Štev. 19. V Ljubljani, dne 1. oktobra. 1886.
Na polji.
o polji sem hodil, kjer žita stoje, Kjer jasno nebä se obok razprostira, Po gorah, ravninah okó se ozira, S pomladjo i nam pomladi se srcé !
Skrjanček iz žita se vspne pod nebó ; Iz bele pšenice družico izkliče, Visoko se ž njo do oblakov pomice, Na sinje višave ja spremlja okó !
Kakó iz višave se petje glasi, Kakó gostolénje veselo odmeva ! O srečni pomladi se pesem prepeva, O srečni ljubezni nje glas govori !
Glej, spuščata zopet se v cvetno polje ; Że krije ja njiva in žito molčeče, Kjer dom jima tihe in mirne je sreče ; Zakaj zaskelélo je mene srcé?
Zakaj se o času, ko srečno je vse, Jaz spomniti moram, da sreče svet nima ; Zakaj med pomladjo se kaže mi zima? Zakaj ? — Ker predavno že znana mi je !
mirko.
Bf-amotna hišica se skriva
V hladeči senci gostih vej ; Nad hišo božji mir počiva In tiha sreča biva v njej.
Spomin v tujini.
Na oknu cvetke zrem duhteče, Za njimi deve zrem obraz ; Do deve na srcé ljubeče Hitim ljubeč in srečen — jaz.
Pod streho lastovka nanaša, Gradi zarodu varen dom ; Okó pa devino me vpraša : „Kdaj jaz s teboj zidala bom?"
Od ljubljene me ločil deve, Po svetu nesel je vihar ; Sam nosil srečo sem in reve, Ne gradil gnezda si nikdar ;
A ko vzbudi mi v tujem sveti Mladostne sreče se spomin, Srce prične mi krvaveti, Da sam sem vedno in trpin !
Mirko.
37
290
->·   SLOVAN.   Kr-
Stev. 19.
Janez Solnce.
Zgodovinska novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
hanez Vajkard ima nezakonskega sina! vskliknil je naš knez z nova, in v duhu je že gledal dozi-dano kapelico, posvečeno materi božji, ki mu je tako hitro priskočila v pomoč. Njega veličestvo bode raztezalo oči, če se bo vse to zvedelo ! Moj ljubi Janez Vajkard, zdaj se bom jaz smijal. Cast in hvala božji porodnici, ki se me je usmilila ! Čast in slava ! Ave Maria, gratia plena!"
Tu je knez Lobkovic z veliko pobožnostjo in s ki-pečo gorečnostjo premolil „češčena si Marija", mej molitvijo pa se mu je srce širilo v zavesti, da ima svojega nasprotnika v rokah, da ga lahko uniči. In uničiti ga je hotel !
*
Cesar je v tem dohajal po dolini. Dasi je bilo vroče, bil je mladi vladar vender neprestano najboljše volje. Mej živim razgovarjanjem dospelo se je k vznožju Turjaškemu holmu. Ondi opazili so v svojo veliko osuplost kneza Lobkovica. Napravil si je bil ležišče pod senčnatim drevesom ter privezal konja k smrekovemu vršiču.
„Ali ni tu naš tajni svetnik Lobkovic ?" vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice.
Odgovoril mu je Janez Vajkard: „V senci leži, veličanstvo, ter leno počiva, dočim mora visoki njegov gospod prenašati žarke pekočega solnca. Gotovo še niti na Turjaku ni bil ! In morda je tik pota zaspal kakor prosjak, če se je napil žganja. Taki so vašega veličestva najzvestejši služabniki !"
Knez Lobkovic pristopil je k družbi.
„Kako je, to, moj ljubi tajni svetnik, da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi Turjaškega grada ravno nad vami? Upali smo, da nas pričakujete pred širokim portalom z veselo novico, da ste pripravili nam stanovanje in našim konjem polne jasli!"
Skoraj nemilostno je govoril cesar te besede. Z globokim poklonom odgovoril je Lobkovic :
„Veličanstvo ! s tugo mi je izvestiti, da je na Turjaku že vse zasedeno: pri jaslih zobljejo oves tuji konji in po sobah se šopirijo tuje osobe. Z orožjem v roki branijo mehke blazine, kjer sede, in polne mize, s katerih jedo."
Temno je pogledal cesar ter dejal malone osorno : „Knez Lobkovic! prepovedujemo si vsako prazno šalo. Utrujeni smo od slabega pota in prav močno že želimo, skočiti s sedla ter si odpočiti trudne ude!"
„Pri sveti Materi v Loreti prisegam, da ne bode vašemu veličestvu drugega ostalo, nego storiti, kar sem storil jaz : vleči se v zeleno travo ter ustanoviti visoko taborišče pod milim nebom. Ali na gradu danes nimajo prostora za visokega vladarja in s samokresom ga pozdravljajo, kdor se danes približuje gostoljubni strehi gospodov s Turjaka ! Silno sem nesrečen, da mi vašemu veličestvu boljšega poročiti ni mogoče!" Tu je knezu Lobkovicu po celem obrazu zažarila škodoželjnost, in z
neprikrito radostjo je opazoval, kako teško sta gospođa s Turjaka sedela v sedlih!"
„Kaj pomenja to, Volk Engelbreht?" obrnil se je cesar k deželnemu glavarju, ker ga je vender osupnila resnost, s katero je Lobkovic vse to pripovedoval.
„To pomenja," oglasil se je Janez Vajkard namesto glavarja, „to pomenja, veličestvo, da je gospod knez ali sanjal, ali pa kje med potjo preveč pil!"
„Brez dvojbe preveč pil," dostavil je Volk Engelbreht strupeno, „ker bi sicer ne govoril kaj tako žaljivega za me, ki mi bode največja sreča, pozdraviti vaše veličanstvo na mojem gradu!"
„Ne razburjajte se, gospod glavar," zavrnil ga je knez hladno, „kar sem povedal, gola je resnica. Ko je danes vitez Solnce hotel v grad, streljali so nanj, da je moral s krvavo rano odriniti!"
„Vitez Solnce!" In Volk Engelbreht je pobledel, kakor bi niti kaplje krvi ne imel v nežnem svojem obrazu.
„Naj mi je dovoljeno, veličestvo," — in tu je knez Lobkovic sklonil koleno v prah, „da razložim, česar je iskal vitez Solnce na Turjaku. Če mi je dopuščeno, potem bom govoril, veličestvo!"
„Vitez Solnce!" oglasil se je tu Janez Vajkard, „krasnega varovanca imate, gospod knez! Ali ni to tisti človek, ki si je za ženo izbral ranarjevo hčer in ki je bil potem izčrtan izmed deželnih stanov?"
„Ravno isti!" odgovoril je Lobkovic brez strahu. „Iz-bral si je za ženo ranarjevo hčer, ki pa se je tudi drugim ljudem videla ! Videla se je tem ljudem tako zelo, da so jo s silo uzeli njenemu zakonskemu možu ter jo odtirali na Turjaški grad, kjer še sedaj zdihuje pod zaporom. Na njenega moža pa so streljali, da je komaj odnesel življenje, dasi ni zahteval ničesar drugega nego ženico, po cerkvi in božjih zakonih mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod vlado našega velečastnega in slavnega cesarja in gospoda, na katerega bodo morda tudi streljali, če se bode v svoji pravicoljubnosti potegoval za stvar nesrečnega viteza!"
Vse je otrpnilo. Cesar sam vzdržal se je mirnega ter vprašal zamolklo : Ali govorite resnico, knez, ali se samo šalite ?
„čisto resnico, veličestvo, pri moji čisti časti prisegam na to!"
„In zakonsko ženo so odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu.   Ne upam si verjeti kaj takega!
„Vaše veličestvo uveri se lahko samo! Tam gori pri gradu pričakuje nas vitez Solnce in hrepeni, pritožiti se pri najvišjem svojem gospodu!"
„In kdo se je predrznil vse to storiti?" vprašal je cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo po njem.
„Prosim za najvišje varstvo, vaše veličestvo ! Mogočnega nasprotnika si bom nakopal, če povem resnico, in svoje življenje stavljam si v nevarnost!"
„Govorite, knez, in imejte zavest, da ste pod mojim varstvom,  ki sem tudi v tej deželi za Bogom najprvi !
Štev. 19.
->-   SLOVAN.   X-
291
Kdo se je predrznil izvršiti dejanje, ki niti v Turkih ni zelo v navadi. Tako mi svete Trojice! ostro sodbo hočem imeti! Sedaj govorite! Kdo je zločinec?"
„Jurij Ljudevit, in kolikor sem pozvedel, sin jc našega Janeza Vajkarda ! Knez Lobkovic je govoril te besede počasi in mirno. Napravile so primeren utis. Dvorniki niso si upali niti sopsti, prav kakor bi čutili, da je to usodepoln trenotek zgodovinskega pomena. Sam Lobkovic je bil prebledel in utripalo mu je srcé, ker je dobro vedel, da je sedaj smrtnonosno zamahnil proti svojemu najljutejšemu nasprotniku. In Janez Vajkard ? Tičal je v svojem sedlu ter bil prava podoba onemoglosti. Udarec prišel je tako nepričakovano, da je bil spretni diplomat v tem slučaji popolnoma brez orožja.
„Sin Janeza Vajkarda!" zaječal je Leopoldus, ki sam ni pričakoval, da se bode stvar tako zasukala.  „Moj Bog,
Janez Vajkard vender nima sina, kolikor je meni znano!"
„Oprostite mi, veličastvo, da sem se premalo jasno izrazil. Jurij Ljudevit je nezakonski sin našega Janeza Vajkarda!"
Tedaj pa se je vzbudila pobožna narava vladarju, ki je bil izmed najzvestejših božjih služabnikov, kar jih je imelo habsburško pokolenje.
„Vi imate nezakonskega sina, Janez Vajkard!" vprašal je srdito. Leopold imel je še celo za Habsburžana silno debele spodnje ustnice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako da je postal celi obraz nekako grozen in strašan.
„Vi imate nezakonskega sina!" ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenotku pa se je izkazal Volk Engelbreht večjega diplomata od svojega brata! (Dalje prihodnjič.)
ffjjotočič bobni in valovi šume, Po vode prišla je devica ; A kaj ne zajema studene vodé Jej ročna in pridna ročica ?
Nesrečna ljubezen.
Kaj gleda devica valove, kakó Żenó po dolini se tihi ? Zakaj je otožno in rosno okó, Kaj prsi jej dvigajo vzdihi ?
Cvetlic je nabralo ubogo dekle, Dnhteč si povilo je venec; Kaj trgati venec jej roka začne, Metati ga v urni studenec?
pOoj ptičic skoz zračne višave. *-*y Hiti mi do rojstnih zemlja; Jaz pticam naročam pozdrave, Naročam voščila srcä.
„Le vsähnite cvetke, odnesi vas val, Na veke se z vami izgubi ; Saj vero in rod je in mene izdal, Ki bil je jedini moj ljubi!"
?—/?"^^^??—i
Pogovor z domom.
Nad mano oblačič ee žene, Ogledat gre našo si stran ; Z oblakom potuje od mene Pozdrav iz tujine poslan ;
Mirko.
A k meni čez hrib in doline Vetriči prijazni vejó ; Poljubi so iz domovine Poslani mi v tujo zemljo.
Mirko.
Ne ljubi me nikar!.. .
^Xj^ikur. nikar ne šepetaj ^?&>     Mi o ljubezni nevenljivi, Milo nikar se ne smehljaj, Zaklad moj zlati, očarljivi.
Saj skoro že napoči dan
— Trenotek žalnega slovesa
Mir srčni moj bo pokopan, Izgubljena moja nebesa.
Ljubko takó ne pogledr'ij !
Saj mnim, da angelj neba zre me Srca, nikar ne vznemirjaj,
Miluj miliij, lepó dekle, me!
In drug bo zrl tvoj divni cvet In v njega se topil milini .
A vénol moj obraz bo bléd, Ko izgubim te, up jedini.
Zató tega ne šepetaj,
Kar v srci täjnostno kipi ti, Sladko se ne smehljaj, moj slaj,
Ce z mano nečeš se solziti !
T. Doksov.
292
s* Slovan, k-
Štev. 19.
Č) Raic-učenjak.
