar. Vendar o tem se ne da nič za gotovo reči, tembolj je domnevati, da so z veliko prejšnjim slovanskim knjigotiskom mogli biti natisnjeni tudi za Slovane in Kranjce koledarji, katerih najdenje pa osiane težka naloga. Kar torej vemo do zdaj o izpričani najstarejši slovenski kmečki pratili za leto 1726, ki jo od Čopovega opisa slovenske književnosti leta 1831 pa do danes razglašajo slovstveni zgodovinarji za prvo, in sicer v Augsburgu tiskano slovensko kmečko pratiko, nam je ohra- njeno in znano samo po Erbergovem zasluženju. Erberg je res opisal N. K. P. za leto 1726 po ogledu na lastne oči, vendar tako nepopolno, da prav glavnih podatkov z naslovne strani ne vemo natanko in do- besedno. Kdo naj verjame in dokaže, da je bilo skrajšano besedilo, ki ga je zapisal Erberg za slovenskim naslovom v nemščini, tiskano zares v nemščini in ne v slovenščini z bohoričico? Tak primer nam ni 60 Od kdaj in od kod imamo slovensko kmečko pratiko znan ali ohranjen pri nobeni poznejši N. K. P., ki je bila, po Erber- govem posebnem poudarku, popolnoma enaka oni iz leta 1726. Kako lahko bi odgovorili določno na vsa vprašanja, če bi bila obvarovana Erbergova opisana pratika, unikat, ki ga je imel Matija Metelko, od leta 1823—1828 kaplan v Dolu pri Ljubljani, rojen 1. mar- ca 1792 v Šmarjeti na Dolenjskem, umrl 21. maja 1832 v Ljubljani. Da je bila N. K. P. za leto 1726 Metelkova last in ne Erbergova, je potrdil posredno Erberg s tem, ko je zapisal v Versuch: Der aelteste Kraine- rische Kalender dieser Art der bisher hier za Gesicht gekommen, ist vom Jahr 1726. Metelko, in ne Erberg, je poklonil N. K. P. za leto 1726 »kot edini izvod v deželi« Deželnemu muzeju v Ljubljani, kjer se je Metelko naselil v začetku leta 1832. (Illyrisches Blatt. Nr. 4. Samstag, den 28. Jänner 1832, str. 13, pod št. 124). Ne ve se, kdaj po letu 1873 je N. K. P. za leto 1726 iz Deželnega muzeja neznano kam izginila in z njo vsaka sled do danes. (Jezičnik. IX. — XI. 1. Ljubljana 1873, 129). Benkovič leta 1895 (DS VIII., 59, 60) N. K. P. za leto 1726 ni več našel v muzeju. Že Erberg je poudaril, da se ne da povedati glede besed »Nova« in »erstlich gedruckt« na N. K. P. za leto 1726 nič določnega. Povsem pravilno! Pridevek nov, nova je bil posebno po gregorijanski kole- darski preosnovi leta 1582 za razlikovanje od starega julijskega kole- darja v koledarjih in pratikah tako množičen, da je bilo natisnjenih vsako leto na stotine koledarjev in pratik s tem pristavkom. Pozneje pa, ko je nastalo v jjoplavi tiskanja in zalaganja koledarjev pravo pravcato tekmovanje za boljši kupčijski in knjigotržen uspeh, pa je bil pristavek nov, nova le premetena vaba za boljši izkupiček. Poleg teh običajnih razlogov za vzdevek nov, nova pa v našem primeru nikakor ni izključeno, nasprotno, je prav verjetno, da si je za leto 1726, ali že prej, N. K. P. pridejala pridevek Nova zato, da se je ločila n. pr. od poprednje Crajnske Kmetouške Prattice (glej str. 64, Rogerij). In vendar je Erberg razločno zapisal, da je bilo na naslovni strani N. K. P. za leto 1726 izrecno natisnjeno: erstlich gedruckt Zu Augsburg. Torej o prvotisku N. K. P. leta 1725 v Augsburgu ni mogoče dvomiti niti to razdrabljati! Pač, ta na oko nerazvezljivi vozel pa čisto pra- vilno razmotamo takole: Benkovičevo sklepanje (DS VIII, 1895, 59), da je »prva slovenska pratika iz leta 1726« dobila svoj vzorec po vplivu slovenskega ro- manja v Kelmorajn, je sprejemljivo, vendar za dobo vsaj dve sto let prej, ko je mislil Benkovič. Romanja Slovencev vsakih sedem let v Aachen in Köln ob Renu so zgodovinsko izpričana n. pr. že za leta 1412, 1454, 1468, 1489 itd., poleg tega pa so zahajali na Nemško slovenski študenti, trgovci in drugi. Po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črkami so bili razni almanahi, koledarji in pratike tako v Nemčiji, kakor po zgledu od tam tudi drugod, najbolj cvetoča tiskarska zvrst. Augsburg, rimska Augusta Vindelicorum, mesto ob reki Lech, pa je bil prav zarana tisti kraj, kjer so predvsem tiskarji Günther Zainer, Johann Bämler, Anton Sorg, Johann Schönsperger in Erhard Ratdolt 61 Jože Stabej tiskali in zalagali vsako leto nemške in latinske almanahe — koledarje. Po sicer še ne zatrdnem mnenju znanega strokovnjaka za kmečke pratike dr. Alfreda Pfaffa (1872—1954) v nekem zasebnem pismu ing. R. Schindlerju v Linzu, sta bili okrog leta 1470 tiskani — po mojem z malone popolno verjetnostjo v Augsburgu — pomembni enolistni hieroglifni, t. j. s podobami brez besedila, kmečki pratiki. Prvo teh pratik hrani samostanska knjižnica v Admontu, sign. 76 E (Steier- märkische Geschichtsblätter, III. Jahrg. Graz 1882, str. 227 in priloga), drugo pa Bayrische Staatsbibliothek München (Blätter zur Geschichte und Heimatkunde der Alpenläder II. Jahrg. Graz 1911, 232). Na obliko- vanje svetniških podob ali »mandelcev« v kmečki pratiki pa so — poleg starih rezljanih ter pisanih podobastih koledarjev — prven- stveno vplivale podobice v Legenda aurea sanctorum — Zlata legenda svetnikov, ki jo je bil napisal med leti 1263—1288 italijanski domini- kanec Jacobus a Voragine, od leta 1470—1500 pa je bilo natisnjenih že nad 50 njenih inkunabel v raznih jezikih — (Deutsche Philologie im Aufriss. Bnd. II. Berlin 1954, stolpec 1552). Prvo nemško izdajo Legende z 234 podobicami je natisnil že leta 1471 ravno Zainer v Augsburgu, drugo leta 1475 Johann Sensenschmidt v Nürnbergu, tretjo tudi leta 1475 Bämler v Augsburgu, do leta 1500 pa je izšlo skupaj kar 22 nemških izdaj, vse s svetniškimi podobicami, po katerih so na veliko upodabljali številni jjoklicni in nepoklicni podobarji potrebne »man- delce« za kmečke pratike. Središče teh podobarjev je bil sprva zopet Augsburg. Poleg tega pa je bil natisnjen v Augsburgu okrog leta 1480 še nemški koledar z lesoreznimi podobami mesecev in pripadajočimi verzi, in ta koledar je bil kot vzorec odločilen za nemške in druge koledarje v 15. stoletju ter še dolgo pozneje. (Richard Muther, Die deutsche Bücherillustration der Gothik und Frührenaissance I. u II. Bd. München 1922. I., 19, 290; IL, 31—35.) Izpopolnjen s podobami in z besedilom iz leta v leto, je po opisanih vzorcih nato izhajal v Augs- burgu še v 17. stoletju daleč naokrog znani in razširjeni enolistni Diser Kalender ist auff alle Bistum gerecht. (Tak koledar za leto 1628 hrani Knjižnica Narodnega muzeja v Ljuibljani, sign. 18.077.) Tako si je torej Augsburg po pravici privzel prvenstvo v tiskanju in izdajanju koledarjev in kmečkih pratik, ker so od tam res prizvi- rale poznejše kmečke pratike pri več narodih, med njimi tudi pri Slovencih. In samo to, nič drugega, pove in pomeni »erstlich gedruckt zu Augsburg« na naslovni strani N. K. P. za leto 1726, t. j. da so bile prve kmečke pratike, po katerih vzorcu je napravljena tudi N. K. P. za leto 1726, tiskane v Augsburgu. Za podkrepitev in pravilnost te trditve pa navedem še poznejši primer, t. j. Newer Bawern-Calenber auf das Jahr JESU Chrilti M.DCC. LVII, kjer je — torej še leta 1756 na naslovni strani spodaj prav tako' natisnjeno: Erftlich gedruckt zu Augfpurg/jetzo zu Gratz. Koledar je založil knjigovez Martin Christian Ludwig v Gradcu, hrani ga pa Steiermärkische Landesbibliothek am Joanneum, Graz (Heimgarten, 42. Jahrg. Graz 1918, 295, 296). 62 Od kdaj in od kod imamo slovensko kmečko pratiko Nadaljnje nepopolno in dvomljivo Erbergovo besedilo z naslovne strani N. K. P. za leto 1726: verlegts J. G. Mayr. Einer Lobi. Landschaft in Crain Buchdr. und Handler, nam pove, da je pratiko založil Janez Jurij Mayr, tiskarnar in knjigotržec v Ljubljani, ki pa ni N. K. P. za leto 1726 samo založil, marveč prav za gotovo tudi natisnil. Znano nam je, da je Mayrova tiskarna od 26. novembra 1678 naprej natisnila med drugim n. pr. Schreibkalender za leto 1680, Ephemeris ecclesiastica, astronomica, oeconomica, etica, politica za leto 1688, Calendarium Laibacense za leto 1704, za leto 16% Calendarium ecclesiasticum za zagrebškega škofa Stjepana Šelišćevića itd. Zaradi nujnega natisa zagrebškega koledarja je bil v decembru leta 1695 pri Mayru v Ljub- ljani Pavao Ritter Vitezović iz Zagreba, ker njegova tiskarna verjetno ni imela primerne priprave za tak tisk. (Vjekoslav Klaić, Život i djela Rittera Vitezovića, Zagreb 1914, 100.) Koledar Ephemeris ecclesiastica za leto 1688, ki ga je imel Erberg v svoji knjižnici — zdaj ga hrani DAS v Ljubljani — in ga je tudi v Versuch na str. 287 posebej opisal, je odlično tiskarsko delo v 4°, v črno-rdečem tisku, ima 48 listov, od teh je 24 praznih za mesečne zapise; ne navaja pa na naslovni strani Ljubljane kot kraj natisa, temveč samo : ... A Josepho Thaddaeo Mayr, Inclytae [= slaven, znamenit, loblich] Provinciae Carnioliae Typo- graphe, kar je enako kakor poroča Erberg za N. K. P. za leto 1726, le da je tu še pristavek Handler — [knjigo] tržeč. S tem je dovoljno iz- pričana vseskoznja sposobnost in tehnična opremljenost May rove tiskarne od začetka sem za tiskanje koledarjev in zato ni bilo nobe- nega oviralnega razloga za natisk N. K. P. za leto 1726 v Ljubljani. Skoda, da je bil Erberg pri zapisu Mayrovega privilegija za založ- ništvo pratike tako površen s svojim etc. Zelo prepričevalna, četudi le posredna dokaza, da je vsaj Mayr v Ljuibljani tiskal slovenske kmečke pratike že pred letom 1725, pa sta slovenska pisca Matija Kastelec in Mihael Krammer — p. Rogerij. O Kastelcu moramo predvsem vedeti^ da »je bil prvi, ki si je priza- deval branje med prostimi pravovernimi ljudmi vpeljati in razširiti«, kakor je prav zapisal F. Sai. Metelko v Pismenici slovenskega jezika (NUK, Ms 563). V poglavju »Nebu na semli po Boshy Voli«, Navuk Chriftianski: V Lublani 1688, je zapisal Kastelec na str. 601—603 med premišljevanji in zgledi za vsak dan v tednu, za četrtek tole: »Boshya Pratika, vkateri vfeskusi fe naide dobru vreme. — Kadar eden hozhe, kar Biig hozhe, tti je ena takefhna Nebefhka inu Boshya Pratika, vkateri vfeskusi fe dobru vreme naide, po prizhovaniu eniga Boga- boiezhega kmetizha«, na kar sledi »exempil«. Kastelec nikakor ne bi bil dal tega primera v knjigo, ki jo je napisal predvsem za kmečke bravce, če bi ne bil vedel, da bo zgled v primerjavi s pratiko ljudem razumljiv in vsakdanji. Kako pa naj bi bila slovenskim kmetom pratika znana, če bi je ne poznali in prebirali doma v svojem jeziku? Res je, da so bile na Slovenskem naprodaj tudi nemške kmečke pratike, a s kakšnim uspe- 63 Jože Stabej hom prej in pozneje, nam dokazno pove poročilo ljuJjljanskega magi- strata z dne 5. junija 1743 dvorni pisarni na Dunaju, namreč da so na Kranjskem v rabi slovenske itn nemške pratike, proda se pa največ slovenskih pratik, onih iz Augsburga in Nurnberga pa zaradi nem- ščine zelo malo. In tako je bilo, po mojem, tudi že za Kastelca. Ali bi bilo sicer imelo smisel in pomen, da so leta 1706 ponatisnili meščani v Kranju kmečko pratiko, kakor se je pritožil za založbo Labhart v Augsburgu njen pooblaščenec Adam Skube v Ljubljani. Proti le-temu pa se je zopet pritožil leta 1716 in 1719 Fr. Jak. Ludwig iz Gradca, češ da Skube očitno trguje v Ljidjljani z drugimi kmečkimi koledarji, čeravno ima Ludwig že od leta 1706 cesarski privilegij za prodajo kmečkih koledarjev na Štajerskem in Kranjskem. [August Dimitz. Zur Kalenderliteratur Innerosterreichs. Ponatis iz Tagespost v Gradcu v Blatter aus Krain, Y1I. Jahrg. (1864) Nr. 31, str. 123, in RDHV V—VI (1930), 58.[ Ko je bila prodaja kmečkih pratik tako donosna kupčija, ali je torej mogoče, da so prodajali slovenskemu kmetu le nemške pratike, ki zanje ni maral? Meščani in drugi »boljši« ljudje na Slo- venskem niso kupovali ne nemških ne slovenskih kmečkih pratik, pač pa razne večje tujejezične koledarje, ki jih je bilo na voljo po izbiri. Tako je bilo še za Zoisa in Vodnika, ko »boljši« Slovenci niso pokupili niti 1000 kosov Velike pratike, slovenske kmečke pratike pa je bilo prodano n. pr. leta 1794 kar 20.000 primerkov! Ali bi se bilo torej leta 1706 izplačalo Kranjčanom, da bi bili ponatisnili nemško kmečko pratiko? Za koga neki? V Kranju je niti ponatisniti niso mogli, ker tam ni bilo tiskarne, ponatis kmečke pratike takrat zaradi posebnih podob in drugih znamenj tudi ni bil preprost in kar tako mogoč. Ce že, potem so dali Kranjčani natisiniti v Ljubljani ali v Celovcu samo- svojo slovensko kmečko pratiko, kakor je to napravil proti koncu 18. stoletja kranjski knjigovez Ignacij Kremžar. (J. Zontar, Zgodovina Kranja. Ljubljana 1939, str. 249, 460, po arhivskih podatkih iz leta 1792.) Rogerij, kapucinski pridigar v Ljubljani, je v svoje pridige rad vpletal pratiko (Palmarium Empyreum. Pars I. Clagenfurti 1731. Pars II. Labaci 1743). V pridigi na XXV. dan Melza Velikega Trauna, ali Mej- nika. Tu je: Na dan Svetega Urbana Papesha inu Martyrnika, je napravil takle uvod: Mislil inu mislil, Ipremirhluval fim inu fpreu- darjal veliku krat tu, kar ta Crajnska Kmétoushka Prattica nam na ta danafhni, tu je: na ta 25. dan tega Mefza Majnika naprej poltavi, namerzh: Kir Urbana tega S. Papesha inu Martyrnika upodobi eniga grófda Kashe (Pars L, 455). Kdaj in kje je govoril Rogerij prednjo pridigo, ne moremo dočista dognati. Ker sta po pravilih kapucinskega reda odobrila Rogerijeve pridige za natis kapucina v Škofji Loki Anton Marija iz Bribira in Teofil iz Kranja že 19. in 24. marca leta 1727, in je Rogerij umrl 20. avgusta 1728, je 25. majnik leta 1726 najpoznejši čas, ko je mogel Rogerij govoriti prednjo pridigo najverjetneje v neki cerkvi v Ljubljani. Spričo tega bi mogla biti Crajnska Kmetouška Prattica nekako v zvezi z Mayrovo N. K. P. za leto 1726, kar bi bilo 64 Od kdaj in od kod imamo slovensko kmečko pratiko dokaj očitno, če je kazala pratika Urbana »u'podobi eniga grolda«, česar pa ne vemo. Ugotoviti moremo le, da n. pr. N. K. P. za leto 1768 dne 25. maja sploh nima Urbana v nobeni podobi, da kaže N. K. P. za leta 1771—1785 Urbana v podobi vinske trte, v podobi grozda pa šele N. K. P. za leta 1784—1801 itd. Praznik sv. Urbana, papeža od leta 222 do 230, je izpričan že od 9. stoletja sem, mlajši pa so zapisi o zelo razširjenem verovanju viničarjev in vinogradniikov, da je od vremena na dan sv. Urbana odvisna dobra ali slaba letina. Da je bil tudi na Slovenskem Urban že zgodaj zelo češčen vinski patron, nam priča n. pr. njegov oltarni kip v cerkvi prii Sv. Urbanu pri Ptuju (zidana leta 1505 do 1519), kjer drži sv. Urban v roki lep grozd. Rogerijevo vpletanje pratike v slovenske pridige, ki jih je imel že leta 1706 in 1707 v novi (sedanji) ljubljanski stolnici, nam znova prepričljivo dokazuje, da je morala biti že pred letom 1726. Kranjska, torej slovenska, Kmetouška pratika slovenskemu ljudstvu vobče znana in domača. Brez tega bi bilo nemogoče, da sta Kastelec in Rogerij pisala ter govorila o pratiki tako brez pridržka kot o samo po sebi razumljivi reči. Iz zgodovine slovenskega slovstva moramo torej odpraviti do- slejšnje mnenje, da je bila tiskana prva slovenska pratika šele za leto 1726 in v Augsburgu, ker nam prednja preverjenja pričajo, da že od vsega začetka taka trditev ni bila zadosti raziskana in osvetljena. « Zusammenfassung SEIT WANN UND WOHER HABEN DIE SLOWENEN IHRE BAUERN-PRATICA Als fest und unumstösslich gilt bisher in der sloroenischen Literatur- geschichte die Angabe, dass die slowenische Bauern-Pratica, d. i. Nooa Krainska Pratica (N. K. P.) erstlich gegen Ende des J. 1725 in Augsburg für das J. 1726 gedruckt wurde. Diesen Befund entnahm man aus dem noch jetzt nur hand- schriftlichen Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain, den Josef Kalasankt Erberg (1771—1843) im J. 1825 »zu seinem blos eigenen Gebrauch bearbeitetem. Auf S. 289—292 dieses Versuches beschrieb Erberg nach der Autopsie die N. K. P. auf das Jahr 1726, auf derer Titelseite u. a. auch yerstlich gedruckt zu Augsburg«, zu lesen war. Obwohl Erberg seinen Versuch >nach den Quellen der Lustaller Bibliothek und Archive« verfasste, musste aber die N.K.P. 1726 das Eigentum des Matija Metelko (1792—1852) gewesen sein, der in den J. 1823—/828 als Kaplan in Dol tätig wohl ein guter Bekannter Erbergs war. »Als das einzige im Lande befindliche Exemplar« widmete Metelko diese N. K. P. im Jänner 1832 dem Landesmuseum in Ljubljana, wo sie noch in der zweiten Hälfte des 19. Jahrh. aufbewahrt war, dann aber Ungewissen Jahres verschwand und bis heute unauffindbar ist. Die neuesten Nachforschungen der Erbergschen Anführung »erstlich gedruckt zu Augsburg« haben aber zu ganz neuen Ergebnissen geführt, die durchaus zuverlässig und logisch sind, obzwar sie nur auf mittelbaren Tatsachen beruhen. Der Verleger der N. K. P. 1726. Johann Georg Mayr, dessen Vorfahre Johann Bapt. Mayr im J. 1678 in Ljubljana eine Buchdruckerei errichtete und seit dem J. 1680 auch Schreibkalender ausgab, war auch diesmal nicht nur der Verleger, 5 Slovenski etnograf (,5 Jože Stabej sondern auch der Drucker der N. K. P. 1726, die aber geroiss nicht »neu« und ^erstlich« gedruckt roar; es musste im Gegenteil die N.K.P. schon bedeutend früher dortselbst verlegt und gedruckt morden sein, wofür in der Abhandlung mehrere Beweisquellen angeführt sind. Da aber Primus Trubar (1508—1586) schon im J. 1557 in Tübingen den ersten Ta Slovenski Kolendar schrieb und herausgab, ist die, wenngleich mit Autopsien bis jetzt nich bewiesene, Vermutung Pohlins und Erbergs nicht ohne Grundlage, dass schon der erste Buchdrucker in Ljubljana, Joan. Manlius, in den J. 1575 bis 1582 nebst dem deutschen Alma- nach auch eine slowenische Bauern-Pratica druckte; Trubar ist nämlich das Wort pratika in der Hijhna Pojtiüa (herausgegeben und gedruckt erst im J. 1595) geläufig. Die unseren Feststellungen durchaus widersprechende Angabe auf der Titel- seite der N. K. P. 1726: »erstlich gedruckt zu Augsburg« ist nur ein Trug der Beschriftung, der aber gar nicht anderes bedeutet und bekundet, als dass die ersten Ausgaben der Bauern-Pratica, besser gesagt derer ersten Ahn- Ansätze, erstlich in Augsburg an der Lech, Augusta Vindelicorum, gedruckt wurden und sich dann, den einzelnen Landes- und Volkseigenheiten sich anpas- send und sich weiter entwickelnd, rasch in der Schweiz, in Frankreich, in Osterreich, in den Niederlanden, in Schweden usw. verbreiteten, worüber uns eine erstaunlich reichhaltige Literatur näher und eingehend belehrt. Da aber auch die N. K. P. 1726 und alle anderen slowenischen Ausgaben der Bauern- Pratica nach den Ahn-Vorbildern aus Augsburg gesetzt und geformt sind, ist auch die leicht verführende Anschrift »erstlich gedruckt zu Augsburg« auf der N. K. P. 1726 nicht mehr stichhältig, weil sie ja gewiss nicht »erstlich« für das J. 1726 in Ljubljana gedruckt mar. Demgemäss sind alle bisherigen dies- bezüglichen anderen Angaben in der slowenischen Literaturgeschichte nicht mehr wahrheitsgetreu und müssen geändert werden. 66 o PROBLEMU STAROSTI SLOVENSKIH PRIREDB GORSKIH ČLENOV France Goršič I. Uvodni in obči pogledi Dne 9. februarja 1543 je potrdil kralj Ferdiaiand I. Gorske bukve za vojvodino Štajersko (G. b.). Ta general ali zapovedni list je bil rezultat kompromisa, ki so ga sklenili štajerski deželni stanovi pre- latov, gospode (baronov) in plemstva kot predstavniki gorskih gospo- dov po zelo hudem političnem boju z zastopniki štajerskih mest in trgov kot predstavaiiki meščanskih in tržaških mejašev, ki so imeli takrat že obilo vinogradov v zakupu po štajerskih gospoščinah. Tako imenovani sogorniki (perkholden, perkgnossen), se pravi, podložni vinogradniki gorskih gospoščin, niso bili udeleženi pri kodifikaciji gorskega prava. Obče mnenje, da so G. b. kodeks kmetskega prava, je treba tako popraviti, da gre za gosposko ureditev fevdalcev, pri kateri so upoštevali kodifikatorji pravice in dolžnosti sogornikov le toliko, kolikor je bilo neogibno, da se ob njih jasno pokažejo razlike meja- ških pravic in dolžnosti. Namen štajerske zakonodajne akcije je bil, da se po možnosti odpravi kaj neprijetna razcepljenost običajnega prava vinskih gora, ki je postajala zato čedalje hujša, ker so štajerski gorski gospodje, vsak za gore svoje gospoščine, poljubno izdajali posobne predpise v obliki tako imenovanih gorskih pravilnikov (Weingartenordnungen). Sklepanje individualnih zakupnih pogodb med gorskimi gospodi in mejaši njihovih gora po mestnem pravu je namreč prišlo močno v pozabo v zadnjih treh stoletjih srednjega veka. Mesto mejaškega po- godbenega prava je zavzemalo čedalje bolj običajno pravo, ki se je izmaličilo v stoletjih v tak pravni partikularizem, da so tako gorski gospodje kot njihovi gorni mejaši, ki so po veliki večini izhajali iz vrst meščanov im tržanov, enodušno zahtevali, naj jih deželski knez reši iz pravne stiske in izenači vsaj glavne predpise gorskega prava. Ko so bile naposled potrjene G. b., so na Štajerskem veljali kodificirani gorski členi, v tem ko je običajno gorsko pravo, ki je »od starih sem prišlo«, poslej imelo subsidiarno veljavnost, zgolj kolikor so se G. b. izrecno sklicevale nanj. Drugače je bilo na Kranjskem in Koroškem. V teh dveh vojvo- dinah je še od starine veljalo pravilo, ki so ga sprejemali sčasoma tudi '* 6? France Goršič V tekst deželskili ročinov kot postavljeno normo, da imajo veljati štajerski predpisi v vojvodini tedaj, kadar bi šlo za kako reč, ki doma še ni urejena s postavljenimi normami. Na tej podlagi so dobile šta- jerske G. b. na Kranjskem im Koroškem zakonsko veljavnost kot sub- sidiarno pravo. Na Koroškem sta se raba in pomen gorskega prava zelo zmanjšala še v srednjem veku, ker so Korošci zvečine opuščali svoje vinograde zaradi, neugodnih klimatskih in ekoloških razmer,^ tako da je prej znatno koroško vinogradstvo popolnoma izgubilo svojo prejš- njo pomembnost. Kranjska sicer tudi ni bila absolutno vinska dežela, vendar pa je kranjsko gorsko vinogradarstvo, navzlic opuščenim vino- gradom na Gorenjskem, oibdržalo precej svoje pomembnosti zaradi pridelovanja vina za trg. V 16. stoletju je postalo kodificiranje kranj- skega gorskega prava aktualno, toda do uzakonitve kranjskih G. b. le ni prišlo. Neuzakonjeni osnutek iz leta 1595, ki mu je naslov Beradt- sohlagte Pergrechts Ordnung in Crain vund der Windischen Marckh, Ysterreich vnd Kharst, je dobil v slovenski literaturi ime Obravnane gorske bukve (Obr. G. b). Ker so imele G. b. na Kranjskem subsidiarno veljavnost, so po- samezni kranjski gorski gospodje skrbeli za to, da se gorski členi prevedejo (»iztolmačijo«) na slovenski jezik tako, da bi ustrezali obi- čajnim normam domačega prava, ki so se pogosto zelo razlikovale od norm štajerskega prava. Kot primera navajamo dve taki določbi. G. b. prehajajo molče čez gorsko skupnost kot organizirano združenje so- gornikov, nikdar pa se ne pečajo s to ustanovo bodisi v organizacij- skem ali pravdopravnem pogledu. Kodifikatorji so prilagodili organi- zacijo vinskih gora duhu lastniškega individualizma, češ, sogomik je lastnik — uživalec svojega gornega delca, gorski gospod pa vrhovni lastnik cele gore kot dela podeljenega inu fevda. Nasprotno pa pisci slovenskih priredb gorskih členov, ne le Slovenci, temveč tudi Labasser, ¦ Kapsch in drugi Nemci, ki jim še ne znamo imena, obravnavajo gor- ščino odločno kot ustanovo družbenosti, dajoč ji včasih ime sogor- ščina -e, ž., ki je z njim terminološko prav posebno poudarjen družbeni značaj ustanove.^ Nadaljnji primer zadeva določbo člena 1 G.b., da se ' Na Koroškem je pešalo vinogradarstvo že od 12^ stoletja zaradi čedalje . ostrejše klime, veliko pa tudi zaradi zastarelih trt. Štajerski rekolonizatorji so preseljevali koroške sogornike na Srednje in Gornje Štajersko, kjer so ustanavljali gorske organizacije, za katere pa ni bilo kmetov, ki bi bili doma v gorskem vinogradništvu. Zapisniki gorskih pravd iz Žitare vesi iz let 1440 do 1447 (Anton Meli, Das Sittersdorfer Bergthaiding, Carinthia 1913, 13? si.) so dokaz, da je bilo gorsko vinogradarstvo na Koroškem deloma pomembno še v 15. stoletju. Toda v novem veku je bilo nekaj vinogradarstva samo še v Podjuni. Na gorsko vinogradarstvo na Koroškem se dalje ne mislimo ozirati v pričujoči študiji. ^ Termin sogorščina — e. ž. se bere v členih 1. 4 in 7 Vagensberškega fragmenta, v čl. 3 in 4 Kapscheve priredbe in v čl. 4 priredbe, ki jo je Metod Dolenc krstil za prevod Narodnega muzeja v Ljubljani, ker se le-tam hrani. 68 o starosti slovenskih priredb gorskih člencr. ima vršiti gorska pravda v vsaki gori enkrat na leto med veliko nočjo in binkoštmi. Ne sicer povsod, vendar so se vršile gorske pravde na Kranjskem dvakrat na leto v toliko gorah, da so Obr. G. b. v svoj čl. 1 izrecno sprejele določbo, da se ima vršiti gorska pravda v vsaki gori prvič med Gregorjem in Jurijem, drugič pa jeseni, kakor je v gori navada. Po želji svojih gorskih gospodov so jemali prireditelji slovenskih besedil take posebnosti domačega običajnega prava izrecno v ustrezne gorske člene, da bi vnaprej onemogočili njih derogacijo. Zaradi tega je med izvirnim tekstom G. b. in slovenskimi teksti mnogo razlik, po drugi strani se pa v marsičem niti slovenski teksti med seboj ne uje- majo, ker so se posamezi; pravni običaji včasih zelo razločevali. Že ob površnem branju slovenskih tekstov bralec brž opazi, da se opirajo mnoge določbe dosti bolj na norme neuzakonjenih Obr. G. b., ko pa na člene G. b. Stvar je v tem, da so se tudi sestavljavci načrta Obr. G. b. predvsem ozirali na pwsebnosti kranjsikega gorskega prava. Je pa tudi zelo mnogo nadrobnosti, iz katerih se da sklepati, da je bila piscu za predlogo starejša slovenska priredba. Z vidika zgodovine prava gre v takih primerih največkrat za tako imenovano izposojanje pravnih norm (Normenausleihe), se pravi za prevzemanje in uvajanje pravnih pravil, ki so se nekje v sosedstvu dobro obnesla. Metod Dolenc je kronološko določil starost do zdaj objavljenih 10 slovenskih priredb gorskih členov, upoštevajoč kot kriterij zgolj čas zapisa oziroma datum vira, v katerem se zapis nahaja.^ Posebno važna okoliščina mu je bila pri tem določevanju denarna vrsta glob im kazni, ker so jo prireditelji redno prilagajali valuti svoje dobe. Pisa- telj je le mimogrede o priliki opozoril bralca na to, da je tekst vse- kakor prej nastal, kakor pa kaže datum zapisa. Tako je domneval, da je moral poznati Andrej Recelj, župnik na Raki, vsekakor starejšo predlogo slovenskih gorskih členov, ker pravi sam v uvodu svoje pri- redbe iz leta 1582, da gre za vnovično iztolmačenje G. b.** Glede Kap- scheve priredbe je pisatelj opozoril na to, da je zapisovalec sam na koncu teksta jasno povedal, da gre za prepis starejšega teksta.^ Glede priredbe, ki jo je poimenoval po ljubljanskem Narodnem muzeju, ker se ondi hrani, je bil pisatelj tudi mnenja, da gre za prepis teksta iz starejšega časa. Dalje meni pisatelj, da je imel soteski prireditelj pred seboj priredbo, ki je bila oprta na Obr. G. b. Metod Dolenc pa ni bil " Metod Dolenc, Gorske bukve v izvirniku, prevodih in priredbah, Ljubljana 1940 (zanaprej Dol. G. b.), odd. VI, str. 38—45. * Andrej Recelj je dal svoji priredbi naslov: Gornih Bv je, da izhaja tudi ta novoveški pojav iz gorskega tovariševanja gornih mejašev z delovnimi skupnostmi sogornikov. Po- sredno so k novi izrazoslovni rabi pripomogle G. b. s tem, da so utrdile in celo okrepile udeležbo mejašev v vseh gorskih zadevah, posebno v gorskem sodstvu. Najstarejša raba termina mejaš v pomenu sogornik je izpričana pri Andreju Reclju (1582),^* pa postaja čedalje bolj po- gostna, dokler ne zadobi v tekstih 17. stoletja soznačnost do te mere, da zasumiš, da so se mejaši sami odpovedali svojemu imenu na korist sogornikov.^^ Nadejamo se, da bo slika tega imenoslovnega procesa jasna, ko bodo obdelani zapisniki gorskih pravd iz 16. in 17. stoletja. Podoba je, da se ujema čas, ko je zagospodoval termin mejaš, s časom razsula sogorščin, ko so gorske gosposke začele odrivati neljube gorske skupnosti, polaščajoč se gorskega sodstva ali vsaj podrejujoč ljudsko sodstvo svojemu neposrednemu vplivu. Dejstvo je, da je podleglo ime mejaš v 18. stoletju na Kranjskem podobni izrazoslovni usodi, kakor je bila zadela v nemški terminolo- giji dve stoletji prej ime perkgnoss, ko je bil ta termin ponižan na raven perkholda. Zdaj je postal tudi slovenski naziv mejaš, der Me- jasch, soznačno ime skupaj s terminom sogornik. Ni še mogoče odgo- voriti na vprašanje, je-li ta imenoslovni prenos vseobči pojav z ozemlja Slovencev. Edina doslej znana priredba gorskih členov, ki je nastala izven meja nekdanje Kranjske, namreč Prekmurska priredba, res kaže na to, da je zavzelo ime mejaš imenoslovno pozicijo vinogradarskih nazivov sogomik, gorman, gorničnik ipd. tudi v panonskem delu slo- venskega ozemlja, ki je bil do nedavnega časa pod Madžari.Slovenske V Beli Krajini in tamošnjem obmejnem pasu Dolenjske je dobil gornik, perkmaister, ime goršek — ška m. Zato beremo ta termin v IX Prir. sot. 16, 18, 23, 24, 27, 37, 42. Prim. LMS 1887, 314, in tam objavljeni Dolžni list z dne 15. aprila 1630. ^* To mesto je v I Prir. Ree. 47 in se glasi: posposnani tih meiaîhuu (v izvirniku G. b.: nach erkanntnuss der perkgnossen). Prim. že v V Prir. NM 9 pasus: Sa to tem Mejasham osnanet. — Na- sploh se sme reči, da se termin mejaš v virih VI Prir. Lab. in VII Prir, bošt. še bori za položaj sogornika, v najmlajših virih pa ta položaj že trdno drži v svojih rokah. V tem smislu glej: VI Prir. Lab. 1, 9. 16, 18, 20, 23, 30, 41, VII Prir. bošt. 1, 9, 17. 18, 22, 44, VIII Eksc. vag. 1, 4, 6, 7, 14, 15, 16, 20, IX Prir. sot. 8, 15, 16, 17, 19, 24, 25, 29, 39, naposled X Prir. prekm. 8. X Prir. prekm. 8 se glasi: ;Csi bi sto szam od szebe brezi Goszpoczkoga ali Hegysega dopiiscsenja med Mejaši driigomi Zrok dao na rano bratvo...« V točkah 4 in U se sogorniki nazivi je jo gazde. V t. U pa so mejaši označeni kot »na prei hodecsi Lidje«, a sogorščina kot »ves«. 76 o starosti slovenskih priredb gorskih členov priredibe gorskih členov, ki so nastale na Kranjskem, pa vprav obi- luijejo z imanentnimi dokazi, da je zdrknil pomen termina mejaš po- lagoma na raven termina sogornik in postal le-temu na kraju imeno- slovno nadomestilo. Metod Dolenc je trdil, da se je razlikovanje terminov mejaš in sogornik po letu 1781 čedalje bolj opuščalo, tako v priredbah gorskih členov, kot tudi v zapisnikih gorskih pravd, ker je takrat odpadel bistveni znak podložnosti, izražen z besedami glebae adscriptus.^' Še prej se je bila v knjištvu pojavila trditev, da je bil vzrok v tem, ker iso se plemiči jeli umikati iz sogorščin in gorskih pravd zaradi stanovskih, pomislekov, ki so' jih nagnali, da so prepustili gorske skupnosti njihovi usodi.^* Socialno historično še ni dognano, so se li mejaši res zaradi stanovske nestrpnoisti umikali iz kolaboracije s sogorniki. So okoliščine, ki govooe za to, da ise je začel proces še prej. Statistika o rabi terminov sogornik in mejaš v slovenskih prired- bah gorskih členov dovoljuje važne sklepe, kdaj so nastali ti teksti. Ti sklepi se popolnoma ujemajo s sklepi, do katerih smo prišli v prejšnjem razdelku naših izvajanj na podlagi statistike o rabi ter- minov gorščina, sogorščina in gora. Zato smemo govoriti o kontrolnem dokazu. Kakor le-tam, tako se tudi tukaj glasijo uspevki, da je treba razdeliti slovenske priredbe na pet starostnih raizredov. Seveda pa je treba vnaprej izločiti iz raziskave vsa tista mesta v tekstih, kjer je ime mejaš uporabljeno kot označba najbližjega soseda, zakaj ta termin sosedskega prava me more priti v poštev kot imenoslovna protiutež sogorniku.^' V prvi starostni razred sodita vira I Prir. Ree in II Prir. NUK, ker rabita za nemški pojem perkhold (perkgnoss) zgolj termin so- gornik.^"' Edino izjemo najdeš pri Andreju Reclju v členu 47, kjer se na drugem izmed dveh mest nepričakovano prikažejo že prej omenjene besede »posposnani tih mejashuu«.^* Drugod beremo tudi na tem mestu termin sogorniki, tako v II Prir. NUK 46, IV Prir. Kapsch 36 in V Prir. Dol. Gb. 216. Metod Dolenc, Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. sto- letja. Knjiga 239 Rada Jugoslavenske Akademije znanstva i umjetnosti u Zagrebu, 1930, 22 (separat). O mejašu kot neposrednem sosedu govore G. b. v členih 47 in 50 (v čl.47 na prvem od dveh mest, kjer je uporabljen naziv mejaš). Takega soseda označujejo prireditelji z izrazi: jbližnji mejaš (IPrir. Ree. 50, IV Prir. Kapsch 39, VI Prir. Lab. 42, VII Prir. bošt. 46, IX Prir. sot. 40), na jbližnji mejaš (V Prir. NM »narblishenshi Mejash«), obadva mejaša (1 Prir. Ree. 47, VI Prir. Lab. 41, VII Prir. bošt. 44, IX Prir. sot. 39), oziroma oba mejaša (IV Prir. Kapsch 36). ™ I Prir. Ree 1 (trikrat). 9, 10 (dvakrat), 17 (dvakrat), 19 (dvakrat). 20. 22, 23, 26 (trikrat), 44 (dvakrat), 45, 46 (dvakrat), 51 ~ v celoti 22 mest, kjer se bere termin sogornik. Dalje II Prir. NUK 1 (dvakrat). 8 (dvakrat). 13, 15, 16 (dvakrat), 17, 21, 22, 25 (dvakrat), 28, 33, 43 (dvakrat), 45, 46. 50 — v celoti 20 mest, kjer je v tem tekstu uporabljen termin sogornik. — Skupno je potemtakem v virih prvega starostnega razreda 44 mest, kjer termin so- gornik pomeni podložnega člana gorske skupnosti, 77 France Goršič NM 47. Prisiljena se zdi razlaga, da je Andrej Recelj ux^^^rabil termin mejaši zaradi posebnih razmer na Raki, češ tu gre za može sosede, ki so na Raki stopali v akcijo, kadar je šlo za kak mejniški spor.^^ Rec- Ijeva izjema je nasprotno jasen dokaz, da so začeli mešati pojma so- gornik in mejaš že v 16. stoletju. Razen priredb I Prir. Ree. in 11 Prir. NUK sodi v prvi starostni razred še Zapovedni list o vinskem davku iz leta 1570,^^ ki ima tudi zgolj termin sogornik.'^ Imamo torej 3 vire iz zadnje tretjine 16. stoletja. Drugi starostni razred tvorijo viri III Fragm. vag., IV Prir. Kapsch in V Prir. NM. V njih beremo redno termin sogornik, termin mejaš pa le izjemoma. Vagensberški fragment stoji na prvem mestu, ker termina mejaš sploh še ne pozna.Za njegov prehodni značaj govori, kot že vemo, raba termina sogorščina. Ostala dva vira imata skupno lastnost, da podobno kot vir II Prir. NUK 46 rabita na drugem od dveh mest člena 47 G. b. termin sogornik, kar se v poznejših slovenskih priredbah neha; tamkaj je povsod le termin mejaš. Glavno je to, da ima termin sogornik v teh dveh virih znatno premoč nad terminom mejaš.^° Zna- čilni so tudi trije primeri alternativnega priredja »sogornik in mejaš« oziroma »mejaš in sogornik«.^" Tretji starostni razred obsega vira VI Prir. Lab. in VII Prir. bošt. V njih je raba termina mejaš pogostnejša kot raba termina sogornik. Dol. Gb. 189. Po pisateljevem mnenju je Andrej Recelj želel izraziti, da naj razsojajo spore o trebežu mej in bregov zgolj neposredni sosedje, češ meja more biti dobro znana samo njim. Toda ni mogoče misliti, da bi bila obstajala v gorali poleg gornikov mn. (gorskega odbora) in gorske pravde kdaj še posebna razsodišča za mejne spore. Ono mesto v II Prir. NUK 46, da naj take spore »sogorniki zglihajo« je razumeti pač le tako, da gre za postopek pred gorsko pravdo. Če pa je le-ta v kakem sporu pooblastila ne- posredne mejaše, da le-ti rešijo spor, so bili le-ti t. i. odrejeni sodniki gorske pravde. Stanko Jug, Slovenski Zapovedni list iz leta 1570 in novi vinski davek, GMS XXI (1942), 74 si. Prim. GMS XXI (1942), 79 in 80. Tamkaj bereš mesti: »... suseb teim sugornikom in Podloshnikom ali kmetichem...« ter: »...sla Hi ino smel vîeih vy, Sugorniki okollu Metlike ...« Izraz sogornik je uporabljen v III Fragm. vag. 1 (dvakrat), 9 in 17 (dvakrat), v celoti torej petkrat. Razmerje je naslednje: IV Prir. Kapsch 1 (dvakrat), 2 (dvakrat), 6, 8, 11, 13, 14, 16, 17, 20 (dvakrat), 26, 35 (dvakrat), 36, 40, v celoti 19 primerov rabe termina sogornik, v tem ko se bere termin mejaš le na dveh mestih: IV Prir. Kapasch 1 in 34. Dalje V Prir. NM 1 (dvakrat), 4, 5, 7, 15, 16, 17 (dvakrat), 18, 19, 20, 22, 23, 26 (dvakrat), 29, 34, 44 (trikrat), 46, 47, 51 (dvakrat), v celoti 25 primerov rabe termina sogornik, v tem ko najdeš termin mejaš tudi le na dveh mestih: V Prir. NM 9 in uvodu. '° Ta tri mesta so tale: prvo je v IV Prir. Kapsch 1, kjer bereš pasus »koker bi ta teich Meiashou ali Segornikou sadosti na bilu...«, drugi dve mesti pa sta v V Prir. NM 13 in 14, in sicer se eden teh primerov glasi »... jes dopusheinam eniga sagornika ali Mejasha« (to priredje je adverza- tivno, se pravi, da je treba razlikovati sogornika od mejaša), drugi primer pa se glasi »En sleherni Mejash ali Sagornik je doushan« (tu je priredje vezalno ali kopulativno). 78 o starosti slovenskih priredb gorskih členov Pri Labasserju beremo termin sogornik celo že na enem samem mestu, pač pa najdemo tu deset terminov mejaš in dve rekli v obliki alterna- tivnega priredja obeh terminov.^'' V Boštanjski priredbi je uporabljen termin sogornik na dveh mestih, termin mejaš pa v 11 členih; razen tega so tri rekla z alternativnim priredjem obeh terminov.^* Kasneje bomo še posebej govorili o tem, da je bila Labasserjeva priredba pred- loga sestavljavcu Boištanjske priredbe. Četrti starostni razred tvorita VIII Eksc. vag. in IX Prir. sot. v njih sploh ni več termina sogornik. Termin mejaš gospoduje in je zastopan v Vagensiberškem ekscerptu osemkrat, v Soteski priredbi pa dvanajstkrat.^^ Mnenje Metoda Dolenca, da je sestavil Vagensberški ekscerpt naslednik avtorja Vagenisberškega fragmenta,^" je treba po^ praviti tako, da je Ekscerpt mnogoi mlajši od Fragmenta. Drži pa mnenje Metoda Dolenca, da je treba datirati izenačitev terminov so- gornik in mejaš nekako v prvo polovico 18. stoletja. Glede na to, ker je termin sogornik sestavljavcu Soteske priredbe neznan, je sodil pisatelj, da je Soteska priredba nastala po letu 1725, češ razlika med mejaši in sogorniki je še dosti dobro izražena. Toda v zapisnikih gorskih pravd je najti dovolj dokazov, da so razločevali zapisnikarji tudi še po letu 1725 gorne mejaše iz tujih gospoščin od domačih so- gornikov.*^ " Termin sogornik se nahaja v VI Prir. Lab. 14, termin mejaš pa na 10 mestih: VI Prir. Lab. 1, 9, 16 (na drugem od dveh mest), 17, 18, 20, 23, 25, 30, 41 (na drugem mestu). Alternativni rekli sta v VI Prir. Lab. 1 (îvoimi Sogorniki ali Mejashi) ter v VI Prir. Lab. 16 (En Vsakateri Meiash ali Sa- gornik). Termin sogornik se bere dvakrat: VII Prir. bošt. 25 in 27, termin mejaš pa enajstkrat: VII Prir. bošt. 1, 9, 17 (dvakrat), 18, 19, 22, 31, 41, 42, 44 (na drugem mestu), vendar pa ima termin v dveh teh primerih obliko omejaš -a m. (VII Prir. bošt. 31 in 41). Alternativna priredja so tale: VII Prir. bošt. 1 (iz Suoimi Sagorniki ali Mejashi), VII Prir. bošt. 16 (En vîakateri Mejash ali Sagornik) ter VII Prir. bošt. 20 (S' posnainam teh Mejashov ali Sagornikov). Termin sogornik se bere v VIII Eksc. vag. 1. 4, 6, 7, 14, 15 20, in 22, ter v IX Prir. sot. 8, 14, 15 (dvakrat), 16, 17, 19, 23, 24, 29 in 59 (na drugem mestu). *» Dol. Gb. 42. "Dr. Anton Svetina, Metlika. Dve razpravi iz pravne zgodovine mesta in okolice, Ljubljana 1944. — Za pričujoča izvajanja prihaja v poštev drugi del Svetinove knjige, ki mu je naslov »Vinogorsko ljudsko pravo pod krupsko graščino v začetku XVIII. stoletja«, str. 141. Zaradi samovoljnega trganja je gorska pravda na Osojniku kaznovala dne 27. septembra 1734 mejaše gore posebej ter sogornike posebej. Tudi zaradi trganja sta kaznovali gorski iravdi na Ručetni gori dne 13. oktobra 1927 in na Osojniku dne 2. oktobra eta 1732 dva mejaša iz tuje gospoščine. Vse kaže na to, da so imeli tudi nesvobodne vinogradnike tujih gospoščin za mejaše, kaznovali jih pa tako, kakor domače sogornike, v tem ko so bili pravi mejaši, se pravi, svobodniki tujih gospoščin seveda izvzeti iz jurisdikcije gorskih pravd. Prim. o tem izvajanja v Pravniku XIV (1959), št. 1—2, 37. 79 France Goršič IV. Posebej o priredbah prvih dveh starostnih razredov Metod Dolenc je določil starost vira II Prir. NUK med leti 1639 in 1644.*- Toda gre za prepis dosti starejše predloge. To izhaja že iz okoliščine, da je kazen izvirnika v čl. 9, štirideset denarjev od vsakega zamujenega dne, spremenjena v kazen 10 ali 12 krajcarjev. Ostale kazenske sankcije se glase kakor v izvirniku G. b.,*^ le da se je prepi- sovalec besedi denar na različne načine ogibal** in to besedo izrecno navedel zgolj v čl. U, češ da se mora tožba založiti z enim denarjem. Tudi nasploh ni dvomno, da gre pri vseh kaznih za denarje in marke, saj so verno prevzete iiz izvirnika kar v 14 členih, v tem ko so spre- menjene samo v 12 členih.*' Glede spremenjenih sankcij velja ugoto- viti, da so kazni v 10 členih poostrene, v dveh členih pa samo izme- njane. Občutne poostritve pričajo, da je bila prepisovalčeva predloga sestavljena najmanj eno pokolenje po odobritvi izvirnika G. b., ne pa že kar leta 1543, kakor je zmotno mislil Peter Radies.*" Za določitev časa nastanka predloge je pomembno, da v njenem tekstu ni upoštevana prav nobena določba Obr. G. b. V čl. 1 je govor o enkratnem sklicevanju gorskih pravd. V tekstu ni bila sprejeta niti ena tistih sprememb, s katerimi so sestavljavci osnutka Obr. G. b. od- stopili od kazenskih sankcij, določenih v G. b.*" Ker tudi v nobenem drugem pogledu ni zaslediti kakih vplivov Obr. G. b., ni zapreke, da- tirati nastanek predloge v desetletje pred letom 1595. « Dol. GB. 40. Popolnoma velja to o kaznih, ki so določene v markah (čl. 25 ena in dve marki; dalje čl. 5, 8, 10, 25, 58 tri marke; 26, 49 štiri marke; 5, 21, 52, 55, 55, 57, 39, 41, 45, pet mark; 40, 42 deset mark), enako pa tudi o kaznih, ki so določene v denarjih (čl. 54 od vsakega debla 12; čl. 31 od vsake glave 32; čl. 3, 12, 14, 19 — v tem poslednjem členu dvakrat — 72 denarjev, kakor v izvirniku G. b.). " Dikcije, s katerimi se je prepisovalec ognil potrebi, da zapiše besedo denar ali fenig, so naslednje: je 12 zapadel; je 52 zapadel; je 72 zapadel; 72 strafenge; per peni 72. V čl. 51 pravi prepisovalec, ne da bi navedel kateri koli znesek, kar: »ta je strafenga zapadel.« Iste kazni kot v G. b. so v čl. 5 (72 denarjev), 12, 13, 18, 25, 24, 26. 30, 31, 35, 38, 40, 41, 48; poostrene so v čl. 5 (3 in 5 mark), 6, 7, 9, 20, 32, 34, 37, 39, 42; zmanjšane oziroma valutno spremenjene pa so v čl. 8 in 55. Poostritve so deloma kar hude, n. pr. v čl. 3 od 1 in 2 mark na 3 in 5 mark, v čl. 6 od 72 denarjev na 5 mark, v čl. 7, 9, 57 od 72 denarjev na 3 marke, v čl. 20 od ene marke na 5 mark, v čl. 52 od 3 na 5 mark, v čl. 34 od ene na 5 mark, v čl. 39 od štirih šilenkov na 10 mark, v čl. 42 od 60 denarjev na 5 mark. ** Dol. Gb. 40. Peter Radies je označil v LMS 1879 to priredbo za štajerski rudarski red iz leta 1543. Fran Le v s t i k je v Ljubljanskem Zvonu leta 1879, 448, to zmotno trditev popravâl, da gre za vinogradski, ne za rudarski zakon. Metod Dolenc pa je zapisal, da je Levstik zakon nazval, da je »vinogorski«! " Primerov je šest: čl. 3 (namesto 1 in 2 dukatov 5 in 5 mark), čl. 8 (namesto 4 denarjev 10 ali 12 krajcarjev), čl. 20 (namesto enega dukata 5 mark), čl. 31 (namesto ene marke 3 marke), čl. 39 (namesto 5 mark 10 mark) in čl. 42 (namesto 5 mark 5 mark). 80 o starosti slovenskih priredb gorskih členov Grafika vira govori celo za to, da je nastala predloga še pred letom 1584, ko je bil objavljen Bohoričev pravopis. Vatroslav Oblak je' v LMS 1887 poudaril, da se grafika tega rokopisa, enako kakor grafika Recljeve priredbe, ne ozira na Boihoričev pravopis. Prepiso- valec se je zvesto držal predloge. Bil je pač človek brez literarne izobrazbe, prejkone tujec v službi neke gorske gospwscine.** Če vza- memo, da med viroma prvega starostnega razreda ni večje časovne razlike, gre še za to, je li v tekstu zaslediti kaj medsebojnih vplivov. Recelj pravi, da je G. b. znova v slovenski jezik iztolmačil. Vendar pa mu tekst II Prir. NUK prav gotovo ni bil za predlogo. Recelj je namreč ostal pri kazenskih sankcijah G.b. z izjemo samo treh pri- merov. Dva odmika nimata nobene zveze z II Prir. NUK.**^ tretji, oni v čl. 33, pa se sicer res ujema s členom II Prir. NUK 32 (obakrat znaša kazen 5 mark), toda je pač gola slučajnost. Če bi bil imel Recelj pred seboj predlogo II Prir. NUK, gotovo ne bi bil zabredel v napake, kot sta n. pr. tedve, da bi bil do nerazumljivosti zverižil tekst člena 29 (ustrezajoči čl. 28 je v II Prir. NUK pravilno in zelo jasno formuliran) in napačno prevedel termin »der erste iind letzte rechtsprecher« s terminom »pravni besednik« (ta termin je v II Prir. NUK 27 pravilno preveden s terminom »prva in poslednja pravda«) Med Recljem in prirediteljem predloge II Prir. NUK potemtakem ni bilo nobenega stika. Recelj je prevajal člene pač neposredno iz izvirnika G.b. Isto velja tudi za prireditelja predloge II Prir. NUK, le da je on člene pogosto celo krajšal."" Čudna spojitev členov 6 in 7 G. b. v členu II Prir. NUK 6 bi mogla imeti vzrok v pokvarjenosti in nečitljivosti predloge. Skratka, vira prvega starostnega razreda sta nastala drug od drugega neodvisno in morda niti nista bila sestavljena po posebnem naročilu kakega gorskega gospoda, da bi služila praktični potrebi gor- skih pravd v njegovi gospoščini. Morda gre res za kompilacije, ki naj bi vobče služile kranjskim gorskim pravdam, ki so pogrešale takih priredb gorskih členov. Vsekakor pa sodita I Prir. Ree. in II Prir. NUK v prvi starostni razred, oziroma na prvo in drugo mesto doslej znanih islovenskih obdelav štajerskih gorskih členov." Prepisovalčeva grafika je zelo pomanjkljiva in nedosledna. V čl. 33 je beseda haiholz iz čl. 34 G. b. prevedena z besedami »seno ali les« (besedo hai je imel pisec za — seno!). V čl. 10 je termin perktaiding iz čl. U G.b. krivo preveden s terminom gorščina, ker tujec ni ločil gorščine od — pravde! Isto napako je ponovil pisec v čl. 18. Pasus »auf den pergen nach dem perktai- ding« je napačno prevedel z besedami »fvo teh gorščinah«. Podobno je v čl. 28 napačno preveden pasus iz čl. 29 G. b. »die wandel und fall im perktaiding« z besedami »vse zapadne strafenge v gorščinah.« Andrej Recelj je omilil kazen 4 šilenkov, določeno v čl. 40 G. b., na 3 šilenke denarjev, kazen 60 denarjev, določeno v čl. 43 G. b., pa je poostril na 72 denarjev. Prireditelj predloge II Prir. NUK je poostril najprej imeno- vano kazen na 10 mark (čl. 39), drugo pa na 5 mark (čl. 42). Bistveno skrajšani so teksti členov II Prir. NUK 1. 3. 9, 15, 18, 19, 23, 26, 28, 29, 45. 47. 49 in 50, ki ustrezajo členom izvirnika G. b. 1, 3, 10, 16, 19, 20, 24, 27, 29, 30, 46. 48, 50 in 51. 6 Slovenski etnograf gj^ France Goršič Zanimiv je poskns vagensberške gorske gosposke, prirediti ustre- zen slovenski tekst gorskih členov za praktično rabo na gorskih prav- dah gospoščinskih gora. Ker je priredba ostala krnjava, je dobila v knjištvu ime Vagensberški fragment. Toda ne drži poskus, povezovati to akcijo vagensberške gorske gospoščine z osebo kasnejšega vagens- berškega gorskega gospoda Ivana Vajkarta Valvasorja, ki stvarno z nastankom Fragmenta nima prav nobene zveze.Prireditelj tega teksta, ki sodi brez dvoma v začetek 17. stoletja, je bil trd Nemec, ki ni imel pred seboj nobene slovenske predloge, temveč je z muko prev^ajal nemške člene, oblikujoč posamezne stavke pač ob pomoči jezikovno neukih domačih gornikov.Grafika je zelo pomanjkljiva in vidi se, da je poznal pisec bohoričico le površno. Člena 6 ni do konca prestavil, ker ni našel terminov za »landleiite und burger«. Podvomil je. da se landleute po slovensko res imenujejo deželani.^^ Poslednjemu členu 16 je dal pisec marginalni napis »Von Verfalliing des Weingartens« in ga okrnil, ker ga je sposobnost za prevajanje popolnoma pustila na cedilu.°* Torzo se tu neha in se ne ve, zakaj je prišlo do pretrga."'^ " V usnje vezana knjižica z letnico 1686 na platnici, kjer je uvezan Fragment, ima sicer napis, iz katerega izhaja, da je bil prvotno tu uvezan gorni in desetinski register vagensberškega gorskega gospoda Ivana Vajkarta Valvasorja (1641—1693). Toda sredi 18. stoletja, najbrž konec leta 1749 ali v začetku leta 1750, so iztrgali Valvasorjev register iz platnic ter le-te uporabili za uvezavo novega registra za vagensberške vinske gore Kržiše, Hrastje, Preska in Nova gora. Na listih 2 do 10 so vpisane gorne in desetine teh gora iz let 1747 do 1749, dva lista sta ostala prazna za daljnje vpisovanje, od druge strani dvanajstega lista do konca (v celoti je 22 listov) pa sta uve- zana najprej Fragment in neposredno za njim novo sestavljeni Ekscerpt, se pravi vir VIII Vag. eksc, o katerem bomo razpravljali v zadnjem razdelku pričujoče študije. Iz vsega se vidi, da je bil Fragment uvezan že v Valva- sorjev register in tu je ostal tudi ob prevezavi, za katero je najbrž dala pobudo prav okofliščina, da so novo sestavili Ekscerpt zaradi praktične uporabe na domačih gorskih pravdah. ^ To, da se je pisec III Fragm. vag. oslanjal na pogovorni jezik doma- činov, priča zlasti termin sogorščina -e ž., ki je v viru zavzel mesto dotlej navadnega starega termina gorščina -e ž. Težja mesta je prevajal pisec z veliko težavo in grozno lomil slovenščino. Višek je tekst čl. 3, ki mu je dal pisec zveriženi naslov: »Koku Leti sagorshke Vsivozih V letemu sagorskivinih vinogradeh nad letem Boiam jenu udarzah se sadersadt ima.« Pisec je zapisal v čl. 16 tele besede: »Takova pravdo More on Sd.« Tu se mu je pero zataknilo in člen je ostal nedovršen brez pike. Manjkajo besede »z deželjani in purgarji, kateri gorščino imajo ali služijo, to pravdo obsesti.« Dol. Gb. 121. Metod Dolenc je pod zap. št. 7 napačno navedel, da člena 16 sploh ni (Fragm. vag. — vacat). Člen 16 obstoji, le tekst mu je okrnjen. Glasi se: »Kader en Sagornik Svoimu gorskimu gospodu Vtreih letah Saporet to gorsino Neplaza. Taku more ta gorski gospud Sposnainam tih Sagornikou se tega vinograda alli Lesa na zhetertu Letou dobru potstopiti obrati. No Noter Spravit.« Prim. Metod Dolenc, Valvasor in slovenska ljudska sodišča, GMS IX (1928), 103. Najbolj verjetno je, da so imeli daljnje prevajanje zaradi tega za nepotrebno, ker je vmes dobila graščina v roke neko drugo slovensko pri- 82 o starosti slovenskih priredb gorskih členov Napis rokopisa »Die Perkh Ordnung. Auss der Theutschen in die Cra- narische Sprach vertollmatsch wie folgt« priča jasno, da gre za izviren prevod. To sledi tudi iz teksta samega, ker je največkrat pred vsakim členom nemški marginalni napis, a tudi besedila se zelo ločijo od vseh drugih nam znanih virov. Glede kazenskih sankcij je sledil pisec iz- virniku G.b. z eno samo izjemo: v čl. 9 je čisto izvirno določil kazen ene marke.'" Med teksti, ki v čl. 1 določajo dvakratno letno sklicanje gorske pravde, sodi Vagensberški fragment zaradi tega na prvo mesto, ker govori »o gorskih pravdah v Štajerju ali drugod« (G. b. govore le o gorskih pravdah im land Steir) ter o tem, da je gorske pravde skli- cevati vsako leto »med veliko nočjo in binkoštmi ali kadar je navada« (izvirnik G.b. ima samo »z\vischen Ostern iind Pfingsten jahrlich«)."' Pisec je dal torej običajem izven Štajerske legalnost, ne da bi for- muliral dvakratno letno sklicanje po primeru Obr. G. b. in kasnejših priredb gorskih členov. Iz vseh teh razlogov smo uvrstili Vagensberški fragment na tretje mesto priredb ter na prvo mesto v drugem starost- nem razredu. Kapscheva priredba je prvi slovenski tekst, ki se opira na določbe Obr. G. b. Gre za prepis neznane predloge, ki ga je oskrbel uslužbenec čreteške gorske gospoščine 1. Kapsch.°* Besedilo, ki ima 42 členov, je tako zvesto prilagojeno tekstu Obr. G. b., da sta n. pr. člena 16 o da- janju gorne in 18 o vozni tlaki prav tako izpuščena, kakor le-tam.*' Poslednji člen z razlago, da je treba vzeti na Kranjskem marko de- narjev za zlat dukat, je stvarno skrajšan člen 50 Obr. G. b. Tekst se oddaljuje od Obr. G. b. v tem, da sta z besedilom člena 3"° združeni besedili člena 5 o kratenju pravic tožiti in člena 6 o kletarski pravdi. Očito pa je, da več določb Obr. G. b. ni bilo v piščevi predlogi,*^ ki je najstarejši tekst, v katerem je bilo statuirano dvakratno letno skli- redbo gorskih členov, morda Recljevo ali Kapschevo. Vagensberški pisec pa j je bil gotovo presrečen, da je bil rešen prevajanja. \ *" V čl. 9 G. b. je določena ta kazen na 40 denarjev, v I Prir. Ree. 9 na 60 denarjev, v čl. 9 Obr. G. b. na štiri denarje in v II Prir. NUK 8 na 10 ali 12 krajcarjev. " Prvi stavek v tekstu III Fragm. veg. 1 se glasi: Imaio vze Sagorske i pravde v Shteieri v alle dergodt Vmeid veliko nozhio leno Vinkukhushtmi * Ali kader ie navada Vsako Leito obsoine biti na tih Memeistih kier ie od starschich Sem perschlo leno prez kakove Siile volle ne obenu drugu Meistu Se Nnimaio voditi.« 1 ™ Na koncu rokopisa, ki ima 10 listov, je pripis: »die 17 octobris (8bris) ! 1686. Descripsit I. Kapsch. Glej Dol. Gb. 41. '• Obr. G.b. imajo določbe o vozni tlaki v členu 15, ki ga pri Kapschu ni. ' Člen 5 pri Kapschu odgovarja členu 4 Obr. G. b. oz. G. b. ' " Ne drži trditev Metoda Dolenca (Dol. G. b. 151), da je v Kapschevem ; čl. 5 z ostalimi določbami združena tudi »misel o prizivu«. ! Tele določbe Obr. G. b. niso sprejete v Kapschevo priredbo; čl. 2 o \ dedinskih tožbah, čl. 18 o prepovedi bivati v gori, čl. 26 o prizivu, čl. 27 o : izterjavanju kazni, čl. 34 o zločinu nasilnega vdora, čl. 42 o kratenju dedinske pravice in čl. 43 o priposestvovanju. j 6* 83 France Goršič canje redne gorske pravde v kranjski deželi.'^ Glede kazenskih sankcij se je držal pisec določb Obr. G. b. tako dosledno, da so samo štiri izjeme, ki pa pričajo, da ni bilo sploh nobenega vpliva od drugod."^ Starost predloge podkrepljuje tudi dejstvo, da kaže grafika le še malo sledov Bohoričevega pravopisa.To so razlogi za datiranje Kapscheve predloge v začetku 17. stoletja ter na srednje mesto drugega starost- nega razreda. Na tretje mesto drugega starostnega razreda smo postavili V Prir. NM, ki je mestoma nekoliko skrajšan prevod teksta G. b., pa brez poslednjega, 52. člena in sklepnih besed, ter z znatno skrajšanim uvodom, ki je zaradi tega znamenit, ker se obrača pisec do vseh gor- nikov, mejašev in gorskih gospodov. Besedilo ne kaže nobenih naslo- nitev na druge tekste in sme po vseh znamenjih veljati za izvirno kompilacijo. Vatroslav Oblak je datiral tekst v 18. stoletje, toda Metod Dolenc je pravilno opozoril, da gre zgolj za prepis dosti starejše pred- loge, posnete po tekstu izvirnika G. b., češ da se to vidi iz obsega teksta, zlasti pa po tem, da se omenjajo mejaši in sogorniki.'"' Da je imel pisec pred seboj samo tekst G. b., ne pa tudi osnutek Obr. G. b., izhaja kar jasinos prvič iz uvoda, dalje iz čl. 1 z njega enkratnim letnim sklicevanjem redne gorske pravde, naposled iz dejstva, da so tam, kjer so uredniki Obr. G. b. odstopili od kazenskih sankcij, določenih v G. b., natančno ohranjene kazni izrečene v tem izvirniku."' Težko je uganiti, zakaj se je bil sestavljavec predloge v čl. 41 ognil kazenski sankciji pet mark, čeprav imata to določbo tako G. b. kot tudi Obr. G. b."* Ker Tekst IV Prir. Kapsch 1 se glasi: »Nar poprei imaio use Gorskhe Praude v Krainski Deseli mei Veliko Nozhio inu Vinkustich, Vsaku letu obsoiene biti, an tech mesteh, ki ie od starich sem pershlu. Te druge pak lesen, kakor ie Veni vsakv Gorv navadna. Inu se neimaio brez koker siile ali Vrschaha, na abednim drugim mestu dershati, de bi khei V navado na persklu« itd. "* Za razliko od sankcij v čl. 9 G. b. oziroma Obr. G. b. je v členu 6 Kapscheve priredbe določena izvirna kazen 62 denarjev. Kazni, določene v IV Prir. Kapsch 24 in 25, je poostril pisec od ene na tri marke, oziroma od treh na pet mark, vračajoč se v prvem primeru k sankciji, ki jo imajo čl. 32 G. b., I Prir. Ree. 52 in II Prir. NUK 31, v drugem primeru pa k sankciji, ki je določena v členih I Prir. Ree. 55 in II Prir. NUK 52. Naposled je v členu IV Prir. Kapsch 54 na samo 60 denarjev omiljena kazen treh mark, ki je določena v ustrezajočem členu 41 Obr. G. b. Tu se je vrnil pisec h kazenski sankciji člena 45 G. b. Sestavljavec Kapscheve predloge je ravnal potemtakem eklektično, trudeč se, da bi prišli do veljave gorski pravni običaji v nam še neznani gorski gospoščini, ki ji je bila priredba namenjena. 0^ Dol. Gb.41 oziroma IMK III (1895), 194. Dol. Gb. 43 oziroma LMS 1887, 290. Sestavljale! Obr. G. b. so odstopili od kazenskih sankcij, določenih v členih 9, 32, 40 in 45 G. b. Glej v tem pogledu člene 9, 50. 38 in 41 Obr, G. b. ter prav tako V Prir. NM 9, 32, 40 in 43. Gre za kazen pet mark, ki jo je imel plačati gorniku kupec vinograda, ker prodajalcu ni v določenem roku plačal kupnine, a je navzlic temu ob- delal vinograd (čl. 41 G. b. oziroma čl. 39 Obr. G. b.). 84 o starosti slovenskih priredb gorskih členov ni znamenj, ki bi dala sklepati, da je izvirna predloga nastala prej, ko se je končala akcija za kodifikacijo osnutka Obr. G. b., je bilo ta vir uvrstiti na tretje mesto drugega starostnega razreda oziroma na peto mesto slovenskih priredb gorskih členov. V. Posebej o priredbah ostalih starostnih razredov Znamenja govore za to, da je priredba Hannsa Labasserja iz leta 1646 izvirna kompilacija. Pisec je upošteval tako tekst G. b. kot tudi tekst Obr. G.b., preurejal in krajšal dikcijo, ne da bi popustil od kazenskih sankcij, ki so v obeh G.b- iste, toda odbiral je kazni, kadar se v tekstu ne ujemajo, in jih včasih celo nadomeščal z novimi kaz- nimi."*' Priredba nima uvoda niti sklepnih pripomb, obsega 44 členov in je vezana v knjigo obrazcev (Formularienbuch). Grafika je boho- ričica, narečje dolenjščina in ni znakov, da bi se bil pisec naslanjal na kak starejši slovenski tekst.'" Nekateri členi imajo prav izvirno zasnovo.Labasserjeva priredba je iz skupine slovenskih tekstov, v katerih je določeno dvakratno letno sklicanje redne gorske pravde.'^ V sredo 17. stoletja smo datirali tudi nastanek rokopisa VII Prir. bošt., ki se naslanja bolj na G.b. kot na Obr. G.b., predvsem pa kaže mnogo neposrednih vplivov Labasserjeve priredbe. Metod Dolenc je Cl. 1 je formuliran v skrajšani in čisto izvirni obliki. Cl. 16 o dajanju gorne, ki ga Obr. G. b. nimajo, je pisec obdržal, toda združil ga je s čl. 17 G. b., ki govori o zapadu vinograda zaradi dolžne gorne. Pisec je izpustil čl. 18 G. b. v vozni tlaki, ki je v Obr. G. b. spojen s čl. 15. Kasiral je tudi na- slednje člene obeh G.b.: o sodnih pristojbinah (čl. 27 oziroma 25), o izterje- vanju glob (čl. 29 oziroma 27), o telesni poškodbi (čl. 37 oziroma 33), o kratenju dedinske pravice (čl. 44 oziroma 42), o gornikovi nagradi (čl. 48 oziroma 46) ter o gorskih dninah (čl. 52 oziroma 50). Kjer se v G.b. in Obr. G. b. kazenske sankcije razlikujejo, se je Labasser v čl. 9 in 28 odločil za kazni, ki so dolo- čene v čl. 9 in 32 G. b., v čl. 35 pa za kazen, kakor je določena v čl. 38 Obr. G. b. Izvirne so Labasserjeve kazenske sankcije za neprijavo otujitve gorske zemlje v čl. 19 (čl. 21 G. b. oziroma čl. 19 Obr. G. b.), za odgovorno deterio- riranje vinogradske zemlje v čl. 24 (čl. 26 G.b. oziroma čl. 24 Obr. G. b.), na- posled za posek trte v čl. 34 (čl. 43 G.b. oziroma čl. 41 Obr. G.b.). Celo tam, kjer je očitno sledil sestavljavcem G. b. in Obr. G. b., je Labasser redakcio- nalno pogosto ubral čisto svojo pot. ™Dol.Gb.41. " Izvirno zasnovo in lasten slog kažejo naslednji členi Labasserjeve priredbe: 1, 3, 8, 9, 14. 15. 16 (ta člen je spojen s čl. 17 G.b. oziroma s čl. 17 Obr. G.b.), 24 (to je čl. 26 G.b. oziroma čl. 24 Obr. G. b.), 35 (čl. 40 G.b. ozi- roma čl. 38 Obr. G.b.) in čl. 44 (čl. 51 G.b. oziroma čl. 49 Obr. G.b.). " Določbo o dvakratnem letnem sklicevanju redne gorske pravde, ki se opira na čl. 1 Obr. G. b., beremo v IV Prir. Kapsch 1, VI Prir. Lab. 1 in VII Prir. bošt. 1. Določbe o enkratnem letnem sklicevanju redne gorske pravde, ki se opira na čl. 1 G. b., pa imajo I Prir. Ree. 1, II Prir. NUK 1 in V Prir. NM 1. Določbi v III Fragm. vag. 1, kakor smo že rekli v prejšnjih izvajanjih, prisojamo prehodni značaj med tema dvema skupinama slovenskih priredb. 85 France Goršič sodil, da je 50 členov obsegajoča Boštanjska priredba tudi izvirna kompilacija, ki je nastala pred letom 1781, češ, da v njej so določene še denarne kazni.'^^ Toda vse govori za to, da je Boštanjska priredba nastala še v 17. stoletju, kmalu po Labasserjevi priredbi in pod njenim velikim vplivom, ki je znaten v redakcionalnem in sintaktičnem po- gledu, nič manj pa tudi glede same sistematike.'* Da je prireditelj vkljub temu bolj upošteval določbe izvirnika G. b. kot pa osnutek Obr. G. b., kažejo očitno kazenske sankcije.'^ Boštanjska priredba ima določbe o dvakratnem letnem sklicevanju redne gorske pravde. Dikcija člena 1 je jx)sneta po Labasserjevem tekstu, le da je Labasserjev termin rink -a, m. nadomeščen z bolj pravilnim terminom miza -e, ž. Bo- štanjski prireditelj loči gorno starešinstvo sodovcev, rink, od pravdo- pravne ustanove, porotne mize."" Na kraju ima Boštanjska priredba dva izvirna člena, drugim priredbam neznana, namreč kazenski sank- ciji za bogokletstvo in nečistost, če sta storjeni v gori."' Dol. Gb. 43. Leta 1781 je izšel patent cesarja Jožefa II., ki je odpravil kazni v denarju. "* Kako velik je bil Labasserjev vpliv, pričajo: 1. opustitev določb o sod- nih pristojbinah, izterjevanju glob in gorskih dninah (čl. 27, 29, 52 G. b. ozi- roma čl. 23. 