DELAVSKA
POLITIKA
POLITIČEN DNEVNIK
izhaja vsak delat liik ob 11. dopoldne. Uredništvo je v Ljubljani, Breg štev. 12./II.
R okop^i se ne vratbjc' NelmiA rana pitina se ne sprejemajo Upru/a: Ljubljana, Breg 10-12. pritličje.
Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo.
Naročnina za državo SHS znaša mesečno: v Ljubljani in po pošti 20-— Din, po r,.znašalcih izven Ljubljane 22'— Din za inozemstvo mesečno 32'— Din.
Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. De belo tiskana beseda stane 1'— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1*— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 2 25 Din. Pri večjem številu objav popust.
Št. 88.
V Ljubljani, ponedeljek 19. aprila 1926.
Leto I.
Potek balkanske strokovne konference.
Sofija, 14. aprila 1926.
V soboto dopoldne je bilo drugo zasedanje plenuma. Prvi je dobil besedo referent II. komisije za izdelavo resolucije o osnovnih smernicah strokovnega boja, s. Krekič:
Resolucija se deli v štiri dele. Prvi del obsega.občo konstatacijo, da se mora v svrho izboljšanja socijalnih prilik delavski razred združiti v razrednih organizacijah.
Dolžnost organiziranega strokovnega gibanja je, da goji mednarodno solidarnost v nacijonalnem in internaci-jonalnem okviru.
Vsak pokret se razvija v posebnih prilikah in gldboke razlike vladajo v tem oziru med delavskim gibanjem v posameznih državah. To konstatacijo se ne sme jemati platonsko, marveč se jo mora posmatrati s program atič.n ega stališča.
Ta konferenca ni samo konferenca posameznih strokovnih organizacij v balkanskih državah; sklicana od JSZ, ona je obenem internacijonalnega značaja. Svet je medseboj v tesni zvezi. Dogodki v eni državi, se odražajo v drugi državi.
Med zapadom in Balkanom postoje tudi politične razlike pravtako, kakor je razlika v materijalnem in socijal-nem položaju delavstva v teh državah.
Zapreke, ki so razvoju gibanja v kapitalističnih državah na potu, se morajo odstraniti in zenačiti. Niti Belgiji, niti Holandiji ali Švici, ki so znatno na boljšem in daleč od tod, ni vseeno, kakšne razmere vladajo na Balkanu.
Zato je ta balkanska konferenca bila potrebna tudi delavstvu v zapadni Evropi.
Vendar je za nas, ki živimo v težjih razmerah gotovo večje važnosti in moramo biti ISS hvaležni, da je to konferenco sklicala.
Drugi del resolucije govori o gospodarskih in socijalnih prilikah delavskega razreda na Balkanu. Iz pred-ležečih poročil je razvidno, da so prilike v posameznih balkanskih državah precej slične. V Romuniji so n. pr. živ-Uonske potrebščine poskočile za 47 krat, plače pa le za 20.5; v Bolgariji 40 krat proti 20.6 in v Jugoslaviji 17 krati proti 11.
V goispodarsko razvitih državah je razlika med cenami in plačo mnogo manjša.
Od 800.000 delavcev jih je na Balkanu organiziranih samo 100 do T20.000. Res je, da je delavsko gibanje v vseh državah nazadovalo, ali v balkanskih
državah je to nazadovanje brez pravega razmerja.
Po vojni smo imeli gibanje, ali moč tega gibanja nismo znali izkoristiti. Gospodarsko prosperiteto nismo izrabili. A uvaževati moramo še posebej, da se buržuazija v gospodarsko nerazvitih državah vedno bori proti delavskemu gibanju.
V iuteresu akumulacije kapitala zatira kapitalistični razred delavsko gibanje. Vendar kakor omenjeno, so bile tudi za naš delavski razred ugodnejše prilike za uspešni boj — če bi se bilo to gibanje vedno posluževalo pravih metod.
V Jugoslaviji so uspeli reakcijo-narci v trenutku, ko je na ulici padla prva bomba in je zadet od revolverske-ga strela padel notranji minister. V težnji po diktaturi se je delavsko gibanje razbilo, ne da ibi delavstvo dobilo ono, kar mu je najbolj potrebno.
Ako stremimo za popolnim in čimprejšnjim prevzetjem oblasti, potem so strokovni boji nepotrebni, treba le, da jih nadomestijo politične stavke in pa meščanska vojna.
To mišljenje je rodilo tudi geslo: čim slabše, tem boljše. Rezultat .te taktike pa je, da je danes moč strokovnega gibanja padla na eno tretjino predvojne sila
Tretji del resolucije govori o praktičnih nalogah strokovnega gibanja, kakor skrajšanje delovnega časa, izboljšanje plač, itd.