ĆHhlri sv. Tomaži, v župni šoli, bil je Raiču učitelj, *&Jms kakor smo že zvedeli (Slovan str. 209), Filipič. ^fcfi q Lem ucjt,eiji je vender omeniti, da je bil jeden najboljših in najučenejših, kajti on je bil zvršil ves gimnazij (šest latinskih šol), in ono pesem, katero mu je zložil narodni pesnik Peter Majcen, zložil je v dobi, ko se je Filipič že postaral. Ce ta učitelj ni dosegel nobenega uspeha, prihaja od tod, ker je bila ondaj metoda slaba ; pitali so namreč otroke z nemščino, kakor danes isključ-Ijivo na Koroškem. Raič sam je pripovedoval, kako teško se je učil veronauka po nemški in kako je bil dostikrat justan (lasan) ali pa celo bit, ker ni znal katekizma. To ga je jezilo in on se je na paši učil toliko marljiveje ter se vse naučil misleč, da bode v šoli prihodnjič prav dobro odgovarjal. A ko pa ga je ondanji kateket v šoli samo strogo pogledal in ga vprašal, ustrašil se je sirotek tako, da ni znal besedice, na kar je spet pela batina. Koliko nas je starših mož, ki bi se pri tem ne spominjali, kako smo se i mi šolali !
Resnih naukov poprijel se je Raič v bogoslovnici v Gradci in razven že omenjenega truda njegovega kot četrtoletnik: „Načala russkago jazy k a" (prirejenih po V. Hanky za Slovence) naj se tu še omeni, da si je sam pisal neki slovarček: „Besednik slavensko-nčmački ili dijački Božidara Raič, bogoslovca v Gradcu 1849", čegar jeden sešitek imamo v rokah. Besede v tem „Besednikn" niso po alfabetu, nego Raič-bogoslovec zapisaval jih je, kakor jih je dobil. Iz tega besednika naj se ponatisnejo splošno zanimljive besede in sicer krstna imena : „Bel oš Albinus, ? e n k o Benedictas, Bogdan Isaisas , Bogoda t Raimundus , ? ran i slav Heliodorus, Budi mir Patricius, D al i bor Clemens, Dobrin Bonifacius, Domogoj Dominicus, Drživoj Servituts, G r a d i s 1 a s Aegidius, Ilir Richard, Jačim Joachim, Ja roh oj Constantinus, Ljubica Amalia, L j u-boje Brigitta, Ljubomir Filomenus, L j ubo rat Romuald, L j u b o s 1 a v a Juliana, M i 1 o s 1 a v Mauritius, M i-rogoj Maximilian, M o j m i r Benjamin, N ä d a n Alexius, Naum Eligius, Nevin Innocentius, Par van Primus, P ral im ir Conrad, Pravo m i la Justina, Rad bod Sa-turnius, Radovan Gratianus, R at i b o r Roman, Rodo-slav Rudolfus, SI a vol j Eduard, Sla vom il Dionisius, S v e in i 1 Policarpus, T v r d k o Cleofa, U g 1 j e š a Caieta-nus, Velebit Iremeus, Velimir Erasmus, Vladimir Faustinus, V1 a d o v i t Athanasius, V1 a d v i 1 a Regina, V o j s a v a Cecilia, Zdenko Engelbert, Zoroslava Aurelia, Zel im ir Desiderius, Živko Vitalis."
Kot kapelan se menda Raič ni mnogo pečal s strogimi znanostmi pri svojem prvem župniku in dekanu Cvetku v Ljutomeru, pač pa se je brez dvojbe pri njem vadil in uril v govorništvu, kajti Cvetko je bil glasovit cerkven govornik in naudušen Slovan, ki je „včasih segret iskrenoj kapljico zlatorumenega ljutomerščana glasno in naudušeno krasnoslovil iz Deržavina ali Puškina kak obširnejši pesmotvor," kar je naudušilo vse poslušalce. Velikega pomena za Božidara pa je bilo to, da je
Božidar Raič.
(Dalje.) „Rodu pravico."
prišel v Slivnico pri Mariboru za kapelana ter postal sosed glasovitemu učenjaku, osobito v slovanskih stvareh, Oroslavu Cafu, kapelanu v Framu pri Slivnici. Ob Jur-jevem 1851. I. premeščen iz Ljutomera v Slivnico pokloni se Raič temu učenjaku, izroči mu sad svojega truda kot četrtoletnik ter ga prosi, da mu rači na pomoč priteći z obilnimi jezikoslovnimi in jezikoznanskimi zakladi. Caf mu dovoli pohajati ga po enkrat na teden. Istega leta je bil izdal Miklošič v Beči „Codex Su p rasi s k i", kateri je Raič marljivo citai ; ker pa ima mnogo teškoč v sebi, razjasnil mu jih je Caf. Kar je Raič namreč predelal v jednem tednu, o tem je poročal Cafu, ki mu je potem pomagal razvozljavati neznane stvari. In Raič je ostal Cafov učenec še i ondaj, ko je bil v Mariboru profesor. Naravno, da je Raič i ondaj pohajal Cafa, ko je bil ta prišel 1. 1859. v Maribor za profesora dušnega pastirstva in podravnatelja v semenišči ; odtod je prišel Caf za nadarbenika pri mestni župi ptujski, Raič pa za kapelana k sv. Barbari v Halozah in pohajal je še i ondi kdaj kdaj Cafa do njegove smrti 1874 (3. julija.)
Imel je tedaj Raič dobrega učitelja, od katerega se I je mnogo naučil in katerega je i jako cenil do svojega zadnjega diha in je o njem govoril vselej velespoštljivo. Postavil je Raič svojemu učitelju spomenik v „Letopisu Matice Slovenske za leto 1878", str. 72—101, spisavši njegov životopis.
Ker je Raič bil bistra glava, ker je bil marljiv, ker je imel dobro voljo učiti se in svoje vednosti popolniti, ker je z vso ozbilnostjo obinol stroge znanosti, osobito jezikoznanstvo in povest, ter je preučaval strokovnjaška dela Kopitarjeva, Miklošičeva, Schleicherjeva, Boppova in Jagičev „Archiv" itd.; ker je velemarljivo citai Satankove in Havličkove spise ter i citai in prelagal Tacitove spise na slovenski jezik : pridobil si je sčasom kratek, jedrnat, krasen zlog, da jednakega zaman iščeš pri inih slovenskih pisateljih, ali kakor pravi Slovenec (XIV. br. 128) : Raič „pisał je slovenski mnogo v bujnem prenako-pičenem zlogu, v katerem mu ni bil nikdo kos." Istina je, da Raiču ni bil nikdor kos v zlogu, ker se nik-dor i ni toliko trudil, da bi pisal „bujni zlog". Božidar je rad poudarjal, da je treba učiti se, kajti človek ne zna sam od sebe ničesar, in po tem nazoru se je ravnal sam ter se neprestano učil, kupoval si drage knjige in še v Ljubljani na smrtni postelji je študoval Miklošičeve: „Sla-vische elemente im magyarischen", izdane dr. L. Wagner-jem, ker še ni poznal te druge izdaje imenovane knjige.
A Raič ni samo študoval in „noč in dan žrl knjig", no je prijel i za pisek ter je marljivo pisal v različne liste slovenske in nemške, osobito v „Novice" ; 1. 18G3. v „Naprej", posebno marljivo v „Slovenski Narod", v „Zoro", „Vestnik" in v „Matičine Letopise" ; dalje v „Ost-und West", v „Zukunft", v „Südsteierische Post" etc. Jedro in namen vsem Raičevim dopisom je poučevati in dramiti svoje rojake-čitatelje. Navadnih in vsakdanjih novosti Raič ni poročal, pač pa dostikrat v „Nov." o tem, kako se je delalo, da bi se preselila vladikovina od sv. Andraža v labodski dolini v Maribor,  ter se je te pre-
Štev. 19.
-3*   $LOVAN.   hś-
293
membe silno oveselil. Pozdravil je v Novicah (XVII. 299) z velikim naudušenjem labodskega vladiko v Mariboru ter ondi (str. 300) nahajamo i pesem v šestomerih („Slovenci podravski in pomurski pozdravljajo novega višega pastirja, prečastitega Slom-šekovega Antona Martina 4. kimovca 1859.") Druge njegove pesmi ne poznamo. — V „Slovenskem Narodu" pa je neusmiljeno razkrival rane, katere nam sekajo naši protivniki. Osobito dostikrat naznanil je svetu, kako samovoljno ravna ,paša' v ptujskem okraji, za katerega ni zakonov, kateri se vede v okrajnem šolskem svetu, kakor da bi bil v službi Weitlofovi, a ne v cesarski na slovenskih tleh.
Med Raičevimi imenitnejšimi spisi morajo se imenovati trije drobni spisi v Razlagovi „Zori jugoslavenski" II. U Zagrebu 1853. Namen te „Jugoslavenske Zore" naznanjen je že v I. tečaji v predgovoru: „Svrha „Zore" jest pokazati put, kojim valja stupati k slavo-hramu — sloge; poradi toga jest i obleka njezina samo načasna, promenljiva, nedogotovljena. Njezina sladka naloga i zadaća jest: sklopiti ruke détce jedne matke, brätu-ćedah, Sloveneeah i Srbah. Njezina namera jest, pokazati razdrobljenoj détci matke Slave, da nas put, po kojim smo do sada koračili, ne pelje k ožudjenomu sloge domu ; nego da se ima vse jednostrano, sebično kano nevaljalo odstraniti, te vseobćim nadomestiti. Jezik, kojega „Zora" govori jest dakle onaj, koj se obadvojici, Srbom i Slovencem kao sredstvo priporuča, kojim se mogu do sloge svete dokopati." — V navedeno svrho spisal je i Raič: „Vvod v slovnici/ vseslavenslriju" str. 23 - 44. „Veleučeni jczykoslovci slavensci, pravi, nam uže svo-tovaha već pątij, po kteryh by vzmogli priti v razkos-nąją domovina toli zaželene vseslavensciny. Vse jur večkrat naznačene pati dakako vode k jednojistoj svrše; no jedna teh jest najbližjaja bez velikyh stranpątic, naime : staroslavenšćina — jediny navor spasenja našega." „Ja se drznoh na podlože sveté staroslovenšćiny osnovati načrt sklanje vseslavenské poleg sostava našega veleslav-noga dra. Miklošiča; jeden pako glasovityjih jezykoslovcev (t. j. Cafov) sprega vseslavenskajn, No nitko ne myśli, da bog zna čto skovasmo nova, neporabna i nespretna po svojej glave i volji, čto takova vzmogne prigovoriti samo nehajstvenik i neumen protivnik nasćiny i staro-slavensciny ; ja bo tém nameravam našim prvencem spisateljem nacrtati pat v središče, v ktero priti se naj trse, da ne by, kako množi pisci slavensci ne poznavši vrutka dragocennosti staroslavenske tumarali po temnyjih stran-pąticah. — no vazda bližali se — slože; i takodje so-brati bisery raztepenę ; te od nas zanemarene, i s pozab-ljivostja uže boreče, jih opet nastaviti v svoj prvejši red, da se podigna na svoje sveto dostojanstvo." — Nato našteva Raič nekatere nekdaj rabljene oblike ter pravi: „Tako lépo i pravilno pisahą pradedove naši, na kteryh grobo-véh se my na propad svoja prepiramo i pravdamo ne-hoteći nam odiacene prebogate i obilne basćiny obrnati na svoja, korist. Bratje slavensci, sinci slavy, začto by byli toli nerazboriti, te ne by hoteli sveté blagotiny svojih otcev uživati, no njih moći žaliti. — Slavene! — ako jošće klca v srdcih vaših kapljica naške krvi za slava, prigrlite oberačke sredstvo spasenja, znajte, da protivnik
vazda bdije nad nami, te išće nam nahuditi, bądite na opreze, hvatajte — hvatajte za spasivom, da ne strmoglavimo svojeja krivnjeja v ponor, iz kteroga neima ré-sitvy — pozor. Komu ne udara v oči, kako jedna mladika na polji knjižestva slavenskoga vsadjena za drugoja premda lépo osnovana vehne i vseha. — Žrtvujmo — žrtvujmo vsaky samo nekoliko malenkostij imućstva svojega, pa gotovo mora byti skoro rešenje naše. Slab vojnik ktery sašći na bojišči se boji vagati život svoj za pobéd slavnnja : a od nas se mnogo menje zahteva, dakle ako hoćemo slavje, pokusimo vagati ne života, no né-ktery obličice i spašeni smo od propadi vékovite." — Temu uvodu sledi : Osnova sklanje vseslavenské. Med črkami pogrešamo i.. Kar Raič uči o samoglasnem l pač ne velja denes: lžica, lgati. — O skladnji. Raič rabi pri skladnji te le sklone: imeniteljnik (nom.), rodi-teljnik (gen.), dateljnik (dat.), viniteljnik (acc), zvateljnik (voce), tvoriteljnik (instr.), skazateljnik (loc.). Loc. sg. se glasi na e: govori; dual. gen. & loc. pa na u, kakor v staroslovenščini : govoru. Pri pridevnikih ima samo-stalniško in zloženo sklanjo : dober, dobra, dobro in dobry, dobraja, dobroje.