27 Obr. G. b.) ; 2. enaka, v čl. 26 določena kazenska sankcija zapada vinograda že ob prvem primeru deterioriranja zemlje, kakor jo določa La- basser v čl. 24 — po čl. 26 G. b. ter po čl. 24 Obr. G. b. ima gorski gospod pravico zahtevati, da sogornik dobro obdela vinograd ali ga pa (pod kaznijo štirih mark) v pol leta proda, in šele če bi sogornik trmasto ne ubogal, bi se smel njegov vinograd prodati, toda ne pod cenilno vrednostjo 3. zamenjani vrstni red členov 43, 46 G. b. oziroma čl. 43, 44, Obr. G. b., ter členov 49, 50 G. b. oziroma čl. 47, 48 Obr. G. b., po Labasserjevem zgledu: pri Labasserju ustrezata členom 45, 46 G. b. člena 40, 39, v Boštanjski priredbi pa člena 43. 42; pri Labasserju ustrezata členoma 49, 50 G. b. člena 45, 42, v Boštanjski priredbi pa člena 47, 46. ''^ Tako v G. b. kot v Obr. G. b. so kazenske sankcije iste v členih 3, 7, 8, 10, 13, 14, 19, 24, 25, 31, 53 do 55, 38, 39, 41, 42, 49. Te kazni so sprejete tako v VI Prir. Lab. kot v VII Prir. bošt. Kjer pa ti priredbi odstopata od določb G. b. in Obr. G. b., je treba razlikovati: a) v čl. 21 G. b. (19 Obr. G. b.) ima Labasser (čl. 19) kazen 3 mark, boštanjski prireditelj pa se je vrnil h kazni ene marke iz G. b. in Obr. G. b.; v členu 3? G. b. (35 Obr. G. b), ki ga je Labasser opustil, določa boštanjski prireditelj kazen 5 mark, kakor je le-ta določena v G. b. in Obr. G. b.; b) v členu 9 sta tako Labasser kot Bo- štanjec vzela kazen 40 denarjev iz istega člena G. b. in Obr. G. b.; c) v členu 40 G. b. (38 Obr. G. b) je vzel Labasser kazen 5 mark iz čl. 38 Obr. G. b., Bo- štanjec pa se je vrnil h kazni štirih šilenkov denarjev iz čl. 40 G. b.; naposled je v členu 43 G. b. (41 Obr. G. b.) boštanjski prireditelj znova vzpostavil kazen 60 denarjev iz člena 43 G. b., ne pa kazni treh mark, ki je določena v členu 41 Obr. G. b. ™ Prireditelj v tekstu VII Prir. bošt. 27, da se mora tožencu, če zahteva, postaviti besednik »s Rinka ali Sedeozhih Sagornikou«, ni vezalno, temveč adverzativno priredje. Morda so se v Boštanju zato jemali besedniki tudi kar iz porotne mize, ker je bil rink maloštevilen. "' Člena se glasita: »Ta Ossmi nu Stirideleti Artikel. Kateri je v' gori S Bugam Sashentov, taje sapadu 10 Markov.« Dalje: »Ta deveti nu Stiridesseti Artikel. Kateri v' gorj Kurbarjo inu Loternjo triba, ta je Sapadov gorskimu gospodu Svoj Nograd.« 86 o starosti slovenskih priredb gorskih členov Vagensberški ekscerpt je Metod Dolenc pripisal neznanemu piscu, ki je sledil sestavljavcu Fragmenta. Ker je pisatelj Fragment pogrešno datiral v čas po letu 1749, bi sledilo, da je Ekscerpt nastal nekako v letih 1760 do 1780.'* Sam ob sebi ta sklep, kolikor se tiče Ekscerpta, ne bi bil nesprejemljiv, ker sodi sestava tega teksta pač že v čas, ko so se gorske gosposke polaščevale ljudskega sodstva. O' sklicevanju gorske pravde v Ekscerptu sploh ni govora. Kazenske sankcije so kar tipično poostrene na pet mark denarjev ali pa na kazen zapada vino- grada.'^ Nekatere kazenske sankcije pa so sploh izpuščene.*" Že sama poostritev kazenskih sankcij govori za to, da je tekst nastal v 18. sto- letju in bil namenjen branju na gorskih pravnih dnevih. Soteska priredba je kompilacija iz zadnje petine 18. stoletja. Na več mestih se oddaljuje od izvirnih členov,*^ iima pa tudi nekaj novih členov.*" Posebnost teksta je prvi člen, ki se glasi, da >ima en usakitiri Gorski Gospud, kateri sa kakova rezh toshio, usaku leto postiti Gorsko praudo Dersati ino toisto obenkrat odpoveidati.« S temi besedami je sestavljavec posplošil določbo člena 2 G. b. oziroma člena 2 Obr. G. b. o sklicevanju gorske pravde zaradi obravnave dedinskih tožba na vse, "* Dol. Gb. 42 si. K izvajanjem v prejšnji opombi 37. dodajamo, da je pisatelj mislil, da je Ekscerpt le za eno pokolenje mlajši od Fragmenta, katerega je zmotno datiral »precej časa po letu 1686 (letnica na platnici), verjetno celo po letu 1749 (urbarialni zapisi).« V resnici pa je nastal Fragment okoli poldrugo stoletje prej ko Ekscerpt. Pri Ekscerptu torej ne gre za nepo- srednega naslednika Fragmentovega avtorja, kakor je domneval Metod D o - lene. Res pa je, da je Ekscerpt nastal leta 1749 ali 1750 in dal povod, da so prevezali Valvasorjev register in v stare platnice uvezali stari Fragment in novi Ekscerpt. Kazen pet mark je določena v čl. 1, 7, 8, 9, 13, 17, 19, 18, 2, 22, 24 za učine, ki so urejeni v čl. 3, 7 do 10, 21, 33 do 35, 37 do 39 G. b. (oziroma v čl. 3, 7 do 10, 19, 51 do 33, 35 do 37 Obr. G.b.). Zapad vinograda je določen v čl. 21 Ekscerpta za tatvino, v čl. 23 pa za požig. V ustrezajočih členih 40 in 42 G. b. (oziroma v čl. 38 do 40 Obr. G. b.) je postavljena le za tatvino sadja in grozdja kazen štirih (oziroma treh) šilenkov denarjev ali pa odrezanje enega ušesa, za požig pa kazen deset mark. Izvirna je kazenska sankcija v čl. 16 Ekscerpta, da se žalitev gorskega gospoda kaznuje z zapadom vinograda. Edina izjema, da kazen ni poostrena, je primer iz čl. 6 Ekscerpta, kjer se bere kazen ene marke ali 16 krajcarjev, kar še dosti ustreza členu le G. b. oziroma Obr. G. b., kjer je za neprihod na gorski pravni dan statuirana kazen 72 denarjev. *" Izpuščene so kazenske sankcije iz čl. 13, 24, 25, 26, 31, 32, 41 in 49 G. b. *' Soteska priredba nima n. pr. nobenih pravil glede nemarnega obde- lovanja vinograda (čl. 26 G. b., 24 Obr. G. b., 24 Labasserjeve in 26 Boštanjske priredbe), niti glede tatvine grozdja in sadja (čl. 40 G.b., 38 Obr. G. b., 35 La- basserjeve in 38 Boštanjske priredbe). *- Izvirna člena Soteske priredbe sta člena 43 in 44. Člena 43 objasnjuje vrednost marke denarjev, ki znaša na Kranjskem tri libre. Člen 44, zadnji v tekstu priredbe, pa določa pristojbine, ki gredo gorskemu gospodu pri prodaji vinograda; prodajalec mu ima plačati en ventin (dvajset krajcarjev), kupec pa dva reparja. 87 France Goršič kakršnekoli tožbe.Nastanek takega predpisa sodi v čas, ko soteski gorski gospod ni več skliceval plenumov sogorščin v gospoščini, marveč je samo še sestavljal porotne miize z gorskim sodnikom na čelu. So- teski prireditelj je imel Labasserjevo priredbo za predlogo. To izhaja tako iz kazenskih sankcij, ki so ostale iste kot pri Labasserju, ali pa so enako izpuščene, kot jih je opustil Labasser,** kakor tudi iz mnogih nadrobnosti teksta in redakcije.*" Podoba je, da soteski sestavljavec Boštanjske priredbe sploh ni upošteval. Edini primer, ki bi kazal na to, da je bila vzeta v poštev tudi Boštanjska priredba, je kazenska sankcija za opuščeno prijavo transakcije, ki zadeva gorsko zemljo. Labasser (čl. 19) je določil kaizen treh mark, soteski prireditelj pa se je vrnil h kazni ene marke (čl. 18), enako kot boštanjski (čl. 21). Seveda je bolj verjetno, da je sledil soteski prireditelj Gorskim bukvam (čl. 21) ali pa Obravnanim Gorskim bukvam (čl. 19). Naposled je po- sebnost Soteske priredbe v tem, da je čl. 24 G. b. oziroma čl. 22 Obr. G. b., kjer je določena kazenska sankcija za nepravočasno opravljeno obrezovanje im okopavanje, razstavljena v dva člena, v poseben člen, kjer se obravnava rez, in poseben člen, kjer se obravnava kop'.*" To sta člena 21 in 22. *^ Po pravilu, kakor je postavljeno v čl. 2 G. b. oziroma v čl. 2 Obr. G. b., mora gorski gospod »pravdo pustiti teči«, kadar gre za dedinsko tožbo, češ take tožbe ne trpe odlašanja. Toda konec 18. stoletja je že veljalo pravilo, da je sklicati gorsko pravdo nemudoma tudi tedaj, če je vložena kaka druga važna tožba. Gorske gosposke namreč takrat niso več trpele zborov na gorskih pravnih dneh. Zato se je soteski prireditelj ognil predpisu o sklicevanju redne gorske pravde in se omejil na konstituiranje gorske porote po stvarni potrebi in tudi po mili volji gorskega gospoda. ** Za posek trte, ki je v čl. 43 G. b. zanj določena kazen 60 denarjev, v čl. 41 Obr. G. b. pa kazen treh mark. je odredil soteski prireditelj v čl. 36 kazen pet mark, sledeč Labasserju (čl. 38), ne pa Boštanjski priredbi (čl. 40), ki se je bila vrnila h kazni iz čl. 43 G. b. Soteska priredba in Labasser nimata nobene kazenske sankcije za telesno poškodbo, kot jo imata člena 37 G. b. in 35 Obr. G. b., namreč kazen pet mark; boštanjski prireditelj pa se je bil v svojem čl. 54 vrnil k tej kazni. *' Labasser je bil spojil člena 16 in 17 G. b. v čl. 16. Na isti način sta člena spojena v čl. 15 Soteske priredbe. Soteski sestavljavec je zamenjal za- povrstnost členov 38. 37 ter členov 41, 40 (gre za člena 45, 46 ter 49. 50 G. b.). V tem pogledu je sledil Labasserju (čl. 40, 59 ter 45, 42), oziroma Boštanjski priredbi (čl. 45, 42 in 47, 46). Podobno kot pri Labasserju, ni v Soteski priredbi nobene določbe o vozni tlaki (čl. 18 G. b., čl. 15 Obr. G. b.), v tem ko ima Boštanjska priredba ustrezno določbo v čl. 18. Sledeč Labasserju, soteski pri- reditelj ni sprejel v tekst določb o sodnih pristojbinah (čl. 27 G. b., čl. 25 Obr. G. b.), o izterjavi pristojbin (čL 29 G. b., čl. 27 Obr. G. b.) in o gorskih dninah (čl. 52 G. b.). To velja tudi o kratenju dedinske pravice (čl. 44 G. b., čl. 42 Obr. G. b.), ki pa se nahaja v Boštanjski priredbi (čl. 41) Tako Labasser (čl. 25) kot Soteska priredba (čl. 24) imata določbe o prizivu (čl. 28 G. b., čl. 20 Obr. G. b.), nima jih pa Boštanjska priredba. Naposled nimata Labasser in Soteska priredba nobene določbe o drevju, če senco dela (čl. 48 G. b., čl. 46 Obr. G. b.), v tem ko je boštanjski prireditelj upošteval ta predpis (čl. 45). *° Razstavitev se glasi takole: »Art. 21. En usakatiri ie dolshan usako Leto svoi Vinograd obresati, ako ne taku Vinograd gospud gorski more sa se o starosti slovenskih priredb gorskih členov Glede Prekmurske priredbe gorskih členoA', ki tvori zase peti starostni razred, velja ugotoviti, da organizacija z upravno in sodno avtonomijo kakor je ustanovljena za gorsko skupnost Nedeljskega vrha, pač ne more biti neka osamela znamenitost ene same vinske gore, marveč da izhaja iz občega zgodovinskega korena. Morda nam srečno naključje odkrije še nadaljnje slovenske priredbe gorskih členov nekdanjih ogrskih Slovencev, morda nam pa priskočijo na pomoč madžarski zgodovinarji prava s podatki o organizaciji vinskih gora v panonskem gričevju. Dokler se po tej ali oni poti ne popolni gradivo, ni podlage, da bi se pobilo mnenje Metoda Dolenca, ki je tekst leta 1912 v Sobotišču objavljene priredbe gorskih členov Nedeljskega vrha do- ločil v začetek 19. stoletja, ko da gre za čisto samoterno gorsko organi- zacijo v slovenskem Prekmurju. Zusammenfassung ÜBER DAS ALTERSPROBLEM DER SLOWENISCHEN FASSUNGEN DER WEINBERGARTIKEL Der Verfasser hat sich zur Aufgabe gemacht, die Anciennität der teilweise noch nicht aufgefundenen Urtexte, welche den bisher bekannten zehn slowe- nischen Zurichtungen der steirischen Weinbergartikel (1543) als Vorlage gedient haben mochten, unter Zuhilfenahme des verfügbaren rechtsgeschichtlichen Bemeismaterials festzulegen, ohne in eine linguistische Wertung der Texte, die der Sprachfachforschung anheimgestellt bleiben muss, einzugehen. Es galt die seinerzeit (1940) von weiland Prof. Method Dolenc festgesetzte chronologische Reihenfolge dieser hochwichtigen Volksrechisquellen einer zeitlich entspre- chenden Berichtigung zuzuführen, da die derzeit allgemein beobachtete Klassifi- zierung besagter Rechtsc]uellen lediglich auf die Berücksichtigung äusserer Geschichtsdaten, die stellenweise sogar einer nur flüchtigen Wertung teilhaftig waren, zurückzuführen ist. Als Hauptmassstab zwecks gewissenhafter Festsetzung des Alters besagter Urtexte diente dem Verfasser der für den Leser auch tabellarisch vorgeführte Sprachgebrauch dreier einst in Verwendung gestandener slowenischer Far'haus- drücke für den Begriff der Berggemeinschaft d. h. des Bergholdenkollektivs im einzelnen herrschaftlichen Weinberge. In der deutschen Rechtsterminolog'e stösst man diesbezüglich bloss auf den Terminus perkrecht. allein zum grossen Unterschied vom slowenischen Sprachgebrauch besitzt der deutsche Fachaus- druck mit nichten die Beimischung eines Sozietäisbegriffes, vielmehr bedeutet er immer bloss das rechtsindividualistisch aufgefasste Bergrecht des Bergherrn, es sei denn dass er ausnahmsweise zur Benennung der Berggiebigkeit (slow, gorna f.) herangezogen worden ist. Die slowenische Rechtsterminologie hingegen verfügte über die Sozietätstermini: gorščina f., sogorščina f. und gora f., von denen das Wort gorščina die alte Bezeichnung für die Berggemeinschaft bildet, während die jüngere noch treffendere Bezeichnung sogorščina am Anfange des 17. Jh. in drei Rechtsquellen auftauchte, um sodann von der Bildfläche obdrsati, inu drugimu dati.« Dalje: »Art. 22. Kateri pak v enim leti svoi Winograd pervo Kob pred Winkostim neokopa, ta ie Sapadel 1 Marko De- nario, drugu letu duei jenu tu tretie leitu Zeu Nograd.« 89 France Goršič wieder zu verschwinden. Was den dritten Fachausdrucl: gora (Berg) anbelangt, handelt es sich um den Namen des Weinberges, welcher ähnlich wie das deutsche perkrecht, jedoch zufolge ganz anderer Tropen, zum Synonym der Termini gorščina und sogorščina geworden ist. Obzwar die Anfänge eines solchen Sprach- gebrauches zeitlich weit zurückreichen, nahm die Angleichung erst nach geraumer Zeit überhand, bis schliesslich der früher wiedereingesetzte Terminus gorščina endgültig aus dem Felde geschlagen wurde. Die drei Zeitperioden, in denen die Termini gorščina, sogorščina und gora nacheinander vorherrschten, liefern eine geradezu vorzügliche Grundlage für die Einteilung der zehn Bergartikeltexte in fünf Altersklassen. Hierbei bilden die zwei ältesten Texte aus dem letzten Fünftel des 16. Jh. die älteste Klasse, drei weitere Texte aus dem Anfange des 17. Jh., in denen der Terminus sogor- ščina vorkomnt, die zweite Altersklasse, noch zmei weitere Texte aus der Mitte des 17. Jh., in welchen der rehabilitierte Terminus gorščina mit dem Terminus gora so ziemlich gleichen Schritt hält, die dritte Altersklasse, mährend die zwei Texte aus der zweiten Hälfte des 18. Jh. deshalb die vierte Altersklasse aus- machen, da ihr Terminus gora bereits ausschliesslich vorwaltet und der Ter- minus gorščina bei ihnen nur mehr die Bedeutung der Berggiebigkeit in Anspruch nimmt. Der zehnte, letzte Text bildet eine eigene fünfte Altersklasse, da er eine grundverschiedene, den pannonischen Slomenen eigene Bergrechts- Nomenklatur aufweist und überdies dem Anfange des 19. Jh. angehört. Als Kontrollbeweis für die Richtigkeit vorangeführter Klassifizierung zieht der Verfasser den weitern, in diesen Urkunden enthaltenen Sprachgebrauch, welcher sich auf die Termini sogornik m. (Berghold) und mejaš m. (Measch, Meäscli) in deren sinnesgleichen Bedeutung perkhold (perkgnoss) bezieht, heran. Der Bergholdenname sogornik wurde im Laufe der Zeit von seinem Namensri- valen mejaš, der seinerzeit den freien Erbpächier eines herrschaftlichen Wein- bergs nach Burgrecht vorstellte, immer mehr bedroht, um schliesslich von ihm aus der Bergrechts-Nomenklatur vollständig verdrängt zu werden. Es handelt sich um eine ähnliche Namensvertauschung, wie es einstens mit dem Terminus perkgnoss der Fall gewesen, mar, als der perkgnoss anfänglich ebenfalls den freien Weinbergpächter (Measch) vorstellte, im Sprachgebrauche des Volkes aber im 16. Jh. bereits derart dem Begriffe perkhold angeglichen war. dass er von den Redaktoren des steirischen Bergreclitsbüchels nur noch als Synonym des Termi- nus perkhold in Berücksichtigung gezogen werden konnte. Nicht besser erging es dem Terminus sogornik im Wettkampfe mit dem Terminus mejaš. Die einzelnen vier Kampfphasen weisen eine so haargenaue Koinzidenz mit den oberwähnten vier ersten Altersklassen, dass füglich von der einwandfrei erhärteten Richtigkeit der Einordnung der zehn slowenischen Volksrechtsquellen in die chronologische Zeitfolge gesprochen werden kann. Der jüngste, zehnte slowenische Text kommt hier aus den bereits oben vorgeführten Gründen nicht weiter in Frage. Die beiden Schlussabschnitte des Aufsatzes sind der Placierung der einzelnen Volksrechtsciuellen im Rahme ihrer Altersklassen, sowie nach Tunlich- keit auch der Hervorhebung etlicher für die Kennzeichnung einzelner Urtexte wichtigen Merkmale gewidmet. 90 QUESTIONI DI MITOLOGIA SLAVA Evel Gasparini 5. II Dio celeste oidoso Nelle culture agrarie, siprovviste di sacerdozio organizzato, la nozione di un Dio. celeste e di un Esseire supremo non si mantiene, ma si oontamina e si oscura fino alla sparizione. Negli stessi anni in cui il Grafenauer si sforzava di risalire a questa antichissima nozione presso gli Slavi, partendo dal mito della pesca della terra, noi campivamo il medesimo tentativo (1950^—1951) fondandoci su un testo che non aveva certo l'antichita etnologica di quelli del Trdina, ma offriva il vantaggio di non essere attinto al folklore, quindi di apparire piu autentico, e di risalire all'eta del paganesimo degli slavi occidentali. Si tratta di un passo noto, ma mai bene compresoi, di un cronista tedesco del XIP secolo, Helmold, missionario in terra slava. Lo ripor- tiamo in esteso: yyEsi autem Slaois multiplex ydolairiae modus, non enim omnes in eandem supersticionis consuetudinem consentiunt. Hii enim simulachrorum ymaginarias formas pretendunt de templis, veluti Plunense ydolum, cui nomen Podaga, ahi silvas vel lucos inhabitant, ut est Prove deus Alden- burg, quibus nulle [mille] sunt effigies expresse. Multos etiam duobus vel tribus vel eo amplius capitibus exsculpunt. Inter multiformia vero deorum numina, quibus arva, silvas, tristicias atque voluptates attribuunt, non diffitentur unum deum in celis ceteris imperitantem, illum prepotentem celestia tantum curare, hos vero distributis officiis obsequentes de sangu- ine eius processisse et unumquemque eo prestantiore, quo proximiore illi eleo deorum«. (Helmoldi Chronicon Slavorum, MGH. SS. XXI, Hannover, 1869, 1, 83, p. 75, ed. Schorkel). Gli Slavi dunque »non negavano« (non diffitentur) che esistesse »un solo Dio nei cieli« — unum deum in coelis — (Helmold doveva averli interrogati per ricevere questa risposta), ma questo Dio »aveva cura solo delle cose celesti« — coelestia tantum curare —, avendo distribuito l'ufficio di governare il mondo a divinita inferiori, da lui generate (hos vero- distributis officiis obsequentes de sanguine eius processisse). Helmold chiama questo Dio »prepotens« e »deus deorum«, ma non e un Dio- degli uomini: egli comanda alla gerarchia degli altri Dei (coeteris imperitans), e non ha nessun rapporto con la terra. 91 E-vel Gasparini Di dove puo aver tratto Helmold la nozione di questo »Deus otiosus« scoperto dalla moderna etnologia al principio del nostro secolo? Non certo dal cristianesimo perché il Dio cristiano interviene ad ogni passo della vita dell'uomo e si fa uomo egli stesso per redimerlo. Non vi e posto nel cristianesimo per un Dio remoto e rinunciatario, meno che in qualsiasi altra religione, ne nel Vecchio ne nel Nuovo Testamento. Non si puo, anzi, immaginare concetto piu estraneo alla religione cristiana di quella di un Dio inattivo, che ignora la legge morale e la terra e che, come un vecchio debilitato dagli anni, si sgrava della responsabilita del governo del mondo affidandolo ai propri di- scendenti. I profeti, Cristo, la Vergine e i santi possono vagamente ricordare questi nuovi interpreti e intermediari del Dio primitivo, ma e assurdo immaginare che degli Slavi pagani abbiano tratto questa stravagante nozione dal cristianesimo. Ci voleva l'angustia mentale e la mancanza di riguardo per i fatti religiosi di un Briickner e di un Niederle per crederlo e per farlo credere dopo di loro. L'allontana- mento del Dio celeste, descritto da Helmold, e uno sviluppo ben noto nella storia delle religioni, e non ha nulla a vedere col cristianesimo. Ma il Dio celeste di Helmold non e nemmeno il Dio celeste indo- europeo poiché dovunque questo Dio-cielo si e mantenuto nelle reli- gioni antiche, esso impugna la folgore che scaglia sulla terra, e esigente, tempestoso e venerato in culti pubblici e statali. Zeus-Juppiter e divi- nita di alta e severa moralita, garante di giustizia, custode dell'ordine del mondo e, a Roma, anche deirordine dello stato, d'onde gli epiteti di »Deus Optimus Maximus« perpetuati dall'epigrafia cristiana nella dedica delle chiese. Noi ritroviamo invece il Dio inetto di Helmold in Europa orientale e in Eurasia, prima di tutto proprio presso i Mordvini, e in una forma che sembra calcare le parole della definizione di Helmold. Secondo rarchimandrita Macario, i Mordvini «assicurano (Helmold: non dif- f itentur) che otšu škaj abita in cielo (Helmold : in coelis) e regna solo nel cielo (Helmold: coelestia tantum curare). Egli ha lasciato il dominio del mondo materiale ad altre divinita inferiori (Helmold: distributis officiiis . . .)«"* Belorussi. Ucraini e Polacchi conservano fino ai nostri giorni la noizione di questo Dio »lontano« e »alto« che non presta ascolto alle preghiere degli sventurati: — »Do Boga vysoko, a do carja daleko« — Dio e troppo in alto e lo zar troppo' lontano! — esclama chi dispera di trovare giustizia."^ — »Otec mati gluboko, a Pan Bog daleko« — padre e madre sono sepolti e il Signore Iddio e lontano« — piange l'orfana iSie versicherten, dass otšu škaj im Himmel wohne und nur iiber den Himmel herrsche. Die Herrschaft liber die matérielle Welt habe er anderen, niederen Gottern iiberlassen« — U. Harva, Die relig. Vorstel- lungen der Mordwinen, FFC, 142, 1932, p. 150. I. I. N o s o V i č , Sbornik belorusskicli poslovic, ZGO OE, T. I, 1867, p. 262, anche in forma piti semplice: — »Bog vysoko, a car daleko« — 92 Questioni di mitologia slava Uicraina senza iprotezione."^ — »Gospod Bog vysoika a neljub daleka« — il Signore Iddio e in alto e il marito lontano« — si lagna la sposa belorussa abbandonata.'* La medesima lagnanza suona nella Polonia' occidentale: — »Pan mój daleko, Pan Bóg mój ¦svysoko« (Mio marito e lontano e il Signore Iddio in alto). Oppure: — »Król daleko, Pan Bóg wysoko« — (Il re e lontano e il Signore Iddio in alto). Cosi si esclama proverbialmente in Wielkopolska.'° In Bulgaria si racconta che Dio »osserva la condotta degli uomini, ma non viene piu sulla terra come faceva un tempo, perché incontro allora degli uomini cattivi che lo percossero con delle scuri; quando gli uomini divennero peccatori. Dio lascio la terra e sali nel cielo«.'" La stessa vicenda e raccontata in Serbia."" La distribuzione da parte di Dio del governo del mondo ai santi fa iparte delle tradizioni popolari serbe."** Da quando il popolo comincio a bestemmiare. Dio si e trasportato in cielo lasciando la fol- gore al profeta Elia."" Non deve essere stato difficile a Helmold, nella prima meta del XII" secolo, trovare presso gli Slavi occidentali questo Dio- ozioso che sopravvive ancora nelle locuzioni e tradizioni degli Slavi moderni, e il fatto che nessun altro cronista e biografo di Ottone ne parli, dimo- stra che egli solo ha avuto lo scrupolo di ricercarlo. Presso i Mordvdni Nišk'e-paz e pregato con le parole: »Tu che vivi in alto, guarda giu!« — Egli e cosi lontano che bisogna gridare tre volte per fargli pervenire la voce: »Nišk'e, Nišk'e, Nišk'e!« — Ed egli ris- ponde: »A, a, a!« — »Mi senti?« — domanda il sacrificatore. E il Dio risponde: »Ti sento, ti sento, ti sento!«^°" — Ma i Votjaki non sono altrettanto fiduciosi di essere uditi da lui. Secondo Gmelin, »peu s'en faut que les Votiakes ne soient sans religion. Ils croient, il est vrai;, qu'il y a un Dieu, qu'ils nomment loumar, et qu'ils le placent dans le soleil, mais ils ne lui rendent aucuns honneurs«.'"^ Secondo Georgi tutti gli Dei dei Ceremissi provengono, come figli e parenti, da un unico Dio. Con Keče-kugu-juma, Sole-grande-Iddio, si intende con perfetta chia- rezza (s polnym ponimaniem) un unico »juma«, cosa che ha indotto i "'A. P. Deško, Narod, pesni, poslovicv i pogovorki Ugorskoj Rusi, ZGO OE, T. I, 1867, p. 691. M. N. K o s i č, Litviny-Belorusy Cernigovsko] gub., »Živst.« XI, 2, 1901, p. 23; v. anche 11 ' k e v i č . L e v i c k i, Poslovicv i pogovorki Galiokoj i Ugor- skoj Rusi, ZGO OE. T. II. 1869, p. 233; D. T. B u 1 g a k o v s k i j, Pinčuki. etnogr. sbornik. ZGO OE. T. XII, 3, 1890, p. 60. "° Fr. K r č e k, No\ve przvczvnki do drugiego ^^-vdania »Ksicgi przvslów« S. Adalberga, »Lud« XIII, 1907, pp. 151—152. ""I. D. K o w a t C h e f f . Bulgarische Volksslaube aus dem Gebiet der Himmelskundc, ZfE LXIII, 1931, p. 343; M o s z y h s k i, Kultura ludowa, II, 1; pp. 704, 714. "" Milosavljević, op. cit., p. 293. °* Cajkanović, Razprave i gradja, SeZ L, 1934. p. 96. "" P. L. Petrovič. Život i običaji nar. u Gruži, SeZ LVIII, 1948, p. 334. 1"» H a r w a , Mordwinen, pp. 149. 154—155. Gmelin, Voyage en Sibérie I. p. 52. 93 Evel Gasparini missionari a sostenere che i Ceremissi hanno un concetto di mono- teismo/"^ Questo Dio unico mordvino era noto fin dai tempi di Olearius e di Yitsen Noort: »edinyj Bog, tvorec neba i zemli« — uit Dio unico, creatore del cielo e della terra.^^^ Secondo Bartenev, dalle risposte degli Ostjaki di Obdorsk, risulta che il loro Dio, Torym, e «estraneo a tutto cio che e terrestre« e molto vicino »a una concezione monoteistica«.^"* I missionari russi hanno fatto presso i Mordvini, i Ceremissi e gli Ostjaki la niedesima esperienza di Helmold presso gli Slavi. Per i Mordvini mokša di Gorodišče (gov. di Perm) il Dio celeste non e in rapporto diretto con gli uomini, ma servito da dodici esseri buoni dai.quali conosce cio che avviene sulla terra e per mezzo dei quali manda messaggi sulla terra.^"^ 11 ricco non prega Nišk'e-paz perché crede di non averne bisogno, e il povero perché si sente ignorato da lui.*"" Secondo Sebeok e Ingemann il Kuga Yum ceremisso e invocato come »Dio presso le nuvole« e »Dio del inondo«. ha moglie e figli, ma non e descritto ed e privo di caratteristiche.*"' Gli Zyrjani credono' che nel cielo vi siano Dei celesti, ma questi sono lontani dagli uomini. Piti vicino e lo spirito della foresta »vorse«, e quello del fiume »vasa«.*"* II Dio celeste ugro-finno agisce sempre per mezzo di intermediari e non e rappresentato, mentre figurati sono gli spiriti ausiliari. La sua prin- cipale caratteristica pare essere la passivita e l'indifferenza. Il suo colore e il bianco.*"" Per il Georgi Votjaki, Ceremissi e Cuvassi »cre- dono anche in un Dio comune che e creatore di tutte le cose, tutto sa e puo, ma non si cura dei singoli atti dell'uomo e nemmeno della direzione del mondo, avendo affidato il governo della sua opera a delle divinita a lui subordinate. L'uomo non puo ne offenderlo, ne meritarsi il suo favore e Dio non puo ne punire, ne premiare l'uomo, per cui non e ne amato ne temuto«.**" I Samojedi e gli Ostjaki ritengono vana fatica rivolgere preghiere al Dio celeste: »Questi Dei dimorano troppo lontano dai mortali; come e possibile che odano il grido dell'uomo?« — Gli indigeni della Siberia hanno sempre in bocca queste parole (Castrén, p. 194). Lo sciamano teme ^"^ Smirnov, Ceremisy, pp. 181—183. Smirnov, IoAIE KU, T. XII, 4, 1895, p. 340, bibliografia. *"* V. Bartenev, Pogrebal'nye obycai Obdorskich Ostjakov, »Zivst.« V, 1895, p. 490. *"° Harva, Mordwinen, p. 519. *»« P. K i r i 11 o V, Mordovskie nar. pesni, Moskva 1957, p. 22—25. Th. A. Sebeok and Fr. J. Ingemann, Studies in Cheremis, the Supernatural, Viking Found Pubi, in Anthropology, N" 22, New York 1956, pp. 65—67. "* Ž a kov, Etnografičeskij očerk Zyrjan, »Zivst.« XI, 1901, p. 17. *"* L o t - F a 1 C k E.. Les rites de chasse en Sibérie, Paris 1955, pp. 44, 46, 67, 79. **" J. G. Georgi, Beschreibung aller Nationen des russ. Reiches, p. 45„ in: M. A. Ca stren, Vorlesungen iiber finnische Mythologie, K. Ak. d. Wiss> S. Petersbnrg, 1853, p. 179—180. 94 Questioni di mitologia slava la collera di Num^" e non va a presentarsi a lui, ma gli invia un Tadébecjo, cioe uno spirito ausiliario (Castrén, 195). Il Num dei Samojedi e buono e sublime, ma e troppo elevato per rivolgere le sue cure ai mortali; egli riposa dopo aver dato la vita a tutti gli esseri e ha lasciato la cura del mondo ai »tadebzien«, esseri invisibili di cui, sono pieni il cielo e la terra. I »tadebzien« rappresentano il principio del male che si oppone a Num e sono favorevoli solo a chi venera le loro immagini e presenta loro offerte."^ Ostjaki e Voguli non si rivolgono con preghiere al Dio del cielo perché se lo rappresentano come troppo lontano e quindi irraggiungibile."^ I Samojedi Yurak non fanno idoli di Num, ma solo degli spiriti protettori; cosi i Tungusi del loro Boa.^" 11 Karjalainen nota che presso gli Ugri tutte le offerte sono fatte a spiriti, non a divinita.^" Secondo Munkaosi il Dio celeste degli Ugri, l'ostjako Rwores^^" ha un alto livello morale ed e un vero Dio al quale gli sciamani non osano rivolgersi. Il Meuli, che lo considera come apparte- nente alle Grandkulturen artiche, osserva tuttavia che il suo carattere e di tenersi lontano dalla stirpe umana e di governarla per mezzo dei suoi figli.Questo Dio celeste ugro e il medesimo che ha ordinato a »Kors torum« di pescare la terra, circostanza importante per la natura celeste del Dio della pesca della terra finnico e slavo. Il Munkacsi ne fa una personificazione del cielo, ma secondo Karjalainen il cielo e solo il luogo della sua dimora. La stessa cosa osserva Harva del Dio celeste altaico e cinese.Di immagini e di culto manca il Dio celeste dei Votjaki delTOb' e dei Voguli."" Varcati gli Urali e il grande corso delTOb, un grande Dio celeste, sublime e senza culto, compare presso le popolazioni di lingua turca; una progenie divina di figli e nipoti del Dio celeste, e nota ai Ku- mandini, ai Tartari Lebed, ai Jakuti e ai Mongoli.^^" In una leggenda jakuta il Dio celeste avrebbe detto degli uomini: »Quando io li ho fatti, ho detto loro: tornate indietro! Se essi si moltiplicano, facciano »Niim«, cielo, v. sogdiano »Nom« col medesimo significato. Donner Kai, La Siberie, La vie en Siberie, les temps anciens, Paris 1946, p. 97. G. S c h r e n k , Reise nach dem Nordosten des europaischen Rnssland, durch die Tundren der Samojeden zum arktischen Uralgebiet etc. im Jahre 1857, in M. A. Castren, Kleine Schriften, K. Ak. d. Wiss. S. Petersburg, 1862, p. 142. S i r e 1 i u s , Herkunft der Finnen, p. 72 v. »Anthropos« XX, 1925, pp. 796—798. "* Castren, Finn. Mythol., pp. 233, 235. E. G. Kar j alai n en. Die Religion der Yugra-Volker, FFC 44, 1921, pp. 3—5, 6, 279—280, 294. "'^ »Kwores«, supremo, originariamente aria, cielo, v. votjako »kvaz«, in Karjalainen, op. cit., pp. 250, 279—280. "'K. Meuli, Scythica, »Hermes« LxX, 2, 1935, p. 161 e Karjalainen, loc. cit. "* Harva, Altaisch. Vôlker, p. 147—148. "" Stesso, op. cit., p. 280. Stesso, op. cit., pp. 154, 162—163, 140—147. 95 Evel Gasparini pure, se muoiono, muoiano pure!«*^* Secondo' Pian da Carpine, i Mon- goli »unum Deum credunt. . . non tamen orationibus vel laudibus aut rito aliquo ipsum colunt«.*^^ I paleoasiatici Kamčadali del Pacifico credono che Kukch vi\a con moglie e figli sulle vette dei vulcani, ma sia senza rapporto con gli uomini, per cui i Kamčadali gli rivolgono scarsa attenzione, mentre e molto venerato il Dio cattivo Sosočeek e gli spiriti dei boschi e delle acque. Sebbene l'unicita del Dio celeste sia esiplicitamente dichiarata dai Mordvini, dai Ceremissi, dagli Ostjaki di Obdorsk e dai Mongoli di Pian da Carpine, in realta la divinita uranica dell'Eurasia e sempre accompagnata o sositituita (dopo il suo allointanamento) da altri Dei o Sipiriti. Solo gli Ugri e gli Uralici fanno una netta separazione tra l'Essere supremo celeste e i suoi intermediari. Non si puo dunque par- lare, in senso chiaro e assoluto, di un »Urmonotheismus« artico. E tut- tavia ' notevole l'opposizione dei Votjaki dell'Ob, degli Ugri in generale, .dei Samojedi Yurak e dei Tungusi a rappresentare in immagini il Dio celeste cioe ad attribuirgli tratti antrapo'morfi.*-* Per quanto problematica possa sembrare a molti studiosi, l'unicita del Dio celeste primitivo eurasico risulta nitida. Altrettanto chiaro e il suo primato sugli altri esseri sopranaturali, la sua dimora celeste e la sua inattivita. Sono questi i quattro caratteri dell'Essere supremo H. Holmberg. Der Bauni des Lebens, Annales Soc. se. Fennicae, B XVII, 1922—1923, p. 116. G. P i a n d a C a r p i n e . Historia mongalorum, ed. Pullé. Firenze 1913, III, 1. K. D i t m a r von. Reisen u. Aufenthalt in Kamtschatka in den Jahren 1831—1833, Historische Berichte nach den Tagebuchern, Beitrage zur Kenntnis d. russ. Reiches Bd. VII. S. Petersbnrg, 1890. p. 444. in Smirnov, IoAIE Ku XI, 2, 1893, p. 209. Che, come indica il suo nome, questo Dio fosse in origine il cielo stesso (che sovrasta la terra, la illumina, tutto vede, parla CO'U voce di tuono, ecc.) e che solo in seguito esso sia stato antropomorfizzato in una persona separata dal cielo e dimorante in esso, e l'evoluzione del concetto di Dio elaborata dal Pettazzoni contro padre Schmidt e la sua scuola (R. Pettazzoni, DIO, formazione e sviluppo del monoteismo nella storia deflle religioni, Bo- logna, 1922; stesso, Das Ende des Urmonotheismus? »Numen« III, 2, 1936. pp. 136—159, contro Jo. Haekel, Prof. Wilhelm Schmidts Bedeutung fiir Reli- gionsgeschichte des vorkolumbischen Amerika, »Saeculum« VII, 1, 1956). Ma l'attivita creativa (per esempio) del Dio della pesca della terra non presuppone affatto una tale evoluzione. Cio che continua a sorprendere gli osservatori e l'agire di questo Essere supremo come persona del tutto separata dal mondo in rappresentazioni tra le piti antiche e arcaiche della terra. Un monoteismo assoluto, come lo esige il Pettazzoni, potrebbe essere contestato anche nel cristianesimo (ipostasi della Trinita e culto dei santi). Alle osservazioni degli etnografi, i Mordvini, i Ceremissi e gli stessi Slavi risultano essere dei poli- teisti, ma questo non impedisce loro di dichiarare di credere in un »unico« Dio. Una tale dichiarazione e indicativa di una coscienza religiosa monoteistica, anche se questa coscienza appare in contrasto con gli atti del culto. L'oscura- mento della nozione del Dio celeste primitivo eurasiatico per opera di influ- enze lunari e manistiche e palase e riconosciuta da tutti gli studiosi. Questioni di mitologia slava rilevato da Helmold presso gli Slavi occidentali nel XII" secolo. In (jnesta credenza gli Slavi non sono ne cristiani, ne indoeuropei, ma rappresentano la propaggine occidentale del mondo religioso dell'Eurasia. Le due prime righe del passo di Helmold devono richiamare in modo particolare la nostra attenzione: »Est autem Slavis multiplex ydolatriae modus, non enim omnes in eandem suipersticionis consuetu- dinem consentiunt«: vi e chi fabbrica idoli anche mostruosi, vi e chi venera gli Dei nelle selve, pare, senza raffigurarli. E tra questi ultimi che Helmold ha rinvenuto la credenza nel Dio unico, celeste e ozioso deirEurasia che la comparazione ci dimostra autentico e originario. Tutti gli altri Dei degli Slavi (come degli Zyrjani, dei Samojedi e dei Kamčadali) sono spiriti intermediari dell'unico Dio celeste, o demoni venerati per il timore che incutono, non vere divinita. La lontananza del Dio celeste non e assoluta e uguale in ogni luogo, come ci dice lo stesso Helmold e come si puo apprendere osservando la religione dei Mordvini: Nišk'epaz e lontano e inattivo e non ha una festa particolare, ma non vi e (si puo dire) ricorrenza religiosa in cui non lo si invochi. Il »bog« slavio, parallelo al »paz« mordvino, non interverrebbe come Dio visitatore e apportatore di fortuna se foisse stato completamente dimenticato. Presso gli Slavi occidentali del XII" secolo la congerie idolatrica degli spiriti e dei demoni va sempre piti soffocandolo, mentre lo stesso culto domestico dei morti si introduce nei templi (agapi delle »oontinae«), per cui l'invocazione al Dio celeste (o la sua rappresenta- zione in pantomime religiose), i sacrifici cruenti (anche umani) ai demoni e le commemorazioni periodiche dei defunti si celebrano in- sieme. Forme religiose separate da millenni di storia vivono Luna accanto all'altra. Nello spirito dei credenti, non sono incompatibili. Esse rappresentano fasi diverse di un medesimo sviluppo. E una situa- zione che si ripete presso tutti i popoli di natura che, usciti da una cooidizione primitiva, si avviano a forme piii complesse di civilta. Il migliore punto di partenza per introdursi in questa grande complessita e quello fornito daU'indicazione di Helmold. Le venti righe da lui dedicate al Dio celeste degli Slavi sono di gran lunga il do- cumento piii importante sulla storia religiosa degli Slavi, piti impor- tante dello stesso testo di Procopio. 6. La situazione di Perun E impossibile ravvisare il Dio ozioso di Helmold nell' dorpajtric SqiuotîpYoç, il creatore della folgore e nell' a.-tavrcuA- Kupioç wvoç, il solo signore di tutte le cose, di cui ha lasciato scritto Procopio nel terzo libro del De bello gotico. Il Dio di Procopio e meteorico, si trova con gli nomini nel rapporto potente della folgore ed era oggetto di una offerta di buoi, cioe di un culto dispendioso, mentre il Dio celeste degli Slavi e un'entita primitiva, in stretta relazione con quella finnica, ugra 7 Slovenski etnograf Evel Gasparini e uralica. Presso i Mordvini erza, Nišk'e-paz non e folgoratore. Dio del fulmine e Purg'ine-jpaz (dal lituano Perkunas), figlio di un Dio del cielo (Cim-paz) e di una Dea del cielo (Ange-Patjaj) che, nato zoppo e inadatto ad arare, fu scagliato dai genitori sulla terra dove si innamora di una ragazza Syrza, grossa come una quercia e con le gambe come travi. 11 giorno di S. Michele si celebrava l'anniversario della sua morte.*^^ In sostanza, il mito mordvino di Purg'ine-paz e quello di Vulcano. Era chiamato vecchio (afa), gli si chiedeva pieta, lo si invocava per la pioggia e gli si sacrificavano, ma raramente, delle pecore (Harva, Mordwinen, 157—159). Secondo i dati raccolti da Smir- nov, Purg'ine-paz veste di rosso, ha occhi di fuoco, narici fumanti, le gambe come pestelli, agita la coda, ruba e uccide ragazze.*^" Nišk'e- paz invece abita molto in alto, in una casa dove non arriva la folgore.*^' I Mordvini mokša venerano per loro conto un altro folgoratore, At'am, cio che fa supporre che il Perkunas lituano sia passato ai Mordvini erza in eta recente.*^* Per i Ceremissi il Grande Dio e Kuge-jume, ma la folgore appartiene a Kiiderče-jume, protettore degli uomini e del bestiame.*^" I Votjaki ritengono che la folgore sia impugnata da una divinita femminile, »Gudri mumy«, la »madre dei fulmini«.*'° I Sa- mojedi odono nel tuono la voce del Dio celeste (Num), ma credono che i lampi escano dal becco di un'anitra e paventano spiriti della tempesta dimezzati, con una sola mano, un solo piede e un solo occhio.*** Che il tuono sia prodotto da un uccello e pure credenza degli Ostjaki di Tremjugan e dei Tungusi.*^- Presso i Jakuti il Dio della folgore e distinto dal Dio celeste. Il suo nome e Sjurdach-Sjaggja- toëm, Terribile-Scure-signore**' e abita l'ottavo cielo, mentre (come presso i Mordvini) il loro Dio celeste, Ar-toëm, il puro Signore, risiede piu in alto, nel nono cielo.*^* Il fulmine e opera di un drago per i Mongoli Sojoti e i Turchi orientali, di un pesce per gli Oroconi, di una vecchia nel Turkestan VI. M a i n o V, Očerk jurid. byta Mordvy, ZGO OE, T. XIV, 1, 1885, p. 134. Smirnov, Mordva, p. 289. *" Harva, Mordwinen, p. 150. Smirnov, op. loc. cit. Perkunas potrebbe essere passato ai Mordvini non direttamente dai Lituani, ma dai Finni occidentali v. H. Jacobsohn, Arier und Ugrofinnen, 1922, p. 29, in K. Moszyiiski, Pierwotny zasiag jezyka praslowianskiego, Wroclaw, 1957, p. 86, nota 20. Il Moszyiiski e piuttosto scet- tico su questo prestito mitologico mordvino e pensa a una provenienza di Purg'ine dal Parjanyah dell'antico indiano. Sebeok a. Ingemann. pp. 65, 69. G. V e r e Š č a g i n . Votjaki Sosnovskago kraja. ZGO OE, T. XIV, 1886, p. 50. "'W. Schmidt, Der Ursprung der Gottesidee, Munster, III. 1931, pp. 390—391. 344. 360—361. H a r V a , Alt. Volker, p. 205—206. Siiga-tojom, in Harva, Alt. Volker, p. 211. "* N. A. K o s t r o V . Jurid. obycai Jakutov. ZGO OE. T. VIII, 1878, p. 272—273. 7* 98 Questioni di mitologia slava e di un cammello senza testa per i Calmucchi. Solo i Burjati attri- buiscono la folgore al Dio celeste, Tengri.^^* La folgore non e dunque attributo del Dio celeste ne presso i Finni orientali, ne presso gli Ugri. Mircea Eliade ha messo particolarmente in evidenza la separazione del Dio celeste altaico dalla divinita della folgore. La folgore e un feno- meno a parte, una specializzazione degli Dei del cielo.^''" Harva, Sebeok e Ingemann ritengono che gli Dei folgoratori mordvini e ceremissi siano nati da attributi personificati del Dio Celeste, e lo stesso padre Schmidt trattava queste divinita come prodotto di una »scissione« (Zersplitterung) del Dio primitivo. Nell'India vedica, Parjanyah e figlio di Dyaus (Eliade, 82—83). Nelle mitologie classiche del Mediter- raneo invece Zeus e Juppiter sono nel tempo stesso Dei supremi del cielo e folgoratori, mentre presso i Germani Fjorgynn e Thor sono divinita distinte da Ziu e da Odino. Non vi e dubbio- che la situazione degli Slavi era analoga a quella dei Germani. E certo che il »Deus otiosus« di Helmold non era folgoratore. Le tradizioni popolari ucraine e serbe conservano chiare tracce della separazione di Dio dalla folgore : in Bucovina l'oggetto rubato dal diavolo a Dio e che il profeta Elia e incaricato di riprendergli non e il sole, ma il tuono e la folgore e in Serbia si racconta che nella distribuzione degli attributi divini ai santi, la folgore tocco al profeta Elia.^^' Secondo Procopio, Anti e Slavi offrivano al demiurgo della folgore »buoi e altre vittime«. Mucche e montoni immolavano i Lituani al loro Dio folgoratore Perkiinas^^* e ancora nel 1907 lo Schrader ebbe occasione di assistere all'offerta di un toro e di un montone al profeta Elia in un villaggio del gov. di Petrozavodsk.^^' Pecore venivano scan- nate sulle vette dei monti in Bulgaria in onore di S. Elia il giorno della sua festa (Ilin-den, il 20 luglio) perché non mancasse la pioggia (Strausz, 349), come facevano i Mordvini in onore di Purg'ine. Pare dunque giustificato ravvisare nel demiurgo della folgore di Procopio il Perun, Dio della folgore delle cronache e delle tradizioni russe. Perun e passato a significare »fulmine« in ucraino e in polacco^*" e nel nome dell'idolo di Poranutius di Karentia (Riigen) sia il Briikner che il Pisani ravvisano un »Perunić« o un »pioruniec«.'^*^ Si e invece scettici circa il significato del medesimo radicale in toponimi slavo- meridionali perché vi e sempre il dubbio che essi risalgano a un Harva, Alt. Vôlker, pp. 212—213, 216. M. Eliade, Traité d'histoire des religions, Paris 1951, p. 67. Manasty rski, op. cit., p. 268; Vuk, Pjesme. 1841. T. I, N" 230, pp. 155—157. "* V. J. M a n s i k k a . Die Relig. d. Ostslaven I. Quellen, FFC 45. 1922, p. 382. "' O. Schrader, Die Indogermanen, Leipzig, 5°, 1919, p. 108. »Perun«, »piorun« dal Dio Perun, e non viceversa, secondo Pisani V., Il paganesimo balto-slavo, in Tacchi Venturi P., Storia delle religioni, Torino, T. 11, 1939, p. 46. 1" Bruckner, p. 60, Ut; Pisani, p.47. 99 Evel Gasparini »perun« fulmine anziché a un Perun divinita o provengano da un nome di persona (Pere, Pero, Perka-pietro, Pietra, Petronilla). Cosi quando nell'Ucraina carpatica si incontrano iimprecazioni come: »Perun by tja rostrakav!« — Che Perun ti colpisca!*"^ — op- pure: »Ubij tebja Perun!« — Che Perun ti uccida!"" il »perun« po- trebbe essere semplicemente il fulmine. Nella raccolta di Il'kevič e segnato un proverbio sul fulmine a ciel sereno che suona cosi: »I v pogodu časom grom udarit' — var. Perun b'e-« — Anche col bel tempo qualche volta scoppia il fulmine, var. Perun percuote (H'kevič, p. 272). Per queste locuzioni valgono le obie- zioni fatte alle due precedenti. Ma quando noi ritroviamo la locuzione »Perun percuote* (Perun b'e) neiridentica forma fuori dell'area po- lacco-ucraina, nelle Alpi slovene: »Periin bija«, — e impossibile dare a questo »Perun« il significato generico di fulmine poiché »peruu«, »piorun«, fulmine, e parola del tutto sconosciuta agli Sloveni. 11 Perun stiriano non puo essere che un agente, una persona che batte, percuote col fulmine, cioe l'antico Dio folgoratore.*** Nel 1901 era da poco morto a Bystrikov a, nel distr. di Starodub, un vecchio contadino che aveva l'abitudine, prima di accendere il fuoco neH'essicatoio, di togliersi il berretto e di farsi il seigno della croce dicendo: »Da i Bog-dra!« — cioe: »Daj Bože zdrastvovat'« — Dio, dacci salute — Se gli si domandava a chi si rivolgeva, il contadino rispondeva: »Komu, komu? Perunu, s agnem ni velikija štuka! — (A chi. a chi? A Perun, il fuoco non e uno scherzo!) e aggiungeva che cosi facevano e avevano insegnato a fare i vecchi affinché col fuoco non avvenissero disgrazie.**'* Ma Perun, come Dio del fuoco terrestre, e soggetto a trasformarsi in una divinita ctonica, d'onde la »juvencam uigram, hircum nigrum et gallum nigrum« che sacrificavano i Lituani a Perkunas »in defectu *« G. II ¦ k e V i č , Levicki. ZGO OE. T. IL 1869, p. 514. *" G. A. D e - V o 11 a n , Ugro-russkija nar. pesni, ZGO OE, T. XIII, 1, 1885, p. 16. *** Per »Periin bija«, v. V. Moderndorfer, Verovanja, uvere in obi- čaji Slovencev, Kn. V, Celje 1946, N" 2029, p. 257. In una lettera al dr. M. M a - t i č e t o v, da noi pregato di poter specificare il luogo e la circostanza della locuzione, il Moderndorfer riferi il 1. X. 1954 che la locuzione era stata udita dall'avvocato Juro Jan di Celje dalla viva voce di un suo cliente, contadino dell'oltre Mura: »...tisti popoldne ko je Periin bija« — quel pomeriggio quando Perun batteva, -cioe quando tuonava o cadevano fulmini. Secondo il Matičetov, il fatto «meriterebbe un controllo« (lettera del Matičetov del 2. X. 1954). L'identita della locuzione slovena con quella carpatica rende una conferma sempre utile, ma non necessaria: la locuzione si presenta come autentica. M. N. Kosič, Litviny-Belorussy Cernigovskoj gub. »Zivst.« XL 2, 1901, p. 53. Questo episodio smentisce la supposizione di Aničkov che Perun fosse una divinita non popolare, limitata alla cerchia dei principi di Kiev, e anche quella di Speranski, condivisa dal Briickner, che il «popolo russo« e »bianco- ruteno« non abbia conservato nessun ricordo di Perun, v. Briickner, Mitol. slava, Bologna 1923, pp. 18, 36, 67. 100 Questioni di mitologia slava pluviae«.^*" Che animali dii mantello nero potessero essere offerti a divinita uraniche, e un'eventualita da escludersi per tutta l'Eurasia. In Grande Russia e Belorussia si taglia la testa di un pollo in onore dello spirito dell'essicatoio (ovinnyj batjuška, ëvnik) per scongiurare pericoli di incendio. Tale spirito e immaginato come un uomo o un animale nero.^''^ L'offerta e abbastanza antica, poiché la menziona lo Slovo del Christoljubec, e richiama alla memoria la preghiera del vecchio cointadino di Bystrikova a Perun e il gallo nero offerto dai Lituani a Perkunas. Per i suoi attributi il Perun slavo pare vicino al Perkiinas lituano, ma l'assenza del »k« nel nome slavo e la diversita del vocalismo rendono i due nomi eterogenei. Il Briickner tento (come e noto) di risolvere la difficolta fondandosi su un toponimo »Peryn« della terza Cronaca di Novgorod (interpolato) che dovrebbe provenire da un Perkyn (non attestato) e passare a Perun per l'attrazione di un partecipiale di I)'rati — battere percuotere, per cui il presunto balto-slavo Perkiinas sarebbe divenuto lo slavo »perun«, il percuotitore. Questa macchinosa spiegazione (che nessuno e tenuto ad accettare) e stata accolta dal Pisani ma non dal Vasmer che continua a coiisiderare indimostrabile l'affinita dei due nomi, e non dal Jakobson che la respinge immagi- nando che Perkunas sia divenuto Perun per tabu linguistico."* II nome del Perkunas lituano rappresenta la forma baltica del nome indoeuropeo della quercia o di una fagacea (ted. Fohre. lat. quercus) come appare nel nome della divinita germanica Fjorgynn, nella celtica »Ercynia silva«, forse nell'alljanese Perendi, nello Zeuç tpi]Yo\-aîoç della quercia di Dodotia, nello Zeijç payaîoç dei Frigi, nel » Juppiter quernus« dei Romani e nel Parjanyah dell'antica India. Partire da una cosi ampia equazione per asserire che Perkunas era il Dio supremo, lo Zeus e il Juppiter dei Lituani parve un passo sicuro, e mitologisti e slavisti non esitarono a farlo. In realta l'analisi linguistica del nome non contiene nessuna indicazione su un primato del Perkunas lituano sugli altri Dei. Per il suo nome, il Dio folgoratore lituano avrebbe potuto essere tanto un » Juppiter quernus« quanto, per esempio, un Fjorgynn, che era anticamente una divinita femminile. Dea della terra e della tempesta, sposa di Odino e madre di Thor.^*' '-"Dionisius Fabritius, in Mansikka, Quellen, p. 382. i*'' Z e 1 e n i n , Russ. Volksk., p. 47—48. "* V. Pisani, Akmon e Dieus, Archivio glottologico italiano, Sez. Goidanich XXIV, p. 74 segg.; stesso. Paleontologia linguistica. Annali della Facolta di Lettere dell'univ. di Cagliari IX. 1. 1938, p. 41 nota 50 e 42 nota 54; Vasmer, REW; R. Jakobson, Slavic Mvthologv, Fiink a. Wagnalls, The Standard Dictionary of Folklore, New York'1950, il, p. 1026. Anche del Perkunas lituano esistono forme femminili, v. F. Tetzner, Die Slawen in Deutschland. Brannschweig 1902, p. 88. Femminile e pure in allbanese (tosco) il nome di Perendi (J. G. Hahn, Albanesische Studien, Wien 1853, l, p. 237 e nota 171, p. 268). L'idolo di Porenutins a Karentia aveva, secondo Saxo, cinque visi; »Haec statua quattuor facies representans, quintam t 101 Evel Gasparini L'esame delle fonti non sorregge in nessun modo l'idea di un tale primato. Le prime notizie sul Perkiinas dei Baiti provengono dalla Prussia, ma nel documento piu antico, il Privilegio concesso ai Prussiani dal legato pontificio arcidiacono Jacobo del 1269, Perkunas (Parcuns) non e nominato.Nell'Agenda Ecclesiastica di Giorgio di Poilenz e del vescovo Paolo Sperato del 1530, i nomi degli Dei prussiani si seguono in questo ordine: Occopirnus, Svaixtis, Auxschantis, Autrympus, Po- trympus, Bardoatis, Polunytis, Parcuns, Pecollol atque (sive) Pacols (Hartknoch, II, 65). Questo elenco e in gran parte cervellotico (Briick- ner, Mitol. slava, 226—228), ma Perkunas-Parcuns vi occupa appena l'ottavo posto. Nella nota Epistola »De Religione et sacrificiis \eterum Borus- sorum« (Rerum Polonicarum Tomi tres, Francofurti, 158-1, T. II, p. 419) il Lasizio arricchisce l'elenco di nuovi nomi, ma questi nomi non sono piu attendibili dei precedenti, e Perkiinas (Pargnus) e nominato al settimo posto. Ne sul conto di questa presunta grande divinita siamo meglio in- formati dai dieci piu antichi scrittori che ci hanno tramandato memo- ria del paganesimo prussiano. Lo Hartknoch nota: »Ex scriptoribus Polonicis adduci possunt Vincentius Kadlubkus, Joannes Dlugossus, Mathias a Michovia, Martinus Cromerus Episcopus Varmiensis in Prus- sia, Johannes Herburtus de Fulstin: ex scriptoribus Historiae Prus- sicae pertractant hanc materiam de Idolatria Veterum Borussorum, Petrus de Dusburg, Nicolaus Jeroschinus, Auctor Chronici, quod dicitur Chronicon Ordinis, vel Magistrorum; Erasmus Stella in Anti- quitatibus Borussiae; Paulus Poi, cujus Chronicon MS. Regiomonti in Bibliotheca curiae palaeopolitanae asservatur; et tamen horum nemo, ne unico quidem verbo, indicai, illos Deos (Parcuns, Picollos et Po- trympus) unquam in Prussia exstitisse« (Hartknoch, 125). Abbiamo avuto ropportunita di controllare l'asserzione dello Hartknoch su pietro di Dusburg, il Kadiubek, il Miechovita e il vescovo Cromer. Facciamo credito all'Hartknoch dei restanti. L'Hartknoch era arrivato a dubitare che un Dio del nome di Perkiinas fosse mai esistito: pectori insertam habebat« (Ex Saxonis gestis Danorum, MGH, SS. XXIX, Han- nover 1892, XIV, p. 128). Dalle fondamenta della chiesa del Salvatore (Spasskij chram) di Rjazan venne alla luce un busto cavo di bronzo, mutilo, che rappresentava la meta di un idolo a quattro visi e con un quinto viso nel petto. Lo strato delle fondamenta risale alla meta del XIP secolo. Il Mongajt e incerto se si tratti di opera russa o mordvina. L'esitazione e molto carat- teristica. Il tipo di policefalia (mostruosa e rara) e Ila medesima di quella del Porenutius del Baltico, ma l'idolo di Rjazan e femminile (A. L. Mongajt. Staraja Rjazan, Mater, i izsledov. po archeol. SSSR. N" 49, Moskva 1955, p. 191 a 195). Femminile era anche la divinita folgoratrice dei Votjaki e divinita femminili slave sul Baltico sono menzionate da Helmold e da Thietmar. *™Chr. Hartknoch, Selectae Dissertationes historicae de variis rebus prussicis in: Petri de Diisburg, Chronicon Prussiae, S. D.. T. IL p. 126. 102 Questioni di mitologia slava »Mihi vero haec nom raro duibia visa sunt omnia, adeo ut etiam, tres illos Deos in Prussia fuisse cultos, prorsus negare saepius in animum induxerim« (Hartknoch, 124). Il primato di Perkunas compare per la prima volta nel »Chronicon Prussiae« del Gronovius del 1520, senza che l'Hartknoch riesca a spie- gare i motivi di questa innovazione, e nemmeno allora il Dio pare godere della posizione di vero Dio supremo poiché e associato a Picol- lus e a Potrympus nella trinita della quercia di Romowe, e non riceveva il maggior numero di vittime umane che andavano invece agli altri Dei (Henneiberg, in Hartknoch, 158). Secondo Lasizio, i Samogizi veneravano un Dio »onnipotente e supremo« che chiamavano AUXTHEIAS VISSAGISTIS. Tutti gli altri Dei samogizi erano, secondo il Lasizio, »zemopacii«, cioe terrestri: »Nam praeter eum qui illis est Deus Auxtheias Vissagistis, deus om- nipotens atque summus, permultos zemopacios, id est terrestres, ji venerantur«.^'^ Il Pisani ritiene che il Lasizio sia caduto in errore: Auxtheias Vissagistis non e il nome proprio di un Dio, ma probabimente un epiteto da leggersi »Auksstiejes Visgalisis«, altissimo onnipotente. Il Pisani mon dubita che l'epiteto vada riferito allo stesso Perkiinas (op. cit., p. 76). Ma il Lasizio non dice affatto che Auxtheias Vissagistis sia il nome del Dio e non ignora il significato dell'epiteto poiché ne da la versione (omnipotens atque summus), e tuttavia considera il Dio cosi invocato come del tutto separato da Perkiinas. Il suo testo »in extenso« suona cosi: »Nam praeter eum qui illis est Deus Auxtheias Vissagistis' Deus omnipotens atque summus, permultos Zemopacios, id est terrestres, ji veneramtur, qui nondum verum Deum Christianorum cognoverunt. Percunos Deus tonitrus illis est, quem coelo tonante agricola capite detecto, et succidiam humeris portans...«. Nemmeno piu avanti, da pag. 53, dove Lasizio trascrive il testo di Melezio e nomina a due riprese Pargnus (pp. 54 e 56) egli specifica qualche cosa sul primato del Dio del tuono. Il »Deus omnifiotens atque summus« di Lasizio corrisponde allo »imperitans« e al »prepotens« di Helmold. Si tratta indubbiamente di un Essere supremo che non sappiamo fino a che punto fosse unico, cellcola e ozioso come il Dio slavo di Helmold. Cio che e sicuro e che questo Dio »omnipotens atque summus« non era Perkunas perché Lasizio nomina Perkunas tra i cosidetti dei »terrestri«. (Nam praeter eum... permultos zemopacios...). Rilevando che, a differenza degli Slavi (che hanno sostiuito il nome indoeuropeo di Dio con l'iranico »bog«), i Baiti lo conservano (Deivas), il von Schroder e il padre Schmidt contrappongono Perkunas, Dio del tuono e forse dei giuramenti, all'antico »Deivas« indoeuropeo. Dio del cielo lucente, al quale vanno riferiti i noti epiteti di Lasizio. Questa ""^Lasicii Johannis Poloni, De Diis Samagitarum caetero- rumque Sarmatorum & falsornm christianorum, Basileae 1613, p. 46—47. 103 Evel Gasparini contrapposizione parte da una separazione molto netta di Perkiinas dal Dio supremo.^"^ La prima responsabilita dell'indebita identificazione dell'uno con l'altro risale a Procopio che, venendo a conoscenza che gli Anti e gli Slavi credevano in un unico Dio e immolavano buoi al Dio della fol- gore, immagino che il Dio folgoratore fosse, come Zeus, il loro Dio supremo. La vicinanza di Perun a Perkunas e la scoperta che il nome di Perkiinas compariva come attributo di Zeus a Dodona, in Frigia e a Roma, indusse i linguisti a ribadire l'errore di Procopio. Lo stesso Grafenauer si lascia trascinare dalla scia di questa tradizione e col- lega il Dio primitivo degli Slavi col Dio folgoratore di Procopio.^*^ Abbiamo veduto, come il Dio celeste primitivo dell'Eurasia sia separato dal Dio folgoratoTe. Se la piu antica divinita degli Slavi si trova in piu stretta relazione con le credenze eurasiatiche che con le religioni mediterranee, tale separazione va mantenuta. Con la ricerca su Perun-Perkiinas la »Naturmythologie«, fondata sulla linguistica e appena intrisa di un animismo alla Tylor, ha cele- brato i suoi fasti. E difficile attendersi che essa possa compiere in av- venire ulteriori grandi progressi. 11 suo metodo, che consiste nel risalire dal nome della divinita alle sue funzioni e attributi, giunge a una esposizione enumerativa di divinita, senza sviluppi. Divinita personali (di tipo primitivo), scissioni e metamorfosi manistiche e astrali, nelle quali consiste la storia religiosa degli Slavi, sfuggono ai suoi mezzi di accertamento. L'identificazione di Perun-Perkunas con Giove e con Zeus doveva essere, nei propositi di questi studiosi, la prima pietra della ricostruzione di un politeismo balto-slavo. Ma l'edificio si dimo- stra labile e discorde con le tradizioni popolari. 11 quadro indoeuropeo applicato agli Slavi e improprio: forza paragoni tra cose disparate, altera la cronologia dei fatti distruggendo l'arcaismo delle forme originarie e taglia indebitamente gli Slavi dal retroterra eurasiatico.^** 7. Conclusione Secondo le ricerche dei linguisti (Thomsen, Kiparski, Gimbutiene, Rozwadowski e sopratutto Vasmer) gli idronimi dell'alto Dnepr sono baltici e non slavi. L'abitato baltico si spingeva a sud fino alle vid- W. Schmidt, Manuale, p. 59—60; v. L. Schroder, Arische Re- ligion, Leipzig 1916, I, p. 534. »S tem soglaša tudi Prokopijeva označitev...« L Grafenauer L, Praslovanska beseda »bog«, p. 247, nota 7. Queste constatazioni non sono ne nuove, ne temerarie. Dieci anni fa rUnbegaun rilevava che »gli Dei slavi non hanno rapporto tra di loro e non costituiscono un Olimpo«, che »il metodo etimologico si e dimostrato impo- tente« e che »non si vedono nessi tra gli Dei slavi e quelli degli altri popoli indoeuropei« (Unbegaun B. O., La religion des anciens Slaves. Mana III, Paris 1948, pp. 390, 398, 404). 104 Questioni di mitologia slava nanze del Pripet (secondo Kiparski, fino alla Desna) per cui gli Slavi dovevano trovarsi in una ristretta regione tra la Desna e Orel (Vasmer) o addirittura piu a sud e piu ad ovest, nell'alta A istola e nella presteppa (Kiparski). L'abitato dei Baiti si inseriva cioe »come un cuneo« (Briick- ner) tra gli Slavi e i Finni e impedi ai primi di avere contatti coi secondi.*'"'' L'eta di questa situazione e relativamente recente: di poco anteriore al V—VP secolo, secondo il Tbomsen, del IV"—VI" secolo, secondo il Vasmer. Nel IV" secolo lo slavo-comune aveva millenni di storia dietro di se. Dov erano gli Slavi prima di quell'epoca? L'impronta forestale della loro civilta e patente. Case, veicoli e utensili sono di legno. Gli Slavi hanno barche, bare, madie, mortai, arnie e zappe monoxile. La loro abitazione tipica (slavo-comune) non e la »chata« ucraina a tralic- cio, ma un Blockhaus come la izba grande-russa. a grossi tronchi d'albero sovrapposti. L'uniformita di questo edificio da un capo all'altro del mondo slavo ne prova la remota antichita. La cenere degli alberi incendiati della foresta ha fornito per millenni il fertilizzante della loro agricoltura. La concimazione di stallatico e rimasta loro sconosciuta (come del resto era rimasta sconosciuta ai Germani) fino in eta proto- storica, ed e sicuro che ancora per molto tempo dopo quell'epoca gli Slavi non hanno posseduto bestiame nelle proporzioni richieste dal funzionamento del regime agrario dei tre campi. Per supporre che i primitivi Slavi agricoltori abbiano coltivato le terre-nere, non biso- gnose di concimazione (e nessuno e mai giunto a tanto), bisognerebbe cancellare l'impronta xilica della loro cultura. L'idromele, ricavato da favi di api selvatiche, e la linfa di betulla, dolce o fermentata, sono le loro bevande nazionali. La prima risale ad eta indoeuropea e l'anti- chita della seconda e provata dal nome slavo del quarto (o quinto) mese dell'anno. E impossibile collocare la culla di una tale civilta, al meri- diano del Dnepr, a sud del 52° parallelo. 11 Feist riteneva che in eta piu antica di quella considerata dal Vasmer il quadro etnico dell'Europa orientale fosse del tutto diverso e che gli Slavi provenissero dall'interno della Russia.