PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV,—No. 648. CHICAGO, ILL., dne 12. februarja (February 12), 1920. LETO—VOL. XV. Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST.,'CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407 DA SI POKLIČEMO V SPOMIN. Primerno je, da zopet enkrat vprašamo, kaj da je socializem, kaj pomeni in za čem gre. Res, same znane"reči so to, in vendar je od časa do časa zelo potrebno, da ponovimo ta vprašanja in se prepričamo, če nismo kaj pozabili, kaj važnega, kar bi lahko imelo slabe, nemara usodne posledice. V viharni razdivjanosti časa, tako polnega dogodkov in svetovnih preobratov, kakor je prav ta, ki ga preživljamo, ni nič čudnega, če pograbi dan človeka s tako silo, da pri tčm pozabi na večnost. Saj ima vsaka ura svoje zahteve, svoje naloge, in kliče baš najaktivnejše nature na plan. V strahu, da izgubiš dragoceni trenutek, v mrzličnem stremljenju, da koncentriraš nanj vse svoje misli in moči, pa kaj lahko izgubiš stik s preteklostjo ali z bodočnostjo, ali pa z obema. In tako vidimo, da je naša doba nele doba velikih dogodkov, ampak tudi doba velikih, ogromnih napak, vršečih se na vseh straneh, pogosto-ma izvirajočih iz najboljših namenov, a v svojih efektih in posledicah naravnost nasprotnih namenom. Doba je prinesla na površje vprašanja, o katerih ne bi bili pred vojno niti najsmelejši duhovi upali, da pridejo tako kmalu na dnevni red. Vojna in vse, kar je bilo z njo spojenega, je povzročilo, da je prišel tudi socializem mnogo Hitreje v stadij praktičnega uvaževanja, aplikacije in eksperimentiranja, kot je bilo pričakovati, ko je bil ves svet še v več ali manj navideznem miru- Socializem tukaj, socializem tam, pospeševanje socializma na eni, zatiranje socializma na drugi strani, upanje v njegovo jutršnjo zmago, strah pred njegovo vlado, socializem čist kot solnce, socializem kot peklenska groza, vse črno in vse belo, blagoslov in prokletstvo, fanfara slave in krik besnega sovraštva ... ali socializem povsod, med prijatelji in sovražniki, v politiki, v domačiji, v industrijalnem življenju, v mednarodnih vprašanjih ... povsod. Niti v dobi zloglasnega Bismarckovega zakona v Nemčiji ni bilo toliko govorjenja o socializmu, kolikor ga je sedaj. Toda — ali je socializem, o katerem se toliko govori, toliko za in toliko proti, res vedno socializem? Ali grade vsi, ki se sklicujejo nanj, res socialistično stavbo? Ali se bojujejo reakcionarji, ki se mučijo z iz-mišljanjem prohibitivnih in persekutivnih sredstev, res zoper socializem? Zmeda je v teorijah in zmeda je v praksi, kamorkoli pogledamo, in z razmerami časa se ne bi niti vjemalo, da se ne bi zanesla zmeda tudi v nazore o socializmu in v socializem sam. Kajti kakor vse ima tudi zmeda svoje vzroke, katerih učinki ne delajo izjeme ne pri socialistih ne pri protisocialistih. Vzrokov je mnogo. Tudi pred vojno nismo živeli v dobi same neskaljene jasnosti, in izbruh vojne sam na sebi je mogočen dokaz, da je moralo biti na svetu mnogo meglenega, ker bi bil sicer tak strašen konflikt enostavno nemogoč. Ali vojna ni odpravila ne vseh nasprotij ne vseh konfuzij, pač pa je spravila še lep kupček novih na dan. Vojna je pač velikanska prikazen — zlasti če se vodi v takih dimenzijah kakor zadnja — ni pa veliko modroslovno sredstvo. Vojna lahko na tak ali enak način reši gotovo vprašanja, ki jih more orožje presekati, ne rešuje pa oddaleč vseh vprašanj, in niti o tistih, ki jih je šiloma razvozljala, se ne more vedno reči, da so definitivno rešena. Iz njih se lahko razvijejo drugi, resnično ali navidezno novi problemi, ki se pridružijo starim; pomnože se še z novimi, ki nastajajo iz novih položajev, in ljudje, ki so mislili, da bo življenje po vojni čudovito enostavno, so do bolehanja začudeni, ko spoznajo, da je vse še bolj zapleteno in svet še vse bolj poln vprašanj, kakor prej- V tem mogočnem tolmunu misli in strasti, hotenja in želja, eksperimentov in protiekspe-rimentov, je nujna potreba orientacije, da se ne zgreši pcft popolnoma. Tudi za socializem je to potrebno, tem bolj potrebno, čim bolj postaja socializem živa sila pri preurejevanju sveta. Nekoliko vprašanj si je zato treba poklicati v spomin, na katera smo sicer že davno slišali odgovore, ki pa se zde kakor pozabljena ali pa pod debelimi plastmi vsakovrstnih dnevnih dogodkov povsem zakopani. Iz česa prihaja socializem? Iz socialnih ne-dostatkov, iz uredb, ki so tekom časa nastale, pa so se tekom časa zopet preživele, a še niso izginile in so vsled tega postale ovirajoče breme v pohodu nadaljfiega napredka. Iz neurejenosti sedanje sdružbe se praja socializem. Družba, kakršna je, ne more zadovoljiti večine svojih članov, ki so pa živi ljudje in se zato ne morejo in ne marajo trajno vdati razmeram, temveč hrepene vse mogočneje po zboljšanju in po takih izpremembah, ki bi prinesle zboljšanje. Če bi se to stremljenje samo na sebi lahko imeno- valo socializem, tedaj bi bil skoraj vsak današnji človek socialist. Zakaj nezadovoljnost in ko-prnenje po zboljšanju je tako splošno, da bo le' zelo težko najti izjemo. Ali odtod do socializma je dolga, dolga pot. Socializem ima največ opraviti s to vsestransko nezadovoljnostjo. Vidi in sliši jo, njene grožnje in izbruhe opazuje, njene žrtve šteje — ali z vsem tem se ne identfficira. Sredi vse te nezadovoljnosti postavlja vprašanja in zahteva odgovore. Svoja vprašanja pretehta, da so razmeram ustrezajoča, umestna in prav postavljena. In kadar išče odgovore, se skrbno ozira po vseh poljih življenja, da mu ne bi ušel noben moment, vsled česar bi mogel odgovor postati pomanjkljiv ali napačen- Spoznati hoče vire in vzroke nezadovoljnosti, njeno opravičenost in njene eventualne zmote. In kadar je na tej strani dognal vse, kar je sploh mogoče dognati, se loti drugega dela in išče s sredstvi znanstvene raziskave pot, ki more povesti človeštvo iz vse te nezadovoljnosti v boljše, na zemlji, med ljudmi možno življenje. Nešteti so posamezniki in neštete skupine, ki se hočejo rešiti nezadovoljnosti, pa se v ta namen poslužujejo vsakovrstnih sredstev. Tudi miljonar pogostoma ni zadovoljen in misli, da doseže večjo zadovoljnost, če se mu posreči pomnožiti svoje bogastvo. Metodam, katerih se navadno poslužuje, gotovo ne bomo dali socialističnega imena. Morali bi pa tako storiti, če bi' bilo koprnenje po zboljšanju položaja že socialistično. Delavec, ki stremi za tem, da zapusti svoj razred in najde večje ugodnosti v srednjem stanu, ni zaradi tega socialist. Strokovna organizacija, ki misli na to, da pridobi za svoje člane boljše pogoje, višje mezde, več premij i. t. d., vse to le v interesu svojih članov in brez obzira na korist in škodo drugih delavcev, je vse prej egoistična, kakor socialistična- Socializem ni vprašanje posameznika, ne posamezne kategorije, ne posameznega razreda, temveč vprašanje vse družbe. Kako bi mogla biti družba urejena, da bi uživali vsi njeni člani najugodnejše pogoje za življenje? ... to je vprašanje, na katero zahteva socializem odgovora. Ne "kako si slikamo idealno družbo?", temveč "kakšna more biti najboljša družba od dosedanji stopnji razvoja?" — je vprašanje socializma. Slikati si idealne družbe je naloga utopistov. Socializem ni duhovita, igra, ampak resno znanstveno delo, ki se bavi s tem, kar je možno, ne pa s sanjarili, tudi če bi bile tako lepe kakor Jakobove. , Da spozna, kaj je mogoče, preiskuje socializem najprej to, kar je, in pot, po kateri je nastalo. Zgodovina ni kup zmedenih slučajnosti, ampak ima svojo zakonitost, in vse je med seboj spojeno. Vse te zveze je treba spoznati, da se more razumeti zgodovina in sedanjost. Le s tega stališča je mogoče gledati tudi v bodočnost. Nezadovoljni smo s sedanjimi razmerami. Toda varujmo se zmot! Te razmere niso nikakršna satanska iznajdba, temveč so tudi imel d svoje vzroke, močnejše od volje in moči posameznih mogotcev, ki se nemara danes dobro počutijo v njih- Tudi kapitalisti niso ustvarili teh razmer, ampak nujno so nastale v razvoju in po zakonih razvoja. Ljudje so bili le tista živa sredstva, katerih se je posluževal razvoj. In tudi v bodoče bo odločeval razvojni zakon; tisti ljudje, ki ga bodo najbolj razumeli in mu bodo najbolje sledili, bodo najbolje služili napredku, tisti, ki bodo hoteli hoditi po drugih, po/'svojih lastnih potih", bodo ostali brez uspeha- Socializem gre za uspehom, za kolikor mogoče gotovim uspehom, in zato hoče poznati pogoje uspeha. Kolikor manj eksperimentirati, ]5a kolikor več spoznavati, je pravilo socializma. Nič ne pomaga tresti hruško, dokler ni njeno sadje zrelo. Lahko pa spoznaš, česa je treba, da bo drevo rodilo, kako moreš zboljšati sad in kako pospešiti zorenje. Vsaka primera iz prirodo-slovja se ne more aplicirati na razmere človeške družbe. Toda resnica, da morejo nove razmere priti in obstati le tedaj, če je družba dozorela zanje, velja tudi v socialnem življenju absolutno. Glavni nositelj novih družabnih razmer je delavski razred. Ne da bi bila nova družba namenjena le njemu. Za vse dosedanje sloje- in razrede naj ta družba postane boljši dom. Toda delavski razred je tisti, ki najteže prenaša bremena sedanjilfrazmer in zato je njemu hrepenenje po izpremembi bliže kakor drugim. In delavstvo postaja od dne do dne močnejši razred-Če bi se vsi, ki delajo za svoje življenje, zavedali svojega delavskega značaja, bi bil delavski razred že danes najštevilnejši. Ali ta zavest raste, mora rasti pod pritiskom razmer, in priti mora na dan, ko bo delavski razred obsegal ogromno večino vsega človeštva. In ta večina je poklicana, da