Stavke naj se vodijo v bodoče le iz gospodarskih in socijalnih razlogov, ker politične stavke v danem položaju morajo prinesti samo škodo.
Ali povdarjena je tudi z vsem poudarkom potreba, da imamo poleg strokovnega gibanja tudi močno politično gibanje. Nesoglasja v političnem gibali ju se pa ne smejo zanesti v strokovne organizacije.
V kolikor je še strokovno gibanje na Balkanu v tesni zvezi s stranko, je treba da se neutralizira, kar pa nikakor ne znači, da bi se sindikaliziralo.
Delavske mase se morajo združevati na osnovi strokovnega gibanja.
Četrti del resolucije ugotavlja potrebo po zedinjenju delavskega strokovnega gibanja v onih balkanskih državah, kjer še ni izvedena.
V pogledu kako naj se to zedinjenje izvede, imamo v Jugoslaviji bogata izkustva. Mi smo prevzeli parolo zedinjenja in razgovarjali na osnovah, ki so lastne amsterdamski strokovni internacijonali.
V kolikor je bilo v Jugoslaviji mogoče izvesti zedinjenje na teh osnovah, se je pač izvedlo, popolno zedinjenje pa je ipak odvisno od zedinjenja vseh obstoječih delavskih grupacij na svetu.
Sodrug Krekič je nato priporočal konferenci, da naj soglasno sprejme v smislu njegovega referata predložene resolucije. Obe resoluciji objavimo v celoti jutri.
MADŽARSKA KRIZA.
Praga, 18. aprila. Notranji položaj Madžarske je vkljub spretnemu manevriranju vlade, še vedno nejasen in negotov. Ponarejevalna afera vznemirja še vedno madžarsko javnost. Vlada bi rada spravila to neljubo zadevo iz sveta, opozicija pa opozarja javnost neprestano na potrebo, da se vprašanje razčisti ter postavi pred sodišče vse krivce, v tem slučaju tudi vlado, ker je znano, da so tudi člani' vlade in najvišji stebri režima sodelovali pri tem goljufivem podjetju, ki je Madžarski toliko škodoval. Vladne krize na Francoskem so trenotno odvrnile pozornost francoske vlade in francoske javnosti od ponarejevalne razprave, vendar je v bližnjih dneh pričakovati ■zopet živahnejšega interesiranja Francije za stvar in takrat se bo notranja borba v Franciji zopet vnela.
Borba za angleške premogovnike.
VELIKO VZNEMIRJENJE V ANGLIJI. — PRED SPLOŠNO STAVKO
RUDARJEV?
nočejo več popustiti.
London, 18. aprila. Ministrski predsednik Baldwin je včeraj poročal kralju o težkem položaju v angleški premogovni industriji, kateri grozi nevarna stavka. Takoj po razgovoru na dvoru je sklical sejo ministrskega sveta, ki je trajala pozno v noč. Izgleda, da hoče vlada poseči vmes z novim predlogom, ki naj bi omogočil novo posredovalno akcijo med lastniki premogovnikov in rudarji. Rudarji se vsekakor energično pripravljajo na boj ter izjavljajo, da
Sklepi zadnje rudarske konference da se bodo do kraja izvajali. Rudniki naj se socializirajo. Podaljšanje delovnega časa absolutno odklanjajo, kakor tudi vsako znižanje mezd. Po mnenju londonskih listov je velika rudarska stavka, ki bo stala angleško gospodarstvo ogromne milijone ter še bolj poostrile angleško industrijsko krizo neizbežna. Posredovalni predlogi vlade prihajajo zopet prekasno.
Pred vstopom slovenskih klerikalcev v vlado.
Belgrad, 18. aprila. Akcija vlade za pridobitev večine se nadaljuje. Uzunovič se zaveda, da ne more pred parlament, dokler nima za seboj trdne večine. Po odhodu Radiča iz vlade, so1 šance za slovenske klerikalce zelo ugodne. Uzunovič bi rad imel za seboj klerikalni klub, in je zato pripravljen odstopiti Korošcu in njegovim tovarišem nekaj portfe-ljev. Demokrati, ki so se Radičevega obglavljanja silno veselili^ so vsled Uzunovičevega približevanja klerikalcem zopet hudo vznemirjeni. Tu so po sredi najbolj vplivi slov. demokratov, ki se boje klerikalcev v vladi. Pozornost javnosti je pa še
vedno osredotočena na Pašiča, o katerem se ne ve, kaj vse pripravlja in če se ne bo zopet dokopal do vlade. Izvestni krogi delajo sistematično za tem, da se Pašiča odstrani za vselej iz vlade. Dejstvo, da je bil žrtvovan tudi Radič, ne prihaja - -ivza-prav v dobro niti Pašiču, ker se je s tem znana koncepcija, da bi se notranji spor rešil preko Pašiča in Radiča, ojačila. Po neki verziji zatrjujejo, da se bo v slučaju, da se Uzu-novičeva akcija ne posreči, sestavila volilna vlada pod predsedstvom Da-vidoviča, ki vživa vedno večje simpatije, in katerega moralni vpliv je danes zelo velik.