V „Dodatku. 0 s tą pnj e vanj i" pravi: „Kdo ne opazi samo v tom načrtu uže neizmerne dragocennosti, kterą nam staroslavenšćina zvesto ohrani, ov biser osobito o pridéveh, kako i nekteri ini o glagoljih jasno kaža i govore, da se naš slavensky język može meriti s naj-izvrstnimi, dapače nadkrili ję bogatostiją prekrasnih oblik. — Obrnimo si dakle dragocennosti ty v korist narodnosti i języka svojega, prigrlimo jih radi, da bada pospešili sloga i sjedinjenje naše. Upotrčbimo jih v vséh za višjeje občinstvo pisanyh knigah, da se jim privade najprč učeniji domorodci, a polagano, da se vkorene i medju prosty narod.
Glede oblik jest sostavek ty pisan v obćeslavenšćine razve glagolja v kaž. načine sad. vremene i to ovdé ješće zbog lagljiega razumka. Ako by kto prigovoriti hotel, da se jest tem oblikam težko privaditi, teše sę poslovi-ceją : pečeni golą bi nikomu v usta ne lete." Iz teh zadnjih besed vidimo Raičevo ondanje uverjenje o tem, da bi bilo mogoče z marljivim učenjem neki skupni jezik stvariti za vse Slovane na podlagi staroslovenščine. Sedemnajst let pozneje je sodil povse drugače pišoči: „Odlična, pesniška, čarobna, molnjevna pomisel: skupni jezik vseh Slovanov, zato jako podpirana v začetku mi-novšega desetletja od Slovencev, tudi Hrvatov in Cehov, vender pokazala se je neporabna največ zato, ker že po-samna pokolenja javljajo lepo razcvetša slovstva, kterim ne kanijo slobe dati. Omeniti je, ka se razna slovanska plemena ravnokar razvijajo in omikujo na podlagi svojih narečij, in ne bi se mogla lehko vzpeti brez kvara na nov, težko razumljiv jezik. Vrh tega bi se s tem težavnim delom mnogo dragega časa potratilo, sovraštva bi nastajala, vspeh pa najbrže medel dosegel.   Kogar pre-
, silno mika skupni jezik, uči se ruski gladko govoriti, da bode lehko in brez ovir razgrebal zaklad blagih misli v slovanskih shodih. Četiri slovanska narečja se priznavajo kot samostalna in spisovna : rusko, češko, poljsko in jugoslovansko ;  vse okolnosti glasujo za to,  k a j e m n o g o
1 leže med temi narečji napraviti prijateljsko
294
~x   SLOVAN.    <-
Štev. 19.
zvezo, nego li uničivši tri ustanoviti eden gospodujoči jezik . . . Mnogoličnost raznih slovanskih narečij tudi ima svojo posebno vrednost, ker vsako kaže lastne krasnosti, ki se ne bi dale vphati v edini jezik. Ako se tedaj vidi na eni strani nezmerna težkoča, vsaj nemogočnost odbivši vsa posebna narečja eno učiniti gospodujoče, na drugi strani pa očivestna lehkost brez rečene enakoličnosti doseči skoro isti namen, kdo še bi razmišljaval, kteri pot je koristnejši in porabnejši?" . . . „Na slovanskem jugu razcveta se troje slovstvo : slovensko, hrvaško-srbsko in vstajajoče bolgarsko; sveta glagolica životari samic v cerkvenih knjigah in v pogibeli jej je spreminoti, ako je največi Jugoslovan ne povzdigne vzpet na dostojno in odlično mesto. Mi Slovenci in Hrvati imamo isti pravopis češki, kakor Srbovi in Bolgari ćirilski ; zedini li se in ugladi to dvoje razrečje v eno, postane rajske lepote jezik. Dvoja pisava abecedna omikancev ne moti in ne ovira, prostakom pa dovoli slovstvo domačega razrečja. Mi Slovenci moramo hlepeti in se nagibati v jugoslovansko središče, v Zagreb, Bolgari pa v Beligrad, samo Beligrad ostani beli grad, in kedar oboji onamo dospejemo, gotova je slovstvena edinost jugoslovanska. Od Slovencev se nikar ne zahtevaj, da že zdaj popustimo od svojega narečja, mi moramo najprvlje si narod omi-kati in dotje dotirati, da bode vsak na Slovenskem kruh troseči urednik in učitelj dobro znal slovenski, in potle še smemo misliti na dalnji napredek. Pri pisavi je paziti, da se v nji, rekel bi, nevedoma in nevidoma bližamo Hrvatom, rabe polagoma besede in oblike jim znane; takisto naj postopajo Bolgari; toda Hrvati in Srbovi ne smejo prezreti svoje imenitne naloge . . . Živo priporočamo vsakemu jugoslovanskemu pisatelju, da, predno zastavi pisek, do jedra premozga vso knjigo jugoslovansko, ter tako zveden in izurjen v slovstvu bode lehko obilno zajimal iz nepresušljive izvirnice bogatih zakladov krasnih draginj jezikovih. Modrišče in vseučilišče jugoslovansko postani ognjišče in središče Slovanom od Triglava prek Balkana."
V isti „Jugoslavenski Zori" (II. str. 80—102) nahaja se drugi Raičev sestavek: „Ciril i Metod 2jrva.ia vermteitelja slavenskoj a" s Sirahovimi besedami : „Hvalimy slavne maievy, kterymi učini gospođ mnogo slavy veli-kostiją svojeja od početka. Njihova telesa počivajat v miru, ime pak njih živit od kolena do kolena." V tem sestavku govori pisatelj najprvo o sedežih Slovanov in omenja, da so že rano bile ustanovljene vladikovine v Ogleji, v Trstu, v Ljubljani, v Liburniji na Koroškem,
v Celji in na Ptuji; „no pridrli sat na početci petoga stoletja divjaci od vzhoda i severa pogazivši dragocenny usév kršćanstva, razsuvši i pogazivši prastare gradovy naše Celje, Liburnia i Oglej." Koncem VI. veka pričela sta širiti Solnograd in Oglej krščanstvo med Slovani, „dokle nista iz Carigrada prisvčtilč na obzorji slavenskom za velikanskoje pleme naše dve najjasnejši zvezde, kteru sjajne zraky very Isukostové neugasljivoja svétloboja pré-šinaše srdca praotcev naših." Prišla sta namreč sv. brata Ciril in Metod med Slovene, ter sta jim pričela oznano-vati uk Kristov.   Pisatelj govori o teh bratih ter pravi
0 Cirilu: „da v Carigradč ili vsakako v Blgarii iznaide god. 855. vlastita pismena, ili bar uže sašća v uživanji izpravi i vzporedi. Azbuka iz teh pismen sastojęća se imenujet po iznašestnicč cirilica, ktera vse različite zva-kovy języka slavenskoga tja do najtenjijili razđelov div-noja izvestnostija, jasnostija i točnostija označit i jest najsvršenia azbuka vséh dosele poznatyh na zemlji razve jednoga alfabeta vzhodnoga. Ta azbuka jest iznašestniku na bezvgasla slava i dika, na včkovita vspomena njega
1 najveća korist potomstva, ktero bade jednoć ješće, ako dozvolit providnost vsedržca, s vsémi vnuky i pravnuky se je služilo i uživalo na bezdohitna razkoš slavy i svoje osrećenje." Na Moravskem bila sta sprejeta z velikim veseljem, kajti ondi so priznavali Kristovo vero že od dobe Karla Velikega. Pisatelj govori o njunem delovanji na Moravskem in o spletkah nemškega svečeništva, ki je pokrivilo sv. brata krivoverstva ; „tako uže samo zahté-vanje nju iz Carigrada hotjaha smatrati kano povod od-padnatja i protivenja se Bastislava Rimu" ; riše v vseh glavnih točkah življenje Cirilovo in Metodovo; omenja, da se je služba božja v slovenskem jeziku naglo jela širiti med Slovani „i sad se odpéva po hramoveh preko 55 miljunov Slavenov s dobroja nadejeja ješće ostale 25 miljuny, kteri latinsky opravJjajat bogoslužje, carobnym glasom vseslavenskym k sebe privabiti (ględę języka)." Raič želel je torej že pred 34 leti, da bi vsi Sloveni opravljali službo božjo v slovenskem jeziku. Slednjič še omenja, ka sta bili Moravsko in Panonsko delokrog Metodijev, nato riše meje obeh dežel ter končuje ta imenitni pouč-ljivi sestavek tako-le: „Bratje slavensci, badi nam dakle vazda mila vzpoména na prvé včroučitelje slavenske, služe nam za primer v mnogom obziru. Ostanimy verni po ju izgledu vére i narodu svojemu, da potomstvu ugodnu i udobnu pripravimy položaj." ^   j
(Dalje prihodnjič.)
Hrvaški spomini.
ElPako vidite je prišla Lenka v ta grad za služabnico. IL Ponašala se je vedno pametno, delala vse spretno in s premiselkom, če je prišla kaka sitnost, ni se nikoli zadirala, nego je molčala in potrpela. S tem se je gospi tako priljubila, kakor še nikoli nobena kuharica. Pogovarjala se je ž njo prijazno in šaljivo, kakor s kako
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
dobro prijateljico. Tudi jaz sem se ž njo marsikaj pomenil, posebne ljubezni pa med nama ni bilo. Ne po-rečem, da mi ni bila všeč, ali povedal ji nisem ničesa. Babjek nisem bil nikoli. Jaz sem preziral dekleta, dekleta pa mene. Lenki sem se bal odkriti misel svojo; zdelo se mi je, da je zame prelepa. Kadar se je oblekla
Štev. 19.