uredi svoj dom- Delavstvo je poklicano. Toda roko na prsi in brez zamere: Ali je delavstvo že zrelo za svojo veliko nalogo? ... Na svetu ne more biti socialista, ki se ne bi v dnu srca veselil, če bi mogel s prepričanjem pritrditi. Ampak ne naše veselje, temveč resnica je potrebna. In resnica ni tako krasna, tla bi nas mogla opajati. Ozrimo se po svetu in če smo sami pred sabo odkritosrčni, moramo povedati sebi in delavstvu, da še ni tukaj dan, ko bi moglo delavstvo izvršiti svojo zgodovinsko nalogo, ker še ni pripravljeno zanjo. Tudi druge razmere niso še vse dozorele. Da more socialistična produkcija nadomestiti kapitalistično, mora ta priti na zelo določeno visoko stopnjo, in nikakor se po pravici ne more reči, da je ta stopnja že povsem dosežena. V naj industrij alne j ših deželah je marsikaj zrelo za so-cializiranje v tej ali oni obliki, ali to še ni zrelost za popolno socialistično družbo. Koliko pa imamn še agrarnih in drugače na nizkih stop- njah razvoja stoječih dežel, kjer bi moral tisti, ki bi hotel socializirati, najprej vprašati, kaj naj socializira, pa ne bi našel ničesar! Ali važnejše od vsega tega je vprašanje, kako je z delavskim razredom. Prijetno je slišati laskanje in marsikateremu delavcu dobro stori, če se mu pravi, da je njegov razred že na najvišji stopnji. Ali socializem se nima laskati, temveč iskati resnico in jo povedati, tako, kakršna je v resnici. Koliko je delavstva na svetu, in koliko ga je organiziranega? In kar je organizacij — koliko solidnosti je v njih, solidnosti v smislu velike naloge razreda? Koliko upravnih izkušenj, koliko prakse v vodstvu industrij, v socialnem prometu, v organiziranju in ravnanju velikih skupin ima delavstvo?-.. Napredka, ki ga more delavstvo zaznamovati na vsakem takem polju, nikakor ne preziramo, ali napredek še ni popolnost. Ne nekoliko skupin naprednejšega delavstva, ampak njega velika večina mora biti sposobna za nalogo, da jo more izvršiti. Kajti socialistična družba je mogoča le na podlagi vzajemnosti. S tem, da pride na mesto sedanjih gospodarjev nekoliko delavcev, ki bi morali enako ukazovati nevoljnim, ker nezavednim delavcem, ne bi bilo prav nič opravljeno v smislu socializma. Vsaj velika večina tistih, ki vstopijo v socialistično družbo, jo morajo hoteti in biti pripravljeni, da jo vzdrže, tudi če je zato nekaj časa treba nekoliko samozatajevanja in žrtev. Na volji večine in na njeni zavednosti mora biti socialistična družba osnovana, sicer more biti le družba sile, ki se lahko razpade, čim neha sila učinkovati. Ta volja in zavednost pa mora biti tukaj pred družbo; ona je pogoj za ustanovitev socialistične družbe. Če je ta pogoj izpolnjen, je socialistična družba varna, ker je zgrajena na najtrdnejši osnovi. In zaradi tega je danes prva in najvažnejša socialistična naloga buditi to zavest in krepčati to voljo. Kadar bo oboje dovolj močno, je uspeh neizogiben. Resnično zavedna večina mora uresničiti svojo voljo. Na poti do tega cilja pa dobi delavstvo tudi dovolj prilike za svojo praktično dovršitev. Spotoma si zgradi in poveča organizacije vsake vrste, v katerih bo postavljano pred večje in večje naloge; njegovo sodelovanje v podjetjih se pomnoži in tako dobi vse več vpogleda v mašinerijo modernega gospodarskega življenja; več in več njegovih članov pride v občine, v zakonodajne zbornice in druge javne institucije, pa se seznani s komunalnimi in socialnim življenjem in njega zapletenimi nalogami in metodami. Paralelno z njegovo močjo se tedaj razvija njegovo znanje in njegova praktična sposobnost, in tisti dan, ko naraste njegova moč tako, da more prevzeti vajeti javnih zadev v svoje roke, bo tudi sposobno, da stori to uspešno, na korist vse družbe in z gotovostjo, da bo, kar ustvari, trajno in dobro. Krivda nekdanje Avstrije. Med vojno se je prav mnogostransko naglašala odgovornost Nemčije za svetovno vojno in pogosto-ma je bilo slišati glasove, kakor da je bila Avstrija le nekakšna žrtc^v nemške politike, in če že ne povsem nedolžna, vendar v veliko manjši meri kriva, kakor Nemčija. Naše mnenje je bilo drugačno in več kakor enkrat smo naglašali, da ni bila Avstrija nič manj kriva od Nemčije, v gotovem smislu pa da je bila glavna grešnica. Krivda nemškega imperializma, monarhizma in.militarizma se gotovo ne zmanjšuje, toda če naj bo zgodovina velika knjiga resnice, je treba vse napeti, da se vanjo res zapiše resnica in da se ta objektivno dožene. Zaradi tega se mora kon-statirati odgovornost Avstrije v pravi meri, in dokazi ,da je ta odgovornost zelo velika, prihajajo sedaj prav jasno na dan. Kakor je znano, je sir Edward Grey v dobi največje krize podal nemški vladi predlog za posredovanje, ki naj bi rešilo svetovni mir, in sicer ne le začasno, ampak trajno. Tudi ruski car je naprosil Vi-* ljema za posredovanje pri Avstriji. Razun tega je poslal angleški kralj Jurij kajzerjevemu bratu Hein-richu dne 30. julija brzojav v smislu Greyjevega posredovalnega predloga. Zadnji telegram je imel sledečo vsebino i "Hvala za Tvoj brzojav. Zelo me veseli slišati o Viljemovemu stremljenju, da se sporazume z Niki-jem (ruskim carjem) o ohranitvi miru. Resnično imam resno željo, da se odvrne taka nepopravljiva nesreča, kakor bi bila Evropska vojna. Moja vlada pod vzame najskrajnejše korake, da sklone Rusijo in Francijo, da odgodita nadaljne vojaške priprave, če privoli Avstrija, da se zadovolji z zasedenjem Bel-grada in obmejnega srbskega ozemlja v zastavo za zadovoljivo ugoditev svojih zahtev, medtem ko ustavijo druge dežele svoje vojno oboroževanje. Zaupam, da porabi Viljem svoj veliki vpliv, da pripravi Avstrijo do tega, da sprejme ta predlog, in pokaže, da delata Nemčija in Anglija skupno za preprečenje tega, kar bi bila internacionalna katastrofa. Prosim, zagotovi Viljemu, da delam vse in storim tudi nadalje vse, kar je v moji moči, da se ohrani svetovni mir." Ta brzojav je poslal Bethmann Hollweg nemškemu poslaniku na Dunaju Tschirskyju s sledečo depešo: "Sistiral sem izvršitev instrukcije št. 200 z ozi-rom na sledeči brzojav angleškega kralja princu Ilcinrichu ... Prosim, da Vaša ekscelenca nemudoma sporoči ta brzojav grofu Berchtoldu in mu na željo prepusti kopijo za porabo za cesarja Franca Jožefa. Dcfinitivna odločitev Dunaja tekom današnjega dneva se nujno želi." Instrukcija št. 200, ki jo je Bethmann Hollweg sistiral — očitno ne le zaradi telegrama angleškega kralja, ampak kakor je razvidno iz nekega drugega njegovega načrtanega, toda ne odposlanega telegrama, na zahtevo generalnega štaba — se glasi: "Če odkloni Dunaj, kakor je predpostavljati po telefonskem razgovoru Vaše ekscelence z gospodom von Stumom, vsako odnehanje, zlasti pa zadnji Grey-jev predlog, bo komaj še mogoče naprtiti Rusiji krivdo za izbruhaj očo evropsko konflagracijo. N. V. (kajzer) je na carjevo prošnjo prevzel posredovanje na Dunaju, ker je ni mogel odkloniti, ne da bi izzval neoporečni sum, da smo hoteli vojno. Uspeh te intervencije je pač s tem otežčan, da je Rusija mobilizirala proti Avstriji. To smo danes naznanili Angliji z dodatkom, da smo že priporočili ustavljenje ruskih in francoskih vojnih priprav v Petrogradu in Parizu v prijateljski obliki, da bi mogel torej nov korak v tej smeri biti le ultimatum, ki bi pomenil vojno. Zato smo priporočili Sir Greyju, da naj sam v tej smeri s povdarkom deluje v Parizu in Petrogradu, in sprejemamo pravkar od Lichnowskega njegovo primerno pritrdilo. Če se posreči Angliji to stremljenje medtem ko odklanja Dunaj vse, dokumentira Dunaj s tem, da hoče vojno, da brezpogojno hoče vojno, v katero smo potegnjeni tudi mi, medtem ko ostane Rusija brez krivde. To ustvari za nas napram našemu narodu povsem nevzdržno situacijo. Zato moremo le nujno priporočati Avstriji, da sprejme Greyjev" predlog, ki varuje njeno pozicijo v vsakem oziru. Vaša eksecelenca naj se takoj v tem smislu odločno izjavi napram grofu Berchtoldu in eventualno tudi napram grofu Tiszi. ' ' Kakor rečeno, ni Bethmann Hollweg odposlal tega telegrama, ker se njega vsebina ni vjemala z nameni militaristov in očitno tudi ne s stališčem kaj-zerja. Pač pa je bil na Dunaj odposlan Ibrzojav angleškega kralja. Odgovor Dunaja je bil obsežen v sledeči depeši cesarja Franca Jožefa na adreso Viljema : "Podvizam se, da se Ti uljudno in toplo zahvalim za Tvoj prijazni brzojav. Takoj ko mi je poslanik Tvoje vlade včeraj izročil posredovalni predlog Sir Edward Greyja, sem dobil oficijelno sporočilo mojega poslanika v Petrogradu, da je ruski car ukazal mobilizacijo vojnih okrajev ob moji meji. Grof Szogyenyi mi javlja, da si že na najumestnejši način povedal carju Nikolaju, da se mora rusko oboroževanje ustaviti, ker sicer pade vsa odgovornost za svetovno vojno na njegove rame. V zavesti mojih težkih dolžnosti za bodočnost moje države sem ukazal mobilizacijo vse moje oborožene sile. Uvedene akcije moj'e armade proti Srbiji ne more na noben način zmesti grozeče in izivajoče postopanje Rusije. Nova rešitev Srbije z rusko intervencijo bi morala imeti najresnejše posledice za moje dežele in zato ne morem nikakor pripustiti takega posredovanja. Zavedam se dalekosežnosti svojih sklepov in sem jih storil v zaupanju v božjo pravičnost in zagotovljen, da bo stala Tvoja oborožena sila v neminljivi zavezniški zvestobi za mojo državo in za trozvezo." Lahko se pravi, da je bila nemška diplomacija bolj zvita od avstrijske. Toda ta je bila v svoji brutalnosti taka, da so vsaj vsi dvomi izključeni. Če je kdo brezpogojno hotel vojno, jo je hotela Avstriia. Na razpolago so še drugi dokazi. Toda Franc