SOCIJALISTI ZMAGUJEJO.
Graz, 19. aprila. Te dinj so bile ■volitve v zastopstvo nastaivijencev bolniške blagajne, trgovskih ma-stavljencev in drugih. Socijalistieni zastopniki so dobili 38 mandatov. ■Socijartistična lista ima skoro absolutno večino, vse druge grupacije so nazadovale, meščanska skupina je n. pr. 'zgubila kar 9 mandatov na-pram zadnjim volitvam.
Ziirich, 19. aprila. V švicarskem kantonu Thurgan so se vršile volitve v veliki svet in ©ocijalistaena stranka je doživela lepe uspehe. Prej je imela 18 mandatov, sedaj jih je pa dobila 25.
MUSSOLINI SE JE VRNIL.
Rim, 18. aprila. Zadnje dni se je Mussolini mudil v Tripolitaniji in tam razpredal svoje politične mreže Kakšen uspeh je dosegel, še ni znano in Mussolini se z uspehi še ni pobahal. Sedaj se je vrnil in na vseh postajah so ga pričakovali njegovi privrženci, v Rimu mu pa celo priredili triumfatorski sprejem. Mussolini je bil baje izmučen in takoj šel v svoje stanovanje.
MANIRE ROMUNSKIH FAŠISTOV.
Bukarešta, 18. aprila. Tukajšnji list „Epoca“ je jel napadati romunskega patrijarha in hotel za napade tudi doprinesti dokaze. Seveda fašisti in nacijonalno sfanatizirani študentje se z argumenti nikoli še niso zadovoljili, zadostovalo jim je upravičeno napadanje patrijarha, ki je prav tako iz krvi in mesa, kot drugi zemljani, in razbili so uradniške prostore omenjenega lista. Vlada jim je seveda šla na roko in list takoj prepovedala.
PRED LIKVIDACIJO MAROŠKE VOJNE.
Pariz, 18. aprila. Po izjavah Abd el Krima ameriškim novinarjem, izgleda, da ise bodo mirovna pogajanja med Francijo in Španijo na eni strani in Abd el Krima na drugi, izaključila z uspehom. Francija se je tokom zime vojaško temeljito pripravila; če pride zopet do vojne v Maroku, se Krimove čete ne bodo več mogle držati do prihodnje zime. Tega se najbrže tudi maroški poglavar zaveda. Vprašanje je Je, če se ne bosta. Francija in Špan ga zopet sprle, ker gredo njuni interesi v Maroku silno narazen, kakor se je pri sedanjih pogajanjih kmalu pokazalo. Tudi vprašanje Tangerja vznemirja zopet zapadne velesile.
NAPAI) NA BELGIJSKEGA SOČIBALISTIČNEGA MINISTRA.
Briisel, 19- aprila. Eno zadnjih noči so v’Stanovanje 'socijalistične-gi ministra Anseele v Gentu nenadoma padli trije streli. K sreči ministra ni bilo doma. Pobega je aretirala nekega pekovskega mojstra, o katerem so pa dognali, da je duševno bolan in , da torej atentat nima političnega ozadja.
ITALIJA V SOMALIJI.
Rim, 18. aprila. Zasedanje Somalije se je vršilo brez incidentov. Zastopniki plemen so se poklonili zastopnikom italijanske oblasti. Italijanske okupacijske čete prodirajo polagoma v notranjost dežele. Doslej ni bilo javljenih nobenih incidentov. Prejšnje angleške oblasti v Somaliji, so se večinoma že umaknile.
r GUfV
Svetovno znano §
FOX
gl čistilo je za čevlje vendar najboljše.
iM.1
■ m
BOJ ZA PEKING.
Peking, 18. aprila. Po poročilu iz Pekinga se čete vstaških generalov približujejo mestu. Nacijonalna armada je mesto že izpraznila. Podrla je pred umikom za seboj vse mostove. Izgleda, da bodo vkljub temu čete Tschangsolina kmalu zasedle mesto.