*'" Del medesimo avviso era il Rostafinski*"' Il Pokorny dedico una ricerca penetrante "'^Kiparski e Gimbutiene, in R. Schnittlein, Études sur la nationalité des Aestii, I. Baden, 1948, pp. 81, 165; V i 1 h. T lio m s en, Be- ruhrungen zwischen der finnischen und der haltischen (litauisch-lettischen) Sprachen, Samlede Afhandliger, Fjerde Bind, Kobenhavn 1931, pp. 20, 26, 58: Jan R o z w a d o w s k i, Studia nad nazwami wód slowiaiiskich, Kraków, PAU 1848; M. Vasmer, Beitrâge zur historichen Volkerkunde Osteuropas II — Die ehemalige Ausbreitung der Westfinnen in den heutigen slavischen Landern, Sitzungsber. d. Preuss. Ak. d. Wiss. Phil. hist. Klasse, 1934; A. B r il - c k n e r , Starožitnošci slowianskie, »Lud« XXIV, 1925, p. 82. S. Feist, The origin of the Germanie Languages and the Indo- europeanising of North Europe, «Language« Vili, 1932, pp. 246—247. *"J. Rostatiiiski, O pierwotnich siedzibach i gospodarstwie Slowian w prehistorycznych czasach, Kraków, PAU. Sprawozdania XII, 1908. 105 Evel Gaspariai al substrato ugrofinnico nel balto-slavo.Anche il Lehr-Splawinski (op. cit., p. 48) e il Kalima richiamano l'attenzione sulla provenienza fin- nica di una serie di voci slave che il primo fa risalire ad un'eta estremamente remota e preindoeuropea (Kammkeramik)."" L'eta degli idronimi baltici del Dnepr e approssimativa e non desunta da analisi linguistica. La persuasione, ben radicata nella mente del Vasmer, che non sia mai esistita in Europa orientale dislocazione etnica diversa e che, in ogni caso, lo slavo-comune si sia formato a contatto coi Baiti e separatamente dalle parlate ugro-finniche, e con- fermata ai suoi occhi dall'esame scrupoloso dell'etimologia di certe voci slave che sono, ai suoi occhi, indicative dell'isolamento dello slavo dal finnico. Secondo il Vasmer, infatti, i prestiti finnici nelle lingue slav'e sono tutti recenti e solo del grande-russo. Se una voce russa, indiziata di essere di provenienza finnica, e rappresentata anche in altre lingue slave, il Vasmer ne trova »dubbia«, »difficile« o »arrischiata« la pro- venienza finnica. In altre parole, il Vasmer non e disposto a riconoscere l'origine finnica di voci slavo-cOmuni appunto perché si presentano come slavo-comuni, e su questa sua disposizione influisce in modo de- terminante l'idronimia baltica del Dnepr."" Allo stato attuale delle ricerche la possibilita di prestiti ugro-finnici nello slavo-comune non puo essere né provata, né esclusa. Se l'argomento della ripulsa del Vasmer e piu di ordine storico che di natura linguistica, noi non pos- siamo accettare questo argomento. Il Pokorny rileva che nel balio e nello slavo il substrato ugro- finnico si fa sentire nella »forma interna della lingua« e non nel patri- monio lessicale.D'altra parte lo stesso Vasmer riconosce che paren- tela culturale non significa identita etnica e linguistica. E questo un principio che ogni linguista e pronto teoricamente a riconoscere. Ma al lato pratico, quando una tale parentela non puo essere provata su un piano linguistico, i linguisti si dimostrano non interessati al suo studio e reticenti o addirittura scettici circa la sua reale esistenza, come se non esistesse altro mezzo di accertamento all'infuori del linguistico. L'insofferenza del Bezlaj verso le ricerche del Grafenauer sono una manifestazione di questo stato d'animo.^"- J. Pokorny, Substrattheorie imd Urheimat der Indogermanen. MaGW 1936, pp. 69—91. J. Kalima, Alte Beriilirungen zwischen fitinisch-ugrischen und sla- vischen Sprachen, »Wôrter und Sachen« II, 1910, pp. 182-286. E il caso, nel REW del Vasmer. delle voci »vagan«, »korčma«. »leme- ška«, »korž« e »nevod«, slavo-comuni, di cui e rifiutata l'origine finnica »aus wortgeographischen Grunden« o perché »gegen die Annahme einer Entleh- nung [aus dem Finn.] spricht die grosse Verbreitung des Wortes in slav. Spra- chen« o ancora (con una »petitio principii«) »in Anbetracht alter finn.- ugrischen Entlehnungen...«, ecc. Altre voci critiche sono: »voron«, »pol«, »pyl«, »sani« e »sinij«. L P o k o r n v , op. cit.. p. 72. Fr. B e z 1 a j . op. cit.. p. 349. 106 Questioni di mitologia slava Le nostre ricerche sulle concezioni religiose degli Slavi conducono su piu punti importanti alla constatazione di un vero parallelismo col mondo ugro-finnico. Nell'ambito indoeuropeo il mito della pesca della terra e solo dei Baiti e degli Slavi. Il mito non ha varcato in nessun punto la barriera occidentale dell'abitato balto-slavo, mentre ad est esso si propaga senza soluzione di continuita agli Ugro-finni e agli Uralo-altaici. Non c'e, si puo dire, volume deir»Origine dell'idea di Dio« in cui padre Schmidt non abbia trattato di questo mito, ed egli vi ritorna con tutte le sue forze nell'ultimo volume.*"' Depositari del mito sono, a suo giudizio, i Samojedi (grappo nord). Gli allevatori dell'Asia centrale costituirebbero un gruppo sud. Un altro centro secondario si sarebbe formato presso gli Ugri (gruppo misto). Dai primi e dai secondi il mito si propaga ai Lettolituani e ai Grandi-russi. Il gruppo misto si espande in direzione nordest-sudovest, passando dai Grandi-russi ogii Ucraini (occidentali) e attraverso i Carpazi e la Bucovina »alFangolo sudest dell'Europa*, cioe alla Bulgaria. Si direbbe che questa ricostruzione dei centri e della distribuzione del mito si sforzi di rispettare la situazione etnica progettata dal Vasmer. In realta i fatti escono dalle linee di questa prospettiva e la sconvolgono. Padre Schmidt avrebbe potuto trovare in Slovenia e in Croazia una versione del mito piu antica di quella letto-lituana, grande- russa del nord e ugro-finnica. Secondo il racconto sloveno, e Dio stesso che, accaldato dal sole, si tuffa in mare e crea la terra con un grano di sabbia rimastogli incidentalmnte nelle unghie.*"*' Seoondo padre Schmidt, dove un aiutante di Dio pesca la terra non vi e piu »Urkul- tur«.*"' In Slovenia e in Croaizia Dio pesca la terra senza intermediari. Una redazione del mito, ampia e circostanziata, e stata raccolta dalla Piatkowska non in un »angolo del sud-est deirEuropa«, ma nel cuore della Polonia propria, nel contado di Sieradz: Dio ita viga sul mare su una barca e incontra una grande e densa schiuma nella quale abita il diavalo. — Chi sei? — gli domanda. E il diavolo che incita Dio a creare la terra. Dio gli ordina di tuffarsi in mare e di pescarla, cio che il diavolo fa invano a due riprese, dicendo di volerla pescare in nome proprio. Vi riesce al terzo tuffo adattandosi a farlo in nome di Dio. Segue il motivo dell'estensione della terra emersa e la creazione delle montagne da parte del diavolo.*"" *"" W. Schmidt, Der Ursprung der Gottesidee (UdG), IL IIL V, VL IX, X, e voi. XII, Miinster i. W., 1955, Tauchmotiv, pp. 9—174. *"* IV. Trdina, Narodne poviesti iz staroslovinskoga bajoslovja, in: I. Grafenauer I., Prakulturne bajke, p. 25 segg.; M. Bil Jan, Kako je postala zemlja. ZbNž XII, 1907, p. 305. *"^ W. S c h m i d t, UdG XII, p. 165. I. Piatkowska, Obyczaje ludu ziemi sieradzkiej, »Lud« IV, 4. 1898, pp. 414—415. 107 Evel Gasparini Che Dio e diavolo si trovassero ansieme sul mare prima della pesca della terra e una tradizione nota anche ai Lettoni.^"' L'estensione della terra da parte del diavolo e invece un motivo jakuto noto a tutti gli Slavi, ma sconosciuto ai Baiti. Egualmente ignoto ai Baiti e il motivo del primo uomo come pescatore della terra, noto invece ai Turchi dello Aitai, ai Kiži e, in modo figurato, ai Kacincy (intaglio della coda della rondine), agli ugri Voguli (l'uccello pescatore. Luli, si ferisce il capo nel tuffo e tutti i suoi discendenti avranno la testa rossa)"** e ai Serbi (mito eziologico della pianta del piede). La domanda di Dio al diavolo: Chi sei? — del mito polacco si ritrova presso gli Altaici settentrionali e i Burjaty.^"" La pesca della terra fatta in nome del diavolo e di Dio ricorre presso i Man'si (Vo- guly), i Mordvini e i »raskolniki« di Estonia,^'" ma manca ai Baiti. 11 mito risulta in tal modo diffuso presso tutti gli Slavi meridionali (Bulgari, Serbi, Croati e Sloveni) e largamente conosciuto ai Polacchi. E vano voler bordeggiare contro la realta dei fatti: il mito non si propaga dall'interno della Russia verso angoli meridionali o orientali dell'Europa, ma fa parte di un patrimonio culturale slavo che gli Slavi hanno portato con se nelTemigrazione, sia in forme arcaiche che recenti. Sommiamo ora i confronti della redazione letto-lituana con quella slava del mito: presso i Letto-lituani e sempre il diavolo che procura la polvere dei cieli o pesca la sabbia del mare con cui sara formata la terra. 11 diavolo crea le montagne con della terra rubata e insudicia con lo sputo il primo uomo creato da Dio. L'intervento del diavolo, la creazione diabolica delle montagne e il motivo dell'impurita dello sputo sono egualmente motivi slavi. 1 Baiti ignorano l'estensione della terra creata, per opera del dia- volo. Che Dio e diavolo fossero fratelli e una tradizione dei Mongoli, dei Jakuty, degli Ostiaky, dei Ceremissy, dei Mordvini, dei Grandi- russi, dei Bulgari^'^ e, aggiungiamo noi, anche dei Serbi.^'^ 11 motivo della fratellanza tra Dio e diavolo manca ai Letto-lituani. La fratellanza tra Dio e diavolo e la circostanza che la pesca della terra sia effettuata dal primo uomo (circostanza egualmente ignota ai Letto-lituani) preludono a una lunardazazione del mito che si e prodotta, La tradizione e egualmente conosciuta agli Estoni (raskolniki), agli Ucraini, ai Bulgari e ai Croati, v. Schmidt UdG XII, pp. 65, 65, 71—73, 76; B i 1 j a n , op. loc. cit. "* S c h ra i d t. UdG XII, pp. 15-16, 19, 59. "»Schmidt, UdG Xn, p. 119. 1™ S C h m i d t. UdG XII, 39, 47, 61. U. Harva, Relig. Vorst. d. alt. Vôlker, pp. 93, 96; M. Bue h. Die Wotjaken, Stuttgart 1882, p. 136; I. N. Smirnov, Mordva, IoAIE KU XIII, 4. 1895, p. 289; Th. A. Sebeok and F. J. Ingemann, Studies in Chercmis, Viking Found, Pubi, in Anthropologv. New York 1956, p. 75; Schmidt. UdG XII, pp. 34. 46, 54, 118, 124—125, 127, 129. »Djavo bio ie božji brat«. S. M. Grbić. Srpski nar. običaji iz sreza Boljevačkog. SeZb XIV, 1905, p. 332. 108 Questioni di mitologia slava oltre che presso i Kacincy, i Kižr e i Voguly, anche presso i Jakuty (Ulti Toyon, diavolo, fratello maggiore di Lriin Aji Toyon, Essere supremo), i Turchi dell'Aitai (Ulgun, prima capostipite dell'umanita, poi diavolo).*'* I Baiti ignorano questo^ sviluppo. In sostanza, il mito della pesca della terra e comune sia ai Baiti che agli Slavi. Nessun elemento presente nelle redazioni baltiche del mito manca presso gli Slavi. Sono i Baiti invece che ignorano la pesca della terra effettuata da Dio stesso, l'estensione della terra per opera del diavolo, la fratellanza fra i due antagonisti, il capostipite come pescatore e la lunariizzazione del mito. In nessun punto della sua trattazione p. Schmidt afferma o lascia intendere di supporre che il mito si sia propagato agli Slavi attraverso i Baiti, e nessuno che vorra prendersi la cura di rivedere i materiali del Dahnhardt, del Walke, del Grafenauer o di p. Schmidt riuscira a immaginarlo. L'antichita del mito (comparando le civilta eurasiatiche con quelle nord-americane, p. Schmidt lo fa risalire al paleolitico in- feriore) e la sua diffusione in Europa in eta pagane sono circostanze fuori di dubbio per lo stesso p. Schmidt che scioglie in proposito le ultime riserve (deboli, in verita) di Uno Harva. Gli Slavi devono dunque averlo attinto (come i Baiti) direttamente a fonti ugro-finniche, e certi motivi (come quello della fratellanza Dio-diavolo) proprio ai Mordvini che p. Schmidt qualifica per l'occasione di »Ugri meridionali*. Se i Mordvini non sono i creatori di questo aspetto del mito (che preesisteva nel gruppo nord), essi (secondo p. Schmidt) lo hanno certo rinforzato: il diavolo si rivolge all'Essere supremo dei Mordvini Čam-Paz chia- mandolo fratelloi, sebbene l'Essere supremo respinga questo appel- lativo.*"* Puo essere importante che questo sviluppo ugro-meridionale sia, secondo' p. Schmidt, »jung und sekundar«,*'" e che manchi ai Letto- lituani. Non e indifferente che nella trattazione di p. Schmidt i Mord- vini s4 dimostrino un anello necessario nella trasmissione del mito agli slavi. Il Nišk'e-ipaz dei Mordvini che visita le case, manifesta per gli uomini la famigliarita e la premura di un Essere supremo primitivo. Il »bog« slavo nutre per gli uomini i medesimi sentimenti e compie i medesimi atti. Mordvini e Slav i hanno preso il nome della divinita (paz, bog) da una parlata iranica, e sia 'presso gli uni che presso gli altri, la figura di questa divinita ev olve verso forme lunari e manistiche che ne cancellano gradatamente l'originaria natura uranica, l'unicita, la supremazia e la qualita di creatore. In una fase di questo sviluppo ritroviamo Slavi e Ugro-finni in posizioni parallele: il Dio primitivo si innalza nel cielo, si allontana dagli uomini e diviene ozioso. Si cessa o si trascura di tributargli culti regolari e ci si rivolge con sempre *'^ Schmidt, UdG XII, pp. 44, 93, 114, 129. "* Schmidt, UdG XII, pp. 93, 121, 46 e 138—139. Stesso, op. cit., XII, p. 75. 109 Evel Gasparini maggiore frequenza a divinita intermediarie, che si considerano da lui deputate al governo del mondo e che prendono aspetti nocivi e de- moniaci. In nessuno di questi momenti, in cui Slavi e Ugro-finni si cor- rispondono, gli Slavi comunicano con altri popoli indoeuropei. Questi sono fatti importanti e non contestabili. Slavi e Mordvini possono avere attinto dall'iranico la voce »bog« e »paz« in eta diverse e in punti diversi di una linea di contatto con idiomi iranici che in una certa epoca sii estese dal Dnestr all'Ural e oltre. Ma la voce »paz«, che non figura in ceremisso, deve essere poste- riore alla separazione dei Mordvini dai Ceremissi e risalire quindi ad un'epoca relativamente recente, all'incirca intorno alla nostra era.^"" Ne i Mordvini, ne gli Slavi avrebbero avuto motivo di prendere a prestito dall'iranico una voce generica per indicare Dio se non fossero venuti a contatto con una particolare e suggestiva divinita iranica, con un »bagas« visitatore delle case e apportatore di ricchezza. Una tale divinita doveva essere venerata da un gruppo locale di coltivatori (e non di allevatori) sarmati, confinanti coi Finni, perché intorno all'era cristiana, la piu meridionale delle culture finniche, la cultura di Go- rodec, aveva sul Volga, tra Simbirsk e Saratov, un vasto fronte di contatto verso est, coi Sarmati, e non con gli Sciti mentre le altre culture finniche (di Anan'ino e di D'jakovo) erano del tutto isolate dalle parlate iraniche. Gli odierni Mordvini occupano tutt'ora l'area centrale deirantica cultura di Gorodec. Il Mo'szynski ritiene che la coTrispondeuza tra lo slavo »bog« e il mordvino »paz« sia »un, fatto altamente significativo e molto eloquente« per stabilire le sedi piu antiche degli Slavi. Questa corrispondenza e rafforzata in modo definitivo e resa dimostrativa dalla corrispondenza, egualmente iranica, tra lo slavo »raj« e il mordvino »riz«, che e solo slavo-mordvina, e semanticamente equivalente a bog-paz. Bisogna dunque ammettere che nei secoli a cavallo della nostra era gli Slavi risiedevano nelle vicinanze deirarea della cultura finnica di Gorodec. E ben difficile supporre che affinita cosi particolari come quelle qui segnalate tra Finni orientali e Slavi restino limitate ai soli fenomeni religiosi o, nell'ambito religioso, solo a una particolare credenza. E probabile che tali affinita siano parte di un complesso piu vasto di cui potrebbero far parte: gli spiriti forestali e meridiani, temuti dai Finni del Volga e dagli Slavi orientali e occidentali, dalla Kama alla Elba, come pure la frequente mutilazione di questi spiriti, come degli spiriti delle malattie (personificate), spesso mutilati anche presso gli Slavi meridionali. H. J a e o b s o h n , Arier und Ugrofinnen, 1922, p. 203, in M o s z y n s k i, Pierwotny zasiag, p. 93; »verhaltnismassig spat« in Thomsen. op. cit., p. 48, seb- bene anteriormente all'eta degli influssi gotici (stesso, pp. 50—52). HO Questioni di mitologia slava Un particolare rito fiiino-slavo e quello della circuiuaratura del villaggio per proteggerlo dalla peste o da morie del bestiame, congiun- tamente alla circostanza che il rito e eseguito per lo piti da donne e ragazze, trainatrici dell'aratro, in conformita alla pertinenza fem- minile finno-slava del bestiame. Il rito coinvolge gli Slavi dei tre gruppi. Egualmente finno-slava e l'usanza di inaffiare le tombe recenti per prevenire la siccita o per evocare la pioggia. Questa procurata decom- posizione delle salme e a sua volta in relazione col timore del »morto vivente« (vampiro) e col costume della »seconda sepoltura* in cui sono implicati le culture preistoriche finniche, i Mordvini odierni e gli Slavi meridionali. Gli spiriti forestali e meridiani, del tipo »lešij« e :>poludnica«, e la loro frequente mutilazione sono fatti noti in etnologia e facilmente documen- tabili. V. R. C a i 11 o i s . Les spectres du midi dans la mvthologie slave. Rev. d. et. slaves XVI, 1956. La circumaratura dell'abitato e un rito di agricoltori che non puo risalire al di la dell'adozione dell'aratro, ma poteva essere eseguita anche con una »socha« o »ralo« primitivi, a traino umano e femminile. Per la descrizione di questo rito vedi: L N. Smirnov, Mordva, laAIE KU XI, 6, 1884 e XH, 4, 1885. p. 324; A. A. Š a c h m a t o v , Mordovskij etnogr. sbornik, SPB, 1910, pp. 22, 60—61; Harva. Mordwinen, pp.400—402; A. Byhan, Die finn. Volker, in Buschan. III. Volkerkunde. III. p. 917; I. P. Kalinskij. Cerkovno-narodnyj mesjačeslov na Rusi. ZGO OE, T. VII, 1877. p. 361; G. A. D e - Vol 1 an . Ugro- russkija nar. pesni, ZGO OE, T. XIII. 1, 1885, p. 12; E. Solov'ev, Prestun- lenija i nakazanija po ponjatijam krest'jan Povolž'ja. ZGO OE, T. XVIII, 1900, p. 40—41: V. Vodarskij, Oblastnyja slova Rybinskago Uezda Jaroslav, gub., »Zivst.« XII, 1902, 5—4, p. 403; O. P. Semenova-Tjan-šanska, Zizn' »Ivana«, oćerki iz byta krest'jan odnoj iz cernozemnych gubernij, ZGO OE, T. XXXIV, 1914, p.54; A. Bal o v Ponedel'ničan, »Zivst.« XXI, 1, 1901, p. 195; D. Zelenin, Russ. Volkskunde, pp. 66—69; St. Ciszewski, Ognisko, Kraków 1905, p. 60; A. Cerny, Istoty mityczne Serbow lužickich, Warszawa 1904, pp. 196—200, 439; K. T r e i m e r , Gli Slavi occidentali, in H. A. Bernatzik, Die grosse Volkerkunde, trad. ital. I, 1958, p. 174, Gli Slavi orientali, ibid. p. 315; J. Lo vre tic. Otok. ZbNž II, 1897. p. 597, VII, 1902, p. 174; P. Petrovič, Život i običaji nar. u Gruži, SeZ LVIII, 1948, p.520; St. Tanovič, SeZ XL, 1927, p. 76. Per la proprieta femminile finno-slava del bestiame, il significato del costume e la documentazione bibliografica, v. E. Gasparini, Finni e Slavi, usi nuziali. Annali dell'Istituto universitario Orientale, Sezione slava, Na- poli 1958, p. 97—98. Per l'inaffiatura delle tombe, v. A. N. Mi neh. Nar. obycai, obrjadv, sueverija i predrazsudki Saratovskoj gub., ZGO OE, T. XIX, 2, 1890. p. 51; Harva, Mordwinen, pp. 61, 97; U. Holmerg, Die Religion der Tschere- missen, FFC 61, 1926, pp. 24, 75 nota; D. Zelenin, K voprosu o rusalkach etc. »Zivaja starina« XX, 3—4, 1911. pp. 386, 390—591; Wasiliev, Uebersicht, Mém. de la Soc. Finno-ougrienne. XVII. 1902, p. 139; Zelenin, Russ. Volks- kunde, p. 326; A. Manastirski. Die Ruthenen. p. 230; Ljub. Pečo, Običaji i verovanja iz Bosne. SeZ XXXII, 1925, p. 566; St. B anovi ć Praz- novierica našega naroda o prekopavanju starih grobova, Zb Nž XXIX, 1953, ). 88—89 (relazione delle tombe con la pioggia, senza inaffiatura) ; S. M. Gr- )ić. Srp. nar. običaji iz sreza Boljevačkog, SeZ XIV. 1909, p. 334; Je. Pav- lo v i ć . Život i običaji nar. u Kragujevačkoj Jasenici u Šumadiji, SeZ XXII. 111 Evel Gasparini Finnico e slavo e il rito dell'altalena primaveriale femminile, noto ai Ceremissi, agli Estoni, ai Finni di Suomi, ai Lituani e agli Slavi dei tre gruppi. Il rito era praticato anche nell'antica Grecia e aveva signi- ficato erotico.''* Un mito che sembra collegare gli Slavi ai Finni, sebbene non ancora sufficientemente documentato, e quello della separazione del cielo dalla terra: un tempo il cielo era cosi basso che i buoi potevano leccarne la volta. Una donna puli il sedere del suo bambino con una frittella che poso inavvertitamente nel cielo. Il cielo se ne offese e si allontano. Da allora il grano, che produceva piti spighe per stelo, ne produsse una sola (Kovvatscheff, p. 322—323). In Serbia e la luna che viene insudiciata e offesa da una ragazza. La conseguenza e un innalza- mento del cielo e l'alternarsi del giorno e della notte.''" In Russia una donna oso pulire il sedere del suo bambino con una frittella e da allora il grano produsse solo una spiga per stelo.'*" Preso i Mordvini cielo e terra erano uniti prima che una donna si lagnasse che il cielo impe- diva al fumO' di uscire dalla capanna.'*' I Votjaki raccontano il mito nella forma bulgara e russa della frittella.'*^ Il mito e conosciuto anche in Estonia.'*^ Comune alla redazione slava e finnica del mito e l'at- tribuzione dell'allontanamento del cielo a una donna. In una preghiera mongola si racconta che il fuoco ebbe origine da una separazione del cielo dalla terra e la tradizione, nota in Cina e Giappone, sarebbe in relazione, secondo Harva, con la concezione indiana dell'universo come uovo, formato per meta di terra e per meta di cielo.'** Padre Schanidt ritiene invece che il mito dell'unione del cielo con la terra sia sorto nella cintura monsonica dove, nelle piogge stagionali, cielo e terra sembrarne davvero confondersi'** 1921, p. i7(y; V. Cajkanović, Studije iz religije i folklora. SeZ XXXI, 1924, p. 58—59; Schneeweis, Grundriss, p. 222—223. Per il costume della »seconda sepoltura« presso gli Slavi e i Finni, v. E. Gasparini, Il rito protoslavo della »seconda sepoiltura«, Comunic. al- l' Vili Congresso intern. degli sllavisti, ed. »Ricerche slavistiche«, Roma 1958. "* E. Gasparini, L'escarpolette, Atti dell' Vili" Congresso intern. di Storia delle Religioni, Firenze 1956, pp. 380—387. '"" Cajkanović, Razprave, p. 152. '** Z e 1 e n i n , Derevenskaja socha, p. 4. '*' Harva, Mordwinen, p. 160. **^ M o Š k o V , Mirosozercanie, p. 196. L o o r i t s , Grundzuge, p. 389—390. Harva, Alt. Volker, p. 89. '** Thai, Khasi, tibeto-birmani. Flores, Celebes, Mindanao. Borneo, Roti, Nuove Ebridi, Polinesia, poi Egitto. Africa e mito di Urano nella Grecia prearia, v. W. Schmidt, Das Mutterrecht, Wien-Modling 1955, p. 42—43. riserve in H. Baumann. P. Wilhelm Schmidt u. das Mutterrecht, »Anthropos« LIIL 1958, p. 215. 112 Questioni di mitologia slava Se l'idolo di Rjazan fosse mordvino, sarebbe impossibile separare la sua policefalia da quella del Porenutius di Karentia. Il Moszyóski rileva la credenza degli Slavi e degli Ugri che l'anima risieda nella testa. La credenza e condivisa dai Jakuti*'^'' e trova espres-' sione nelle decapitazioni degli Slavi del Baltico e nella raccolta delle teste (... »capita, inquiunt, vult noster Pripegala«, — Lettera di Adel- got), come pure nel supplizio dello scalpo. Pili stabile del terreno religioso, sconvolto a pili riprese da correnti sciamaniche, iraniche e cristiane, e quello istituzionale del diritto con- suetudinario dove le corrispondenze tra Finni e Slavi si presentano numerose e sicure nei riti nuziali, nella costituzione della famiglia e nei regimi di proprieta. Moszynski, Kultura ludowa I, 1, p. 599 nota 2; G. Montandon, La civilisation Ainou et les cultures arctiques, Paris 1957, p. 207. 8 Slovenski etnograf ¦[•^3 Evel Gasparini Povzetek /Z SLOVANSKE MITOLOGIJE 5. Neki HelmoldoD odstavek omenja pri Zahodnih Slovanih v 12. stoletju brezdelnega nebeškega boga. Domneva, da bi bil ta »nebeški« in »edini« bog nastal pod vplivom krščanstva, je bila zmotna. V enaki obliki ga najdemo pri Mordvinih (kakor tudi pri Čeremisih in pri obdorskih Ostjakih). Pod vplivom lunarizacije in manizma nebeško božanstvo zbledi in zaide, tako pri Slovanih kakor pri ugrofinskih narodih. 6. Helmoldov brezdelni nebeški bog ne more biti Perun-PerkUnas, če dru- gega ne zaradi aktivnosti s strelo. Pri Litavcih je bil PerkUnas ostro ločen od nebeškega boga (najvišjega in vsemogočnega) tudi v tekstih. Pri ugrofinskih in uraloaltajskih narodih ni nebeški bog tisti, ki ima v oblasti strele. Z ena- čenjem Peruna-Perkunasa z indoevropskim nebeškim bogom (Zeus-Jupiter), oslanjajoč se na enak pomen pridevka (ime hrasta), so se lingvisti zmotili. 7. Lingvisti so pokazali, da je od Baltov naseljeno ozemlje v 4.-6. stoletju segalo proti jugu do Pripeta in Desne in tako delilo Slovane od Fincev. Dobro vidni verski paralelizem med Slovani in vzhodnimi Finci bi bil v takih raz- merah nerazložljiv. Zato je treba domnevati, da so še v starejši dobi Slovani živeli bolj vzhodno od krajev, kjer naj bi bili (po ne tako trdni kronologiji) v 4.—6. stoletju. Mordvini in Slovani so si morali izposoditi iz nekega iranskega govora (verjetno od Sarmatov in ne od Skitov) ime enega in istega, določenega božanstva: »bog« in »paz«. Vzporednost te izposojenke se ponovi in s tem zadobi dokazilno moč z dubleto »raj« — »riz«, ki je prav tako iranskega izvira. Da so morali biti v času tega izposojanja Slovani in Mordvini v teritorialni so- seščini, je močno verjetna hipoteza. Lingvistične zveze med ugrofinščino in slooanščino so problematične, vendar morda obstajajo. Naj bo s tem kakorkoli, ker sta jezik in kultura precej pogosto med sabo neodvisni stvari, ima kulturna bližina med Slovani in Finci vso svojo vrednost, kakršnekoli razlage bo še deležna. 114 PREDREFORMACIJSKO IZROČILO V SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PESMARICAH IN POZNEJŠEM RAZVOJU - B Zmaga Kumer 777. »Ta stara pejšen od svetiga Duha« 1. Izročilo. »Ta staro«, torej po vsej priliki predreformacijsko bin- koštno pesem so naši protestanti objavili prvič v Cat. 1574, 109 brez napeva ali ustrezne opombe. Prav tako je bilo zgolj besedilo natisnjeno v Cat. 1579, 100'. V naslednjih dveh izdajah protestantske pesmarice pa se ob besedilu (Cat. 1584, 143; Cat. 1595, 250) že pojavi opozorilo, da se »ta stara pejsen od svetiga Ehiha« poje »lih v'teilti vishi«, namreč tako kakor predhodna Trubarjeva priredba. Besedilo vseh štirih protestant- skih objav je povsem enako in se glasi: Pridi k'nam Bug inu îveti Duh, Napolni îerza tvoih vernih Ludi, Reshgi Ogen îvoje lubesni, po tej tvoji sapuvidi. Kir îi is mnogih shlaht jesykou, vie Ludy v'eno Vero perpravil, Troihtar naih vieh Bug inu îveti Duh, zhaît inu hvala ta bodi tebi dana, Alleluja, Alleluja. Od katoliških tiskov vsebujejo to besedilo Ala«ia, fol. 108 b, Ev. 1672, 399 si. in Ev. 1730, 372, vendar mestoma malo spremenjeno. Tako je pri Alasiji v 1. v. izpuščen veznik, s čimer postane verz smi- selno pravilnejši, saj govori pesem le o eni božji osebi (torej; Bog sveti Duh). Nasprotno je v Ev. 1672 in 1730 veznik ohranjen, kar znova Ijotrjuje, da so se prireditelji prvih izdaj lekcionarja ozirali na ustno izročilo manj kakor Alasia, ki protestantskih tiskov ni poznal ali vsaj ne uporabil. Občutneje se protestantske in katoliške inačice razlikujejo v 5. in 6. v. Pri Alasiji beremo: Kir fmo mnoghega slaft leffica, i fole, j Pripraui nas Bug na iu viru fuoiu, v Ev. 1672 in 1730 pa: Kir fe ti Bug, v'feh fhlaht 8* 115 Zmaga Kumer jesikou Folk j Vf e ludy veno vero perpravil. Videti je, kakor da piscu pesmi staro besedilo ni bilo več povsem razumljivo, ali pa ga je — sodeč po besedi folk — motil kak nemški prevod. Izraz fhlaht je rabljen ne- dvomno v prvotnem pomenu preprost, navaden (gl. str. 55, SE 1960); slaft pri Alasiji je po vsej priliki napaka, nemara zaradi nerazumevanja. V naslednji dvojici verzov govorita Ev. 1672 in 1730 o vseh treh božjih osebah kot tolažniku (Trofhtar bodi Bug j Ozhe fyn Sveti Duh), prote- stanti in Alasia pa le o sv. Duhu (z isto razliko v formulaciji kot v 1. vrstici). Sklepna hvalnica je pri vseh treh inačicah enaka, le da je v katoliških zaimek tebi nadomeščen s samostalnikom Bogu. Leta 1730 se pojavi v lekcionarju ob stari binkoštni pesmi novo daljše besedilo, obsegajoče 6 kitic, od katerih pa se je — kakor skle- pamo iz priložene opombe — 2. kitica pela samo pred pridigo. Njena vsebina je namreč prošnja k sv. Duhu za pridigarja, medtem ko izraža drugih pet prošnje za duhovne darove. Avtor besedila bi utegnil biti Steržinar, ker ga je objavil že v svoji pesmarici leta 1729 (str. 101) in se Paglovec v rkp. zbirki iz leta 1733 nanj sklicuje. Po letu 1730 stara binikoštna pesem sploh izgine iz lekcionarja in je v izdajah Ev. 1741, 1754, 1758 objavljena le novejša. Sprememba gre verjetno na rovaš prireditelja teh izdaj, Paglovca. V svojo pesmarico je novo besedilo sprejel tudi Lavrenčič leta 1752. Sledimo ga še v rkp. organistovskih zbirkah iz začetka 19. stoletja, medtem ko se zdi, da se pri ljudstvu ni moglo uveljaviti, vsaj med ljudskimi pesmimi ga zaman iščemo. 2. Izvor besedila. Glede na to, da je »pejsen od svetiga Duha« označena v protestantskih pesmaricah kot »ta stara«, moremo iskati vir ali vsaj predlogo slovenskemu besedilu v predreformacijskih latinskih ali nemških cerkvenih pesmih. Po Baumkerju I, 643 je že v U. stoletju obstajala latinska antifona take vsebine, medtem ko so prve nemške priredbe znane iz rkp. 15. in 16. stoletja. Wackernagel II navaja Cgm. 6034, fol. 90, Cgm. 716, fol. 177 iz 15. stoletja in Plenarium iz Basla iz leta 1514 (prim. tudi Hoffmann, 99. si.), Baumker dodaja k temu še Crailshaimer Schulordning iz leta 1480. Latinski izvirnik in nemška predreformacijska priredba (lahko govorimo o eni, ker se navedeni primerki povsem ujemajo), ki sta krajša od slovenskih inačic, se glasita (Baumker I, 643) : Veni sanate spiritus, reple tuorum corda fidelium et tui amoris in eis ignem accende qui per diversitatem linguarum cunctarum gentes in unitale fidei congregasti, alleluia, alleluia. 116 Predreformacijsko izročilo t slovenskili protestantskih pesmaricah Kum heiliger geilt, herre got, erfüll vns mit deyner gnaden gepot der deynen gelewbigen Herezen vnd lyn, dyn eynprünitige lieb enezund in jn, Durch des deynen Hechtes glait das volk aus aller weite czungen, ley die er und lob gelungen, alleluia, alleluia. Ce primerjamo ti dve besedili s slovenskimi, vidimo, da nobena naša inačica ni dobeseden prevod niti latinskega izvirnika niti nemške priredbe. Oziralni zaimek v 5. v. kaže, da je slovenski prireditelj pre- vajal iz latinščine (kir fi... — qui per...), medtem ko sklepamo po 4. V., ki v latinskem izvirniku nima predloge, da je poznal tudi nemško priredbo (po tej tvoji sapuvidi — mit deyner gnaden gepot). Res pa je, da govori nemška priredba o zapovedih na drugem mestu kot slovenske inačice. Za misel o sv. Duhu-tolažniku ni predloge ne v latinskem, ne v nemškem besedilu, pač pa najdemo v nemški priredbi slovensko sklepno hvalnico, čeprav v izvirniku manjka. »Ta stara pejsen od svetiga Duha« je potemtakem deloma samo- stojna prireditev latinske binkoštne antifone, pa je njen prevajalec poznal tudi ustrezno nemško besedilo. Ker za obstoj nemškega besedila izpred 15. stoletja nimamo dokazov, smemo domnevati, da tudi slo- vensko besedilo ni starejše od 15. stoletja. Y kateri od treh slovenskih inačic je ohranjena prvotna oblika pesmi, je težko reči. Po popolnejši sklepni hvalnici k sv. Trojici v Ev. 1572 in 1730 bi sodili, da je inačica iz lekcionarja starejša od drugih dveh, čeprav je 1. v. pri Alasiji bolj smiselna. Prav sklepna hvalnica, ki jo najdemo v mnogih starih slo- venskih nabožnih ljudskih pesmih,*^ potrjuje misel, da naša binkoštna pesem ni slepo posnemanje tujih predlog kakor je pač terjala potreba, ampak da je mogel prireditelj v 15. stoletju že zajemati iz obstoječega domačega izročila ustaljenih rečenic. Na drugi strani pa dejstvo, da se protestantska in Alasijeva inačica — ki neposredno nikakor nista bili v zvezi — tako zelo ujemata, priča za to, da so protestanti v tej pesmi ohranili zares »ta staro pejsen« predreformacijskega katoliškega iz- ročila. Prvotno katoliško besedilo bi potemtakem predstavljala Alasi- jeva inačica, upoštevajoč jezikovne popravke iz protestantskih pes- maric. 3. Izvor napeva. Kot smo že omenili, je obravnavana binkoštna pesem v vseh izdajah Cat. objavljena brez napeva, le v zadnjih dveh (1584 in 1595) beremo opombo, da se poje po napevu predhodne, tudi binkoštne pesmi z začetkom »Pridi Iveti Duh lubi Bug«, ki se glasi tako: " Prim. Grafenauer, Velikonočna, 126—136. 117 Zmaga Kumer O tem napevu je pisal že J. Cerin.*" Označil ga je za jonskega in trdil, da spada k binkoštni pesmi »Veni sancte spiritus, gebessert durch M. Luther«, ki ji je latinska antifona 11. stoletja (Veni sancte Spiritus, reple tuorum corda fidelium) le daljna osnova. Napev da so našli najprej v dveh rokopisih 15. stoletja iz monakovske knjižnice, da je s cerkvenim spevom latinske antifone le malo soroden in ga zato smatrajo za nemškega, kaikršni so nastali iz motivov starejših latinskih. Nemške protestantske pesmarice imajo ta napev v dveh oblikah, pre- prostejši in bolj melizmatični. Zadnjo da so povzeli tudi naši prote- stanti. Baumker, ki je bil Cerinu nedvomno vir za nekatere podatke, pa misli, da izhaja napev od neke neznane latinske antifone in da je nje- gova bogateje okrašena oblika starejša. To domnevo opara na dejstvo, da vsebujeta preprostejšo obliko le dve zgodnji protestantski pesmarici (Ench. Erf. 1524 in Babst 1545), medtem ko najdemo ono drugo skoraj v vseh drugih in tudi v prvih katoliških. Ali smo Slovenci peli k sv. Duhu po istem na]>evu, se iz razpo- ložljivih virov^ ne da zatrdno ugotoviti. Dejstvo, da so protestanti šele v Cat. 1584 pristavili opombe o napevu, vzbuja pomislek, ali ni bilo to morda potrebno prav zaradi tega, ker so pesmi izmenjali napev. Prej pa so jo mogoče peli po nekem drugem, splošno znanem, ki je bil hkrati z besedilom v- rabi izdavna. Ce bi bili nov napev uvedli že v začetku, bi ga morali navesti ali vsaj nanj opozoriti ob prvi objavi besedila v Cat. 1574, kakor so to storili pri drugih pesmih. Z zvezdico označena mesta se pri ponovitvi glasijo drugače: * f nam. g, ** celinka nam. polovink, *** e nam. d. C e r i n, 188—190. 118 Predreformacijsko izročilo y slovenskih protestantskih pesmaricah Da bi nam bilo' iskati prvotni napev v zvezi z mlajšim besedilom izza 18. stoletja, je malo' verjetno. Če že ni avtor tistega napeva Ster- žinar, ki mu prisojamo avtorstvo novega besedila, pa je vsaj on pri- lagodil kak že obstoječi napev. Iz njegovega predgovoira se vidi, da je vsekakor imel relormatorske ambicije pri izdajah svoje pesmarice, zato ni verjetnO', da bi bil prav pri binkoštnl pesmi naredil izjemo in se držal v ljudstvu zakoreninjene tradicije. Razen tega je »Sterži- narjev« napev povsem drugačen od protestantskega in za staro bese- dilo neprimeren. Na »Steržinarjev« napev se je izrecno skliceval Paglavec v svoji rkp. zbirki in Lavrončič ga je v pesmarici 1752 po- natisrail. V vseh drugih katoliških tiskih 18. stoletja je objavljeno zgolj besedilo. 4. Strnifev izsledkov. Slovenska binkoštna pesem k sv. Duhu, ki so jo v tisku prvi objavili naši protestanti (Cat. 1574 in si.), je živela še do prvih desetletij 18. stoletja v obliki, kakršno ji je dal neznani pre- vajalec oiziroma prireditelj še pred reformacijo. Zaradi nekih sklad- nosti z najzgodnejšimi nemškimi primerki, ki pa ne segajo dalj od 15. stoletja, sodimo, da tudi slovensko besedilo ni nastalo pred tem časom. Razlike taiko da latinskega izvirnika kakor do' nemške priredbe kažejo, da je pesem samostojna priredba po obstoječih tujih predlogah, ne pa zgolj prevod. Skladnost protestantske objave z Alasijevo do- kazuje, da naslov »ta stara pejsen« protestL|.ntom ni bila prazen zvok, ampak zavestna ohramiitev predreformacijske tradicije. Glede na to', da so protestanti predpisali staremu besedilu napev, ki ga vsebuje večje število nemških protestantskih in prve katoliške pesmarice, bi moglo biti dokaz, da so ohranili tudi predreformacijski napev. Preprostejšo obliko tega napeva v prvih nemških protestantskih pesmaricah bi mogli pripisati začetni reformatorski vnemi, ki se je morda pozneje ublažila. Vendar spričo tega, da prve slovenske objave o napevu molčijo, pomišljamO', ali so pred reformacijo in v prvih letih potem zares peli pesem k sv. Duhu po napevn, objavljenem 1584. IV. »Ta s^ara velikanočna pejsen^ 1. Izročilo. Za svojo razpravo o tej predreformacijski pesmi je 1. Grafenauer uporabil devetero inačic:*^ 1. odlomek v stiškem rkp. iz 0.1. 1440 ; 2. Cat. 1584, 123—127; 3. Cat. 1595, 225 si.; 4. Alasia, fol. 107 a do 108 a; 5. Kal. rkp. po Ma jar ju, PC št. 27; 6. Rkp. Ev. 1612 (MK); 7. Rkp. Ev. 1612 (ŠkZ); 8. Ev. 1627 in 9. Rkp. Ev. 1672. Poznejših natiskov glede na zasnovo razprave, ki ji je bil namen dokazati predreforma- cijski izvor pesmi, pač namenoma ni upošteval. Kolikor so kasnejše objave samo ponatisi predhodnih, to res ni bilo potrebno. Vendar se vprašamo, ali nemara ne bi bilo dobro pritegniti morebitnih inačic iz " Grafenauer, Velikonočna, 94si. 119 Zmaga Kumer ljudskega izročila, saj raziskovanja vse bolj dokazujejo, da je ustno izročilo nenavadno trdoživo in včasih vsemu navkljub silno konser- vativno. Kako bi se sicer mogle ohranjevati posamezne pesmi skozi stoletja v domala prvotni obliki. Tudi »ta stara velikanočna« je ena tistih pesmi, ki se z uspehom upirajo zobu časa. Tako vsebuje Kokošar- jeva zbirka s konca 19. stoletja kar štiri inačice napeva (GNl 12.805-08; iz Podmelca, Hudajužne in Cerkna) z besedilom iz rkp. pesmarice Si- mona Hadalina iz Podmelca, verjetno iz leta 1802. Zbirka OSNP vsebuje tudi štiri primere, ki pa so bili zapisani v začetku 20. stoletja, in sicer dva v Kropi (GNI 8034 in 9333 iz leta 1910, zps. Fr. Kramar), eden v celjski okolici (GNl 1907, zps. J. Yidic o. 1. 1907 v Št. Pavlu pri Pre- boldu), eden v Medgorju na Koroškem (GNI 9589, zps. O. Dev leta 1909). Spričo daljnosežnih družbenih pretresov, ki jih je doživljalo naše ljud- stvo v zadnjih desetletjih, bi pričakovali, da so ti zapisi poslednji spomin na častitljivo starino. In vendar se je ekipi Glasbenega naro- dopisnega inštituta še pol stoletja kasneje, t. j. julija 1959, posrečilo posneti v Kropi začetek besedila in napev. Za to najdbo se imamo za- hvaliti ljudskemu običaju, ki so se ga Kroparji držali vse do leta 1959. Po pripovedovanju domačina (Gašperšič Jožeta, roj. 1895) je bila na- vada, da so se na velikonočno jutro zjutraj fantje in dekleta zbrali v procesijo, ki je šla od cerkve do kapele zunaj naselja, in peli stare pesmi, kot prvo staro velikonočno. Duhovščina je procesijo obsojala, češ da je samo priložnost za shajanje fantov in deklet; tudi nekatere matere so svojim hčeram branile udeležbo. Primer je zanimiv zaradi tega, ker se je v sklopu ljudskega običaja ohranila stara nabožna pesem še dolgo potem, ko so jo v cerkvi že opustili. Nekoč so jo peli namreč pri velikonočni procesiji v soboto popoldne, dokler ni kra- jevna duhovščina hkrati z drugimi starimi pesmimi zavrgla tudi to in jo nadomestila z modernejšimi. Prav tako iz najnovejše dobe je inačica, ki jo je v Beneški Slo- veniji zapisal R. OreP* in je po njegovem zatrdilu še danes ohranjena med tamkajšnjim prebivalstvom. 2. Izvor besedila. Iz gradiva, ki ga je imel na voljo, je I. Grafe- nauer ugotovil, da je prvotno predreformacijsko besedilo skoraj ne- spremenjeno v Cat. 1595, medtem ko ga je za Cat. 1584 Trubar nekoliko popravil in razširil. Katoliške inačice iz 17. stoletja da izhajajo ne- odvisno od Trttbarjeve redakcije naravnost iz predreformacijskih pred- hodnic, čeprav se nekaterim po pravopisu pozna, da je njih prireditelj imel tudi protestantsko besedilo v rokah.*" Od inačic iz ljudskega izročila Kramarjevi iz Krope ne prinašata nič novega, ker je zapisovalec besedilo prepisal enkrat iz »neke stare zbirke« (zapis GNI 8035), drugič iz Ev. 1741 (GNI 9333). Oba primera j '* Gl. zapisovalcev članek »Postanak, razvoj i očuvanost narodne i crkvene I>esme u Beneškoj Sloveniji«. Zvuk, leto 1959, št. 28/29, str. 542. *' Grafenauer, Velikonočna, 101. 120 Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah se povsem ujemata s Schonlebnovo inačico iz Ev. 1672, le da je jezik mestoma popravljen in pravopis spremenjen. Isto velja tudi za Vidi- čevo inačico iz Savinjske doline (GNI 1907) in za Kokošarjeve (GNI 12.806-08). Devova koroška inačica (GNI 9589) je samo še odlomek z izrazito koroškimi potezami v jeziku. Obsega le štiri kitice, Schonleb- nove 1., 2., 4. ter kot zadnjo začetni vrstici 5. in končni 6. kitice. Orlova beneško-slovenska inačica obsega samo 1. kitico in najnovejša kropar- ska razen 1. še začetni verz 8. Kar zadeva besedilo, nove najdbe torej v ničemer ne spremenijo Grafenauerjevih izsledkov. 3. Izvor napeva. V protestantskih pesmaricah je »ta stara velika- nočna pejsen« objavljena brez napeva, a z opombo »na mnogitero vižo«. Tudi katoliški tiski so prinašali zgolj besedilo vse do leta 1846 t. j. do izida Majarjeve PC. Naslednji objavljeni primer je Orlova beneško-slovenska inačica (leta 1959!), vse druge so ostale v rkp. zbirkah. O napevu Majarjeve inačice je pisal Cerin v že večkrat navedeni razpravi.'*" Ugotovil je, da se ujema z nape vom protestantske pesmi »In die Paschatis« (Cat. 1595, 290), katere besedilo je svobodna prepesnitev stare velikonočne pesmi. Trdil je, da spada ta napev k nemški pesmi »Erstanden ist uns Jesus Christ«^' in izvira iz nemškega predreforma- cijskega duhovnega petja. Za dokaz navaja zapis v nekem berlinskem rkp. iz 15. stoletja. Notacija v slovenski protestantski pesmarici da se ujema z melodijo v 5. glasu šestglasne priredbe L. Senfla iz leta 1544. Zadnje Cerinove trditve ne morem preveriti, mislim pa, da je ugo- tovljena skladnost z Senflom brez pomena. Kaj malo je verjetno, da bi bili naši protestanti iskali napeva svojim besedilom med večglasnimi priredbami. Verjetneje bi bilo, da je Senfl v svojem delu uporabil že znane napeve razen za tenor tudi za druge glasove, saj so skladatelji tistega časa večkrat tako ravnali. Ce naj se Majarjeva opomba v PC, da je pesem »vsim Slovencem navadna« ne nanaša samo na besedilo ampak tudi na napev, to še ne pomeni, da je stara velikonočna pesem imela samo enega, pač pa da je bil splošno znan. Ali so ga uvedli pri nas šele protestanti, ali pa je bil v navadi že prej, je težko reči. Doslej evidentirani napevi stare veliko- nočne pesmi kažejo dokaj različno lice. Nekateri med njimi so videti razmeroma zelo mladi, drugim pa se pozna, da so doživeli vsaj pro- testantske čase, če niso celo starejši. S te strani so zanimivi zlasti Ko- košarjevi zapisi. Eden od njih, GNI 12.805, se ujema z Majarjevim napevom, ki je, kot vemo, enak onemu iz Cat. 1595: Cerin, 181 si. in 252. Prav pač »Erstanden ist der heylig Christ«, ki je tekstovna inačica latinske pesmi »Surrexit Christns hodie«. Baumker I, št. 244 navaja zapis iz 14. stoletja v Clm. 5539. Tak primer je našel Baumker v Trillerjevi pesmerici »Christlich Sin- gebuch iz leta 1555. Gl. Baumker I, 515 si. in 520. 121 Zmaga Kumer Zaradi četrtinske pavze so pri Majarju od tega mesta dalje vse taktnice premaknjene za četrtinko proti začetku; s tem pa se pokvari ritmični obrazec besedila, besede dobijo drugačen poudarek in hkrati se poruši ritmično so- glasje med 1. in 4. melodično vrstico {v 7. taktu ima Majar na koncu dve četrtinki, nato dve osminki namesto narobe). °* Tudi pri Kokošarjevi inačici je uporaba četrtinske pavze povzročila premik taktnic za četrtinko proti začetku. Ker je hotel zapisovalec kljub temu ohraniti določeni takt. je moral na mestih, označenih z zvezdico upo- rabiti večjo oziroma manjšo notno vrednost. Morda ga je drugič zavedlo to, da v besedilu manjka zaimek, ki je dodan v oklepaju. Namesto četrtinske pavze pred »Kyrie...« je Kokošar postavil korono na predhodni ton a, ki pa se zdi s tem sorazmerno preveč podaljšan. 122 Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah Zapisa GNI 12.808 in 12.807, ki se med seboj le neznatno razliku- jeta, (sta dejanisko' istovetna s stanim predreformacijiskim napevom, kalkoT je zapisan v Cgm. 716 iz 15.istoletja (gl. Baumker I, 506). Primer tudi kaže, kako so se počasi začeli izpreminjati cerkveni tonovski 123 Zmaga Kumer načini v dur oziroma v mol. Melodično se z napevom iz Cgm. 716 ujema indi Orlov zapiis iz najnovejšega časa. V naših protestantskih pesmaricah je ta napev — kakor kaže gornja razpredelnica — uporabljen v zvezi s Truharjevo velikončno pesmijo »Jezus je v smertni ječi bil...«. Cerin je sicer to opazil in najbrž pravilno ugotovil, da je Trubar dobil napev iz Ench. Erf. 1524. Motil pa se je, ko je mislil (gl. Cerin, 184), da je to šele Walther jeva priredba stare velikonočne sekvence »Victimae Paschali«. Kakor do- kazuje Cgm. 716, je bil napev v rabi že davno pred Waltherjem. Po Baumkerju I, 540 je sekvenca »Victimae Paschali« nastala najkasneje v U. stoletju, saj so jo našli zapisano v nekem rkp. iz tega časa v samostanu Einsiedeln v Švici. Njen avtor naj bi bil Wipo, doma iz Burgundije, ki je umrl že 1050. leta kot kaplan na tedanjem nemškem cesarskem dvoru. Baumker I, 506 trdi, da je latinska sekvenca osnova nemški velikonočni pesmi »Christ ist erstanden«, ki je bila med Nemci tako priljubljena, da se je razvila v številne inačice. Včasih je izraz »inačica« komaj še umesten, toliko razlik je med posameznimi primeri. Le prva zvočna vrstica je povsod ohranila isto podobo. Podobno tudi nekateri naši primeri v začetku spominjajo na staro »Christ ist erstanden« (Cgm. 716) oziroma »Victimae Paschali« (Baum- ker I, št. 263), sicer pa zavijajo po svoje. Tako n. pr. ena kroparskih inačic (GNl 8035 iz leta 1910 in GNI 23.228 iz leta 1959), ki mora biti — po videzu sodeč — zelo stara, saj bi zadoščala že majhna sprememba nekaterih tonov, pa bi durovski napev postal molovski oziroma dorski: 124 Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah V drugem takem primeru, Kokošarjevi inačici GNI 12.806, pa je prvotnejša tomaliteta še ohranjena: 4. Strnitev izsledkov, Grafenauerjevo ugotovitev o predrefornia- cijskem izročilu stare velikonočne pesmi potrjuje tudi raziskava na- pevov. Doslej zbrano gradivo lahko razdelimo v dve skupini. Prva, verjetno starejša, obsega primere, ki preko nemškega napeva »Christ ist erstanden« (najstarejši zapis iz 15. stoletja — Cgm. 716) izhajajo iz latinske sekvence »Victimae Paschali«. V protestantskih pesmaricah je ta napev objavljen v zvezi z besedilom »Jezus je v smertni ječi bil«. Druga skupina pa so primeri, ki izhajajo iz splošno razširjene nemške velikonočne pesmi »Erstanden ist der heilig Christ«, tekstovne inačice predrelormaaijske latinske pesmi »Surrexit Christus hodie«. Po' vsej verjetnosti je torej tudi ta napev predreformacijski. V protestantskih pesmaricah mu je, enako kot prejšnjemu, podloženo drugačno besedilo'. Po vsem tem lahko sklepamo, da sta bila oba napeva znaîia pri nas že pred reformacijo, vsaj v 15. stoletju, če ne prej. Protestanti so ju sicer sprejeli v pesmarico', vendar le v zvezi s svojim besedilom. Med ljudstvom pa je pesem živela dalje v prvotni obliki. Zdi se, da je bil oni starejši, še iz latinske sekvence izhajajoči napev, bolj običajen, ker najdemo njegove sledove tudi v bolj oddaljenih inačicah. V Beneški Sloveniji se je ohranil celo prav do našega časa. Spričo priljubljenosti besedila so ponekod razen inačic nastajali tudi povsem novi napevi. Kaže, da slovenske protestantske pesmarice pri ohranjevanju izročila stare velikonočne pesmi nimajo posebnih za- slug, da se je ohranila ne zaradi ampak kljub pesmaricam. V. »Ta božična pejsen Puer natus« Čeprav še ni zelo dolgo, odkar je o tej pesmi izšla daljša raz- prava (»Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi Puer natus in Bethlehem«, Razprave SAZU 1958), se je zaradi novih odkritij na področju ritmike in metrike slovenskih ljudskih pesmi vendar treba znova povrniti k njej. Izkazalo se je namreč (gl. uvodna poglavja raz- prave V. Voduška, Arhaični slovanski peterec-deseterec v slovenski ljudski pesmi. SE 1959), da sloni ritmika slovenskih pesmi prav tako na načelu silabičnosti kakor ljudska pesem drugih slovanskih narodov in da je strogost glede stalnega števila zlogov in glede dierez v verzih večja na relativno starejših razvojnih stopnjah kakor na mlajših. Po- 125 Zmaga Kumer lemtakem za najstarejšo slovensko metrično obliko ne more več veljati tiste vrste pripovedna dvodelna vrstica, ki naj bi imela praviloma ne- stalno število zlogov in besedne namesto zlogovnih poudarkov, marveč je prav metrična pravilnost verzov dokaz za njihovo večjo starost. Enako načelno važna je ugotovitev, da se zlogi v verzih začenjajo šteti od prvega poudarjenega dalje in je torej začetni nepoudarjeni zlog v vsakem primeru anakruza. Ker so nove ugotovitve podprte z mnogimi prepričljivimi dokazi, so spričo njih trditve, ki izvirajo iz drugačnega gledanja na slovenski ritem, nevzdržne. Tako je treba tudi v omenjeni razpravi o božični pesmi »Puer natus« popraviti nekatere napačne ugotovitve. Prva taka je mnenje o Dalmatinovi inačici (gl. pogl. VIII, str. 74 nav. dela). Glede na to, da je treba metrični obrazec besedila iskati predvsem v zvezi z napevom in da je pri Dalmatinovem napevu osnova sedmerce z ana- kruzo, ne moremo obrazca besedila imeti za jantbski osmerce ali ga kako drugače razlagati. Res je sicer, da pri taki ritmizaciji na neka- terih mestih v verzih trpi naravni besedni poudarek, vendar to naših protestantov ni motilo. Deloma so v 16. stoletju marsikatero besedo dru- gače poudarjali kakor dandanes, deloma pa jim je bilo iz poezije nemških rokodelskih pesnikov (Meistersinger) domače načelo štetja zlogov, ki mu poudarek ni toliko važen. Ce dokazujejo primeri, da velja metrična pravilnost verzov tudi za najstarejše ljudske pesmi, potem morebitni »svobodnejši ritem« v cerkvenih pesmih ni znak prvotnejšega ritmično-metričnega načela v ljudski poeziji (prim. str. 80 nav. dela), ampak bo najbrž kar preprosto metrična ohlapnost pesnikov cerkvenih pesmi. Najsi so vzroki za to tudi tehtnejšii, vsekakor metrična nepravilnost vrstic najstarejših na- božnih pesmi (ki so potrjevale domnevo o posebni sttnikturi pripovedne dvodelne vrstice) ni odlika, ampak pomanjkljivost, nemara posledica izgube napeva ali samo v vsebino pesmi usmerjene pozornosti zapiso- valca. Zadnja možnost bi mogla veljati za Alasijo, če ne upoštevamo pri njem še tretje, zelo verjetne možnosti, namreč pojava »ritmične polnitve« in »drobitve« (gl. Voduškovo razpravo str. 186). Ce presodimo ritmično-metrično obliko Alasijeve inačice z novih vidikov, se pokaže, da ji je za osnovo sedmerec z anakruzo in dierezo po 4. zlogu (s formulo: 4/3). Verzi nepravilne oblike se dajo v mnogih primerih razlagati z ritmično polnitvijo oziroma drobitvijo, če jih že ni mogoče urediti z majhnim popravkom (n. pr. s spremembo v besed- nem redu). V nekaterih verzih je opaziti premik diereze za en zlog proti začetku, tako da sta obe polovici verza enaki in se obe začenjata z anakruzo (3/4). Nekaj verzov ostane kljui) vsemu v pomanjkljivi obliki, tudi z vidika ritmično svobodne pripovedne vrstice. Iz tega sodimo, da je Alasia pesem zapisal po spominu, ne da bi se bil zavedal, kako važno je natanko sporočiti obliko besedila, vsekakor pa ni upo- števal napeva, sicer bi se bil večjim nepravilnostim zlahka izognil. 126 Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah Verjetno je imela kolednica v resnici nekoliko pravilnejšo obliko kot jo poznamo iiz Alasijevega zapisa. Ker velja (po ustnem zatrdilu dr. V. Voduška) sedmerec 4/3 z ana- kruzo ali brez nje za razvojno starejšega od sedmerca 3/4 in je ohlap- nost glede števila nepoudarjenih zlogov oziroma drugačna pomanjklji- vost verzov (razen spremembe besednega naglasa, ki se v ljudski pesmi ne šteje za nepravilnost) še celo znak soTazmerno nižje starosti dolo- čenega primera, smemo ob Alasijevi inačici sklepati na dvoje: 1. Ce ritmično-metrična nepravilnost Alasijeve inačice ne gre na račun nje- gove nezanesljivosti kot zapisovalca, tedaj je to znak, da kolednica na prelomu 16./17. stoletja, ko jo je Alasia zapisal, ni imela več prvotne oblike. Torej je morala nastati pred tem časom. 2. Ker sklepamo z drugih vidikov, da je kolednica, katere inačica je Alasijev zapis, na- stala kot kontaminacija res že ob koncu 15. stoletja (oba sestavna dela sta seveda starejša in ritmično-metrično enakovredna — ne kakor sem domnevala na str. 82 nav. dela) in v času zapisa že kaže prve znake oblikovnega razkroja, bi smeli nemara tudi nastanek drugih pesmi s tako ritmično-metrično podobo previdno staviti vsaj na prehod 16. in 17. stoletja; pesmi v pravilnih sedmercih 4/3 bi bile potemtakem še starejše. Oba roka lahko veljata samo kot terminus post quem non, ker utegnejo v posameznih primerih drugi znaki kazati na večjo starost. Verjetno pa se bo dalo sčasoma, ko bodo raziskovanja ritmike in metrike še bolj napredoiVala, tudi samo s te strani določneje datirati. Da bo objavljena razprava o pesmi »Puer natus« kolikor mogoče izčrpna, naj ob tej priliki izpopolnim še uvodno poglavje o ohranjenih inačicah. Med tiskom in pozneje sta se mamreč nepričakovano pojavili dve zelo zanimivi, dotlej neznani vsebinski inačici Alasijevega zapisa in ena melodična inačica pesmi »Eno je dete rojeno«. Prvo, iz Opatjih sel, sta na pobudo dr. M. Matičetova zapisala leta 1953 ondotni župnik Vinko Crnigoj (napev) in domačin, nekoč sam kolednik 40-letni Rudi Pahor (besedilo).Glasi se: ''^ Poslano v pismu dr. M. Matičetovu, ki mi je prepis zapisa ljubeznivo prepustil v uporabo, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem. 127 Zmaga Kumer 1. Daj vam Bog, daj vam Bog dober večer, gospodar in gospodinja! — Trje so kralji v deželi, pomagaj Jezus in Marija! 2. Svetla danica nam zašla na oni kraj črne gore. — Trje so kralji... 3. Visoko nam je vzhajala, široko nam je svetila. — Trje so kralji... 4. V zvezdi stoji dete mlado, oj dete mlado Jezus. — Trje so kralji... 5. V rokah drži en zlati križ, na križu je zapisano. — Trje so kralji..-. 6. Teh sedem zlatih puštabov. Kaj ti puštabi pomenijo? — Trje so kralji... 7. Da to dete je pravi Bog, ki je ustvaril zemljo in nebo. — Trje so kralji... 8. Človeku dal dušo in telo, človeku dal dušo in telo. — Trje so kralji... 9. Trje kralji, trje kralji, trje modri možje. — Vse je lepo, vse je svetlo, kamor je sv. Rešuje Telo. 10. Se vzdignejo in gredo, ¦ dokler ne predaleč pridejo. — Vse je ... 11. Tja v majhno mesto Betlehem, k eni razdrti štalici. — Vse je... \ 12. Še v statico pogledajo. Marijo z rojstvom zagledajo. — Vse je ... 13. Marija jih je zagledala, silno se je prestrašila. — Vse je ... 14. To Dete s krilcem grinjala, to Dete se je oglasilo. — Vse je... 15. Bilo je rojeno eno uro pred polnočjo. — Vse je... 16. Daruj, daruj gospodar, gospodar in gospodinja. — Trje so kralji... 17. Daj ti Bog, daj ti Bog dober večer, moja deklina poštena. — Trje so kralji... 18. Na vse tvoje vredno JDOštenje. naj ti Bog zdravlje in veselje! — Trje so kralji... 128 Predreformacijsko izročilo- v slovenskih protestantskih pesmaricah 19. Gospodar, stopi na kasón,'*" potegni ta večji klobason. — Trje so kralji... 20. Mi se od vas potočimo Bogu in Mariji vročimo. — Trje so kralji... 21. In vsi nebeški angelci, da bi vas vsega varvali. — Trje so kralji... V dodani oponabi je rečeno, da so peli 17. in 18. kit. v hiši, kjer imajo dekleta, 19. kit. samo tu in tam. Koledniki so bili skoraj vsi vaški fantje in mlajši možje. Dva do štirje tenorji so peli dvoglasno naprej, drugi pa so jim po vsaki kitici enoglasno odgovarjali z od- pevom. Eden izmed fantov^ je nosil koš za darove (jajca, klobase, mast), drugi je vodil zapisnik denarnih prispevkov. Iz nabranih darov so si po koledovanju priredili skupno večerjo. Leta 1953 niso več koledovali. Glede besedila meni zapisovalec, da je najbrž okrnjeno, vsaj pred prvo svetovno vojno so nekateri opajski koledniki peli daljše. Hodili so takrat tudi po drugih vaseh in celo v Furlanijo. Glede napeva je re- čeno, da ga pojo jasno in razločno le v začetku vsake kitice oziroma odpeva, drugo pa »zdrdrajo v nekakem hitrem recitativu navzdol... Ce je zlogov manj, kot jih zahteva melodija, jih nategujejo; če jih je preveč jih strpajo skupaj pod eno noto.« Drugo kolednico je posnela ekipa Glasbenega narodopisnega in- štituta 28. maja 1958 v Cepincih na Goričkem, pel pa jo je Jožef Kala- mar p. d. Móneknin, 74-leten, znan pevec ter večkratni starešina na svatbah. Kolednica (GNI 22.170^ se glasi: 2. Zve'zde stoji deUe malo, v rokaj drži le'p zlati križ. 3. Na križi je zapisano koa je ton dçite pravi Boug. 4. I gde je 'ono rodjeno. notrie v mieste, v Betlajemi. 5. V jednoj navolnoj" štaliecie, v jednoj jiinčievani'** jaslicaj. 6. Njega pozna junak,^" samar,™ ko« je to" dçite pravi Bo"g. 7. Prišle so svçiti tre' krali, Gqsper, M'elki jina Boltežar. Kasón = skrinja (prim. ital. cassone). " Nevoljen = reven (Plet. bedrangt, elend; Mur); nevolja = beda, nesreča (Plei). Junčevni = adj. juncev, volovski. ^» Junak = junec, volek. "* Samar = osel (prim. madž. szamar). 9 Slovenski etnograf 129 Zmaga Kumer 8. Priniçsli so dragic dari, mirio, temjan, srebaro, zlato. 9. Dariivali so Jezusi, tugmi kraljema Gguspgni. 10. Zatok i mi si moliamo, dçite Bouga mi valiamo. U. Dq nas na žgei žarkie plamen, iobvarjie nas Jezoš. Amen. Pevec je povedal, da pravijo tej pesmi oziroma običaju »Tri kralje pozdravljat«. Do leta 1945 so še redno koledovali, poslej pa ne več. Koledniki so bili 3—4 moški. Svoj obhod so začeli ob 21. uri in končali šeli naslednje jutro. V dar so dobili jedi, žganje, vino ali čaj. Čim je ena skupina odšla od hiše, že se je pojavila druga. V starih časih so nosili s seboj zvezdo, zdaj pa ni več te navade, odkar pevec pomni. Obe kolednici spadata med božično-trikraljevske pesmi z motivom vzhajajoče zvezde z detetom (gl. str. 56 navedene razprave o božićnici Puer natus), vendar je Alasijevi inačici opajska kolednica veliko manj sorodna kakor geografsko neprimerno bolj oddaljena prekmurska. Sklepna kitica, ki je pri Alasiji ni, veže prekmurski primer s kajkov- sko-čakovskim (prim. str. 22. si. o. c.) .Jezikovno pa kaže zaradi neka- terih prekmurskih izrazov popolno neodvisnost od hrvaških vrstnic (n. pr. kit. 5, 6). Glede na to, da je bil severni del Goričkega, kjer ležijo Cepinci, že zelo zgodaj poseljen"* in imamo tudi podatke o zgodnji farni organizaciji ondotnih krajev,"^ smemo čepinsko inačico imeti za po- trdilo domneve, da je kolednica »Ta zvezda ta je izšla« prišla na Hrvaško s slovenskega ozemlja. Kakor v Alasijevi inačici beremo tudi v opajski, da je zvezda »zašla na oni kraj črne gore«. Ker je izraz »zašla« v pomenu »izašla- izšla-vzšla na Krasu znan,"* torej pri Alasiji ne more biti napaka in ga je Štrekelj po nepotrebnem popravljal. Enako nepotreben je pomislek glede pravilnosti Alasijevega besedila v moji razpravi (str. 58). Preprostost napeva obeh novo odkritih kolednic si lahko razlagamo na dva načina: ali sta to primera arhaičnih melodij in torej preprosta zategadelj, ali pa je njuna preprošeina znamenje, da je kolednicama tudi z glasbene strani minila življenjska doba. Glede na to, da je bil običaj v Cepincih in Opat j ih selih do nedavnega še živ, ter da sta napev sporočila dobra poiznavalca kolednice, oba zanesljiva pevca, se mi zdi prva možnost verjetnejša. Osnova opajskemu napevu je en sam motiv, ki je hkrati ena zvočna vrstica, zavzema tri takte (!) in je "* V 12. stoletju je imel monoštrski cistercijanski samostan posestva v okolici Gornje Lendave—Gradu. (Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine.) Ljubljana, 193. "- Prvotna grajska (gornjelendavska) cerkev je bila zgrajena najbrž že v U. stoletju, prafara pa sega v 13. stoletje. Tudi cerkev sv. Ane v Boreči je stala bržčas že v 11. ali 12. stoletju, ker govore viri iz 13. stoletja o ponovni zidavi oziroma popravilih. V še zgodnejšo dobo stavijo postanek cerkve v Gornjih Petrovcih. Gl. Kraj. leksikon. "' Gl. M. Matičetov, Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskavanj. Razprave SAZU, razred za filol. in lit. vede, IV (Ljub- ljana 1958), 112, op. 24. 130 Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah sestavljen le iz štirih tonov. Y skladu v zgradbo tekstovne kitice, ki jo sestavljata dve vrstici besedila in dvovrsti&ni refren, se melodični motiv ponovi trikrat v sekvenci (le vstopni skok je negotov), enkrat vari- irano. Po izjavi zapisovalca so koledniki drugi del odpeva na pol recitirali. Podobno je tudi v belokranjskih kresnih kolednicah, ki so glede ambita in melodične linije še preprostejše in veljajo prav zato za resnične arhaizme v naši ljudski glasbi. Čepinski napev je po melodični liniji sicer bolj razgiban, tudi zveni povsem durovsko, čeprav začetek na subdominanti in izostanek vodilnega tona za navadno durovsko melodijo nista običajna. Obli- kovni zgradbi besedila — trovrstičje, nastalo s ponovitvijo druge vrstice — ustreza povsem zgradba napeva. Tudi tu se ponovi (z majhno spremembo) druga zvočna vrstica, kar je značilno za napeve starejšega tipa (n. pr. v pripovednih pesmih). Oba napeva kažeta torej poteze, zaradi katerih jima smemo pri- soditi precejšnjo starost. Da bi se bila ohranila še iz dobe, preden je kolednica »Ta zvezda ta je izšla« prevzela napev božićnice »Eno je dete rojeno« (gl. str. 89 o. c), je težko verjeti. Utegnila pa bi vendarle izvirati iz predreformacijske dobe, najbrž kot povsem lokalni tvorbi, ki se po drugih krajih nista razširili. Yendar je natančnejše datiranje negotovo, ker z doslej znanimi napevi božićnice »Eno je dete rojeno« oziroma »Ta zvezda ta je izšla« nimata ničesar skupnega. Melodično inačico pesmi »Eno je dete rojeno« z odlomkom besedila je zapela 28. aprila 1959 64-letna Marija Lotrič v Železnikih (zvočni po- snetek in transkripcija dr. Y. Yodusek, arhiv GNI 23.119): Nam darujejo Jezusa, oj Jezusa, |: tega krala nebeškega. :| Nam vstvaru je nebp^in zemlo, nebp^^n zemlo, |: človeku je dav dušo^n telo. :| Po pevkinem pripovedovanju so to pesem hkrati z drugimi podobnimi peli trikraljevski koledniki, trije 16—17-letni fantje z zvezdo. Že pred zadnjo vojno se je napev izmaličil in so ga opustili. Tudi pevki je delal napev težave: v intonaciji je stalno padala, zato nehote začenjala vsako kitico za IK)1 tona niže. 131 i Zmaga Kumer VIRI IN LITERATURA - KRATICE Alasia = Vocabolario Italiano e Schiauo ... Raccolto da Fra Gregorio Alasia da Sommaripa... In Vdine. MDCVII. Babst = Val. Babst, Geystliche Lieder, 1545. Baumker = Wilhelm BaUmker. Das katholische deutsche Kirchenilied. 