Jožefov telegram je tako zgovoren, da bi zadostoval brez vseh drugih. V Berlinu je bilo dovolj ljudi in koterij, ki so ščuvale. Ali oficielni Dunaj ni potreboval ščuva-nja, ker je bila volja za vojno tukaj itak dovolj močna. "Arbeiter Zeitung" na Dunaju pravi o tej stvari, govoreč o Franc Jožefovem brzojavu: "In to je bilo vse. Gospod Frane Jožef otvarja, "zaupajoč božji previčnosti", svetovno vojno, in je pri tem a priori "zagotovljen", da se bo Nemčija bojevala za njegovo "državo" do pogina. In tepci v Berlinu se ne branijo honorirati to "gotovost". Nemška državna vlada ni dobila na svoje predstavke, opomine in pozive nobenega odgovora, pa sprejema enostavno kot od Boga določeno usodo, da odloča Franc Jožef, da mora Nemčija voditi vojno zoper Rusijo, vojno, o kateri je bilo že takrat gotovo, da bo vojna zoper ves svet! " Vsvojih 'opazkah' k konstatacijam zavezniške komisije pravijo nemški strokovnjaki, da 'se. odteguje njihovemu znanju', zakaj da ni takoj prišel odgovor dunajske vlade na (Greyjev) predlog, in da je to 'ena najvažnejših točk, ki potrebuje še pojasnila/ Dr. Goos misli, da je pojasnilo v tem, da je bil Berch-tpldov odgovor *) pač sestavljen dne 31. julija, da pa je bil ekspediran šele dne 1. avgusta ob tri četrt na štiri, tako da je bil namenoma zakasnjen. Toda prvič ni bil to sploh nikakršen odgovor, in drugič so na Dunaju, kakor se vidi iz zapisnika posebne za posvetovanje o tej stvari sklicane seje ministrskega sveta, odklonili baš bistveno zahtevo Greyjevo, da naj se zadovolje z zasedenjem "Belgrada ali dragih srbskih krajev za zastavo. In tretjič je bila stvar s Franc Jožefovim telegramom Viljemu že negativno "rešena". "Pojasnilo1* torej kaže, da so se v Berlinu tudi zadnji trenotek brez odpora podvrgli dunajskim hazardistom. Omeniti je pri tem še sledeče : Dne 31. julija ob petih zvečer je bil avstro-ogrski vojni ataše v Berlinu poklican k Viljemu, in tedaj mu je cesar (po Szogyenyijevem poročilu) omenil, da je Dunaj "umevno" odklonil Greyjev posredovalni predlog. Ali iz Franc Jožefovega brzojava je še eno razvidno : Trditev, da je ruska splošna mobilizacija porinila plaz čez hrib, je zlagana; tudi Franc Jožef se more pri grožnji s splošno mobilizacijo sklicevati le na rusko mobilizacijo "v vojaških okrajih ob naših mejah", ki je bila itak že nekoliko dni stara. Iz česar izhaja, da se je vojna v vseh rečeh pričela na Dunaju. Dunaj je bil gnezdo zločincev. "In stvar s Szogyenyijevim pismom se razlaga tako, da izraža pač povsem natančno nazor, ki je veljal v Berlinu izza 26. julija, ki se je pač dne 28. julija nekoliko izpremenil. Toda berlinski norci so se bili že preveč oklenili Dunaja, preveč so sprejeli dunajsko zločinsko politiko za svojo, da bi se bili mogli še resno ločiti od Dunaja. Na Dunaju so pač imeli *) V tem odgovoru je bilo rečeno, da "smo kljub izpremembi, ki je medtem v situaciji na^toDila vsled ruske mobilizacije, popolnoma ceneči stremljenje Anglije za ohranitev svetovnega miru. radi prinravlieni približati se predlogu Sir Edward Greyja, da posreduje med nami in Srbijo." "gotovost", da se ne bo Berlin, ki je začetkoma pridno pomagal ščuvati, ne bo upal več obrniti, in tako so naposled vrgli Nemcem vojno na vrat. "Z zaupanjem v božjo pravičnost": To zaupanje se je obneslo ... Obupne gospodarske razmere v Evropi. Angleški ravnatelj urada za podporo Evrope sir William Goode je podal britskemu zunanjemu uradu poročilo o položaju, v katerem pravi : "Ko se je uvedla pomožna akcija, se je polovica Evrope potikala na robu boljševizma, vštevši v to Nemčijo." Od prve do zadnje strani je Goodovo poročilo polno najtemnejših slik kaosa in ljudskega trpljenja v velikih delih Evrope. Goode zahteva kredit za živila in surovino za Poljsko, Jugoslavijo, Čehoslovaki-jo, Avstrijo, Ogrsko, baltiške dežele, Anatolijo in Armenijo, in trdi, da so finance zaveznikov enostavno nesposobne za to nalogo. Le v obzirnem sodelovanju Zedinjenih Držav vidi edini izhod za dosego kredita, brez katerega pade po njegovem mnenju velik del Evrope v demoralizacijo in v anarhijo. Česa potrebujejo prizadete dežele? Predvsem mnogo stotisoč ton žita, potem bombaža, volne, železa, železne rude, umetnega gnojiva, jute, kemikalij, kavčuka, vsakovrstnega olja, jekla, drogerij, krompirja, kože, medi, cina, nikla, petroleja nitratov, lokomotiv, vagonov, koruze, riža, sena, ovsa prešičev, premoga. V enem delu svojega poročila slika Goode tako strašno ljudsko trpljenje, da postajajo tisti, ki vrše pomožno delo, enostavno otrpli in se komaj še zmenijo, če jih prime kakšen napol zmrzel otrok na zasneženi dunajski ulici za suknjo z nemo prošnjo za košček kruha, ali pa če pogledajo v propadle koče poljskih vasi, kjer razsaja tifusova epidemija. Dunaj kaže srce trgajočo sliko vseh posledic več kot štiriletne vojne. Tukaj, v tem mestu z 2,000,000 prebivalcev, se kaže najostrejši kontrast med predvojno prosperiteto in sedanjo bedo, med ostanki razdejane dinastije in obupno republikansko vlado. "Nekoliko let" — pravi sir William — "je bilar moja dnevna naloga pomagati pri izmišljanju sredstev, da se odvrne lačni tifus, ne od posameznikov, ampak od celih narodov. Stik s takimi razmerami mora vsakega človeka privaditi na ljudsko trpljenje, toda priznavam, da morajo razmere, kakršne so v Avstriji, zlasti »na Dunaju, zdramiti človeka tudi iz te otrplosti... Prvič v življenju sem videl cel narod ali njega ostanke enostavno v breznadejnem obupu. Prezebanje in stradanje je bilo dosti hudo, ali nič ni bilo v primeri z apatijo, brezmočjo in brezupnostjo, ki prodira vse razrede od najnižjega do najvišjega. Toda ob vsej tej grozi so razmere ttikaj še manj grozne kakor so po vaseh Anatolije in Armenije. "Budimpešta postane lahko prav tako strašna kakor Dunaj. Poljski grozi usodepolno pomanjkanje živil, premoga in transportnih sredstev. Srbi so bili izgnani kot narod. Ko so se Srbi vrnili v deželo, so živeli od rastlin, listja in koruznih stebel. Odevali so se z . vrečami. Petdeset odstotkov moških tega naroda je pomrlo med vojno in zapustili so 500.000 otrok brez očeta, izmed katerih je še doslej 150.000, ki nujno potrebujejo oskrbe in vzgoje. Petintrideset odstotkov prebivalstva v Jugoslaviji trpi za očitno vidno jetiko, skupno število jetičnih, vštevši v to tudi začetne slučaje, pa znaša 75 do 80 odstotkov vsega prebivalstva. Tudi nezaposlenost tare te napol sestradane in od bolezni trpinčene narode. "Prezident Masaryk, katerega sem videl v Pragi, mi je dejal, da je nemogoče spraviti njegovo ljudstvo na delo, dokler ne bo bombaža in volne za tovarne. Problem te nove države — je dejal Masaryk — se razvije v vprašanje izvoza ... bodisi blaga ali pa ljudstva. Če ne pridejo surovine, mora industrijsko prebivalstvo zapustiti deželo, nima pa, kakor Anglija in Francija, svojih kolonij, kamor bi mogli iti nezaposleni. Kar se tiče tal," so izgubila tretjino svoje vrednosti vsled izgube živine in iz tega izvi-rajočega pomanjkanja gnoja. Mleka nimamo in na tisoče otrok je nezadostno prehranjenih... Masary-kov opis njegove dežele velja z majhnimi ali nikakršnimi izprememlbami za vsako deželo, v kateri ima pomožna misija svoje postaje ..." Tako je uradno poročilo in nobenega dvoma ni, da se vjema z resnico. To se pravi: Na papirju sploh ne more biti tako hudo, kakor je v resnici. Vse strahote položaja pač ne more izraziti nobeno pero, tudi če bi ga vodil največji umetnik. Toda kaj bo iz vsega tega? Kako naj se pomaga? Ali naj se sploh pomaga? Zadnje vprašanje se gotovo glasi okrutno, vendar je potrebno, kajti mnogo in premnogo ljudi se enostavno ne briga za vse te reči, mnogo pa jih je tudi, ki imajo dovolj pojma o položaju, pa zagovarjajo pasivnost z najrazličnejšimi argumenti. Ta meni, da je beda sploh prevelika, da bi pomoč kaj zalegla, drugi misli, da morajo vlade dotičnih dežel same najti sredstva za okrevanje, tretji pa presojajo položaj z ekstremno egoističnega stališča, češ umiranje od lakote in jetike je le nadaljevanje vojne, ki je šla pač za tem, da se uniči čim več sovražnikov, in če je bil ta namen dober v vojni, ni razloga, zakaj da ne bi bil dober tudi sedaj. Vnovič in vnovič se je treba spominjati, da ima človeštvo kljub vsem nasprotjem velike «kupne interese in da je škoda enega dela v večini slučajev škoda vseh. Egoizem je navadno kratkoviden. Zato ne spoznava takih stikov in zvez. Toda vzemimo prvi primer, in takoj nam pokaže, kako zgrešena je špekulacija s škodo drugega. Amerika je dežela velike industrije, za katero je svetovna trgovina neizogiben pogoj prosperitete. Dasi so interesi delavcev različni od onih delodajalcev, je vendar produktivnost v interesu obeh. Lahko se torej pravi, da je uspešnost na svetovnem trgu interes vsega naroda. Toda uspešno trgovati je mogoče le s tistim, ki more kupovati in seveda tudi plačevati. V Evropi čutijo potrebo po marsičem, kar !bi mogli dobivati iz Amerike. V tem je pogoj za ameri- ško trgovino. Ali ta pogoj je brez vrednosti, če je mi-zerija v Evropi tako velika, da ne more ondotno ljudstvo kupovati, česar bi želelo. Beda Evrope slabi ameriško trgovina in je torej očitno škodljiva nele Evropi sami, ampak tudi Ameriki. Takih zgledov bi lahko našli na stotine — za vse dežele in za vse stike. In to pomeni, da je blagostanje vsakega naroda nele v interesu dotičnega naroda samega, ampak v nteresu vseh. Ker je tako, pa ne gre pri vsem tem vprašanju le za dobrodelnost, kateri se človek lahko izogne z najrazličnejšimi pretve-, zami, ampak gre za varovanje skupnih interesov, za povsem praktično vprašanje, na