PANGALOS JE ZAPRISEGEL.
Atene, 18. aprila. V nedeljo je v atenski katedrali prisegel general Pangalos kot predsednik grške republike. Prisega se je izvršila z velikimi slovesnostmi. Tudi sveti sinod grške pravoslavne cerkve je polnoštevilno prisostvoval slovesnosti. Le grškega ljudstva ni bilo poleg.
DEMONSTRACIJA BREZPOSELNIH V AMSTERDAMU.
Amsterdam, 18. aprila. 14. aprila je v Amsterdamu korporativno vkorakala velika gruča brezposelnih in kljub policijski prepovedi začela de monstrirati po ulicah. Policija je demonstrante razgnala, pa so se gruoi-rali na drugem koncu mesta in začeli razbijati trgovske izložbe. Policija je z gumijevkami in sabljami preprečila hujšo nesrečo.
K uradniški mizeriji.
Ljubljana, 13. aprila.
Dovolite g', urednik tudi meni nekoliko prostora v vašem listu. Prebral sem 61 an k a iz uradniških vrst, ki sta bila priobčena v »Delavski Politiki«. Soglašam popolnoma in še marsikdo z menoj. Pozdraviti mora vsak x*azu-men človek idejo o združitvi vsega delavstva. Saj to bi bila edina naša rešitev in naš spas. Toda pota do tega velikega, idealnega cilja so dolga. Kdor pozna današnje razmere med uredništvom, bo razumel, da bo treba še mnogo napornega dela, da se uresniči, kar si vsi ali vsaj velika večina želi. Oduošaji, ki prevladujejo med množico tega prolletar.ijaita niso posebno raz-Vekeljivi. Pri današnji razcepljenosti si skoraj človek ne upa misliti, da bo kdaj to maso mogoče spraviti na skupno pot. Kje leži krivdal Razmere, ki tlačijo danes uradništvo, so marsikoga prisilile do dejstev, ki bi si jih pri ugodnejših prilikah nikdar ne mislili. Opredelili so se na vse mogoče in nemogoče načine, samo da si izboljšajo tsvoj žalostni položaj. Ali v večini slučajev so se prevari!i. Zaleteli so se, sedaj ne morejo več tako lahko nazaj, ker »se boje posledic. Izgubili so zaupanje do sebe, malodušnost se jih je poprijela in tavajo naprej brez ciljev. Uradnik za uradnika ne ve po kakih potih hodita, mislita drugače, vsak išče po svoje izhoda. Ne zaupata drug drugemu, ne izmenjata misli, ne prevda-rita skupno. — Vsak zase in nobeden za vbe. Zaupanja ni — in to je velik vzrok, zakaj so se uradniške vrste razcepile. To bo ravno ono težavno, kameni to z osatom zarastlo polje, katero bo treba obdelovati, da se osat — ne-
zaupanje s korenino iztrebi. To je zelo žalosten pojav med današnjim duševnim delavstvom. Vsi smo enega stanu, vsi trpimo, imamo popolnoma enake težnje in vendar smo si tako daleč narazen. Dokler ne vidi uradnik v uradniku sotrpina, človeka v istem položaju, potrebnega medsebojne pomoči, toliko časa čakamo zaman, da bomo začeli hoditi isto pot. Popolnoma druge razmere morajo zavladati. Višji naj bo nižjemu prijatelj, svetovalec. Če mlajši kako nerodnost zagreši, bog pomagaj. Nezmotljiv ni nikdo. Predstojnik naj ga posvari, mu lepo svetuje in drugič bo vsakdo bolj pazljiv. Ni treba takoj natakniti najbolj birokratske »Amtsmiene«, robantiti, zmerjati ter predlagati kazni, oziroma poročati na višje mesto. Podrejenec bo svojemu predstojniku hvaležen, imel ga v čislih in opravljal svoje delo z največjo paž-n jo že zato, da se njegov starejšina ne bo imet vzroka se nad njim razburjati in jeziti. Na ta način bi se dale marsikje napete razmere ublažiti. Nevoščljivost in zavist sta vsakdanji pojav. Že vsako količkaj boljše mesto daje marsikomu po nepotrebnem o svojem tovarišu slabo misliti. Povsod so slaba in dobra mesta, nekje težavnejše, drugje lažje delo. Vsi pa ne moremo biti ne na dobrih in ne na slabih mestih. V takih slučajih naj bi starejši uradniki skrbeli, da se ta mesta izmenjavajo.