hs*   $LOVAN.   ·<-
295
po nedeljski, kosala bi se bila lahko z vsako gospodično. Pretekli sta dve leti, ne da bi ji bil zinil le besedico o ljubezni. Neko jutro sem rahljal gredice baš za kuhinjo. Lenka je snažila v nji posodo, kar pristopica gospa ter se ji glasno nasmeje in veli : Lenka, povedala ti bom nekaj novega. Nocoj sem bila na tvoji svatbi. Kaj bi ti pravila, kdo je bil ženin. Razven Janeza ne poznam v tem kraji nikogar, ki bi se pristoval tebi. Ti ne veš, kako mogočno si sedela poleg njega in kako zaljubljeno si ga pogledovala od strani, ha, ha, ha ! To tvojo srečo videla sem le v sanjah, ali vzbudivši se, mislila sem si, zakaj bi se taka sanja ne premenila v resnico. Verjemi, da ti bom čestitala prav od srca, če se bosta z Janezom pogodila in strnila. Obhajal me je silen strah, da se bo Lenka zabavljivo zakrohotala tem besedam, pa se ni. Rekla je mirno in resno : Na Janeza revna dekla ne sme niti misliti. On se je nalezel pri vas denarja, poiskal si bo bogatejše neveste nego sem jaz. Gospa in Lenka mene nista mogli zapaziti, jaz pa sem slišal prav dobro ta njijin pomenek, ki mi je dokazoval, da me dekle ne zaničuje. Še le zdaj sem se ji jel približevati bolj prijazno in jo izpraševati tako od daleč, če bi se hotela omožiti in če si je našla že tudi kakega ženina. Zaru-dela je kakor rak v lonci in dejala, da nima še z nikomur znanja, ali da bi se ne branila možitve, ko bi se namerila na poštenega fanta, ki bi ji bil po godu in po srci. Jaz jo primem za roko, oči najine se ujamejo, pa kaj bi vam razkladal obširno to najino komedijo. Priznala sva si, da se ljubiva in čez nekoliko tednov sva se poročila. Zdaj teče že dvajseto leto, kar sva se dobila in nijedenkrat se nisva radi tega še pokesala. Jaz ljubim ženo svojo danes tako presrčno, kakor sem jo ljubil prvi dan po poroki in ravno tako ona mene. Zato pa je Bog tudi blagoslovil zavezo najino, katero sva sklenila prav po njegovi sveti volji. Ali mar ni res, kar velim? Le premislite, koliko nepričakovanih nesreč in zadržkov je bilo treba, da je mogla priti Lenka k nam za kuharico ! In brez gospejine sanje se najbrž niti potem ne bi bila nikoli uzela, ker sem bil jaz preveč molčeč in boječ, da bi se bil usodil razodeti ji glas svojega srca. Utegnil bi me kdo zavrniti in zatrditi, da so naju združila razna n a-ključja, ne pa božja previdnost, ali jaz bi ga vprašal: Od kod pa dohajajo taka čudna naključenja, ki prinesó človeku zaželjeno srečo in zadovoljno življenje in mu olajšujejo težavno pot do večnega vzveličanja? Kdor veruje v Boga in njega mogočnost in dobroto, ne more dvojiti ni trenutek, da se vrši vsa naša usoda po njegovih zapovedih in skrivnostnih, ali vsigdar modrih namenih. Bodi mu zato čast, hvala in slava zdaj in na vse veke vekov. Amen ! —
Vrtnar Janez (rabim mu le krstno ime, ker več ne pomnim, če se je pisal za Dornika ali Dvornika) bil se je tako čisto pohrvatil, da je slovenščino do malega pozabil. Govoril je z mano na kajkavskem narečji. Slovenca je izdajal samo še poluglasnik. Nikoli ni dejal n. pr. „rekel" nego vselej „rek'J". Janez pa se je privadil popolnoma tudi hrvaškim šegam in nazorom, vender je priznal, da se dolgo ni mogel udomačiti. Še le čez kakih deset let nehalo mu se je tožiti po dolenjskem do-movji in življenji.   Hrvaške navade so mu se zdele od
konca jako priproste, nespametne in smešne. Kranjce je zmatral za mnogo bolj prebrisane in zvedene v kmetovanji in v vsaki drugi obrtnosti. To mnenje mu se je sčasoma preinačilo, da sam ni vedel, kdaj in kakó. Prva leta je Hrvate dostikrat grajal in povpraševal : Zakaj se ne oblačite, zakaj ne kmetite, zakaj si ne kuhate tako kakor Kranjci, sosedje vaši? Ljudje so mu se smijali in mu odgovarjali : Mi se trudimo kakor so se trudili spred-niki naši pa pridelamo, če nam blagoslovi Bog znoj in žulje, veliko več nego tvoji lačni Kranjci, in žita in vina naša so tudi na pol boljša od vaših. Ni torej uzroka, da bi vas posnemali. Janez se je hudo jezil na tako govorico, malo po malem pa je uvidel in se uveril, da Hrvati trdijo resnico. Dejal mi je : Tukajšnji kmetje obdelujejo zemljo res nekoliko drugače nego Dolenjci in se ne napenjajo tako na vso moč kakor Kranjci, pa dogotove vender le opravke svoje vselej o pravem času. Tudi to se ne daje tajiti, da jim rodi polje obilnejše nego nam. Pomagata jim dve reči. Bog jim je podaril rodovitejšo zemljo, nego je naša, in kadar je treba kaj storiti, gredo na delo vsi, danes na jedno, jutri na drugo: doma ostajajo samo mali otroci in njih varuhi, onemogli starci. Kranjci pa se preveč raztresajo, ker bi storili radi vse posle ob jednem in tako je povsod premalo rok. Dolenjci pritiskajo samo v preljube svoje vinograde, ki jim dajo le boren dohodek, polje in bosta pa jih ne mikata. Zato na njivah njihovih ni nikoli prav dodelano in vedno se tožari, da hiša nima ni drv ni nastila. Janez pa je hvalil in pouzdigoval Hrvate nad Slovence še za mnoga druga dobra svojstva. „ Hrvaški vinščaki skrbé, da jim raste v goricah le žlahtno trsje, kraljevina, primorščina in druge take trte, katere poznajo Dolenjci komaj po imenu. Za usta ni nobeno grozdje tako prijetno kakor kraljevina. Na zagrebški trg se je navozi brez števila košev in kolikor je pride, toliko se je zvede. Domov se nikdar ne vrača ni jedna jagoda, tako silno jo ljubijo vsa gospoda, mala in velika. Ce se nahaja vinograd bolj na ravnem, ne rodi dobro radi mraza, ali Hrvati si znajo pomagati. Že davnaj so začeli kopati grabe, ki pravijo, da potežejo zimo vase. Ne vem, če je to res, ali da grabe koristijo, videl sem v grajskih vinogradih, kajti povsod, koder smo jih naredili, uspeva nam grozdje prekrasno tudi na ravnem. Dolenjčki se ubijajo najbolj z lipino, ki ni vredna piškavega oreha. Ta spak dostikrat pozebe in če tudi ostane, namečka se iž njega cviček, ki se mora prodati v mrtvo ceno, še Bog, če ga hoče kdo kupiti. Da zapazi kak Hrvat v gorici svoji lipino, zmatral bi jo po pravici za plevel ter bi jo brez milosti poruval in vrgel v ogenj. Naši rojaki sade trto povsod, na visokih in nizkih bregovih, potem pa javkajo, da jim jo zamore tako pogostoma zimski in pomladni mrazi. Na Hrvaškem ne dela nihče vinogradov na velikih hribih, v nižavah pa jih zboljšujejo, kakor sem omenil, z globokimi jarki, katerih ne najdete nikjer po Dolenjskem. Tudi kranjsko sadje se nikakor ne more kosati s hrvaškim. Prostega, kmetiškega sadja j se nasuši pri nas več nego tod, ali žlahtnega, ki gre ¦ lahko v prodaj, imajo Dolenjci premalo, pa ni čudo, da jim dajo vrti tako slab dobiček. Gospoda zahtevajo okusne založke pa jih tudi dobro plačujejo. Takovih plemenitih ja-belk, kakor so moje srčike, iskali bi zaman po vsi kranjski
Štev. 19.
-3*   $LOVAN.    <-
296
deželi. Tudi s svojimi hruškami morejo se ponašati in j so kakor hrvaške, ali kaj, ko jih pa ljudje ne znajo prav pobahati Hrvati pred vsem svetom. Poglejte ona tri ko- sušiti. Kranjske sušilnice trebalo bi zapaliti in postaviti sata drevesa, ki so vsa obložena z zrelim zarodom.  Na   namesto njih bosenske pušnice, v katerih se posuše češplje
Nikola L,
knez črnogorski.
vsakem visi na stotine hrušek in vsaka hruška je vredna tako lepo, da ne smrde nič po dimu. Trgovci ne marajo krajcar, če jo proda brat bratu. Temu sadu se pravi dolenjskega smradu. Zvede se le, če ni boljšega blaga, buzdanka (buzdovanlija?) Cepi in tudi seme smo do- Za bosenske in hrvaške slive pa je vlak ne le na domačih bili iz Slavonije.  Dolenjskih sliv ne bom grajal, sladke    trgih, ampak tudi v Trstu, v Pešti in na Dunaji! Doma
Štev. 19.
-x   $LOVAN.   ·<~
sem večkrat slišal, da zna ta pa ta skuhati izvrstno slivo vko. Jaz pa pravim, da so vsi naši žganjarji šušmarji Kdor hoče zvedeti, kakova je prava shvovka, pridi jo po-
olje, da je človek skoro niti ne čuti. če pa priteče v želodec le jeden požirek, razlije se po vsem životu tako prijetna gorkota, da morate kar zavrisniti od veselja in zadovoljstva."
Milena,
kneginja črnogorska.
kušat na Hrvaško ! Hrvati narede čisto kakor zlato, potem | Kakor za hrvaško vino in žganje trdil je Janez tudi
pa počakajo pet in tudi deset let, da se omladi in dozori. Uležana hrvaška slivovka je taka ljubka pijačica, da jo uživa v slast vsaka gospodična.   Po grlu se cedi kakor
za njihovo hrano, da je mnogo boljša in tečnejša nego kranjska. Za kruh rabi se pri nas navadno zmes ajde, ječmena in prosa.  Hrvatu bi se gabila taka jed. Njemu
;i8
298
SLOVAN.
Štev. 19.
je glavni živež koruza, ki daje delavnemu človeku moč, da ne omaga niti na najtežjem delu. Vsi Kranjci, ki dr-varijo na Slavonskem, spoznali so, da bi kmalu opešali o svojem domačem ričetu, krompirji, repi in močniku, pa so si jeli kuhati trikrat na dan dobro zabeljene koruzne žgance. Delajo strašno kakor črna živina, pa ostanejo vender zmirom krepki, čili in zdravi, in jeseni vračajo se domov z lepimi denarci in debeli, kakor da bi jih bile čebele opikale. čujem, da sejejo* zdaj tudi Dolenjci dosti več debelače nego pred 10. leti. To je jako pametno. Upam, da bodo uvideli skoro vsi rojaki moji korist svojo ter bodo zavrgši malopridno zmes sprejeli kakor Hrvati za poglavitno žito kremenito koruzo, ki rodi malone vsako leto in je niti najhujša vročina in suša ne more povse ugonobiti. Potem se ne bo čulo toliko tožeb o slabih letinah, ljudje bodo močnejši nego so zdaj in bolezni jih bodo menj morile. Pa še marsikako drugo jed in reč naj bi uvedli Dolenjci po hrvaškem  vzgledu.   Buče kuhajo
na Hrvaškem tudi za ljudi. Prav pripravljena in zabe-ljena je ta jed tako slastna in okusna kakor malokatera druga. Kranjci pa mislijo, da je ustvaril Bog buče samo za svinje! Gotovo mi boste potrdili, da spadajo dinje med najboljše zemeljske sadeže. Človeku se pocedé sline že, če se jih domisli. O poletni soparici ga ni na vsem božjem svetu ugodnejšega hladila in krepila. Hrvatom vzraste dinj, da si jih tu na deželi ponujajo kar zastonj. Uspevale bi gotovo tudi na dolenjskih vrtih in njivah, ali našim meščanom in kmetom se ne ljubi, da bi poskrbeli za seme in je posejali. V juho nabrozgajo si Kranjci najrajši kupilnega črnega popra, ki jo bolj skazi nego popravi. Namesto tega vražjega praha rabi Hrvatom rudeča paprika, katero si pridelajo doma in si zboljšujejo ž njo najslabša jedila, ker je rezka in pekoča ob jednem pa tudi prijetna in oživljajoča. Ali pustimo hrano in poglejmo opravo !
(Dalje prihodnjič.)
Stan i
(i
VII.
Rogin sam.
Ha. ha, ha ! tega pač nisem mislil, da bodem na poti na Hrvaško še za mešetarja zaljubljenim norcem ! Ali človeku se vse pripeti na svetu in meni, reči moram, baš dobro pride ta — reč ! kajti ako služim deset srebrnikov, bode. ravno za pot, ker sam nimam dosti kaj, doma pa ni bilo dobiti. — Torej na delo! Skušati moram v prvo, da se dekletu prikupim, potem bode že šlo, — potem. A! — ta — bode! Saker-lija-laja-lom ! e, e, e, e! Ako je pa res t;i, potem pa se ne čudim, ako je bore mladenič ne more pozabiti. Krasna stvarica ! Simo grč !
VIII.
Prejšnji in Stana. Stana (prihaja izza koče). Kaj pa ta? — Ce?a pak želite tu?
Rogin. Česa želim? (Zase.) Vraga, že mi je sapo zaprla !
Stana. Da, ako česa želite, govorite. Ako ste lačni, žejni, za silo že imamo, da postrežemo popotnikom, ker popotnik ste, to se vam vidi, čeravno nekako čuden.