katero se more praktično odgovoriti le tako, da ne more biti žetve, kjer ni bilo setve. Pomoč za stradajoče narode je taka setev, ki mora obroditi sadove. Ali velikanska je težava v gospodarski organizaciji družbe, v kateri igra profit nujno največjo vlogo. Privatni kapital se malo briga za splošni dobiček, ki ga prinese kakšna akcija. Njegovo prvo vprašanje je, koliko odstotkov dobička prinese njemu samemu in kdaj bo kasiral. V kapitalističnem sistemu je to naravno in povsem razumljivo. Ali to onemogoča vsako smotreno akcijo v velikem slogu. Privatni kapital bo pomagal v mnogih slučajih, ali storil bo to le tedaj, če mu to velevajo njegovi neposredni interesi, in že zato ne more njegova pomoč biti metodična. Pogostoma pa bo njegovo pomaga-nje tudi tako, da postane tisti, ki sprejema pomoč, povsem odvisen od tistega, ki jo daje. In to lahko uniči vso vrednost pomoči. V velikem slogu se ponovi, kar se je včasi godilo v manjšem: Dolžnik se reši dolga, ali zato postane sam suženj upniku. Položaj večine evropskih dežel je obupen . . . Afera v Albany. Suspendiranje petih pravilno izvoljenih socialističnih poslancev v zakonodajni zbornici države New York je zbudilo po deželi mnogo več zanimanja, kot so menda začetniki te afere sami pričakovali. Protesti proti temu koraku se oglašajo povsod in ne le socialisti, ampak tudi neštevilni drugi ljudje in krogi,, v katerih ni izumrl čut za tiste ideale politične svobode, ki so nekdaj utrdili ugled Amerike po vsem kulturnem svetu, povdarjajo nevarnost za vso demokracijo, ki bi bila neizogibna, če bi sklep asemblejske večine ostal v veljavi. V zbornici vodijo medtem nekakšno razpravo o upravičenosti sklepa. Eden zastopnikov suspendiranih poslancev je sodrug I-Iill-quith, ki je imel pred odborem daljši govor in je med drugim dejal: "Gospodje! Z obtožbo nastopate, da pripadajo ti možje stranki, ki je bila baje nelojalna napram tej deželi, češ da zastopa njenim najboljšim interesom sovražna načela. Ali spoznavajo gospodje, kakšna vprašanja razvijajo? Mi smo tukaj kot zastopniki stranke, katere program je bil v zadnjem stoletju temeljito različen od programov in izjav drugih članov te zbornice. Vračate se in nam pripovedujete, da zkstopate baje edino prave interese, edino pravo lojalnost, a da niso naši nazori o resničnih ljudskih interesih in o resnični lojalnosti nič drugega kakor izdajstvo. Toda kdo, prosim, Vas je postavil za sodnike, da sodite, katero gospodarsko in industrijalno postopanje, ki ga zagovarja kakšna stranka, je izdajstvo ali ni izdajstvo? Tak sodnik ne bo nihče drugi, kakor zgodovina, ki izreče končno sodbo o vas in o nas. Medtem pa smo se več kakor 130 let strinjali v nazoru, da ni nobena posamezna oseba niti kakšen poseben krog ljudi opravičen, da odloča v svobodni deželi, v demokratični deželi, in da ni nobena metoda v politiki, noben nazor v družabni filozofiji večna in neizpremenljiva doktrina. Prav iz tega osnovnega temelja naše vlade izhaja ,da ne boste Vi, gospodje, ne vas 145 članov te zbornice, ampak da bo ljudstvo samo, ljudstvo vse države, ljudstvo vse dežele odločalo, kaj da smatra xa svoje interese in kaj ne, kaj spoznava za lojalno obnašanje in kaj ne. Vtej osnovi je utemeljeno, da izraža 'ljudstvo svoje nazore in želje s primernimi ustavnimi metodami; da se zbira po enakih idejah in po enakih družabnih nazorih v skupine in si voli svoje zastopnike; da dovoli to tudi drugim skupinam; da razsodi, če nastanejo med temi nasprotujočimi si nazori, vidiki, idejami in željami konflikti, velika ljudska množica, večina tega ljudstva; da postane to, kar se danes smatra za izdajstvo, jutri lahko zakon dežele — prav tako, kakor so abolicionisti*), katere so znameniti in ugledni gospodje napadali z besedami, napram katerim so vaši izrazi le komplimenti, končno dobili oporo med ljudstvom v deželi in pridobili večino. Kaj ostane, vprašam, od zastopstva ljudstva, kaj od vseh demokratičnih institucij, če dovolite, da izreka ta ali ona slučajna večina v suvereni zbornici, ki jo je izvolilo vse ljudstvo, sodbo o nazorih in metodah svojih sočlanov? Ali ne vidite, kam bi to vodilo ? Ce se danes izključujejo ali odstranjujejo iz zbornice člani, ki so socialisti, le zato, ker ni njih program in njih stranka po vašem okusu, gospodje republikanske in demokratične stranke, kje je tedaj poroštvo, da se ne bo — morda v dveh ali treh letih — kakšna skupina poslužila enakih razlogov proti recimo demokratični stranki? Zdi se vam to nemogoče, nemara celo absurdno. Tudi nam se je zdela ta reč absurdna in nemogoča — še pred par tedni. A vendar se je zgodila. Podali ste prccedent. Pomedli ste ustavne določbe in garancije. Nadomestili ste jih s svojimi dvomljivimi nazori. Svoje dvomljivo mnenje ste postavili 'za svoj zakon, ža svojo ustavo, za svojo, voljo, in namesto dobro regulirane demokracije imate situacijo, ki je podobna kaosu in civilni vojni. Pomislite na zapeljivost, če pride nekega dne, kadar je slučajno večina odsotna pri kosilu ali pri partiji pokerja, manjšina na površje. Pomislite, ka- *) Abolicionisti: Ljudje, ki so zagovarjali odpravo črnega suženstva. ko M bilo zapeljivo, da porabi svojo slučajno moč in izključi primerno število članov večine, pa prilasti na ta način sebi moč. Zakaj ne? Kvalifikacije? Če ni tukaj treba nobenih posebnih kvalifikacij, jih boste za opravičenje svojega dejanja že lahka našli ali pa odklonili, kakor se vam bo zdelo. Gospoda, zaključujem z izjavo našega stališča, da vam bo povsem jasno: Ne govorim za suspendirane zastopnike, za njih urade ali za njih delo. Za to se ne zanimajo v preobilni meri. Ne, ne zanimamo se. Toda opravičeni so do teh uradov. Izpolniti hočejo dolžnosti, za katere jih je izvolila velika množina ljudstva. Toda v primeri z veliko važnostjo zadeve same so njih-uradi in službe kolikor nič. Niti ne govorim, da zagovarjam -socialistično stranko. Kajti socialistična stranka ni pred vašim sodiščem, kakorkoli si prizadevate, da bi napravili vtisk, kakor da je. * Gospodje, v blaženih časih carja, preden je bilk ustanovljena Duma, si je carska vlada nadela nalogo, da uniči socialistično gibanje s tem, da ga označi za nezakonito. Veste, kdo je postal nezakonit v Rusiji in kdo je bil uničen, a kdo je triumfiral. Bili so Romanovi, car, vse priprege potlačivanja, ki so bile uničene. Triumfiral pa je socializem ..." MAKSI M GORKIJ: Težki dnevi Rusije. *) Tatvina raste, tatovi se dvigajo, nepošteni ljudje se dajejo podkupovati prav tako okretno, kakor so delali uradniki v času carske vlade. Temne osebnosti, zbirajoče se okrog Smolnega, poskušajo pre-vnriti prepadenega državljana. Grobost "namestnikov ljudskih komisarjev" izziva povsod stok, in ta je opravičen. Vsakovrstna drobna svojat nastopa napram državljanu kakor napram premaganemu, to se pravi prav tako, kakor je napram njemu nastopala carska policija. Nad vsakim kriče, kriče kakor prodajalci žemelj v Konotopu ali Čuhlomu. Vse to se godi v imenu "proletariata" in v imenu ".socialne revolucije", vse to je pa zmaga zverske morale, izbruh tistega azijatstva, ko gnije v nas. Kje in v čem se izraža tisti "idealizem ruskega delavca", o katerem je tako pohvalno pisal Kautsky? Kje in kako se vtelesuje socialna morala —' 'nova morala"? Pričakujem, da se oglasi kateri izmed "realnih politikov" porogljivo o vsem, kar sem navedel; "Kaj hočete? To je socialna revolucija!" Ne! — V tem izbruhu zoologičnih instinktov ne vidim jasno izraženih elementov socialne revolucije. To je ruska zmeda brez socialistov po duhu, brez sodelovanja socialistične psihologije. » * * Revolucija se poglablja . . . *) Glej članek v štev. 647. Neutrudljiva demagogija ljudi, ki "poglablja-» jo" revolucijo, prinaša sadove, ki uničujejo najzave-denejše in najkulturnejše predstavnike interesov delavskega interesa. Po tovarnah in delavnicah se polagoma že pričenja hudi boj navadnih delavcev s kvalificiranimi delavci. Dninarji že trdijo, da so ključavničarji, strugarji, kovinarji i. t. d. "buržvaji". Revolucija se vztrajno poglablja na slavo ljudi, ki delajo eksperiment na živem telesu delavnega ljudstva. In delavci, ki razumejo tragiko trenotka, imajo velik strah za usodo revolucije. "Bojim se — mi piše eden izmed njih — da ni več daleč čas, ko bodo mase, iki jih ne zadovoljuje boljševizem, preneha/le upati v boljšo bodočnost, za vedno izgubile vero v socializem in obrnile svoje poglede nazaj k črnemu monarhizmu. Tedaj bo delo. osvoboditve narodov ustavljeno-za stoletje. Mislim, da bo tako, kajti boljševizem ne izpolni želja nekulturnih mas, in zato ne vem, kaj naj mi, ki stojimo sredi teh mas, storimo, da vsaj ne bi ugasnila vera v socializem in v boljše življenje na zemlji" ... "Položaj le količkaj izobraženega delavca sredi razburkanih mas postaja podobno temu, kakor da stoji kdo tuj med svojimi," mi piše drugi. Vse bolj pogostoma slišimo te tožbe,, ki napovedujejo možnost globokega razkola v krilu delavnega ljudstva. Drugi delavci pa pravijo in mi pišejo: "Morali bi se veseliti, sodrug. Proletariat je zmagal." Ničesar ni, da bi se človek veselil. Proletariat ni premagal ničesar in nikogar. Kakor ni bil sam premagan, ko ga je policija držala za vrat, tako tudi sedaj, ko je on pograbil buržvazijo za vrat, ni buržva-zija premagana. Idej ne premagujemo z metodami fizičnega nasilstva. Zmagovalci so navadno velikodušni —nemara iz utrujenosti — Proletariat ni velikodušen, kar kažejo slučaji S. V. Paninova, Boldi-reva, Konovalova, Bernackega, Kartaševa, Dolgoru-keg in drugih, vrženih iz neznanih vzrokov v ječe. Poleg omenjenih