»Špiceljstvo« in vohunstvo, ki je začelo zadnje čase tako bujno poganjati, mora izginiti. Ta človeštva nevreden osat je treba uničiti. Podkupljene kreature, ki denuncirajo svoje sotrpine za mali dobiček, je treba javno zaznamovati. Te elemente onemogočiti, da delajo zgago .in uganjajo ogabnosti, nevredne vsakega dostojnega človeka, ki ima le nekaj srčne kulture in morale. Uradništvo bi moralo samo nastopiti in jim povedati v obraz, da so izvržek. Ti eskponenti raznih strank živijo mogoče dobro na račun svojih žrtev, ni jih sram upropaščati tovariše, ki so drugega mnenja in mogoče, najbolj pošteni in vestni uradniki. Sicer, kaj pa .sposobnost in poštenost, kdo pa to ceni. Niti tam ni posebno upoštevana ali pa prav nič, kjer bi morala biti v prvi vrsti. Po zmožnosti in pridnosti se danes ne ocenjuje. Ljudem, katerim je življenje njih služba, ki so nesrečni, če ne morejo tako delati kakor jim vest veleva, tem se tega ne prizna. Pri napredovanjih se jih preskoči, zapostavlja se jih, kjer je le mogoče. Denunci-jante, partizane, te se poriva na boljša mesta, da še z večjo vnemo vršijo svoj efijatski posel. Ne smemo se čuditi, če se danes ljudje skoraj ne upajo kihniti, kaj šele glasno misliti. Najmanjša beseda ga lahko spravi v nesrečo.
To so pojavi, katerih nas mora biti pred ročnim delavcem sram. Razni.naduteži gledajo na delavca-manuelca kot na nekaj nižjega. Ali toliko žalostnih fakt se ne da pri njih navesti. Izjeme so seveda tudi tu, ali v taki meri ne. Mnogo več vzajemnosti je med njimi, medsebojno zaupanje skoraj povsod vlada, denumcijantov skoraj ni. .Poglejmo le slučaj trboveljske reduk-
cije. Kaka požrtvovalnost, kako sočutje z žrtvami požrešnega tujega kapitalizma. Vse je bilo na nogah, vsi so hoteli pomagati. Samoi so zapuščali službe, da ostanejo pri zaslužku družinski očetje. Ni ga bilo med njimi, ki bi spletkaril. To so možje, pred kateri-,mi mora vsakdo klobuk sneti. To so dejstva, ki bodo še poznim rodom govorila o značajnosti in medsebojni ljubezni preprostih rudarjev, in vzgledi, katere naj bi posnemala tudi naša inteligenca.	Uradnik.
Delavske »unije« v Italiji.
Italija ima danes postavko, ki določa, da se smejo podjetniki pogajati samo s fašističnimi unijami in da smejo delavci organizirati samo pod okriljem fašističnih unij. S tem so vse druge unije postavljene izven zakona. Zveze podjetnikov so že prej pristale na ta pogoj, ker se jim pač izplača. Zakon nadalje zabranjuje stavke, razen v skrajnih slučajih. Spori med delavci ip delodajalci se morajo reševati na konferencah in potom razsodišč. Ko je Mus. solini zahteval od zbornice sprejem tega zakona, je trdil, »da je socijalistič-no pridiganje razrednega boja pogubno za delavce in delodajalce.« Mussolini je za kooperacijo delavcev s kapitalisti, za utrditev kapitalizma v modernih oblikah, in za gotove socijalne reforme, ki so mogoče pod kapitalizmom. Zanimivo je, da je skoro ves svoj govor posvetil kritiki socijalistične teorije o ekonomskem razvoju. Ni rekel, da je kapitalizem večen, pač pa, da bo živel še mnogo stoletij predno ga nadomesti ka drug sistem. Nadalje je nekdanji voditelj italijanskih radikalnih ekstremistov dejal:	Kooperacija
med razredi je fundamentalno načelo fašističnega sindikalizma. Delo in kapital si nista sovražnika. Oba predstavljata vsak svoj razred, ki izpopolnjujeta drug drugega.«
Italijanska industrija je danes ravno tako regulirana z zakoni, kakor vse drugo politično in gospodarsko življenje v Italiji. Kapitalistični krogi so s tem zadovoljni, ker vedo, da se jim pod Mussolinijem ni bati in da so dobro zavarovani. Ali takih pojavov zgodovina precej pozna. Vemo, da niso trajni, ampak samo začasni.
Ameriški socijalisti za zavarovanje delavcev.