1.—4. Frei- burg i/Br. 1883—1911. Cat. = Ta celi Catehismus, eni Psalmi... 1567, 1574, 1584. 1595. Cat. 1575 = Catehismus sdveima islagama ... V Tibingi 1575. Cgm. = Codex germanus monacensis. Drž. knjižnica v Miinchenu. Clm. = Codex latinus monacensis. Drž. knjižnica v Miinchenu. Čerin = Dr^J.Cerin, Pesmi slov. protestantskih pesmaric, njih viri in njih po- raba v poreform. časih. Zbornik Matice Slov. Ljubljana 1908. ČJKZ = Časopis za jezik, književnost in zgodovino. Ljubljana. CZN = Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor. = L. Erk-Fr. M. Bohme, Deutscher Liederhort. 1.-5. Leipzig 1893 tf. Ed. = Razne izdaje lekcionarja, imenovane Evangelia inu listovi, Branie inu evangelia, Listuvi inu evangelia. Fischer = A. F. W. Fischer, Kirchenlieder-Lexicon. Gotha 1878/79. GNI = Glasbeno narodopisni institut, Ljubljana. Grafenauer, Velikonočna = Dr. I. Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj. Cas XXXVI (1942). Gruden = Dr. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celovec. Hoffmann = Hoffmann von Fallersleben, Geschichte des deutschen Kirchen- liedes bis auf Luthers Zeit. III. Ausg. Hannover 1861. Kal. rkp. = Kalobski rokopis slovenskih pesmi. Stud. knjižnica Maribor. Kidrič, Opombe = Fr. Kidrič, Opombe k protiref. (kat.) dobi v zgodovini slo- venskega pismenstva. ČJKZ III (1922). JSTooačič = Fr. Kovačič, Slavič dr. M., univ. prof., Prekmurje (ocena). ČZN 1922. Lexer = Mat. Lexer, Mittelhochdeutsches Taschenwôrterbuch. 22. Aufl. Leip- zig 1940. Majar, PC = Matija Majar, Pesmarica cerkevna. V Celovcu 1846. MK = Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Mone = F. J. Mone, Lateinische Hymnen des Mittelalters. I. Bd. Freiburg i/Br. 1855. OSNP = Odbor za nabiranje slov. narodnih pesmi z napevi, deloval 1906—1927. Pesme = Pesme per očitni službi božji. I. natis s. a., II. natis 1854. Prkm. rkp. = Rokopisna prekmurska pesmarica iz 17. stoletja, (gl. Kovačič). fifcp. Porfme/ec = Pesmarica Štefana Hadalina iz Podmelca, ok. 1810 (GNI). Rkp. Medana = Pesmarica Janeza Simčiča iz Medane, 19. stoletje (GNI). Rkp. Cerkno = Pesmarica iz Cerkna iz zač. 19. stoletja (GNI). Rkp. Golobe = Pesmarica iz 19. stoletja, »Ex libris f. Joannis Golobz« (last N. Sadnikarja v Kamniku). Rkp. Maurer = Pesmarica Luke Maurerja iz Podkloštra 1854 (gl. Fr. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II. Ljub- ljana 1952. — Prepis Fr. Kotnika v pismu 1953.). Rupel = Slovenski protestantski pisci. Izbral in uredil dr. Mirko Rupel. Ljub- ljana 1934. Rkp. Ed. = Rokopisna pesmarica v nekaterih primerkih izdaj lekcionarja. 132 Predreformacijsko izročilo v sloTenskih protestantskih pesmaricah Scheinnig = Narodne pesmi koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal J. Schein- nig. Ljubljana 1889. SNP = Dr. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi. 1—IV. Ljubljana 1895 do 1923. SkZ = Škofijski zavodi sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Vehe = Ein New Gesangbüchlin Geystlicher Lieder ... Leiptzigk 1537. Verdinek = Ene prou lepe Molitouske Bukvice imenuvane Usakdanji Kruh... od Jurja Werdineka. V Zeli 1820. (Izdaja 1847 izšla v Mariboru.) Wackernagel = Ph. Wackernagel, Das deutsche Kirchenlied von der ältesten Zeit bis zu Anfang des XVI. Jh. 1—V. Leipzig 1864—77. Weisse = Mihael Weisse, Gesangbuch der Böhmischen Brüder vom Jahre 1531, hersg. von W. Thomas. Kassel 1931. Wizelius = Psaltes Ecclesiasticus ... Durch Georgium Vuicelium ... Gedruckt zu S. Victor bey Mentz. Im Jar MGL. Zahn = Johannes Zahn, Die Melodien der deutschen evangeüischen Kirchenlieder. 1—IV. Gütersloh 1889—91. Zusammenfassung DIE VORREFORMATORISCHE ÜBERLIEFERUNG IN DEN SLOWENISCHEN PROTESTANTISCHEN GESANGBÜCHERN UND IN DER NACHFOLGENDEN ENTWICKLUNG — B III. Ta stara pejsen od soetiga Duha (= Das alte Lied vom hl. Geiste, Veni S. Spiritus). In protestantischen Gesangbüchern kommt das Lied von 1574 an vor, es ist jedoch nur in drei katholischen Drucken enthalten (Alasia, Ev. 1672 und Ev. 1730). Der Wortlaut, der im Wesentlichen überall der nämliche ist, ist eine selbständige slowenische Fassung, nicht nur eine Übersetzung fremder vorreformatorischer Vorlagen. Die Singweise, welche von den Protestanten veröffentlicht wurde, ist in zahlreichen deutschen protestantischen und katholischen Gesangbüchern enthalten, hingegen ist sie aber in den slowenischen Drucken nicht vorhanden oder aber sie ist vollkommen verschieden, dem neueren Texte besser angepasst (vom 18. Jahrhundert an). IV. Ta stara velikanočna pejsen (= Das alte Osterlied, In di6 resur- rectionis eantus). Dieses Lied ist im Drucke vom 16. Jahrhundert an bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts zu verfolgen. Überdies ist es in handschriftlichen Sammlungen von Volksliedern noch aus dem Anfange des 20. Jahrhunderts enthalten, die neueste Aufzeichnung und Tonbandaufnahme sind sogar 1959 erfolgt. In Hin- sicht des Textes hat Dr. Ivan Grafenauer festgestellt, die slowenische Fassung rühre aus der vorreformatorischen Zeit her und es hätten dieselbe auch die protestantischen Gesangbücher des 16. Jahrhunderts fast unverändert beibehalten. Alle frühen, sowohl protestantischen als katholischen Quellen weisen keine Singweise auf. Diese murde zum ersten Male kaum 1846, wiederholt aber 1959 veröffentlicht. Sämtliche Aufzeichnungen stammen aus der volkstümlichen Überlieferung. Man kann sie in zwei Gruppen aufteilen: die erste, vermutlich ältere, kommt über das deutschen Lied »Christ ist erstanden« aus der lateini- schen Sequenz »Victimae Paschali«, die zmeite aber hat ihren Ursprung im deutschen Li'ede »Erstanden ist der heilig Christ«, welches eine textliche Va- riante des lateinischen »Surrexit Christus hodie« darstellt. Beide Singweisen 133 Zmaga Kumer maren auch in den slowenischen protestantischen Gesangbüchern enthalten, doch in Verbindung mit einem anderen Texte. Im Gegenteil sind in jüngeren Auf- zeichnungen dem alten Texte auch neue Singmeisen zugeteilt worden. V. Ta božična pejsen Puer natus (= Das Weihnachtslied Puer natus). Über dieses Lied veröffentlichte die Varfasserin 1958 eine längere Ab- handlung, die 1955 zur Erlangung des Doktorgrades vorgelegt morden war. Noch während des Druckes wurde aber unvorhergesehen neues Material auf- gefunden, zwei Umgangslieder aus der volkstümlichen Überlieferung, die bis in die letzten Jahre am Leben geblieben sind. Da die beiden Varianten dem Wortlaute nach die ältesten Formen des Liedes darstellen und auch melodisch interessant sind, veröffentlicht sie die Verfasserin nachträglich an dieser Stelle. Gleichzeitig berichtigt sie einige irrige, von einer verschiedenen Ansicht auf rhythmisch-metrische Probleme herrührende Behauptungen, meil diese erst jüngst durch die Untersuchungen von Dr. Valens Vodušek geklärt worden sind. 134 SVIJET I OBLIKOVNI (STRUKTURNI) PRINCIPI SRPSKOHRVATSKE EPSKE NARODNE PJESME Tvrtko Čubelić I Raspon interesa za našu narodnu epsku pjesmu razvijao se ponaj- više u idejnom i tematsko-motivskom smjeru; i bio je prilično širok. Skoro nepregledan broj značajnijih i skromnijih radova nalazi se upravo na toj koordinati koja je do naših dana neobično bogato i raznoliko razgradena, u smislu iscrpljivanja i detaljiziranja problema do skrajnjih mogućih granica. A isti su interesi, od prvih početaka proučavanja do danas, gotovo dominantni, jer je epska pjesma pru- žala upravo traženu građu u reprezentativnim sadržajima, zbivanjima, scenama događanja. Reprezantativna strana naše epske pjesme usmjeravala je i tok samih proučavanja. Glavnina problema izvirala je upravo iz toga vrela, jer ih je činjenica reprezentativnosti gurala u prvi plan. Njihov historijat potvrđuje upravo tu karakteristiku. Tako se pitanje točnije lokalizacije epskih pjesama, kao jednog od prvih problema u historijatu, rješavalo historijsko-političkim* i geografskim^ kriterijima, nadopunjenim djelomično i leksičko-ling- vističkim.* * Stojan Novaković, Die serbischen Volkslieder iiber die Kosovo- Schlacht (1389). Eine Kritische Studie (preveo V. J.), AslPh II, 1879, str. 459: govoreći o narodnim pjesmama o Kosovskoj katastrofi kaže da su one nastale »nur in serbischen Orten, unter den Stammen, welche der Schlacht am nachsten waren und die schweren Folgen der Niederlage zuerst fuhlten«. ^ Vatroslav J a g i ć , Die sUdslawische Volksepik vor Jahrhunderten, AslPh IV, 1880, str. 242: »Wir haben somit auch von dieser Seite einen neuen Beweis gewonnen fiir die oben durchgefiihrte Ansicht, dass der Urquell der siidslawischen Epik, welche auf die Invasion der Tiirken ihren Ursprung zuriickfiihrt, dort zu suchen ist, wo die ersten wuchtigen Schlage fielen, wo die friihesten Katastrophen eintrafen (Marica, Kosovo)«. * Svetozar M a t i ć, Poreklo kosovskih pesama kratkog stiha, ZbMS, za knjiž. i jezik I, 1954, str. 7: »Od Vukovih kosovskih pesama samo jedna je zapisana izvan Srema: Smrt majke Jugovića; sve ostale zapisane su u Sremu bilo od pevača iz Srema, bilo od pevača koji su sa strane došli za kraće vreme u Srem. Već sama ta činjenica da je Vuk sve svoje kosovske pesme, osim jedne, našao u Sremu, a izvan Srema ni on ni njegovi skupljači, osim te jedne, nisu ih mogli naći, — već to navodi na pomisao da su se kosovske pesme 135 ¦ Tvrtko Cubelić i KoiiKparativTia istraživanja išla su u dva smjera: 1. i ponajviše, u smjeru provjeravanja historijske autentičnosti* podataka i ličnosti u epskoj pjesmi; 2. i rjeđe, u smjeru određivanja prvotnih poticaja^ i izvorne građe za motive i pojedine situacije u epskoj pjesmi. Za ova istraživanja bila je odlučna opća i principijelna orijentacija francuskih niedijevalista (posebno Josepha Bédiera)^ i njemačkih^ istraživača narodne pjesme, da se je epska pjesma — u preuzimanju i razradi motiva i situacija, u općem stilskom postupku, u općoj pje- vačkoj kulturi i stvaralačkom procesu — čvrsto oslanjala na pjevačko umijeće feudalnog i viteškog srednjeg vijeka, pri čemu su obrazovani, školovani pjevači odigrali značajnu i prvotnu ulogu. Sociološka proučavanja epske pjesme bila su prilično potisnuta i sužena, iako su se kretala dvosmjerno: 1. u smjeru čvršćeg povezivanja epske pjesme s konkretnim obli- cima uže, seosko-plemenske* kulture i njenih društveno-ekonomskih osnova; a posebnu varijantu (i devijaciju) ove koncepcije predstavlja Vukove zbirke stvarale i održavale u Sremu.« I str. 13.: »Tu su se, razume se skupljali i pevači narodni«. Matić iznosi kao dokaze svojoj tezi redovno odr- žavanje vidovdanske slave u manastiru Ravanici u Fruškoj Gori i neke sremske jezične oblike u kosovskim pjesmama. * Marette, T.: Naša narodna metrika. Zagreb, 1909. — Marette je brižljivo ispitivao činjenicu npr. zašto je Vuk Branković u pjesmi proglašen izdajicom, kad to u stvarnosti nije bio. Tu pojavu je objasnio antagonizmom Vuka Brankovića i Lazarovih potomaka (str. 122.). I druge pojave ispituje Maretić jednakim pozitivističkim mjerilom i dolazi do zaključka, da je narodna pjesma vrlo nepouzdano vrelo za historiju, jer je puna »narodnih izmišljotina« (str. 121.). ^Banašević, Nikola: O važnosti proučavanja motiva narodne poe- zije. Pr pnp, 11-1935, str. 170.: »Bez ulaženja u istoriju motiva, odnosno u književno-istorijske probleme, ne mogu se ponekad donositi osnovani za- ključci.« Svoje shvaćanje o značenju, preuzimanju i selenju motiva Banašević je uspješno pokazao u djelu: »Cik us Marka Kraljevića i odjeci francusko- talijanske viteške književnosti«. Skopje, 1933. " B é d i e r , Joseph: Les Légendes épiques. — Recherches sur la forma- tion des chansons de geste. 1—IV, Paris, 1926—1929. Str. lV/434: »Neanmoins, si, pour rendre compte des légendes épiques de la France, j'ai a bon droit mis en relief de rôle des sanctuaires, des pelerinages, des foires, des grandes fetes religieuses, si j'ai dit a bon droit que cette légende a base historique suppose la participation des clercs, est par essence d'origine savante . ..« 'Heusler, Andreas: Lied und Epos in germanischer Sagendichtung. Dortmund, 1905. Meier, John: Werden und Leben des Volksepos. Halle, 1909. I u engleskoj stručnoj literaturi prevladava takvo mišljenje. Npr. Child, James, Francis: English and Scottish popular ballads. London — Toronto — Bombay — Sydney, 1904. " Gesemann, Gerhard: Der montenegrinische Mensch. Zur Litera- turgeschichte und Charakterologie der Patriarchalitat. Prag, 1934. — Str. 15. »Das Epos typisiert, verallgemeinert. rhetorisiert, prunkt; das Epos feiert den heroischen Menschen iiberhaupt, hebt ihn zum mythischen Héros empor: die patriarchalische oratio, oratio heroica!« 136 Svijet i oblikovni principi srpskohrvatske epske narodne pjesme naglašavanje, u plemenskoj drušiveno-ekonomskoj organizaciji, ko- lektivne" psihološke zakonitosti kao osnovne stvaralačke snage u nastajanju epske pjesme; 2. u smjeru izvođenja epske pjesme — budući da starija epska pjesma ponajviše pjeva o feudalnim društvenim odnosima — iz sred- njevjekovno — feudalne*" ekonomske strukture i njene kulturne nadgradnje. Teoretsko-principijelna osnova i koncepcija gornjih problema zadržana je i u novijim proučavanjima, ali je u ranije proučavanje naše epske narodne pjesme unesen novi kvalitet koji se očitovao u novom metodskom postupku, tzv. terenskom realizmu." Dok je za ranije proučavanje bio u svakom pogledu mjerodavan štampani i na- pisani tekst, jer je bio početna i završna stvarnost za svako prouča- vanje (takvo gledište nazivamo tzv. akademsiki realizam),*^ odilazak na teren i terensko promatranje pjesme unijet će novo osvjetljenje i nove poglede. Problemu života epske pjesme, njenom postojanju i uvjetima njenih promjena na terenu, postupku pjevača pri neposrednom izvo- đenju same pjesme — posvećuje se naročita pažnja već u razdoblju između dva svjetska rata, a naročito poslije II svjetskog rata. Ta će zapažanja u početku značiti samo novi metodski postupak, ali će po- stepeno unositi i nove, kvalitativno drukčije spoznaje o epskoj pjesmi za razliku i nasuprot ranijim shvatanjima. Stilistička isipitivanja epskih pjesama — u smislu preispitivanja stilsko-oblikovanih zakona i procedé-a epske pjesme — polako su sti- zala na ovo područje. Oblikovale su se dvije težnje: 1. pjesnikova** koncepcija događanja i likova, njegovo shvaćanje historije i njegova historijska spoznanja, postavljene su kao odlučna snaga u oblikovanjn epske pjesme; "Dvornike vi ć, Vladimir: »Krila kolektiviteta« jugoslavenskog na- rodnog epa. Pr p n p, V—1938, str. 79.: »Unutrašnja dinamika iz koje se rađa osnovna forma prikazivanja (epskog) data je epskom stvaraocu pre svega u jakim duševnim pokretima i sudarima, u kontrastici ličnosti, osećanja, volje i strasti.« '" K r a V c o V , N.: Serbskij epos. Moskva — Leningrad, 1933. Čitavo je djelo minuciozna razrada teza, da je srpski epos mogao izrasti na srednje- vjekovnoj kulturi i da je on poezija feudalne vojne aristokracije (str. 15), i da su nosioci takve poezije, a ujedno njeni stvaraoci i podržavaoei, pri- dvorni i dvorski pjevači koji su bili u službi kneza ili vojvode (str. 65). " Murko, M.: Nekoliko zadaća u proučavanju narodne epike. Pr p n p. I, 1954, str. 2.: »...da se tačno odrede krajevi gde i kako narodna epika još danas živi i gde je u posljednjem vremenu još živela«. Svoje poglede i principe tzv. terenskog realizma razradio je Murko u svom životnom djelu: Murko, Matija: Tragom srpskohrvatske narodne epike. I—II. Zagreb, 1951. *^ M a r e t i ć , T.: Metrika narodnih naših pjesama. U Zagrebu, 1907. str. 2.: »...to su od česti stvari, do kojih se može doći i bez muzike, samo su ih rečeni pisci obavili muzikologičkom terminologijom i frazeologijom.« ** Braun, Maximilian: »Kosovo« — Die Schlacht auf dem Amselfelde in geschichtlicher und epischer Uberlieferung. Leipzig, 1937. Str. 139.: »Man 137 Tvrtko Cubelić 2. određeni fornialno — oblikovni'* postupci shvaćeni su kao bitni preduvjeti u razradi epske pjesme. Opća se karakteristika nasljeđa u dosadašnjem proučavanju naših narodnih epskih pjesama — kako sam ih gore sažeto naznačio, uklju- čujući u njih prećutno i nenavedene varijante i nadopune gornjih koncepcija — očituje na dva načina: 1.'epske se pjesme čvrsto povezuju s historijsko-političkim zbi- vanjima, u potpunoj su ovisnosti od njihova slijeda i njihovih idejnih preokupacija; 2. epske se pjesme iposmatraju kao čvrsti, pisani, statički mate- rijal, potpuno jednako kao i pisana književnost. Problem epske pjesme kao autonomnog fenomena usmene (oralne)'^ književnosti tek je po- stavljen i samo je djelomično obrađen. Metodska strana u dosadašnjim proučavanjima nije bila bogatije razvijena. Pozitivisticka'" provjeravanja na većem ili manjem obimu pro- branih činjenica i izvođenje zaključaka iz vidljivih podataka bili su najčešći metodski postupak, izražen u nizu varijanata. Iz njega je nužno proizašao, kad je riječ o epskoj pjesmi, komparativni metod.'^'' Kulturno-historijsko'* prilaženje epskoj pjesmi, koje je tražilo spe- konnte sagen: »Wirklichkeit« und »Wahrheit« rangen miteinander um die Seele des Volkes. Der Angreifer war aber in diesem Kampf die epische »Wahrheit«. I: »Sie (die Wirklichkeit) wurde anerkannt, soweit sie eine Deutung im Sinne der Heldischen Wahrheit zulieB...« " Schmaus, Alois: Gavran glasonoša. Pr pnp, IV, 1937, str. 2.: »Shema u neku ruku strukturira događaj, tako da on dobija ne samo čvrst okvir, nego uz to i jasan i pregledan nutarnji raspored.« Svoju tezu Schmaus je posebno razradio u djelu: »Studije o Krajinskoj epici«, Zagreb, 1953. " Parry, Milman: Les formules et la métrique d'Homere. Paris, 1929. Najdublje je ušao u probleme usmene (oralne) književnosti francuskih žonglera: Rychner, Jean: La chanson de geste. — Essai sur l'art épique des jongleurs. Geneve — Lille, 1955. Posebno 111 poglavje (La composition des récits), str. 37. i dalje. " Banović, Stjepan: O nekim historičkim licima naših narodnih pjesama. Zb žo J SI, 25—1, 26—1. 1: Mašta prema istini u našim narodnim pjesmama. Zb žo J SI, 26—2. — Banović je dokazao da mnogi prizori u epskim narodnim pjesmama odgovaraju istinitosti specifičnog epskog ambi- jenta koji nije bio posvuda jednako razvijen. 1 neobičnosti u epskoj pjesmi nisu tako naivno postavljene, kako se je često pisalo i govorilo. Epski je svijet bio u mnogočem neobičan, neredovit, pa su se nužno i u njemu zbivale nesvakidašnje pojave. Primjena komparativnog metoda na epske narodne pjesme išla je najčešće u širinu. Pronalazile su se i najmanje srodnosti između naših i stranih epskih pjesama, i mnogi su rezultati vrlo instruktivni. Komparativni metod u proučavanju naših epskih pjesama razvio je gotovo do jednog sistema: Banašević. Nikola u djelu: Ciklus Marka Kraljevića i odjeci francusko-talijanske viteške književnosti. Skopje, 1935. " Savković. Miloš: Narodne pesme kao dokument za socijalni život u srednjem veku. K S, IV, 1928, str. 299: »Mi smo danas radoznali da saznamo kako su ,naši stari' vodili politiku i kako su se molili Bogu, kako su se 138 Svijet i oblilcovni principi s'rpskolirvatske epske narodne pjesme cifični odraz društvenili izlbivanja i historijske atmosfere u pjesmi, bilo je slabije njegovano. Psihološki (tačnije psihologistički)*" pristup i obrada epske pjesme bio je osamljena i vrlo kratkotrajna pojava. Estetsko^" promatranje i ocjenjivanje epskih pjesama bilo je česta pojava, ali je od metodskih postupaka u sebi najviše nosilo subjek- tivnih, usko ličnih postavaka i zapažanja. Otkrivanje novih spoznaja o našoj narodnoj epskoj pjesmi i sa- gledavanje njenih unutarnjih zakonitosti i vrednota moguće je samo daljnjim proširivanjem metodskih postupaka. U suvremenom snažnom naučnom razvoju istaknut je čitav niz novih metoda koje otvaraju nove poglede i osvjetljavaju dosada nepoznate stranice u problematici neke naučne oblasti. U daljnjim izlaganjima iznijet će se, za razliku od ranijeg, nešto drukčiji metodski pristup epskim pjesmeima s mogućim novim osvjet- ljenjem čitave složene problemaiike. II Kad se sve naše narodne epske pjesme sagledaju na okupu i kad se u njima uoče sve njihove bitne karakteristike epskog procedéa, a pogotovo kad se shvati njihova međusobna unutarnja uvjetovanost i neraskidiva povezanost,^* onda se bez dvoumljenja mora naglasiti prirodna i literarna jedinstvenost naših epskih narodnih pjesama kao određenog književnog oblika i kao određenog usmenog načina izra- žavanja na jedinstvenom jugoslavenskom teritoriju. I bez obzira na sve uže nacionalne razlike; i bez obzira na sve uže geografske podvojenosti; i bez obzira na sve konfesionalne, vjerske oblačili i kako su ratovali, kako su tekli bogatstvo i kako su ga rasipali, kako su pili i kako su ljubili«. " Dvorniković, Vladimir: Psihogeneza epskog deseterca, Pr p n p, III, 1936, str. 161. ™Lazarević, Branko: Tri naše najveće vrijednosti. Beograd, 1938. — Epska narodna pjesma, kao umjetnički oblik i spoznaja o određenom društvu i dobi, može imati pravu vrijednost samo u sklopu i općoj poveza- nosti ukupne jugoslavenske kullture. Izdvajati epsku pjesmu (pa bilo to i u društvu Njegoša i Meštrovića, kako to čini u navedenom djelu Lazarević) znači lično, subjektivistički gledati na pojave koje su i suviše kompleksne. ^* Najčešće su izdvajane iz cjelovitosti epskih pjesama muslimanske epske pjesme, ponajviše iz konfesionalnih i naciona no-političnih razloga. Ali kako su muslimanske epske pjesme nastajale skoro isključivo u vezi kotarskih, kotorskih i senjskih uskoka, to su nužno s njima povezane kao epska tradicija, bez obzira na njihov politički aspekt. Konačno, muslimanske (i vjerske i političke) preokupacije sastavni su dio naše jugoslavenske stvarnosti i ne mogu se nikako iz nje isključiti. Razumljivo je, da je musli- manska epska pjesma — kad se je već razvio muslimanski epski ambijenat — obrađivala i svoju specifičnu muslimansku tematiku na sličan način, kao što se to događalo u drugim epskim ambijentima. I po tim svojim specifičnim poticajima i funkcijama muslimanska epska pjesma nužno ide u zajednicu jugoslavenske epske dominante. 139 Tvrtko Cubelić 1 razlike naših naroda, i što je još važnije, naših epskih pjevača, — postoji jedimstven problem u smislu određene tradicije, u smislu određenog stila, određenog umijeća i — što je vrlo važno — određenog epskog umjetničkog htijenja. 1 činjenica je (potvrđena mnogobrojnim zbirkama i zbornicima), da postoji na cjelokupnom jugoslavenskom teritoriju epska pjesma koja je na svoj način, tj. s gledišta stila epske pjesme, uočila značaj- nije pojave i prelomna zbivanja i izrazila ih svojim epskim načinom, stilom. Nebrojeni primjeri su pred nama i oni potvrđuju jedinstveni fenomen epske pjesme u određenom rasponu geografskih, socioloških, jezičnih i psiholoških granica, uključujući i neizbježive razlike, uvje- tovane raznolikošću ekonomsko-društvene struikture svakog užeg, fM>jedinog, specifičnog kraja. lako je time izvorno postavljeno pitanje, a potom i problem, ipak se iz čitave formulacije nužno postavlja zadatak: što se može za- ključiti, ako se naša epska narodna pjesma sagleda kao jedinstven književni fenomen? To znači: da li se iz stilske jedinstvenosti epske tradicije i iz naše narodne epske pjesme mogu izvući mjerodavni zaključci o kon- cepciji društva i svijeta, o društvenom i etičkom stavu, o životnom idealu, o dubljoj motivici u praktičkom djelovanju? Ukratko: može li se dobiti slika pogleda na svijet, slika općeg i šireg filozofijskog stava, koja bi bila primjerena okviru i stilu epske narodne pjesme? Cjelina naših epskih narodnih pjesama — a jednako i snažniji, umjetnički zreliji primjeri — potvrđuju zasebni epski svijet s auto- nomnim epskim životnim kriterijima. Jedan pomno odabran i epskom logikom složen svijet likova i događanja bruji u narodnoj epskoj pjesmi. Pjesma je prikazala iskrenu, nenamještenu životnu stvarnost: različitu, raznoliku, šarenu, lijepu i nelijepu. Naravski, u okviru svoga stila i svoga umjetničkog htijenja. Kakav je taj unutarnji svijet epske pjesme u svim njegovim oči- tovanjima? Koliki je opseg toga svijeta? Koji su sve njegovi pro- blemi? Koji su se kriteriji ustalili, učvrstili na širokom životnom planu? Koji su osnovni motivi i osnovne pokretne snage? Što se voli, a što se mrzi u tom svijetu? Kad i uz koje se uvjete postižu ideali i iluzije o sreći i društvenom uspjehu? A koja djela izazivaju u okolini i u počimiteljima stid i sram? Svi su ti problemi prezentni u epskoj narodnoj pjesmi; oni su njena osnovna preokupacija; u daljem izvodu i epskog pjevača, a prvotno i epskog pjesnika-stvaraoca. Nema sumnje da su svi ti pro- blemi — a to znači epske teme, sujeti, motivi — izrasli iz neposrednih historijskih i društveno-ekonomskih protivurječja i da u njima uvijek nalaze svoje poticaje i svoje sadržaje. Ali kad su već postavljeni i oblikovani, oni djeluju — pod određenim uvjetima i u određenim granicama — kao autonomne stimulativne snage u daljnjem održa- vanju epske tradicije i stvaranju epskih pjesama. 140 Svijet i oblikovni principi srpskohrvatske epske narodne pjesme Prema tome je svijet epske pjesme — t. j. svi njegovi problemi, sva njegova previranja s likovima i s događajima u cjelini i kompleksnosti — istovremeno i osnovna oblikovna snaga epske pjesme, njen osnovni stvaralački, oblikovni princip. Objašnjenje stavova i kriterija, prema kojima se odvijaju zbi- vanja u epskoj pjesmi, kao i shvaćanja idealnih težnji za koje epski likovi ulažu sve svoje snage, istovremeno znači objašnjenje i shva- ćanje oblikovnih mogućnosti unutar razrade epskih tema i motiva. Kompleksna problematika samih epskih pjesama mora saopćiti i od- lučnu riječ o njenom životu, njenom postanku i opstanku, silama i zakonima njenog oblikovanja. To su dvije strane jedne pojave, koje djeluju protivurječno, a to znači: u određenim okolnostima skladno i podudarno, a u drugim situacijama nejednako i oprečno (naravski uvijek u nepreglednom nizu varijacija i stupnjevanja). Pristup do pune unutarnje istine epske pjesme i do prvotnih, izvornih korijena njenih oblikovnih snaga ne može omogućiti bilo koja metoda. Pozitivističko provjeravanje zapažanja u epskoj pjesmi te isklju- čivo pozitivno nabrajanje i sistematiziranje podataka ne bi dovelo do slike o cjelovitosti epskog, usmenog zdanja. Kulturno-historijsko preispitivanje autentičnosti epske pjesme prema konkretnim i mate- rijalnim kriterijima ne bi bilo primjereno osnovnom karakteru i funkciji epske pjesme kao književno-oralne tvorevine. Komparativna ispitivanja otkrit će pojedine crte epskih problema, a psihološka raz- matranja pokazat će određene probleme u posebnom svijetlu. Nova koncepcija i nova, prirodna i nenamještena konfiguracija problema traži i svoj novi, primjereni metodski pristup. Ovdje se radi o jednoj varijanti jedne bogato razrađene suvremene i aktualne metode tzv. metode unutarnjeg pristupa epskoj pjesmi, ili metodi unutarnje rekonstrukcije epske pjesme. Prije svakog zaključka — a redovno i prije njegove ix)četne fiksa- cije — odabire se određenim jezičko^statističkim metodama dovoljan broj pjesama koje osvjetljuju jednu pojavu, ili jedan kriterij, ili jedan problem. I tek se iz tih primjera — dakle na dovoljnom broju probranih primjera — izvodi mogući i dopustivi zaključak koji će redovito i u pravilu predstavljati onu normu i mjeru koje će biti najprimjerenije sistemu zapažanja i spoznaja epskog pjevača. III " Već sama činjenica postojanja epskih pjesama potvrđuje i posto- janje nužnih preduvjeta za njihovo nastajanje, održavanje i trajanje, za njihovu značajnu kultumopolitičku i prosvjetnu ulogu. Epska pjesma nije nastajala posvuda, a pogotovo nije imala posvuda jednako 141 Tvrtko Cubelić ] krupnije značenje. Određene povoljne okolnosti, neophodno potrebne za njen nkupni život, nisu bile uvijek čvrsto vezane geografskim, ili hiistorijsko-političkim, ili jezičnim sponama za određeni kraj ili od- ređenu pokrajinu. Mada su ovisile i od tih realnih okolnosti, jer bez njih nisu mogle postojati, ipak povoljne okolnosti epske pjesme nisu jednako čvrsto povezane niti s ukupnošću nekog užeg kraja. Posto- jeće zbirke epskih narodnih pjesama potvrđuju specifičnu epsku iz- oglosu koja prolazi kroz krajeve i pokrajine svojom unutarnjom nužnošću, daleko širom i đxd)ljom i složenijom, nego što su to realni geografski, historijski i uži nacionalni kriteriji. Zato se s opravdanjem govori o specifičnom epskom društvu (ili 0 epskoj dominanti), razumijevajući u tome izrazu niz socioloških, historijskih i psiholoških komponenata neophodno potrebnih za uspon, održavanje i trajanje episke pjesme. U širim okvirima izgrađuje se još konkretnija komponenta epskog milieua, epske sredine, epskog ambijenta. U okviru široko zasnovanog epskog društva postojali su, s ne- jeđnim indeksom epskog intenziteta, različiti epski ambijenti koji nisu mogli biti svi podjednako vrijedni i stimulativni za epsku pjesmu. 1 obrnuto, ni epska pjesma nije predstavljala za sve ambijente jednako snažan i važan oblik spoznaje o svijetu i ljudima. Još je uža, izravnija i neposrednija komponenta u stvaranju epske tradicije, spontanoj funkcionalnosti epske pjesme, određeni epski medij. U njemu su skrivene one žive, stvarne, ali teško uočljive nepo- sredne sile koje izravno aktiviraju društvene snage i individualne nadarenosti prema sretnim, skladnim stvaralačkim naporima. Bilo je neophodno potrebno, da epski pjesnik i epski pjevač osjete unutarnju potrebu da vrše časnu, uglednu, društveno opravdanu i priznatu ulogu, kad pjevaju epsku pjesmu i kad kroz nju izriču svoj sud, svoju spoznaju. Na jednoj mogućoj geografskoj karti, gdje bi sve znatnije, bolje pjesme bile razmještene prema mjestu svoga prvotnog oblikovanja i prema mjestu svoga najsretnijeg i najduljeg trajanja, a jednako tako, prema mjestu boravka i odgoja njenih epskih stvaralaca i pje- vača, dobile bi se najpouzdanije izoglose epskog društva i epskog medija. Na takvoj bi se karti najjasnije isagledale i djelotvorne ko- ordinate historijskog trajanja epske tradicije i epskih narodnih pje- sama. A time bi se svakako potpunije objasnila i sva pitanja lokali- zacije, razmještaja, oblikovanja, difuzije, deformiranja i nestajanja epske pjesme. Kad su određene individualnosti, na temelju određenih pretpo- stavki, bile potaknute na stvaranje epske tradicije i epskih pjesama, i kad su se već upustile u taj posao, onda je započeo složeni proces stvaranja epskih motiva, tema, sujeta, likova. Zaokruženi pregled epskih pjesama potvrđuje, da su samo neka konkretna društvena zbi- vanja preoblikovana u epske teme, da su samo neki određeni motivi 142 Svijet i oblikovni principi srpskohrvatske epske narodne pjesme utkani u epska zbivanja i da su samo neke konkretne ličnosti pre- oblikovane u epske likove. Zato epska tematika predstavlja svoj, tj. zatvoreni svijet koji se ne ponavlja ni u pisanoj literaturi, ni u bilo kojoj drugoj stvaralačkoj aktivnosti. A oblikoNui principi, prema kojima se strukturira epska pjesma, sadržani su prvenstveno u epskoj koncepciji samog čovjeka i njegova društvenog smisla. Koliko ona živi, koliko je ona snažna, djelotvorna komponenta u konkretnoj historijskoj situaciji i u svijesti epskog stvaraoca i epskog pjevača, toliko se primjereno i ostvaruje epski pro- cédé; naravski, u nebrojenim varijantama i nepreglednom stupnje- vanju. Jednako u čvrsto organiziranim fazama epske tradicije, kao i u fazama devijacije i deformiranja. IV Pri prvom susretu s epskom narodnom pjesmom uočavamo — kao prvotnu konstitutivnu silu koja je strukturirala pjesmu i odredila njenu spoznaju — njen epski stil ili epski izraz. Svi ga epski pjesnici i pje- vači osjećaju kao obavezni uvodni i početni zadatak koji treba riješiti. U času kada otkrivaju zastore nad prizorima o kojima pjevaju, i kada ih spuštaju, epski pjevači istovremeno otkrivaju i stupanj za- uzetosti u stilsko-izražajnoj problematici. Već brižno odabiranje ugođaja na početku pjesme govori o tome: pjevač zaziva boga, ili donosi vino pred junake, ili donosi knjigu u iznenađeno društvo, ili upliće čarobni lik vile, ili zbunjuje prisutne slikom kobnog gavrana, ili izravno govori o glavnom događaju, ili uzbuđuje junake likom lijepe djevojke, ili unosi zabunu pitanjem i odgovorom, ili se upušta u ironično filozofiranje, ili govori o vremenu zbivanja, ili podsjeća sve prisutne na sudbinu majke, ili unosi san. A katkada se zanosi za svoga junaka toliko da prije sviju izriče svoj sud. Netko bješe Strahiniću bane. Bješe bane u malenoj Banjskoj, U malenoj Banjskoj kraj Kosova, Da takoga ne ima sokola. Banović Strahinja^^ Sličan je indeks ugođaja i na završetku pjesme. Tu su pjevači sasvim neravnodušni prema sudbini junaka i ishodu zbivanja, ali svoje rasipoloženje većinom prikrivaju: Od junaka pjesma i popijevka, A od rđe nikad ni spomenka. Balčeta čobanče^* ^^VukSt. Karadžić: Srpske narodne pjesme. II, 253 =* Bosanska Vila 1911, 45 143 Tvrtko Cubelić \ Da bi u epskom ambijentu mogao više izraziti svoja intimnija osjećanja — epsko se društvo u svom dostojanstvu ne prepušta previše osjećanjima i pomno ih zaodijeva u ruho suverenog mira — epski je pjevač umetnuo posebne, manje ili veće zaokružene pjesme u kojima sve saopćuje što ne bi inače saopćio. Još narice Milić-barjaktare: — Carna goro, ne budi joj strašna. Crna zemlja, ne budi joj teška! Vita jelo, pusti širom grane, Načini mi zaručnici 'lada! Kukavico, rano je ne budi, Neka s mirom u zemlji počiva! Ženidba Milica barjaktara^* Jezik epske pjesme rezultat je većih napora i duljeg trajanja, jer nije istovjetan s govornim, svakodnev^nim jezikom; u izvjesnom smislu on je dotjerani i sistematizirani literarni jezik određene sredine i od- ređene književne epohe. Raspon njegove rečenice, sa svim njenim morfološko-fonetskim, te sintaktičkim i stilskim osobitostima, govori 0 jasnom i usmjerenom jezičnom stavu, o izgrađenom sistemu u jezičnom htijenju. Naglašena i razvajena upotreba imenica, osobito njegovanje glagola (i posebno onih vremena koja su prikladna dese- tercu) te skučeno razvijanje pridjeva i gotovo oskudno prisustvo pri- loga i priložnih oznaka, — jasno govore o određenom jezičnom sistemu (a ne o primarnom siromaštvu, kako se često govori i piše). Zbog toga je jezični sistem istovremeno i svojevrsni inicijator epske pjesme 1 pjesničke spoznaje. Kao i svaki drugi jezik s izgrađenom metaforikom, tako je i epski jezik sa svojom metaforikom i strukturom određeni cilj i meta do koje se treba probiti s velikim naporom i umijećem. Sklonost epskog jezika prema određenim korelacijama ritmičkog i muzičkog karaktera nije stvar samo tradicije i njene inercije. U naporima jezičnih ostva- renja uvijek su rezultati ovisni od mogućnosti i htijenja. Epska je pjesma izgrađena na primjerenim ekonomsko-društvenim temeljima naturalne privrede nadopunjene razvijenim zanatstvom i osrednjom, suženom trgovinom. Da tu nije moglo biti čvršćeg reda, niti stalnijih odnosa među ljudima, razumljivo je, i epska pjesma donosi obilno primjera o svim oblicima društvenog nasilja. Već dolaze kotarski serdari I dogone roblje na Kotare: Kupuje ga kapetan — divojka. Ona roblje meće u đemiju: Baška muško meće u odaje, Baška ženske meće u odaje. Borčulović Ibro .. .^^ ^* V u k : op. cit. III, 497 Matica Hrvatska: Hrvatske narodne pjesme. IV, 228. 144 Svijet i oblikovni principi srpskohrvatske epske narodne pjesme Nastup epske pjesme u takvoj sredini djelovao je uvijek kao iznimno jasno i uzbuđujuće svijetlo. Iako je donosila slike stravičnih zbivanja i nasilja, ona je uvijek pronosila jasno etička načela o tim zločinima i naglašavala humane i humanističke principe u etičkom ocjenjivanju različitih pojava i previranja. Osnovni etički princip bio je u svima snažnijim epskim ostvarenjima postavljen u okvirima jedne općeljudske humanističke koncepcije koja je prevladavala i nacionalnu, i vjersku, i rasnu pripadnost. Bila je okrutna borba za održanje vlastitog života i trebalo je ulo- žiti glavne snage da se pronađe mjesto pod suncem. Stoga se nisu mogle osloboditi velike sile za bujniju kulturno-umjetničku izgradnju. Pjesma, kolo i muzička pratnja bili su jedini oblici razonode. U osnovi skromno i nerazgranato, ali utoliko značajniji oblici za emocionalni život epskog ambijenta koji ih je iskorištavao s elementarnim za- nosom i strašću. Najsnažnija društvena razonoda epskog milieua bila je u natjeca- njima i junačkim igrama. Bile su namijenjene kao javni prizor za epskog junaka i njegova očitovanja, ali je čitavo epsko društvo na- lazilo u njima svoju i intimnu i estradnu reprezentaciju. Junačke borbe bile su lijepe više kao slika i kao epski aranžmani, ali su stvarno uvijek bile krvava natjecanja. Pitanja časti i ugleda, te kompleksi ugleda, bili su osnovni psihološki poticaji u epskim borbama. — Pa od svašta sobet otvorismo, A najviše o dobru junaštvu: Zametnusmo igru svakojaku. A hajduci, krvavi junaci. Bacaju se malja i kamena, Skakaju se skoka iz ćusteka. Ko zlo čini, nek se dobru ne nada^' Koliko su epski junaci sretni u njihovu junačkom nadmetanju, i koliko smatraju da su stigli do željene sreće upravo u tim časovima, toliko ih rjeđe prati sreća u intimnom, ljubavnom životu. Ona vrlo rado izmiče iz života epskog junaka: u tim životnim očitovanjima on se teže snalazi. Nastupi epskog junaka kao ideala ljepote uvijek su siloviti, pre- nagli, jer se on rukovodi svojim herojskim kriterijima i pogledima, a koji ne moraju biti primjereni na ovom području. Još su silovitiji i strasniji, kad se epski junaci razočaraju u svojim očekivanjima i pretpostavkama. Razočarane herojske strasti krvavo i neljudski se svete. Epska je pjesma o toj strani epskog društva iznijela najljepšu i najbogatiju skalu osjećanja i spoznaja. Petranović, Bogoljub: Srpske narodne pjesme. II, 8 10 Slovenski etnograf Tvrtko Cubelić | Kad je trebalo iznijeti svoj stav i o religioznim pitanjima, epski je pjevač pronašao prikladne situacije i za tu problematiku. Ali se je i u tim pitanjima morao uzdići nad prosjekom svoje sredine. I cje- lina naše epske pjesme potvrđuje određena religiozna osjećanja, ali su ona i drukčija i šira od svake poznate vjeroispovijesti; ona nadi- laze i prevladavaju pojedine konfesionalne kriterije i koncepcije, jer se stvarno ni s jednom od njih ne mogu složiti i suglasiti. Neosporna je istina, da ima određeni broj pjesama koje sadrže vjerska shvatanja i vjerska uvjerenja u tolikoj mjeri, da se mogu smatrati vjerskim par excellence. Ali je to vrlo neznatan broj prema onim pjesmama u kojima je religiozna osnova natkonfesionalna. Tako je i moralo biti, jer se epska pjesma ne bi mogla drukčije održati. Osim toga, ni kršćanstvo ni islam nisu se mogli u toj sredini nametnuti kao dominantni, jer su tradicija te sredine i njena društvena osnova bili toliko samosvojni i historijski usmjereni u određenom pravcu razvoja, da su imali svoj čvrsti tok hoda i mijena. Epska je pjesma vrlo lijepo zabilježila protest i pobunu protiv vlastitog društvenog sistema. Svaka pjesma, skoro bez iznimke, daje po koji detalj jasno usmjerenog protesta. Društveni protesti i pobune — preneseni i prevedeni na epski jezik — najjasnije se očituju: a) u osjećanju tereta društvene hijerarhije; b) u raspojasanim i anarhističkim istupima epskih likova, i po- sebno Marka Kraljevića; c) u složenoj društvenoj pojavi, u hajdučiji. I kad se sve to sagleda u epskoj pjesmi, nemoguće je ne osjetiti u njoj gorčinu i duboku tugu nad nečovječnim rasporedom u drnštvu, nad nepravdom i nasiljem, koji su bili u osnovi epskog društva. A o tome epska pjesma govori s posebnom snagom i uvjerenjem. V Pred ovim svijetom epske pjesme — koji je ovdje moguće dati samo kao skicu — i koji se nužno nameće iz stvarnosti epskih tekstova, bez ikakve nametnute i usiljene konstrukcije, postavljaju se i epski problemi u svojem ambijentu i u svojem osvjetljenju. Oblikovni zakoni epske pjesme 1 problemi njenih stvaralaca nužno se nameću iz epske stvarnosti u svim njenim vidovima. Tamo gdje je epska pjesma trajala i živjela, tamo gdje je bila oružje za smirenje i ojačanje u svakodnevnoj borbi, tamo je nužno imala i svoje korijene, preduvjete svoga uspona i pada. Izvan zakona epskog svijeta ne mogu se zamisliti sile koje su strukturirale epsku pjesmu i omogućavale epskom pjesniku da saopći svoju ljudsku i pjesničku poroku. 146 Svijet i oblikovni principi srpskohrvatske epske narodne pjesme Zusammenfassung DIE WELT UND DIE GESTALTERISCHEN PRINZIPIEN DES SERBOKROATISCHEN EPISCHEN VOLKSLIEDES Die darstellende Seite des serbokroatischen epischen Volksliedes (seine Stoffe, seine Helden, seine Geschehnisse, der historische Hintergrund seiner Ereignisse) bestimmten auch den Werdegang seiner Erforschung. Eine der ältesten Fragen, die Frage der genaueren Lokalisierung, murde mit historisch- politischen (Stojan Novaković) und geographischen (Vatroslao Jagić) Kriterien behandelt, die teilmeise auch mit lexikal-linguistischen Kriterien ergänzt wurden. Die komparativen Forschungen prüften die historische Authentizität (Tomislav Maretić) des epischen Volksliedes oder gingen den ursprünglichen Anregungen und Anfängen des epischen Stoffes und der Motive nach (Nikola Banašević). Hinsichkich des feudalen Ursprungs des epischen Volksliedes maren die Mei- nungen der französischen Medievalisten (Joseph Bedier) und der deutschen Forscher (John Meier, Andreas Heusler) ausschlaggebend. Die soziologischen- Forschungen verbanden das epische Volkslied mit Dorf- und Stammeskuliur (Gerhard Gesemann) oder erklärten es an Hand der kollektiven psychologischen Gesetzmässigkeit (Vladimir Dvorniković) oder sahen in ihm einen Überhau der mittelalterlich-feudalen Ökonomik (N. Kravcov). In der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen erfahrt der frühere Akademismus im Texstudium des epischen Volksliedes seine Ergänzung durch den Geländerealismus (Matija Murko), denn als Zentralproblem merden nun das Leben des epischen Volkslie- des, seine Existenz und die Bedingungen seiner Veränderungen in den Vorder- grund gerückt. Stilistische Forschungen betonen die Konzeption des Dichters hinsichtlich der Ereignisse und Personen (Maximilian Braun) als entscheidende Kraft in der Gestaltung des Liedes, oder es werden formal-gestalterische Prozesse (Alois Schmaus) als wesentliche Bedingungen aufgefasst. "Erst in neuester Zeit wird das Problem des epischen Volksliedes als autonomes Phänomen der mündlichen (oralen) Literatur dargestellt. Der Verfasser versucht an Hand eines bestimmten methodischen Verfahrens einige wesentliche Züge des serbokroatischen epischen Volksliedes ins Licht zu rücken. Bei der Betrachtung des epischen Volksliedes als Gesamtheit — ungeachtet aller möglichen Unterschiede auf dem jugoslawischen nationalen Gebiete — können zwei Schlüsse gezogen werden: 1. es besteht eine natürliche und eine literarische Einheitlichkeit der serbo- kroatischen epischen Volkslieder als einer bestimmten literarischen Form und einer bestimmten Art des mündlichen Ausdrucksvermögens; 2. es besteht ein einheitliches Problem im Sinne einer bestimmten Über- lieferung, im Sinne eines bestimmten Stiles, eines bestimmten Könnens und eines bestimmten epischen künstlerischen Willens. Eine mit Bedacht auserlesene und mit epischer Logik gestaltete Welt wim- melt im epischen Volksliede. Es taucht nun die Frage auf: Wie ist die innere Welt des epischen Volksliedes in allen ihren Erscheinungen, mie weit reicht sie und welche sind ihre grundlegenden Probleme? Mittels der Methode des inneren Herantretens zum epischen Volksliede (oder mittels der Methode der inneren Rekonstruktion der Welt des epischen Volksliedes) scheinen jene Normen und jene Maasse auf, welche dem System der Auffassungen und der Erlebnisse des epischen Sängers am meisten ent- sprechen. Die sprachlichstatistische Untersuchung einer bestimmten Anzahl von charakteristischen und ausschlaggebenden Beispielen enthüllt die verzweigte epische Thematik, welche in epischen Ambienten gepflegt wurde, in denen ein ungleicher und unausgeglichener Index der epischen Intensitäit geschaffen 10* 147 Tvrtko Cubelić '. murde. Auch die gestalterischen Prinzipien, nach denen das epische Lied struk- turiert mird, sind vor allem in der epischen Konzeption des Menschen und seiner sozialen Gesinnung enthalten. Dort, mo das epische Volkslied bestand und lebte, dort, mo man im alltäglichen Kampfe mit der Waffe in der Band die nötige Ruhe erfocht und die eigene Kraft erneuerte, dort befanden sich notmen- digerrveise auch seine Wurzeln, die Vorbedingungen seines Wachstums und seines Unterganges. Die Welt des epischen Volkliedes (und das epische Kriterium in der Würdigung seines Geschehens) trat in einem bestimmten und klar daliingstell- ten System der Probleme und Standpunkte an den Tag. — Die stilistisch- ausdrucksmässigen Charakteristiken des epischen Volksliedes und sein abge- rundetes sprachliches System bestätigen das lange und anstrengende Ringen um den eigenen Ausdruck. — Das epische Volkslied gestaltete Darstellungen grauenhafter Ereignisse und Gemalttätigkeiten in einer bestimmten mirtschaft- lich-sozialen Ordnung, offenbarte aber stets auch klare ethische Prinzipien hinsichtlich der Wertung verschiedener Vorkommnisse und Wandlungen. Seine gesellschaftliche und ethische Rolle mar sichtbar betont. — Der kulturell- künstlerische Überbau der Gesellschaft des epischen Volksliedes mar ärmlich. Der Kolo-Tanz, das Lied und deren musikalische Begleitung maren beengt, dienten jedoch als emotionell entsprechender Rahmen für die epischen Helden. — Die Ideale des epischen Milieus traten am stärksten in den Wettkämpfen und in den heldischen Spielen hervor. Sie maren die episch repräsentative Seite. — Das intime Liebesleben der epischen Helden mar fast immer im Gegensatze zu ihrem heroischen Auftreten. Das Liebesglück verliess sie sehr oft. Die epischen Volkslieder bieten uns davon erschütternde Dokumente. — Die reli- giöse Problematik des epischen Liedes überragt und überwiegt die einzelnen konfessionellen Kriterien und Konzeptionen. Weder das Christentum noch der Islam konnten sich als ausschliesslich dominant durchsetzen. — Das epische Volkslied notierte in eindringlicher Weise den Protest und den Aufruhr gegen das herrschende soziale System. Es ist unmöglich, die Verbitterung und die tiefe Trauer ob der unmenschlichen Abstufung innerhalb der gesellschaftlichen Ordnung, ob des Unrechts und der Gemaltherrschaft, welche die Grundlage der Gesellschaft des epischen Volksliedes bildeten, zu übersehen. Ausserhalb der Gesetze der epischen Welt sind die Kräfte nicht vorstell- bar, die das epische Lied strukturiert und es dem epischen Dichter ermöglicht haben, sein menschliches und dichterisches Vermächtnis zum Ausdruck zu bringen. ]48 BOŽIDAR RAIC IN LJUDSKE PRAVLJICE* Jože Ftičar Božidar Raič je na raznih področjih kulture razvil intenzivno de- javnost, leposlovja pa se je komajda dotaknil. Graška družba,- v kateri je doraščal, se je izživljala pretežno v filologiji. Kollârjev duh, ki je vel od Zagreba, je njeno zanimanje vklepal v širše slovansko obzorje, ki se mu je mogla približati samo z intenzivnim študijem slovanskih jezikov. Najbližji literarni vzornik je bil tej družbi Vraz, ki je Raz- lagovo generacijo idejno pridobil in organiziral. Leta 1849 se je Raič z Vrazom osebno seznanil, ko ga je obiskal na domu njegove sestre. Ob tej priliki mu je Vraz polagal na srce delo za narod in boj za nje- gove pravice.' Nobenega dvoma ni, da je dal Vraz Raiču tudi pobudo za zbiranje ljudskega blaga, če ne direktno, pa vsaj indirektno preko svojega dela. Folklorna motivika je tudi edina leposlovna zvrst, ki se je Raič z njo ukvarjal. V prvem letniku Razlagove Zore je priobčil ljudsko pravljico »Erbosajda n«.^ Kratka vsebina. Po vztrajnem prizadevanju Erbosajdan ugrabi perut kopajoče se vile. Ta ostane sedaj brez moči in precej pristane na nje- govo zakonsko ponudbo. Možu obljubi zvestobo, a mu ob prvi priliki zbeži. Erbosajdan jo gre iskat. Po dolgem tavanju jo najde končno v zlatem gradu na stekleni gori. Tu ga postavijo za gospodarja, edino v klet mu prepovedo. Erbosajdana pa le zanese vanjo. Hudobec, ki ga tam najde, ga prosi kruha. Trikrat mu ga Erbosajdan dâ, vsakikrat hudobec strga eno verigo. Končno se osvobodi, ugrabi Erbosajdanovo ženo in jo odpelje. Erbosajdan ga najde in skuša dobiti ženo nazaj. Trikrat mu jo vrne in trikrat ponovno ugrabi. Četrtič pa Erbosajdana zmelje v prah. V lobanji zvali škrjanček svoj zarod in v zahvalo Bogu prosi za vstajenje pokojnika. Erbosajdan oživi. Sreča raka, volka in vrana in jim v stiski pomaga. Pride k neki gospodarici za hlapca. Tri leta pase čredo, ves ta čas pa dobi le tri koščke kruha. Kos kruha mu mora zadostovati za celo leto. Iz stiske mu pomagajo živali, ki jim je nekoč pomagal. Gospa mu odteguje tudi obljubljeno plačilo, ob odhodu * Odlomek iz neobjaoljenega daljšega spisa, ki je bil leta 1957 predložen kot diplomsko delo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze z naslovom Božidar Raič, narodni buditelj, jezikoslovec, mladoslovenski politik in ideolog. ' Anton Raič, Božidar Raič, Slovan III., 1886. str. 342. " »Zora« 1852, str. 44—57. 149 Jože Ftičar pa mu ponudi na izbiro zlato, srebrno in blatno žrebe. Erbosajdan izbere. Pride hudobec in vsi trije zajahajo okrog sveta . . . Namen tek- movanja: kdor ga bo prvi objahal, dobi vso trojico žrebet. Erbosajdan zmaga in blatno žrebe, ki ga je ob ponudbi izbral, se spremeni v nje- govo ženo, brez katere ni mogel živeti. Jezik pravljice je štokavščina z neznatno primesjo slovenščine, t. j. Razlagova ilirščina. Sorodne motivike v slovenski folkloristiki doslej nisem našel (— le zgodba o ugrabitvi kopajoče se vile je podobna slovenski ljudski pravljici Pastirček in čarovnikova hči —), zasledil pa sem jo v srbsko- hrvaški literaturi. Pravljica o Erbosajdanu je tematično tako podobna srbski Baš-čelik, da se ne morem ubraniti medsebojni komparaciji obeh in iz nje izhajajočih zaključkov. Namen, ki me pri tem vodi, pa je pokazati, kako se je mednarodni motiv, o nasilju močnejšega nad slab- šim (dr. I. Grafenauer pripisuje Baš-čeliku turško poreklo)* razvil na Slovenskem in kako na Srbskem. Razpravljati o Erbosajdanu se mi zdi vredno tudi zaradi tega, ker gre za eno prvah zabeleženih slovenskih pravljic (še pred Valjavcem). Preden pa taka primerjava more imeti smisel, moram dognati na- cionalno izvirnost slovenske variante. Gre za vprašanje, ali si ni Raič pravljice sposodil pri sosedih (bivanje v Varaždinu, ilirizem). Nacio- nalno poreklo neke folklorne zvrsti pa sem upravičen iskati šele, ko doženem, da je zares ljudska in ne samostojna tvorba izobraženega pisca, ki jo je objavil. Raičeva pravljica ima v podnaslovu označbo: Narodna povest iz- v^orna (v eni vrstici z razprtim tiskom) od Božidara Raiča (v drugi vrsti s kurzivo). Na videz protisloven stavek mi v skladu z jezikom sestavka in značajem almanaha (ilirizem!) vsiljuje razlago, da se pri- devnik »izvorna« nanaša na predstoječi subjekt, spodnja vrstica pa ima le pomen objavitelja. Glede naslova pisec pripominja, da ni mogel zvedeti njegovega pomena. Pripomba že sama po sebi pove, da je snov vzel iz ljudstva, saj je ime povezano z vsebino pravdjice. Da ne gre za samovoljno priredbo ljudske snovi, pa mi dokazuje sintaktična in vse- binska struktura pravljice hkrati z drugimi momenti. 1. Neurejeno mešanje časov : dovršniki in nedovršniki sedanjega in preteklega časa se prepletajo v enem samem stavku. To je do neke mere pripisati tudi nedognanosti ilirščine, toda Raič je bil tenkočuten filolog. Premi govor ne sestavlja posameznih, zaključnih stavkov, ampak je vključen v tok pripovedovanja. Od časov prevladuje nedo- vršni sedanjik. Pogost pojav je prenos dogajanja s 3. osebe singulara na 1. osebo v indikativ nem stavku. Tako natrpan slog zapušča vtis pripovedovanja oziroma hlastnega prizadevanja, da se pripovedano za- piše. Subjektivne pripombe k dogajanju pisatelj postavlja v oklepaj. * Neobjavljena rokopisna pripomba dr. I. G r a f e n a u e r j a v SAZU, odd. za narodopisje. 150 Božidar Raič in ljudske pravljice V tekstu se čuti odsotnost subjektivnega faktorja, pisatelj si prav nič ne prizadeva ustvariti pravljično slikovitost, kakršna je n. pr. pri Baš- čeliku, prav tako se izogiba čustvenemu poantiranju dogodkov (razen zgodbe o škrjančkili, če ta ni ljudska). V celoti zapušča zgodba vtis hlastnega pripovedovanja, oziroma prizadevanja pripovedovalca, da zgodbo strnjeno pove, čustvene in miselne elemente pa prepusti poslu- šalcem. Tako mi že sintaktična struktura zgodbe kaže, da jo je Raič po nekem neukem pripovedovalcu skušal čimbolj verno obnoviti, če je ni še zapisal sproti. Ni pa izključena kakšna njegova prenaredba v malem, ki pa celoti značaja ljudskosti še ne more odvzeti. 2. Posamezni snovni elementi vsebinsko niso izpeljani. V obliki, v kakršni jih je Raič podal, povzročajo nejasnost (puščavnik-kaznjenec pravi o sebi, da že pet let ne sme videti nobenega kristjana), nastati so mogli tako, da je narod prvotno zgodbo polagoma opuščal, ali pa jo je pozabil, oziroma opustil Raič. Komaj nakazane fabulativne prvine bi umetni oblikovalec razširil, da prikaže prav Ijično slikovitost dogajanja. To bi bil storil vsaj Raič, ki je celo dovršenim opisom v oklepaju pritikal podkrepitve. Sem sodi nedoslednost pripovedne logike (junak, ki krade, je kmalu zatem označen kot človek, ki se tujega blaga ne dotika), kakršno bi izobražen sestavljalec le težko spregledal. 5. Ko bi pravljico Raič idejno sam obarval, verjetno ne bi bil do- pustil, da junak pravljice krade. Kot priložnostni zapisovalec se tudi ni poglobil v značaj ljudskega pravljičnega oblikovanja, ki dopušča krajo v primeru, da brezpravni junak krade imenitniku.* Tako je tudi v našem primeru to le nepotvorjen izraz ljudskega realizma. 4. Pisateljskega daru Raič ni imel. Pisanja se ni lotil niti takrat, ko je leposlovnim piscem ponujal teme iz slovenske zgodovine. 5. Razlag v »Svršetku« Zore pravi, da so manj znane besede v ,narodnih pripovedkah' izraz prizadevanja, podati ljudsko blago v čim bolj izvirni obliki. Opozorilo urednika priča, da je imel do folklore odgovoren odnos. Zato smemo domnevati, da je enakega zahteval tudi od sodelavcev. Literarne predloge pri pisanju Raič po vsej verjetnosti ni imel. Pravljica s tem motivom vsaj v srbohrvaški književnosti dotlej ni bila objavljena. V prvi izdaji Vukovih pravljic leta 1821 je ni, ima jo šele v izdaji iz leta 1870. Slovenski ilirci so se pri zbiranju folklornih snovi načelno držali slovenskega ljudskega blaga. To in okoliščina, da je v času objave živel izključno v vzhodnoštajerskem domačem okolju, go- ^ori za domnevo, da je pravljico slišal na Slovenskem. Slovenski značaj Erbosajdana potrjuje delno tudi pravljica sama. Poleg krščanskega reševanja problemov je v pravljici nakazano tudi gospostvo tujega fevdalnega sloja. (Na slovensko domovino variante kažejo morda tudi elementi, ki se nanašajo na pokristjanjevanje). Ce drži pravilo, da nosi vsaka pravljica značaj kraja, kjer se je usidrala. * Prodano vie: Antologija narodnih pripovedaka. Beograd 1951, str. 19. 151 Jože Ftičar morem sklepati, da jo je Raič slišal v panonskem delu slovenske zemlje: dejanje se odvija v razsežnih gozdovih na ravnini (pri Baš- čeliku v planinah — geomorfološki faktor razpoznavanja). Sorodnosti snovnih prvin. Fabulativno je osrednja zgodba pri obeh variantah skoraj identična. Tako srbskemu kot slovenskemu junaku dado na razpolago z zakladi obložen grad, le v eno sobo jima prepo- vedo. Oba premaga radovednost (— to je pravzaprav stereotipni primer pravljic nasploh). Carjevič najde tam vkovanega Baš-čelika, Erbosaj- dan priklenjenega hudobca. Nasilnika se rešita na enak način: po sle- pem zaupanju obeh junakov. Oba nasilnika ugrabita in odvedeta žene lahkovernih junakov. Ta dva ju zasledita in skušata dobiti žene nazaj. Nasilnika ju prestrežeta, jima trikrat oprostita, nato pa zagrozita s smrtjo. Junaka poskusita srečo četrtič, a nasilnika ju ujameta in ubi- jeta. Oba vstaneta od mrtvih. Tu se zgodbi razideta in se snideta po- zneje le v enem elementu: junaka končno premagata močnejšega nasil- nika in osvobodita žene. Obema junakoma pomagajo iz stiske enaki mitološki rekviziti (živalska peresa, vržena na ogenj). Za obe pravljici velja, da junakov ne odrešijo dokončno nadnaravne mitološke sile. Na koncu zgodbe le-te odslužijo in postavijo junaka pred dejstvo, da si rešitev išče sam. Osnovne motivne sorodnosti. 1. Nasilnika obeh variant se osvobodita roke pravice, ko jima človek slepo zaupa. 2. Nasilnika sta na videz vsemogočna, premaga ju le trezni ljudski razum, posamez (Erbosajdan) ali ob_pomoči nadnaravnih sil (Baš-čelik). 3. Sla po ljubezni in pravici človeka je močnejša od volje do živ- ljenja. Prav tako vera, da bo s temi lastnostmi zmagal. Kljub navedenim analogijam pa varianti ne moremo identificirati. Vsaka zase nosi pečat kraja, kjer je v določenem času živela. Medna- rodni motiv nasilja se je pri vsakem narodu modificiral po njegovih specifičnih zgodovinskih in družbenih razmerah. Slovenska pravljica ima izrazito socialno obeležje. Motiv nasilja je pri Erbosajdanu porazdeljen na hudobca in gospodarico. Tako pri prvem kot pri drugem nasilniku zastonj išče pravice. Krivična gospo- darica mu odteguje obljubljeno plačilo, ga izkorišča, dokler ga končno ne skuša odstraniti. Ponudi mu sredstva, ob katerih upa, da jih hlapec izbere tako, da ga bo lahko pogubila. Erbosajdan naj izbere eno po- nujenih žrebet. V naravni težnji po blagostanju se fantu zasvetijo oči. Toda v tem se zave krute realnosti svojega socialnega položaja in razmišlja: »Ako uzmem zlato, mi ga oduzmu velikaši, ako izvolim si srebro, ga oduzmu gospoda: blatno cu uzeti, to bude vendar meni ostati.« Hudobec in gospodarica sta postala naenkrat personificirana: velikaši in gospoda. Da aplikacija ni zgrešena, priča konec pravljice. Ko Erbosajdan izbere, se pojavi nenadoma hudobec, ki je medtem v zgodbi že izpadel. Z gospodinjo zasedeta žrebeti, ki ju je Erbosajdan označil za pohlep velikašev ter gospode in vsi trije se pomerijo v med- 152 Božidar Raič in ljudske pravljice sebojni tekmi. Tako odkrite sociološke poante so v slovenski pravljici redke. Lastne so bolj pripovedkam. V srbski varianti je ljudstvo motiv nasilja prav tako pripisalo po- litičnim sovražnikom, toda tam se je javljalo nasilje predvsem v ne- prestanih bojnih spopadih (in krvavem socialnem zatiranju v času oku- pacije), v katerih sta (v skladu z možnostmi srbskega državotvornega naroda) pomagala lahko le vojna zvijača in meč. Zato je v Baš-čeliku poudarek na fizičnem obračunavanju s sovražnikom, na neskončnem heroizmu in na metodah vojaškega značaja: zvijača, združena s silo. Enako prizadeta junaka v obeh pravljicah na nasilje povsem raz- lično reagirata. Carjevič svojo ženo ugrabitelju suvereno vzame, Er- bosajdan pa gre hudobca prosit zanjo. Prvi se nasilju upira s silo, drugi pa le s pasivnim iskanjem pravice in vdanostjo v usodo. Carjevič Baš-čelika ubije, Erbosajdan pusti sovražnika živeti in se zadovolji z moralno zmago. Gibalo zgodbe je pri Baš-čeliku boj, pri Erbosajdanu strpnost. Podoba je, da navedene razlike izvirajo v različni družbeni ideologiji obeh narodov v zgodovinskem razvoju. V srbski varianti odseva prirodni humanizem, brezkompromisni boj na življenje in smrt, slovensko pa je — vsaj v tem primeru — prekvasila krščanska misel- nost. Erbosajdan se da puščavniku krstiti. Ubegle žene ne kaznuje. Pravice si ne jemlje, kot stori to srbski junak, ampak prosi zanjo. Od mrtvih vstane na krščanski način (carjevič na mitološki). Maščevanja ne pozna, zlu se ne upira s silo, marveč prepusti vse razvoju časa, v veri, da bo zmagal le s prenašanjem trpljenja. Zatiran po tujih vla- darjih in krivični gosposki, brez vsakega upanja na politično osvobo- ditev z lastnimi močmi, zapade tolažbi krščanstva. Svojemu trpljenju in svoji veri poišče primero v prirodi. Škrjanec, ki ga ljudje preganjajo, da lahko vali le v nepristopnem trnju, žvrgoli mladičem o usodi svo- jega življenja: »Imel sem mlade u travniku, pokosiše mi nje kosci, imel sem mlade na njivi u reži, požeše nje žnjeci, sad pako sem nje imel u toj lubanji potrtoj i srečno sem zgodnjal vas, radujmo se zajedno i prosimo Vsemožnoga, da nek oživi i uskrsi on, kteroga su ostanci ovi...