strada po ječah na tisoče — da, na tisoče — delavcev in vojakov. - Ne, Proletariat ni ne velikodušen ne pravičen, toda revolucija bi bila morala okrepčati možnost pravičnosti v deželi. Proletariat ni zmagal. Po vsej deželi divja meščanska vojna, na stotisoče ljudi se vzajemno ubija. Blazni v "Pravdi" šepetajo: "Bij buržoj, bij Kale-dince!" Toda buržvaji in Kaladinci — vsaj to so vedno isti vojaki-kmetje, vojaki-delavci. Njih ubijajo, oni pa streljajo na rdeče garde. Če bi se meščanska vojna omejila na to, da bi Lenin pograbil Miljukova za malomeščanske lase in Miljukov stiskal mogočne Leninove kodre: '' Prosim, tepite se gospodje!" Toda gospodje se ne tepo, ampak tepe se ljudstvo in nikakor se ne more pričakovati, da se ta pretep kmalu konča. Ne more te potolažiti, če vidiš, kako gnijejo zdrave sile dežele in se vzajemno uničujejo. Toda po ulicah hodi na tisoče ljudi in .kriče, kakor da se norčujejo sami iz sebe: "Živio mir!" Polastiti se bank! To bi bilo koristno, če bi bilo v bankah kruha, s katerim bi bilo mogoče ljudstvo do sitega nakrmiti. Toda kruha ni v bankah, otroci stradajo od dne do dne in pešajo, in silno se širi umrljivost med njimi. Meščanska vojna je do dobrega razdejala železniški promet — tudi če bi kmetje dali žita, bi trajalo silno dolgo, preden bi ga pripeljali. Najbolj pa me preseneča in plaši to, da ne prinaša revolucija nobenih znakov duševnega preporoda ljudstva, da ne napravi ljudi poštenejših, da jih ni naučila ceniti sebe bolj ali pa razumeti moralno vrednost dela. Vidimo pač ljudi, ki se napihujejo, spominjajoči na borilca v cirkusu, kateremu se je posrečilo uspešno položiti nasprotnika "na obe pleči". O teh ljudeh je odveč govoriti. Ali splošno ni v masi opaziti, da bi revolucija oživljala socialno čutenje ljudi, človek ceni samega sebe prav tako nizko, kakor prej. Navade starega sveta ne izginjajo. "Nova vlada" je prav tako brutalna, kakor stara, toda na zunaj je še slabše vzgojena. Po sedanjih uradih kriče in teptajo z nogami prav tako kakor so teptali in kričali prej. Dajejo se podkupovati, prav tako, kakor so se dali podkupovati prej. In na kupe gonijo ljudi v ječe. Doslej ni izginilo nič starega in mizernega. Slabo znamenje je to. Dokazuje, da se je izvršila le premaknitev fizične sile, ali ta premaknitev ni pospešila povzdige duševnih sil. Smisel življenja in opravičenje vseh njegovih nizkosti počiva pa v razvoju vseh naših duševnih sil in sposobnosti. "O tem je prezgodaj govoriti. Najprej moramo imeti moč v rokah.'' Ni ga hujšega strupa, kot je moč nad ljudmi. Misliti je treba na to, da nas ne bi moč zastrupila in napravila iz nas hujše ljudožrce od tistih, proti katerim smo se bojevali vse svoje življenje ... Kako je v Nemčiji. Kakor je znano, so zavezniki zantevali od Nemčije, da jim izroči tiste osebe, ki so jo njih mnenju odgovorne za razne zločine, storjene med vojno in ki naj ibi zaradi toga prišle pred sodišče. Do tega časa, ko to pišemo, še ni nemška vlada odgovorila na to zahtevo, toda razna poročila pravijo, da se boji revolucije, če bi zavezniki vztrajali na tej zahtevi. Brzojavi ne povedo mnogo več o tem in ugibanju je prepuščeno, ali je res taka nevarnost in kakšne vrste bi bila ta revolucija. Seveda si ni težko domisliti, da bi imela taka revolucija necionalističen in najbr-že monarhističen značaj. Ali človeku, ki bi rad poznal pravi položaj, ne zadostuje to in za pravilno presojanje razmer je treba vsekakor več vedeti. Nekoliko jasnosti prinaša v to zadevo dopis iz Berlina, ki je bil pisan sieer že ob novem letu, ki pa je vendar zanimiv, ker se bavi s tem vprašanjem. Dopisnik je očito velik nasprotnik sedanje nemške vlade in stoji menda precej daleč na levi strani, ven- dar so podatki, ki jih prinaša, brez obzira na njegovo osebno stališče zelo poučni in bodo najbrže zanimali tudi naše čitatelje. Dopisnik govori najprej o ratifikaciji mirovne pogodbe, ki jo je nemška vlada zavlačevala, in pravi: e "Gotovo ni nihče mislil, da bo treba tako dolgo čakati na ratifikacijo mirovne pogodbe, ko je Nemčija meseca junija podpisala mirovno pogodbo. Za to zavlačevanje ne zadene krivda le zaveznikov. Menda imam pravico reči, da pada glavna krivda na nemško državno vlado. To je huda obtožba. Toda utemeljena je. Lahko se, celo pravi, da se je Nemška vlada tem bolj bala trenotka ratifikacije, čim dalje je trajalo, preden so se ratifikacijski dokumenti izmenjali. Šele povsem odločna zahteva zaveznikov je pripravila nemško vlado do tega, da je opustila svoje obotavljanje. Najbolj obžalovanja vredne žrtve zavlačevanja so bili vojni ujetniki, približno njih 500,000, ki so v Franciji težko čakali na svoj po-vratek v domovino in ki so jih njih svojci še teže pričakovali. Kajti v resnici se ne more reči, da se je Francija napram tem nesrečnim žrtvam vojne obnašala kot kulturna dežela, kot dežela moralne in človeške veličine. To pa poostruje obtožbo proti nemški vladi, ki ni storila vsega, da bi čim prej osvobodila svojih nesrečnih rojakov iz trdega vjetništva. Seveda se bo vprašalo: Zakaj je nemška vlada z vsemi mogočimi diplomatičnimi in drugimi triki zavlačevala ratifikacijo miru? Odgovor je zelo enostaven. Po ratificiranju nastane za to vlado — in sicer po njeni lastni krivdi — nevarnost, ki jo lahko stane življenje. Nikakor ne mislim s tem reči, da ne pomeni mir za nemški narod, skoraj neznosno breme. Njegov značaj je značaj kapitalističnega miru. Ta mir zatira nemški kot premagani narod, z namenom, da bo izkoriščan. Kakšne posledice prinese ta mir nemškemu narodu in zlasti delavskemu razredu, se bo po ratifikaciji še natančneje pokazalo. Toda za ljudstvo je še vedno bolje, da pride iz večne negotovosti. Večja in akutna nevarnost pride po podpisu mirovne pogodbe za nemško vlado. Po ratificiranju mora namreč nemška državna vlada izpolniti mirovno pogodbo. In v tej pogodbi sta zlasti dve točki, katerih izpolnitev je za vlado naravnost grozeča. Namreč: Določba o .izročitvi zločincev, ki so zakrivili vojno ali vršili zločine med njo, in določba o vojaškem razoroženju. Kljub vsem nasprotnim in prozorno hinavskim trditvam državne vlade in zlasti Noskeja ni vlada v smislu pogodbe razorožila temveč je dopolnjevala oboroževanje. Militarizem, in sicer še veliko nevarnejši od prejšnjega je v Nemčiji v polnem cvetu. Mi-litaristi zopet godejo na prvo gosli in njih glasovi so skrajno nesramni. Državna bramba naj se pač do konca marca reducira na stotisoč mož. Toda poleg te državne brambe je še veliko vojaških mest zasedenih z neštevilnimi častniki, ki vedno lahko služijo kot kadri, če—. Temu se pridružuje prebivalske brambe, začasni prostovoljni bataljoni, takozvane tehnične čete, ki se lahko rabijo kot stavkokaške garde, pa tudi kod kadri za bodoče vojne. Končno pridejo še vojaške varnostne policije. Ta četa je kasernirana in sestavljena izključno iz odsluženih podčastnikov. Majhna dežela kot Brunšvik z ne popolnoma 500,-000 prebivalci dobiva 4000 mož močno vojaško varnostno »hrambo, kar stane 3,600.000 mark na leto. Tako ima Brunšvik več podčastnikov pripravljenih, kakor kdajkoli v času miru. Kakšen je pravi namen teh čet, spozna največji tepec. Povrh tega je še po vsej deželi skrito orožje. Vsa ta oborožitev, zlasti vojaška varnostna bramba, je v najočitnejšem nasprotju z določbami mirovne pogodbe. Priganjači tega oboroževanja so pred vsem desničarski socialisti, ki so na svojo lastno škodo oborožili protirevolucijo. Vojaška oborožitev je tako očitna, da so celo meščansike žene izdale protesten apel in upozorile na strašne nevarnosti tega novega militarizma za nemški narod in za nemško kulturo. Desničarski socialisti se kažejo tudi v tem kot oponaševalci buržvazije, da opravičujejo to oboroževanje z boljševiško nevarnostjo. V renici odklanjajo komunisti in neodvisni socialisti vsako "pučarsko" akcijo z vso odločnostjo. Kljub temu nastopajo desničarski socialistični državni in deželni ministri z ' obrekovanjem, da je potrebno oboroževanje proti spartakovskim in neodvisnim pučem. S tem hočejo varati zaveznike, ki jih smatrajo za enako neumne, ¡kakor so sami. Vse te militaristične formacije so izključno v rokah monarhističnih in protirevolucionarnih elementov. Ze ko so se snovali prvi prostovoljni zbori za po-raženje delavstva in za razoroženje varuhov revolucije, so bili s tem poverjeni izključno junkerski in protirevolucionarni častniki, ki se v Nemčiji dobro počutijo v vseh zločinih, ki so jih tekom vojne v tujini vršili v tako obilni meri. Umori tisočerih delavcev so se vršili s pravim užitkom. Da ni postalo prelivanje krvi še večje, je zahvaliti le treznosti delavstva. Morilci so našli za svoja dejanja — tudi če je šlo za najočitnejše umore — ne le priznanje, ampak tudi nagrade. Povišanje morilcev na višja mesta je specialno polje, kjer se odlikuje Noske. Če pa je bil kakšen morilec kdaj obtožen, je prišel pred vojno sodišče, kjer so ga njegovi tovariši najmileje kaznovali ali pa enostavno oprostili, kakor dokazujejo procesi zaradi Liebknechtovega umora in proti tride-setkratnemu morilcu Malohu. Možje, ki so stali za morilci, kakor polkovnik Reinhardt, so bili častno odpuščeni iz armade, ali pa stoje, kakor Noske, še v vladi. Na tucate slučajev se lahko navede, da so vodilni militaristi v vseh novih formacijah očitni monar- . histi, da zasmehujejo republiko, se cinično rogajo vladi in se bahajo, da stoje le provizorno pod komando Noskeja, ki sme sicer opravičevati svoje podrejene, drugače mora pa plesati, kakor oni žvižgajo, in da čakajo le na povratek svojega cesarskega gospodarja. Nova