Rogin. (Zase.) Ta pa zna ! (Glasno.) Zares, popotnik sem in prav pravite, lačen ter žejen tudi, — ako bi —
Stana.   Nu kaj —
Rogin.  Smel prositi —
Stana. Nič, nič! radi storimo, kozarec vina, domačega, košček suhe klobase in kruha koj prinesem !
Rogin. Nu, nu ! baš takova sda ni, že počakam. Ali bivate sama tukaj ?
Stana.   Z očetom.
Rogin.  Sama z očetom ? Tako krasno dete ! Slano.   Nu, kaj je to takega?
Rogin. Takega? o je, je! Ali meniš, v samoti je tako varno? Pa, ko bi volk prišel?
Stana.   Volk gre za ovcami, a mi nimamo ovac. Rogin.   Zvijača! Pa ko bi kdo obolel? ti, oče?
? Stana.
onec.)
Stana. O, dokler sva tako zdrava obä, ne bode bolezni k hiši !
Rogin. Istina ! — pa vender, nečesa le nedostaje — Stana.   In to je?
Rogin. Moža, mladega, lepega, čvrstega možička, he? Stana.   Naša koča ni za tri.
Rogin.   Torej se nočeš možiti? (Prime jo za roko.) Stana.  To vas ne briga.  (Udari ga po roki.) Tako ? To tudi koj znate? Kdo pa ste vi?
Rogin.   Jaz sem jaz, le huda mi koj ne bodi ! Stana.   Pustite me ! (Izvija se mu.) In se poberite ! Rogin.   Ne pustim te, ljubica.   Ali si tako, — res, no; nočeš, da se malo pomeniva? e!
Stana. (Iztrgavša se mu.) To je torej bila vaša žeja, vaša lakota? — Zdaj pa se mi le brž poberi, capin, od todi, ali pokličem očeta.   Oče ! (Teče v kočo.)
Rogin (sam). Hudirja! Takó ne bode! To ti je stvarica — kako sem se razgrel ! Te ! te ! te ! te ! hm ! slabo sem začel. Moral bi bü s početkom bolje zložno in počasi, potem še lé — hm, hm ! Bogin, ti si le vedno pre-samopašen, ti le vse prenaglo! A kdo bi bil to mislil, da ni tako, kakor druge, in bode koj vzkipela ! — Nič ! ne daj se, ne u daj m o se! Se jedenkrat naskočimo, trdnjavica mora se udati ! Zdaj bolje prijazno, tu gre za — denar! Deset srebrnjakov — imeti jih moram! Hejo ! deklica, ljubica! kje si? samo jedno besedico! Čuješ?
Stana (odprša okno). Nič! poberite se od tod! Pri nas ni krčma, pa z Bogom ! (Zaloputne okno.)
Rogin. Kaj ! mladenka ti? Tako? Dobro! bomo pa le videli ! Pokazati hočem tebi in tvojemu očetu, da ni človeku varno biti samemu v samoti. — Ho-hoj ! Bomo videli. Odpri! pa koj mi odpri! — Nič? Ne? — Alo! udarimo ! (Rine v okno ter pobije stekla.) Tu gre — za denar! Še to! (Pobije drugo okno.) Zopet nič? pa — (gre k durim).
Štev. li)
SLOVAN.   ?-
299
(Vijeta se na tleh.)
IX.
Prejšnji, Bojan, Stana.
Bojan. Kdo pa je tisti, ki si predrzne pobijati mirnim ljudem okna? Ti capin! Koliko pa te je?
Pogin. Jaz capin? Ho, oče! Vaših sivih las bi se ne dotaknol rad, ali —
Bojan (ga prime). Boš, klevetnik? pobéri se! Kaj! Na mezinci te nesem okrog in okrog sveta in na konci te vržem v brezdno peklensko, da se raztlesniš kot jabolko pečeno — ek! (Vije ga.)
Rogin. Tako? nu, pa bodi nu! Hejo, Stana! Razbojniki so tu! — Oče, vi mene? (Vijeta se.) Ek!
Bojan. Ek!
Rogin.   Ek ! (Vrže Bojana k tlom.) Bojan.   Stana ! Hči ! pomagaj ! pomagajte ! Stuna.   Jezus, Marija! oče! moj Bog! pomagaj! — Ali ni žive duše? Stan! Stan! Rogin.   Ek! j Bojan.  Ek! i
X.
Prejšnji in Stan.
Stan. (Se v vojaški obleki skoči izza koče ter potegne Rogina strani.) Tako ti snubiš, potepuh ! Poberi se ! Nesramnik! Mirne ljudi napadaš?
Rogin (skrivaj).   Molči nu, — ali ne umeješ ?
Stan (jezen). Nič ! nočem ! Poberi se, capin ! Strani ! (Rinejo Rogina strani.)
Bojan. (Poda Stanu ginen roko.) Vrli mladenič ! Tebe zahvaljujem za svoje življenje, Bog te blagoslovi in ti daj mnogo sreče na svetu.
Stan. Le pustite, oče, to je bila samo dolžnost. — Srečen pa jaz — ne bom — nikoli! (Ginen.)
Bojan.   Kaj ! kako to?
Stan.  Prašajte Stano ?
Bojan.   Ti—?
Stan. Pustite ! Jutri prodam že, vse, pohištvo, polja, gozde, travnike, živino, pa odidem na tuje.
Bojan. Jutri že? Stana, ali mu ne bodeš rekla z Bogom ?
Stana. (Spustivša se v jok, poda mu roko). Z — Bogom ! Stan. Kako, — Stana! '.ti me ne črtiš? Ti jočeš? Stana.   Le hodi z Bogom !
Stan. Torej res; pa zdravi ostanite, oče! (Hoče iti.) Stana (oklene se ga burno v joku).   Ostani ! Stan. Ali se ne motim (Objame jo.)
Stana.   Pa kako dolgo že, Stan! Stan.   In stoprav zdaj — —?
Stana. Prej nisem mogla. O kolikokrat bila bi ti rada povedala, ali neka mržnja, nevolja, kaj vem kaj,
— ni mi dalo! Danes pa, ko sem te videla, kako si mi otel očeta iz rok onega capina in ko si se hotel ločiti od naju — nisem se mogla več uzdrževati in dolgo zadržane solze morale so z ljubeznijo na dan. O Stan ! kako neizmerno te čislam od tega trenotja in obetam ti, ako mi oprostiš, nikoli več ti se žal besedico ne bodem ranila srca.  Ali mi hočeš oprostiti?
Stan (strastno jo objemši).   O Bog !  Ako hočem ? ! Nebesa ! držite me, da od prevelike radosti ne zblaznim !
Bojan (kateri ga je doslej molče gledal). Tako pa se je vender vse razvilo, kakor je bila volja božja in — Stan.   \  Očetova! Oče, prosiva vas blagoslova! Stana, j (Poklekneta.)
Bojan (položivši jima roki nad temeni). Pa kako rad! Tega trenotja sem že davno želel in zdaj je tu in stari oče je z vama vred srečen, da vama ne more razodeti kako ! Bog vaju blagoslovi ! Stan.   \ Stana, I
(Objameta se.)  Hvalo, oče!
XI.
Prejšnji, Rogin. Roghi (pridere nazaj).   Ju, ju, ju !   Zmaga je naša ! Ali ti nisem pravil, Stan? In zdaj še moj blagoslov, — drugače (s prekomičnim patosom položivši nadnja roki) ne bo poroke !
Stan,    I Stana, '   A! Bojan. I
Rogin. Tako je ! In zdaj pa mi ti lepo vrni vojaško obleko — tebi pristaje, buzakljuna! — baš kakor kravi sedlo! Pa tistih deset, saj veš — nu, nič se mi ne drži kakor dan deževni! Dobro zasluženo je in meni se veš mudi. Kaj ! ako bi mene ne bilo — primarnim ! leto in dan bi se še kujala ti deklica in ti zdihoval kot meh brez sape; tako pa je zdaj vse, dobro in lepo — — Stan.   (Da mu oboje.)   Na !
Rogin   (Bojanu  in   Stanu meju tem,  ko se oblači). Kajti vedite vi, oče, vedi ti, dekle, — to vse se je zgodilo — nalašč — ! (Rine z rokama v rokava.) Bejan.   Kako, — kaj — da nalašč? Rogin.   Tako je!   Mladenič ta mi je odkril svojo nesrečo,  da ga dekle, ki jo ljubi, ne mara, ter da ne mara nobenega.   Obečal sem mu jo pridobiti, ker smilil se mi je dečak in — svojo ulogo sem doigrał — kako? Stana! Ti me — ljubiš!    t0 Je zdaJ jedno! Doigrał sem jo in uspeh je sijajen. Vse
je dobro ! In zdaj vas Bog obvaruj ter dobro svatujte. (Podajejo si roke.) — Rogin je svojo dolžnost storil in zdaj — gre! Hap-tak! link-cavt! rek-cum! — marš! (Po vojaški pozdravi ter po vojaški koraka strani.)
(Vsi molče gledajo za njim ; zagrinjalo pade.)
Ivan Fajdiga.
Jurij Šubić — cerkven slikar.
(jiIp||oslej  smo  imeli priliko, diviti se Juriju Šubiču le zaslužni,  za umetnost uneti g. župnik Janez Rozman
wRyj; kot  slikarju  profanih predmetov;  a  sedaj   se ter ga nalašč v to svrho poklical iz Pariza v Ljubljano.
??, - ?;??? je pokazal i veščaka v cerkvenem slikar- Kakor smo že javili čitateljem svojim, naslikal je ge-
stvu.   Ravnokar je   namreč  dovršil  slikanje  v  šentja- nijalni naš umetnik na svodu omenjene cerkve četvero
kopski cerkvi v Ljubljani, s katerim ga je bil poveril vele- prizorov iz življenja sv. apostola Jakopa, in sicer: „Poklic
:hka
nš* Slovan,  ?-
Štev. 19.
sv. Jakopa med apostole;" „Izpremenjenje Kristovo na gori Tabor," pri katerem je bil navzočen i apostol Jakop; potem „Obglavljenje sv. Jakopa" in naposled „Proslavljanje sv. Jakopa," t. j. češčenje tega apostola po njegovi smrti. Prve tri slike so razvrščene po oboku zadnje cer-kvine ladije, poslednja, glavna in največja slika pa krasi prostorni svod presbiterija. Glavna slika je čez 6 m dolga in čez 4 m široka, ostale tri pa imajo vsaka po 4 m 8 dm dolgosti in po 3 m 4Ü dm širokosti. Vse četiri slike objemajo plastični, iz sadre uliti okvirji v podobi križastega ovala, svetlosivo obojani ter z arabeskami poslikani, dočim je bisernik okvira pozlačen. Slike, kakor se razume samo ob sebi, naslikane so al fresco, t. j. na sveži, presni omét. Da je ta način slikanja mnogo težavnejši, nego li na pr. slikanje z oljnatimi bojami na platno, to ve vsak, ki se količkaj briga za lepe umetnosti. Ne samo, da je pri tem mnogo več truda kolikor glede mehaničnega dela, toliko z ozirom na umetnijsko tehniko, nagajajo tukaj slikarju iste barve, katerih v tej stroki slikanja nima toliko na izbéro, kakor pri slikanji na platno ali na papir: kajti, kakor znano, v slikanji al fresco rabijo zgol prstene boje, ki se spajajo z apnom, katero je velik sovražnik vseh kemično pripravljenih bärev.
Po teh uvodnih opomnjah oglejmo si, kako je naš umetnik proizvel svoje slike kolikor s pogledom na kolorit, toliko i glede koncepcije, tehnike in celokupne harmonizacije vseh sodelujočih  faktorjev na  posamičnih slikah.
Kar se dostaje kolorita, uverimo se takoj na prvi pogled, da je te sliko ustvarila pristna umetnikova roka, vešča v izvolitvi ter sestavi skladnih barev. Kolorit vseh četverih slik je namreč povse bister in jasen, ubran v blagodejno skladnost, katera nikjer ne žali v barvo-slovji veščega in estctiški izobraženega očesa. Dasi se nam na prvi hip dozdeva, da tu in tam prevladuje nekoliko, rekel bi, preoblastno ta ali ona boja, uvidimo pri pozornejšem motrenji, da je isto, po našem mnenji pre-intenzivno tinto, kakor na pr. rdeč romarjev plašč na glavni sliki, slikar postavil nalašč za kontrast z nasprotno mračno partijo slike. In kakor je naš umetnik po vseh svojih slikah razlil svetli kolorit, caroviti „clair-obscur" modernega slikarstva, brez one mistične turobnosti, ki veje iz nekaterih nabožnih slik ; podelil je tudi vsem svojim podobam določen, rejalisten izraz, ki se razodeva zlasti na figuralnem delu njegovih slik.