« Mitologija se je v slovenski pravljici umaknila — mistiki. Srbski junak pa je v svojem odkritem boju v vsakdanjih bitkah potreboval predvsem duha heroizma. Za pripovedko ga je našel v lastni zgodovini, za pravljico v mitologiji. Tako je v večji meri ohranil spo- min na boj človeka s prirodo, z njim je podžigal heroizem svojih narodnih vladarjev (osebe v Baš-čeliku so sami carji in carjeviči). V konkretnem primeru mu je bil potreben zato ves mitološki pristroj (boj carjevičev s krilatimi kačanii). V slovenski varianti imajo mito- loške sile le pomen trenutne pomoči slabotnemu človeku. Človeka pa rešuje krščanski credo (»in hoc signo vincis«). Če za »stekleno goro« sprejmemo Keleminovo razlago: steklena gora = nebo,^ najde Erbo- Jakob K e 1 e m i n a : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje 1930. str. 26. 153 Jože Ftičar sajdan odrešitev šele v onostranstvu. Smisel izbire tekmovanja in zmage bi v tej luči izpadel kot ponazoritev dogme (kdor se povišuje, bo po- nižan in narobe). S tako interpretacijo pa se ne morem zadovoljiti. Nasilnika — v našem primeru enega obeh zatirancev — je ljudstvo izenačilo s hudičem. Erbosajdan sicer služi, a ni do kraja servilen. V stiski si pomaga po svoje (pri kmetih krade, pri gospodarici ne izpol- njuje nalog z lastnim delom). Nauk o odrešitvi v onostranstvu bi bil lahko izpeljan že v okviru zgodbe o hudobcu. Ker je čutilo dva zati- ralca, je ljudstvo zasnovalo dve zgodbi. Poudarek je torej na socialni plati pravljice. V tem smislu pa »steklena gora« lahko pomeni blago- stanje nasploh. Z etnografskega stališča elementov posamezne pravljice ni do- pustno aplicirati na konkretne zgodovinske razmere, dokler nimamo na razpolago več variant." V podrobnostih sem se temu izognil, v sploš- nem pa se spričo tako naravnost izražene socialne motivacije v slo- venski pravljici ob primerjavi z njeno srbsko sorodnico nisem mogel. Mitološki elementi d Erbosajdanu. 1. Animizem: volkovi razmišljajo, govore, pomagajo človeku, podobno rak in gavran. Imajo dušo. 2. Metamorfoza: Glavni junak se spremeni v jelena, v hrast, de- kleta v gosi in narobe. V pobegu žene (le-ta prelomi obljubo in uide možu k sestram) je mogoče kaka analogija Lepe Vide (v variantah z njeno nezvesto vlogo). Te domneve pa ni moč potrditi, dokler ne najdemo sorodnih slovenskih variant. Motiv o pobegli ženi-vili ima tudi Valjavec v pravdjici Žena odišla na steklenu goru.' Pravdjica o Erbosajdanu je v času Bachovega absolutizma mogla postati zopet aktualna. Obravnavo pa zasluži tudi v primeru, če se dokumentarno izkaže, da je v glavnem Raičevo samostojno delo. Bleiv\eisove Novice 1859 prinašajo dve po Raiču zapisani ljudski pravljici. Prvi je naslov Neman in B e 1 a n a.* Ker je pravljica aktualni predmet današnjega folklornega razpravljanja in ker gre za eno še živih ljudskih pravljic, se bom pri njej pomudil malo dlje. Vsebina. Po smrti staršev se bratec in sestrica odločita v svet. Pre- življati se mislita s petjem in igranjem. V nekem gozdu se ustavita, on zaigra, ona ga spremlja s petjem. To slišijo razbojniki in ju napa- dejo, a Neman jih pobije. V njihovem stanovanju si uredita dom. On hodi na lov, ona gospodinji. Toda poglavar razbojnikov, ki ga je Ne- man z drugimi vred ubil, ji ne gre iz glave. Kar najde lonček s čudežno mastjo, steče k mrtvemu razbojniku, ga namaže in ta oživi. Belana ga skrije. Med Nemanovo odsotnostjo skleneta, da ga zaradi svojega raz- " Dr. Ivana G r a f e n a u e r j a in dr. M. Matičetova ustno opozorilo. ' Matija V a 1 j a v e C : Narodne pripovjedke u i oko Varaždina. Varaž- din 1858, str. 104. " »Novice« 1859. str. 21. 154 Božidar Raič in ljudske pravljice inerja odstranita. Po razbojniko\em nasvetu se Belana napravi bolno in pošlje brata k volkulji po mleko. Neman uboga, a se srečno vrne. Na enak način ga pošlje še k medvedki in levinji. Živali pa Nemana same čakajo in mu poleg mleka dado še mladiče, češ da mu bodo nekoč pomagali. Belana in razbojnik se čudita, da ga niso zveri raztrgale. Ne- man pove, da bo ob moč šele, ko mu nekdo zveze palca, sestra to po- skusi, razbojnik ga napade, a ga Neman premaga in razseka. Sestro pusti v gozdu, odide po svetu, reši v nekem mestu prebivalce in kra- Ijično pozoja, se s kraljično zaroči, pred poroko pa gre po nezvesto sestro. V tem ga njemu podoben hlapec ukani pri kraljičini — prevari jo, češ da je Neman on. Pravi dvojnik ji piše pismo, nesejo ji ga mladiči prej omenjenih živali. Kraljica se obotavdja, a ga končno spusti k sebi, ga spozna, objame, poroči, Belana pa postane njena služabnica. Y Raičevem zapisu je bila pravljica na Slovenskem prvič zabe- ležena. Dr. Milko Matičetov je ugotovil doslej šest variant pravljice o sebični sestri. Za Raičem je pravljico zapisal Josip Jurčič. Zapis, ki nosi naslov »Nehvaležna sestra«, je ostal v rokopisu in ga je 1870 nekoliko poenostavljenega objavil v Stritarjevem Zvonu pod novim naslovom »Brat in ljubi«. Tako zgodbo je slišal in napisal Andrej Savli na Tol- minskem in ji dal naslov »Pastorek in pastorka«. Ker omenjeni zapi- sovalci zgodb niso zapisali neposredno ob pripovedovanju oziroma, ker so jim dali svojo obliko, jih šteje Matičetov za zgolj literarno prirejene variante, ki da niso narodne, ker »jim je ljudska le tematika«. Nasproti tem postavlja tako imenovane ljudske variante iste pravljice, ki so jih povedali Miha Kosmač (1872 Cerkno), Regina Kramare Kolićesa (1940 Beneška Slov.) in Joža Kravanja Marinčič (1952 t Trenti). Prvo je za- pisal Frančišek Sedej, drugi dve pa Milko Matičetov. Y svoji folkloristični študiji »Brat in ljubi«" postavlja Matičetov variante literarne skupine nasproti variantam ljudske skupine in na osnovi primerjanja izvaja folkloristično-literarne zaključke ter skuša obenem izreči literarno-estetsko sodbo vrednotenja. Za Raičev tekst pravi, da »je za petdeseta leta . . . kar čedno be- rilce«, odreka pa mu značaj ljudskosti. Odstavek, ki rabi Matičetovu v dokaz neljudskosti Raičevega tek- sta, je gotovo Raičeva samovoljna romantična tvorba, ki jo ima še od Razlagove Zore, ni pa izključeno, da je v svojem pomenskem jedru od- stavek ljudski. Ljudstvo v vinorodnih štajerskih goricah je v svojem živahnem družbenem značaju nagnjeno h glasbi in petju, zato je uteg- nilo motiv prosjačenja zapuščenih otrok zamenjati z muzikantskim načinom iskanja kruha. Oblikovno-stilno Raičev tekst prav gotovo ni ljudski. Za ljudskost neke pripovedi pa po mojem mnenju ne more biti odločilna le oblika, ampak tudi fabulativna konstrukcija besedila. To mora veljati vsaj za » Milko Matičetov : Brat in ljubi.« separati iz Zbornika Primorske založbe Lipa 1956. 155 Jože Ftičar sredo 19. stoletja, ko pisatelji ljudskih snovi niso zapisovali toliko iz folklorističnih, kot iz leposlovnih nagibov. Zato se niso posluževali folklorističnih sredstev »fotografiranja« ustnih izročil, temveč so bolj ali manj verno zabeležili le vsebino, ki so jo spravili v svoj oblikovni kalup. Tako zapisana besedila pa se spričo tega, ker drugačnih z izjemo Valjavca za to dobo ni, smejo brez predsodkov smatrati za ljudsko blago. S tega stališča pa v knjižnem jeziku oblikovani pravljici morem oporekati folklorno pristnost šele tedaj, ko doženem, da je poleg samo- stojne oblike tudi vsebinsko samostojna priredba, oziroma svobodno fabuliranje na ljudsko temo (ta primer imamo pri Trdini). Raič v svojih folklornih prispevkih točno označuje, ali jih je za- pisal, ali priredil. Obravnavana pravljica nosi podnaslov »Narodna pripovedka. Zapisal Raičev B.« Resničnost avtorjeve navedbe pa morem potrditi, oziroma ovreči šele, ko pritegnem v obravnavo ostale literarne variante ob istočasni primerjavi z živimi ljudskimi besedili iste prav- ljice. Kosmačeve in Šavlijeve variante ne morem upoštevati, ker mi doslej nista bili dosegljivi. Za sintezo pa mi zadoščajo že ostale va- riante. Ob pravljici »Brat in ljubi« je Jurčič pristavil, da jo je zapisal leta 1862 »v višenjskih hribih«. Prvotna oblika zapisa je 1954 prišla v rokopisni oddelek NUK, in sicer med Levčevo zapuščino.*" V podna- slovu nosi rokopis označbo »narodna povest«, objavljeni tekst pa »na- rodna pripovedka«. Milko Matičetov, ki mu je za ljudskost pravljice odločilni razpoznavni kriterij oblika, Jurčičevima tekstoma odreka upravičenost pridevka »narodna«. Na osnovi oblikovno-stilističnih raz- lik med prvo in drugo redakcijo Jurčičeve pravljice zaključuje, da tu ne gre za zapis, kot trdi objavitelj, marveč za obnovo. V poslednjem ima Matičetov prav. Kot Raič tudi Jurčič ni zapisal pravljice z da- našnjo znanstveno metodo, pač pa si je zabeležil le vsebino, ki jo je potem oblikovno po svoje prikrojil (književna slovenščina z nekaj do- lenjskimi dialektizmi). Tako preoblikovanje pri Jurčiču nazorno kaže primerjave prve in. druge redakcije pravljice. Kaže pa obenem — in to je Matičetov prezrl — da si Jurčič v 2. redakciji prizadeva, ohraniti vsebinsko enotnost prve redakcije. Res poseže Jurčič tu in tam tudi v dejanje, toda če sodimo nepTistransko in objektivno, spoznamo, da gre tu za nebistvene snovne spremembe, ki na celoto ne vplivajo. S tem, da je črtal eno izmed dveh hiš v gozdu (1. red.), dogajanja ni bistveno spremenil, marveč ga le osredotočil v eno prizorišče. Tu vidim le teh- nično spremembo, potrebno zaradi večje jasnosti in koncentracije do- godkov. V tem, da je v 2. redakciji pustil razbojnikom, da babi glavo odsekajo — vi. redakciji ta zbeži — je spremenil le postransko de- janje, verjetno z namenom, da poudari karakter razbojnikov. Tako je dosegel le večji realizem. Od prve redakcije se je po mojem najbolj oddaljil s tem, da je v drugi drugače izpeljal konec. V prvi redakciji *" Milka Matičetov a ugotovitev v »Brat in ljubi«, str. 16. 156 Božidar Raič in ljudske pravljice brat sestro zapusti, v drugi pa pusti, da jo zveri raztrgajo. Na izgled tiči tu velika razlika. Toda če upoštevamo, da gre za pravljico, se nam sprememba pokaže v drugačni luči. Skladno s pravili pravljičnega sno- vanja mora biti sestra kaznovana. Kaznovana je že v prvi redakciji. Po obračunu z njenim ljubim jo brat zapusti. Ko napade brata, jo medvedka podere na tla — tu je njena kazen nakazana. V 2. redakciji jo medvedka raztrga — tu pa je kazen izpeljana. V 2. redakciji vidim tako le dosledneje izveden mitološki zakon o nepopustljivem kazno- vanju krivice. Taka rešitev se je skladala z motivom, ki se večkrat po- navlja v Jurčičevih povestih — maščevanje ponižanih in razžaljenih ljudi zoper one, ki jih zatirajo (n. pr. Domen). Razen teh treh snovnih sprememb in nekaterih nepomembnih opis- nih dopolnil je vsebinsko 2. redakcija popolnoma enaka prva. Nedo- slednosti v tekstu 2. redakcije, ki jih Matičetov pripisuje Jurčiču,'' v pravljičnem svetu postanejo razumljive, interne pravljične nejasnosti pa morem v večji meri pripisati neukemu pripovedovalcu iz ljudstva, kakor izobraženemu umetniku, ki je dotlej — brez nedoslednosti — zmogel že večje pripovedne tekste. Prav nedoslednosti v tekstu me na- gibljejo k prepričanju, da je hotel ostati veren besedilu, ki ga je slišal med ljudstvom. Možno je namreč, da je v času od 186t do 1870 slišal novo varianto iste pravljice. Kot na drugem mestu Matičetov pravilno zaključuje, pa je v pri- meru lastnega prenarejanja Jurčič v 2. redakciji le »poenostavil de- janje in se s tem približal ljudstvu«. Dejanje je le poenostavil, medtem ko mu je ostal vsebinsko zvest. Ce se pravljica, ki jo je povedala Regina Kramaro Kolićesa »snovno lepo krije z Jurčičevo pravljico ,Brat in ljubi','^ potem med Jurčičevima redakcijama ne moremo videti razlike. Neprikrito prizadevanje, da ob stilnih in oblikovnih popravah, ki so bile za objavo potrebne, ohrani snovno podobo prvotnega teksta, kot tudi enako sosledje snovnih elementov y obeh redakcijah po moji sodbi dovolj zgovorno priča, da je Jurčiča vodil tu princip zvestobe ljudski povesti in ne poizkusa, da ljudsko snov obdela po svoje. V tem sklepanju me podpira tudi literarna zgodovina. Dr. I. Prijatelj prava, da se je Jurčič — pač v duhu časa in pod Levstikovim vplivom (indi- rektni poziv k nabiranju narodnega blaga v Popotovanju 1858) — najprej lotil nabiranja narodnega blaga. »Prvi poskusi Jurčičevega pe- resa« pravi Prijatelj dobesedno, »so posvečeni narodnemu tradicional- nemu slovstvu. Pod vplivom dotedanjih literarnih delavcev zapisuje Jurčič narodne pravljice in pesmi, zapisuje jih, da jih objavi kot take« (podčrtal Prijatelj)." Če upoštevamo Jurčičevo sočasno navdušenje za " Razgledi, Trst 1948, str. 454. '^ Milko Matičetov: »J. Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore«. Razgledi 1948, str. 450. " Ivan Prijatelj: Zbrani spisi J. Jurčiča, 1. zv., str. XII. 157 Jože Ftičar narodne pravljice — v njih je videl veliko poetično lepoto (glej njegov članek o narodnih pravljicah in pripovedkah) — in dejstvo, da se je po učiteljevem nasvetu šel učit k narodu, mora biti dvom v Prijate- ljevo trdite\- izključen. Podvomil pa je Matičetov, ki je v medsebojni primerjavi Jurčičevih tekstov iskal le potrdilo za domnevo, da Jurči- čeva pravljica ni narodna, marveč njegova last. Prečrtana mesta, po- pravki in dostavki v^ prvi redakciji pravljice — vse to se nanaša le na tehnično sestavo besedila — vodijo Matičetova »za kulise Jurčičevega snovanja pravljic«, zato na osnovi tega tudi prvotnemu tekstu odreka značaj ljudskosti. Glede obravnavane pravljice pa je dvom v Prijateljevo trditev do neke mere upravičen. Jurčič »Nehvaležne sestre« ni objavil, pač pa je v letih 1864—1865 skušal napraviti iz nje samostojno epsko pesem. Nahajamo jo v notesu iz teh dijaških let pod naslovom »Dragi in brat«. Za to pesem lahko šele rečemo, da je Jurčičeva samostojna literarna obdelava ljudske tematike (konkretno motiva o izdajalski sestri). Mo- tiv^ je pravljici in pesnitvi skupen: zaradi ljubezni sestra žrtvuje brata sovražniku. Najti je tudi nekatere stične točke snovnega značaja. Spre- membe pa so tako velike, da pesmi ne moremo prisojati značaja ljud- skosti. Tu šele se je Jurčič suvereno lotil samega dejanja. Prizorišče dogajanja je prestavil v grad. Bratec in sestrica nista več zapuščena siromaka, marveč premožna grajska dediča (odrasla!). Razbojnike in njihovega poglavarja nadomesti Turek. Prišel je snubit graščakinjo Anico, a brat ga je zaprl. Živali izginejo iz zgodbe. Vile, ki jih dekle kliče, se ne odzovejo. Bajeslovne sile zamenja vedeževalka. Kaj se je zgodilo? Jurčič je zgodbo iztrgal iz pravljičnega okolja in jo prestavil v realno življenje. Poleg tega jo je tudi tematično drugače izpeljal. Ljubljenega Turka Anica osvobodi na ta način, da zavda bratu. Zlo- čina ne prestreže pravica, kot v pravljici, marveč je izpeljan do konca in nekaznovan. (Tragični konec je hotel v tej dobi dati tudi prvi za- snovi Desetega brata.) Jurčič je čutil, da tako prenarejena zgodba z ljudsko nima več zveze, zato jo je podnaslovi! z izrazom »povest«. Za- vedal pa se je hkrati, da mu pesem ni uspela. Kljub temu je vztrajal, da napravi iz pravljice samostojno literarno delo. I. Prijatelj pravi, da se je s svojo »povestjo resneje bavil, ker jo je pozneje mnogo po- jjravljal.« Uspelo mu po vsej priliki ni, zato je končno spoznal, da bo najbolje, če jo predstavi svetu v njeni organski, ljudski podobi. Da jo objavi kot tako. (Morda se je za to odločil tudi pod vplivom Levstika, ki se je v tem času na osnovi dvoma v slovensko, od folklore oddalju- joče se pripovedništvo pripravljal na objavo ljudskega izročila kot takega,** gotovo pa pod vplivom žurnalistične tlake pri Slovenskem Narodu, ki mu ni pustila, da bi vse nabrano folklorno gradivo izvedel v samostojna dela). V ta namen je pripravil za tisk rokopis pravljice iz 1862, vendar tako, da ji je vsebino pustil neokrnjeno. Tako prirejeni ** Anton Blodnjak: Zbrano delo Frana Levstika IV, str. 482. 158 Božidar Raič in ljudske pravljice pravljici je lahko zdaj spet pritaknil vzdevek »narodna«. Pristavil je še, da jo je zapisal v višenjskih hribih 1862. (Matičetov je ugotovil, da jo je zapisal že 1861.) Vsebinska doslednost objavljene pravljice mi po tako očitnem odklonu 1864—1865 pove, da jo je sklenil podati tako, kot jo je slišal. Stilno jo je v ljudskem duhu sicer nekoliko preobli- koval, ne da bi v epsko zgoščeno snov skušal vnesti osebno pripovedno noto, v^ kolikor ni slišal nove ljudske variante (zadnje je verjetno vsaj glede privzema psoglavcev in harambaše, na ta način je zla bitja obar- valo zlasti ljudstvo ob hrvaški meji). V rokopisu iz 1861 in v Zvonovi objavi je torej gledati obnovljeno ljudsko pravljico, v pesnitvi »Dragi in brat« iz 1864—1865 pa Jurčičevo samostojno delo, oziroma poskus samostojne obdelave ljudske snovi, iz katere je vzel le glavno temo. Če odmislimo obliko, ki je vsakemu zapisovalcu ljudske snovi v tej dobi svojska, smemo za sno^ no konstrukcijo besedila še vseeno reči, da je ljudska. Vsebinske folklorne originalnosti Jurčičeve in Ra- ičeve variante Matičetov z ničemer ne izpodbija. Na osnovi najnovej- šega izvirnega ljudskega gradiva, ki njemu služi v potrdilo neljudskosti »literarno« oblikovanih variant, pa je z medsebojno komparacijo mo- goče dognati, da sta Raičev in Jurčičev tekst vsebinsko ljudska. I. Osnovne motivne skladnosti literarnih in ljudskih variant: I. Neugodne domače razmere nedorasla otroka prisilijo v svet (brat — sestra). 2. Srečanje z razbojniki, ki jima strežejo po življenju. Ne- varnost je mimo, ko jih deček na fantastičen način premaga. 3. Lju- bezen do poglavja pobite tolpe, ki se vzbudi v- dekličinem srcu, raz- dere njeno ljubezen do brata in zahteva njegovo žrtev. 4. Zahrbtni in izdajalski naklepi deklice in ljubega se izjalovijo, pravica prestreže izvedbo zločina in kaznuje storilca. II. Skupnost fabulativnih prvin: Bratec in sestrica doma ne moreta živeti, zato morata z doma. Prvo prizorišče njune samostojnosti je gozd. Tu naletita na razbojnike. Toda bratcu je dana čudna moč: po vrsti jih z mečem poseka. V njihovem brlogu si napravita dom. Ona postane gospodinja, on hodi na lov. Deklica se zagleda v poglavarja premaganih razbojnikov. Začuti po- trebo, da ga za vsako ceno reši. Oživi ga in skrije. V bratovi odsotnosti se sestane z ljubim, ga vpraša za svet in pristane na njegov načrt: odstraniti brata, ki je na poti njuni ljubezni. Poslati ga v smrt. Na- pravi se bolna in pošlje brata po zdravila k zverem. Brat uboga, zver pa mu ne stori hudega, z lahkoto dobi hrano in žival mu obljubi pomoč. Ko ji ustreže, ga sestra po razbojnikovxm nasvetu pošlje k nevarnejši zveri. Ko ji tudi to željo izpolni in ko spoznata, da mu zveri ne morejo do živega, se poslužita zvijače. Ta jima uspe samo na pol, v usodnem trenutku se brat zave pasti in se reši, položaj se zaobrne, brat ubije poglavarja in kaznuje nehvaležno sestro. V tem fabulativnem ogrodju se stikajo vse variante tega prav- ljičnega motiva od Raiča do Marinčiča (varianti A. Savlija in Mihe 159 Jože Ftičar Kosmača mi nista bili dostopni). Ti konstantni fabulativni klišeji pa so v svojih podrejenih snovnih prvinah v raznih pokrajinah dobivali različne poteze: skladno z življenjem kraja in sposobnostmi pripove- dovalca so se stopnjev^ali, se deformirali, se umetniško gradili in krhali, se fantazijsko razraščali in poenostavljali, tako v pravljično kot v re- alistično smer. Ti svojevrstni elementi osnovnega motiva ne spremljajo, prav tako ne nadrejenih snovnih skupin, pač pa fabulo čustveno obar- vajo, pravljično razgibljejo ali življenjsko realno približajo. A skladu s svojo dikcijo in stilizacijo dejanje po svoje poganjajo in zavirajo, ga predstavno skomplicirajo oziroma osvetlijo. Nekaj zgledov: Izguba doma ima različno ozadje: smrt staršev (Raič, Količesa), hudobna mačeha in očetova podrejenost (Jurčič), socialna ogroženost — kanibalizem (Marinčič). Usoda otrok nas v Jurčičevi dolenjski va- rianti najbolj čustveno zagrabi. Tu sta otroka vržena v svet nasilno, ne da bi vedela, kaj se z njima dogaja in zakaj ju je oče zapustil. V ostalih variantah otroka vesta, zakaj odhajata od doma. Dolenjska otroka sta v gozdu najdlje prepuščena svoji nesreči, medtem ko ju ostali oblikovalci prehitro zbližajo z ravbarji. Najbolj revna na doga- janju je tu vzhodnoštajerska (Raič) varianta, kjer otroka naletita na ravbarje še preden zaideta v njihovo bivališče. Meč ima Raičev junak s seboj (sukati ga je naučil že oče), junaki v ostalih variantah pa ga najdejo šele v gozdu in jim služi kot magično sredstvo. Srečanje z razbojniki je najbolj plastično in napeto orisal Marinčič. Njegov fant pobije razbojnike šele, ko jih zvijačno užene, medtem ko je v^ ostalih variantah dečkovo junaštvo preveč naivno preprosto. Najmanj efektna je tu vzhodnoštajerska Raičeva varianta: fantek poseka rav'barje z lastno močjo, ne da bi sodelovale pri tem magične sile orožja. Ubije tudi poglavarja. Le-ta je v dolenjski in beneški varianti le ranjen, pri Marinčiču pa med pokolom premeteno zbeži. Tudi razmerje med raz- bojnikom-poglavarjem in sestro je najbolj prepričevalno zapletel Ma- rinčič. Izdajalski načrt je v vseh variantah zasnovan enako, enako se tudi razpleta. Razhajajo se variante le v končni izbiri zlonamernega sredstva. V »Nemanu in Belani« je past, ki jo zaljubljenca nastavita, dokaj naivna in premalo utemeljena je tudi bratova rešitev. Izbira zvijače je najbolj domiselno zastavljena in izpeljana v trentarski in dolenjski pravljici. Zanimivo pa je, da se v Raičevi zgodbi junak iz- mota sam, brez pomoči prisotnih živali, ki v ostalih variantah odločilno posežejo v dogajanje. Pravljični efekti pa so tu neprimerno večji. Pri- roda in človek sta tu v tesni medsebojni povezanosti, medtem ko je pri Raiču to razmerje premalo motivirano. Kot začetek, je tudi konec v vseh štirih variantah različen. Razbojnika sicer povsod zadene smrt, tudi sestra je povsod kaznovana, a kazen je za njo različna: v vzhodno- štajerski, trentarski in dolenjski (1. red.) varianti jo brat zapusti (Ma- rinčič jo zraven še osmeši), v 2. redakciji dolenjske in pri Količesi pa jo doleti smrt. Dolenjska pravljica tu konča, medtem ko se v ostalih variantah nadaljuje s postransko, v glavnem prav tako ujemajočo se 160 Božidar Raič in ljudske pravljice Zgodbo (junakova zmaga nad pošastjo, ki ogroža mesto in kraljico, pe- ripetije okrog ženitve z rešeno kraljico). Prevladovanje dialoga in do kraja reproducirana ljudska dikcija ustvarjata v zahodnoslovenskih variantah razgibano dinamiko in dra- matičnost dogajanja, ki sta oblikovno obnovljenim variantam Raiča in Jurčiča tuja (seveda ne po njuni krivdi). V vseh variantah je torej pravljica privzela le one posebne ele- mente, ki na vsakemu pripovedovalcu svojski način osvetljuje poti obeh junakov, metode in sredstva za bolj ali manj nazorno reševanje njune, v snovnem ogrodju konstantno začrtane zgodbe. Snovno se najnovejši zahodnoslovenski varianti od skupne vsebin- ske sheme prav toliko oddaljujeta, kot varianti v Raičevem in Jurči- čevem tekstu. Skupne so jima samo tiste črte, ki so hkrati enake dolenjski in vzhodnoštajerski varianti. To dejstvo pa priča, da sta slednji ljudski in ne po ljudski tematiki samostojno obdelani tvorbi. Tako pa pravilo, da »je neki motiv ljudski samo dokler je ljudska oblika, v kateri se nam predstavlja«,'^ drži le za žive ljudske pravljice, v ljudskih pravljicah, zabeleženih v pre- teklosti, pa izgidji na praktični veljavi. Oblikovna struktura ljudske proze ni obča narodova last (»spre- minja se na poti od ust do ust«),'" zato mora biti v raziskovanju iste primarna šele, ko iščemo žive ljudske proizvode, oziroma'nosilce fol- klore, nikakor pa ne more biti odločujoči kriterij v preverjanju fol- klorne pristnosti onih zapisov, katerih avtorji teorije o nosilcih folklore še niso poznali. Ugotavljanje folklorne originalnosti prvenstveno s stališča obli- kovne analize besedil namenu znanstvene folkloristike popolnoma ustreza, vendar le kot metoda, ki se je poslužujemo v vsakdanji praksi. Brž ko pa operiramo z njo v preteklosti, izpade kot literarno zgodo- vinsko formalistična. Metoda oblikovno točnega registriranja ljudskih ustnih izročil se je mogla uvesti šele z nastankom znanstvene folkloristike kot posebne panoge in z razvitejšo posnemovalno tehniko (fonografi). V Raičevem in Jurčičevem času to pri nas še ni bilo v navadi, zato ljudskih pripo- vedi niso beležili v taki pristnosti (dialektološko sem dognal, da se je jezikovno stilni izvirnosti ljudskih besedil najbolj približal Valjavec v svojih folklornih doneskih iz Varaždina in okolice). Neizogibno je bilo, da je zapisovalec vplival na obliko poustvaritve. »Oblika, ki jo najdemo pri pripovedkah v enem ali drugem zapisku, je vselej last dotičnega zapisovalca« (Kelemina istotam). Če je vsebinsko zapisovalec besedila zvesto posnel, in jih odel v svojo obliko, še ne smemo reči, da njegovi teksti niso ljudski. V tehniki, ki smo jo dosegli danes, niso mogli biti zabeleženi. »Že s čisto tehničnega stališča bi bilo nemogoče '" Milko Matičetov: Novi svet 1952. str. 547. '" Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slov. ljudstva, str. 51. It Slovenski etnograf Jože Ftičar ohraniti prvotno stilizacijo« (Kelemina, istotam). Takratnih zapisov z današnjimi zato že iz historično-folklorističnih pogledov nismo upra- vičeni vrednotiti. Ce ni namen folklornega raziskovanja zgolj v tem, da registriramo le fabulativno najbolj efektne, estetsko in umetniško najbolj bogate zapise ljudskega izročila (za iskanje nosilcev folklore je to na mestu), potem značaja ljudskosti onim, v teh ozirih revnejšim variantam še ni moč oporekati. To tem manj, kadar imamo opravka s starimi zapisi. Da- je Jurčičeva pravljica »Brat in ljubi« snovno ljudska, sem dokazal. Jurčič ni raziskoval pravljic iz narodopisnih, marveč iz leposlovnih nagibov (Prijatelj). Zato po mojem sklepanju ni iskal najbolj efekt- nega pripovedovalca oziroma ga ni našel. Naletel je na relativno po- vprečnega pripovedovalca, sam si pa prizadeval, da ohrani pravljico \sebinsko verno njegovi pripovedi. Raič in Jurčič, ki sta ljudsko fabulo le tehnično odela v obliko knjižnega jezika (v tem je vsa njuna »obnova«), z njo nista interno zaživela, da bi ji vdihnila svojega duha, občutja, ji vtisnila svoj in svojega okolja pečat, kot delajo to pripovedovalci iz ljudstva (nosilci folklore), zato v njuni obnovi ni iskati osebne pripovedne note. Svo- jega duha in svoj pripovedni dar je razvil Jurčič le v onih po ljudskih motivih posnetih delih, ki jih je razširil v daljše pripovedne tekste. Pravljica »Brat in ljubi« za tako obdelavo ni prišla na vrsto. Estetsko- umetniška podoba ter fabulativna razgibanost pravljice »Brat in ljubi« torej nista rezultat Jurčičeve umetniške in pripovedne zmogljivosti, marveč sposobnosti njegovega pripovedovalca. Zgolj tehnično-oblikovna priredba neke. po ljudskem pripovedo- valcu suženjsko posnete fabule umetniku sama po sebi ne nudi, mož- nosti, da zgodbo obdela po svoje, oziroma da jo razvije do take umet- jiiške višine, kakor bi jo bil sicer zmogel sam. Zadevno pravljico »Brat in ljubi« torej ne smemo smatrati v prvi vrsti za Jurčičevo, marveč za narodovo last. Oblikovalca iz ljudstva (t. j. nosilca folklore), ki z ljudsko snovjo živa, se v njej razvija, jo vsak dan čustveno in fantazijsko gnete, po- temtakem ne smemo enačiti z enkratnim, ljudsko snov v neljudski knjižni jezik formirajočim poustvarjalcem. V tej luči pa literarno-umetniško tekmovanje med Jurčičem in Marinčičem, na katerega v obliki ankete srednjim šolam poziva so- dobni folklorist, izgublja svojo upravičenost in smisel. (Podobno tudi oblikovno-estetsko vrednotenje Jurčičevega teksta z besedili ljudskih pripovedovalcev v Zgodovini slov. slovstva 1956, str. 126.) Kot ljudska je pravljica »Brat in ljubi« (v 2.redakciji Jurčičevi) sprejeta tudi v najnovejšo Bolharjevo zbirko Slovenskih narodnih pravljic.*^ "Alojz Bol h ar: Slovenske narodne pravljice 1952, 1955. 162 Božidar Raič in ljudske pravljice Na podoben način je zapisana in obnovljena tudi druga pravljica v Novicah 1859 z naslovom Bali n." Ta pravljica je bila pri nas menda prvič zabeležena v Raičevi obnovi. Valjavec je v Nar. prip. u i oko Varaždina še nima, le kajkavska pravljica »Siromak sina vragu zapisal« je v naslovnem obsegu podobna Balinu.'" Kot prejšnjo, je Raič tudi to pravljico spravil v obliko knjižnega jezika (z nekaj dialek- tizmi). Da pa je vsebinsko pravljica ljudska, kaže prekmurska prav- ljica Madaj, ki sta jo zapisala M. Valjavec in Štefan Kiihar. Prvi jo je zapisal v Noršincih v Prekmurju in objavil v Kresu 1885^", Kiihar- jeva varianta pa je izšla v Kalendari Najszvetejsega szrca Jezusovega za 1913.^' Za ti dve varianti smemo reči, da sta tudi oblikovno ljudski: dikcija njunih besedil se sklada s sintakso prekmurskega govora. Tudi jezikovno odgovarjata narečju kraja, kjer sta bili zapisani. Varianti se motivno in v temeljnem fabulativnem ogrodju popolnoma ujemata z Raičevo varianto Balin, imata pa nekaj različnih in novih snovnih elementov; le-ti dogajanje nazorneje predočijo in napravljajo pripoved živahnejšo. Po Raiču zapisana varianta boleha na pravljični domisela nosti, nastavljeni pripovedni elementi so ponekod pomanjkljivo izpe- ljani (Balin se skuša znebiti le znamenja, prejetega z očetovo kletvijo, kupna pogodba z vragom pa ostane neupoštevana; Balin v peklu sploh ne vpraša po razbojnikovi kazni), drugod preskopi in pravljično nelo- gični (prizor v peklu, razbojnik se skesa, ne da bi zvedel za kazen, niti ne vpraša, ali je Balin pogoj izpolnil). Medtem ko je Valjavčeva va- rianta še epsko strnjena in nerazgibana, ima Kiiharjeva že pravljično stopnjevano zapletanje dogodkov (n. pr. sinovo poizvedovanje po oče- tovi žalosti, prepir med hudiči, prizor med Madajem in fantom). Prekmurska pravljica Madaj je po mojem mnenju služila kot fol- klorna predloga umetni obliki iste pravljice, ki jo je med prvo sve- tovno vojno napisal Fran Milčinski z naslovom Tolovaj Mataj.^^ Poleg naslova (Madaj — Mataj) si je pri njej sposodil tudi samo zgodbo. Večino snovnih elementov je vzel iz Valjavčeve variante. Nekaj snovnih prvin pa je vzel Milčinski tudi od Kiihar ja: prizor ^ peklu, obotavljanje hudiča s krstnim listom, hudiči mu grozijo z Madajevo posteljo, klečeči spokornik, metamorfoza: simbolični golob — duša, spokornik se spremeni v prah (to dvoje ima že Raič), duše Madajevih žrtev v jabolka. Od Raičevega Balina si je Milčinski morda sposodil Lucifer ja, grožnjo z ognjem, vzdevek »tolovaj«, zunanji videz spokorjenega tolovaja (bolj zemlji podoben), kolikor ni teh elementov izbral samostojno po asociaciji. »Novice« 1859, str. 68. 1 '" Matija V a 1 j a v e C : Narodne pripovjedke u i oko Varaždina. Varaž- ; din 1858, str. 193. \ Matija V a 1 j a v e C : Madaj, Kres 1885. str. 302. ; Kalendar Najszvetejsega Szrca Jezusovega za 1913, str. 56. : Fran Milčinski: Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, Ljub- ljana 1917. "* 163 Milčinski je posamezne fabulativne prvine razširil in vnesel vanje umetniško dognano pravljično slikovitost. Z grotesknostjo prizorov, po- življeno z rahlim humorjem, je dal besedi barvo in zvok, stavku melo- dijo in ritem. Osebam je vdihnil življenje, jih tipiziral ter njihova dejanja in reakcije nanizal s tako plastično stopnjevanostjo in čust- veno prizadetostjo, da učinkuje kot živobarvna slika. Ker se je tesno naslonil na ljudsko snov, smemo tudi njegovi pravljici priznati fol- klorni značaj, ker pa jo je po svoje stiliziral, jo moramo smatrati pred- vsem za umetno pravljico. Z internim podoživljanjem in preobliko- vanjem avtorja je v izbrušenih stilnih sredstvih dobila umetniško podobo. Raič, ki se je v tem času bavil izključno z jezikoslovjem in zgodo- vino, se je nabiranja in objavljanja pravljic 1859 bržkone lotil pod Miklošičevim vplivom: ta je 1858 pozval Slovence k intenzivnejšem na- biranju ljudskega blaga. Raičevi folklorni doneski oblikovno niso izdelani, vendar pa glede na vrsto kasnejših variacij iste ljudske snovi zaslužijo literarno zgodo- vinsko in folkloristično pozornost. Zusammenfassung BOŽIDAR RAIC- VERHÄLTNIS ZUM VOLKSMÄRCHEN Božidar Raič, sloroenischer Publizist und nationaler Förderer (1827—1886), hatte in der Zs. »Zora« 1852 das Märchen »Erbosajdan« und in der Ztg. »No- vice« 1859 die Volksmärchen »Neman in Beiana« (Neman und Beiana) somie »Baiin« veröffentlicht. Der Vergleich von »Erbosajdan« mit der serbischen Va- riante »Baš-čelik« ergibt, mie dasselbe Märchenmotiv von der Unterdrückung des Schwächeren durch den Stärkeren eine verschiedene soziologische und meltanschawliche Fassung erfahren kann. Das Märchen »Neman in Beiana« ist trotz Raič' formaler Bearbeitung volkstümlich geblieben, meil es einen gemein- samen stofflichen Aufbau mit der Variante »Brat in ljubi« (Bruder und Ge- liebter), welche der Erzähler Josip Jurčič (1844—1881) in der Wiener Zs. Zvon 1870 veröffentlicht hatte, und mit den Texten noch lebender volkstümlicher Märchenerzähler aufweist. Volkstümlich ist dem Inlxalte nach desgleichen das Märchen »Baiin«, melches mit der im Prekmurje (Übermurgebiete) aufge- zeichneten Variante »Madaj« (von M.Valjavec in der Zs. »Kres« 1855 und von Stevan Kühar in Kalendar 1915 veröffentlicht) als folkloristische Grundlage des Kunstmärchens »Tolovaj Mataj« von Fran Milčinski (1867—1912) gedient hat. 164 MATIJA MURKO IN RAZISKAVANJE LJUDSKE SNOVNE KULTURE Ob stoletnici njegovega rojstva Vilko Novak Pred nastopom Matije Murka v slovenski etnologiji so se pri nas komaj kaj ukvarjali s snovno ljudsko kulturo. Edini, ki se je nekoliko globlje zanimal v zvezi z njo za nekatera vprašanja z zgodovinsko raz- vojnega vidika, je bil A. T. Linhart. Vsi drugi za njim pa so se omejili le na kratke zapiske ali površne informativne opise. Tako je v vsem zelo razgibanem zbiralnem delu v 19. stoletju v resnici docela prevladovalo zanimanje za šege in ljudsko pesništvo ter nekoliko tudi za ljudsko ve- rovanje. Tudi prvi poskusi raziskavanja so bili narejeni v teh območjih. Pomembno naključje je bilo, da je prav v letu 1895, ko je dotedanja ' delovna smer dosegla višek s pričetkom izdajanja Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, nastopil tudi Murko s svojim načrtom za raziskavanje snovne ljudske kulture pri Slovencih. In prav ta dva glavna zastopnika naše tedanje etnologije je usoda združila — čeprav le za desetletje — na isti univerzi v Gradcu. Kot so bili — in so delno še danes — pri ro- manskih in germanskih narodih pobudniki in glavni predstavniki etno- loškega dela povečini filologi, ki jih je spoznavanje jezika in slovstva približalo ljudstvu, tako so tudi pri nas od Jarnika, Majarja preko Miklo- šiča do Gregorja Kreka in drugih družili vsa ta strokovna področja. Prav Štrekelj in Murko pa sta pokazala, kako je treba jezikoslovje in slovstveno znanost realistično družiti v prid raziskavanja ljudske kulture, ki pa zopet nujno in koristno oplaja onidve vedi. V Murku so že Miklošičeva predavanja o »slovanskih starožitnostih« kot sam pripoveduje — vzbudila zanimanje za vse strani kulture slo- vanskih narodov. Poslušal je na Dunaju tudi etnologa-lingvista Frie- dricha Miillerja; zlasti pa so mu pokazala novo smer predavanja poznej- šega prijatelja in sodelavca Rudolfa Meringerja, ki je kot lingvist za tisti čas naravnost revolucionarno pričel raziskavati tudi stvari ali pred- mete. Študij slovanske romantike in bivanje na Ruskem sta Murka do- dobra seznanila ne le z ljudsko kulturo pri vseh Slovanih, marveč tudi z nje raziskavanjem. Tako je bil dodobra pripravljen, da je doumel pomen »češkoslovanske narodopisne razstave« v Pragi 1895 in vzpodbujen po njej napisal (poleg nemškega poročila v Mitt. der Anthropol. Gesell- schaft in Wien XXV) obširno poročilo v Letopisu Slovenske Matice za leto 1896, 75—137. 165 Vilko Novak Večkrat so že (Glonar, Kotnik, I. Grafenauer) poudarili pomen tega spisa, posebno njegovega zaključnega poglavja »Nauki za Slovence«, zato naj tu posebej opozorimo le na mesto, ki govori o skrbi za raziskavanje snovne kulture. Tudi Murko je v tem programu posvetil večino prostora duhovni kulturi in je omenil med področji materialne kulture v glavnem le stavbe, ki jih »opisujmo, načrtujmo, fotografujmo in slikajmo ... in izdelujmo njih modele«. Dalje »staro posodo, stara orodja in igrače«, umetiio-obrtne izdelke in splošno, da je treba »opazovati, kje in kako ljudstvo živi, kaj dela in kako gospodari« (vse na str. 134). V prvi vrsti pa je mislil seve na snovno kulturo, ko je poudarjal, da »bi bil jako umesten baš narodopisni slovenski muzej, ki bi predstavljal ves naš narod, kakršen je sedaj, in po mogočnosti tudi, kakršen je bil« (137) in ko je priporočal »narodopisni oddelek« pri razstavah, »ki se prirejajo v slovenskih krajih« (137). In še posebej: »...na slovensko narodopisno razstavo ... je seveda tudi treba misliti«. Že 1894 in 1895 je Murko objavil slovensko etnografsko bibliografijo v Zeitschrift fiir osterreichische Volkskunde in s tem pokazal na eno izmed osnovnih potreb, ki je niti danes še sproti ne izvršujemo. Ko je pa 1902 postal na graški univerzi Meringerjev kolega, se je pričel za snovno kulturo še živeje zanimati. Posebno še zato, ker je Meringer v tistih letih raziskoval hiše v Bosni in Hercegovini. Obe njegovi razpravi o tem predmetu sta vzpodbudili Murka, da je mesto nameravane ocene o njiju napisal obširno razpravo »Zur Geschichte des volkstiimlichen Hanses bei den Siidslamen« (Mitteilungen der Anthropologischen Gesell- schaft in Wien, XXXV, 1905; XXXVI, 1906 in sep.). Kakor je Murko od začetka pritegoval v svoje slavistično obravnavanje vse Južne Slovane, tako je tudi v tej razpravi več govoril o Hrvatih in Srbih, kot o Slo- vencih. To je umljivo, ker je bilo pri njih o hiši mnogo več literature kot pri nas. Murko je takoj v uvodu pokazal na to, kar je bilo pri nas odtlej stalno zanemarjano — na svoje poznavanje slovanske strokovne literature o predmetu. Nato šele je prešel h kritičnemu razboru južno- slovanskih spisov o hiši. V uvodu je tudi opozoril na to, da razširjenost oblik hiše in noše ne sovpada z jezikovnimi mejami, zlasti pa, da »... moramo glede Slovencev, ki vobče posvečajo premalo skrbi študiju svoje ljudske kulture, obžalovati veliko pomanjkanje« strokovne litera- ture o hiši (MAG XXXV, 311). Ko je kritično pregledal oba Haruzinova spisa o stavbah na Gorenj- skem, je prešel k Meringerjevima spisoma, primerjal njegove ugotovitve z gradivom iz ostale predmetne literature in razširil njegovo raziskavanje tudi na Crno goro ter Bolgarijo. Nas mora posebej zanimati, kaj je povedal Murko v naslednjem poglavju »III. Das Haus der Slowenen« (1. C, 12—29). Pred njim sta pisala izmed Slovencev o naši hiši le nekaj površnega Ivan Franke in Fran Hubad. Zato je Murko upravičeno trdil, da »nudi študij slovenske hiše mnogo zanimivosti in zasluži večjo skrb, posebno domačinov« (1. c, XXXVI, 12). Murko se je naslanjal pri pisanju svojega dela glede Slovenije na nekatere informatorje, ki jih navaja, ter 166 M. Murko in raziskavanje ljudske snovne kulture na lastna potovanja po delu Pohorja, v Savinjskih gorah, v Slovenskih goricah, po južnem pobočju Karavank in vzhodnem pobočju Julijskih Alp. To poglavje Murkove razprave ni sistematičen opis posameznih hišnih oblik na Slovenskem, čeprav ugotavlja na pričetku »popoln dua- lizem v hišni kulturi«: na jugu »romansko oziroma italijansko kaminsko hišo«, in »... pri pretežni večini Slovencev... gornjenemško hišo in izbo in kuhinjo« (1. c, 13). Šele ob koncu tega poglavja nadaljuje to raz- členitev: »Na sorazmerno majhnem slovenskem jezikovnem ozemlju imamo tedaj različne kulture glede gradnje hiš: romansko kaminsko hišo v ozkem pasu na jugozahodu, tako imenovano gornjenemško hišo pri veliki večini ostalih Slovencev v različnih stopnjah, od popolnoma alpske hiše v Bohinju do tistega posebno' močno razširjenega tipa, ki sploh ne pozna odprtega ognjišča, in končno v nekaterih območjih ob nemški jezijtovni meji dimnico, pač najprvotnejši tip trdnih in više razvitih človeških bivališč na slovenskih tleh« (1. c, 27). To je pač le delitev hišnih oblik glede na vrsto ognjišča, iz katerega je izšel v začetku poglavja. V na- droben pretres tega vidika se tu ne spuščamo, kakor tudi ne ostalih Meringerjevih teorij in Murkovega odnosa do njih. Opozoriti je treba le, da je Murko v obravnavani razpravi ponovno zavzel kritičen odnos do Meringerjeve oznake »gornjenemška hiša« in je menil, da jo more »upo- rabljati le pogojno« (prav tam). Murko pričenja obravnavanje slovenske hiše z vprašanjem kuhe in kuhinje, pri čemer podaja obilno nazivje iz vseh poznanih mu pokrajin, ki ga filološko analizira. Težišče ostalega dela tega poglavja je prav^ tako na terminologiji, čeprav so tudi njegovi opisi prostorov in opreme dovolj nazorni ter stvarni, saj so opremljeni celo s štirimi tlorisi in s tremi drugimi risbami. Predvsem ga je zanimala dimnica, toda tudi pri njej se je omejil v glavnem na delitev prostorov in oznako notranjščine z opremo. To poglavje Murkovega spisa je ostalo osnova nadaljnjim opisom in raziskavanjem slovenske hiše, le da nadaljevalci Murkovega dela niso ubrali za njim tudi jezikovne in etnološko primerjalne poti in si tako žal niso postavljali vprašanj o izvoru ter pomenu posameznih oznak, s čimer bi se marsikdaj približali tudi pravilni rešitvi o razvoju stavbe itd. Naslednje YV. poglavje je Murko naslovil »Razvoj hiše. Spalna soba. Dodatne hišice. Hiše na polju in v planini« (1. c. 30—40). Kakor se je v naslovu celotnega dela omejil na doneske »k zgodovini« južno- slovanske hiše, tako v naslovu tega poglavja široki naslov »Razvoj hiše« obeta preveč, ker niti ni imel namena, raziskati celotnega raz- voja hiše glede na v^se sestavine itd. Omejil se je le na nastanek nekaterih prostorov, pri čemer upošteva s slovenskega ozemlja »gor- njenemško spalnico«, imenovano kamra, štiblc, čumnata itd., in se omejuje predvsem na razlago teh nazivov. K obravnavanju plan- šarskih zgradb je pritegnil na kratko tudi stanove, staje in koče iz Julijskih Alp. 167 Vilko Novak Docela jezikoslovno je naslednje poglavje o imenili za hišo, ognji- ščni prostor in izbo, kar je izredno pomembno, čeprav gredo naša dela te vrste dosledno mimo opozoril, od kod naše besede hiša, ku- hinja itd. Posebej obravnava Murko tu slovanske tujke germanskega izvora. — Organsko nadaljevanje tega poglavja je zaključno poglavje »VI. Miza pri Južnih Slovanih«, ki je prav za nas izredno pomembno, ker obravnava dvojnost stol — miza. Za zadnjo slov. besedo še danes nimamo zadovoljive razlage o zgodovinski poti in o načinu njenega nastanka ter prevzema iz romanščine. Murkova razprava »Das Grab als Tisch« (Worter und Sachen II, 1910, 79—160) je sicer zajeta po svojem osrednjem predmetu iz druž- bene in duhovne kulture, toda že v naslovu je označeno, da je zunanja oblika obravnavanih šeg — gostij na pokopališču v zvezi s kultom rajnih — v najtesnejši zvezi s predmeti snovne kulture, s prehrano in mizo. Tudi ta Murkova razprava sloni na gradivu iz raznih slo- vanskih dežel, vendar je prav z vidika našega pregleda v ospredju v V. poglavju obravnavana miza pri balkanskih Slovanih s posebnim ozirom na njene tuje nazive (trapeza, sofra, sinija) in na preddvor v pravoslavnih cerkvah, kjer so bile take gostije. Tudi v tem primeru je Murko priobčil več slik, ki ponazarjajo njegova jezikoslovna in kulturnozgodovinska razlaganja. Ker slovenskega gradiva pri tem ni upošteval, to delo samo z opozorilom na kratko priključujemo našemu pregledu. Na slovensko gradivo se ozira Murko v naslednji razpravi, ki sega tako v ljudsko medicino, a dejansko le v njeno snovno stran, kakor tudi v snovno kulturo: >Die Schrópfkopfe bei den Slaven. Slav. bana, banka, lai. balnea^ (Worter und Sachen V, 1913, 1—42). V resnici govori o stavljanju rožičev le mimogrede za uvod, kar označuje sam v naslovu 1. pogl. z »Dopolnila o stavljanju rožičev ...«, nato pa takoj preide preko čeških, poljskih in ruskih oznak za isti predmet: banka, banki k mnogim pomenom, ki jih imajo te in sorodne besede v raznih slovanskih jezikih. Pri tem navaja (str. 10) po Pleteršniku banjo, ki naj bi bil iz nem Wanne, njen dem. banjica, banjka — zadnje (iz Jurčiča) tudi v pomenu ročni sodček za tekočine. V naslednjem po- glavju razbira Murko etimologije slovan. besede banja v pomenu kopel, ki jih je več in postavlja proti dotedanjim novo: da je beseda iz vulg. latinske banea (to iz lat. balnea). Ker je vedel, da bo njegova trditev naletela na odpor, je v skladu z načeli revije Worter und Sachen tudi v tej razpravi podal v naslednjem III. poglavju »Stvarno utemeljitev etimologije bana < lat. balnea« (pri tem je znak za izvor narobe postavljen!) z več ilustracijami. V njem razpravlja o zvezi kopališč z orientalskimi (pravoslavnimi) cerkvami, katerih krogle na vrhu zvonika se tudi. imenujejo banja, banjka. Murkovo mnenje je, da so lat. balnea prevzeli Slovani na jugu Balkanskega polotoka, kjer je vladala latinščina, v pomenih kopel, kopališče, kraj s kopališčem, topli, rudninski, zdravilni vrelec ali 168 M. Murko in raziskavanje ljudske snovne kulture vrelec vobče itd. — Važni in obsežni pa so pomenski prehodi besed baiia, bailka, ki jih obravnava Murko v naslednjem IV. poglavju. Se- verovzhodni in severozahodni Slovani so od kupol in krogel na stolpih prenesli te izraze na razne okrogle in polokrogle predmete, zlasti pa na trebušaste posode, kar ilustrira Murko z vrsto slik. Nas mora predvsem zanimati, da pomeni banja v slovenščini posode, ki jih imenujejo tudi korito, nečke, deža, tunja, brenta. Murko je priobčil šest slik takih posod in (delno z uporabo gradiva Fr. Ramovša) raz- pravljal o njih imenih. Tako je tudi s tem slovenskim prispevkom v svoji razpravi pokazal smisel za prezrto področje naše snovne kul- ture in način, kako ga je treba obravnavati. V zaključnem poglavju razlaga Murko nekatere romanske besede iz balnea in prehod pomena slov. banja v madž. bânya (= rudnik), česar pa n. pr. Kniezsa v svojem delu Szlav jovevényszavaink I/l, 77—8 (Budapest 1955) ni upošteval ter moral zaključiti, da etimologija madž. besede še ni pojasnjena. Poslednja Murkova razprava s področja snovne kulture je: »Z«r Ge- schichte der Heiigabel.fslav. DIdly)« (Worter und Sachen XII, 1929, 316 do 341). Potem ko je v prvem poglavju JDodal »splošne uspehe besedo- in stvaroslovnega študijskega potovanja v jugoslovanskih deželah« ter »doneske k poznavanju brane«, je v drugem, osrednjem poglavju »Doneski k zgodovini zahodnoevropskih senenih vil. Vile v slovanskih deželah« (322—335) podal nekaj primerov vil na starih slikah, v glavnem pa opise, risbe in slike naravno zraslih vil iz raznih slo- vanskih dežel, predvsem tudi na osnovi lastnega gradiva z Balkana in posredno nabranega v Sloveniji (domači kraj, okolica Velenja, Do- načke gore, Utik pri Ljubljani, Dolenjsko, Kras). To je edino doslej objavljeno slovensko gradivo o tem orodju. Podal je tudi številne primere umetnega zvijanja vil z nazivi ter z risbami priprav za to. Tako je že pripravil prehod k naslednjemu poglavju o etimologiji besede vidly in o drugih imenih senenih vil (335—341). Pri tem po- pravlja najprej Miklošiča, ki ni postavil pravilne prvotne slovanske oblike te besede. Nato razbira oblike v raznih slovanskih jezikih in ugibanja etimologov, ki niso upoštevali nastanek tega orodja iz na- ravne rogovile. Sam izvaja besedo vidly iz vi-JQ, va-ti, kar mu potrjuje tako slovenski izraz »vile se zvijejo, povijejo« (na Krasu), kakor hrvaški »svijaju«. Med drugimi izrazi za vile navaja tudi slov. razsohe, ki ga poznajo tudi Srbi in Hrvati v tem pomenu, v pomenu rogovile pa tudi drugi Slovani. Zaključuje razpravo z željo in opozorilom, da bi bilo potrebno monografično obravnavati nazivje posameznih kmetijskih obratov in obrti z jezikovnega vidika glede na predmet, ker bi to prineslo po- membna dognanja za slovansko kulturno zgodovino. Matija Murko je prvi pričel v naši stroki raziskovati slovensko ljudsko kulturo, čeprav v zvezi z gradivom sorodnih narodov, s trd- 169 Vilko Novak nimi jezikoslovnimi prijemi in s kulturnozgodovinskega vidika. Ker je ta stran njegovega delovanja v pregledih o njegovem delu bolj zapostavljena, je prav, če ob stoletnici Murkovega rojstva nanjo opozorimo. Résumé MATIJA MURKO ET LA RECHERCHE DE LA CULTURE MATERIELLE DU PEUPLE A r occasion du 100^«'« anniversaire de sa'naissance Matija Murko fut le premier qui, chez les Slovenes, s'était voué a la recherche scientifique de la culture matérielle. Il dressa, en 1896, un programme de la recherche ethnologique de son peuple, et se mit ensuite a l'exploration de la culture matérielle. Il avait trouvé un appui important dans Rudolf Meringer et dans sa méthode «des mots et des choses» (Worter und Sachen). Dans l'étude «Zur Geschichte des volkstiimlichen Hanses bei den Siidslaven» (Mit- teilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien XXXV, 1905; XXXVI, 1906), Murko soumit a un examen critique la littérature, parue jusque-la sur le sujet, et fit une description surtout de la maison slovene du territoire des Alpes et de la Slovénie Centrale, tout en pretant une attention spéciale a la terminologie. L'étude «Das Grab als Tisch» (Worter und Sachen II, 1910) traite, d'ail- leurs, un sujet relatif a la culture sociale, mais aussi de nombreux objets ap- partenant a la nourriture, et de différents mets, — Dans l'étude «Die Schropf- kopfe bei den Slaven. Slao. bana, banka, lat. balnea» (Worter und Sachen V, 1913), il décrit — en recherchant les relations du sens des mots bana, banka — aussi plusieurs récipients appelés de ces memes dénominations aupres de différents peuples slaves. La derniere étude de Murko, appartenant au domaine de la culture matérielle, est «Zur Geschichte der Heugabel (slav. vidly)» (Worter und Sachen XII, 1929) ou il démontra, par des croquis et par la description, des exemples de fourches a faner, sur lesquels il développait son étymologie du mot «vile», dérivé du verbe «viti» (tordre). C'est Matija Murko qui a montré a l'ethnologie slovene le chemin réaliste vers la recherche de la culture matérielle, et fini aussi l'époque des auteurs romantiques et amateurs au domaine de la poésie po'pulaire et da la mythologie. 170 MATIJA MURKO KAO PROUČAVAČ SRPSKOHRVATSKIH NARODNIH EPSKIH PJESAMA Tvrtko Čubelić I Na području proučavanja srpskolirvatskih narodnih epskih pje- sama Matija Murko predstavlja neobičnu ličnost i iznimnog naučnog radnika. Epska je narodna pjesma duboko impresionirala Murka. On ju je nosio kroz cijeli život kao svoj najintimniji problem, kojim se bavio uporno i kontinuirano u svakoj svojoj životnoj etapi. Imao je u svom dugom i radinom životu mnogo i drugih dužnosti, poslova, zadataka, ali se uvijek s novim zanosom i snagama vraćao studiju i proučavanju epske narodne pjesme. Murkov odnos prema epskoj pjesmi nije bio samo odnos pro- učavatelja prema jednom problemu. U njemu je bilo nešto dublje, Ijudskije, što čovjeka drži cijeli život i čemu čovjek posvećuje glavne svoje snage. Drukčije se ne može razumjeti Murkov postupak, da se u 70. godini svoga napornog života upusti u teški i dugotrajni terenski rad. Mirni, sređeni, uvijek taktični naučenjak, koji nije nikada u svojim ocje- nama uzimao oštre riječi, niti se prepuštao osjećajima, upušta se u naporno putovanje po neprohodnim krajevima, lišen osnovnoga kom- fora i izložen svim teškoćama i gorčinama folklornog terenskog istra- živanja. S koliko je zanosa i strpljivosti svladavao sve nezgode loših saobraćajnih prilika, neurednog smještaja i oskudijevanja u najnuž- nijem, svakodnevnom redu, a samo s jednom mišlju: da završi svoj životni posao na svom životnom problemu. Murkovo kontinuirano traganje — tragom epske narodne pjesme — kroz nekoliko decenija za rješenjima i formulacijama, za jednom mogućom i prihvatljivom koncepcijom o našoj epskoj pjesmi, pred- stavlja jedan od najljepših spomenika ljepoti i vrijednosti same te pjesme. I kao naučni radnik Matija Murko iznimna je pojava. Svoj osnovni problem — srpskohrvatska epska narodna pjesma — stalno je proši- rivao i produbljavao. Nije ga napustio nakon određenog vremena i prešao na drugi problem, nego ga je uvjerljivo razgranao do monu- mentalnih razmjera jednog od osnovnih problema u narodnoj poeziji. 171 Tvrtko Cubelić I Kroz nekoliko decenija brižno je sakupljao podatak za podatkom, činjenicu za činjenicom, zaključak za zaključkom, spoznaju za spo- znajom. Brižno ih je pamtio, posvuda saopćavao, nijansirano varirao i ponavljao, jer nije lako do njih došao. A da je još poživio, sigurno je, da bi i dalje nastavio svojim radom: skupljao bi i dalje dragocjene podatke o našoj narodnoj epskoj pjesmi. I mada je taj posao radio mirno, sabrano, neumorno, ipak ga je radio i s jednim pritajenim i neugasivim žarom koji nosi u sebi svaki naučen jak predan i odan jednom osnovnom i životnom problemu. 1 mnogi drugi naučenjaci posvećivali su veću ili manju pažnju ep)skoj pjesmi. M. Murko posvetio joj je glavne napore jednog cijelog života odanog nauci. Bez obzira na ocjenu vrijednosti Murkovih dostignuća, Murkova ličnost i Murkovo proučavanje epskih pjesama — iznimna su pojava. II Ušao je u proučavanje epskih pjesama skromno i tiho, početkom našeg stoljeća. Imao je određenu koncepciju o radu kao i o meto- dama. S vremenom ih je u nečem proširavao, ali su u bitnom i kon- cepcija i metode rada ostale do kraja njegova života nepromijenjeni. Najveći uspon u svom radu dostigao je između 30. i 40. godina i neposredno poslije II svjetskog rata. Tada je bio najviše uvažen, citiran, štampan. U našoj je zemlji djelovao uvijek stimulativno na sakupljanje nove građe i na istraživanje nepoznatih krajeva. U evropskim raz- mjerima dao je mnogo dragocjenih primjera za potpunije osvjetljenje pokretnog i dinamičnog karaktera usmene narodne književnosti. Na- ročito su ga uvažavali proučavatelji homerskog pitanja i francuskih chansons de geste.* Murkovu koncepciju rada i metode istraživanja možemo nazvati izrazom terenski realizam. •¦ Murkov^ je osnovni zadatak bio da dozna stvarno, realno stanje epske pjesme u narodu: Sve što postoji i živi u vezi's epskom pjesmom, sve je relevantno. Zato Mu^rko brižno bilježi nebrojene podatke koji okružuju i prate epsku pjesmu. Svi su njegovi izvještaji i radovi, a posebno glavno djelo,^ prepuni brojnih činjenica, minuciozno skup- ljenih i sređenih. Tražio je sinhronu situaciju u postojećem stanju naše narodne epske pjesme. Vlastitu svoju sliku epske pjesme Murko je izgrađivao ' Jean Rychner, La chanson de geste. Essai sur Fart des jongleurs. Géneve-Lille 1955. Str. 34 i dalje. - Matija Murko, Tragom srpsko-lirvatske narodne epike I—IL Za- greb 1951. 172 M. Murko proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama tzv. mozaik-metodom. Slagao je činjenice do činjenica kolikogod je mogao više i iz njih izvodio zaključke.^ A tamo, gdje nije bilo do- voljno činjenica i gdje se nisu sami zaključci nametali. Murko je opet izvodio zaključke jednakom logikom i na sličan način kao i u prvom slučaju.* I metode rada bile su prilagođene osnovnoj koncepciji. Da se otkrije sinhrona slika stanja na terenu i da se uhvati vidljiva, autentična snimka stvarnosti epske pjesme u narodu. Murko se služio, uglavnom, metodom testa, to je postavljao nebrojena pitanja, izvlačio je objašnjenja od neposrednog, živog sudionika u epskoj pjesmi. Stoga možemo njegove metode označiti kao terenske ili realisticko-pozitiDIsticke metode. Razumljivo je stoga dvoje u Murkovu proučavanju naše epske pjesme : 1. Neobično obilje građe i pojedinačnih činjenica, npr. velik broj pjevača, velik broj činjenica i podataka, pjevačevih izjava i objašnjenja, velik broj mjesta, gdje se nalaze pjevači i si. 2. Podaci nisu sređeni hijerarhijski. Teško je odrediti njihovu veću ili manju vrijednost. Zato se i događa često da upravo poneki, manje važni podaci imaju preveliko značenje. Kako je osnovni kriterij — na terenu pronađeno — svaki je terenski podatak važan i značajan. Pa i iskvareni oblici u predavanju pjesme i preoblikovanju epske tematike!' Mada Murko nije izrijekom rekao, ipak se iz njegovih izlaganja može zaključiti, da se terenskim radom mogu rješavati i riješiti ako ne svi, a ono gotovo svi osnovni problemi naše narodne epske pjesme." " Murko je prolazio određenim krajevima i upoznao određena područja. Na temelju određenog broja pjevača (upoznao ih je 807) on je zaključio da su oni pretežno jedne vjere (Murko, op. cit., str. 62). A smio je doći do tog zaključka samo onda, kad bi statistički provjerio i ostale krajeve. Drugi krajevi dali bi drukčiju sliku. * Razmjerno i znatno manji broj pjevača bio je oskudno ili djelomično školovan, a samo neznatan broj bili su svećenici, učitelji i studenti (Murko, op. cit., str. 64). Iz te oskudne činjenice izvukao je Murko prejak zaključak o snažnom i odlučnom sudjelovanju školovanih, obrazovanih ljudi u epskom pjevanju kao i u životu epske pjesme. Znanje o pjevačima epskih pjesama je opravdano proširio uvođenjem većeg broja pjevačica, o kojima je skupio obilje podataka (Murko, op. cit., str. 189 i dalje). Ali im je dao preveliko značenje, jer one doista imaju uzgrednu ulogu uz muškog pjevača. Osim toga u načinu izvođenja i into- naciji pjesme pjevačice se mnogo razlikuju od pjevača. ' Murko je sva mjesta, gdje se izvode i pjevaju epske pjesme (večernja sijela, crkveni godovi, javna mjesta na sajmovima, kalane i gostionice), ocijenio kao jednako značajna za izvođenje pjesme, za njeno djelovanje i njeno dostojanstvo (v op. cit., str. 343 i dalje). A ipak su to različite situacije, vrlo odlučne za značenje i ljepotu pjesme. Očito je, da se s epskom pjesmom zbivaju krupne promjene, kad ona napušta estrade seoskih ambijenata, a ulazi u kalane. Putujuće i neputujuće epsko pjesništvo stvarno su već dvije različite fa^e istoga fenomena. " Matija Murko, Spomini, Slovenska Matica v Ljubljani 1931, str. 242. 173 Tvrtko Cubelić i III Odilazeći na teren i ulazeći tamo u konkretnu situaciju narodne epske pjesme, a promatrajući je u sadašnjem njenom stanju, M. Murko mogao je vidjeti određene probleme osvijetljene jednim određenim svi- jetlom. Stoga su samo neki problemi iskočili snažnije i potpunije (npr. podaci o pjevaču), a neki su ostali slabije osvijetljeni (npr. odnos epske pjesme prema drugim oblicima u narodnoj književnosti). Neki nisu mogli biti uočeni u svojoj složenosti (npr.: stilska i strukturna obilježja epske pjesme). Najznačajniji je prinos Murkov upoznavanju života i usmenog saop- ćavanja epske pjesme. I prije je bio naglašen difuzni oblik usmenog saopćavanju, ali je Murko prvi opširno i dokumentarno razvio suštinu toga fenomena. Svaka je pjesma u stvarnosti samo jednom saopćena, a svako novo ili ponovno pjevanje uključuje manje ili krupnije promjene. »Ich kam daher zur tJberzeugung, daB speziell alle unsere epischen Lieder, wie sie uns in grosser Zahl gedruckt vorliegen, in Wirklichkeit nur ein einziges Mal so gesungen, beziehungsweise diktiert worden sind«.' Ovu vrlo važnu misao i bitnu crtu usmenog poetskog (i nepoetskog) izraza nije Murko razvijao i razrađivao u pravcu stilske koncepcije usmene (narodne) pjesme,^ ali ju je dalje varirao i ponavljao." Problem porijekla narodne književnosti bio je za Murka od početka jasno postavljen. »Urspriinglich war jedoch die Sangerkunst einer der feudalen Uberreste des Mittelalters, an denen Bosnien so reich war und noch ist«.*" Mada su mnogobrojne činjenice upravo na našem terenu govorile obilno protiv isključivosti takve teze, a ponajviše jezik i struk- tura epske pjesme (koja se po svemu bitno razlikuje od pisane književ- nosti). Murko je izveo iz svojih putovanja i razmatranja i slijedeći za- ključak: »Dafi auch der Ursprung der Lieder in feudalen Kreisen zu suchen ist, kann man sich leicht denken.«** Terensko istraživanje pružalo je i mnogo činjenica drukčijeg karak- tera i značenja, a ponajviše činjenica, da su pjevači epskih pjesama oduvijek, a i u Murkovo doba, bili većinom i pretežno iz nefeudalnih društvenih slojeva. Ipak se te činjenice nisu odrazile u Murkovim izvo- dima. Pod dojmom njemačkih teoretičara o porijeklu narodne pjesme. ' Matthias Murko, Bericht iiber phonographische Aufnahmen ... Wien 1912, str. 4. ** Kao što je učinio npr. Alois S eh m au s. Studije o Krajinskoj epici, Zagreb 1955. U strukturalističkom smislu razvio je tu bitnu crtu usmene književnosti, izgrađujući upravo na njoj moderniju koncepciju o usmenoj književnosti, Jean Rychner, op. cit., str. 27 i dalje. "M. Murko, La poésie populaire épique en Yougoslavie an début du XXe siecle. Paris 1929, str. 17. "Matthias Murko, Bericht iiber eine Bereisung von Nordwest- bosnien ... Wien 1915, str. 25. " Op. cit., str. 27. . ¦ . 174 _ M. Murko proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama i posebno francuskog medijevaliste Josepha Bédiera/- Murko je konsek- ventno branio u svim svojim potonjim radovima'^ gornju tezu o nena- rodnom porijeklu narodne epske pjesme. <;I1 n'y a pas de doute pour moi que la poésie épique populaire actuelle provient, ainsi que la majeure partie de l'art populaire en général (les costumes, par exemple), des milieux sociaux, chrétiens et musulmans les plus élevés, mais, au cours des siecles, elle a poursuivi son développement selon ses voies propres.»'