nemška armada je torej v svojih glavah povsem protirevolucionarna: Čete pa niso nič drugačne. Upornike in roparje iz baltiških dežel rabijo za sestavljanje varnostnih bramb. Pripravljeni so na vse in sposobni za vse. Državna bramba je sestavljena iz mladih ljudi, večinoma z dežele, vzgojenih v slepi pokorščini napram visokemu oficirju. Pre-, bivalske brambe, začasni prostovoljci in tehnične formacije so sestavljene izključno iz meščanstva, študentov, gimnazijalcev in drugih višjih dijakov. Tehnične čete so organizirani stavkokazi. Čete proti-revolueionarne armade so torej popolnoma zanesljivo orodje v rokah reakcionarnih voditeljev. Izkidati ta reakcionarni Avgijev hlev je naloga, za katero nima Noske ne volje ne moči. Kajti z dolgim jezikom se tu nič ne opravi. In to je njegova edina velikost, izvzemši prirojeno lažnivost in surovost. Čete in voditelji groze tudi s skrajnim odporom, če bi jih hoteli razpustiti. Schill — pravijo — je že tukaj; to je baltiški major Bischoff, in York tudi še pride, da jih povede na nove vojne, predvsem pa na pobijanje in oplenjevanje lastnih rojakov. V teh militarističnih formacijah se je pa poskrilo mnogo vojnih zločincev, katerih izročitev zahtevajo zavezniki. Na visokih mestih so in čete imajo v svojih rokah. Za svoja prava voditelja priznavajo Hindenburga in Ludendorffa. Sedaj pa naj po ratifikaciji miru Nemčija izroči te vojne zločince za sodbo. Zavedajoč se svojih zločinov se seveda ne eden teh zločincev prostovoljno ne izroči ententi, kakor je te dni zahteval general Monteglas. Branili se bodo, branili izročitve, pa če propade ves nemški narod zaradi tega. Glavno je, da ostane njih koža varna. In sedaj je vlada pred nevarnostjo:: Zavezniki zahtevajo izročitev. Ako hoče vlada izpolniti ta pogoj, se bodo vojni zločinci z vojskami, ki so jim bile izročene, branili in razvili protirevolucijo, ki se obrne v prvi vrsti proti državni vladi. Ta nima nobenega sredstva moči v rokah, kajti delarvstvo je sistematično razorožila. Iskati mora torej pomoč zaveznikov. Tedaj mora Nemčija računati iz vstopom zavezniških čet in z vojno doma, kar pomeni seveda propad za deželo in ljudstvo in zada Nemčiji zadnji udarec. In vse to zaradi približno 2000 vojnih zločincev. Vprašanje izročitve je torej danes najaktualnejše politično vprašanje in največjega pomena za Nemčijo. Nje rešitev odločuje o obstanku in poginu, in sicer v prvi vrsti za državno vlado. Sedanja vlada je spoznala nevarnosti, ki ji groze in se jim je izku-šala izogniti za zavlačevanjem ratifikacije. To je seveda sredstvo malih otrok. Toda mnogo drugega kakor majhni politični otroci, ki imajo veselje, če se igrajo vladati, itak niso naši sedanji nemški državni kapitani. Vlada se je izkušala zadnjo uro izogniti nevarnosti tudi s tem, da je napravila navidezen zakon za» sodbo vojnih zločincev pred državnim sodiščem v Lipskem. Prav kakor nalašč pred državnim sodiščem, ki je tekom vojne zadelo z najtežjimi kaznimi prav vse tiste, ki so nasprotovali vojni ali razkrivali resnico o vojni. Seveda bi se pred državnim sodiščem odigrala le burka. Kdor le nekoliko pozna sodbe zadnjega časa ne le pred vojaškimi sodišči v Nemčiji, ampak tudi pred civilnimi, ki so se izkazala v vlogi prvoboriteljev protirevolucije, ta ve, da je najpod-lejša sramota Nemčije — poleg Noskeja — nemška justica. Ta sramota bi se še pomnožila, če bi p»šli vojni zločinci pred nemška sodišča. Saj je dovolj značilno, da ni bil do današnjega dne še ne en vojni zločinec aretiran. Častne kompanije jim dajejo in slave jih kot junake nemškega naroda. Vlada torej ne bo uspela s svojim trikom, da hoče sama soditi vojne zločince. Priprav, kakor da misli resno, ni do danes sploh napravila in jih ne sme napraviti, če noče izzvati revolte "svojih" čet. Nacionalistični listi pripravljajo seveda vladi grenke ure. Dasi je vlada sprejela mirovno pogodbo in jo morala sprejeti, naj bi sedaj ne izpolnila pogojev. To bi nasprotovalo "časti" nemškega naroda. Kako spada pri nacionalistih vse pod poglavje časti! Svojčas je zahtevala "čast", da se začne vojna. Potem se je bilo treba zaradi "časti" bojevati za zmagovit mir. Potem se zaradi "časti" kljub popolnemu polomu nemških armad ni smelo skleniti premirje. Sedaj zahteva čast, da se slave nesposobni generali kot največji junaki svetovne zgodovine, in naposled zahteva "čast" nemškega naroda, da se ščitijo vojni zločinci. Po nacionalističnem časopisju spadajo torej vsi zločini in najusodnješe neumnosti med nepro-dajne častne pravice naroda. Seveda poziva nacionalistični tisk vse uradnike in vse militariste, da se upro izročitvi z vsemi sredstvi ..." Kar zaključuje avtor tega dopisa, je njegova stvar in spada na drugo stran. Ali kar je v dopisu stvarnega, zlasti ©lede na reakcionarno stremljenje in na vojno organizacijo v deželi, je vsekakor poučno in meče mnogo luči na situacijo, ki je sicer zunanjemu človeku precej težko razumljiva. UTRINKI. Ameriška socialna demokracija je imela na splošnem glasovanju vprašanje, kateri internacionalni organizaciji naj se pridruži. Predlog manjšine, ki je zahteval pridružitev k takozvani tretji Internacio-nali, je pri tem glasovanju dobil večino. Zanj je glasovalo 3475 članov, za nasprotni predlog večine pa 1444. To je zopet eden tistih sklepov, ki so zasekali stranki že usodepolne rane. V vsakem oziru je ta rezultat nepremišljen. Predvsem pač zato, ker bi bilo šele tedaj sploh umestno sklepati o tem vprašanju, kadar bi imeli mednarodni socialisti priliko, da se snidejo na temeljito posvetovanje in dobe jasno sliko vsega položaja. Dokler tega ni, more vsak tak sklep izvirati le iz sentimenta, nikakor pa ne iz jasnega spoznanja in iz intelekta. Prav podraženi senti-met je pa napravil v delavskem gibanju zadnje čase že toliko škode, da bi bil že zadnji čas za iztreznenje. Razlika je v tem, če se izrekajo simpatije boljševi-.kom v njih boji proti monarhistom in reakcionarjem, ali če se stranka pridružuje "Internacionali", ki so jo v Moskvi dekretirali, ne da bi bila ogromna večina socialistov sploh imela priliko, da sliši njih argumente in da izrazi svoje mnenje. Internacionala, ki se gradi na tak način, na podlagi izrazov hipnega razpoloženja, brez resnega študija situacije in brez sodelovanja vseh prizadetih, ne more nikakor imeti solidne podlage. V Ameriki pa prihaja še v poštev, da ne more tak sklep približati socializma delavnim masam, ampak jih še bolj odvrača od njega. Sploh se je to glasovanje izvršilo v razmerah, ki niso mogle podati nobene garancije za seriozen rezultat. Glasovalo se je v času, ko je vladal v stranki največji kaos in ni bila niti popolna. Tako na primer so bili Finci izven stranke, a čakali so na rezultat, članskega glasovanja, ali naj se vrnejo v stranko ali ne. Že število oddanih glasov kaže, da se izid glasovanja ne more smatrati za izraz pravega mnenja članstva. Če pa bi bilo res, da nima vsa stranka več kakor 5000 članov, tedaj bi bilo že zaradi tega pametneje počakati s takim glasovanjem do časa, ko se vsaj kolikor toliko normalno okrepča. Nič boljšega se ne bi moglo stranki svetovati, kakor da smatra to glasovanje za neizvršeno, pa počaka na primernejšo dobo. To bi le koristilo njej in delavstvu. Bivši nemški kronprinc je poslal prezidentu \Vilsonu in zavezniškim vladarjem telegram s ponudbo, da naj postavijo njega pred sodišče namesto ostalih Nemcev, katerih izročitev zahtevajo zavezniki. V svojem brzojavu pravi: "Če hočejo zavezniške in pridružene vlade imeti žrtev, naj vzamejo mene namesto 900 Nemcev, ki niso izvršili nobenega drugega zločina, kakor da so služili svoji deželi v vojni." . . . Vprašanje, ali niso obdolženci res izvršili nobenega drugega zločina, je tako, da ga kronprinc ne more sam rešavati. Bila bi prav naloga sodišča, da dožene, ali so se vršili zločini ali ne. Kjer je urejena justica, je vedmo to njena prva naloga. Sum, da so se vršili vse drugačni zločini, kakor vojna služba, ki je ne bi nihče mogel označevati za hudodelstvo, je vsekakor zelo opravičen, in tudi na Nemškem in V Avstriji je dovolj ljudi, ki govore o nemških in avstrijskih zločinih. Toda v problemu so druge težave in doslej je vsekakor nejasno, kako jih mislijo zavezniki prebresti. Neznano je na primer, kakšno sodišče naj fungira v zadevi in kateri zakoni naj bodo merodaji. Določeno tudi še ni, kje naj bi bila razprava; v Nemčiji so na primer predlagali Švico, toda ta si kar nič ne želi takega procesa na svojih tleh. Vprašanje o izročitvi kajzerja visi še vedno v zraku, in nihče ne ve, kaj mislijo zavezniki storiti, če ne bo Nemčiji mogoče, da izroči zahtevane obdolžence. Da nima nemška vlada mnogo volje za izročitev, je izven suma; ali vprašanje je povsem resno, ali bi imela dovolj moči, tudi če bi imela /voljlo. V vsej aferi je toliko možnih zapletljajev, da nihče ne ugane, kakšne posledice še lahko nastanejo iz vsega. S Poljskega prihaja poročilof da rabijo tam namesto denarja — krompir kot plačilno sredstvo. Znamenje časa! Ali povsod to ne bi bilo mogoče. V mnogih krajih bi prišel krompir prehitro v lonce, če bi ga le imeli. Angleški kralj je pri otvoritvi parlamenta po-vdarjal potrebo miru z Rusijo. "Dokler zadržujejo ti širni kraji svoje prispevke k splošnim življenskim potrebščinam, je ¡komaj mogoče, da se znižajo cene ali da se vrne splošna prosperita na svet," je dejal kralj . . Po teh besedah bi .bilo soditi, da misli Anglija vendar resno na mir z Rusijo. Kje pa je pravzaprav zadržek? Rusija izjavlja vsak čas, da je pripravljena sklepati mir z vsemi. Nekolikokrat je že sovjetska vlada