In v to svrho je treba, da si premotrimo posamične slike po vrsti.
Takoj pri glavnem ustopu skozi zadnja cerkvena vrata, nahaja se gori na oboku prva slika in sicer: Krist pokliče Jakopa med apostole. To epizodo iz vzveličar-jevega življenja je predstavil umetnik, kakor jo popisujeta sveta evangelista Matevž in Marko, in sicer prvi v IV. poglavji od 18. do 22. vrste, poslednji pa v I. poglavji od Ki. do 20. vrste. Ves ta prizor, ki se vrši na obrežji Galilejskega morja, predočuje se nam kot dražestna idila. V ladjici, plavajoči v bistri vodi tik obrežja, sede trije
ribiči: Zebedej in njegova sinova: Jakop in Janez, krpajoči mreže svoje. Tu stopi vzveličar pred nje, prišedši preko holma na skrajni rob obrežja ter pokliče Jakopa in Janeza. Ta odločilen dogodek v življenji Jakopovem označil je slikar kaj plastično. Kristus, stoječ v božanski visosti svoji na morskem bregu, vabi preprosta ribiča s toliko milobo, da se jima vidi, da sta z veseljem ostavila mreže in očeta svojega ter šla za njim. Vzveličar je oblečen v višnjavo svojo haljino, preko katere ima pogr-nen rdeč plašč, ubran ob ledjih v slikovito draperijo. Obličje, ki se mu vidi v treh četrtinkah profila, obrisano je v klasičnem ovalu, nos njegov, lahno upognen, ukrojen mu je v preljubki potezi, kar daje vsej glavi jako plemenit izraz. Pogled Kriščev je toli mil, ljubeznjiv in očarljiv, da mu pač ni moči odreči najmanjše želje. Z jasnega čela se mu razsipajo valoviti kodri po tilniku navzdol. Leva roka mu je položena na prsi, s pouzdigneno desnico pa kaže preko rame v ozadje, kjer mu nasledu-jeta malo prej poklicana učenca : Simon, imenovan Peter, in brat njegov Andrej. Ta bratovska dvojica je naslikana jako dobro ! Peter, obrnen en profil od gledalca, utopil se je v živ razgovor z bratom svojim, s katerim stopata polagoma izza niskega griča gori na obrežje. Zadaj za njimi razprostira se v prijazni perspektivi klasična pokrajina galilejska. — Kristu nasproti pa se nahaja skupina prej omenjenih treh ribičev. In to nam je slikar predstavil z dramatsko mimiko! Dočim se je oče Zebedej, plešoglav starec s sivimi kodri v tilniku, uprt na levo svojo roko, na polu sedeč v ladiji, po Kriščevem klici presenečen uspel po konci in  svojo mrežo spustil preko ladjinega
[ roba v morje, skočil je starejši sin njegov, Jakop, začuvši glas Gospodov, ves oduševljen po konci ter, nagnen z vsem svojim životom daleč naprej črez ladijo, razprostrl obe roki Kristu naproti, kakor bi ga hotel objeti ter mu na tak način izraziti vso svojo privrženost. Borna rujavo-sivkasta haljina z zavihanimi rokavi odeva krepko Jako-povo telo. Glava mu je obrnena v smelo obrisanem profilu Kristu nasproti in pogled njegov, živ in ognjen, uprt je iskreno v obličje Gospodovo. Za Jakopom na desno, v ozadji, stoji njegov mlajši brat Janez, v niladeniški svoji vitkosti. Na levi roki ima mrežo, katero je o Kri-stovem klici v naglici za seboj kvišku potegnil, a z desnico, pouzdigneno z živo mimiko, izražuje svoje str-menje na toli častnem pohodu. Obraz mu obseva mla-deniška krasota, pogled njegov je svetel in nekako v vzveličarja zamaknem Okrog glave se mu vale mehki kodri. — Janezu v ozadji skozi prozorno njegovo mrežo, odpira se dražesten razgled po gladki morski planoti, po kateri plava druga ladjica z razpetimi jadri. Onostran, nad niskim obrežjem, žari se obzorje v zlatem jutranjem
I svitu. In nad to bajno pokrajinsko sliko in tu spredaj razvrščeno skupino nasmiha se milosojno pomladansko nebo izza svetlih, v horizontalnih potezah mirno po vzduhu jadrajočih oblakov . . .
(Konec prihodnjič.)
Štev. l!t.
Hs*   $LOVAN.   K~
301
Naše slike.  i^—1
Knez in kneginja črnogorska.
tožnimi čutili polni se nam srce, ako se oziramo po balkanskem poluotoku. Po osvobojenji velikega dela na njem stanujočih Slovanov, pričakovali smo, da se bo začelo med njimi razvijati samobitno narodno življenje; da bodo v zlogi in ljubezni tekmovali med sabo v napredku in omiki. Pričakovali smo dalje, da bodo v svesti si svojega velikega poklica hodili vedno ista pota, katera jim je odkażała zgodovina in prirodna leža njihovih dežel in tako postati deležni velike slave, katera brezdvojbeno čaka v bližnji bodočnosti vesoljnega Slovanstva. — A namesto tega vidimo, kako je stara slovanska pregreha — nezloga — pouzdignila med balkanskimi Slovani ruso svojo glavo ; vidimo, da ni sledu bratovske ljubezni, temveč da se med njimi bujno širi strupena rastlina medsebojne nezaupljivosti; vidimo, da namesto neke-danje turške sužnjosti stopa druga, po svojih nasledkih še veliko pogubnejša.
Le jedna svetla točka ostala je še za slovanskega rodoljuba na balkanskem poluotoku. To je Crna Gora, Kakor so jo stoletja s silnimi vojskami napadali turški paše, tako jo v poslednjih desetletjih zavojevajo diplomale raznih evropskih držav. Prvi so hoteli uzeti jej svobodo : drugi namerjajo uzeti jej narodno zavest, Iz-podletelo je prvim, posrečilo se ne bode tudi drugim. Črna (lora je in postaje od dne do dne bolje slovanski Pijemont. Vse spletke, ki se snujejo proti njej in njeni veliki bodoči nalogi, pa se razbijajo o modri razmiš-Ijenosti in jekleni volji njenega previdnega in junaškega kneza.
Nikola 1. Petrovič Njegu š je sin vojvode Mirka Petroviča in netjak dne 13. avgusta 1860. v Kotom umorjenega kneza Danila. Porojen je bil dne 7. oktobra 1841. Nauke svoje dovršil je v Parizu. On je mož nenavadnega uma in izrednega junaštva. Malo svojo državico vlada modro in pravično in zato bi Črnogorci dali zanj svoje življenje. Posebno pozoren je na širjenje omike med črnogorskim narodom. Zato ustanavlja in z rusko pomočjo uzdržuje osnovne šole : zato je ustanovil na Cetinji tudi licej in višjo dekliško šolo. Poslednjo, na kateri poučujejo izvrstne ruske učiteljice, obiskuje tudi jako mnogo Dalmatinek. Dovršivši nauke so gojenke mnogo omikanejše in v praktičnih stvareh izurjenejše, nego gojenke naših, po nemških uzorih ustanovljenih višjih dekliških učilišč.
Poleg tega pa si je Nikola I. vedno v svesti dolžnosti, katere mu položaj Crne Gore nalaga v vojnih ozi-rih. Zato je ugodno reformoval svoje vojaštvo. Isto, rabeč še do nedavnih časov lesene tope in puške kre-menjače, oboroženo je sedaj prav po modernem načinu. To oboroženje daje z ozirom na prirojeno junaštvo črnogorskih sokolov mali tej slovanski državi še večji pomen.
Nikola I. poleg vsega tega deluje tudi na duševnem polji. Več krasnih pesmi izšlo je iž njegovega peresa. Najbolje znana med njimi je črnogorska himna: „Onamo, onamo za brda ona!" Najznamenitejši spis njegov pa je drama „Balkanska carica". Dramo to predstavljali so leta 1884. na Cetinji in v Podgorici v navzočnosti kneževi in za velikega naudušenja navzočnega občinstva. Kakor smo letos naznanili, izšla je tudi že v nemškem prevodu.
Od dne 8. novembra 1860. poročen je Nikola I. z Mileno, hčerjo vojvode Petra Vukotiča, ženo znamenito po svoji telesni lepoti in duševnih krepostih. Leta 1871. porojen mu je bil prestolonaslednik Danilo Aleksander. Vso svojo deco — imel je sedem hčera in dva sina —¦ dal je Nikola odgajati v Rusiji. Stroške za odgojo plačeval je in plačuje še v znamenje posebne naklonjenosti do kneza ruski carski dvor.
Veliko svojo modrost pokazal je Nikola I. ravno poslednje dni s tem, da je z rimskim papežem sklenil konkordat o svobodnem razvoji katoliške cerkve po svoji državi. Dočim so se vršili dogovori zaradi te imenitne zadeve, sešel se je tudi z vladiko Strossmayerjem, kateremu gre glavna zasluga, da se je ustanovila v črnogorskem primorskem mestu Baru nadvladikovina in da je bil za nadvladiko imenovan hrvaški rodoljub in pisatelj Simun Milinovič. S tem je Nikola pokazal, da on ne dela razlike med Rusi in Hrvati, temveč da sta mu oba naroda iste krvi in istega jezika, dasi ne soglasna v veri, jednako mila in draga.
Znano je, da ima kneza Nikolo ruski car posebno v čislih. Z veliko slavo in častjo sprejemajo ga vedno v Petrogradu, kedarkoli pride tja, da obišče svojo deco, ali pa po drugih uzrokih. Nikdo ne dvoji, da ima Nikola s pomočjo Rusije izvesti še jako imenitno delo pri ko-nečnem osvobojenji balkanskega poluotoka. Govori se celo mnogo o tem, da ga Rusija kandiduje za bolgarski prestol. Dasi bi to bila najboljša rešitev zapletenega bolgarskega vprašanja, vender je malo verjetna. Toliko pa je gotovo, da mu Rusija zaupa vse in da so ga še v poslednjem njegovem bivanji v Petrogradu zagotavljali, da more začeti akcijo, kedarkoli se mu zdi najugodnejši čas, Rusija da je vedno pripravljena podpirati ga ne samo moralno, temveč tudi dejanski. Od kneza Nikole je tedaj v precejšnji meri zavisen mir Evrope. Kakor je leta 1875. iz „koščeka" Ercegovine izšla parola za srbsko, črnogorsko in konečno ruskoturško vojsko ; tako bode — to je naše stalno uverjenje — sedaj mala Črna Gora dala narodom balkanskega poluotoka znamenje za konečno osvoboditev. Da se bode to zgodilo o najprimernejšem času, zato nam je porok modrost in previdnost junaškega kneza, katerega naj bi Bog v blagor črni Gori in v slavo Slovanstva ohranil še mnogo let. —i>.