V ameriškem parlamentu je precej naprednjakov, toda en sam socijalist — Victor L. Berger iz Wisconsina. Drugi so ali republikanci ali demokratje. Nekaj je med njimi, kot že rečeno, »naprednjakov«, ki se včasih nočejo pokoriti ukazom Morganovih diktatorjev. Republikanska in demokratska stranka je ena stranka z dvemi imeni. Razdeljena je na dvoje radi interesov kapitalistične politike. Kadar bo ameriško ljudstvo to igro spoznalo i,n se pridružilo svoji, to je soeijalistični stranki, bo nastala iz obeh kapitalističnih samo ena stranka. To se je že zgodilo v Min-nesoti, Wisconsinu, North Dakoti in
nekaterih drugih krajih, kjer so napredne sile pričele ogrožati večino kapitalističnih strank.
. Victor L. Berger ni samo socijali-stični poslanec, ampak tudi eden naj-razumnejših članov poslanske zbornice. Je tudi eden izmed uajdelavnejših in edini, ki dela izključno za ljudske interese. To mu je mogoče zato ker je socijalist in izvoljen kot socijalist. On za svoj mandat ni odgovoren agentom republikanske ali demokratske stranke, ampak soeijalistični stranki v Wis-eonsiuu in direktno volilcem.
Berger je eden izmed onih redkih ameriških poslancev, katerega ime je redno v ameriških listih. Zastopan je v njih radi svojih predlogov, ki jih kapitalistično časopisje ne more ignorirati. Meseca marca je sodrug Berger zopet predložil načrt socijalnega zavarovanja za delavce. Kajpada, socijali-stični predlog, za katerega se krogi, ki so poslali v kongres ostale poslance, ne navdušujejo. Ampak delavstvu bi vendarle koristil, če bi bil sprejet. Bergerjev predlog določa, da bi vsi delavci, ki delajo za dnevno plačo, dobivali v šestdesetem letu starosti penzijo od države. Tisti, kateri bi jo ne bili potrebni, bi jo ne dobivali. Tisti, ki so jo potrebni, ki So do svojega šestdesetega leta garali za druge, bi dobivali, če bi bil Bergerjev načrt sprejet, 8 dolarjev na teden. To je zelo malo, ampak Berger je predložil načrt v taki obliki, da prisili tiste, ki se kažejo kot ljudski prijatelji, da pokažejo svojo barvo.
En sam soeijalistični poslanec je za ameriško delavstvo vreden več kakor dva ducata »progresivnih« poslancev, kateri so bili vsiljeni od unijskih voditeljev, češ, da so vredni zaupanja. Letos so v Ameriki kongresne volitve. Delavci bodo glasovali za socijalistične kandidate, kajti delavci, ki glasujejo za kandidate kapitalističnih strank, vržejo svoj glas vstran in obenem igrajo vlogo hlapcev in nevednežev.
Pravijo...
da 'so narodni socijaliisti izdali po svojem včerajšnjem velilkam im
zadnjem 'zborovanju naslednji komunike:
»Danes ob 5. potp., na nedeljo po beli nedelji tekočega leta 1926 sta ■se ob ©tevilni asitenci botrov in me-števil.ne publike,
mlada, živahna, deviško čista in gracijozna naša junica Narodno Socijalisti ena Stranka ter priletni pa bogati in debeli bik Mladoliberalni Tabor
za vedno vzela.
Pri poročni slavnosti je bilo žrtvovano mlado jagnje
»Nova Pravda«,
naikar je glavni boter odgnal Rezljajočo junico in sopihajočega bika v skupni hlev.«
Dano v Ljubljani za časa vladne krize in Pribičevieeve onemoglosti.
Bivše vodštvo, bivše Nese.se.
Jack London:
Železna peta,
13
(Socijalni roman. Prevel I. V.)
(Dalje.)
»Stotore in stotero, tudi otroke."
Razen strašnih podrobnosti je bil Jacksonov opis njegove nezgode takšen kakor sem ga že slišala. Ko sem ga vprašala, ali se ni morda, ko je opravljal s strojem, ravnal točno po predpisih, je zmajal zglavo.
»Sunil sem z desnico gonilni pas z gonilnega kolesa," je rekel. »Z levico sem pa segel po majhnem kamenčku. Nisem pogledal, ali je gonilni pas bil v resnici snet. Smatral sem, da je to storila desnica — kar pa se ni zgodilo. Hitro sem segel tja, ali pas ni bil docela snet. In nato mi je odtrgalo ramo."
»Zelo je moralo boleti," sem rekla sočutno.
»Pokanje kosti ni bilo zabavno," je bil odgovor.