izjavila, da se ne bo vtikala v notranje zadeve drugih držav. Normalne razmere, o katerih je kralj tudi govoril, morejo v Rusiji nastati le tedaj, če dobi dažela mir. In zelo verjetno je, da nastanejo tedaj prav kmalu. Domači reakcio-narji izgube vse upanje, *če ne bodo več mogli računati na zunanjo pomoč, in na mesto civilne vojne pride tedaj normalen politični boj, kakor v drugih deželah. Ali ta boj ne bo oviral gospodarskega življenja in ruske produktivnosti, ki je po kraljevih besedah tudi Evropi tako potrebna. Torej ne bi bilo treba nič drugega, kakor da se prično mirovna pogajanja. Tedaj bi se tudi takoj pokazalo, ali je mir s sovjetsko Rusijo manj mogoč, kot je bil s carsko. Mislimo, da bi se v tej smeri tudi z boljševiki lahko pametno govorilo. Neko poročilo z Dunaja pravi, da je Ogrska — sedanja Ogrska —- pripravljena organizirati "oborožen odpor" proti boljševikom. "Oborožen odpor" je polepševalna 'beseda za drug pojm, o katerem današnji "beli" gospodarji na Ogrskem mislijo, da ga bodo zavezniki razumeli brez natančnejšega pojasnila. Ker ne napada nihče Ogrske in ji nihče ne grozi, ne more imeti nobenega razloga za kakšen odpor, ampak očitno misli na napad. Ne dela pa tega iz nikakršnega "idealizma", temveč ponuja vojno silo za plačo. Organizirati hoče namreč omenjeni "odpor", če se ji dajo nekdanje teritorijalne meje in dovoli tako močna armada, kot jo je nekdaj imela. Ni verjetno, da se bodo zavezniki sploh ozirali na to ponudbo, ker ne more nikakor služiti njihovim interesom, ali za značaj sedanje ogrske vlade je stvar zanimiva. Zavezniki so morali imeti razloge, da so od Ogrske odvzeli kraje, ki niso madjarski, in bilo bi pač čudno, če bi sedaj udarili sefbe po zobeh. Narodnostne razmere se v prizadetih krajih nikakor niso izpremenile in pravica se vsled tega ni premaknila na stran Ogrske. Če hrepeni budimpeštanska vlada po starih mejah, je to enostavno imperializem, in sicer imperializem, ki bi neizogibno provociral nove nemire v srednji Evropi. Zlasti naivna je pa zahteva, da naj se Ogrski dovoli armada enake moči, kot jo je nekdaj imela. Krinka boja proti boljševikom, s katero bi se budim-peštanski beli teroristi menda radi prikupili zaveznikom, je preveč prozorna. Za boj proti boljševikom se taka armada lahko organizira; kako se potem rabi, je drugo vprašanje, in madiarski diktatorji ne morejo v tem oziru pričakovati nobenega zaupanja. Sieer se pa tej družbi najmanje podaja igrati vlogo rediteljev v Evropi. Doma imajo tak Avgijev hlev, da ga ne bodo izlepa izkidali, in predvsem bi bilo pač treba, da se lotijo tega dela. Nasilne volitve, ki so teroristični vladi prinesle umetno večino, gotovo niso rešile notranjega problema Ogrske, in če bodo politični tatovi hoteli nastopati še kot žandarji Evrope, dobe lahko doma tak pekel, da jim ne bodo vse vislice nič pomagale. Bivši črnogorski kralj Nikola se še nikakor ni potolažil s svojo uodo in baje zopet iSkrigira, da bi se mu omogočil povratek na njegov "prestol". Neko poročilo iz Pariza pripoveduje, da je v Albaniji, odkoder pripravlja prevrat, ki bi ga imel privesti nazaj v deželo. Pri tem računa na italijansko pomoč, kar ne bi bilo povsem brez razloga. Italijanska kraljica je njegova hči. To sicer ne bi moralo odločevati v italijanski politiki, zakaj tudi drugod smo že videli nastopati žlahto proti žlahti, če so interesi tako nanesli. Toda italijanski vladajoči krogi, ki morajo poznati Nikito in njegove kvalitete, vidijo radi vsako zmedo v Jugoslaviji in so marsikatero sami priredili, druge pa pospeševali, ker mislijo, da podpira to njih aneksionistične aspiracije. Neredi v Jugoslaviji so izboren argument, da je trganje kosov od njenega živega telesa v "interesu evropskega reda". Pri objektivno mislečih ljudeh ne bi mogel tak argument mnogo žaleči, ker ima Italija sama nereda toliko doma, da ne more producirati dovolj metel, in zato ne more biti njen poklic delati red drugod. Ali špekulacija je špekulacija, in doslej je Italija intenzivno operirala z "neredi", pri katerih je lahko zaslediti njene lastne prste. Če se na Črni Gori res kaj zgodi, ne bo težko uganiti, kdo kuha juho in kdo pomaiga kuriti. Brzojav iz Varšave pravi, da bo poljska vlada vpoštevala mirovno ponudbo ruske sovjetske vlade. Isti brzojav pravi tudi, sklicevaje se na poročilo poljskega zunanjega ministra Pateka, da ne bodo zavezniške vlade ugovarjale, če sprejme poljska vlada zadnjo rusko noto za podlago mirovnega pogajanja s sovjetsko vlado. Zdi se torej sploh, da postaja politika napram Rusiji treznejša. Gompersova namera zopet enkrat poseči v politiko, ali zopet enkrat tako nerodno, kakor je že njegova stara navada. Pravi, da je bila prevladajoča misel sedanjega kongresa zatreti delo, in zato hoče pri prihodnjih volitvah položiti svoj vpliv na tehtnico. Toda. kako ? Organizirati misli kampanjo zoper tiste kandidate, ki so se v sedanjem kongresu po njegovem mnenju izkazali kot reakcionarji. Ta stran bi se lahko odobravala, če bi bilo gotovo, da zadene Gompersova propaganda res tiste, ki to zaslužijo. Toda ta stran je v vsakem slučaju le negativna in sama na sebi .ne more dati nobene garancije, da bo prihodnji kongres boljši. Pozitivno pa ne zna Gompers povedati nič drugega, kakor da bo propagiral sodelovanje farmarjev z delavci, z namenom, da se vržejo pri primarnih volitvah kandidati, ki bodo na Gom-persovi "črni listini". Obenem pa misli Gompers nastopiti proti "Delavski stranki" in pozvati unije, da naj trdno vztrajajo pri načelu "nestrankarske akcije". To se pravi: Gompers se še vedno dela, kakor da so v politiki posamezne osebe bolj odločujoče od strank. In pod krinko nestrankarstva bo Gompers zopet podpiral politike, ki zaradi svojega strankarskega stališča ne morejo delati delavske politike. Če misli Gosipers, da podvzema s svojo nameravano akcijo kaj novega, se zelo moti. Prav to je delal ves čas in uspehi so bili vedno enaki. Ali on se tudi iz svojih neuspehov ne zna nič naučiti. Politika sedanjega časa je zgrajena na interesih in noben posamezen poslanec ne more izbegniti tem pravilu, če hoče kaj veljati. Delavska politika iin kapitalistična politika se ne moreta vjemati. Lahko so posamezni slučaji, da imajo delavci enake interese s kapitalisti, ali to so vedno le izjeme. Političnih smeri pa ne morejo določati izjeme, temveč pravila. Pravilo pa je, da gre in da mora iti kapitalizem za izkoriščanjem delavstva in da se mora delavstvo braniti baš tega izkoriščanja. Zato mora biti smer delavske politike drugačna kakor smer kapitalistične. Smeri se pa v organizirani politiki izražajo v strankah. Kapitalisti imajo prav, da organizirajo svoje stranke, ali če hočejo delavci doseči uspeh, morajo storiti isto in se politično organizirati, pa voditi svojo lastno politiko. Gompers je pa zapreka tega edino zdravega razvoja. Državni zakladniški tajnik Houston izjavlja, da se je narodni dolg tekom zadnjih petih mesecev znižal skoraj za eno miljardo dolarjev. Ali ta ogromna svota se ni pokrila iz rednih dohodkov, temveč iz prodaje vsakovrstnih zalog vojnega materijala. Za prihodnjih pet mesecev torej ni pričakovati, da poda državni tajnik enako uigodno poročilo. * V Baltimore, Md., je bil neki trgovec, ki si je v nedeljo urejal svoje knjige, na podlagi takozva-nega modrega zakona iz leta 1723 kaznovan zaradi oskrunitve svetega dneva. In koledar nam kaže leto 19201 . . . Pred kratkim so bili listi polni vesti o nameravanem napadu boljševikov na Poljsko. S tem. so bile v zvezi vsakovrstne kombinacije o novi zavezniški vojni proti boljševikom in maršala Focha so-imeli žc v Varšavi, da bi prevzel vrhovno vodstvo proti-sovjetskih armad. Že takrat se nam je zdela vsa reč dvomljiva, ker ji je primanjkovalo logike. Sedaj prihaja povsem druga vest, da je Poljska pričela mirovno pogajanje z Rusijo in da so ji to nasve-tovali zavezniki. To je vsekakor veliko bolj razumljivo od prejšnjih tatarskih vesti. Kaj naj bi Poljaki profitirali z vojno? A česa naj bi se na drugi strani bali od sedanje Rusije, ki ne more biti napram njim nikakor taka, kakršna je bila stara carska Rusija? Ne le za Poljsko, ampak za Evropo sploh je najbolje, če se čim prej pobota s sovjetsko vlado, ker bo tedaj imela mir, da more urediti svoje razmere, česar ji je krvavo treba. In tedaj je zelo verjetno, da pride na podlagi poštenega sporazuma do dobrih sosedskih in sčasoma najbrže tudi do prijateljskih razmer med Rusijo in Poljsko, s čimer se odstrani ena največjih evropskih kalamit s sveta. Rešitev rusko-poljskega vprašanja je bila na dnevnem redu od zadnje delitve Poljske, in če ugasne ta vulkan, bo Evropa rešena ene največjih nevarnosti. Clemenceau je na poti v Egipt, kjer se misli tolažiti zaradi propada pri volitvi francoskega prezi-denta. Vodja egiptovskih'nacionalistov dr. Abdul Said ga je pa telegrafično posvaril, da naj ne hodi tja, češ da njegovo življenje ne bo varno v Egiptu. Abdul Said dolži bivšega francoskega ministrskega predsednika, da je podpiral Angleže zoper svobodo Egipta in zoper človečnost. Ali se bo Clemenceau. oziral na to svarilo ali ne, je seveda njegova stvar, toda. če mu pošiljajo take telegrame, je precej verjetno, da je v Egiptu razburjenost, ki postane nemara res lahko nevarna. Egipt vsekakor ni zadovoljen s svojo usodo. Ali današnji Egipt tudi ni dovolj močan, da bi revoltiral proti Angležem, in zato se prav lahko zgodi, kakor pogostoma v podobnih slučajih, da se izrazi nezadovoljnost na tak način, na kakšen se more, torej eventualno s kakšnim atentatom. Vsekakor pa kaže ta epizoda, da je Egipt nov ognjenik, ki bo delal Angliji še dosti skrbi. Kar dokazuje, da ni bilo vprašanje Egipta kakor še marsikatero drugo srečno rešeno na pariški konferenci. The Bulletin of the United States Bureau of Labor statistics No. 259, od oktobra 1919 ima sledeče zanimive podatke o zvišanju plač in cen življenskih potrebščin po mestih: V Atlanta, tedenska plača povišana za 43 odst., cene življenskih potrebščin za 109 odstotkov; aBltimore ,tedenska plača 41 odst., življenske potrebščine 125 odst.; Boston, plače za 34 odst., življenske potrebščine za 99 odst.; Chicago, plače za 35 odst., življenske potrebščine za 102 odst.; Cincinnati, plače za 37 odst., življenske potrebščine za 106 odst.; Denver, plače za 38 odst., življenske potrebščine za 91 odstotkov; New Orleans, plače za 33 odst., življenske potrebščine za 109 odstotkov; New York, plače za 27 odst>, življenske potrebščine za 101 odstotek; Philadelphia, plače za 51 odst., življenske potrebščine za 97 odstotkov; Pittsburgh, plače za 44 odst., življenske potrebščine za 104 odst.; St. Louis, Mo., plače za 40 odst., življenske potrebščine za 119 odst.; San Francisko, plače za 34 odst., življenske potrebščine za 74 odst.; Seattle, Wash., plače za 39 odst. ,življenske potrebščine za 90 odstotkov. Na ta način ® i— !