* Murkov udio u diskusiji oko feudalnog porijekla narodne pjesme ocijenio je I. Grafenauer vrlo pohvalno: » .. . , da bo vrednost Murkovega dela V bodočnosti še vedno večja, toliko večja, kolikor bolj bo z odmira- jočimi ostanki fevdalne družbe odmirala tudi epika, ki je iz nje izrasla.«'^ Takvo je mišljenje razvilo kod Murka pojačani interes za musli- mansku epsku pjesmu. Upravo je ona odnijela veći dio Murkove pažnje i osvojila posebnu njegovu naklonost. »Fiir das Studium des Werdens und der Lebensbedingungen der Volksepik bietet das schonste Beispiel das konservative Epos der bosnischen Mohammedaner.«'" Specifični oblici feudalnih društvenih odnosa medu bosanskim musli- manima pružili su Murku dragocjenih dokaza za njegovu tezu o porijeklu narodnih pjesama. Živi interes i ljubav muslimanskih feudalaca za pjesmu, njihov protektorski i mecenatski stav kao i njihovo neposredno sudjelovanje pri saopćavanju pjesme, poslužilo je Murku kao očit para- lelizam sa srednjevjekovnom epikom viteštva." Zbog svega toga prika- zala mu se muslimanska epska pjesma izvornijom, starijom. »R. Medenici se čini, da su muslimani mekaniji za pjesmu i da ona njih dublje i lakše potresa nego pravoslavce. To je istina, a objašnjava se to i time, da se epika uopće kod muslimana bolje sačuvala u prvobitnom stanju.«" Za Murka je time muslimanska epska pjesma došla na istaknuto mjesto kao najznačajniji dio naše epike s posebnim naučnim i političkim značenjem. S muslimanskom pjesmom, sasvim razumljivo, naglašen je sada i bosanski prostor kao najznačajniji. Murko je time odlučno pomaknuo mjesto nastajanja pjesama sa poprišta borbi s Turcima (dakle iz prostora oko rijeke Marice i Kosova) prema zapadu i zapadnim krajevima.'" Do- slovno, odredio je Bosnu sa susjednim područjem Hercegovine, Dalmacije, " Joseph Bédier. Les légendes épiques. — Recherches sur la forma- tion des chansons de geste, I—IV, Paris 1926—1929, str. IV/474 i 475. "M. Murko, La poésie populaire épique..., str. 26. »On voit que le peuple lui-meme se représente les poetes, auteurs de poemes épiques, comme des individus bien doués et en meme temps fort cultivés.» '* Op. cit., str. 12. '^ Ivan Grafenauer. Matiji Murku v spomin, SE V, 1952. str. 204. '" Matthias Murko. Die siidslawischen Literaturen. U »Die osteuro- paischen Literaturen und die slawischen Sprachen«, Berlin und Leipzig 1908, str. 210. " M. Murko. Geschichte der alteren siidslawischen Literaturen. Leip- zig 1908. str. 203 i 204. " Matija Murko, Tragom ..., str. 372. 175 Tvrtko Cubelić i Novog Pazara, Crne gore i Boke Kotorske kao glavno područje za loka- lizaciju tvorbe epskih narodnih pjesama. Tu je našao najživlju epsku tradiciju, tu je našao najveći broj pjevača, tu je našao najveći zanos i razumijevanje za epsku pjesmu. Tome je području, konačno, i posvećen najveći dio njegovog glavnog i životnog djela (»Tragom srpsko-hrvatske narodne epike«). I u okviru ovoga problema Murko se oslonio isključivo na podatke do kojih je došao. Podaci su mu bili nepotpuni i jednostrani. Zato je i rekao da »je u Vojvodini epska poezija potpuno mrtva«. A na bunje- vačkom prostoru oko Subotice postoji i danas živa epska tradicija. U Sla- voniji, »da je više danas nema«, a ta se vrsta pjesama ipak pjeva. U jugozapadnoj Hrvatskoj »da upravo iščezava«,'"' a može se čuti u mnogim mjestima. Murko nije prošao sve krajeve pa nije ni mogao imati potpune in- formacije. Ali su njegovi zaključci preostri i kategorički, toliko više, što se radi doista o jednom vrlo delikatnom problemu. Određujući glavna žarišta epskog pjevanja i izvore epske tradicije Murko je, sasvim nužno, došao i do pitanja: živi li još uvijek epska pjesma, traje li ona u aktuelnim uvjetima društvenog života? Kod ovoga problema Murko je kolebao. Prvi zaključci u njegovom početnom radu -bili su pesimistički obojeni. »Das alte epische Volkslied verschwindet also aus dem Mund der Sanger, lebt aber durch die Buchdruckerkunst wieder auf«.^* Pesimizam u ovome problemu M. je pokatkad ublažavao.^^ Naro- čito onda, kad je uočio neke važnije događaje, ili kad je mislio, da će zbivanja oko I i H svjetskog rata oživjeti epsko pjevanje. »Preduvjet za nove pjesme uvijek je nekakav događaj, ratni ili iz svagdanjega života.«^' Među njegovim posljednjim napisanim recima bili su i ovi: »Nema sumnje o tome, da će narodna epika oživjeti i zbog II svjetskog rata, to više, što su se u njoj borile manje skupine i pojedina lica, a njihova djela mogu biti u duhu starih pjesama bolje opjevana nego veliki bojevi.«^'' U bitnom i osnovnom, Murko je smatrao da epska pjesma nepovratno propada. I u skladu sa svojom osnovnom tezom o podrijetlu i postanku epske pjesme Murko je ponovno naglašavao, da s propašću feudalnog društvenog sistema i s nestankom feudalaca nestaje i epska tradicija. «La poésie épique nationale meurt partout parce qu'elle n'est plus " Slično kao i Nikola B a n a š e v i ć , Ciklus Marka Kraljevića i odjeci francusko-talijanske viteške književnosti, Skopje 1935. — Citavo je Banaševićevo djelo potvrda navedene teze. ™ Svi citati prema djelu: M. Murko, La poésie populaire épique..., str. 9. Matthias Murko, Bericht iiber eine Bereisung..., str. 34. «... elle continuera a couler longtemps encore dans les contrés mon- tagneuses a l'écart de la vie moderne». Mathias Murko, Nouvelles observa- tions sur l'état actuel de la poésie épique en Yougoslavie, RES XIII, 1933, str. 50. M. Murko, Tragom..., str. 501. M. M u r k o , Tragom ..., str. 527. 176 d'actualité! L'aristocratie féodale ne s'y intéresse plus.»^° Od svih Mur- kovih teza upravo je ova najviše i najpotpunije prihvaćena u evropskim razmjerima. U opću i okvirnu vjerodostojnost narodnih epskih pjesama sumnjali su mnogi proučavatelji. Najradikalniju sumnju u bilo kakvu historijsku pouzdanost epske tradicije razvio je srpski historičar Ilarion Ruvarac.^" I Tomislav Maretić je opravdavao' kritičku sumnju u pouzdanost narodne pjesme.^^ Murko se međutim s mnogo uspjeha trudio da pokaže i dokaže kulturno-historijsku autentičnost epske poezije. Ulazio je u analizu mnogobrojnih realija, uspješno pronalazio pouzdane ostatke društvenog života i narodnih običaja i uopće je mnogo učinio za učvršćivanje vjero- dostojnosti kulturno-historijske slike u narodnoj epskoj pjesmi. Najvred- niji mu je bio argumenat, između ostalih, i mišljenje značajnog historičara Konstantina Jirečka: »Mit merkwiirdiger Kraft und Prische spiegelt sich darin ein farbenreicher Abglanz des mittelalterlichen Serbiens, die Zeit vor den truben Jahrhunderten der Tiirkenherschaft«.^* Postanak i podrijetlo epske pjesme Murko je shvaćao u sociološkem aspektu, u smislu društve:ie pripadnosti, i tako shvaćenom problemu po- svetio je glavnu pažnju. Kronološki aspekt toga pitanja Murko je samo usput obradio, jer ga stvarno nije ni smatrao težim problemom. Bez kole- banja je prihvatio kriterij savremenosti: pjesme su u pravilu neposredni pratioci značajnijih događaja. »O starosti narodnih pjesama možemo suditi prema današnjem stanju koje možemo pratiti daleko unatrag.«^" Dakle, ono što se zbiva danas u životu pjesme, zbivalo se slično ili srodno jučer i prekjučer. Takvo je gledanje bilo potpuno u skladu s općom Murkovom koncep- cijom, zasnovanom gotovo isključivo na terenskim zapažanjima i zaključ- cima. 1 kompleksni (poetski i epski) lik Marka Kraljevica objasnio je Murko kriterijem savremenosti. »1 ja se priklanjam tome nazoru, da Kraljević Marko, koji je bio turski vazal, nije imao samo svoje pjevače, nego ih je nalazio i u svojoj okolini... Savremenost i društvenu aktu- elnost Murko je smatrao općim oblikovnim principima i u narodnoj epskoj pjesmi. »Prvi je upozorio Halanski (» Južno-slavjanskija skazanija o Kraljevice Marke«, 111, str. 739.), da su osnov pjesama o Kraljeviću Marku stare historijske pjesme i tradicija o njemu koje su najprije stvo^ rili kraljevski i dinastički (»korolevskimi i gosudarskimi«) pjevači Ohrida, Prilepa i drugih kulturnih i političkih središta Makedonije«.^' M. Murko proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama Serbie» ISII "ili: Wie„ 1912, V.: Ili, 62, - Citat prem. M, Murku: Tr- gom .. ., str. 458. 2" M. M u r k o , Tragom ..str. 450. ^ Op. cit., str. 255. »' Op. cit., str. 514. 12 Slovenski etnograf 177 Tvrtko Cubelić 1 I V. Jagić je zastupao isto mišljenje o problemu epskog Marka Kraljevića s nešto drukčijom formulacijom.^^ IV M. Murko je u svojim djelima obrađivao još mnoge druge probleme srpskohrvatske narodne poezije na primjer historijat »Hasanaginice«. Zapravo, on ih je postavljao, formulirao, izazivao. Slobodno se može reći, da ih je pun kao košnica pčela. Danas je nemoguće bilo što reći ili napisati o našim epskim narodnim pjesmama, a da se ne ade u svijet Murkovih problema i koncepcija. I bez obzira, koliko će se prihvatiti ili odbaciti Murkova rješenja ili argumentacije, on ostaje zauvijek jedna od najznačajnijih i najsnažnijih ličnosti na području studija naše epske pjesme, U mnogobrojnim diskusijama o Murkovim dostignućima višeputa je rečeno, da nam Murko nije pronašao nove pjesme, ili nove pjevače (na nivou Starca Milije, Tesana Podrugovića, Filipa Višnjića, Bože Doranjaka i drugih), ili nove epske teme, ili nove nepoznate epske pjesme kao lite- rarne vrednote. Oštrije kritičke napomene protiv Murkovih koncepcija iznijeli su Vladimir Ćorović'^ (protiv isticanja muslimanske sredine i muslimanskih epskih pjesma), Nikola Banašević^'' (protiv prejakog na- glašavanja terenskih kriterija u proučavanju epske pjesme), Cvjetko Rihtman^' (protiv primjene teze o feudalnom porijeklu epske tradicije i epskog pjevanja u izrazito seljačkoj i malogradskoj sredini). Iznosile su se i druge kritičke napomene.^" Ipak je Matija Murko svojim radom i djelom zasluženo stekao svjetsku slavu i priznanje u proučavanju srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama. Svojim upornim zalaganjem u pronalaženju rješenja ostvario je novi kvalitet; moglo bi se pače kazati da je ostvario gotovo i svoju školu, jer njegov rad predstavlja stvarno i jedno razdoblje na ovom području. Ono što se moglo najviše izvući iz njegove ierensko-realističke koncep- cije i s pomoću njegovih realističko-pozitivističkih metoda, to je uvelike V. Jagić, Die siidslavisclie VoOksepik vor Jahrhunderten. A si Ph IV, 1880, str. 242. Vladimir Ć o r o v i ć , Kritički prikaz Murkova djela »Geschichte der alteren siidslavvischen Literaturen«. SKG XXII, 1909, str. 31 i dalje. — O istom djelu nepovoljna kritika u AslPh XXX11, 1911, str. 275 i dalje. — Vladimir Ć o r o V i ć , G. M. Murko o epskim pjesmama bosanskih muslimana. SKG XXXI, 1913, str. 547. ^' N. Banašević, Dr. Matija Murko, Tragom sprsko-hrvatske narodne epike. Pril. XX. 1954, str. 105. Cvjetko R i h t m a n , Narodna muzika Jajačkog sreza. Bil IF 2, 1955. str. 55. Milko Matičetov, (Deklica menih — Pripovedna pesem iz Južne Dalmacije. Zb EM, Beograd 1901—1951, str. 298, bilješka 15), postavlja pitanje o opravdanosti Murkova pozivanja pjevača i autentičnosti njihovih izjava u takvoj situaciji. 178 M. Murko proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama i postignuto. Epsku je pjesmu M. Murko osvijetlio svojim svijetlom i iz- vukao na vidjelo naročito neke probleme. Razumljivo je da danas ne možemo u svemu^' ići stopama Murkova rada. Moramo se oboružati i savremenijim metodama rada koje će pristupati epskoj pjesmi ne samo analitički i terenski, mego i sintetički, s gledišta cjelovitosti i unutrašnjih, struktui-nih zakona same pjesme, tj. zakona njenog oblikovanja i trajanja. A kod Hrvata i Srba Murko je stekao i neprocjenjivih kulturno-političkih zasluga, jer je uvijek iznova i na širokom evropskom nivou dokazivao i s uspjehom potvrđivao neraskidivu njihovu vezu na području epske pje- vačke tradicije i epskih narodnih pjesama. Osnovni radovi Matije Murka o srpskolirvatskim narodnim epskim pjesmama Ovdje izabiremo osnovne radove kronološkim redoslijedom (od kojih se neki, u različnim publikacijama, ponavljaju u obliku vlastitih referata). 1. Goethe und die serbische Volkspoesie. Die Zeit (Beč) XX, 1899, 154—137. Izvadak iz istog članka: Chronik des Wiener Goethe-Vereins XII, 1898, 50—51. 2. Ree: Die serbokroatische Volkspoesie in der deutschen Literatur: 1. Dr. Milan Ćurčin: Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur. 2. Isti: Pete- rostopni (srpski) trohej. 3. Camilla Lucerna: Die siidslavische Ballade von Asan Agas Gattin und ihre Nachbildung durch Goethe. Archiv ftir slavische Philologie XXVIII, 1906, 351—385; Češki prijevod u Rozpravy z oboru slo- vanského nârodopisu, Prâce Slovanského ustavu v Praze, sv. XXI, Prag 1947, s. 66—105. 3. Bericht iiber eine Bereisung von Nordrvestbosnien. und der angrenzenden Gebiete von Kroatien und Dalmatien behufs Erforschung der Volksepik der bosnischen Mohammedaner. Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philosophisch-historische Klasse. 173. Band, 3. Ab- handlung, 1913, 1—52. 4. Bericht iiber phonographische Aufnahmen epischer, meist mohammedani- scher Volkslieder im nordmestlichen Bosnien im Sommer 1912. Nr. 30 der Mitteilungen der Plionogrammarchivs-Kommission der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien (Anzeiger 1913, Nr. VIII, 58—75 i separatno). 5. Bericht iiber eine Reise zum Studium der Volksepik in Bosnien und Herze- gomina im Jahre 1913. Sitzungsberichte der kais. Akad. der Wiss. in Wien, Phil.-hist. Klasse, 176 Band, 2. Abhandlung, 1—50. 6. Bericht iiber phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder im mit- tleren Bosnien und in der Herzegomina im Sommer 1913. XXXVII. Mitteilung der Phonogramm-Archivs-Kommission, Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wiss. in Wien, Phil.-hist. Klasse, 179. Band, 1. Abhandlung, 1—23. 7. Das serbische Geistesleben. Leipzig und Munchen. Siiddeutsche Monats- hefte 1916, 1—52. Tako se pretjerano kaže, da je »rad M. Murka srž svega današnjeg i budućeg istraživanja«. V.: Krešimir Georgijević, Istraživanja profesora Murka o narodnoj poeziji, LMS 1909—1955, str. 1(6 i dalje. 12» Tvrtko Cubelić i 8. Gusle i tamburica sa dvije strune. Bulićev Zbornik 1924, 683—687. 9. Pramen narodni pisne »JaHići zkoušeji zeny« ve sbirce Vuka Karadžiče. Sbornik vënovany prof. Janu Mâclialovi, Prag 1925, 329—535; češki prijevod u; Rozpravy z oboru slovanského nârodopisu 57—65. 10. Recenzija: Gesemann Gertiard: Studien zur sildslavische Volksepik. Eupho- rion, Zeitschrift fUr Literaturgescliichte, 29. Band, 1. u. 2. Heft, Stuttgart 1928, 297-303. U. L'état actuel de la poésie populaire épique yougoslave. Le monde slave, Paris, Ve année (Tome II), juin 1928, 321—351. 12. La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du IX« siecle. Travaux publiés par ITnstitut d'études slaves X, Paris 1929, 1—77 i XXI list fo- tografija. 13. Auf den Spuren der Volksepik durcti Jugoslavien. Slavische Rundscbau, Prag 1931, 111, 173—183. Redakcijski prijevod članaka iz 1930. g. bez slika. 14. Domovina Asanaginice. Goethe: Klaggesang von der edlen Frauen des Asan-Aga. Goetheuv sbornik. Statni nakladatelstvi v Praze, 1932, leks. 252—266, prestampano u: Rozpravy z oboru slovanského nârodopisu 16—37. 15. Ree: L'Epopée Yougoslave. Andrée Vaillant: Les chants épiques des Slaves du Sud. Byzantion, Tome VIII, fase. I, 1933, s. 338—347. 16. Kod Meštrovića i njegovih. Ivan Meštrović kao pjevač epskih narodnih pjesama. Nova Evropa 15. VIII. 1933, s. 25—30. 17. Nouvelles observations sur l'état actuel de la poésie épique en Yougoslavie. Revue des études slaves XIII, Paris 1933, s. 16—50. 18. Nekoliko zadaća u proučavanju narodne epike. Prilozi proučavanju narodne poezije, Beograd 1934, s. 2—5. 19. Epensangerinnen in Dalmatien. Slavische Rundschau Jhgg. VII, 1935, š. 36—43 (redakcijski prijevod članka iz 1934. g.). 20. Asanaginica sa Sipana. Nova Evropa, april 1935, knjiga XXVIII, br. 4 i 5, s. 112—119, prilog: Pavle Kuvelić sa Sipana (2 slike). Češki prijevod u: Rozpravy z oboru slov. nârodop. 38^48. 21. Das Original von Goethes »Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga« (Asanaginica) in der Literatur und im Volksmunde durch 150 Jahre. Ger- manoslavica Jhg. 111 (1935), s. 354—377, Jgh. IV (1936), s. 94—115 i 289 bis 309. 22. Glagol knaditi. Prilog leksikografiji i proučavanju narodne pesme. Belićev zbornik, Beograd 1937, 225—229. 23. Das Original von Goethes »Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga« (Asanaginica) in der Literatur und im Volksmunde durch 150 Jahre. Brno 1937, s. 79 -H 4 priloga. 24. Spomini. Prevod po izvirnem rokopisu. Slovenska Matica v Ljubljani 1951, s. 315 + XV strana slika. 25. Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Putovanja u godinama 1930—1932, I—II, Zagreb 1951. 180 M. Murko proučavač srpskohrvatskih narodnih epskih pjesama Résumé MATIJA MURKO EXPLORATEUR DES CHANSONS POPULAIRES EPIQUES SERBOCROATES C'est a l'étude de la ciianson épique serbocroate que Matija Murlco a consacré la majeure partie de ses efforts. C'est elle qui était son principal probleme personnel et celui de sa oie. Et c'est aussi la raison de ce que. a l'âS^ de 71 ans. il a entrepris une enquete de campagne de plusieurs mois, fatigante et tres difficile, afin de mettre au point, d'une maniere si parfaite que pos- sible, ses recherches sur la chanson épique. Dans l'intention de donner une image synchronique parfaite de la chanson épique, Murko s'en est allé au village, a la campagne, pour recueillir des données directes de terrain, si nombreuses que possible, sur la vie de la chanson, sur son existence et sur ses changements. C'est de ce domaine qu'arrivent la plupart de ses résultais de recherche: il a recueilli des matériaux abondants, il a développé une certaine conception réaliste, en partant du terrain, sur la. chanson épique, et mis au point sa méthode spéciale pour l'étude de la chanson épique (méthode de terrain et positiviste). Il était le premier a employer l'enregistrement sonore des chansons épiques serbocroates. Murko se ne vouait pai au probleme de l'origine de la chanson populaire épique. Il restait dans le cadre des opinions des médiévalistes français (Joseph Bédier) et des explorateurs allemands considérant le caractere fondamental féodal de la poésie épique. Mais il a déplacé, d'une maniere remarquable, l'endroit de naissance des chansos épiques qu'on supposait, alors, au ter- ritoire des luttes avec les Turcs (le Bassin de la riviere de Marica et le Kosovo), et l'a fixé a l'Ouest (territoires du voisinage de la Bosnie et la Hertzégovine, de la Dalmatie, du Novi Pazar, du Monténégro et de la Boka Kotorska). Voila ce qu'il disait sur ces contrées: «La ou se trouve le plus grand nombre de chanteurs, oii la tradition épique est la plus vivante, ou, la plus grande com- préhension regne pour la chanson épique, la les chansons épiques ont pris naissance.» En accord avec la tliese fondamentale sur le caractere féodal de l'origine' et la naissance de la chanson épique, Murko était d'avis que la chanson épique était inévitablement vouée a la ruine avec la décadence du systeme social du féodalisme et la perte des féodaux. Quant a l'aspect chronologique du pro- bleme de la naissance des chansons épiques. Murko a établi le critere de la contemporanéité: de regle, les chansons accompagnent directement les événe- ments plus importants. C'est le personnage de Marko Kraljević aussi que Murko a défini par le caractere de la contemporanéité: Marko Kraljević n'avait pas .seulement ses propres chanteurs, mais il les trouvait aussi dans son entourage. Murko fit encore un pas en avant: il prouvait, avec succes, l'authenticité culturelle et historique de la poésie épique. Il a porté une attention particuliere a la chanson populaire de H as ana- ginic a, et il en a écrit plusieurs fois. Il la cherchait au terrain. Il l'a trouvée a l'île de Sipan (pres de Dubrovnik), chez la clianteuse Pavla Kuvelić (âgée de 84 ans), et il en a meme pu effectuer un enregistrement sonore. Le grand sculpteur Ivan Meštrović aussi lui avait communiqué une version de la Hasa- naginica qu'il avait apprise de sa mere. — Quant a la question de l'origine de la Hasanaginica, Murko avait accepté l'opinion du slaviste slovene Fran Miklo- šič sur l'existence d'un prétendu Manuscrit de Split, d'ou Alberto Fortis aurait tiré ses chansons. 181 Tvrtko Cubelić: Les critiques lui reprochaient: 1' d'avoir trop insisté sur le milieu musulman, 2" d'aooir employé de iexclusiuité des criteres de terrain dans l'étude de la chanson épique, 3' d'avoir appliqué la théorie féodale sur l'origine de la chanson, épique dans notre milieu formellement paysan et de petite bourgeoisie. 4" d'avoir accepté a la lettre les déclarations des chanteurs. Néanmoins, Matija Murko par son activité et par son oeuvre a mérité la célébrité mondiale et la reconnaissance pour ses recherches des chansons épiques populaires serbocroates. Il a réalisé, dans ce domaine, une qualité nouvelle et, dans une certaine mesure, aussi sa propre école. 182 JOSIPU ŠAŠLU V SLOVO Milko Matičetov S smrtjo dr. Josipa Šašla (Slov. Plajberk, 15.3.1883 — Prevalje, 24.4.1961) slovenska etnografija izgublja delavca, ki ni bil pri stroki poklicno, ampak iz veseilja, po notranjem nagibu, v prostih urah. Ni dolgo tega. kar nam je rajnik sam na straneh tega glasila — XII, 211 s. — lepo razložil, kako se je v njem zbudilo zanimanje za pravljični svet, v katerem je »preživel svojo mladost na osamljeni kmetiji v Slovenjem Plajberku, tisoč metrov nad morjem; to je bilo proti koncu prejšnjega stoletja, ko smo dolge zimske večere razsvetljevali še s .španami', ko je bila velika krušna peč v prostorni ,hiši' še obdana z lesenimi derami. na katerih se je stiskala otročija ... Na željo pro- fesorja [Štefana Podboja v Celovcu] in zanj sem začel zapisovati pripovedke, ki sem jih še pomnil, deloma pa osvežil z izpraševanjem očeta in matere ...« Giballo vsemu rajnikovemu snovanju je pravzaprav ljubezen do rodne Koroške. To je lepo čutiti od prve do zadnje vrstice, ki jo je kdaj napisal; vse so snovno vezane na koroška tla in koroška vprašanja. Poglavitno Šašlovo delo je »Narodno blago iz Roža«, ki ga je jezikovno priredil F. Ramovš, izdalo pa Zgodovinsko društvo v Mariboru leta 1936. Pred tem te bilo iz njegovega peresa natisnjenih le nekaj drobnih narodoipisnih črtic (Mir 1915, CZN 1920— 1921, Slovenija 1934 in morda še kje), medtem ko je v to knjigo dal obsežno pripovedno gradivo, šege in navade pa še opis domačije, kmečkega della ipd. Celotno besedilo je v pristni rožanščini. Za ljudsko govorico in sploh za jezikovna vprašanja je rajnik imel posluh in veselje. »Narodnemu blagu iz Roža« dodani sllovarček je v letih vztrajnega zbiranja narasel v obsežen roko- pisni »Rožanski narečni besednjak«, ki ga je leta 1957 odkupil Inštitut za slovenski jezik SAZU. Jezik je dr. Šašla privlačil ne čisto s filološke plati, ampak predvsem zaradi pojmovnih zvez, prenosov ipd. Njegov konjiček je bila toponomastika, kjer se je načelno potegoval za priznanje ljudskih imen in obsojal vsako nasilno ali nezavedno pačenje. O koroških imenoslovnih vpra- šanjih je pisal v Jeziku in slovstvu. Geografskem vestniku, Planinskem vest- niku. Koroškem fužinarju, v celovški Svobodi in v Koledarju Slov. Koroške. Na čisto etnografskem območju pa dr. Šašel ni ostal samo pri zbirateljskem in opisnem delu, ampak se je lotil tudi raziskavanja, nakazovanja in reševanja problemov. O tem pričajo prispevki kakor: »Pravne starožitnosti iz Roža« (Etnolog 17 in Slov. etnograf 1) in »Leteče procesije ob Gosposvetskem polju« (Slov. et. 5, 1952). Iz svojega koroškega Tuskula je blagi doktor Šašel pazljivo spremljal delo slovenskih in avstrijskih etnografov, vsak hip pripravljen ustreči vsakomur, ki bi se bil nanj obrnil za pojasnila in carinthiacis. Njegovo naro- dopisno in narodnostno delo na Koroškem in za Koroško prehaja v zgodovino naše etnografije in v zgodovino slovenstva. Zusammenfassung In Prevalje ist heuer am 24. IV. Dr. JOSIP SASEL, Richter i. R., verschieden. Er stammte aus Wind. Bleiberg in Kärnten (geb. 1883). In der Geschichte der slomenischen Volkskunde bleibt sein Name mit dem verdienstvollen Sammel- band'e »Narodno blago v Rožu« (Volksgut im Rosentale, Maribor 1936) ver- bunden, somie mit den Schriften »Pravne starožitnosti iz Roža« (Rechtsalter- tümer im Rosentale. Etnolog 17 und Slovenski etnograf 1), »Laufende Prozes- sionen am Zollfelde« (Slov. etnograf 3) und einer Reihe von toponomastischen Beiträgen in verschiedenen Zeitschriften. 183 In memoriam V SPOMIN BORIVOJA DROBNJAKOVIĆA Vilko Novak Dne 7. februarja 1961 je v Beogradu nenadoma umrl dr. Borivoje Drob- njaković, redni profesor etnologije v pokoju, dopisni član Srbske akademije znanosti in upravnik njenega Etnografskega inštituta. Bil je od ustanovitve Etnološkega društva Jugoslavije v letu 1936 tudi njegov predsednik. Borivoje Drobnjakovič je bil rojen 17. avgusta 1890 v Kragujevcu, študiral je geografijo pri Cvijiču, etnologijo pa pri Erdeljanoviću in Dordeviču (diplomiral 1913). Služboval je kot profesor na srbskih šolah v Franciji 1915 do 1918, nato kot profesor v Beogradu, kjer je postal kmalu kustos Etno- grafskega muzeja, nato pa 1927 njegov ravnatelj. Doktoriral je 1923 z antro- pogeografske disertacijo »Jasenica« (SEZ XXV, 1923). Uredil je 15 letnikov Glasnika Etnografskog muzeja u Beogradu, ki ga je sam ustanovil. Leta 1950 je postal B. Drobnjakovič redni profesor za etnologijo na filozofski fakulteti v Beogradu in predstojnik etnološkega seminarja, kar je ostal do upokojitve jeseni 1960. Vendar je še naprej honorarno predaval do konca zimskega semestra. Kot upravnik Etnografskega inštituta pri Akademiji je urejeval njegov Glasnik in etnološke publikacije. Kot antropogeograf je prevedel iz francoščine Jovana Cvijiča Balkansko poluostrvo I (1922), napisal še monografije »Smederevsko FodunavJje i Ja- senica« (SEZ XXXV, 1925), Kosma j (SEZ XLV1, 1930), Naseljavanja Crnogo- raca po Srbiji od 1847—1869 (Novi život 1924), Postanak naselja i poreklo stanovnika u Smederevskom Podunavlju (Cvijičev zbornik 1924). Kot muzeologa ga je posebno mikalo vprašanje muzejev na prostem, o čemer je ponovno pisal, potem ko si je take muzeje po Evropi sam ogledal, nazadnje v Zborniku Etnografskog muzeja u Beogradu 1953. Skrbel je (po vzoru svojih učiteljev) za moderne vprašalnice, ki jih je priredil sam za nabiranje gradiva o ribolovu in o pohištvu. Kot pokrajinsko območje pa ga je najbolj pritezalo ozemlje ob Drini, saj je obdelal tamkajšnje mline (Vodenice na Drini, GEMB 1933), promet in ribolov na njej (Saobraćaj na Drini, 1934; Ribolov na Drini, 1934). Prometu je posvetil tudi zanimivo in jomembno knjigo: Putevima naše zemlje (Beograd 1952). v kateri je po- ljudno prikazal zgodovino poti in prometnih sredstev v Srbiji. Večkrat je obravnaval razvoj etnologije tako v Srbiji (Srpska etnogra- fija od Vuka Karadžića do danas. Muzeji 1948, v Enciklopediji Jugoslavije 3) kot V vsej Jugoslaviji (referat na IV. mednarodnem kongresu etnologov na Dunaju 1952, objava v francoščini v knjigi referatov Ethnologica III). V manjših spisih je opisal tipe hiš v Jugoslaviji (Naše selo. Beograd 1929), nošnjo v Kosmaju, svatbene šege v Bosni itd. Najobsežnejše njegovo delo pa je prvi del učbenika Etnologija naroda Jugoslavije (Beograd 1960). Pokojnega prof. Drobnjakovića je odlikovala izredna vestnost, treznost in prikupnost v nastopu ter organizacijska sposobnost, kar ga je z njegovim delom vred postavilo na vodilno mesto med današnjimi srbskimi etnologi. Hvaležno se ga bomo spominjali tudi v Sloveniji. Résumé Le 7 77. 1961, a Belgrade décéda B. DROBNJAKOVIČ, professeur dethno- logie en retraite, et Directeur de l'Institut ethnographique aupres de l'Académie Serbe des Sciences, ancien Directeur du Musée ethnographique de Belgrade et rédacteur de son Bulletin (Glasnik). B. Drobnjakovič est l'auteur d'une série de monographies anthropogéograpliiques sur les moulins, sur la peche et sur le trafic sur la Drina. Il publia des travaux sur l'histoiere de l'ethnologie en Yougo- slavie, un livre sur les chemins en Serbie et la premiere partie d'un livre d'étude sur l'ethnologie des peuples de Yougoslavie. 184. ZAPISKI NEKAJ O SPREMINJANJU BESEDILA V SLOVENSKIH PRIPOVEDNIH PESMIH Ivan Grafenauer Ko je pokojni učenjak Matija Murko v poročilu »Velika zbirka slo- venskih narodnih pesmi z melodijami« (Et. III, 1929, 29) omenil bosenske guslarje, »da isti pevec poje isto pesem po nekolikih minutah drugače«, je nadaljeval: »Ne vem, je li zapisan kak takšen slučaj pri nas« in nasve- toval primeren poskus. Nasvet ni bil odveč. Tudi slovenske ljudske pesmi se samo pojo, nikoli ne recitirajo; K. Štreklju je pevka, ko mu je neko pesem narekovala, nare- dila kar vrsto pogreškov. zapela pa mu jo je brezhibno (Štrekelj. LZ VII, št. 10. str. 629 = J. Glonar, SNP IV, Uvod,* 46). Vendar se slovenske ljudske pesmi pojo redoma večglasno in napevi so kitični, ustaljeni. Ponekod pa so se ohranile še zelo primitivne kitice, obstoječe iz samo ene vrstice, po- novljene z malo premenjeno melodijo. Take kitice so prevzele tudi nekatere koče,vske nemške pesmi (gl. F. Marolt po Hauffnu, Kočevski zbornik, 1939, str. 231). Star ostanek so tudi napol pevsko govorjene ljudske molitvice, tudi daljša besedila, n. pr. »Zlati očenaš« (prav za prav patanošter — rožni venec), SNP I, št. 453). Vendar taka napol oljredna besedila nikoli niso bila na voljo pevcem-pesnikom. Murkovega nasveta, kolikor znano, nihče ni poskusil izvršiti. Po na- ključju pa sta se ohranila dva kolikor toliko ustrezna primera. Ze dolgo znana sta dva zapisa pesmi »Jezus in svet noseča riba« (SNP I, št. 492—493) iz ust iste Murovčeve matere, zapisana po sinu Ivanu Murovcu in po Janezu Kokošar ju. Glasita se: SNP I, št. 495: J. Kokošar Riba po morji plava, riba Farónika Jezus za njo priplava po morja globočin': »O le čakaj, čakaj, riba, riba Faronika! Te bomo kaj prašali, kak' se po svet' godi.« »»Ce bom jest z mojim repom zvila, ves svet potopljen bo; SPN I, št. 492: J. Murovec Jezus po muórji plâwa (.................) riba za nem prplava riba Farónika. »Čakaj, čakaj, riba, riba Farónika! Te bama ki wprasâli, kak se na swit gadi.« »»Ce se bam na hrt zwrnila. was swit patapllen buó. ^ 185 Zapiski Ce se bom jest na moj hrbt zvrnila,? ves svet pogubljen bo.«« I i>0 nikar, nikar riba, riba Faronika! Zavolj nedolžnih otročičev, zavolj porodnih žen.« Če bam z majm riépam zvila, W3S svit pataplen buó. »»Nkari, nkari, riba, riba Farónika! Zawol teh mladih atračičew, zawol paruódnih žen: Paku se j že napunu, sviet Tfii pa prazn je!« Kokošarjev zapis je očitno po petju zapisan, v njem so označene kitice, in to pravilno; tudi začetek je pri njem smiseln, v Murovčem zapisu pa je očitno napačen. Murovec je zapisal svoj zapis očitno po spominu in ta ga je Drevaril. Hibe so torej tiste vrste, kakršne je označil Štrekelj pri svoji pevki, i.0 je pesem narekovala. Pevka Murovčeva mati za hibe sinovega zapisa ni odgovorna. Drugi primer kaže dve inačici pesmi o »Spokorjenem grešniku« iz istega kraja, od Sv. Ane na Krembergu v Slovenskih goricah. Prva je Šlebingerjev zapis, priobčen v SNP I, št. 490, druga pa zapis Gabriela Majcna, zapisan 20. junija 1909 po petju Julijane Lovrenčičeve (GNI, št. 5620). Pritegniti pa je še Vrazov zapis iz ljutomerske okolice (SNP I, št. 489). Spokorjeni grešnik Šlebingerjev zapis (SNP I, št. 490) Teče, teče bistra voda, bistra voda Donava. V njej se vozi lepa barka, lepa barka pisana. V njej se vozi oj Marija, o j Marija smilena: Za njo pojdi, grešni človek, ki tak velke grehe maš. »Kaj si storil, grešni človek, ki tak velke grehe maš?« »»Oči, mater sem jaz v^moril. sestra pa mi vujšla je.«« »Dol poklekni ino moli* Pri ti drevi zeleni!« Majcnov zapis (GNI, št. 3620)) Teče, teče bistra voda, bistra voda Donava. Po njej plava tenka barka, tenka iDarka pisana. Na njej pelje se Marija, oj Marija usmiljena. Za njo gre en grešni človek, ki tak velke grehe ma. Kaj si storil, oh moj človek, ki tak velke grehe maš? Vmoril. oh, sem svojo mater, sestra komaj vujšla je. Idi, idi, oj moj človek,' pod to drevo vsajeno. Tamkaj vleži ino moli, da ta drevo zeleni. Pa drevo ni zelenelo ker pretežki grehi so. ' Prim. SNP I, št. 489 (Vraz), vv. 13—16: »Idi, idi, velki grešnik, ta k suhemi drevesi, tam po kleči ino moli, da se drevce zeleni.« 186 Zapiski Mimo pelje lepa cesta, lepa cesta zglajena. Po njej hodi oj Marija, o j Marija smilena: »Stani, stani, grešni človek, grehi so ti odpušeni!«; Mimo pelje lepa cesta, lepa cesta vglajena. Po njej pa ide pa Marija, o Marija smiljena. Vstani, vstani, oh moj človek, grehi so ti odpuščeni. Pa kaj da ne morem ustati,^ ker do pojasa v zemlji sem? Piši, piši, hladni veter, in razpiši to telo! Bogo dušo pa je vzelo in odneslo gor v nebo. Premembe besedila so vse take, da ustrezajo ustaljenemu besedilu z malenkostnimi variacijami. Nobenega sledu ni o pevski tehniki ustnotra- dicionalnega sloga guslarjev-pevcev pesnikov. Zusammenfassung ÄNDERUNGEN IM WORTLAUT SLOWENISCHER VOLKSLIEDER An seine Feststellung im Etnolog III (1929), 29, daß bosnische Guslaren beim Vortrag epischer Lieder oft schon nach roentgen Minuten dasselbe Lied ganz anders singen, hat meiland Matija Murko die Bemerkung geknüpft, es Toäre gut herauszufinden, ob Ähnliches nicht auch beim Vortrage sloroenischer Volkslieder zu beobachten wäre. Zufällig sind uns Dubletten von zwei Liedern erhalten: »Jesus und der erdtragende Fisch«, gesungen von Murovec' Mutter, aufgezeichnet von ihrem Sohn Ivan und von Janez Kokošar (SNP I, Nr. 492 u. 493), und »Der reumütige Sünder« von Sv. Ana na Krembergu, aufgezeichnet von Janko Siebinger (SNP I, Nr. 490) und von Gabriel Majcen (Ms. im Glas- beno-narodopisni inštitut in Ljubljana, Nr. 5620). Die Änderungen sind nicht vom Charakter des freien Vortrags der Epensänger. ' Prim, SNP I, št. 489 (Vraz), vv. 25—30: >»Kak bom stana, da ne morem, do pojasa v zemlji sem.<« >Piši, piši, hladen veter, kaj prepišeš to teloU Marja vzela vbogo dušo no njo nesla gor v nebo. 187 MARGINALIJE K ZBIRKI »ODBORA ZA ZBIRANJE SLOVENSKIH NARODNIH PESMI Z NAPEVI« Radoslav Hrovatin Povsem umestno je bil v prejšnjem letniku Slovenskega etnografa javno podan obračun v ustreznem poročilu* o znameniti »veliki zbirki slovenskih narodnih pesmi z melodijami«,^ ki jih je pridobil »Odbor za zbiranje slo- venskih narodnih pesmi« (1905—1927),^ potem ko jo je od Etnografskega mu- zeja prevzel kot bogato dediščino v svoje varstvo' Glasbeno narodopisni inštitut v Ljubljani in izvedel inventarizacijo ter pregledno kartotečno regi- stracijo gradiva. Ker vsebuje omenjeno poročilo o obravnavani zbirki tudi razne domneve in ne navaja vseh ustreznih podatkov o prizadevanju navednega Odbora in o usodi gradiva, naj sledi nekaj opomb z namenom, da izpopolnijo historiat tega važnega dokumenta za raziskavanje slovenske ljudske glasbe. 1. Poročilo navaja, da »vsebuje zbirka 12.957 številk [zapisov], kar je za 528 več, kot navaja Vurnikov seznam. Razlika je nastala..., ker... nekatere inačice niso bile... upoštevane..... nekatere številke uporabljene dvakrat oziroma je kako drugače nastala jiapaka v štetju«. V zvezi s tem pojasnjuje naslednji odstavek, da »se tudi neinventariziranih zapisov ni moglo nabrati dosti več, kot jih izkazuje Vurnikov seznam (1966)«. Dejstvo, da so v zbirki nekateri Zirovnikovi in Kramarjevi zapisi v dvojniku (Kramarjevi predvsem med neinventariziranimi), vzbuja misel, da je morda kateri od urejevalcev izločil večje število dvojnic in tako dal povod za sumnje o izgubah v zbirki. Dalje »beremo v odborovih poročilih ... opombe glede izločanja manjvred- nega gradiva .. .«'^ V pojasnilo k citiranemu mestu poročila je mogoče navesti naslednje V zimi pred fašističnim napadom na Jugoslavijo leta 1941 mi je prinesel skladatelj in dirigent Rado Simoniti več zapisov slovenskih ljudskih pesmi s prošnjo, naj gradivo pregledam, izberem ustrezne primere za izvajanje in pripravim ustrezni komentar za radijsko oddajo. Na moje vprašanje o izvoru gradiva mi je pojasnil, da je organisi Franc Kramar dal na uporabo te svoje zapise radijski postaji v Ljubljani. Zbirka teh zapisov je obsegala okoli sto primerkov na posameznih listih enotne oblike v velikosti ene četrtine pole. Ker do 6. aprila 1941 še ni prišlo do nameravane oddaje in ker sva se s tov. Simonitijem odpravljala v dobrovoljske vojne enote, sem tedaj izročil navedene Kramarjeve zapise Francetu Maroltu, vodji Referata za glasbeno narodopisje, naj jih spravi k drugemu melogramskemu gradivu na varno mesto. Marolt mi je pojasnil, da so izročeni primerki zapisani po navodilih Odbora" na ustreznih obrazcih in da so bodisi dvojniki ali pa po cenzorju Ivanu Franketu izločeno gradivo.'' ^ Zmaga Kumer, Slovenske ljudske pesmi z napevi. Poročilo o glasbenem gradivu, nabra- nem 1906—1914 pod Strekljevim vodstvom, zdaj v Glasbeno narodopisnem inštitutu v Ljubljani (SE XII/1959, 20(5^210). - Dr. M. Murko, A^elika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami (Et 111/1929, 5—54). ^ Josip Tominšek, Prof. dr. Karel Štrekelj in nabiranje slovenskih narodnih napevov (SE V/1952, 167—178). * O. C. iz op. 1 navaja î>v trajno last« (?!). '* O. C. iz op. 1. " Odbor za zbiranje slovenskih narodnih pesmi (tudi odslej samo »Odbor«). ' O. C. v op. 2. 188 Zapiski S tem je deloma pojasnjeno, zakaj je nastala razlika 528 zapisov, ki jih še ni imel v evidenci Vurnik, a so zdaj v zbirki Odbora. Ko sem se po približno štirinajstih dneh vrnil na svoje službeno mesto v arhiv Glasbene Matice v Ljubljani in sem kot knjižničar nadaljeval z urejevanjem gradiva, sem pri pregledu posameznih fasciklov v času od 1941 do 1942 vnovič našel na raznih mestih raztresene nekatere zapise ljudskih pesmi Franca Kramarja na značilnih obrazcih Odbora. Vsi ti zapisi so bili označeni s številkami, napisanimi z rdečiilom (»rdečo tinto«) ; številke je pripisal cenzor Franke, kot navaja dr. M. Murko.* Tudi vse to najdeno gradivo sem zopet, torej že drugič, izročil Maroltu in prejel ustrezno potrdilo Referata za glasbeno narodopisje. Iz navedenega je mogoče sklepati, da po 7. aprilu 1927, ko je bil Odbor razrešen, obravnavana zbirka, ki so jo do tedaj hranili »v tesnih prostorih Glasbene Matice in pri odbornikih«," ni bila v celoti izročena Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Tako je tedaj ostalo še nekaj zapisov iz zbirke Odbora izven Etnografskega muzeja bodisi pri Glasbeni Matici ali pa pri odbornikih. Zato je bilo mogoče, da sem nekaj teh zapisov našel v arhivu Glasbene Matice. Tudi to deloma pojasnjuje, zakaj še vedno »v oštevilčenih snopičih manjka 67 zapisov«.'" 2. Ivan Kokošar, odbornik in poverjenik za Primorsko v Odboru, je svoje zapise z Goriškega pred svojo smrtjo leta 1923 zapustil Romanu Pahorju. Le-ta je na prošnjo Odbora Kokošarjeve zapise prepisal in te prepise poslal do leta 1951 deloma Mateju Hubadu, ostanek pa S. Vurniku za zbirko, medtem ko je originale dal v uporabo skladatelju Emilu Adamiču. Poročilo dodaja, da »se iz arhivskih zapisov ne da ugotoviti«, kdaj so Kokošarjevi originalni zapisi bili vključeni v zbirko Odbora, in domneva, da jih je Etnografskemu muzeju »bržčas dal Emil Adamič v zameno za prepise, ki jih je bil leta 1937 izročil Glasbeni Matici za Folklorni inštitut«." Vendar pa se to najbrž ni moglo zgoditi, ker je bil skladatelj Emil Adamič že od prejšnjega leta, to je od 6. decembra 1936 med pokojnimi.'- Znano mi je, da se je za Kokošarjeve originalne zapise zanimal tudi Marolt in si je prizadeval pridobiti jih za raziskovalno delo. Zato je zelo verjetno, da so bili navedeni Kokošarjevi originali vključeni v zbirko Odbora s posredovanjem F. Marolta, ki je obenem pridobil ustrezne prepise iz Etno- grafskega muzeja za Folklorni inštitut Glasbene Matice v Ljubljani. 3. Med zbiralci, ki so za zbirko Odbora poslali svoje zapise, je naveden v poročilu tudi »kanonik Fr. Kimovec« s 34 zapisi »iz blejske okolice, Cerkelj in Vel. Doline pri Brežicah«.'' Vendar bi bilo treba dodati, da je dr. Franc Kimovec zaradi svojega prizadevanja pri zbiranju in strokovne razgledanosti bil že leta 1918 predlagan, leta 1921 pa vključen v Odbor." V želji, da bi uresničil prizadevanje Odbora po nadaljnjem zbiranju in ga »v novi državi raztegnil še na Prekmurje«,'^ je kmalu po prvi svetovni vojni odšel na to območje, ki do tedaj še ni bilo zajeto v zbirko Odbora, in zapisal okoli 400 prekmurskih ljudskih pesmi.'" Ker Odbor ni imel denarnih sredstev, ni od- kupil teh Kimovčcvih zapisov. Vendar so člani Odbora menili, da bodo tudi ti zapisi uvrščeni v zbirko, ko bo prišlo do objave vsega gradiva. Dr. M. Murko, nekdanji predsednik Odbora, je celo objavil, da bi dr. Kimovec »mogel biti eden izmed urednikov, ako ne glavni urednik za napeve«." Nekatere svoje zapise iz Prekmurja je dr. Kimovec priredil za zborovsko izvajanje in jih deloma tudi objavil.'* » O. C. v op. 2. O. C. iz op. 1. » O. C. v op. 2. '1 O. C. iz op. 1. Luciian Marija Škerianc, Emil Adamič. Zivlienie in delo slovenskega skladatelfa. Ljub- ljana 1937,, 59. 1= O. C. iz op. 1. 1= O. C. v op. 2. " O. C. v op. 2. " O. c. v op. 2. ^5 O. C. v op. 3. " Pevec 1/1921, št. i, 3, 18, 19, 28, 29, 32 in 33; n/1922, št. 9, 15, 16 in 18; 111/1923, št. 4. 189 Zapiski Pred drugo svetovno vojno je dr. Kimovec izročil svoje zapise iz Prek- murja Maroltu, da jih spravi na varno mesto v Referatu za glasbeno naro- dopisje. Tako pred Maroltovo smrtjo leta 1951 kakor tudi po njej je želel pregledati Kimovčeve zapise' iz Prekmurja melograf Josip Dravec. Toda teh zapisov nikakor ni mogel dobiti na vpogled, kot da so izgubljeni." V Glas- beno narodopisnem inštitutu je obstajala domneva, da so bili Kimovčevi zapisi iz Prekmurja že med drugo svetovno vojno preneseni v Etnografski rnuzej, v katerem pa ni bilo mogoče dobiti nikake stvarne podlage za tako domnevo. Naslednja uradna preiskava je ugotovila: a) v Etnografskem mu- zeju v Ljubljani ni Kimovčevih zapisov iz Prekmurja, niti ni dokazil, da bi kdaj prej bili tam; b) niti v Glasbeno narodopisnem inštitutu niti \ Etno- grafskem muzeju ni uradnih dokumentov o prenosu ali izročitvi Kimovčevih zapisov iz Prekmurja. Ne glede na vse to bo treba upoštevati pri nameravani izdaji zbirke Odbora vsaj tiste Kimovčeve zapise iz Prekmurja, ki so bili bodisi objavljeni ali so v arhivih pevskih zborov ali kje drugod. 4. Poročilo dalje našteva izdaje slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih objavili zbiralci gradiva za Odbor. V vsem poročilu pa ni nikjer naveden Zdravko Švikaršič, ki ga je Odbor pridobil že leta 1911 za svoje delo.^" Švi- karšič je pozneje objavil svoje zapise s Koroškega v priredbah za moško peteroglasje in četveroglasje pri Glasbeni matici v Ljubljani.^' V teh izdajah ima na več mestih opombo: »Izvirno besedilo izide v ministrski izdaji Ko- roških narodnih pesmi« in podobno.''^ Iz števila takih opomb je mogoče skle- pati, da kar pri 12 pesmih ni bilo objavljeno popolno in izvirno besedilo. Glede na Švikaršičeve opombe je popolno besedilo bilo dejansko zapisano in še čaka objave. Tudi vse to bo treba upoštevati pri nameravani izdaji zbirke Odbora za zbiranje slovenskih narodnih pesmi. Résumé NOTES MARGINALES CONCERNANT LE RECUEIL DU COMITE POUR LA COLLECTE DE CHANSONS POPULAIRES SLOVENES Au »Slouenski etnograf« 12 (1959) pp. 203—210, un compte-rendu a été publié sur le Recueil de chansons populaires Slovenes avec leurs mélodies (SNPM), collectionné en 1906—1914 par un Comité spécial pour la collecte de chansons populaires en Slovénie (OSNP), fondé en 1905, sur initiative du Ministere de l'enseignement public de l'ex-Monarchie d'Autriche-Hongrie. L'auteur y joint, en annexe, des données ultérieures: 1" il a découvert, en 1941—/942, encore quelques mélogrammes, dus a Franc Kramar, et provenant de la meme action, et les a remis a France Marolt, alors Directeur de l'Institut d'Ethnomusicologie, pour ie recueil mentionné; 2* France Marolt s'était fait intermédiaire lors de l'acquisition de mélogrammes originaux de la succession d'Ivan Kokošar, membre du Comité; 3" furent publiés ou bien sont gardés dans les archives des différentes chorales quelques exemplaires du recueil probab- lement perdu de mélogrammes du Prekmurje, du au docteur Franc Kimovec, plus tard membre du Comité; et 4" Zdravko Švikaršič avait promis, lors de la publication de ses »Koroške slovenske narodne pesmi« (Chansons populaires Slovenes de Carinthie) de fournir, pour la publication complete du Recueil en question, des textes plus parfaits des chansons, ou il faudra se rendre compte aussi des remarques exposées ci-dessus. Primerjaj Josip Dravec, Glasbena folklora Prekmurja, Ljubljana 1957, XIV. "> O. c. v op. 2. " Zdravko Švikaršič, Koroške slovenske narodne pesmi. I. in IL zv. 1914; III. zv. 1921. -' I. zv., str. 13, 14, 27 in 28; II. zv., str. 17, 20, 23, 24, 29 in 30; III. zv., str. 19 in 27. 190 STARIŠINSTVO - ŠE ENKRAT Stanko Kotnik V članku o Š. Modrinjaku, napisanem 1954, priobčenem pa v Slovenskem etnografu 1956, sem se pod črto ustavil tudi ob prekmurskem Starišinstvu, katerega razne izdaje so prav takrat postale dostopne. Na urednikovo željo precej skrajšana izvajanja bi se dala povzeti nekako takole: 1. Edini znani primerek prve izdaje iz leta 180? (v mariborski Studijski knjižnici) je postal žrtev okupacije. 2. Na svetlo je prišla domnevana druga izdaja, in sicer iz leta 1852. Vendar verjetno ne gre za posebno (katoliško) delo v Košičevi priredbi, marveč pretežno za ponatis prve izdaje z dodatkom 12 pesmi. 3. Tretja izdaja iz leta 1898 je slab ponatis druge z dvema dodanima pesmima. 4. Četrta izdaja iz 1909 kaže nekaj sprememb v jeziku in besedilu, iz- puščene so tri pesmi in Zgovarjanja. Leta 1911 pa knjižica zelo verjetno ni izšla. 5. Izdaja iz 1929 je popoln ponatis prejšnje. 6. Domnevano Kardoševo sodelovanje je zaradi značaja izdaj (v jedru ponatisi) dvomljivo. Vilko Novak, ki se je v lanskem letniku SE lotil ugotavljanja izvora te zanimive prekmurske knjižice, se ustavlja tudi pri mojih izvajanjih; vendar je vtis tistega pisanja tak. ko da hoče odkriti v njih predvsem nekaka nasprotja in nedognanost, dasi bi nam bila razjasnitev spornih ali dvomnih vprašanj ljubša in gotovo bolj koristna. Da gre pri izdajah 180? in 1852 za isto delo, je moral pritegniti pač tudi že sam, saj je imel prvi inožnost primerjave, medtem ko sem bil jaz na- vezan le na sklepanje. Vendar pa V. Novak nekam zviška zavrača moje grafične in ortografske dokaze za domnevo, da ima druga izdaja 12 pesmi več, čeprav tudi v nasprotno ni trdno prepričan. Zavaja ga namreč primerek prve izdaje, ki se mu je srečno ohranil (torej jo le spet imamo!), ker ni popoln in se konča na str. 62 sredi pesmi. In čudno naključje — prav do iste strani je bil ohranjen tudi mariborski primerek! Koliko potemtakem manjka? Cisto lepo bi se dala izvesti nova domneva, ki bi podkrepila mojo prvo: knjižica je imela štiri pole ali 64 strani, manjka torej obema primerkoma le po en list, ki se prav lahko odtrga — saj bi bilo vse drugo samo še večje naključje. Dobro pa se to ujema s tisto mojo grafično mejo, po kateri naj bi bila okrnjena pesem v knjižici zares zadnja, naslednjih 12 v izdaji 1852 pa nov dodatek... Tako sklepanje je seveda moč sprejeti s pridržkom. Toda danes lahko stvar do kraja razjasnim. Ohranil se je namreč še en primerek prve izdaje, zdaj v Študijski knjižnici v Murski Soboti, sicer brez začetnih listov, ki pa zato s svojim »Koncem« na str. 65 nedvoumno priča, da je knjižice tam zares — konec; zadnja stran pa je prazna. Drugo je vprašanje razločkov med izdajama. Sodil sem, da gre za po- natis besedila (v nasprotju z domnevano posebno priredbo) z dodatkom. Podrobna primerjava, ki so mi jo omogočili lastniki ohranjenih izvodov 191 Zapiski (dr. V. Novak, Stud. knjižnica v Murski Soboti, NUK), je to v bistvu sicer potrdila, potrebne pa so nekatere dopolnitve. Druga izdaja razodeva namreč večje število drobnejših posegov v be- sedilo, kjer gre večinoma za črtanje pretežno odvečnih besed (zaimkov, člena »ta«, pom. glagola idr.), se pravi jezikovne izboljšave (vsaj v večjem delu), ne pa vsebinsko spreminjanje. Ugotoviti se pa da po raznih skupnih gra- fičnih potezah in tudi po nekaterih prevzetih napakah (n. pr. tiivrištva nam. tiivarištva str. 8, nevaio nam. nevolo 11, sadba nam. svadba 25, zdrvavje nam. zdravje 50 idr.), da je tiskarju rabil za predlogo kar prvi natis in da so bili popravki vneseni neposredno vanj. Poleg teh popravkov pa naletimo v drugi izdaji na nepričakovan večji poseg v prvotno besedilo, ki je čisto svojevrsten in ga bržkone niti V. Novak ni opazi . Najprej že v uvodnem geslu o dobri ženi, povzetem po Gyôn- gyôsyju: prozni prevod iz 1807 je zamenjan z — rimanim. Poglavitni raz- loček pa je v kiticah, kjer se nevesta poslavlja od domačih: namesto osmih (prim. V. Novak, SE 1960, str. 175) v prvi izdaji (zdi se mi, da sta tam zadnji dve pomotoma zamenjani) jih je tu — dvanajst novih, ki s svojim začetkom menda še očitneje kažejo na madžarski vir (Vajda! tvoje gosli naj malo hejnjejo... madž. po Novaku: Vajda, hegedtiknek ...). Za tretjo izdajo iz 1898 popolnoma drži, kar sem bil že zapisal: da je slab ponatis druge (z dvema dodanima pesmima), ki ga je napravil sloven- ščine nevešč človek brez sodelovanja korektorja. Potrdi lahko to več ko dva ducata prevzetih napak (n. pr. adgovor 15, tseri nam. steri = steri 25, z- pokorni nam. z-porokmi 29, dobrovina nam. drobovina 55, zapiivao nam. zaviipao 40, je mlem nam. jemlem 57 itd. itd.) poleg številnih novih. Tega mnenja mi ne morejo ovreči niti menda trije popravki predloge: vu iz ru 10, poštene iz poštene 21 meni iz meni 47; kdo ve, čigavi so in od kdaj. Avtor Starišinstva še ni ugotovljen, čeprav nas kar izziva z začetnicami S. L. D. Če bi smeli soditi po nekaterih lokalizacijah v besedilu, bi utegnil biti iz severnega dela Prekmurja, spoznati pa bi se bil moral ~ pro- testant — vsaj malo tudi na latinščino, ker se vpleta v verzno besedilo. Mislim, da bi bilo še vredno iskati, kolikor se to po kakih matičnih knjigah sploh da. Drugo izdajo je 1. Zelko že vnaprej pripisal katol. župniku pisatelju J. Košiču. Navsezadnje bi bilo mogoče, da bi jo bil jezikovno popravljal in oskrbel omenjene spremembe (ob izidu mu je bilo 64 let), saj je izšla »s pravicami katoličanskimi«, kakor omenja izdajatelj — kermendinski knjigo- vez v oglasu. Teže pa se sprijaznim z mislijo, da ne bi bil Košič čisto nič poskrbel za vestnejli natis, saj v izdaji v primeri s prvo kar mrgoli napak, razen tega pisava ž v knjižici ni poenotena (prvotno besedilo ima 's, dodatek in omenjeni predelavi na začetku in v sredi pa 'z; pač pa je nam. îz iz 1807 enotno vpeljan sz, verjetno iz tiskarskih razlogov). A kam naj bi s Kardoševim sodelovanjem, pri katerem V. Novak po- novno nekako vztraja (»verjetno ... pri ponatisih«), pa res ne vem. Živel je 1801—1875 in bi v poštev prišel le pri drugi izdaji; kako je z njo, smo že povedali. Da bi pa sodeloval glavni protestantski pisatelj v 19. stoletju in pastor pri natisu, ki je »s pravicam katoličanskim vo dan?« Malo nerodno. A naslednja izdaja iz 1898 je, kot smo videli, zelo slab ponatis druge. Torej odpade celo možnost »zapuščinske« izdaje. In še natis 1909 — izda ga, rahlo spremenjenega in okrnjenega, isti knjigovez in tiskar kot prejšnjega in z oznako II. natisk (enako na platnicah, čeprav tam letnica 1911!). Prav zares ni pravega mesta za Kardoševo sodelovanje in bo treba biti previden z izjavami, dokler se kje ne pokaže omenjeni njegov rokopis. Za prvo izdajo lahko domnevamo, da jo je oskrbel neznani prireditelj sam na lastne stroške (pod črto je označen le tiskar), vse naslednje pa imajo na naslovni strani jasno zapisanega kot založnika kakega »knjigvezara«. Zanimivo je, v kakšnem časovnem razdobju so izhajale. Med prvo in drugo 192 Zapiski je moralo poteči 45 let, enaka doba pa tudi med drugo in tretjo. Pozneje je vmesni čas znatno krajši (deset in dvajset let). Izdaje pričajo pač o veliki potrebi po takem besedilu, kateri so morali pa poleg tega streči še razni irepisi ali rokopisne priredbe. Naj omenim samo eno iz soboške knjižnice, ci ima dodano zgovorno navodilo: »Pozvačinjske riči što šči znati more se dobro navčiti i nej samo tak kak kakša Baba da dosta laže.« Spisal jo je »Halasz Märton, Cserencsocz 1896«. Rokopis, ki poudarja svoj katol. značaj, je v začetku skladen s tiskanim besedilom, potem pa gre svojo pot in samo v prozi. Zanimivo pa je, da najdemo v izvodu knjižice iz t898 vlepljen list s pisanim dostavkom o najstarejši, najsvetejši in najsrečnejši svatbi, ki se povsem ujema s tem rokopisnim besedilom! Zusammenfassung BEMERKUNGEN ZUM BRAUTWERBERBRAUCH IM ÜBERMURGEBIET Der Verfasser hatte vor Jaliren (in einem Beitrage im »Slovenski etnograf« 1956) flüchtig seine Aufmerksamkeit einem interessanten Büchlein aus dem Übermurgebiete (Prekmurje) gemidmet, melches den Wortlaut des Hochzeitsze- remoniells veröffentlicht und in der Zeit von 1807 bis 1929 fünf Auflagen erlebt hat. Er versuchte die Verbindungen zwischen ihnen festzustellen, mas ihm die Exemplare der verschiedenen Ausgaben ermöglichten, die bis dahin nicht zugänglich maren. Da V. Novak im »Slovenski etnograf« 1960 einige seiner Feststellungen und Vermutungen ohne Anführung von Beweisen zurückgewiesen hat, unter- nahm der Verfasser eine neue Sichtung, wobei ihm das neuerdings erworbene Exemplar der ersten Ausgabe in der Studienbibliothek zu Murska Sobota besonders gute Dienste leistete, meil es ihm bei der ersten Untersuchung nicht zur Verfügung stand. Nach eingänglicher Vergleichung der Drucke bestätigt der Verfasser zum grossen Teile seine ersten Schlüsse und betont besonders Folgendes: Die zmeite Ausgabe aus dem Jahre 1852 wurde nach der ersten hergestellt, nur dass sie mehrere sprachliche Verbesserungen und eine Abänderung in den Abschnitten in gebundener Rede sowie einen Liederanhang enthält. — Die neuerdings ausgesprochene Vermutung der Mitarbeit Kardos ist aber mieder zurückzuweisen, wofür im Beitrage Beweise angeführt werden. 13 Slovenski etnograf REZIJANSKE LJUDSKE PESMI NA PLOŠČAH \ Milko Matičetov »Krepki hribovci iz Rezije — štiri tisoč jih je — osamljeni v svoji prelepi alpski dolini, so obdržali živo staro slovansko narečje in stare slovanske pesmi, ki so jih prinesli s sabo, ko so se pred stoletji priselili v severovzhodno Italijo. Pojo dosti obrednih svatovskih pesmi in njihov ljudski ples se še izvaja okoli obrednih ognjev (sic: fires; vendar morda pomota, iz itali, fiera; kar bi dalo: ob semnjih) v septembru.« Tako piše italijanski etnomuzikolog Diego Carpitella. Pred 5—6 leti je z ameriškim kolegom Alanom Lomaxom obiskal Rezijo. Posnela sta več pesmi, " ki so varno shranjene v rimskem osrednjem zavodu za ljudsko glasbo. Dve pa je Alan Lomax uvrstil v svojo veliko zbirko ljudskih pesmi na ploščah — The Columbia World Library of Folk and Primitive Music (compiled and edi- ted by A. Lomax) — pravzaprav v vol. XV. zbirke: »Northern and Central Italy and the Albanians of Calabria. With Songs from Liguria, Piedmont, Alto Adige, Lombardy, Friuli, Venezia. Romagna, Emilia, Tuscany, Marche, Latium, Umbria, Abruzzi, and Calabria. Collected and edited by A. Lomax and D. Car- pitella for the National Folk Music Center of the Accademia Santa Cecilia and Radio Televisione Italiana.« Na plošci I, Band 3, sta iz Rezije pesmi št.12: svatovska (Canto di nozze), ki jo je pela Ana Bulfon s še 4 ženami in št. 13: plesna »rezijanska« (Reseaskin), ki sta jo na violin in violončelo zaigrala G. di Furato in S. Valente. Komentarji k ploščam so v posebnih knjižicah; »naša« — št. XV — je na 6 straneh formata 31,5 X 31,5. Rezijanski pesmi pa nista ne transkribirani ne komentirani; krajevni slovenski dialekt je bil pri- zadevnima tujima melografoma pač pretrd oreh. Mimogrede še to: Rezija ni v Karniji. Slovenska ljudska pesem, zapeta oziroma zaigrana od domačinov v Reziji, je šla v »široki svet« v svoji pristni, neponarejeni podobi. Kanec grenkobe — da se to ni zgodilo po naši zaslugi ampak po zaslugi tujih strokovnjakov — ne more zmanjšati našega veselja. Riassunto REGISTRAZIONI DI CANTI, SLOVENI DALLA VAL DI RESIA Si da notizia clie net volume XV della serie »The Columbia World Library of Folle and Primitive Music«, dedicato ai canti dall'Italia Settentrionale e Centrale e curato da Alan Lomax e Diego Carpitella, si trovano pure due canti sloveni dalla Val di Resia (Friuli, ma non Gamia — Nr. 12 e 13)! 