Njegove misli glede tožbe za odškodnino so bile nekoliko temne. Samo ono mu je bilo jasno, namreč, da ni dobil odškodnine. Imel je občutek, da so izpovedbe ravnatelja in delovodje imele slab vpliv na odločitev sodišča. Te izpovedbe, kakor je dejal, »niso bile take, kakor bi morale biti."
Sklenila sem, da te priče poiščem.
Bilo pa je jasno. Jacksonova rama je bila usmiljena vredna. Njegova žena je bila bolna in on sam ni mogel s pletenino in krošnjarjenjem toliko zaslužiti, da bi lahko vzdrževal družino. Dolgoval je stanarino in njegov starejši otrok, enajstletni fantič, je začel delati v tovarni.
»Mesto čuvaja naj hi mi dali," so bile njegove besede, kosem odhajala.
Kosem potem videla odvetnika, ki je imel Jacksonovo zadevo, in oha vodja in ravnatelja tovarne, sem začela razumevati, da mora biti nekaj resničnega na tem, kar je trdil Ernest.
Odvetnik je delal vtis slabega in nezmožnega človeka. Pri pogledu nanj se nisem čudila, da je Jacksonova zadeva bila izgubljena. Moja prva misel je bila, da se je Jacksonu zgodilo prav, zakaj pa je vzel takšnega odvetnika. Ali takoj nato sem se jasno spomnila dveh Ernestovil trditev: »Družba zaposluje zelo sposobne odvetnike, in »Kolonel Ingram je zelo bistroumen odvetnik." Bilo mi je jasno, da družba lahko naroči sposobnejše juriste, kot pa delavec kakor je Jackson. Ali to je bila gotovo malenkost. Bila sem prepričana, da je bil tehten vzrok, zakaj je pravda končala neugodno za Jacksona.
»Zakaj ste zguhili pravdo," sem vprašala.
Odvetnik je osupnil. V prvem trenotku ga je zmedlo in občutila sem sožalje k nesrečnemu, majhnemu možu. Nato je začel stokati. Mislim,
da mu je bilo to stokanje prirojeno. Javkal je o dokzailnem materijalu. Priče so izpovedale le to, kar je koristilo nasprotni stranki. Niti ena beseda ni bila izrečena v korist Jacksona. Priče so znale, na kateri strani je kruh namazan z maslom. Jackson je bil norec. Bd je od Kolonela Ingram preplašen in zmeden.
Kolonel Ingram je bil sijajen pri zaslišanju. Povzročil je, da je Jackson dajal neugodne odgovore.	.
»Kako naj bodo njegovi odgovori neugodni, ako je bila pravica na njegovi strani," sem vprašala-	....
»Kaj ima s tem opraviti pravica, je vprašal. »Poglejte te knjige."
Pokazal je z roko na zvezke, vrsteče se ob
steni njegove pisarne.	.	..
»Vse študiranje in črtanje teh knpg me je naučilo, da sta zakon in pravica dve različni stvari. Vprašajte kateregakoli odvetnika. Da se nauči, kaj je pravica, treba iti v nedeljsko šolo. Da se naučiš zakonov, pa treba preštudirati vse
te knjige." . ,	,,	,	.	. .. , ,
»S tem hočete rečn da je bil Jackson v
pravu in vkljub temu obsojen," sem ga vprašala na preizkušnjo. »Hočete reči, da ni pravičnosti pri sodnikih Caldvvellsovegn sodišča?"
Mali odvetnik me je za trenotek gledal pozorno, nato pa je njegova hrabrost splahnela.
(Dalje prih.)
Križem sveta.
Izredna bratovska ljubezen. V Giu-lani pri Neaplju sta živela dva brata, oba duhovnika in uživala pri ljudeh splošno zaupanje in spoštovanje. Pred sedmimi leti je umrl starejši brat in mlajšega je smrt silno potrla. Prevzel je še njegovo mesto in živel samo spominu umrlega brata. Zadnjič je pa umrl tudi mlajši. Ko so po smrti od pečatili stanovanje, so za veliko sliko odkrili vdolbino, koder je bila spravljena rakev starejšega brata in na rakvi pismo, v katerem piše mlajši, da je pregovoril grobarja in rakev izkopal, podkupil zidarja in tako imel bratovo truplo vedno v svoji bližini. Pra> vi, da se ni mogel od njega ločiti in da želi, da ju pokopljejo v skupen grob. Želji so tudi ugodili.