>• K « da ne O k začasnemu obstoju.—G. LeBon. Ali se to tiče mene ? ? ? Če imate svojce v domovini, potem so to tiče tudi vas. Brez dvoma ste prejeli od svojih v domovini pismo, v.katerem vam pišejo, da nimajo obleke in čevljev, toda če so vam pisali ali ne, eno je gotovo: V deželi primanjkuje vsakovrstnega sukna, platna in tudi usnja. V teku petletne vojne se ni prav ničesar importiralo v Jugoslavijo; sedaj pa, ko bi se dalo kaj importirati, je pa kronska vrednost tako nizka, da prav nič ne izda na zunanjem trgu. Drugega ne kaže, kakor da rojaki v Ameriki pomagajo svojcem in da zanje naročijo blago od AMERICAN JUGOSLAV COMMERCIAL BOARD-A, Ltd., ki bo sredi prihodnjega meseca eksportiral v Ljubljano velikanske množine raznovrstnega sukna, platna in usnja. Pišite še danes na Glavni urad za nadaljna navodila in vzorce blaga ter priložite pismu 25 centov v znamkah ali gotovini. AMERICAN JUGOSLAV COMMERCIAL BOARD, (Limited) 3639 West 26th Street, Chicago, 111. .......................I II M M M II II M II 11 Itll 111 II 11 nji 11 II I ■ Il ......1 II 11111 II 1111111 f 11111 11 1111 lil Influença. i S povrnitvijo epidemije, — "flu" je nevarna — protektirajte E = sebe in družino z obvarovanjem zdravja. Prvi simptomi so vnetje = E oči, cejenje iz nosa, bolečine v hrbtu, glavi in mišicah, mrazenje, = E vročica in izredna utrujenost. Kot preprečilno sredstvo in za prvo = E zdravilo priporočamo mi izpiranje grla in nosa s Severov Antisepsol, = E katerega zmešajte en del z dvema deloma gorke vode. V slučaju, = E da se vas loteva mrzlica ali vročica, vzemite po eno SeverovoTableto — E zoper prehlad in hripo in ponovite to vsake tri ure toliko «asa, da = E se prične črevesje čistiti. Pokrite se dobro z odejo. Ako se vaše = E zdravstveno stanje ne obrne na boljše v enem dnevu, pozovite zdrav- = E nika in se ravnajte po njegovih nasvetih. Ta zdravila vam bodo = E mnogo pomagala za obvarovanje pred epidemijo, raditega jih morate = E imeti vedno pri roki. So na prodaj po vseh lekarnah po sledečih = E cenah: E E Severa's Antisepsol, 35c in 2. centa davka. E Ë Severa's Cold and Grippe Tablets, 30c in 2. centa davka. E Severa's Balsam for Lungs, 25c in 50c in lc ali 2. centa davka. E E Ako ne morete dobiti teh zdravil pri vašem lekarnarju, jih E E naročite direktno od nas. E W. F. SEVERA CO., CEDAR RAPIDS, IOWA. ïïiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiMMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiniiï Pekoče grlo, bolečine v prsin znamenja influence. Dajte grlu in prsim oživljajočo vdrgnitev s Pain-Expellerjem ter pokrite prsa s sukneno obvezo. Ne izpostavljajte se potom zanamarjanja prehlada vnetjem, pljučnici, influenei in drugim nevarnim boleznim. Kupite Pain-Expeller danes v vaši lekarni, 85 in 65 centov steklenica Pristni ima našo tvorniško znamko 4a "SIDRO" 4a Ne jemljite nadomestil ali posnetkov. F. AD. RICHTER & CO. 326-330 Broadway, New York Kadar... Kadar mislite na potovanje v stari kraj; kadar želite poslati svojim sta-rokrajskim sorodnikom, prijateljem ali znancem denar, ali kadar imate kak drug posel s starim krajem, obrnite se na Leo Zakrajšek-a 70-9th Ave. NEW YORK, N. Y. Slovencem priporočamo v posedanje KAVARNO MERKUR 3551 W. — 26th St. (v bližini urada SNPJ., S. R. Z. in Prolfetarca.) Dobra kuhinja :::::: :::::: Dobra postrežba. KARL GLASER, imeitelj. M I N ! Anton Linhart in sin ! Pogrebni zavod balzamovač. r I w I I w t in Kočije in avtomobili.-—Privatne ambulance.—Eden najbolj znanih pogrebnih zavodov na za-padni strani mesta. 5320 W. 25th Street, MORTON PARK, ILL. Tel. Morton Park 42 1344 W. 19th Street, CHICAGO, ILL. Telephone Canal 915 bo-^mm-o* n I w I w I î Povej tvojemu prijatelju, da je v njegovo lastno korist, ako postane čitatelji in naročnik Proletarca- Kašlju navadno sledi influenza, prehlajenje, hripavost, vnetje sapnika in oslovski kašelj. Je zelo nepovoljen in slab simptom in moralo bi se seveda takoj paziti, da se ne razširi pri bolniku. cevera's ^ Balsam for Lungs (Severov Balzam za pluča) je priporočljiv za zdravljenje kašlja v vseh slučajih. Pozdravi notranjščino grla, odpravi hripavost, vsled česai* človek lažje diha in prežene kašljev napad. Je zelo okusen za vživanje in otroci kakor odraščeni ljudje ga lubijo. .Poskusite. Cena samo 25 in 50 centov' in 1 ali 2 centa davek. Gripa se sedaj skoro dnevno prikazuje vsepovsod. Pride nepričakovano in tudi ne zapusti tako hitro. Močna zmes se potrebuje, da se jo odžene, in to je Severa'* Cold and Grip Tablets (Severove tablete zoper prehlad in gripo) navadno zelo pomagajo. Te se priporoča tudi pri influenzi, prehladu in za gripo. Poskusite. Cena 30 centov in 2 centa davek. Hripavost j'e en0 Prvi zna" menj, da ste se prehladili. Ni le neprijazno temveč daje tudi bolečine. Izpirajte grlo S Severa'» An-tisepsol (Severov Antisepsol), kateri ozdravi boleče grlo. Uporabljal naj bi se tudi pri izpiranju nosa, pravilno raztopljen. Poskusite. Cena 35 centov in 2c davek. Zaprtje navadno vzrok veliko drugih bolezni. Navadno se spozna, ko prihajajo razne bolečine in to so vzroki, da bi si morali vre-diti vaša čreva, s tem da pričnete rabiti Severa's Balsam of Life (Severov življenski balzam), ki je poznan, da pomaga v takih slučajih kot je zaprtje in zabasanost črev, ter se uporabi je kot pomoč drugim zdravilom. Cena 85 centov in 4 cente davek. Liniment bi morali imeti Pri vsaki družini. Težko projde en sam dan, da bi se ne potreboval. Severa's Goth-ard Oil (Severovo Gothardsko olje) je izvrstno mazilo za zdravljenje takih bolečin, rev-matizma ali nevralgije, povsod kjer se smatra, da liniment lahko kaj pomaga. Cena 30 in 60 centov in 2 ali 3 cente davek. Hrbtobol nareJ'a človeka slabotnega, bolnega in nezmožnega za vsakdanje delo. Sicer je gotova stvar, da je temu vzrok bolno stanje vaših obisti. Takoj pričnite zdraviti. Rabite Severa's Kidney and Liver Remedy (Severovo zdravilo za obisti in jetra) in prepričali se bodete, da je to izvrstna zmes za zdravljenje in urejenje vaših obisti in vranič-nih nerednosti. Cena 75 centov in $1.25, in 3 ali 5 centov davek. Čista kri Je glavno za naš dobrobit. Ako je kri nečista, slabotna in brezbarvna, to škoduje vsem sistemu in vi potrebujete tonike. Vžemite Severa's Blood Purifier (Severov kričistilec) ki je poznan, da prežene izpahke, ture itd., ki so nasfeli vsled nečiste krvi. Cena $1.25 in 5 centov davek. Severova družinska zdravila se dobe naprodaj v vseh lekarnah. Ako vam je nemogoče to dobiti pri vašem domačem lekarnarju tedaj pošljte vaše naročilo naravnost nam in priložite pravo svoto denarja. W. F. SEVERA CO., CEDAR RAPIDS, IOWA. IZŠLA JE NOVA KNJIGA "DEBS, HIS LIFE AND LETTERS", ki jo je spisal David Kar-sner. Stane $1.50 in 10c za poštnino. Naročila sprejema Proletarec. Dobiček, ki ga prinese prodaja te knjige gre v fond za osvoboditev Debsa iz ječe. Ta fond upravlja The Workers' Defense Union in The National Civil Liberties Bureau. Tiskalo se je tri miljone izvodov te knjige in ako se vsa proda, bo prinesla prej omenjenemu fondu $149,500.00. — Ime Eugena Debsa je tesno združeno s socialističnim gibanjem v tej republiki, zato je knjiga, ki opisuje njegovo življenje, vseskozi zanimiva. NABIRAJTE NAROČILA'med Slovenci in drugorodci ter jih pošljite nam. Sedaj imate priliko za akcijo; dobite dobro knjigo in ob enem pomagate akciji za osvoboditev Debsa. Prijatelj, če ti je potekla naročnina, ne pozabi jo obnoviti. Ne pozabi, da je borba za eksistenco tega lista mnogo težja, kakor za druge liste. Vedi, da so na delu vse mogoče sile, da se zaduši glasila zavednega organiziranega delavstva. Potrebujemo tvoje pomoči v tvojo korist. MILWAUKEE, WIS. Seje slovenskega soc. kluba se vrše vsak drugi in četrti petek v mesecu v Ulirija dvorani", 310— 1st Ave. Ker so vedno važne stvari na dnevnem redu, zato Vas veže dolžnost, da pridete vsi na sejo. Pripeljite s sabo tovariše, ki se zanimajo za razredni boj in še niso v organizaciji. Ant. Jeraj, tajnik, 495 Park Str. SLOVENCI pristopajte k SLOVENSKI NARODNI PODPORNI JEDNOTI. Naročite si dnevnik "Prosve-ta". List stane za celo leto $4, pol leta pa $2.00. Vstanavljajte nova društva. Deset članov (ic) je treba za novo društvo. Naslov za list in za tajništvo je: 2657 So. Lawn-dale Ave., Chicago, III.