194 POROČILA POSVETOVANJE SLOVENSKIH ETNOGRAFOV V LJUBLJANI Zmaga Kumer Vsakoletni kongresi Zveze društev folkloristov Jugoslavije, na katerih se sestajajo ne le jugoslovanski etnografi, ampak srečavamo tudi inozemske strokovnjake, so pokazali, da je za uspešno znanstveno raziskovalno delo etnografov nujna izmenjava misli in izkušenj s kolegi ter da je mogoče marsikak problem bolje rešiti v skupnem pomenku kot posamez. So pa tudi vprašanja, ki zanimajo le ozek krog raziskovalcev oziroma so pomembna samo za posamezna etnična področja in jih torej ne kaže ,obravnavati na zveznih kongresih. Zato je Slovensko etnografsko društvo na predzadnjem rednem letnem občnem zboru sklenilo prirediti posebno posvetovanje slo- venskih etnografov, na katerem naj bi obravnavali nekatere pereče pro- bleme. Po možnosti naj bi prireditev postala stalna in naj bi bila združena z rednim letnim občnim zborom, da bi se je udeležilo čim več članov društva. Prvo tako posvetovanje je bilo sklicano za ?. maj 1960. Zal se je v prijetnem okolju male dvorane Mestnega magistrata v Ljubljani zbralo le majhno število udeležencev, komaj polovica članov. Referati so se nanašali na dve temi: 1. Predmet, metode in cilji etnografije; 2. Etnološki atlas Jugoslavije. O predmetu etnografije je govoril dr. Angelos Baš, o metodah Slavko Kremenšek, o ciljih dr. Valens Vodušek. V posebnem referatu pa se je prof. Branko Rudolf dotaknil vprašanja pačenja pojavov ljudske kulture. Referenti so deloma razvili in izpoHnili misli, ki so jih nakazali že na diskusijskom večeru društva, kjer so razpravljali o etnografiji kot zgodo- vinski znanosti, hkrati pa so svoja izvajanja osvetlili še z novih vidikov. O diskusijskom večeru je poročal Glasnik Slovenskega etnografskega dru- štva 1. II. št. 2. Razprava na posvetovanju je bila dokaj živahna, zlasti ob referatih prve teme, kar je glede na njeno načelno važnost povsem razumljivo. Tako je dr. Hrovatin poudaril, da ljudska kultura ni le stvar preteklosti, ni samo produkt določenih kulturnih plasti, ampak da more nastati tudi v modernem času, če so dani pogoji za ustvarjanje tradicionalnosti. Glede pačenja ljudske kulture je opozoril, da v ljudski umetnosti ne obstajajo »prvotne« oblike pojavov tako kot v visoki umetnosti, ker je zanjo bistveno prav spremi- njanje. — Prof. Rudolf je ugovarjal, češ da spreminjanje ni isto kar pačenje. Kot značilne primere pačenja je navedel med drugimi nadomeščanje pristnih predmetov ljudske likovne umetnosti s kičem, mešanje pokrajinsko različnih tipov ornamentike, spreminjanje domačih oblik iz turistično-komercialnih pogledov ipd. V zvezi z referatom dr. Basa je dr. Matičetov zavrnil očitek, da folklo- risti obravnavajo predvsem novejše terenske gradivo, ker so pač prepričani, da je etnografija sedanjostna ne pa zgodovinska veda. Dr. Matičetov je do- kazoval, da so etnografi primorani segati po terenskem gradivu, ker so viri iz preteklosti toliko skromni, da je treba skoraj praviloma šele rekon- struirati podobo preteklosti slovenske ljudske duhovne kulture. Raziskovalci 195 Poročila materialne kulture so v marsičem na boljšem in nimajo razloga prisojati drugim etnografskim panogam zaradi tega manjšo znanstveno pomembnost. K temu je dostavil dr. Vodušek, da je dandanes tudi v etnografiji nujna specializacija in da posamezen raziskovalec ne more enako uspešno obde- lovati vse panoge. Zlasti velja to za pojave ljudske duhovne kulture. Tako n. pr. etnograf, ki ni hkrati tudi muzikolog, ne more s pridom raziskovati problem etnomuzikologije, kdor ni tudi pravnik, se bo s težavo prebijal skozi probleme pravne etnografije itd. Delo samo vedno znova dokazuje, da etnografija stare šole ne zadostuje več sodobnim potrebam. Glede predmeta etnografije pa je dr. Vodušek dejal, da bi bilo treba tudi za pojave mate- rialne kulture najti neko kvalitativno definicijo, podobno kot jo imajo za pojave ljudske glasbe etnomuzikologi, ker zgolj časovno opredeljevanje ne ustreza stvarnosti. Načelno ni mogoče priznavati značaja ljudske kulture; morda velja to za materialno kulturo, nikakor pa ne za duhovno. Prav gradivo iz ljudske glasbe dokazuje, da se more ljudska kultura razvijati tudi samostojno. Drugi del posvetovanja je bil namenjen vprašanju Etnološkega atlasa Jugoslavije. Referent, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Boris Orel, je v svojih izvajanjih najprej na kratko navedel razne etnološke atlase, ki so drugod po svetu že izšli oziroma začeli izhajati ali pa se pri- pravljajo. Zatem je govoril o namenih etnoloških atlasov, v zvezi s tem pa o njihovi dokumentacijski, metodični in praktični vrednosti, pri čemer je upošteval nekaj ugotovitev, ki jih je podal univ. prof. dr. B. Bratanič v svojem predavanju na posvetovanju etnologov v Osijeku leta 195". Osrednji del referata dr. Orla je bil delovni načrt za Etnološki atlas Jugoslavije, ki ga je izdelala posebna komisija pri Etnološkem društvu Jugoslavije in je bil objavljen v društvenem Biltenu (št. 2/11, 1959). Nato je referent na kratko poročal o temah za poskusno vprašalnico in o uspehih poskusnega spraše- vanja v prvih dveh letih, naposled pa razložil pravilnik o delovni skupnosti za Etnološki atlas Jugoslavije. Ob zaključku je kot predstavnik Slovenije v odboru Etnološkega društva Jugoslavije povabil člane Slovenskega etno- grafskega društva k sodelovanju v navedeni delovni skupnosti, kolikor bo atlas zajemal tudi slovensko ozemlje. Koreferent ravn. Franjo Baš je podal nekaj kritičnih pripomb k načrtu Etnološkega društva Jugoslavije in razložil, kako bi bilo treba uresničiti zamisel slovenskega dela jugoslovanskega etnološkega atlasa oziroma samo- stojnega etnološkega atlasa Slovenije. Diskusije ob zadnjem referatu skoraj ni bilo, pač pa so poslušalci z zanimanjem sledili izvajanjem. Na splošno so bili vsi s posvetovanjem za- dovoljni in izrazili mnenje, naj bi postalo stalna prireditev društva. Zusammenfassung DIE BERATUNG SLOWENISCHER VOLSKUNDLER IN LJUBLJANA Auf der vorletzten Jahresversammelung des Sloroenischen Volkskundeve- reines Tvurde beschlossen, dass eine Möglichkeit für die jährliche Zusammen- kunft der Mitglieder, welche nicht nur Organisationsfragen, sondern auch Erörterungen von aktuellen Fachproblemen dienen würde, gefunden werden soll. Folglich murde am 7. Mai 1960 die erste Beratung slomenischer Volks- kundler einberufen. An der Tagesordnung standen folgende zwei Themen: 1. Gegenstand, Methoden und Ziele der Volkskunde, 2. Zum Atlas der jugo- slavischen Volkskunde. Zum ersten Thema referierten Dr. A. Baš, S. Kremenšek und Dr. V. Vodušek. Als Koreferent sprach B. Rudolf über die Entstellungen der volkskundlichen Gegenstände. Referent des zmeiten Themas mar Dr. B. 1% Poročila Orel, Mitglied des Ausschusses des Ethnologischen Vereines Jugoslaoiens, roelcher die Ausarbeitung des Atlas in seinen Arbeitsplan gestellt hat. Das Koreferat hatte Fr. Baš überkommen, der sich mit dem dargestellten Plan für den Atlas auseinandersetzte und die Notmendigkeit eines besonderen slome- nischen Atlasses der Volkskunde aussprach. Die Diskussion mar sehr lebhaft, vor allem zu den Referaten des ersten Themas. Zum Schluss murde festgestellt, dass solche Zusammenkünfte äusserst nützlich sind und auch meiterhin jähr- lich veranstaltet merden sollten. TRETJE POSVETOVANJE JUGOSLOVANSKIH ETNOLOGOV V ČAČKU Angelos Baš Od 4. do 6. septembra 1960> je bilo v Čačku 111. posvetovanje jugoslo- vanskih etnologov. Posvetovanje je organiziralo Etnološko društvo Jugo- slavije s sodelovanjem čačanskega muzeja. Torišče, ki se je obravnavalo na tem posvetovanju, je bilo prav široko. Obdelovala so se nekatera teore- tična vprašanja etnološke vede, bila je beseda o vrsti pomembnejših iz- sledkov posameznih raziskovalcev o določenih tehtnejših vprašanjih iz etno- logije južnih Slovanov in prav tako ni manjkalo referatov o aktualnih oziroma uporabnih problemih etnologije. Poseben del posvetovanja pa je bil kot simpozij posvečen obravnavam keramike pri jugoslovanskih narodih. Zasnova posvetovanja je bila torej nedvomno dobro' pretehtana. Prav tako pa je treba poudariti, da je bila po soglasnem mnenj n udeležencev tudi konkretna vsebina posvetovanja po veliki večini precej skrbno dognana, tako da je pomenilo pričujoče posvetovanje v Čačku velik korak naprej od posve- tovan. a v Banja Luki 1959. Natančneje. Prvo predavanje na čačanskem posvetovanju jugoslovanskih etnologov 4. septembra je bilo predavanje prof. Milenka S. Filipovića: Obli- kovanje narodnostnih skupin na planinskih ozemljih. Predavatelj je obrav- naval ta pojav na območju Ozrena v Bosni, Rudnika v Srbiji in Paštrika v Metohiji; analiziral je vzroke za poselitev omenjenih ozemelj, v okviru tega poseljevanja oblikovanje narodnostnih skupin, nato pa spričo splošnega razvoja navedenih območij razkroj teh skupin in hkrati nadaljnji proces oblikovanja narodnostnih skupin. ~ Pisec teh vrst je imel predavanje: O zgodovinski etnologiji, kjer je z razčlenitvijo predmeta in ciljev etnologije jokazal, da morajo etnološke raziskave obseči svoj predmet, se pravi ljudsko cul turo, v celotnem danem časovnem razponu, ne pa samo v bližnji pre- teklosti, da bo tako mogoče doseči končni cilj vede, in sicer podobo o razvoju naše ljudske kulture in njegovih zakonitostih. Zavoljo tega je lahko tako v teoriji kakor empiriji predmet naše etnologije edinole ljudska kultura v svoji razvojni zaokroženosti, ne pa zgolj novejša ljudska kultura, njen cilj 3a celotna obdelava določenega kulturnega procesa z vsemi njegovimi za- lonitostmi, ne pa le posameznih njegovih stopenj. — Predavanje dr. Vladi- mira Jakovijeviča: Ostaline nekega arhaičnega rituala v obliki histeričnih jojavov (homoljske rusalje) je bilo zasnovano iz psihoanalitičnih izhodišč, cakršna je predavatelj razvil iz pogledov napredne sociologije v splošnem in psihoanalize posebej; tako je predvsem iz psihoanalitičnega zornega kota, v povezavi s temeljnimi sociološkimi aspekti, razložil pojav homoljskih rusalj. Po omenjenih predavanjih so si udeleženci v drugem delu dnevnega reda ogledali zbirke in občasno likovno razstavo čačanskega muzeja. Me- morial Nadežde Petrovič, na kateri so bili zastopani malone vsi pomembnejši 197 Poročila sodobni likovniki iz Srbije. Sledilo je krajše predavanje o zgodovinski podobi Čačka in okolice, nato pa je bilo na vrsti zopet posvetovanje. — Miljenko Fadljevič je v predavanju: Nekateri problemi kulturno-prosvetne in etno- loške izobrazbe pri nas in v Evropi razlagal potrebe po razširitvi izobraže- vanja tudi na izvenevropske kulture in sprožil številne predloge za izvedbo tega načrta v šolah in kulturno-prosvetnih organizacijah. — Predrag Acić je obravnaval: Problem rasizma in Organizacija združenih narodov. Govoril je o delu v OZN za opredelitev rasnih pojmov, prav tako pa tudi o stališčih in posegih OZN nasproti rasni segregaciji: zelo izčrpno je navedel vidike OZN o pojmu rase, potem pa pokazal problematiko rasističnih pojavov v okviru delovanja svetovne organizacije. Na koncu je poudaril jotrebo po uvrstitvi sodobnih družbeno-političnih vprašanj v področje etno oških raz- iskav, konkretno posebej vprašanj ras. — Vsa predavanja je spremljala dokaj živa diskusija, v kateri so se sodbe predavateljev potrjevale, dopol- njevale ali pai zavračale. Drugi del posvetovanja v Čačku, 5. septembra, je bil v prvem delu kot simpozij posvečen obravnavam ljudske keramike v Jugoslaviji. Zavoljo odpovedi udeležbe nekaterih referentov je bila deležna obravnave zlasti le srbska in bosenska keramika. Prvo predavanje: Tipi lončarskih koles v Srbiji je prispevala Persida Tomič. Obdelovala je ročna kakor tudi nožna lončarska kolesa. Najpreprostejše je ročno kolo djakovškega tipa, ki je njegova os vkopana v zemljo. Višja stopnja ročnega lončarskega kolesa je podrinjsko kolo, z osjo v »pastulji«. Tretji tip ročnega lončarskega kolesa je koîo s križi, ki se je uporabljalo na razmeroma obsežnem ozemlju. Nožna lončarska kolesa, ki je bila o njih beseda, so enakega tipa ko ročna, le v novejši konstrukciji so lesene dele deloma izpodrinili kovinski. — Milica Matić-Bošković je v predavanju: Igračke iz gline spregovorila o igračkah v obliki posod, živalskih kipcev in lutk. Predstavila je posamezne oblike na- vedenih zvrsti igračk in nakazala njihove razvojne prvine. — Cvjetko Po- povič je nanizal: Nekatere naloge in vprašanja v zvezi z ljudskim lon- čarstvom. Med drugim je omenil potrebo po obravnavah še neobdelanih naših lončarskih krajev, in sicer za dosego sinteze o tipologiji, ornamentiki in razširjenosti našega lončarstva. Nadalje je popravil sodbe nekaterih naših in tujih arheologov o izključni uporabi nožnega kolesa pri izdelovanju posod z vzporednimi progami na notranji strani in pa o vezanosti lončarske tehnike izvajanja na nožno kolo. — Ob tej temi posvetovanja, to je v simpoziju o keramiki, se je razvila še zlasti živa diskusija, ki se je sukala sicer predvsem le okrog drobnejših vprašanj, ki pa je marsikdaj prav uspelo dopolnjevala izvajanja predavateljev. Za konec drugega dne posvetovanja sta Rajko Nikolič in prof. Branimir Bratanič natančneje poročala o vodilih dela za Etnološki atlas Jugoslavije, ki bo potekalo v okviru Etnološkega društva Jugoslavije, zatem pa so dr. Vladimir Jakovljević, Manojlo Gluščevič in prof. Branimir Bratanič po- dali nekaj poglavitnih vtisov in sklepov z etnološko-antropološkega kongresa, ki je bil v Parizu avgusta 1960. Poročila so bila zanimiva posebno zato, ker so v precejšnji meri osvetlila nekatere smeri etnološkega dela v svetu. Predavanja in diskusije na čačanskem posvetovanju jugoslovanskih etno- logov dovoljujejo sodbo, da se v naši etnologiji sicer postopoma, y«ndar pa zanesljivo uveljavljajo mimo drugačnih tudi resnično naprednejša vodila, in to tako v teoriji kakor v empiričnih raziskavah. V primeri s posveto- vanjem v Banja Luki je to za čačansko posvetovanje tembolj razveseljiva ugotovitev. Po dveh dneh dela v Čačku so se udeleženci 111. posvetovanja jugoslo- vanskih etnologov odpravili 6. septembra na ekskurzijo, ki jih je vodila na ozemlje desnega porečja Zahodne Morave, kjer so si ogledali nekatere izbrane .spomenike arhitekture in druge zvrsti ohranjenega blaga v območju Guče. Arilja in Ivanjice. 198 Poročila Résumé TROISIEME DÉLIBÉRATION DES ETHNOLOGUES YOUGOSLAVES A ČAĆAK Vauteur fait un rapport sur la délibération des ethnologues yougoslaves a Cačak, ayant eu lieu du 4 au 6 septembre 1960. La délibération fut organisée par la Société Yougoslave d'Ethnologie, avec le concours du Musée National de Čačak. La gamme des themes traités dans cette délibération était tres large. On discutait certaines questions théoriques concernant la science ethnologique, il était question de plusieurs résultats de recherches individuelles relatifs a quelques questions plus importantes de l'ethnologie des Slaves Méridionaux, et on n'avait pas omis, enfin, d'insérer des communications sur des questions actuelles ou bien praticiues de l'ethnologie. La conception de la délibération était, de la maniere, vu l'étendue de son programme, examinée a fond, et il faut souligner que, d'apres l'opinion générale des participants, la matiere concrete des communications était, elle aussi, pour la plupart tres soigneu- sement mise au point. — A côté des séances, les participants rendirent visite aux collections et a l'exposition temporaire d'art du Musée National de Cačak, et pour finir, ils prirent part a une excursion traversant le territoire du Bassin droit de la Morava Occidentale, ou ils visiterent quelques monuments choisis d'architecture, et d' especes d'objets folkloriques dans les environs de Guea, Arilja et Ivanjica. VIL KONGRES ZVEZE DRUŠTEV FOLKLORISTOV JUGOSLAVIJE V MAKEDONIJI LETA 1960 Radoslav Hrovatin Kot vsako leto so se tudi lani sešli raziskovalci ljudske kulture v Jugo- slaviji s svojimi prijatelji iz tujine na običajnem delovnem zborovanju, ki ga je priredila Zveza društev folkloristov Jugoslavije v Makedoniji v dneh od 17. do 22. septembra 1960. Kongres je obsegal običajne tri sestavine: I. ogled pokrajine, kulturnih znamenitosti in nekaterih pojavov ljudskega življenja, 11. delovni sestanki z referati in diskusijami in III. letni občni zbor Zveze društev folkloristov Jugoslavije. I. Kongresna zborovanja so bila v Skopju, Tetovu, tri dni v Ohridu in pri Sv. Naumu ob Ohridskem jezeru. Medpotoma so si udeleženci ogledali tudi Gostivar, Mavrovsko jezero. Sv. Jovan Bigorski, Resen, Prespansko jezero, Bitolo, Prilep in Titov Veles. Tako je bilo mogoče dobiti vsaj delen vpogled v pokrajine v južnozahodni Makedoniji. Poleg muzejev, zgodovinskih zgradb in raznih drugih kulturnih znamenitosti so si udeleženci ogledali več nastopov z nepozabnimi izvajanji ljudskih pevcev, plesalcev- in godcev. V Ohridu je pripravila M. Antonova v okviru Folklornega instituta iz Skopja posebno razstavo makedonske tekstilne ornamentike. Vse omenjene lepote je venčalo izredno gostoljubje Makedoncev, II. Na delovnih sestankih so bile obravnavane naslednje teme: 1. ljudska kultura Makedonije, 2. ljudska umetnost v luči zakonitosti družbenega raz- voja, 3. ljudski muzični instrumenti in 4. po sledovih najstarejših folklornih izročil. 1. Uvodoma je dr. K. Penušliski prebral skupen referat, ki je prikazal pregled makedonske ljudske kulture. Makedonsko ljudsko glasbo je te- meljito obrav^naval Z. Firfov, prikazala sta jo tudi V. Hadži Manov in V. Ni- 199 Poročila kolovski. O makedonskem ljudskem pesništvu in pripovedništvu ter o raznih problemih v zvezi z njima so spregovorili dr. A. Spasov, R. Polenakovićeva (»Serdar« G. Prlićeva), dr. Z. Mladenović, dr. H. Peukert iz Jene (Refren v mak. ljud. liriki), dr. H. Polenaković (Biljana platno beleše) in D. Malenko. O kritiki in problematičnosti nekaterih folklorističnih dokumentov so raz- pravi j ou «primitifs» de tous les genres, et a faire ressortir de tels éléments dans l'art contemporain. 210 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura. Oris, 271 str. Državna za- ložba Slovenije, Ljubljana 1960. V uvodu pove avtor, da »želi imeti knjiga značaj poljudnega orisa na osnovi dosedanjega gradiva in dosedanjih dognanj o naši ljudski kulturi«. Namenjena je predvsem šolski mladini in učiteljem, ki naj jim pojasnjuje razne pojave iz ljudske kultn^re, s katerimi se srečujejo pri posameznih šolskih predmetih in v vsakdanjem življenju. Tak priročnik je bil zelo potreben. Narodopisje Slovencev (I. 1944, II. 1952) je za šolsko rabo preobsežno (skupaj nad 600 strani) pisana in nekoliko zastarela knjiga. V primerjavi z Narodopisjem je Novakov oris napisan bolj pregledno in strnjeno. Razvoj vede je omogočil nekatere jas- nejše opredelitve, tako zlasti v teoretičnih vprašanjih (razmerje etnografija — etnologija). Sestav slovenske ljudske kulture (staroslovanske, alpske, sredo- zemske, panonske in druge kulturne prvine) in etnična območja na našem ozemlju so sicer posamezni avtorji delno že nakazovali (Murko, Vurnik, Melik in drugi), Novak pa je po zgledu Gavazzijeve razprave o hrvatski ljudski kulturi napisal o tem pregledno študijo in njene bistvene izsledke postavil na začetek pričujočega orisa. Ta izvajanja utrjujejo in razlagajo celotno knjigo oziroma poglavja o posameznih področjih ljudskega življenja. Bralec spoznava, da so se vse kulture v času in prostoru spreminjale in vplivale druga na drugo; tako tudi naša ljudska kultura ni samonikla in enotna, pač pa je rezultat zgodovinskih, geografskih in drugih pogojev, v katerih so živeli Slovenci skozi stoletja. Knjiga prikazuje predvsem današnje in polpreteklo stanje materialne kulture na Slovenskem, priteza pa tudi zgodovinske podatke o obravnavanem predmetu, kolikor seveda obstajajo. Prikaz materialne kulture je zavestno obsežnejši kot razpravljanje o duhovnem in socialnem življenju, ker se je zanimanje za gmotno kulturo začelo pozno in je manj preiskana kot ostala področja, o katerih je bilo napisanih že več specialnih razprav. Kljub temu, da ima knjižica značaj priročnika, ne ostaja v mejah deskriptivne informa- tivnosti, ampak skuša posamezne pojave razlagati zgodovinsko razvojno, primerjalno in filološko. V pričujoči knjigi so v primerjavi z Narodopisjem nova poglavja: Sestav slovenske ljudske kulture. Slovenska etnična območja. Ljudska trgovina. Do- mača delavnost in obrt. Likovna umetnost, dalje o glasbi, verovanjih, prometu itd. Razpravljanju o naselju in zemljišču je v Narodopisju posvečeno samo- stojno poglavje, medtem ko je Novak vključil to v obravnavo ljudskega stavbarstva. Navajanje virov in literature je v Novakovem orisu opuščeno, pač pa je knjižici priključen seznam »priporočljivega slovstva.« V ilustrativnem gra- divu prevladujejo že znani klišeji. Sem in tja motijo kakšne formulacije. N. pr.: »Ribištvo je bilo eno glavnih opravil prvotnih Slovanov, zato so ga tudi naši predniki nadaljevali v novi domovini.« Danica Ževart 211 Knjižna poročila in ocene Božo Škerlj, Antropologija i etnologija. Biblioteka Etnološkog društva Jugoslavije L, Beograd 1959. 59 str., 8». Avtor je o temi predaval na prvem posvetovanju Etnološkega društva Jugoslavije v Osijeku meseca oktobra 1958. Aktualnim izvajanjem je sledila živahna diskusija. Do izmenjave mnenj je prišlo tudi na"diskusijskom večeru o tem predmetu, ki ga je organiziral Antropološki inštitut univerze v Ljub- ljani. Upoštevajoč te pripombe, je prof. Škerlj izoblikoval predavanje v pri- čujočo razpravico, ki jo je v srbskohrvatski jezik prevedel doktor Petar Vlahović, izdalo pa EDJ kot prvi zvezek svoje biblioteke. Uvodoma govori prispevek o pojmovanju antropologije doma in v svetu: pri nas sodi antropologija k biološkim znanostim (fizična ali somatska antro- pologija) v nasprotju s socio-kulturno antropologijo (etnologijo). V Franciji, Angliji, ZDA in drugod pa pomeni antropologija celotno vedo o človeku, ker je le-ta psihofizična celota. Naše pojmovanje in razločevanje med antropo- logijo kot znanostjo o človeškem telesu po eni strani in etnologijo kot vedo o ljudski kulturi v najširšem pomenu po drugi strani, je parvzaprav posle- dica dualistične filozofije o človeškem telesu in posebej ustvarjeni duši, kar je značilno za nemško in avstrijsko antropološko šolo v dobi rastočega imperializma. S tako razdelitvijo je otežkočen študij o človeku kot o celoti. Razprava ima predvsem namen poudariti potrebo po sodelovanju med obema vedama, tako pri študiju (v Ljubljani se antropologija in etnologija še vedno obravnavata ločeno na dveh fakultetah) kakor pri reševanju vsakodnevnih problemov, v praksi. Avtor pregledno razpravlja o delovnih področjih antropologije in opo- zarja na probleme, ki so skupni obema vedama (antropologiji in etnologiji). Ti ~ se začenjajo pri preučevanju prirodnih zakonitosti evolucije človeka (med drugim faktor izolacije: preučevanje življenja v izoliranih področjih, geografskih anekumenah; endogamija) in se zgoste pri raziskovanju socio- kulturnih faktorjev človeškega razvoja: človek — družbeno bitje, njegovo delo za pridobivanje materialnih dobrin, uporaba in odnos do teh dobrin (stanovanje, prehrana, noša), ki so različne po posameznih kulturno-etno- loških območjih (pri nas alpsko, panonsko, mediteransko). Če bi hoteli teme- ljito preiskati n. pr. prehrano neke pokrajine, bi moralo biti to kolektivno delo etnologov, antropologov in zdravnikov. Tu se pojavijo vprašanja sestavin prehrane (kvalitativna in kvantitativna lakota), priprava jedil, pestrost jedil- nika, higiena prehrane, obredna prehrana in razni tabuji (svinina) ter splošni odnos ljudi do lastne prehrane (vrednotenje), vpliv prehrane na organizem (beljenje s svinjsko mastjo; beljenje z oljem; golšavost itd.). Podobno kompleksna kot raziskovanje prehrane so tudi druga področja. Ko je utemeljil stične točke med obema vedama, pove avtor še nekaj misli o študijskem programu antropologije in etnologije. Ta naj bi vedi povezoval in omogočil študentom obvladanje najnujnejše problematike in osnovnih delovnih metod sorodne vede. Danica Ževart Milovan Gavazzi, Sudbina stare slavenske baštine kod Južnih Slavena. Biblioteka Etnološkog društva Jugoslavije 2. Beograd 1959, 41 str., 8". Razprava, ki je posvečena Kazimirzu Moszyiiskemu, obravnava usodo raznih pojavov in oblik iz življenja prvotnih Slovanov, kakršno so v sto- letjih razvoja doživele pri južnih Slovanih. Gre za relikte s področja mate- rialne kulture (ti so poleg leksikalnih elementov ohranjeni v največji meri), socialne in duhovne. Zaradi preglednosti je avtor staroslovansko dediščino, ki jo je ugotovil v ljudski kulturi južnih Slovanov, razdelil v nekaj skupin: 1. elementi iz te dediščine so vidni pri večini južnih Slovanov: predenje in tkanje — v načinu in nomenklaturi (motak, predeno, motovilo, čisnica); gradnja lesenih stavb (zopet v tehniki in terminologiji), prometna sredstva 212 Knjižna poročila in ocene (Čolni deblaki — mouoksili, sani); poljedelsko orodje, zlasti plug. V druž- benem življenju je nesporna slovanska dediščina zadruga, »sprega«, ples kolo, v običajih pa zažiganje poletnega kresa, barvanje pirhov, kult pred- nikov v običajih okoli zimskega solsticija; 2. staroslovanske dediščine, ki se je ohranila samo pri nekaterih skupinah južnih Slovanov: jarma za dve živinčeti hkrati, ki ga poznajo vsi Slovani (»slovanski jarem«) in za katerega je gotovo, da so ga južni Slovani prinesli s seboj s severa, dinarsko področje v celoti ne pozna. Stožčasta preslica (koželj) se uporablja samo na (severo) zahodnem in na vzhodnem ozemlju južnih Slovanov. Svatbeni venec je udo- mačen le v Liki, Podravini, Slavoniji; 3. posamezni elementi iz stare dediščine nastopajo osamljeno. Nekaj vasi v Liki (Počitelj, Divoselo) pozna oz. je v bližnji preteklosti poznalo preproste smuči, ki s svojim nazivom »rtve« do- kazujejo, da so dediščina s severa. Izvor bloških smuči še ni jasen, vendar meni avtor, da naziv zanje ne izvira iz jezika starih Slovanov. (V svoji doktorski disertaciji pa je dr. B. Orel prišel do povsem drugih ugotovitev.) — V poslednjem poglavju razpravlja pisec o vzrokih, zaradi katerih so se posamezni pojavi iz stare domovine ohranili tako, kot so pokazala gornja izvajanja. To so storile zgodovinske (srečanje dveh kultur itd.), geografske, klimatske, ekološke in druge prilike. Razpravici je dodan seznam literature in izčrpen povzetek v angleščini. Danica Zevart Etnološki pregled I. Beograd 1959. S precejšnjo zamudo je izšel prvi letnik glasila Etnološkega društva Jugoslavije, katerega potrebo so člani močno naglašali na svojih posveto- vanjih, zlasti v Banja Luki junija 1959. Doslej je izhajalo več etnoloških publikacij, ki so prikazovale delavnost posameznih muzejev in ustanov, a so bile pretežno regionalnega'značaja. Novo ustanovljeni Etnološki pregled pa poudarja, da bo obravnaval najširšo etnološko problematiko južnih Slo- vanov in Balkanskega polotoka. Povezoval bo domače in tuje strokovnjake, ki preučujejo te probleme in jih hkrati seznanjal s položajem te vede v svetu. Za zdaj bo Etnološki pregled izhajal v eni knjigi letno. Z dvema prispevkoma pričujočega Etnološkega pregleda smo se okvirno seznanili že na strokovnih posvetovanjih, kjer sta nam bila posredovana v obliki referatov (Bratanič, Filipovič). Tu sta objavljena v bolj izdelani obliki in z vso potrebno dokumentacijo. Branimir Bratanič razpravlja o Etnološkem atlasu Jugoslavije, ki je osrednja kolektivna naloga jugoslo- vanskih etnologov. Iz kronološkega pregleda etnoloških in lingvističnih atlasov v svetu sledi, da smo v tem pogledu med zadnjimi v Evropi. Kot ilustrativno gradivo k posameznim razpravam so bile sicer že izdelane razne karte. Etnološki seminar v Zagrebu je začel tudi s sistematičnim kartogra- firanjem etnografskih pojavov — vse te izkušnje bodo za bodoče delo ko- ristne — vendar je realizacija Etnološkega atlasa Jugoslavije težavna naloga, tako po obsežnosti in dolgotrajnosti dela kakor tudi zaradi finančnega in kadrovskega vprašanja. Avtor razpravlja o raznih problemih v zvezi z atlasom: namen in možnosti atlasa, vsebina in obseg, viri in končno organi- zacija dela. Ta poslednja izvajanja predočujejo nekak okvirni načrt za izvedbo našega Etnološkega atlasa. Milenko Filipovič je zbral dokaj gradiva o temi »Bakarno ili mjedeno gumno«. Ta toponim je pogosten v srednjih in južnih pokrajinah Jugoslavije. »Gumno« ne pomeni samo mesta, kjer vrše žito, ampak nasploh prostor, kjer se opravljajo razna dela: obdelava rudnin (naziv »bakarno«, »mjedeno« — med!), lončarskih izdelkov — torej važna gospodarska opravila, v katera so po nekdanjem verovanju posegale nadnaravne sile. Od tod predstava, da se na gumnu zbirajo čarovnice. Razširjeno je izročilo, da segajo Srbi do »bakarnog gumna«, ki pa topografsko ni opredeljeno. Nepojasnjeno ostane 213 Knjižna poročila in ocene vprašanje, ali so izročila o »bakarnom gumnu« in predstave o zbiranju čarovnic na njem nastale na balkanskih tleh in so jih južni Slovani prevzeli od staroselcev, ali pa so jih prinesli s seboj iz prvotnega bivališča. Avtor pripominja, da v indeksu Stitha Thompsona »bakarno gumno« ni registrirano. Prispevek Jovana Trifunoskega o Cincarih v Ovčepoljski kotlini je antropogeografskega značaja. Govori o Cincarih (oz. Vlahih ali Aromunih), ki so se uvrstili med stalne prebivalce te kotline (poleg Makedoncev, Turkov in drugih), ko zaradi spremenjenih razmer niso mogli več vzdrževati pastir- skega nomadskega življenja. Do balkanske oz. prve svetovne vojne so se s svojimi čredami svobodno premikali tja do Egejskoga morja (od maja do srede oktobra so bili po planinah Pljačkavici, Belasnici, Osogovskih planinah, prezimovali pa so v kotlinah in dolinah rek), poslej pa so spremenjene državne meje, izseljevanje Turkov in drugi dogodki to onemogočili. Začeli so se za stalno naseljevat j: 41 % se jih je ustalilo v letih 1912—1918, 54 % pa od leta 1945 do danes. Oprijeli so se poljedelstva (gre jim baje prav tako dobro od rok kot tam živečim Makedoncem, ki že stoletja obdelujejo zemljo), stacionarne živinoreje, izdelujejo preproge, torbe itd. Cincari v Ovčepoljski kotlini so ohranili svoje etnične tradicije (običaji, noša, jezik), ki pa še čakajo raziskovalca. Tadeiisz Malinowski priobčuje arheološko razpravo o zgodnjesrednje- veških slovanskih posodah za praženje žita. Gre za značilen inventar poljskih in vzhodnonemških najdišč: velike plitve posode, navadno pravokotne oblike. Sporna je njihova funkcija: ostanki ognjišč, priprava za pečenje testa, sprav- ljanje žita, izpiranje itd. Najverjetnejša se zdi razlaga K. Moszyiiskega, ki je na osnovi etnografskih analogij iz Jugoslavije dokazoval, da so v teh posodah čistili in pražili žito, in to zlasti nezrelo žito pred mletjem. Poleg obravnavanih razprav prinaša I. letnik Etnološkega pregleda še dva nekrologa: Kazimirz Moszynski (M. Gavazzi) in Ludvik Kuba (Irena Janačkova-Knihova) ter več knjižnih poročil in ocen. Danica Ževart Ethnographiea. Moravske Muséum Brno. Etnografické tisky. Ridi Ludvik Kunz. Ročenka L, 1959 (1960), str. 508. Češkoslovaški muzejski strokovnjaki so pod vodstvom Ludvika Kunza osnovali s prvim letnikom Ethnographie zelo zanimivo in pomembno mu- zejsko publikacijo. Njen namen je prikazovati v objavljenih razpravah globlje znanstvene zveze na področju etnografije, obravnavati razna vpra- šanja ljudske kulture v zgodovini ljudstev, podpirati mednarodno sodelo- vanje etnografskih znanstvenikov in poudariti osnovno vlogo ljudstev v zgodovini družbe in pri graditvi novega in boljšega družbenega reda. Prvi letnik zbornika je razdeljen na sedem sistematično urejenih po- glavij. Prvo poglavje ima več krajših jedrnatih razpravic, ki jih bogati obilen in lejj slikovni material. V teh razpravah nas avtorji seznanjajo s specialnimi primerki materialne kulture iz raznih muzejev v srednji in vzhodni Evropi (sedmograški turbinski mlini, napoleonske-leipziške in turške rute, ročne statve za pasove v Berlinskem muzeju, fantovski okras na klobuku — del moške noše v Podlužju, ljudska plastika v muzeju v Poznanju itd.). Drugo poglavje obsega krajše članke o vprašanju muzejev na prostem,- poročilo II. konference muzejcev-etnografov v ČSR in članek o raziskovanju in dokumentiranju ljudskega plesa v Etnografskem muzeju v Torunju. V tretjem poglavju slede instruktivni članki o etnografskih muzejskih zbirkah, muzejskih škodljivcih-insektih, muzejskem razstavnem inventarju za eksotične eksponate v Leipziškem muzeju in e problemu razstavljanja ljudskih običajev. 214 Knjižna poročila in ocene Četrto poglavje je katalog etnografskih muzejskih ustanov v srednji in vzhodni Evropi. V petem poglavju se bralec še seznani z novimi razstavnimi zbirkami in občasnimi razstavami v raznih muzejih. Letnik zaključujejo v šestem in sedmem poglavju objavljene obletnice, posmrtnice, ocene in poročila. V tej publikaciji navedene razprave in članke z izredno obilnim ilustra- tivnim gradivom, ki posegajo v tako številne delavnosti muzejske etnografije na območju, ki nam ni daleč, bomo lahko s pridom uporabili pri delu tudi v naših etnografskih muzejih. Pavla Štrukelj Erich Krawc, Drasta Serbow wokolo Wojerec (Serbske narodne drasty 3), Ludowe nakladnistwo Domowina, Budysin 1959, 64 strani in 81 slik na po- sebnih prilogah. V delu »Drasta Serbow wokolo Wojerec« nas seznani lužiško-srbski etnograf Erich Krawc iz Poršic najprej z deželo in ljudmi wojerowskega oblačilnega območja, nato pa na kratko opisuje današnjo žensko, moško in otroško nošo, kakršno nosijo ob nedeljah in praznikih, pri krstu, poroki in žalovanju. V zadnjih poglavjih se poučimo o materialu in načinu izdelovanja blaga ter o pomenu noše v vaški'skupnosti. Tudi razvoju noše je posvečen krajši odstavek. Besedni del zaključujejo opombe in razlage besed. 81 sli- kovnih prilog na koncu knjige nadvse nazorno ilustrira to zanimivo delo. Čeprav je posvetil avtor besednemu delu le pičlih 24 strani, si vseeno moremo zelo jasno predočiti današnjo nošo wojerowskega okoliša. Tako se oblačijo v nedeljsko nošo, ki ji je avtor posvetil največ pozornosti, tudi ob praznikih, na plesih in drugih svečanih priložnostih. Zanimiv je odstavek, v katerem omenja, da si žene nekaj tednov po poroki ali pa v času, ko dosežejo njihovi otroci določeno starost, nadenejo obleko drugačne, po obi- čaju določene barve. Delovno in otroško nošo opisuje v dveh kratkih odstavkih. Za delo ponosi jo stara praznična oblačila. V času žalovanja pa si priveze jo otroci čez čelo bel trak. Tudi obleka ob nekaterih običajih se precej razločuje od vsakdanje. Najdragocenejšo obleko nosi nevesta, nekoliko skromneje je napravljena družica. Belo, žalno nošo pa so opustili že pred desetletji. Moški noši, ki je skoraj že izginila, je posvečen krajši odstavek. V zaključnem razpravljanju o razvoju noše, na katero so poleg modne noše vplivali tudi gospodarski, estetski in družbeni činitelji, ugotavlja, da ta noša vedno bolj izginja. Predvsem pri mlajši generaciji nadomeščajo vsaj nekatere oblačilne dele stare noše že novi, moderni izdelki. Delo Ericha Krawca sodi nedvomno med najlepše publikacije o noši. Vredno bi bilo, da bi tudi pri nas začeli izdajati podobne knjige, s katerimi bi ne samo doma ampak tudi v tujini primerno predstavili slovensko ljudsko Marija Makarovič Tiindér llona. Szerkesztette és a mesemagyarâzatot irta Kovâcs Agnes. Népek meséi V. Szerkeszti Ortutay Gyula. Budapest 1960. Mora Ferenc Konyvkiadó. V tej zbirki grških, albanskih, bolgarskih, jugoslovanskih in romunskih pravljic, ki je večbarvno ilustrirana (Kató Lukâts), je urednica objavila v zaglavju »Jugoslovanske pravljice« (vseh je 15) tudi tri slovenske. To so: iz Botlharjeve zbirke Slovenske narodne pravljice. 1955, dve: Sedem let pri beli kači (str. 256—257) in O dvanajstih bratih in sestrah (str. 258—266) ; iz L Grafenauerja Slovenskih pripovedk o Kralju Matjažu. 1951. pa je nastala nova, »idealna« zgodba, zlepljena iz številk 18. 21, 42, 20 b ali 29, 44. Vse tri 215 Knjižna poročila in ocene pravljice je »priredila« Gizella Papp — Tarczay. Enako so »prirejene« vse : jugoslovanske pravljice in mnoge druge v knjigi, medtem ko je pri neka- terih označeno, da so le prevedene. Ta način prevajanja, kakor tudi ilustra- / cije, pričajo, da gre za leposlovno, če že ne za mladinsko, ne pa za znanstveno ; izdajo pravljic raznih narodov. Poljudna je tudi razlaga na štirih straneh, ¦ ki jo je napisala Agnes Kovâcs. Znanstvenim namenom more rabiti le seznam i virov na koncu knjige, iz katerih so pravljice zajeli. Barvna zemljevidna ] skica na notranji strani platnic pripomore bralcu, da se znajde. Vendar je tu označen le najjužnejši del Jugoslavije in brez figur v ljudski noši, kakršne označujejo ostale dežele. Vilko Novak Claude Seignolle, Le Folklore du Languedoc (Gard-Hérault — Lozere), j Cérémonies familiales. Sorcellerie et médecine populaire. Folklore de la ] nature. — Besson & Chantemerle, Paris 1960. Str. 304 (= Contributions au ' folklore des provinces de France, tome Yl). i Anna M. Eustacchi-Nardi. Contributo allo studio delle tradizioni popolari ! marchigiane. Con prefazione di P. Toschi. Olschki ed.. Firenze 1958. Str. 439 - (= Biblioteca di »Lares«, vol. V). t Obe zbirki gradiva, ki ležita pred nami (druga je kljub letnici na ovitku ; izšla z dveletno zamudo), nudita mnogo zanimivega branja, komur je do ' spoznavanja tuje folklore. Pri tem odkrivata ali potrjujeta že znane para- j lele. — Ime avtorja prvega zvezka se pojavlja že nad 20 let v družbi prerano umrlega A. Van Gennepa (gl. SEt 13, 1960, str. 243). V nizu Van Gennepovih »Contributions« je Seignolle namreč objavil 1937 podobno zbirko ljudskega j blaga (Le Folklore du Hurepoix: Seine, Seine-et-Oise. Seine-et-Marne). Seig- : nelle je primer neutrudnega drobnega zbiralca, ki dela po nav^odilih A. Van \ Gennepa. V naši zbirki je opustil gradivo o letnih običajih, ker ga je objavil ' že Van Gennep v I. zvezku svojega, žal, nedokončanega dela. Zato pa nam ] nudi avtentično gradivo o družinskem življenju (rojstvo, krst, otroška in • mladostna leta. zaroka, poroka, pogreb) pa o verovanjih, ljudski medicini | in o »naravni folklori« (ljudska vednost o živalih, o studencih, o vremenu) za ? slavno južnofrancosko pokrajino Languedoc, ki je vse do njega folklorno ; nihče podrobneje ni raziskal. Nazoren zemljevid pouči o gostoti anketne i mreže, predgovor pa vsebuje opis poteka zbiranja z vpletenimi zabavnimi i doživljaji terenskega delavca. — Anna Maria Eustacchi-Nardi je učenka j Paola Toschija. Tudi ona se je modro omejila na razmeroma majhno ozemlje ¦ v osrčjii pokrajine Macerate na vzhodnem pobočju Umbrijskih Apeninov ; proti Jadranski obali, kjer je sama doma. Z veliko vestnostjo je zbrala ; gradivo iz cikla človeškega življenja: od zibelke do mrtvaškega odra — rojstvo, otroška in mladostna doba, birma in prvo obhajilo, svatba, »scam-.i panata« (vaški odpor proti poroki z vdovcem ali vdovo, prim. francoski »cha- : rivari«!), smrt in pogreb, nadalje iz cikla naravnega leta: koledarski prazniki | z molitvami in nabožnimi pesmicami, in naposled iz čarovništva in verovanj. \ V predgovoru poudarja P. Toschi vzorno natančnost zapisov in zlasti — tudi ] za nas zanimivi — podrobni opis svatbenih običajev-. Tudi ta avtorica se je vzgledovala pri metodi velikega A. Van Gennepa in tako ustvarila zbirko, ki ; jo s pridom prebere tudi Neitalijan. Saj ljudska kultura katerega si bodi ] koščka zemlje nikoli ni brez zanimivosti. Skoda, da avtorica ni pridejala i kartografske skice raziskanega okoliša. — Ob teh dveh knjigah, ki sta obču- i dovanja vredno delo dveh osamljenih zbiralcev, se znova spomnimo bogate : žetve ekip Etnografskega muzeja v Ljubljani in nekaterih pokrajinskih 1 muzejev v Sloveniji, ki skoraj vsa že leta in leta čaka objave. (Inštitut za ' slovensko narodopisje SAZU je že davno ponudil ustanovitev nove serije; Gradiva za slovensko narodopisje« med svojimi publikacijami, kjer bi takšno terensko gradivo moglo izhajati!) Treba bi bilo dati Etnografskemu 216 i Knjižna poročila in ocene muzeju v Ljubljani in drugim muzejem primernih sredstev in možnosti, da zbrano gradivo obdelajo in pripravijo za tisk. Ker gre v naših primerih za /kompleksne ekspedicije« v določene okoliše, bi bil vsak objavljeni zvezek ^¦Gradiva« lahko še neprimerno bogatejši od katere si bodi zgoraj omenjenih ali njima podobnih publikacij. Predolgo odlašanje zapisom ne bo v prid, da ne omenim škode, ki jo zaradi sedaj težko dostopnega, če ne celo nedo- stopnega gradiva trpi študij mnogih etnoloških problemov pri nas. Niko Kuret Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde. Herausgegeben vom Institut fiir deutsche Volkskunde an der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin durch Wilhelm Fraenger. Ftinfter Band. Jahrgang 1959, Teil II. Aka- demie-Verlag, Berlin. Str. (131) — 548, slik. pril. IX—XX. Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde. Herausgegeben vom Institut fur deutsche Volkskunde an der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Sechster Band. Jahrgang 1960, Teil I. Akademie Verlag, Berlin, str. 1—238. Drugi del 5. letnika (1959) tega zajetnega zbornika navezuje v glavnem na delovni sestanek o »rudarskem narodopisju« (Bergmannsvolkskunde), ki so ga imeli v oktobru 1958 v Dresdenu. Sestanek bi bil s svojimi referati vreden podrobnejšega pretresa tudi pri nas, kjer se že pojavljajo glascrt^i o potrebi »delavske«, »industrijske« i. pod. etnologije. Uvodna precizacija Fr. Stebra (Die bergmannische Lebenswelt als Forschungsgegenstand der Volkskunde, 237—242) nam lahko prihrani mnogo neplodnega tipanja v tej smeri. »Die Lebenswelt einer Arbeitsgrnppe«, pravi Fr. Siebert uvodoma, »verspricht dann eiu ergiebiges Objekt volkskundlicher Untersuchung zu werden, wenn von der Arbeit her nicht nur die Stellung der Gruppe im Wirtschafts- und Gesellschaftsgefuge bestimmt wird. sondern wenn von Arbeitserfahrungen und Arbeitserlebnissen her auch die kulturellen Schop- fungen der Gruppe gepragt oder zum wenigsten getont werden. Fehlen solche vom Erlebnis der Arbeit genahrte kulturellen Gruppenschopfungen, steht die Gruppe zwar jeder soziographischen Untersuchung offen, fiir die Volks- kunde jedoch, deren Bemuhungen um den Begriff der Volkskultur kreisen (sie verwirklicht sich in der Vergangenheit weithin in spezifischen Formen), ist sie kein rechtes Objekt.« Ugotavljanje, ali in koliko je moderno indu- strijsko in posebej še naše delavstvo že »kulturno aktivno« v Siebrovem smislu, je stvar raziskavanj, ki se jih pri nas menda še nihče ni lotil. Zna- čilno je vsekakor, da se prispevki v zborniku, nanizani okoli teme »delav- skega narodopisja«, kar po vrsti ukvarjajo z raziskovanjem preteklosti: V. Huda (Praga). Organisationen des Kuttenberger Bergvolkes vom 14. bis 16. Jahrhundert (243—254) — H. Wilsdorf (Freiberg), Arbeit und Arbeitsgerat im sachsischen Erzbergbau des 16. Jahrhunderts (255—300) — Ester Plickovâ (Bratislava), Der Klopfturm. Ein Beitrag zum bergmannischen Arbeits- brauchtum (301—306) — S.Kube (Dresden), Hausen, Wohnen und Siedeln der Bergleute im sachsischen Erzgebirge und seinem Vorland (307—332) — K. Schwarz (Berlin), Grubenname und Bergmannsfrommigkeit (353—349) — W. Vogel (Dresden). Die Bergbauallegorie des Johannes Mathesius (350—560) — V. Karbusicky (Praga). Zur Entwicklung des tschechischen und slowa- kischen Bergmannsliedes (361-377). Navedel sem obravnavane téme, ker nas opozarjajo na področje, ki pri nas nujno čaka etnološke obdelave, predvsem na gorenjsko-rovtarsko fužinarstvo in železarstvo. Le preradi pozabljamo, da so bili — kakor drugod, tako tudi pri nas — fužinarski in železarski delavci tudi konec srednjega in začetek novega veka »napredni« element, gonilna sila pri ustvarjanju dobršnega dela ljudske kulture predbaročne in baročne dobe, zlasti dramatike, in da je kmečko prebivalstvo mnogo nji- 217 Knjižna poročila in ocene hovih kulturnih dobrin sprejemalo, hranilo i,n ohranilo, ko je starosvetno tužinarstvo in železarstvo že odmiralo in odmrlo. Na to sem opozoril že svojčas (SEt U, 1958, str. 39) in prav bi bilo, da bi to zgodovinsko področje naše ljudske kulture našlo svoje raziskovalce! — V naslednjem razdelku zbornika (Mitteilungen und Berichte) bi opozoril na prispevek V. Pletke (Brno), Zur Methodik der Arbeiterlied-Forschung (391—412). Izredno bogat je bibliografski del (Biicherschau), ki prinaša etnografsko bibliografijo Bol- garije 1944—1958 izpod peresa H. Vakarelskega, in H. Uhlrichove nemško bibliografijo za področja Bitte und Brauch, Volksschauspiel, Recht und Ge- sellschaft iz let 1956—1959. Kakor zmerom so nad vse koristne zelo številne ocene (Besprechungen, 473—540). Prvi del 6. letnika (1960) je posvečen Wilhelmu Fraengerju, etnografu in umetnostnemu zgodovinarju, za njegovo 70-letnico. Fraengerjevo ime je tesno povezano z nastankom Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde kakor tudi s slavnim Jahrbuch fiir historische Volkskunde, v čigar prvem letniku (1929) je zapisal umetnostni zgodovinar Fraenger tele značilnee besede: »Mir scheint das Thema Bosch und B rue gel eine der wesentlichsten Aufgaben der ¦ historischen Volkskunde zu sein. Denn wie in einer Bilder-Enzyklopadie sind in den Werken dieser beiden Maler die volkstiimlichen Glaubensvorstellungen und bauerlichen Lebensformen ihrer Zeit gesammelt. Was die Moralitâten Boschs und Genrebilder Pleter Bruegels aus der Welt der bauerlichen Sitten, Branche, Trachten spiegeln, ist ein volkstiimliches Vermachtnis, das die Wissenschaft noch lange nicht erschôpfend ausgewertet hat...« B tem je programatično označil pomen svoje življenjske naloge. Umetnostna zgodovina in etnologija sta omogočili Fraengerju epohalne izsledke. Za nas je nepre- cenljive važnosti njegovo raziskovanje slikovnic (Materialien zur Friih- geschichte des Neuruppiner Bilderbogens, Deutsche Vorlagen zu russischen Volksbilderbogen des 18. Jahrhunderts), ki mimo njega ne more noben naš raziskovalec panjskih končnic. Končno velja — mutatis mutandis. & si parva licei componere magnis — za naše panjske kočnice isto, kar je Fraenger oznanil za Bruegla in Boscha. Zato se bo moral tudi pri nas najti umetnostni zgodovinar, ki se jih bo lotil s tenkim etnološkim čutom! Tu morata umet- nostna zgodovina in etnologija hoditi tesno vštric. — Namen zbornika je narekoval prispevke, ki obravnavajo večidel etnografsko zanimive umet- nostno-zgodovinske teme. Med njimi omenjam zelo poučno razpravo. H. Weid- haasa (Weimar), Maske und Fassade (11—52), ki duhovito veže etnološki predmet (masko) z arhitekturo, dalje R. Wildhaberja (Basel), Zum Symbolge- halt und zur Ikonographie des Fies (77—84) ki spravlja na svjetlo doslej malo opažene posebnosti (velikonočnega) pirha v preteklosti, ter P. G. Bogatyreva (Moskva), Der slowakische Volksheld Janošik in Volksdichtung und bildender Volkskunst (105—126), majhno mojstrovino svoje vrste. Drugi prispevki osta- jajo izven okvira zbornika, tako nekateri iz etnokoreografije (F. Hoerburger) in etnomuzikologije (L. Kunz), a niso zato nič manj zanimivi. — Poročil in ocen v tem delu ni, ker jim je odrejeno mesto v vsakoletnem drugem delu zbornika. Niko Kuret DEMOS. Volkskundliche Informationen. In Zusammenarbeit mit den Instituten fiir Folkloristik und Ethnographie an den Akademien der Wis- senschaften und den Ministerien fiir Kultur der Volksrepublik Albanien, Volksrepublik Bulgarien. Volksrepublik Polen, Rumanischen Volksrepublik, Tschechoslowakischen Republik. Ungarischen Volksrepublik, Union der sozia- listischcn Sowjetrepubliken, herausgegeben vom Institut fiir deutsche Volks- kunde an der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Jahrgang I, 1960. Heft 1, 2. 248 (124) str. (Akademie-Verlag, Berlin. Br.. a 10 DM.) 218 Knjižna poročila in ocene Izdajatelj dvakrat letno izhajajoče revije s programatičnim naslovom Demos je odgovorno uredništvo poveril W. Steinitzu, Berlin, redakcijske na- loge R. Weinholdu, Berlin in L. Kunzu, Brno. Širša redakcija je sestavljena iz zastopnikov pri izdajanju sodelujočih institucij. Revija naj bi prinašala strnjene preglede važnih knjig in periodik, poročila o delu inštitutov, o stro- kovnih sestankih, muzejih in razstavah v deželah, ki sodelujejo pri njenem izdajanju. Jezik je nemški, na posebno željo nacionalnih redakcij bi bila poročila in pregledi objavljeni tudi v angleškem in francoskem jeziku. Iz predgovora obeh redaktorjev je razvidno, da je revija nastala iz potrebe iz- črpnejšega in širšega poročanja o stanju etnografskih raziskav v omenjenih deželah. Te naloge je do neke mere že doslej opravljal Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde, vendar so le-te prerasle njegove redakcijske zmožnosti. Razdelitev poročil in sestavkov je v reviji glede na obravnavano snov običajna. Zanimanje pritegujejo še zlasti oddelki: stara vas, socialistična vas, industrijski delavci. Izbrane knjige in razprave so iz vsega povojnega obdobja. V prvem zvezku je obravnavanih 155 bibliografskih enot in objavljenih nekaj informativnih sestavkov, med katerimi je treba omeniti sicer kratko, a poučno poročilo o pripravah za novo izdajo madžarskega sintetičnega dela Magyarsdg Néprajza, poročilo o vsezvezni konferenci folkloristov v Lenin- gradu novembra 1958, o delu Inštituta za etnografijo in folkloristiko v Pragi, o etnografski dejavnosti na Slovaškem, o delu sekcij madžarskega etnograf- skega društva, o delovni skupnosti za srednjeveško etnografijo Madžarske, o pripravah za madžarski etnografski atlas in o delu Inštituta za nemško etnografijo na Nemški akademiji znanosti v Berlinu. Drugi zvezek prinaša kratke informativne sestavke o delih s področij, ki so bila deloma že v prvem zvezku zajeta, deloma pa so šele tukaj dobila svoje mesto. Poročila o spisih sovjetskiifi etnografov so tudi v tem zvezku izostala. Med 195 bibliografskimi enotami je posebej omeniti sestavke s pod- ročja etnografske znanstvene teorije in metodologije. Med temi je sorazmerno obširnejše poročilo o etnografski metodološki konferenci leta 1956 v Krakowu. Teoretično problematiko poljske etnografije osvetljuje tudi sestavek o od- nosu med zgodovino materialne kulture in etnografijo. Etnografski raziskavi industrijskega delavstva je posvečen pregled dosedanjih uspehov češkoslo- vaških etnografov pri proučevanju industrijskih področij. Zajeten je oddelek o noši s kratkim pregledom obravnav te tematike pri čeških etnografih. Kroniko in poročilo zaključuje obširnejši povzetek o problemih in perspek- tivah romunske folkloristike. Zaradi več ali manj enotne splošne metodološke osnove, ki jo zastopajo etnografi sodelujočih dežel, je pričakovati, da se bo revija Demos razvila v instruktivno panoramo določenih prizadevanj za kvalitativen dvig etnografske znanstvene discipline. Seveda pa bo ob njeni politični regionalni uokvirje- nosti predvsem le dobrodošel informator tistim interesentom, ki se bodo želeli v cim strnjenejši obliki poučiti o etnografski znanstveni dejavnosti v ome- njenih deželah. Slavko Kremenšek .lahrbuch des Osterreichischen Volksliedwerkes. Geleitet von Kari M. Klier, Leopold Nowak, Leopold Schmidt. Band IX. Wien 1960. Herausge- geben vom Osterreichischen Volksliedwerk im Selbstverlag des Bundesmini- steriums fiir Unterricht. 162 str. in VI slikovnih prilog. Tudi pričujoči zbornik razprav obravnava probleme folklore v Vzhodnih Alpah in marsikateri prispevek je pomemben deloma tudi za slovensko fol- kloristiko. Hans Commenda (Was das Volk singt) ugotavlja na osnovi plastne teorije odnose med umetno in ljudsko tvornostjo ter meni. da je na slednji težišče človeške ustvarjalne sile. ki zaradi tega stremi po vedno novih pro- 219 Knjižna poročila in ocene duktih in novih načinih preoblikovanja. — Leopold Schmidt (Johan- nesandachten und Nepomuklieder in Niederosterreicli und im Burgenland) pojasnjuje nastanek številnih ljudskih pesmi o Janezu Nepomuku, ki je umrl že leta 1595. za svetnika pa je bil proglašen leta 1729, ko so se pojavili razni ustrezni verski običaji s petjem kot izraz baročne teatraličnosti. Glede na to, da so po Slovenskem še danes marsikje znane ljudske pesmi o Janezu Nepo- muku, je ta prispevek pomemben tudi za našo folkloristiko. Saj naši teksti določno kažejo na avstrijsko posredovanje. — H a n s K 1 e i n (Die Weisen des Oberuferer Christigeburtspiels) pokaže na primerih ljudskih pesmi v igri o Kristovem rojstvu iz imenovane vasi vzhodno od Bratislave na proces pre- oblikovanja melodij, ki so v ljudskem izročilu deloma dokumentirane v kan- cionalih iz konca srednjega veka. — Josefine Gartner (Drei- konigsingen in Radweg — Kârnten) opisuje trikraljevsko obhodno igro s )etjem v imenovani vasi med Možbergom in Trgom severozahodno od Ce- ovca na Koroškem. — Adolf Konig (Zimbrisches Liedgut im Veroneser Bergland) poroča o govoru in petju na »cimbriškem« jezikovnem otoku pri Veroni v Italiji. — Stephan Loscher (Uber den Volkstanz in Ober- osterreich. Steiermark und im Burgenland) poroča, kakšne nadrobnosti o plesih in plesanju so posamezni ljudje na terenu navajali v pogovorih, ki jih je v zadnjem desetletju posnel fonogramski arhiv akademije znanosti v Avstriji. Med posameznostmi je zlasti zanimiv običaj vihtenja zastave, ki je znan ponekod tudi pri nas. — JHermann Derschmidt (Der »Steinhauser Landler«) objavlja dvodobno varianto plesa »Landler« z nadrobnim opisom kinetike, ki sta ji dodana melodija in tekst. — Franz Schunko (Ein »Sir Roger« aus der Bucklingen Welt. — N.-O.) razpravlja o ljudski plesni varianti z imenom »Scharutscha«. Le-ta se je razvila iz plesa »Sir Roger«, ki pripada nekdaj zelo razširjenim »Contre-dance«. — Franz Kirnbauer (Musikanten, Kapellmeister und Orgelbauer in einem »Betrugs-Lexikon« des Jahres 1721) opozarja na zanimivo knjigo iz dobe baroka, v kateri so opisane prevare v številnih poklicih. Med njimi so omenjeni tudi muzikanti, orglarji, kantor ji, kapelniki in plesni mojstri ter njih običaji. — Viktor Korda (Volksmusik aus dem Wienerwaid) obravnava muziko iz rokopisa podežel- skega učitelja, kjer je med raznimi plesi navedena kot menuet tudi pri nas znana melodija »O, preljubi Avguštin...« — KarlHorak (Volksmusik aus Wilmesau) seznanja bralca z instrumentalnimi melodijami pri božični maši, poroki in plesnih zabavah v vasi Wilamowice v Šleziji, kjer je nekoč živela nemška manjšina. — Willi Schwaiger (Das Wurzhorn in Alm — Salzburg) opisuje najdbo posebnih alpskih rogov iz jelovine, ovitih z obroči iz jelove korenine, po katerih imajo svoje ime, na Salcburškem. — Kari M. Klier (Das Alphorn am Chiemsee) poroča o vnovičnem uvajanju alpskih rogov na Bavarskem. — Franz Eibner (Zur Deutung des Sauschneider- Capriccios von J. Haydn) dopolnjuje svoja izvajanja v Vili. zvezku tega zbornika. Organizacijskim poročilom sledita nekrologa (Eduard Gasile, Ernst Fritz Schmid), počastitev (prof. dr. Georg Kotek) in obletnica (Stephan Loscher), avstrijska folkloristična bibliografija 1959 (Maria Kundegraber), bibliografija G. Kotka in ocene, med katerimi so tudi jugoslovanske publikacije (Rad Kongresa folklorista Jugoslavije n Puli 1952, na Bjelašnici 1955 i u Varaž- dinu 1957). Radoslav Hrovatin Rudolf Weinhold, Tôpferwerk in der Oberlausitz. Beitrage zur Geschichte des Oberlausitzer Tôpferhandwerks. Akademie-Verlag — Berlin 1958, 200 str. besedila in 106 slik na posebnih prilogah. Cena vezane knjige 27 DM. Avtor knjige, Rudolf Weinhold. opisuje v svojem delu podeželsko in mestno lončarstvo v pokrajini Gornje Lužice, to je severno od češke meje. 220 Knjižna poročila in ocene Tu je bilo lončarstvo že od nekdaj razvito in se je ohranilo do današnjega dne ter se je razvilo od preprostega podeželskega lončarstva v visoko razvito obrt in končno do industrijske izdelave. Glavno mesto te pokrajine je Budysin (Bautzen). Avtor podaja zgodovinski obris lončarstva, opisuje na široko postanek in razvoj cehov ter lončarskih mojstrov in bratovščin. Omenja predzgodo- vinsko lužiško kulturo, potem naseljene Slovane v srednjem veku, ki so tudi uporabljali dobro glino za svoje keramične izdelke in končno omenja nemške priseljence, ki so prišli v te kraje v U. do 15. stoletju in prevzeli od Slovanov keramično obrt ter jo izpopolnjevali do današnjih dni. Ze v srednjem veku so izdelovali lončarji posodo večinoma na vretenu in jo tudi že delno loščili. Razen obilne literature navaja avtor tudi natančne prepise besedil, po- membnih za razvoj lužiške keramike, iz raznih mestnih, deželnih in zasebnih arhivov (75 strani!). Prvi javni dokument izvira iz leta 1328, prve priobčene posode pa so iz 15. stoletja. V posebnem poglavju o izdelkih nadrobno opisuje avtor pridobivanje in obdelavo gline, orodje, tehniko oblikovanja na lončarskem vretenu, sušenje, čiščenje in dopolnjevanje ter žganje. Izdelke so prodajali tudi izven svoje ožje domovine, posebno v zadnjih dveh stoletjih. Izdelovali so razno kuhinjsko posodo, cvetlične lončke, vaze, vrčke, posebno za pivo, lepotične krožnike in druge več ali manj uporabne predmete. Delavstvo je živ-elo dokaj revno in zelo preprosto, zaradi tega se je v takih krajih prav kmalu začelo razvijati delavsko gibanje in boj proti odirajočim podjetnikom. Z razvojem tovarn za kovinsko in porcelanasto posodo vedno bolj izumira nekoč cvetoča kera- mična obrt, ki pa jo skušajo posamezniki zopet obuditi na podlagi stare tradicije z uporabo novih tehničnih prijemov. Izdelki so zanimivi in pomembni glede oblik in okrasitve v umetniškem pogledu. V zgodovinskem razvoju se v njih zrcalijo razen etnografske umet- nostne kulture tudi razni slogi od renesančne dobe sem in delno tudi vplivi iz sosednih pokrajin. Vse je pisano z nemško in strokovno natančnostjo in v publikaciji lahko vidimo vzoren primerek zgodovinske strokovne knjige. Vendar nas knjiga v nekem pogledu ne zadovoljuje. Pri tako temeljitem delu bi bil moral avtor posvetiti več pozornosti predzgodoviuski lužiški in srednjeveški staroslovanski keramiki, ki sta pomembni za te kraje. Mogoče bi bil našel kakšno povezavo med obravnavano keramiko in tema dvema kulturama, vendar jih avtor le mimogrede omenja. Ena najbolj karakterističnih kulturnih skupin v Evropi, ki se pojavlja v drugi.polovici bronaste dobe in traja do latenske dobe, je tako imenovana lužiška kultura. Zaradi svojih značilnih keramičnih oblik pomeni lužiška kultura tako rekoč edinstven primer v evropski metalni periodi. Vrsta znan- stvenikov je nosilce lužiške kulture enačila z Germani (Schuchardt), z Iliri (Rossina) in precej tudi s Slovani (Pič). Tudi naš dr. Korošec piše v svoji knjigi »Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka«, da se je zgodnja slovanska narodnost zoblikovala najverjetneje na območju nekdanje lužiške kulture. Arheološki oprijemljivi dokazi o staroslovanski kulturi v Lužici pa na- stajajo šele od 7. stoletja dalje. V Dolnji Lužici je prebivalo srbsko pleme Daleminci. v Gornji Lužici pa pleme Milčani. V 9. stoletju so Lužičani padli pod nemško podložništvo. Toda v letih 1519 do 1635 je pripadal Budysinski okraj (Bautzner Land) k Češki. Kljub pripadnosti Lužic v zadnjih stoletjih nemški državi se je precej lužiških Srbov ohranilo do današnjih dni. Zaradi tega se nam čudno vidi, da avtor knjige o lužiškem lončarstvu tako površno upošteva in omenja slovanski živelj in slovanske vplive pri zgodovinskem razvoju in umetniškem oblikovanju izdelkov. Kratko malo, vse se je po nje- govem mnenju razvijalo in oblikovalo po nemškem kulturnem duhu in nem- škem tehničnem napredku. Samo pri valovnici omenja avtor, da ta motiv spominja na staroslovansko ornamentiko. Kakor omenja avtor, je v domo- 221 Knjižna poročila in ocene vinskih muzejih nakopičene ogromno zgodovinske keramike. Ta zbrana kera- mika in pričevanje najstarejše in starejše zgodovine ter tudi narodopisje lužiških Srbov bi pa mogoče precej osvetlili kulturno sodelovanje Slovanov in njih vpliv na lužiško keramiko, seveda bi pa morala pri tem v večji meri priti do izraza tudi volja pisatelja. j^g^ Karlovšek Deutschmann Eberhard, Lausitzer Holzbaukunst unter besonderer Wür- digung des sorbischen Anteils. Spisy Instituta za serbski ludospit. 11. Ludowe nakladinstwo Domovina. Budysin 1939, 184 str., 4". Deutschmann jemlje za osnovo zgodovinske, gospodarske in etnografske ugotovitve o srednji in vzhodni Evropi, zlasti ruske (E. Aščepkov, D. Zelenin), poljske (K. Moszynski. S. Hupka. F. Osowski. F. Tabenski), češke (L. Niederle, O. Nahodil, E. Balaš), lužiškosorbske (W. Boelcke, A. Cerny, F. Metak, E. Muka), nemške (R. Meringer, A. Meitzen, K. Rhamm, V. Geramb, A. Helbok, B. Schier) in švicarske (J. Hunziker) ter zasleduje v sodelovanju s tehniško visoko šolo in spomeniškim varstvom v Dresdenu razvoj lužiških stavb, zlasti hiš v 18. in 19. stoletju s posebnim pogledom na vplive gospodarstva in tehnike. Ob tem je bogato ponazoril svoja raziskovanja in jih izdal v sestavu 170 foto- grafij in risb ter 17 tabel načrtov kot pravo topografijo pokrajinskega kmeč- kega stavbarstva v Gornji in Spodnji Lužici. Izhodišče za obravnavanje lužiških stavb je pokrajina s podnebjem, rastlinska odeja z gozdom in gospodarstvom, posestno stanje in posestno pravo. Od tod prehaja na oblikovanje hiš in kmetij, v manjši meri tudi na- selij v njihovih pokrajinskih izrazih, razčlenjuje stavbinske posebnosti zlasti lesenih stavb (strehe, strope, ognjišča, vrata, podboje, okna) in jih zaključuje ob stavbni tehniki s tvorivi, orodji in delovnim postopkom. V celoti ugotavlja razliko med Gornjo in Spodnjo Lužico, v novejšem času odseve razširjenega poljedelstva namesto nekdanje živinoreje, umikanje hlodnic v Spreewald in Lužiško polje, uveljavljanje prosvetljenske kolonizacije v ravnini, kajžar- stva in tkalskih kmetij v bregeh, ter sobo s pečjo, ki je od zgodnjega sred- njega veka v Lužicah značilni ter glavni stanovanjski prostor, in končno prevladovanje male in srednje posesti z odločilno leseno hišo v nasprotju z zidano ali kamnito, ki se je najprej razvila na velikih posestvih. Dodatno je Deutschmann izpregovoril načelno o spomeniškem varstvu kmečkih hiš. na katere vplivajo nove gospodarske, kulturne in tehnične potrebe podeželja. Po njem je nujno potrebno prosvetno sodelovanje spo- meniškega varstva z arhitektom in investitorjem zlasti pri stavbarskih po- sameznostih od vdelave oken do stopnic in verand ob zavesti, da so ostale brezuspešne in škodljive vse težnje po obnovi zgodovinskih slogov, da pa je stavbarstvo v vseh časih iskalo in našlo skladnost stavb s pokrajino, ko je upoštevalo stavbarske bitnosti (Wesenszüge) n. pr. višine nadstropij, naklon ostrešij in strehe, razdelitev prostorov, oken, vrat idr. Deutschmannova topografija lužiškega stavbarstva bo metodično in na- čelno koristila ne le našim arhitektom, gradbenikom in etnografom, marveč v enaki meri tudi vsem javnim delavcem v komunah, na kar jih še posebej opozarjamo. ^^^^-^ Albert B(ates) Lord, The Singer of Tales. Harvard Studies in Compa- rative Literature 24. Harvard University Press, Cambridge, Massachusets (USA). 1960. XV-f 509 Str. Naloga, ki si jo je zastavil A. B. L o r d v tej knjigi o pevcih pripovednih pesmi, je ta, da z nadrobno analizo in razlago pokaže, da v narodopisni zna- nosti obče sprejeto pojmovanje ljudske pesmi ne velja za tradicionalno ustho 222 Knjižna poročila in ocene epiko, to je za pripovedne pesmi, ki so jili ob spremljavi gusli ali tam- burice peli (in jih tu in tam še pojo) nepismeni pevci pri Srbih in Hrvatih ter drugih balkanskih narodih. Po obče sprejetem pojmovanju je namreč ljudska pesem pesem indivi- dualnega pesnika, znanega ali neznanega, ki jo je ljudsko občestvo po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za svojo, jo dalje časa pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu, ter jo morda poje in spreminja še zdaj. Te pesmi so potemtakem tradicionalne in ustne samo po izročilu, ne tudi po izvoru. Drugače epske pesmi pevcev guslarjev, ki so bili v prejšnjih časih vsi še nepismeni, neki starejši pa so to še danes. Nji- hove pesmi so tradicionalne in ustne ne samo po izročilu, ampak tudi po izvoru. Vsako pevsko predvajanje pesmi je hkrati tudi oblikovanje, torej ne zgolj spominsko delo, ampak proizvajalno tako glede melodije kakor glede oblike, ki ni ne kitična ne stalna, kakor tudi glede besedila, ki je zgolj v vrstice urejeno. Prvi je to doumel Lordov učitelj Milnian Parrv, ki pravi o tem le-to:* ;>Moje prve študije so veljale slogu Homerjevih pesnitev in so me pripeljale do razumevanja, da tako visoko formulski slog more biti samo tradicionalen. Nisem pa doumel tedaj še docela, kakor bi bil moral, da tak slog kakor je Homerjev, mora biti ne le tradicionalen, ampak tudi ustni.« K temu ga je pripeljal šele njegov učitelj Antoin Meillet, ki ga je opozoril (leta 1929) na dognanja profesorja Matije Murka glede pevcev epskih pesmi med bosenskimi muslimani in njihovega petja. »Bili so spisi profesorja Matije Murka bolj kakor katerega koli drugega raziskovalca, ki so me v naslednjih letih vodili v študij ustnega pesništva sploh in posebej junaških pesmi Jugo- slovanov.« Da bi se s tem pesništvom osebno seznanil, se je napotil M. Parry z A. B. Lordom 1955 in 1954/55 v Jugoslavijo (v Novi Pazar, Črno goro in Hercegovino). Domov je prinesel več kot 12.500 besedil, nekaj na več ko 5500 aluminijevih gramofonskih ploščah, nekaj v zapiskih po narekovanju. Po Parryjevi smrti (decembra 1955) je nabiralno in raziskovalno delo na- daljeval A. B. Lord sam. Novega gradiva je nabiral v Albaniji (1957), na jugu Jugoslavije (1951) in v Bolgariji (1958, 1959). Ze preden se je sam seznanil z epskimi pevci v Jugoslaviji, je M. Parry na osnovi Murkovih ugotovitev napisal »Studies in the Epie Technique of Oral Vers-Making 1. Homer and Homeric Style« (Harvard Studies in Clas- sical Philologv 41 [1950], 75—147) in n. d. 11. The Homeric Language as the Language of an Oral Poetry (ib. 45 [1952], 1—50). Leta 1955 pa je po vrnitvi iz Jugoslavije začel pisati knjigo »The Singer of Tales«, ki naj bi bila prinesla izsledke njegovega študija o problemu oblike ustnega pesništva. Napisal pa je samo nekaj strani, ki jih je priobčil A. B. Lord v spisu »Homer, Parry and Huso« (American Journal of Archeology 52 [Jan.