302
-3*   SLOVAN.   ·<-
Štev. 19.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Slovenski državni poslanci sešli so se bili
v Ljubljani pred svojim odhodom na Dunaj, da se posvetujejo o daljšem ravnanji nasproti vladi grofa Taaffeja. Kaj so sklenili, ne vemo ; le toliko se poroča ofici-jalno, da se je doseglo v vseh zadevah popolno soglasje. — Grof Taaffe, ki se pred otvoritvijo nove zborbe gotovo zanima, kako se poslanci posamičnih skupin pripravljajo za novi parlametni boj, citai je brez dvojbe tudi poročilo o posvetovanji naših poslancev. Kako je neki sprejel to poročilo? Dvojimo, da bi mu siveti začeli lasje iz strahu pred odločnostjo naše delegacije. Saj je že večkrat bila prilika — in sicer mnogo ugodnejša nego sedaj — za odločno ravnanje; a vsigdar so jo čuvarji naših pravic zamudili. Znano nam je celo, da jim je nekdaj — ko so, da zadovolje javnemu mnenju, sklenili govoriti z grofom Taaffejem resno besedo o naših opravičenih tirjatvah — takoj upadel pogum, ko jih je ministerski predsednik sprejel z osornim ogovorom, češ: vi hočete širiti revolversko politiko. In upognila so se hrbtišča in čula opravičevanja : preuzvišenost! tako hudo nismo mislili. Zato smo prepričani, da tudi sedaj načelnik vlade ne prisoja velike važnosti posvetovanju naših državnih poslancev. Saj so v klubu Hohemvartovem ; ko bi naposled res bili o par-lamentnih počitnicah spoznali med svojimi volilci, da treba ravnati drugače, nego doslej, ukrotil jih bode že kluba predsednik in pa njegovi nemški člani. — Ad nomen Hohenwart. Njega smo pogrešali med poslanci, ki so se bili udeležili skupnega posvetovanja. Tudi Win-dischgriitza in Gödla ni bilo. Kako to? So li bili ti gospodje tudi vabljeni ali ne? Ce so bili in niso prišli, tedaj so s tem dokazali, da jih zborovanje, v katerem se govori in sklepa o koristih in potrebah slovenskega naroda, ne zanima; če pa jih njihovi državnozborski tovariši na zborovanje niti vabili niso, tedaj je pa stvar vsekakor tudi zanimljiva. Ali so namreč že zanaprej prepričani, da se njihovim sklepom o narodnostnih vprašanjih nikakor pridružili ne bodo, in tedaj bi jih ne smeli zmatrati več za slovenske zastopnike, temveč morali bi ž njimi govoriti brez okolišajev; ali pa so se bali, da bi njihova navzočnost utegnila ovirati sklepanje, in tedaj so tej nemški trojici v strahu. — Kakor torej premišljujemo, vsekakor se nam prikazuje slovenska delegacija v prav čudni svetlobi.
I Joj do skrajnosti napovedal je nani Slovencem — in Slovanom sploh — graški mestni zastoj). V svoji seji dno 10. m. m. sklenil je namreč na prošnjo društva nemških narodnjakov resolucijo, da se imajo ]>o-slej vse mestne službe oddajati izključno le rojenim Nemcem. Slovencem, katerih je več nego dobra tretjina na Štajarskem in kateri prav izdatno pripomagajo za uzdr-ževanje Gradca, so torej zaj>rta vrata do vseh služeb deželnega glavnega mesta. To je surovost, to je podlost, kakeršne je sposoben le Nemec, (iraški mestni očetje hoteli so v preganjanji Slovanov posnemati Bismarka; a dobre nemške dušo posegle so še nekoliko dalje. Bismark ne zapira Poljakom vrat do državnih služeb, hoče le, da se odreko svojim narodnim čutom ; graški mestni zastop pa proskribuje vsakega, ki ga je rodila slovanska mati. — Mi Slovenci smo prekratki in jiredobrosrčni. To bi moralo prenehati. Ko vidimo, kako naš tisočletni sovražnik besni proti nam. morali bi tudi mi konečno spoznati, da z dobroto in |>reveliko obzirnostjo ne dosežemo ničesa; da s tem le ogromno škodujemo narodnemu svojemu razvitku. Le preradi se učimo od Nemcev stvari, katere so nam na škodo: zakaj bi se konečno ne začeli tudi od njih učiti tega, kar nam utegne biti na korist. Kakor Nemci delajo z našimi rojaki,  tako delajmo mi v avto-
nomnih zborih z Nemci. Na ta način bodemo se konečno vsaj iznebili tujih usiljencev, ki hočejo med nami vladati, nam zaničujejo jezik in sramote šege in navade. — Pa še nekaj narodnim gospodom trgovcem na Spodnjem Štajarskem. Oni jemljo razno blago navadno iz Gradca in prouzročajo s tem, da napreduje mesto, katero se jim potem odmenjuje z resolucijami, kakeršna je danes omenjena. Naj pretrgajo dosedanje zveze z Gradcem. V Ljubljani dobili bodo pri narodnih trgovcih isto blago za isto in boljšo ceno, nego v nemškem Gradci. Ravnajmo ]>o geslu : svoji k svojim. To bode najboljši odgovor na boj, kateri nam do skrajnosti naveščajo graški patres urbis.
Družba sv. Cirila in Metoda ustanovila je
dvoje otročjih zabavišč, ki se odpreta že 1. oktobra. Prvo je v Celji, drugo v Trstu. Odbor družbe, v katerem sede možje, ki so uverjeni o imenitnosti njeni za slovenski narod, prizadeva si vsestranski, da bi izpolnjeval v pravilih označeni namen. Zato bodo tema zabaviščema sledila druga tam, kjer je tega potreba za ohranitev naše narodnosti; zato se bode s šolskim letom 1887 1888 ustanovilo tudi nekoliko šol. — Treba pa je, da odbor jiodpirajo vsi unanji rodoljubi in najprvo družbene podružnice. Ta podpora pa ne bodi samo denarna, temveč tudi organizatorna. Podružnice in njihovi odbori znajo najbolje krajevne potrebe glede slovenskega šolstva, naj torej o jiravem času naznané glavnemu odboru primerne predloge, da se ti tekom leta obravnavajo. Z ustanovitvami šol je združeno mnogo vprašanj, katera so morajo prej povoljno rešiti. — Le ako bodo podružnice tudi v tem oziru podpirale glavni odbor, mogoče bode njemu družbeno delovanje urediti tako, da bode narodu našemu donašalo one koristi, katere vsi pričakujemo od nje.
Na slovenski gimnazij v Ljubljani upisalo se
je letos kljubu povišani učnini več dijakov nego lani. Samo prvi razred šteje jih 158, ki so razdeljeni v dve paralelki [io 79 dijakov. To je za jeden oddelek pač ogromno število, ki je iz pedagogienega in zdravstvenega stališča nedopustljivo. Zato bi bili mislili, da se bodo takoj s početka naredile tri paralelke, katerih vsaka bi vender štela še čez 50 učencev. A kakor se vlada krvavo malo briga za vse naše zahteve in potrebe, tako ravna tudi tu. Ze lani sta šteli slovenski paralelki prvega gimnazijskega razreda po 74 učencev, a kljubu temu se ni ustanovila tretja paralelka. Letos bode bržkone tudi tako. Vsaj doslej še o tej stvari ni ukrenjeuega ničesar. Slovenski državni poslanci naj v interesu pouka in zdravja naše mladine store na merodajnem mestu neodložno potrebne korake, da se odstrani tako mačehovsko ravnanje s slovenskimi oddelki ljubljanskega gimnazija. Ako umejo svoje dolžnosti, tedaj bodo vedeli, da so oni v prvi vrsti poklicani skrbeti za to.
Potreba slovenskih velikih gimnazijev je tako nujna, da bi morali naši poslanci stopiti takoj v odločno ojiozicijo proti vladi, ako se bode še vedno protivila ustanoviti jih. Za jedno leto so že slovenski (lijaki, ki so dovršili lanskega leta četrti razred ljubljanskega, kranjskega in novomeškega gimnazija, obsojeni trpeti grozne muke, izvirajoče iz nepopolnega znanja učnega jezika, v katerem se morajo najedenkrat učiti vseh predmetov. To je ravno tako, ko da bi se nalašč hotel zavirati uspešni napredek slovenske učečo se mladine : ko da bi država suma želela, da bi ona zaostajala v naukih za nemško mladino. Prihaja nam pa tu tudi na um, da so bile slovenske paralelke spodnjih gimnazijev ustanovljene 1 e z a pos k uš n j o, kakor se je z ministerskih sedežev tako rado in tako mnogokrat naglašalo. Vprašamo torej: ali se ne deluje naravnost  na to, da bi se ta „poskušnja"   ne obnesla :
Štev. 19.
->·   SLOVAN.
303
da bi se našel uzrok, slovenske paralelke sploh odpraviti in upeljati status quo ante? Saj si ni mogoče misliti, da bi ista mladina, katera se je štiri leta učila vseh predmetov — razven grščine — v svojem materinem jeziku, mogla v naukih uspešno napredovati, ako je obsojena učiti se od petega leta naprej vseh predmetov zopet v nemščini. To je pedagogični nezmisel, ki je mogoč le v taki državi neverjetnosti, kakeršna je : žal ! Avstrija. Ako naša mladina ne bode o takih razmerah preveč zaostajala, pripisati bode to le čudežu, kateri bode storil prirojeni slovenski talent, in pa veliki, neprimerni marljivosti naših dijakov. Znano je pa, da šola še ne stori vsega; da ni zadosti, ako dijak proučuje le šolske knjige in predmete, temveč da si more širje obzorje in temeljito omiko zadobiti le, ako se poleg šolskih knjig peča tudi z drugim berilom, posebno s slovstvi naprednih narodov. In ravno na zgornjem gimnaziji nastaje ta naloga. Kako bode pa dijaku preostajalo zato potrebnega časa, ako se mora boriti z jezikom, v katerem se mu je učiti šolskih predmetov ? —
Naštelo bi se lahko še mnogo važnih razlogov za odpravo sedanje anomalije na tako imenovanih „slovenskih gimnazijih", a že doslej povedani so tako znameniti, da je treba našim poslancem v tem oziru govoriti z vlado jasno besedo. Aut-aut. Minister Gautsch je obetal, da bode proučil naše šolske razmere. Lovske težave in pa kopališčne zabave zabranjevale so mu to. Dobro; sedaj vsaj vemo, kaj imamo pričakovati od njega. Naj mu torej naši poslanci tudi kar naravnost povedo, kaj ima on in njegov „gospod in mojster" pričakovati od njih. Veliko število dijakov, ki se oglaša v slovenske paralelke, in pa izvrstni učni uspeh, kateri se je na njih dosegel kljubn temu, da je vlada prav mačehovski ravnala ž njimi, naj jim bode v izpodbujo. Saj Slovenci vender nismo samo zato na svetu, da bi trpeli, plačevali in — molčali.
Višja dekliška šola v Ljubljani. — V mestnem zboru ljubljanskem predlagal je g. dr. J. Vošnjak. naj osnuje mesto višjo dekliško šolo. Potrebo take šole čuti vsak Slovenec, kajti dane« nimamo Slovenci res zavoda, v katerem bi se nam odgajala dekleta v slovenskem duhu. Zategadelj predlog g. dr. J. Vošnjaka srčno pozdravljamo in le želimo, da bi se tudi skoro oživotvorila krasna ideja.
Za spomenik pokojnemu Božidara Raiču poslala nam je slavna „Narodna čitalnica" v Koboridu 5 gld.
- Mi smo ta znesek izročili predsedništvu „Slovenskega pisateljskega društva". — Daljše doneske za spomenik temu zaslužnemu rodoljubu bodemo izkazovali v svojem listu ter jih — dokler se v ta namen ne ustanovi poseben odsek — isto tako izročali predsedništvu „Slovenskega pisateljskega društva".
Ravnopravnost kakor v —.— S Sta jurskega
poroča se, da je c. kr. poštno ravnateljstvo naročilo vsem onim poštnim uradom, ki so doslej imeli nadpise v nemškem in slovenskem jeziku, da jih imajo odstraniti in nadomestiti samo z nemškimi. Tudi kočevskemu poštarju je ukazalo poštno ravnateljstvo, da ima odstraniti nemško-slovenske poštne pečate in rabiti le nemške. — Kakor se vidi, ima grofa Taaffeja vlada čudne pojme o ravnopravnosti, katero je proglašal ministerski predsednik za temelj svojega programa. Mi od nekdaj nismo verjeli, da bi imeli na Dunaji resno voljo dati konečno avstrijskim narodom one pravice, katere jim zagotavlja ustava ; a da se bode za grofa Taaffeja tako brezobzirno žalil narodni čut in izzivalo splošno ogorčenje, kakor se to godi z omenjenima naredbama — kateri seveda nista sami — tega si tudi mi nismo mogli misliti. Naši poslanci — — no, ti bodo na vse to — molčali. Možje se brigajo le bolje za veliko politiko. In pa naposled tudi ni lepo utikati svoj nos v vsako zadevo. Po teh načelih so se ravnali doslej, po teh se bodo, kolikor jih
poznamo, bržkone tudi poslej. Narod slovenski pa voli in — molči !
Adolf Obreza, državni in deželni poslanec,
umrl je dne 2(i. septembra v Cerknici. Dasi pokojnik nikdar ni iz srčnega uverjenja udan bil slovenskemu narodnemu programu, deloval je vender po svojih močeh za narod, s katerim ga je zvezala usoda. Bodi mu zemljica lahka!
Gospod Janez Subić, sloveči naš slikar in
profesor na umetnem muzeji v Kaiserslauternu v Renski Palaciji, pripeljal se je včeraj zjutraj v Ljubljano. Med potoma je pohodil Berolin, kjer si je ogledal jubilejno razstavo lepih umetnosti; potem se je bavil v Draždanih ter ondi proučeval svetovnoznano galerijo slik, odondot je krenil v Prago in na Dunaj ter v domovino, da si ogleda slike svojega brata, Jurija Šubiča, v ljubljanskem muzeji in v šentjakopski cerkvi.
Čehi kot duhovniki po slovenskih pokrajinah. Odkar nam nedostaje domačih sinov, kateri bi se dajali na bogoslovne nauke ter tako v svojem prelepem in pre-uzvišenem poklici koristili našemu narodu ; odkar nam tedaj nedostaje domačih duhovnikov, zatekli so se k nam mlatli bratje Cehi, ne bi li jim mi dali slovansko domovino, v kateri bi mogli delovati za dušno blaginjo našega naroda. Mladih Čehov je že dokaj v ljubljanski bogo-slovnici, a letos so jih sprejeli tudi vladike mariborski, tržaški in poreški. Mi, ki ne razlikujemo Slovencev po pokrajinah, nego so nam vsi jedni bratje; mi tudi z jednako ljubeznijo ljubimo ostale Slovane ; tako mora čutiti vsak Slovenec ; Slovan se mora povsod med Slovani čutiti doma, to je prvi korak do sporazuma in konečno do uzajemnega bratovstva. Srčno torej pozdravljamo mlade Čehe v naši zemlji, katero so si izbrali za svojo domovino, in jim želimo, da bi bili našemu ljudstvu pravi blagovestniki ne samo Kristove vere, nego i slovanske ideje. V obojem je naš spas. Pomagajte nam širiti narodno zavest in kakor prihajate kot Slovani, tako i ostanite Slovani našemu narodu. In Večni naj blagoslovi vaša dela in ohrani vas v slavo božjo in Slovanov !
Nove knjige. „Domoznanstvo ormoškega okraja. Po načrtu, sestavljenem od odbora, priredil in založil odborov predsednik: Fran Rakuša, nadučitelj pri sv. Bolfenku. 1880. Natisnil J. Leonov naslednik: L. Kordeš v Mariboru." — Knjižica v "'S" in 87 strani obsežna je jako zanimljiv donesek zgodovini slovenskega naroda ; to je sicer samo točka slovenskega ozemlja, ah mnogo takih toček dalo bi nam celokupno sliko. Gospod pisatelj nam opisuje ves ormoški okraj, ki je na meji Hrvaške in Mejumurja, v zemljepisnem, zgodovinskem in krajepisnem obziru ; poleg tega podal nam je vsa krajevna imena, katera utegnejo zanimati naše jezikoslovce. Kar se tiče krajevnih imen, želeli bi večjo zanesljivost in točnost. Tako se na pr. zove neka vas Krčevine, a ne Krčevin«; Mihaljevci, a ne Mihaljevec; Ključarov«, a ne Ključarovec; Hranjigovcv, a ne Hranjigovec. Kakor rečeno, take stvari so važne za jezikoslovce. Naši uradniki po Štajarskem, kateri so navadno Nemci ali pa nem-čurji, pokvarili so nam krajevna imena tako grozno, da se človeku ni nikoli zanesti na uradno rabljena imena; ti ljudje hočejo vse ponemčiti, in zategadelj spakedrajo tako imena, da niso ničemu podobna, češ, zdaj so nemška! Slovenske oblike kvarijo nalašč ; tako je na vseh ploščah v občinah napisano ptujsk/, namesto ptujski Toda pustimo nemčursko godio. V Rakuševi knjižici je toliko za-nimljivega gradiva, da vsaj za trenotek zabimo neslanih nemčurjev štajarskih. Gospod pisatelj je uplel v svojo knjižico nekoliko narodnih pripovedek in vraž, s čimer je posebno razveselil prijatelje in nabiratelje slovenskega narodnega blaga, in baš ta stran njegove knjižice odlikuje se lepo od knjižic te vrste, katere so že izšle v zadnjem času po Slovenskem, zato želimo, naj bi ga v tem pogledu posnemali oni,  kateri nam bodo opisavali še
304
->·   SLOVAN.   ?~
Štev. 19.
druge, do zdaj neopisane kraje, in naj bi nam podajali vsaj važnejše pripovedke in vraže, katere so značajne za občno mišljenje narodovo. — Hvalevredno je početje, da so se nekateri učitelji Dolenjega Štirskega poprijeli tako lepega dela in da zbirajo po domačih arkivih gradivo slovenskemu zgodovinarju ; to je tem bolj hvalevredno, ker je tukaj še premnogo nemčurskih učiteljev — rojenih
Slovencev —, kateri svoje slovenske tovariše zaničujo zarad njihovega književnega delovanja. Zato želimo, da bi se naši razumniki naročali na Rakuševo knjižico, ker je cena toli niska, da si jo lahko vsak omisli. Naroča se pri pisatelji, g. Franu Rakuši, nadučitelji pri sv. Bolfenku pri Ormoži, Štajarsko.   Cena 30 kr. s poštnino vred.
Ostali slovanski svet.
Fr. S. Kuhač, osnovatelj niuzikologije. — V
glasbeni znanosti zabeležiti nam je velik napredek, kateri bi si zopet radi prisvojili Nemci. Ala so ti Nemci modri ! Karkoli se pokaže kje novega, zlasti ako je Slovan kaj zasnoval, zakriče pred svetom : e to je naše, to smo mi izumili. Fr. Š. Kuhač je že I. 1869. pisal v „Vienci" o komparativni glasbeni znanosti, to je v ono dobo, ko se še nihče ni upal govoriti o obstoji kake narodnosti v glasbi, imenovavši to znanost muzikologijo. Pisal je o tem tudi svojim književnim prijateljem na Nemškem, ali ti ga niso prav umeli, ampak so se poprijeli imena „muziko-logija", ne vedoč, katere discipline morale bi spadati v to novo znanost. Lani pa je celo izšla knjižica z naslovom : „Vierteljahrsschrift für Musikwissenschaft, redigirt von Guido Adler. Firster Jahrgang. 1885. I. Vierteljahr. Leipzig, Breitkopf & Härtel." V ti knjižici govore Nemci o muzikologiji, to je o komparativni glasbeni znanosti. Fr. S. Kuhač spisuje muzikologijo, s katero se peča že dvajset let, in jo bode izdal, bržko mu bode mogoče. In kaj je muzikologija? Muzikologija združuje v sebi vse stroke glasbene znanosti v samostalno celoto, torej je muzikologija povse samostalna znanost. Fr. S. Kuhač očita Nemcem v 35. br. Vienca, da še niti oni niti drugi narodi tega danes ne znajo, in zato izjavlja, da prvenstvo pripada Slovanom. Mi se res radujemo, da je spet Slovan odprl narodom novo znanost, čestitamo Hrvatom, da se je baš iž njih srede pokazal mož, ki stopa kot učitelj vsem narodom. Daš v znanosti in umetnosti so že danes Slovani učitelji vsej Evropi; Slovani so pravo pot pogodili, da so baš na polji znanosti in umetnosti jeli upli-vati na preobraževanje vse ponosne Evrope, kajti glavni namen bodi nam odgoja vsega človeštva.
„Društvo sv. Save." Kakor imajo Nemci svoj „Sulferajn" , Cehi „Matico školsko", mi Slovenci ..Družbo sv. Cirila in Metoda", tako so si osnovali Srbi v Belem Gradu „Društvo sv. Save". Da, tudi v Belem Gradu je treba društva, kateremu je naloga, da širi in neguje narodno čustvo ; tudi v Belem Gradu, kjer je vender malo Nemcev, ali ti Nemci imajo svoje nemške šole in se hočejo širiti in šopiriti na vse strani. Nemec je povsod jednak ; misli, da je to kultura, ako zatira druge in jih prikrajšuje v narodnem pravu. Toda ako ta nemška nevarnost ni tolika v Helem tiradu, vender je potrebno, da se snujo društva, katerim je prva skrb širjenje pro-svete. Rečeno Društvo sv. Save bode izdavalo dobre knjige, slike in pesmi, podpiralo in gradilo šole Clan društva more biti vsak Srb in Srbkinja in vsak prijatelj narodne prosvete.
Bolgarsko narodno sobranje sprejelo je naslednjo adreso do ruskega carja: „Zbrani zastopniki bolgarskega naroda prosijo Boga iskreno, da bi dal dolgo in srečno življenje carju, kateremu pošiljajo odkritosrčna voščila in izrekajo čutila udanosti in globokega spoštovanja, nadejaje se, da po vsem, kar se je zgodilo doslej, prene- ?
hajo napete razmere med Rusijo in Bolgar in da bode car kakor v minolosti uzel v uzvišeno svojo . tščito narod bolgarski in narodno stvar, da se tako doseže zjedinjenje, samostalnost in neodvisnost Bolgarske." — Ta adresa pač gotovo ni bila po volji Batenberžanom.
Nekateri popravki.
V zadnji številki „Slovanovi" urinilo se je v nekatere spise dokaj napak, katere je lahko zapazil vsak pazni čitatelj našega lista — zakrivilo jih ni uredništvo. Od teh naj popravimo samo tiskarski napaki v „Hrvaških spominih". Na strani 276. na levi vrsta 21. od zgoraj čita se: „da moram iti domov ... Če ne pridem, gorje mi! —Preinačiti treba to: „da mora iti Janez domov ... Če ne pride, gorje mu!" -— Na isti strani na desni v 12. vrsti zgoraj mora biti namesto: „Zahvalila se mi je z povzdignenima rokama" — „Zahvalila me je s povzdignenima rokama", kajti je „zahvaliti se komu" germanizem. Nepokvarjeni narod govori le: zahvaliti koga. — Malo niže izpuščen je v besedi: s Kra-jinčanko (Rezo) prvi n, ki je vsekako potreben. „Kra-jinčani" ???? se ljudje, ki so po rodu iz Suhe Krajine.
Častiti čitatelji so gotovo že sami opazili, da se je v poslednjo številko pri članku „Rusija in Francija" urinila velika pomota. Slovenske besede v opomnji uzete so namreč iz obširnejšega komentarja natisnene ruske pesmi. Pravilni prevod pri natisneni pesmi označenih ruskih izrazov je tale :
') prizrak = pošast; strašnim prizrakom = kot strašna pošast. 2) kaže se. 3) uški na makuški — napeli so ušesa. 4) oklepe. *) topove. «) goreči. ') čas. ») grdobo. ») plaši. '·') navaditi se. '') sramote. vi) sanjaje. n) helotje. "i v otvet — v odgovor. 15) raztrgaj.   «''·) verige.   ") s podplatom.   I8) vedno.        reči.
Listnica uredništva :
Gospodični M. G. v V. : Ona žena, ki za goldinar naznanja ljudem, kje se nahajajo duše umrlih njihovih sorodnikov, in pripoveduje, da stanuje v Ljubljani v vladiški palači, je prav nevarna sleparka. Najboljše je. ako opozorite nanjo žandarmerijo. — Nikomur ni dano vedeti, kam pride po smrti duša tega ali onega mrliča in že sama želja to zvedeti je „p re drzna grešitev v božjo milost11.
Mnogim naročnikom, ki reklamujejo 15., 10. in 17. številko, naznanjamo, da so jim bile pravilno poslane. Se jedenkrat poslati jih ne moremo nikomur, ker so nam čisto pošle. — Ko bi bil jeden ali drugi naročnikov prejel po dva izvoda teh številk, prosimo ga uljudno, da nam blagovoli jeduega vrniti.
Listnica upravništva:
P. t. g. dr. J. na Ptuji:  Obečano številko pošljemo Vam v kratkem. —
Č. g. A. Mikiša v Lanišči: Vašej želji letos ne moremo ustreči, ker nimamo več vseh številk.
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za "četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld.; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika : Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik : Anton Trstenjak.