-March 1948], 54—44). Po štiriindvajsetletnem nabiralnem delu in študiju naj bi bila pričujoča knjiga nadaljevanje in začasna dovršitev Parryjeve zamisli. Knjiga je razdeljena v dva dela (gl. Kazalo na str. XI). Prvi del (Teorija) se nanaša na živo epiko jugoslovanskih pevcev pripovednih pesmi in iz tega petja izvedeno teorijo tega epskega petja. Poglavja so: (1) Uvod, (11) Pevčevo učenje in vaja, (111) Formula, (IV) Téma, (V) Petje in pesem, (VI) Pisanje in ustno izročilo. Drugi del (Uporaba) kaže, kako ta teorija ustreza epiki preteklih časov, izročeni nam v rokopisih. Poglavja tega dela so: (Vil) Ho- mer. (Vili) Odiseja, (IX) lliada, (X) Nekaj opomenj k srednjeveški epiki. Slede še Dodatki (1—VI), Opomnje in alfabetsko kazalo. Uvodno poglavje nakazuje osnovne izsledke Milmana Parryja iz dobe, ko je našel ključ k razumevanju Homerjevih pesnitev v živem epskem petju Iz Parryjevega spisa sCor Muso: A Study in Southslavic Heroic Song«, navedenega v M. Parry-A. B. Lord, Srpsko-hrvatske junačke pjesme L Novi Pazar: Engleski prevod (Cam- bridge i Beograd 1954). str. IX: shrv. prevod gl. n. d. II. Novi Pazar: Srbskohrvatski tekstovi (Boograd-Cambridge 1953), str. IV; povzetek gl. A. B. Lord, Thy Singer of Tales, str. 11--12. 223 Knjižna poročila in ocene jugoslovanskih pevcev muslimanov, ko je namreč spoznal, da tako visoko formulski slog ne more biti samo tradicionalen, ampak mora biti hkrati tudi usten«. Ta slog se je moral razviti v mnogih rodovih pripovednih pevcev, ki niso znali pisati in so metrične vrste gradili s pomočjo formul in formul- skih izrazov, za gradnjo pesmi pa so uporabljali téme — ostanem pri rabi Parryjevih terminov, ker imata ustrezna slovenska izraza (obrazec, pred- met) presplošen pomen — sicer pa sta tudi angleška izraza izposojena iz latinščine in grščine. Formula je po Parryjevi opredelitvi »skupina besed, ki se redno upo- rablja ob istih metričnih pogojih za izraz določene bistvene misli«; formulski izraz pa imenuje Lord metrično vrsto ali polovično vrsto (štirih ali petih zlogov), zgrajeno po vzorcu formule. Beseda téma pa se nanaša na ponavlja- joče se dogodke ali opisne odstavke v pesmih. Te definicije (to kar pome- nijo) so samo okostje za živi organizem, ki jo predstavlja ustna epika (»oral epic«). Pa formule niso okosteneli klišeji, ampak živi organizmi, sposobni vsakovrstnega spreminjevanja. Podobno se morejo tudi téme širiti in ožiti in se na najraz ičnejši način med seboj povezovati. Tako nastanejo pesmi. In ob pesmih se kaže, da je v prav dobesednem pomenu predvajanje posebna pesem: vsako petje pesmi je edinstveno, ki se ne ponovi več, vsako nosi značilnosti svojega poeta-pevca. Ta se je mogel naučiti pesmi in tehnike grajenja pesmi od drugih pevcev, toda, bodi dobra ali slaba, zapeta pesem je pevčeva last. Poslušalci jo poznajo kot njegovo. Pevec pripovednih pesmi je tako hkrati nosilec izročila in individualni pesnik. Njegov način sestav- ljanja pesmi se loči od dela pesnika pisatelja po tem, da si ustni pesnik ne prizadeva, da bi bil izviren; naglica sestavljanja hkrati s petjem ga sili, da uporablja izročene oblike in snovi in v tem je zelo svoboden in prožen. Nje- gova umetnost ne obstoji v učenju s ponavljanjem že oblikovanih pesmi, ampak v sposobnosti, da ob petju stare vzorce naglo nanovo oblikuje: on je tradicionalno-ustvarjalni umetnik. Ta slog ima tudi osebne poteze in mogoče je razločiti pesem enega pevca od pesmi drugega, čeprav imaš pred seboj samo zapis besedila brez spremljave instrumentalnega in pevskega glasu. Da zagotovi pravo razumevanje tega procesa A. B. Lord ponovno in odločno poudarja, da izraz »ustna poezija« ne pomeni poezijo, ki bi se za ustno pred- vajanje napisala; odločilno ni zgolj ustno predvajanje, ampak sestavljanje pesmi hkrati z ustnim predvajanjem in petjem. V opomnji (9, str. 280) pa Lord opozarja na drugačen izvor in drugačno predvajanje obrednih pesmi in besedil. A. B. Lord opozarja (str. 6 s) tudi na pomanjkljivo terminologijo za ustno pesništv^o, ko sta izraza »ljudski« (folk epic) in »narodni« (national epic) dv^oumna. pa tudi termina »autentic« in »primary« (nasprotji: artificial — secundary) nista zadovoljiva. Kratko in točno označuje nato razvoj na- ziranj o Homerjevih epih, ki bo zanje uporabil spoznanja, pridobljena ob študiju žive epike jugoslovanskih guslarjev-pevcev epskih pesmi. Za naslednje označevanje jugoslovanske ustne epske poezije si je izbral Lord svojevrsten način, da jo prikazuje ob nositeljih te umetnosti, pevcih- pesnikih guslarjih. Elemente tega pesništva označuje tako, da jih ponazarja ob načinu, kako so si to umetnost kot učenci usvojili. Poglavje (II) »Singers: Performance and Training« govori o pevcih, kako izvajajo svojo umetnost in kako so se je naučili. Ustna epska pesem ni zlo-' žena, da bi se predvajala, ampak hkrati s predvajanjem nastaja. Pevec, pred- vajalec, komponist in pesnik je ena in ista oselsa; petje, izvajanje, sestav- ljanje so deli iste umetnosti. Niso pa danes vsi guslarji-pevci zares pevei- pesniki, ker so se mnogi — ko je guslarstvo prišlo v modo — preprosto naučili na pamet pesmi iz raznih tiskanih zbirk, se privadili tudi goslanja in petja, in pojo tako naučene pesmi. Raziskovalcem je treba torej pre- vidnosti. 224 Knjižna poročila in ocene S potrebno pažnjo, ki sta se je naučila, sta M. Parry in A. B. Lord spo- znala vrsto dobrih, nekaj celo odličnih guslarjev-pesnikov, ki nas Lord z njimi v knjigi seznanja. Ti so jima povedali tudi, kako so si v leta traja- jočem učenju sami pridobili svojo umetnost, tipično umetnost analfabetov, od starejših guslarjev mojstrov. Lord je to učenje nadrobno razložil (str. 21 do 29). Kratko jo je označil tudi sam guslar-pesnik Seco Kolić (str. 21): uk obsega tri dobe, dobo poslušanja in osvajanja, dobo uporabe in dobo petja pred kritičnim poslušalstvom. »Druga doba učenja se začne, ko pevec prvič odpre usta, da bi pel, hodi s spremljavo godala ali brez nje« (str. 21) in »se konča, ko je pevec sposoben, da pred kritičnim poslušalstvom zapoje kako pesem od konca do kraja« (str. 24) ; »večanje repertoarja in rast sposobnosti se vrši v tretji in zaključni dobi učenja« (str. 25). Vzor tej svojevrstni poeziji je dobro in zvesto obnovljena resnična zgodba (str. 29: The ideal is a true story well and truly retold). V ta potek oblikovanja novega guslarja pevca-poeta je vdelal Lord obširno obrazložitev osnovnih elementov ustne tradicionalne epike: formule in téme, ki to epiko sploh šele omogočajo. Formula (111, str. 50^—67) je po Parryju skupina besed, ki se redoma upo- rablja ob določenih metričnih pogojih za izražanje neke bistvene ideje (str. 20). Prav s takim prožnim ponavljanjem je pesemsko snovanje v naglem toku pevskega predvajanja zgodb mogoče. Prožnost takih zvez ob različnih metričnih pogojih ponazarjajo nekateri primeri za privi del deseterca (4 zlogi), za drugi del (6 zlogov) in za ves deseterce (10 zlogov): Uporabo formul ponazarja obilica primerov iz bogatega pesemskega gra- diva, po največ še nepriobčenega, ki sta ga Parry in Lord zbrala v Jugo- slaviji. V zvezi z raznimi stilnimi in metričnimi prijemi, časih tudi z notra- njimi in končnimi rimami nam nudijo pestro podobo poetičnega oblikovanja guslarjev-poetov. Ob stalnih priimkih se Lord na koncu poglavja dotakne tudi priimka »pijani« (pijana mehana...) in simboličnega pomena, ki mu ga pripisuje: »Poet je bil čarovnik in videč, preden je postal »umetnik« (str. 67). »Teme« pesnitev (IV; str. 68—98) imenuje Lord po Parryju skupine idej, redoma rabljenih v pripovedovanju zgodb v formulskem slogu tradicio- nalnih pesmi. Tako je n. pr. prva téma »Pesmi o Bagdadu« (Saliha Ugljanina) posvetovanje, ena izmed najpogostnejših tém v ustnem pesništvu — presenet- ljivo podobno poznamo v začetku stare francoske »Chanson de Roland«. Deli se v več podrednih tém, kakor prihod pisma, sklicanje zborovanja, uvodni govor z vprašanjem, kaj storiti, odgovori, nasvet, ki se zavrne, drugi, ki se sprejme, novo pismo itd. Druge téme so n. pr. odhod na vojsko, ugrabitev žene, njeno reševanje ... Nekatere téme so obširne, sestavljene iz več pod- rednih tem, druge preprostejše. Lord jih navaja pisano vrsto in jih nadrobno označuje. V poglavju o Pesmih in petju (V, 99—125) nudi knjiga čisto nove poglede o bistvu ustnega tradicionalnega pesništva. Dokler so imeli ustnega poeta za pevca, ki nosi pesem v glavi v bolj ali manj taki obliki, kakršne se je naučil od drugega pevca, dokler so raziskovalci imeli pred očmi samo balade 15 Slovenski etnograf 225 Knjižna poročila in ocene in krajše pripovedne pesmi, vprašanje o ustnem pesništvu sploh ni moglo nastati. Matija Murko pa je pri študiju ljudske epike v Bosni in Herce- govini opazil, da »pevec poje isto pesem po nekoliko minutah drugače« (Et III, 1929, 29). Parry in Lord sta dodatno ugotovila, da ob vseh spremembah bistvo pesmi ostane nedotaknjeno. To bistvo pa je pev^cu sama zgodba, ki se ne sme spremeniti, ker to bi se po njegovem prepričanju reklo pripovedovati neres- nično zgodbo ali ponarejati samo zgodovino. Ta globoko zakoreninjena zve- . stoba pa ne vključuje besedila, ki nikoli ni utrjeno, tudi ne nebistvenih delov zgodbe. To se kaže zlasti v daljših pesmih, ker krajše se rade nagibajo k stalnosti oblike. Iz tega sledi, da treba v ustnem pesništvu razločevati dvojni pojem o pesmi: prvi je celotna ideja zgodbe, ki jo rabimo, če hočemo označiti n. pr. vobče pesem o Zenitvi Smailagiča Mehe. kar vključuje vse pesmi o tem dogodku. Drugi pojem pa pomeni pesem, ki jo je pel določen pevec v dolo- čenem času, n. pr. Pesem o Zenitvi Smailagiča Mehe, ki jo je narekoval Avda Međedović v juniju 1955 (str. 100). Poglavje nudi obilico gradiva, kako je isti pevec zapel isto pesem v različnem času različno, tudi take pesmi različnih pevcev, pesem, ki jo je odlični guslar-pesnik Avda Međedović zapel takoj, ko jo je prvič slišal iz ust povprečnega guslarja Mumina Vlahoviča, in to bolje in vse obširneje. To in več drugih primerov nudijo Dodatki I—IV (str. 225 do 278). Zadnje poglavje teoretičnega dela je posvečeno zapisom ustne tradicio- nalne epike (VI. str. 124—138). Danes natančni zapisi ob novih snemalnih na- pravah niso več problem. Drugače v prejšnjih časih. Izmed starih zapisov pravzaprav niti eden ni po naših pojmnih znanstveno zanesljiv. Gre samo za stopnjo, Y koliko se je zapisovalec vzoru približal, v koliko zaostal. Razisko- valcu je treba ob uporabi vseh starejših besedil velike previdnosti. Isto velja kajpada tudi za Homerjeve pesnitve in za srednjeveške narodne« epe. Tem je posvečen drugi del knjige: Uporaba (str. 159—221); ta kaže elemente ustne tradicionalne epike tudi v Odiseji. Ilijadi. Beowulfu, La Chanson de Roland. Djgenis Akritas. Ta del pa sega preko okvira naše na- rodopisne znanosti v grško in germansko filologijo; moremo pa reči. da so tudi ti odstavki zelo zanimivi tudi za nas. j^^^ Grafenauer Des Knaben Wunderhorn in den Weisen seiner Zeit. Herausgegeben von Erich Stockmann. Akademie Verlag Berlin. 1958 (Deutsche Akademie der Wis- senschaften zu Berlin. Veroffentlichungen des Instituts fiir deutsche Volks- kunde Bd. 16.) 4», str. 166, cena 27 DM. S to zbirko, ki je izšla nekako ob 150-letnici prve izdaje A. v. Arnima in C. Brentana »Des Knaben Wunderhorn«, je berlinska Akademija znanosti popravila pomanjkljivost, ki jo je bil že Geothe očital temu znamenitemu de u: objavila je k pesmim napeve iz časa obeh zbiralcev. Prikupno opremljena knjiga se začenja z izčrpnim, vsestransko podprtim uvodom, ki ima naslov »Razmerje Arnima in Brentana do ljudskega petja«. V njej prireditelj zbirke, nemški folklorisjt E. Stockmann najprej poudari, da je Wunderhorn v svojem času pomenil višek prizadevanj za ljudsko pesem, kar uresničitev Herderjevih idej. Arnim in Brentano sta hotela z njim za- držati propadanje ljudske pesmi in pripomoči k njeni oživitvi. Zaradi tega nabranih pesmi nista hotela objaviti tako, kot sta jih slišala, ampak v pre- čiščeni, obnovljeni obliki. Razen tega naj bi zbirka premostila prepad med umetno in ljudsko poezijo ter hkrati pomagala duhovno zediniti politično razcepljeni nemški narod. Danes kajpak drugače presojamo, a tako ravnanje z ljudsko pesmijo je bilo v skladu z nazori romantikov. Stockmann ugotavlja, da je Wunderhorn kljub temu v vseh časih privlačil tako pesnike in glas- benike kakor zbiralce in raziskovalce, svojega glavnega namena pa ni do- segel: le redkokatera pesem je našla pot nazaj med ljudstvo. Vzrok za to 226 Knjižna poročila in ocene tiči pač V dejstvu, na Icatero je opozoril Goethe v oceni 1. zvezka, da namreč pesmim niso bili dodani napevi. Zdi se, kot da je bilo prirediteljema mar samo besedilo. Kakor dokazuje Stockmann na podlagi izjav v pismih in spisih, sta se Arnim in Brentano v polni meri zavedala pomena napeva za ljudsko pesem. Zlasti Brentano je bil vnet ljubitelj glasbe in je rad prepeval. Niti on niti Arnim pa nista bila dovolj glasbeno izobražena, da bi mogla napeve tudi zapisovati. Kljub temu je Brentano mislil na izdajo z napevi, ker je Arnimu predlagal za so'delavca skladatelja Reichardta. Arnim je predlog zavrnil, češ da želi zbirko izdati sam z Brentanom. Ker pa sama nista mogla prevzeti odgovornosti za objavo napevov in med poklicnimi glasbeniki nista mogla pričakovati dosti pomoči — razen Reichardta se niso niti zanimali za ljudsko pesem, ampak jo prepuščali pesnikom in literatom — je zares čudno, zakaj nista sprejela vsaj ponudbe Hohnbauma, ki je bil pripravljen odstopiti za 2. zv. precejšnjo zbirko pesmi z napevi. Stockmann misli, da so se jima morda zdeli napevi premalo vredni, saj sta tudi besedila »popravljala«. Nemara bi bila želela napeve podobno restavrirati. Arnima je recimo motilo nasprotje med lepim napevom in slabim besedilom in narobe. Umetniško vredno be- sedilo bi moralo imeti ustrezen napev, četudi umeten, če naj pesem ob vrnitvi med ljudstvo zares pomaga oživljati ljudsko petje, sta mislila. Na njuno pobudo je res nastala vrsta napevov »v ljudskem tonu«. Bila sta torej prepričana, da bo zamisel sčasoma uspela. Ker pa sta vedela, da taka stvar potrebuje čas in sta svoje poslanstvo videla le v delu za besedila, sta skrb za napeve prepustila drugim. Tako si Stockmann razlaga uganko, da Armin in Brentano kljub vsemu tudi poznejšim zvezkom svoje zbirke nista priložila napevov. To pa seveda ne pomeni, da bi poskus, iz literarne zbirke »Des Knaben Wunderhorn« po 150 letih narediti pesmarico, ne bil upravičen. Na- sprotno, saj pomeni uresničitev idej romantikov — torej tudi Arnima in Brentana — ki jim ni šlo samo za branje ampak tudi petje pesmi — zaklju- čuje svoj uvod Stockmann. Pesmarica »Des Knaben Wunerhorn« vsebuje 125 napevov. Kakor po- jasnjuje prireditelj na koncu knjige, so to le taki, ki so bili zapisani v času od 1780—1840, to je za eno generacijo pred in po izidu Wunderhorna. Stock- mann je predvsem upošteval vire, ki so bili dostopni tudi Arnimu in Brentanu, in se omejil še krajevno, t. j. poiskal je napev iz tiste pokrajine, od koder je doma prvotno objavljeno besedilo. Tako je dejansko zbral napeve, ki so jih peli v času Wunderhorna. K sreči se je nemškim narodopiscem posrečilo ugotoviti oredloge za velik del popravljenih besedil Wunderhorna. Stockman- nova glasbena izdaja zbirke je potemtakem dopolnilo tekstnokritične izdaje Harryja Scheweja, ki se šele pripravlja. Ob koncu navaja Stockmann vse tiskane in rokopisne zbirke, iz katerih je črpal. Težava je bila velikokrat v tem, da za nekatere pesmi zaradi predelav ni mogoče z gotovostjo trditi, da je izbrani napev nekoč zares spadal k tistemu besedilu. Včasih so razlike tolikšne, da Wunderhornovega besedila sploh ni mogoče peti na pripadajoči ljudski napev. Zato je prireditelj ponekod dodal tudi izvirno besedilo. Vrstni red pesmi prve Wunderhornove izdaje je dosledno ohranjen. K nekaterim besedilom je objavljenih več napevov, če se je pesem različno pela. Povsod je seveda naveden vir, razen tega so dodana opozorila na morebitne druge zapise, iz katerih je razvidno, kod vse je pesem razširjena in če morebiti še danes živi. Tako pomeni novi, skrbno pripravljeni in premišljeno urejeni glasbeni Wunderhorn dragoceno dopolnilo tekstovnemu, kakršnega bi si želeli tudi za našega Štreklja. Ob pregledovanju Stockmannove knjige, zlasti ob prebiranju uvoda se človeku zdi, kakor da brska po zgodovini objav slovenskih ljudskih pesmi. Pomislimo samo na to. da je v času, ko balade pri nas še niso bile redka ostalina — nekaj desetletji za Arnimom in Brentanom — Majar-Ziljski obža- loval, da more zaradi nezadostne glasbene izobrazbe zapisovati samo bese- dila, da je Vraz s pomočjo gosli ujel komaj »načrt melodije«, kot imenuje 15* 227 Knjižila poročila in ocene njegove poskuse Štrekelj, medtem ko je vrsta drugih zapisovalcev videla v ljudski pesmi zgolj besedno umetnino. Kakor Arnim in Brentano, le pozneje, so nekateri tudi pri nas skušali pesmim »vrniti prvotno lepoto«, jih očistiti navlake, ki se je nabrala skozi stoletja, skratka, jih obnoviti, popraviti. Štre- kelj je tem popravkom verjel in celo v našem času so veljali za zapise, ki morejo biti podlaga daljnosežnim sklepanjem o obliki slovenske ljudske pesmi. Šele ob najnovejših etnomuzikoloških dognanjih je postalo jasno, kakšno škodo so nam prizadejali popravljale! s preveliko purrstično vnemo. Škoda je deloma nepopravljiva, ker za prenekatere primere žal nimamo nobenih sodobnih izvirnih zapisov, niti besedila niti melodije, tako da nikoli ne bomo zvedeli, kako so jih naši predniki peli. Kljub temu ne kaže izgubiti poguma, ampak se po vzoru Stockmanna ob morebitnem pripravljanju druge izdaje Štreklja ali podobne velike zbirke potrudili poiskati našim starim baladam pripadajoče napeve, če že ne prav iz časa prvega zapisa teksta, pa vsaj poznejše. Terenska raziskovanja zadnjih let pri nas kažejo, da marsikatera melodija v našem ljudstvu še ni povsem pozabljena. Zmaga Kumer Mariti Haavio, Essais folkloriques. — Studia fennica. Revne de Lin- guistique et d'Ethnologie finnoises, tome VIII. Helsinki 1959. Ova je knjiga »Studia fennica« posvećena uglednom i zaslužnom finskom naučenjaku Mariti Haavio, poznatom po folklorskim studijama daleko preko granica Finske. Nakon što je poslije profesure na sveučilištu u Helsinki prešao u Finsku akademiju nauka i doživio u najintenzivnijoj djelatnosti 1959. šezdesetu godišnjicu života, počašćen je i ovim darom, koji mu daju za- jedničkim silama Suomalainen kirjallisuuden seura (Finsko književno dru- štvo) i tiskarsko poduzeće Werner Sôderstrôm Osakeyhtio, Svih ovdje odabranih 12 folklorskih studija odnosno eseja objavljeno je u stranim jezicima (francuski, njemački i engleski) i tako učinjeno pristupnim širem krugu interesenata, kojima finski jezik nije pristupan. Grupirani su u 5 grupa: Fortune et génie — Lieux de culte — Esprit errant — Naissance du chant-Métaphore et topos. — Svojom velikom i mnogostranom erudicijom M. Haavio umije i prividno neznatnije folklorske teme pokazati u njihovoj stvarnoj važnosti. Pojedinim naoko prostorno organičenim pojavama (napose specifično finskim odnosno ugro-finskim), koje mu služe kao ishodište ras- pravljanja, on umije dati mnogo širi horizont i značenje privučenim para- lelama sa mnogo strana — i iz spisa klasičke starine, i iz srednjega vijeka, iz predaja različnih kultura gotovo svih pet kontinenata, a dakako u prvom redu evropskih naroda. Tako već u prvom po redu eseju o Horacijevu stihu »Post equitem sedet atra Cura« vrlo široko zahvata vjerovanja o sreći i nesreći (sudbini) i njihovoj neizbježnosti; a na str. 12. i 15. osobito naglašava značajne pojave ove vrste kod slavenskih naroda (sudbinu, dolju, goru, u polj. demona iskrzyckoga — ali ne spominjući na žalost sreću, osim iz Potebnje, toliko zastupanu kod južnih Slavena, a u nekoliko slučajeva i u stručnoj lite- raturi obrađenu) ; zaključuje, da je Horacije morao imati pred očima neku pučku predodžbu o biću, koje kao sudbina stalno stoji za čovjekom. — I tako redom u prilozima »Leane to a good stree, and it will shadovv thee«, »Heilige Baume«, »Eine karelische Hekatombe«, »Der Seelenvogel«, o finskim čas šum- skim čas drukčijim duhovnima »Liekkio« i »Ihtiriekko«. pa o vjerovanjima o opasnim prijelazima preko voda i nekrštenoj djeci-lutalicama »A running stream they dare na cross«. o motivu zadavanja pitanja-zagonetaka u poznatim narodnim poetskim tvorbama pod napisom »Das Problem und seine Lijsung« s paralelama pjesama i pripovjedaka sa različnih strana a uz jednu finsku pjesmu te vrste i s ekskurzom o hagadi pa zaglavkom o problemu postanja pripovjedaka i pjesama sa zadavanjem zagonetaka uopće, dalje o motivu Hero 228 Knjižna poročila in ocene i Leander u većem radu pod napisom »Man as tlie Infriger on God's Domain* i u posljednjem odsjeku knjige o »Le char de la muse« i o izopačenom svijetu »The Upside-down World«. Na kraju je potpuna bibliografija radova Mariti Haavio od 1920 — 1959. Milovan Gavazzi Michal Federowski, Lud bialoruski — Warszawa (Paiistwowe wydaw- nictwo naukowe — Zaklad slowianoznawstwa Polskiej akademii nauk), tom V (1958), 919 str., tom VI (1960), 596 str. Ovom djelu, u cijelom slavenskom naučnom svijetu negda dobro znanom, nije sudbina bila vrlo sklona. Počelo se objelodanjivati još 1897. (prvi svezak s vjerovanjima), nastavilo 1902. i 1905. (drugi i treći svezak s pripovjednom poezijom) da se iza duga prekida tek 1955. izda dalji svezak (s poslovicama, uzrečicama, šalama i zagonetkama) — sada napokon ovaj peti i šesti. I ove je međutim ipak još dospio prirediti za štampu sam pok. Federowski (umr'o 1925.). Sadržaj ovih dvaju svezaka, kao i onaj predidućih, nije bitno važan samo za folkloristiku Bjelorusa i njihovih susjeda, kako u pogledu melodike, tekstova pjesama, njihove funkcije, značaja i t. d., nego se tu nalaze na mnogo stranica i tekstovi, koji pobuđuju posebnu pažnju, jer izazivaju po- redbe s brojnim neobično sličnima u ostalih, pa upravo i nekih južnih Sla- vena. Dovoljan će biti samo jedan sitan primjer između takvih slučajeva u ova dva sveska: U par varijanti neke pjesme prvi je stih »Mala, tonka kanapielka« — upravo onaj, kakav i u nekim hrvatskim kajkavskim po- pijevkama »Tanka, mala konoplica«. Ako se i razilaze po sadržaju dalji tekstovi na obje strane, teško bi se bilo pomiriti s mišlju, da su ti gotovo istovetni stihovi baš slučajno takvi nastali nezavisno jedan od drugoga na obje (danas tako udaljene) strane u Bjelorusa i kajkavskih Hrvata — i to upravo kao početni stihovi (a u oba slučaja k tome još u pjesmama obrednog značaja)! Da i ostali takvi slučajevi (pače cijelih većih odlomaka pjesama), koji se mogu naći napose u V. tomu, nisu samo slučajna podudaranja, poka- zuje uvijek dublja poredbena analiza — a napose to, što se radi na obje strane većinom upravo o popijevkama obrednoga značaja (jurjevskim, uskrsnim, koledama). U ova su dva toma objelodanjene popijevke ljubavne, obredne, vjerske, vojničke, šaljive, lascivne i t. d. (u rasporedu, koji im je jamačno dao već sam Federowski, no koji danas ne bi mogao zadovoljiti, jer je nužno ponešto šablonski). Redakciju je izvršio poseban odbor s A. Obrçbskom-Jabloiiskom na čelu, uz J. Damrosza, S. Glinku, H. Kozarewsku i J. Stçszewskoga (kao muzikologa). Poslednji, sedmi svezak ovoga dragocjenog djela ima sadržavati indekse, kartu, različna objašnjenja (i tu će jamačno biti objašnjene na pr. vidne jezične razlike, koje se mogu često primijetiti među tekstom, pot- pisanim pod samu melodiju, i tekstom same čitave pjesme, odštampanim dalje iza melodije — a koje bi inače mogle staviti u nemalu nepriliku jeziko- slovca, proučavača jezika ove poezije Bjelorusa, u glavnom zapadnih, iz različnih dosta brojnih naselja). Gledajući cjelinu ovoga dragocjenog djela, jedva se može s dovoljno pohvale ocijeniti taj sadašnji pothvat najviših poljskih naučnih foruma, da se dostojno završi životno djelo M. Federowskoga (sa značajnim njegovim podnaslovom »Materialy do etnografii slowiaiiskiej, zgromadzone w latach 1877—1905). Pothvat, koji se u Poljskoj sprema da bude i nadmašen u za- snovanom ponovnom izdanju cjelokupnih etnografskih spisa O. Kolberga (t. j. u glavnom njegova dragocjenog »Luda« — s dopunama još neobjelo- danjenih svezaka), a koji će bez sumnje biti pozdravljen u čitavom slaven- skom etnografsko-folklorskom svijetu. Milovan Gavazzi 229 Knjižna poročila in ocene Miiveltség és hagyomâny. Studia ethnologica Hungariae et Centralis ac Orientališ Europae. I—11. Szerkesztette: Gunda Béla. Tankonvvkiadó Bu- dapest 1960. Str. 591. V »Omiki in izročilu«, letopisu etnološkega instituta univerze v Debre- cenu, ki je pričel izhajati z dvojnim letnikom, sodeluje U madžarskih in 7 tujih etnologov. Najbolj razgiledani in vsestranski madžarski etnolog Béla Gunda joudarja v spremni besedi, da »za našo znanost poleg raziskavanja madžarske judske kulture tudi vzhodno- in srednjeevropska etnološka vprašanja ne morejo biti nevažna. Na nešteta vprašanja madžarske etnologije moremo odgovoriti le tedaj, če opravljamo svoje delo z ustreznim pogledom navzven. Naša etnološka izročila in naši novejši uspehi nas tudi obvezujejo, da po- magajo z lastnimi raziskovalnimi metodami in dosežki k jasnosti v preple- tanju srednje- in vzhodnoevropske ljudske omike, ki simbolizira mirno sožitje ljudstev«. Z objavo spisov zastopnikov tujih narodov je želel debrecenski institut ostvariti del tega sodelovanja, ki je potrebno za tako delo. Med prispevki madžarskih sodelavcev so splošnega pomena predvsem I. Ferenczija o ani- mizmu in madžarskem gozdnem ku tu, J. Szabadfalvija o madžarski črni keramiki in njenih vzhodnoevropskih zvezah (upošteva tudi Slovenijo), J. Ba- rabasa o nastanku samotnih domov v srednji Evropi, V. Diószegija o spominih na šamanizem v madžarski ljudski kulturi. Med tujimi sodelavci obravnavajo: R. Vuia romunska naselja in hiše, jodpisani gorsko pastirstvo v Sloveniji (z 2 tlorisoma in 4 slikami), pokojni Moszynski zgodovinski razvoj pasti v srednji Evropi, V. N. Belicer niord- vinsko nošo. K. Vakarelski vinogradniško orodje. V. Pražak razvoj srednje- evropskih hiš, G. S. Čitaja pa gorsko poljedelstvo na Kavkazu. Skoro vsi prispevki so ilustrirani in so jim dodani kratki nemški povzetki. Tako značaj kot namen zbornika pozdravljamo, našim strokov- njakom pa priporočamo, da se seznanijo s prispevki, ki obravnavajo njim bližje predmete. Saj tudi nam velja kot sosedom poziv, naj stalno spremljamo madžarsko strokovno literaturo. Vilko Novak Balassa Ivan, A magyar knkorica. Néprajzi tanulmâny. Akadémiai kiadó, Budapest, 1960. Str. 525. Zajetna monografija o madžarski koruzi sestoji iz štirih delov. V prvem delu »Splošno o koruzi« (19—118) razpravlja avtor o njenem izvoru in njeni razširjenosti po svetu, posebej pa na Madžarskem in v sosednih deželah, o gospodarskih oblikah glede na koruzo ter besedni zaklad v zvezi s koruzo in njenimi deli, pri čemer upošteva poleg ostalih slovanskih jezikov tudi slovenščino. Pri tem nas posebej zanima, da postavlja avtor k številnim do- sedanjim poskusom razlage besede koruza še novo v zvezi s pomenom turške besede kokoros, ki je 1. koruza, 2. ,velik neoblikovan predmet', pri čemer opozarja na slovenske izraze za koruzo: debelača, debelka, debelačnica. de- belačina (ki mu jih je poleg ostalega gradiva posredoval podpisani), češ da so take in podobne besede prevedli kot kalke iz turščine. V drugem delu o obdelovanju in shranjevanju koruze (119—336) se- znanja knjiga — tudi z mnogimi risbami, slikami in kartami — z obliko motik in plugov na Madžarskem, z načini sušenja koruze, ob čemer so pred- stavljeni koruznjaki in vprašanje njih prevzema. Ta del je za etnologa nedvomno najpomembnejši, ker pokaže, kaj so Madžari prevzeli od sosedov in kaj so ustvarili svojega. — Krajši je tretji del o pridelovalnih odnosih v zvezi s koruzo, ki prinaša važne podatke z gospodarskega in družbenega vidika. V zadnjem poglavju je obdelana uporaba koruze v prehrani, krm- ljenju i. dr. 230 Knjižna poročila in ocene Poleg nemškega povzetka vsebuje knjiga tudi nemški seznam slik, tako da je delo uporabno tudi za madžarščine neveščega strokovnjaka. Pisatelj se je za delo temeljito pripravil z vprašalnico, ki jo je razposlal, z raziska- vanjem v arhivih, z jezikoslovnim študijem in z uporabo bogate madžarske gospodarske literature. Tako mu je uspelo vzorno delo, ki je potrebno tudi vsakomur za primerjavo, kdor bo pisal o istem predmetu ali tudi o drugih področjih gospodarstva. ^-^^^ ^^^^^ Spiro Kulišić, Život i kultura zaostalih plemena Australije, Okeanije, Amerike i Afrike, Sarajevo 1960, str. 152 sa 57 slika u tekstu i specijalnom geografskom kartom sveta. Kulišićeva knjiga je naš prvi domači sintetički rad koji obradjuje život i kulturu zaostalih etničkih grupa na svetu. Taj posao je zahtevao mnogo truda i dosta vestine da se raznovrsna i obimna gradnja sažme, a da ipak obuhvati sve onO' što je karakteristično uopšte i za svaku etničku grupu posebno. KuUšić je te probleme, neospornoi, s uspehom savladao. Knjiga je podeljena na dva dela: Opšti (s. 9—85) i Posebni (s. 85—148). U opštem delu je dat osvrt o privrednoj i materialnoj kulturi, društvenom životu, osnovnim znanjima, umetnosti i religiji. Kulišić promatra privrednu i materijalnu kulturu (s. 9—50) u procesu evolutivnog razvojnog stvaranja, po- činjući od vatre, orudja, oružja, preko lova, ribolova, skupljačke privrede, zemljoradnje i stočarstva, a zatim prelazi na tehnološke procese (koža, kora, pletenje, tkanje, keramika), trgovinu, novac, saobraćajna sredstva, naselja, stanove, hranu, opojna pića, nošnju i ukrašavanje. Posebno su zanimljiva piščeva razmatranja društvenog života (str. 50—65) naročito o porodici, rodu, plemenu, oblicima svojine, kao i nastanku jezika i pisma. Odeljak »Osnovna znanja« (str. 65—68) Kulišić logično počinje poznavanjem prirode primitivnog čoveka i dalje uvodi čitaoca kako se u svesti tih ljudi formira predstava broja, mere i vremena. Umetnost (str. 68—75) etničkih grupa o kojima je reč izražena je u slikarstvu, dekorativnoj umetnosti, skulpturi, muzici, igri i usmenoj knji- ževnosti. Njihova religija (str. 75—85) prolazi faze od animizma i verovanja u viša bića, preko totemizma i madjije. U drugom delu knjige autor prelazi na etničke karakteristike pojedinih grupa, koje deli na: Lovačko skupljačka plemena (str. 85—122). Njih su sa- činjavali Australijanci, Tasmanci, Bušmani, Pigmeji, Eskimi, Aleuti, Indijanci (Britanske Kolumbije, Kalifornije, šumske zone Severne Amerike, Prerija, zatim Bororo, Istočne Brazilije, Pampasa i Ognjene zemlje). U »Zemljoradnička plemena« (str. 122—144) spadaju Algonkini, Irokezi, Indijanci Anda i Amazona, stanovnici Okeanije i Crnci tropske Afrike. Knjiga se završava poglavljem »Neka .stočarska i stočarsko zemljoradnička plemena Južne Afrike« (str. 144— 148) u koja spadaju Herero i Tongo Crnci, Nguni i Hotentoti. Na kraju je dat i spisak važnije literature koja je pri obradi dela korišćena. Bez obzira što je autor, po svoj prilici, morao ekonomisati prostorom, on je uspeo da da lep i koristan pregled »uglavnom prema stanju koje su ispitivači zatekli od vremena prve kolonizacije pa do kraja XIX. i djelimično prvih decenija XX. vijeka« (str. 7). Pisac nije prikazao visoke kulture Amerike i Afrike jer ne doilaze u okvir ovakvoga rada. Knjiga je u celini ne samo zanimljiva, već i originalna. Ona nije kompi- latorska, već se u njoj raspravlja o mnogim prvobitnim običajima sa savre- menog naučnog gledanja. Posebno su zanimljive analize koje pisac vesto provlači od početka do kraja, a osobito u posebnom delu. Svaka etnička zajednica je izmerena jedinstvenim merilom: antropološke karakteristike, pri- vreda, društveni život, materijalna i duhovna kultura. Razradjen je srodnički sistem, oblici svojine, umetnost i religija, sa svim svojim specifičnostima. Ukratko, dato je sve ono što je bitno o ovim zajednicama koje i danas često 231 Knjižna poročila in ocene Žive na stnpnju od kamenog doba do motičke zemljoradnje, potpomažući se skupljačkom i lovačkom privredom kao i primitivnim stočarstvom. Knjigu u celini karakteriše vesto zapažanje primarnog, jasan, svakome razumljiv stil, sažetost i'lepa preglednost, koju potkrepljuje 57 ilustracija. Ona će biti dragocen priručnik, ne samo studentima svili društvenih nauka, već i naučnim radnicima koje ova pitanja zanimaju. Poseban je doprinos našoj kulturnoj javnosti i širokom krugu čitalaca. p^^^^ S. Vlahović Leonhard Adam und Hermann Trimborn, Lehrbuch der Volkerkunde, Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1958. (str. 304). Prorninentni etnolozi surađivali su uz urednika kod izrade III izdanja udžbenika: F. J. Micha, R. Thurnwald, Joseph Haekel, F. Herrmann, M.Schnei- der, G. Deeters, K. Dittmar, Hans Novermann, Diedrich Westermann i M. Oberem. Svrha je knjige, da bude udžbenik (u prvom redu za studente) i time je naravno određen i njen karakter, način izlaganja i izbor materijala i širina obrade. Predmet je udžbenika prikaz suštine etnologije i njenih sastavnih dijelova, tumačenje njenih problema, kritički osvrt na njene metode, na značenje etnologije kao nauke i njenog odnosa prema graničnim naučnim područjima: pravu, soriologiji, ekonomiji i si.). — U koliko su i mišljenja pojedinih suradnika raznorodna i njihovi stavovi obilježeni osobnim interpretacijama oni se slažu, da še etnologija bavi čovjekom, ali ne kao biološkim bićem (antropologija), već kulturnim, ako uzmemo kulturu kao grupnu pojavu jedne etničke jedinice. Prema tome etnološki pojam kulture ne vrednuje već samo obuhvaća cjelinu životnih izraza i to u svemu, što se odnosi na vanjsko vođenje života, na društvene uređaje i običaje, kao i duševne tvorevine. U okviru etnološke problematike treba oprezno upotrebljavati oznaku »prirodni« narodi naprama »kulturnim«. Reguliranje odnosa prema prirodi nameće se i »civiliziranim« narodima i konačno nema naroda, koji bi u smislu objektivnog pojma kulture bili hez kulture. O »primitivnim« narodima možemo govoriti samo onda, ako riječ treba označiti nešto vremenski ranijeg, ali nipošto nešto »jednostavno« u pogledu životnog izraza. Treba samo uočiti neobičnu kompliciranost društvenih norma (i odgovarajuće obilje njihovih oznaka!) kod mnogih »primitivnih« naroda. Egocentrični stav zapadnjačke historije, koja uvijek nije stigla do univerzalno-historijskih aspekata često je uobručila ocjenu kulturnih dobara, zapadnih i orijentalnih visokih kultura. Međutim ne bi se moglo oporeći da će se u budućnosti i etnologija uklopiti u opću nauku o historiji kulture. U okviru gornjih općih postava o značaju etnologije kreću se, naravno s izvjesnim odstupanjem i razmatranja pojedinih autora o metodama etno- logije, duševnosti prirodnih naroda, religiji, pjesništvu, muzici, likovnoj umjetnosti, jeziku, društvenom životu, pravu, privredi i budućnosti prirodnih Mirko Kus-Nikolajev Werner Ziegenfuss, Gesellschaftsphilosophie. Grundziige der Théorie vom Wesen und Erkenntnis der Gesellschaft; Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954. (str. 150). Otkad je Lewis Morgan, krajem prošlog stoljeća objavio svoje radove o društvenim vezama (naročito rodbinskim) primitivnih naroda, sve je češće dolazilo do ispreplitanja etnoloških i socioloških problema. Da etnologija uzmogne potpuno udovoljiti svojim zadacima potrebno je da vodi računa o historijskom slijedu t. j. socijalne pojave moraju se ispitati u svojim odnosima prema vremenu, dakle kao vremenski uvjetovane i smatrati kao 232 Knjižna poročila in ocene karike razvojnog lanca. Na taj način sociologija doprinosi rješavanju dru- štvenih problema, kako se oni javljaju u okviru etno oških ispitivanja (etno- sociologija). Zbog toga je razumljiv interes etnologa za sociološke probleme. Knjiga, o kojoj je ovdje riječ nema izravne veze sa etnološkom problema- tikom, ali analiza društvenih oblika i društvenog bića, kako je provodi poznati sociolog Werner Ziegenfuss proširit će etnologu vidokrug o spoznaji društva uopće, a time i primitivnog društva. Mirko Kus-Nikolajev Robert Beck, Grundformen sozialen Verhaltens. Beitrage zu experimen- tallen Sozialpsychologie; Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954 (str. 144). Usprkos stalnog razvoja povećavaju se socialni konflikti u našem dru- štvu. Životne poteškoće se općenito povećavaju i pokazuju tendencu, da u diferenciranim duševnim procesima djeluju na štetu pojedinca ili dolaze u grupi i zajednici do izraza kao rastvorna snaga. Eksperimentalni pokusi bave se zbog toga osnovnim problemom današnjih poteškoća, naime djelo- vanjem elementarnih socijalnih snaga i njihovim odnosom prema osnovnim oblicima socijalnog ponašanja. Zajednički život ljudi u porodici, grupi, zajednici sadrži niz problema. Autor ih izlaže pretežno u socijalnoj horizontali, u presjeku današnjice. Međutim ako razvoj socijalnih problema unutar jedne grupe promatramo vertikalno, vidjet ćemo da se ti problemi pojavljuju u klici i kod primitivnih ljudskih zajednica ma kako struktura tih zajednica izgledala — naoko — jednostavna. I u tim primitivnim grupama ljudi problem socijalnog pona- šanja dolazi do izraza, pa Beckova socijalno-psihološka razmatralija — u analogiji mogu koristiti za upoznavanje izmjeničnog djelovanja ljudi unutar grupa u primitivnom stepenu. Mirko Kus-Nikolajev Erhard Schlesier, Die melanesischen Geheimkulte. — Untersuchung iiber ein Grenzgebiet deT ethnologischen Religions- und Gesellschaftsforschung und zur Siedlungsgeschichte Mélanésiens. Musterschmidt-Verlag (20 b) Got- tingen 1958 (str. 590). Kod proučavanja stranih kultura brzo će se opaziti da domoroci iz- vjesne vjerske predodžbe i praktike drže u tajnosti pred drugim ljudima. Međutim nema sve »tajno« kultni karakter, kao što ni sve »kultno« nije tajno. Kad se govori o tajnim kultovima onda podrazumijevamo »kultne procese, koji se obavljaju u tajnosti«. Kako su ti tajni kultovi važan sastavni dio njihovih vjerskih i socijalnih ustanova razumljivo je da su im etnolozi i sociolozi posvećivali sve veću pažnju. — Makar, da se tajni kultovi već na- laze u degeneraciji ipak je Melanezija još uvijek područje, u kojem tajni kultovi zauzimaju središnje mjesto u životu urođenika. Autor je sabrao sav raspoložiti materijal o tajnim kultovima i ispitao ga prema njegovom vjer- skom sadržaju i sociološkim osebinama u okviru opće kultne povijesti Me- lanezije. Uspjelo mu je utvrditi za Melaneziju tipičan kompleks kultova, koji je doduše u današnjim oblicima veoma diferenciran, a nastupa u pojedinim područjima na razne načine (kult dema, totem, marsalai, plodnost i dr.) ali genetičko-povijesno pokazuje jedinstvo u svom biću. On počiva u predaustro- nezijskom kulturnom sloju. Osnovni je zadatak djela da prikaže unutarnju povezanost tih tajnih kultova i povijesne promjene. Obrađene su teze o prvo- isitnoj mitskoj povezanosti s čaranjem, problem kulturnih odnosa između Nove Gvineje i Australije i totemizam u Oceaniji te pitanje o temeljima kulturne nesposobnosti žene. Mirko Kus-Nikolajev 255 Knjižna poročila in ocene Vito Morpurgo, Pregiudizio, magia e superstizione nella lirica popolare musulmana della Bosnia e deirErzegovina. Estratto dagli Annali del Corso di Lingue e Letterature Straniere presso l'Universita di Bari, Voi. V, Bari 1961, str. 5—87. Ova studija čini organsku cjelinu s prethodnim prilogom od istoga pisca koji je bio objavljen u IV tomu istih »Anala« {»II dramma umano nei canti popolari musulmani femminili della Bosnia e dell'Erzegovina«). Obje ras- prave pristupaju muslimanskoj narodnoj poeziji, prvenstveno baladama, s gledišta koje je dosada bilo ovdje-ondje sporadički doticano, ali je sada prvi put uzeto kao glavna osnova za razmatranje tih pjesama: to je psihološki aspekt. Pisca zanima pitanje na koji su način poseban društveni položaj muslimanskih žena, muslimanske obiteljske prilike, te njihove predrasude, vjerovanja i vračanja odjeknuli u narodnoj poeziji. On nastoji povezati spe- cifične motive pjesama sa psihološkim životom onih koji su ih stvarali. Pokušaj je originalan i vrijedan pažnje. Pisac je u svome, na sv^oj način pionirskom pokušaju naišao na izvjesne neizbježne poteškoće. Dijelom su to teškoće u citiranju izvora i literature, koji se, iz objektivnih razloga, nisu mogli u svim slučajevima navoditi iz prve i najbolje ruke. Utoliko je v^eća zasluga piščeva što je, odabirući tekstove, uspio pronaći dragocjen izbor sugestivnih pjesama, koje odlično ilustriraju temu o kojoj on govori, a ujedno, i same po sebi, predstavljaju svojevrsnu malu antologiju. Osnovna je teškoća, svakako, metodološke prirode. Veoma je teško, naime, izdvojiti muslimanske lirske narodne pjesme iz ostale srpskohrvatske narodne poezije, kada se zna kako je sva ta poezija uzajamno prepletena i stvarno, jedin- stvena. Pisac to i sam znade pa uz neke primjere napominje kako je dati motiv poznat i u nemuslimanskim narodnim pjesmama. Da je uspio pokazati analizom čime se pojedina muslimanska pjesma razlikuje od nemuslimanske s istim motivom, bio bi to dragocjen prilog karakterizaciji muslimanskih narodnih pjesama. Drugi je metodološki problem ovaj: praznovjerje i magija kao element narodne pjesme nisu identični s vračanjem i vjerovanjem u neposrednoj životnoj praksi. U pjesmi su to često pjesničke metafore, simboli, bez neposredne veze s recentnim vjerovanjem; nekadašnja živa v'jerovanja transformiraju se i poprimaju funkciju pjesničke izražajnosti. Primjećuje se na nekoliko mjesta da piscu nije izmakla ta distinkcija, pa su mu pojedine analize usmjerene u tom pravcu, mjestimice lijepo i uspjelo. No to ipak nije provedeno dosljedno kroz cijelu radnju, nije izričito formulirano kao princip prilaženja temi. Da zaključimo: Morpurgova studija sagledava ori- ginalno jedan zanimljiv' aspekt muslimanske narodne pjesničke građe; odabire primjere s istančanim ukusom (oni će, vjerojatno, biti malo otkriće talijanskim čitaocima) ; metodološki pristup nije sasvim pročišćen, ali sadrži elemente koji utiru puteve ispravnijem metodološkom postavljanju budućih srodnih studija. M. Bošković-StuUi Venček ljudskih pripovednih pesmi. Izbral, uvod in opombe napisal Jože Gregorič. Mohorjeva družba. Celje 1956. 126 + (2) strani, m. 8". Kot »redna knjiga za ude Mohorjeve družbe« je zbirka nujno poljudna. Izmed najbolj znanih pripovednih pesmi jih je urednik skrbno odbral 29: o Vidi, Bredi, Zori, Desetnici, pa o Matjažu. Pegamu, Barodi, Galjotu. Ne- «usmiljeni gospodi in druge. Junaške snovi, družinske in osebne tragedije, socialni konflikti in kar je še našlo odmeva v ljudski pesmi, je zastopano vsaj z enim zgledom. Pri izbiri besedil ni odločalo načelo, naj bi prišle v knjigo le pesmi, ki so tudi oblikovno čim bolj ljudske. Zato se pogosto sre- čujemo s prepesnitvami Prešerna, Zaklja, Valjavca in še koga. Kajpada je to s poljudnostjo zbirke nekako spravljivo, vendar bi bilo treba tudi bralca, ki ne bere opomb in virov na koncu, izrecno opozoriti na to, najbolje ob 234 Knjižna poročila in ocene sttinih besedilih. Tako zdaj stojita na isti ravni n. pr. avtentična ljudska »Mlada Vida« iz Ihana in Prešernova »Lepa Vida«, čeprav pripadata dvema različnima kategorijama; na str. 108—109 je sicer vse lepo povedano, kako in kaj, vendar to ne zadostuje. Z uvodom in zlasti z opombami gre Gregorič po dobrem zgledu komen- tirane izdaje ljudskih pripovednih pesmi »Peli so jih mati moja« (Šali-Kuret, 1945). V informativnem uvodu je preostro postavljena trditev: »Ko je bila pesem zapisana, se je tudi njen razvoj nehal.« Poglobljena raziskavanja v zadnjih petnajstih letih so pokazala, da ni čisto tako. Če v živem studencu zajamem vedro vode. studenec zaradi tega ne bo usahnil! Opombe se drugače precej zvesto drže dosedanjih raziskavanj o ljudski pesmi. Urednik je bil prizadeven tolmač in posrednik znanosti. Tu in tam je prišel na dan tudi s svojo izvirno mislijo (prim. Desetnica, str. 104; k razpravi »Izvor desetništva«, SE XIII, 79, bi bilo dobro vsaj registrirati tudi upravičeni Gregoričev dvom o patriarhalnih korenikah desetništva). V pesmi »Romar sv. Jakoba Kompo- steljskega« žena moža vika; mnenje, da to »ni slovenska navada« (str. 98), bo treba pač opustiti. Kakor sem opozoril leta 1948 v Varstvu spomenikov 1/1, 27. so taki primeri vikanja na Krasu dosegli naše dni. Komentator včasih poživi tekst s kakim lastnim doživljajem (gl. str. 104), z navedbo pregovora iz do- mačega kraja (str. 120) in podobno; dokaz več za njegovo osebno zavzetost P" Milko Matičetov Ciganske pravljice. Izbral in prevedel dr. Niko Kuret. Ilustriral Jože Ciuha. Mladinska knjiga, Ljubljana 1959. 258 strani, 8". Ta zbirka ciganskih pravljic ni navaden prevod, kakor so mnoge izmed zbirk v seriji »Zlata ptica«. Zato je »prevedel« na hrbtu naslovne strani kar preskromen in smo ga tu v naslovu dopolnili z besedami na ščitnem ovitku. V resnici gre za posrečen izbor iz obsežnega in žal nič kaj lahko dosegljivega pripovednega zaklada evropskih Ciganov. Dr. Kuret je moral iskati gradivo po publikacijah v več jezikih in naprositi za poiiioč tudi zbiralce in lastnike rokopisnega blaga. Tako nastala antologija združuje pravljice Ciganov, raz- tresenih na srbskohrvaškem jezikovnem območju (deset), med Romuni (osem), Švedi (štiri), Slovenci (tri), med Poljaki, Madžari in Nemci (po dve), med Angleži in Bolgari, na Turškem in v Palestini (po eno; pri eni pa ni moč določiti, od kod je). Slovenskim Ciganom je odmerjena po ena zgodba z Dolenjskega (Mati- četov), iz Bele krajine (Zupane) in iz Prekmurja (po rokopisu V.Novaka mL). Za belokranjsko »Cigan in gosposki obed« beremo v opombah, da sta jo »povedala okoli leta 1950 Miha in Neža Hudorovac, Podreber pri Semiču«, kasneje pa je sam Zupane za isto zgodbo navedel drugačen vir: Ivan Pašič, Štrekljevec 7 (SE XIII, 1960, 197). Ciganske pravljice iz drugih krajev Jugo- slavije so iz Dordevičeve zbirke, iz Uhlikove revialne objave, trije zapisi Maje Boškovič-Stulli pa so tu objavljeni prvikrat. Čeprav zbirka združuje gradivo raznih zapisovalcev, iz različnih krajev in časov, moramo priznati, da je vendarle precej homogena. To bo tako zasluga urednika, ki je pač pazil na medsebojno ubranost tekstov, kakor zasluga samih oblikovalcev zgodb, to je ciganskih pravljičarjev. Le-ti znajo vsemu vtisniti svoj pečat, posebno noto. ki izvira iz značaja tega trdoživega in radoživega ljudstva. Eden njih, lani ali predlanskim umrli švedski Cigan Taikon. je najizrazitejši predstavnik svojega rodu. V naš izbor je prišel s štirimi zgodbami, lepo pa bi bilo. če bi kdaj dobili kar celo knjigo njegovih povestic. Snovno se ciganske pravljice sučejo v istem krogu kot pravljice narodov, med katerimi Cigani živijo. Tu sta Pepelka in mačeha, tu je magični beg. pa hudobna mati Rošlinka. cesarjev zet vrtnar, in še in še. V svetu pravljice je 235 Knjižna poročila in ocene oblika dosti bolj pomembna, kot bi kdo mislil. Tematske »novosti«, za kate- rimi se poganjajo laiki, so bolj postranskega pomena in jih je sploh težko najti, pa če bi jih iskali z lučjo. Ali nima n. pr. pravljica »Dva tatova« (str. 35) nekaj presenetljivo podobnega v drugi knjigi »Zgodb« (I 121), ki jih je pred dva tisoč štiri sto leti pisal Herodot iz Halikarnasa? Jezikovno je dr. Kuret pretopil vse pravljice v lepo, sočno slovenščino. V celi knjigi naletiš samo na dve ali tri spotakljive zveze: ga začne brbati po glavi (140: bolje mu začne); so se obregali vame (156: bolje obrne); fant je poškilil cesarja (229: bolje na cesarja). Tiskarski škrat je bil zelo pohleven (vajete nam. vajeti, Džordževič nam Dordevič in še kakšna malenkost, ki ni vredna besede). Pisavo cigan in jud (z malo) bi bilo nemara bolje spremeniti, in to povsod, ne samo tam, kjer gre očitno za narodnostna poimenovanja; če ima veliko začetnico Turek, ko je rabljen v verskem pomenu (= musliman, str. 51), potem pišimo pač tudi Cigan. Spremna beseda, viri in opombe so vsakomur dragoceno pomagalo, za znanstveno uporabo pa naravnost ključ do zbirke. Ker tistih nekaj drobno tiskanih strani na koncu knjige finančno res ni občutno breme založnici, naj bi bila njena skrb, da bi prav nobena zbirka ne izšla brez podobnega minimalnega »aparata«. Cinhove ilustracije se ciganskim pravljicam zelo prilegajo in ponekod so kakor zrasle iz njih. ^^^^ Matičetov Maria Gladyszowa, Wiedza ludowa o gwiazdach. Zaklad Narodowy im. Ossoliiiskich — Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk. Wroclaw i960. 236 strani -f 15 map, v. 8". Etnografska veja mogočne organizacijske mreže Inštituta za zgodovino materialne kulture pri Poljski akademiji znanosti združuje več znanstvenih središč in celo vrsto vidnejših delavcev. V tem okviru je leta 1957 začela izhajati periodična publikacija Etnografia Polska, posebej pa zbirka del z naslovom Biblioteka Etnografii Polskiej. Delo M. Gladyszowe je četrta knjiga te Biblioteke. Avtorica je sodelavka krakovskega znanstvenega središča (Za- klad Etnografii IHKM PAN). Temelj knjigi M. Gladyszowe so zapiski v arhivu Atlasa ljudske kulture na Poljskem. Rajnki prof. Moszynski je v letih 1930—1931 prejel na svoja vprašanja o ljudski astronomiji kup odgovorov, ki jih je sam porabil samo toliko, da je v atlas (1934 si.) dal imena za gostosevce, kosce, rimsko cesto in večernico. Gradivo iz let med vojnama so po 1943 dopolnili še s terenskimi raziskavami v novih zahodnih pokrajinah, tako da ni nobenih vrzeli. Pač pa avtorica ugotavlja, da je ljudsko znanje o zvezdah — tako na Poljskem kakor drugod po slovanskem svetu — v zatonu. Omejeno je na nekaj redkih zvezd in ozvezdij, ki se nanje spozna samo najstarejša kmečka generacija. Knjiga prinaša nadroben pregled imen tehle zvezd in ozvezdij ali njih delov: gostosevci, kosci (Orion), veliki voz, mali voz s severnico, večernica- jutranjica (Venera), rimska cesta. Slede poglavja o opazovanju sprememb njihovega položaja, pa o praktični uporabi (za določanje časa noči, letnih časov in gospodarskih ciklusov, za koledar po zvezdah). Na koncu je v celoti objavljeno gradivo s popisom krajev in drugimi potrebnimi podatki, pa lite- ratura, povzetek v francoščini in ruščini, stvarno kazalo in mape (z njih je mbgoče hitro razbrati razširjenost raznih tipov imen, znanje o položaju zvezd in kraje, od koder so podatki. Smotrno razvrščenemu poljskemu gradivu je avtorica povsod postavila ob stran sorodno slovansko in neslovansko primerjalno gradivo. Južnoslo- vanska literatura o zvezdah je razmeroma dobro izkoriščena; popolnosti seveda ne moremo terjati, saj bi se spodobilo, da analize opravimo sami. Posebno Slovenci na tem področju nimamo kaj pokazati. »Narodopisje Slo- 236 Knjižna poročila in ocene vencev« ljudskega znanja (če izvzamemo medicino) sploh ni upoštevalo. Zato je avtorica pač črpala podatke o nas iz stare literature, kjer smo celo še »Krajincy« (gl. str. 48 — po Kolbergu) ; edino citirano delo slovenskega avtorja je Miklavčev spis v Ludu 8, 1902. Langovo gradivo iz Samobora v ZbNZO XIX, 1914, namreč ni slovensko, pa bo treba v tem smislu tudi popraviti citate na str. 70 in 73, kjer so »slovenska« (beri: hrvaška) imena zraven tega pomotoma dana v akuzativu (danicu zvezdu in večernu zwezdu). V metodološkem pogledu delu Marije Gladyszowe ni kaj očitati. Kar si je zastavila, je dosledno izpeljala. Za to delo Poljakom lahko le zavidamo. Za etnologa pa bi bila nadvse pomembna tudi druga stopnja raziskavanj v zvezi z ljudsko astronomijo: krog bajnih, kozmoloških, verskih, pesniških in podobnih predstav. V ta svet je avtorica Wiedze ludowe o gwiazdach večkrat posegla, ampak samo mimogrede. Tipično za preprosto ljudstvo in posebej mikavno za etnologa pa je ravno to, kako se pozitivno znanje prepleta s praznoverjem in podobnimi kompleksi. Milko Matičetov Giuseppe Vidossi, Saggi e scritti minori di folklore. Prefazione a cura di Paolo Toschi. Bottega d'Erasmo, Torino 1960. XXXVlll + 542 str., v. 8». Italijanski etnografi so ob osemdesetletnici rojstva počastili G. Vidossija s tem, da so zbrali in izdali v knjigi del njegovih »raztresenih udov«. Izmed 447 prispevkov, kolikor jih navaja bibliografija (1899—1959), je tu ponatis- njenih 75. G. Vidossi ali Vidossich (tako se je podpisoval do leta 1952), doma iz Kopra, je izšel iz avstrijske filološke šole. Zanimanje — ki ga je pokazal že kot mlad suplent v Trstu (kjer je drugoval z našim Ivanom Merharjem) — za jezikoslovna, literarno-zgodovinska in etnografska vprašanja pri njem ni popustilo do danes. Ker so mu v enaki meri odprti znanstveni dosežki germanskega in romanskega sveta, je svojim rojakom, strokovnim tovarišem in učencem že nad pol stoletja posrednik med dvema kulturnima območ- jema. Pred tretjim — slovanskim — svetom se ni zapiral, vendar mu je zaradi jezikovnih težav ostal, žal, samo priprta knjiga. Direktno poznavanje slovanske literature bi bilo lahko močno v prid zlasti tistim njegovim pri- spevkom, kjer razpravlja o vzhodnoalpskih in istrskih vprašanjih. Del, ki so zbrana v obsežni knjigi, seveda ne moremo niti navesti, kaj šele da bi jih ocenjevali. Zraven tega so bili nekateri prispevki že ocenjeni (prim. SE 6—7, 559), o drugih, n. pr. o Atili v Istri (19) sta pisala Matičetov (1949 v Ce fastu) in Boškovič-Stulli jeva (1959 v »Istarskih narodnih pričah«; ocena te knjige bo sledila v prihodnjem letniku). Tokrat pač lahko le iz- razimo zadovoljstvo, da imamo pri roki stvari, ki so nam bile toliko kot nedosegljive. Izmed pomembnejših naj samo omenimo razpravico o furlanski navadi »lis cidulis« (str. 91) ; dalje Le norme areali ed il folklore (148), Geo- grafia linguistica e demologica (394), Nuovi orientamenti nello studio delle tradizioni popolari (194); nazadnje se še zmerom lahko zgledujemo ob spisu Appunti sulle denominazioni dei pani e dolci caserecci in Italia (294). Pa naj bo dovolj, saj ni lepo stikati samo za rozinami. Kdor bo sam ugriznil v »kruh«, ki ga je Vidossi napekel v šestdesetih letih, mu ne bo žal. Milko Matičetov 237 ZAMENJAVE Acta arctica. VII—XII. Kebenhavn 1955—1960. Acta ethnographica. IV—IX. Budapest 1955—1960. Alpes orientales. I. Ljubljana 1959. Anales del Institute die Lingüistica. VI—VII. Mendoza 1957—1959. Annali del Museo Pitre. VIII—X. Palermo 1957—1959. Anthropological Papers of the American Museum of Natural History. XLV do XLVII. New York 1955—1959. Anthropological Records. XVI—XXI. Berkeley 1955—1959. Arhitekt. Ljubljana 1954—1960. Arts et Traditions Populaires. Ill—VII. Paris 1955—1959. Bayerisches Jahrbuch für Volksunde. München 1956—1960. Bealoideas. XXIV—XXVI. Dublin 1955-1958. Beiträge zur deutschen Volks- und Altertumskunde. II—V. Hamburg 1958 do 1960. Biblioteka Narodnog muzeja u Leskovcu. VI—XII. Leskovac 1954—1958. Bijdragen en Medelingen. XX—XXIII. Arnhem 1955—1960. Blatter für Heimatkunde. XXIX—XXXIV. Graz 1955—1960. Bulletin der Schweizerischen Gesellschaft für Anthropologie und Ethnologie. XXXI-XXXVI. Bern 1954-1960. Bulletin Folklorique dTle de France. XVIII—XXIII. Paris 1955—1960. Bulletin of the New York Public Library. LIX—LXIV. New York 1955—1960. Burgenländische Heimatblätter. XVII—XXII. Eisenstadt 1955—1960. Bv og bygd. X—XIV. Oslo 1955—1960. Byzantinoslavica. XVI—XXI. Praha 1955—1960. Carinthia I. 144-150. Klagenfurt 1954—1960. Ce fastu? XXIX-XXXVI. Udine 1953-1960. Časopis Moravskeho Musea v Brne. XXXIX. Brno 1954. Ceskoslovenskä ethnographic. I—VIII. Praha 1953—1960. Českv lid. XLI-XLVII. Praha 1954-1960. Deutsches Jahrbuch für Volkskunde. I—VI. Berlin 1933—1960. Ethnographia. XLV—LXXl. Budapest 1954—1960. Etnografia Polska. I—II. Wroclaw 1958—1959. Etnološki pregled. I. Beograd 1959. Kvkönvve a Mora Ferenc Miizeum. Szeged 1956—1959. Folklore. X—XIII. Napoli 1956—1959. Folklore Suisse. XLV—L. Bale 1955—1960. Fynske Minder. Odense 1955—1960. Geografski obzornik. II—VII. Ljubljana 1955—1960. Geografski vestnik. XXVI—XXXII. Ljubljana 1954—1960. Geographica Helvetica. IX—XV. Bern 1954—1960. Glasnik. Izdanija na Muzejsko-konzervatorsko društvo na N. R. Makedonija. Skopje 1954—1957. Glasnik Etnografskog instituta SAN. IV—VIII. Beograd 1955—1959. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu. XVIII—XXI. Beograd 1955—1958. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZÜ. I. — Slovenskega etno- grafskega društva. II—III. Ljubljana 1956—1961. Glasnik Muzeja Kosova i Metohije. I—XII. Priština 1956—1958. 238 Zamenjave Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu. IX—XIV. Sarajevo 1954—1959. Godišnjak filozofskog fakulteta u Novom Sadu. 1—IV. Novi Sad 1956—1959. Godišnjak Pomorskog muzeja u Kotoru. Ill—Vlll. Kotor 1955—1959. Gorenjska. Kranj 1957-1958. Hammaburg. IV—VI. Hamburg 1955—1958. Hessische Blätter für Volkskunde. XLV—Lil. Glessen 1954—1960. Humanitas. 1—II. Quito 1959—1960. ICOM News. Vl-Xni. 1955-1960. Idrijski razgledi. I—V. Idrija 1956—1960. Izvestija na Etnografskija institut s Muzej. I—III. Sofia 1955—1958. .ahrbuch des Musealvereines Wels. 1955—1960. Wels. . ahrbuch des Museums für Völkerkunde zu Leipzig. XIV—XVII. Leipzig 1955 do 1960. Janus Pannonius Müzeum Evkönyve. Pees 1956—1959. jezik in slovstvo. I—VII. Ljubljana 1955—1961. Journal of the International Folk Music Council. VII—XII. London 1955—1960. Kansatieteellinen arhisto. X—XIV. Helsinki 1955—1960. Koledar Mohorjeve družbe. Celje 1953—1960. Kronika. III—VIII. Ljubljana 1955—1960. La Lapa. I—III. Rieti 1953—1955. Lares. XX—XXVI. Roma 1954—1960. L'ethnographie. L—LIV. Paris 1955—1960. Letopis Muzeja Narodne Osvoboditve. I—II. Ljubljana 1937—1958. Letopis SAZU. VI—X. Ljubljana 1955—1960, Lihnid. Godišen zbornik na Narodniot muzej. I—III. Ohrid 1959. Literatura ludowa. I—IV. Warszawa 1957—1960. Loški razgledi. I—VI. Skofja Loka 1954—1960. Lud. XLII—XLV. Wroclaw 1953—1959. Man. LIV—LX. Loudon 1954—1960. Midwest Folklore. V—X. Bloomington 1955—1960. Mitteilungen des Burgenländisches Landesmuseums. III. Eisenstadt 1955. Mitteilungen des Institutes für Auslandbeziehungen. VI—X. Stuttgart 1956 do 1960. Mitteilungen des steiermärkischen Landesarchivs. IV—IX. Graz 1954—1959. Mitteilungsblatt der Museen Oesterreichs. IV—VII. Wien 1933—1958. Müzeum. II—VI. Bratislava 1955—1959. Muzeji. IX—XIII. Beograd 1934—1960, Naše starine. II—VI. Sarajevo 1954—1959. Neerlands Volksleven. V—X. Meppel 1955—1960. Neprajzi ertesitö, XLI. Budapest 1959. - Neue Museumskunde. III. Leipzig 1960. Obzornik. Ljubljana 1934—1960. Ogam. Rennes 1954—1960. Osječki zbornik. IV—VI. Osijek 1954—1958. Österreichische Zeitschrift für Volkskunde. LVII—LXlll. Wien 1954—1960. Planinski vestnik. X—XVI. Ljubljana 1954—1960. Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor. XX—XXIII. Beograd 1954—1957. Radostna zeme. V—X. Opava 1955—1960. Rad Vojvodjanskih muzeja. III—VIT. Novi Sad 1954—1958. Revista de folklor. I—V. Bucuresti 1956—1960. Rheinisch—westfälische Zeitschrift für Volkskunde. I—VIL Münster 1954—1960. Ricerche Slavistiche. III—VII. Roma 1954—1959. Rig. XXXVII-XLIII. Stockholm 1954-1960. Rijksmuseum voor Volkskunde. Gravenhage 1953—1958. Rivista di etnografia. VII—XIV. Napoli 1954—1960. Rodna gruda. II—VII. Ljubljana 1955—1960. Sbornik Muzeja antropologu i etnografu. XVIII. Moskva 1958. 239 Zamenjave Schweizer Volksunde. XLV—L. Basel 1955—1960. Schweizerisches Archiv für Volkskunde. L—LVl. Basel 1954—1960. Scripta ethnologica. Turku 1959—1960. Situla. Glasnik Narodnega muzeja v Ljubljani. 1—11. Ljubljana 1957—1960. Slovenski čebelar. LVl—LX1L Ljubljana 1954—1960. Slovensky närodopis. Ill—Vlll. Bratislava 1955—1960. Sot la nape. VII—Xll. Udine 1955—1960. Starinar. V—X. Beograd 1954—1959. Studi e materiali di storia delle religioni. XXVI—XXXI. Roma 1955—1960. Studia fennica. VIL Helsinki 1957. Südostforschungen. XIV—XVII. München 1955—1958. Suomen Museo. LXVI—LXVII. Helsinki 1957—1960. Terra. LXVII—LXXII. Helsinki 1955-1960. Tkalčićev zbornik. I—II. Zagreb 1955—1958. Trabalhos die Antropologia e Etnologia. XV—XVIII. Porto 1954—1960. Trudy Instituta Etnografu. XXXVII—XLVII. Moskva 1955—1960. Turistični vestnik. II—VIII. Ljubljana 1954—1960. Uppland. Uppsala 1954—1960. Valašsko. IV—VII. Brno 1955—1958. Varstvo spomenikov. V—VII. Ljubljana 1955—1960. Vestnik Vojnog muzeja JNA. II—V. Beograd 1955—1958. Vestnik Slovenskej Akademie vied. I—II. Bratislava 1959—1960. Voprosy antropologu. I. Moskva 1960. Würtembergisches Jahrbuch für Volkskunde. Stuttgart 1955—1960. Yeda—'Am. III—VI. Tel-Aviv 1955—1960. Zbornik. Muzej primenjene umjetnosti. 1—V. Beograd 1955—1959. Zbornik Historijskog instituta. I—II. Zagreb 1954—1959. Zbornik Matice Srpske. VIII—XXIV. Novi Sad 1954^1959. Zbornik na Štipskiot naroden muzej. I. Štip 1959. Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena. XXXVIII—XXXIX. Zagreb 1954—1957. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark. XLVII—LI. Graz 1955 do 1960. Zeitschrift für Ethnologie. LXXX—LXXXV. Braunschweig 1955—1960. Zeitschrift für Volkskunde. LH-LVL Berlin 1955—1960. Zgodovinski časopis. VIII—XIII. Ljubljana 1954—1959. POPRAVEK V letniku XII, 1959, našega časopisa, na str. 56, 21 vrsta: Namesto »ga je od zgoraj navzdol žagal« popravi: žgaL SLOVENSKI ETNOGRAF XI\71951 — Izdal in založil Etnografski muzej v Ljubljani — Za izda- jatelja in založbo dr. Boris Orel — Natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani — Naklada 800 izvodov — Dotiskauo v septembru 1961