Ameriko odkrili Kitajci? Po najnovejših teorijah Seie Tu Fa, vodje kitajskega informacijskega oddelka v Parizu, so Ameriko odkrili Kitajci že 458 pred Kristusovim rojstvom. Pet budističnih duhovnikov je baje naletelo na „ogromen“ otok. Poročilo teh duhovnikov opisuje natančno ta „otok“ in vse kaže, da je bila nova zemlja sedanja Amerika. Kitajci so jo imenovali „Fon Chang“. L. 499 je potoval na ta kontinent tudi budistični duhovnik z imenom Hui Shen. Faktično pa pripoveduje mehikanska pravljica, da je na tamošnjo zemljo prišel duhovnik v dolgi halji in tam poučeval' novo vero. Seie nadalje trdi, da so prvi japonski naselniki v Meksiki zasledili popolne sličnosti kitajske arhitekture in upodabljanja božanstev. Našli so tudi v Coloradi polno ostankov kitajskih pravljic in v Meksiki celo kipec sedečega Budhe. Vse kaže, da so Kitajci za mnogo let prehiteli Kolumba.
Gluhota je večinoma preprečljiva. Podatki čikaškega zdravstvenega de-partementa dokazujejo, da je izmed
150.000	zdravniško pregledanih šolskih otrdk v Chicagu 3000 izmed njih trpelo na ušesnih hibah in več ali manj na gluhoti. Približno 75 odstotkov vseh ušesnih slabosti pa se da preprečiti, kar pomenja, da imamo mnogo nepotrebne gluhote. Zdravstveni komisar mesta Chicaga navaja vzroke, ki oslab-šajo sluh: V splošnem se gluhota navadno pojavlja najprej v otroških letih. Razširjenje in bolne bezgavke in otečeni adenoidi (gobice v grlu) čestokrat povzročujejo ušesne slabosti in končno privedejo do gluhote. Škrlatica, osepnice, navadni prehladi z nahodom in druge bolezni utegnejo tudi povzročiti slabost sluha. Tuje snovi, ki so prodrle v uho, so vzrok mnogih sitnosti zlasti pri otrocih. Vse različne predmete so že našli znotraj ušes otrok. Taki predmeti ne le da ovirajo sluh, marveč utegnejo povzročiti tudi nevarno vnetje organov za sluh in tudi stalno gluhoto. Tudi ušesno maslo, dasi je naraven izloček v zunanji cevi uhlja, se lahko nabere in strdi tako, da ovira sluh. Preprečitev gluhote je v glavnem odvisna °d preprečitve nalezljivih bolezni sploh. Odstranitev bolnih tonsil, ade-noidov in drugih nosnih ovir utegnejo tudi preprečiti gluhoto. Kadarkoli se kdo pritožuje radi uhobolja, treba obračati pažnjo na to. Mnogo ušesnih slabosti ne bi bilo, ako bi se pazilo že v začetnih stopnjah. Ako pa se ničesar ne stori, slabost postaja čim dalje večja, dokler ne nastane popolna gluhota.
V nekem pariškem hotelu, v katerem so stanovali večinoma bogati Ame-rikanei in Američanke, so ponoči neznani tatovi pokradli vse dragocenosti v zlatu in dragih kamnih. Neki Arne-čanki so odnesli za 450.000 frankov vrednosti; ko so ponoči opazili tatvino, je bila seveda obveščena policija in tedaj se je ugotovilo, da so tatovi obiskali tudi več drugih bogatih dam in jim pobrali vse nakit je. O tatovih pa ni bilo nikakega sledu.
Pred varšavsko delavsko zbornico je prišlo do ostrih spopadov in izgredov. Demonstrirali so brezposelniki in nekateri so se v izložbi orožja tudi oborožili. Prišlo bi bilo do krvavih spopadov, toda policija je demonstrante razorožila.
V Parizu ni več prostora za spomenike. Pariz je s pomeniki vseh mogočih veličin tako natrpan, da ne morejo več najti primernega prostora za postavljanje spomenikov v zadnjem času zaslužnim ljudem. Zadnjič so hoteli postaviti spomenik znameniti igral-
ki Sarah Bernhardtovi, pa je komisija izjavila, da ni nikjer več primernega prostora. Imajo še dovršenih več drugih spomenikov, ki pa morajo čakati na odrešenje v različnih razstavah in skladiščih.
Nevstrašen krotilec levov. Pred tedni se je v francoskem mestecu produciral spreten krotilec levov in razkazoval svoje dresirane živali. Mlad, komaj izdresiran lev ga je pa pograbil za roko in bil bi ob roko, da ni ohranil prisotnosti duha. Sunil je namreč z roko v levovo žrelo. Vsled bolečin je 1qv odprl čeljusti in sunkoma je krotilec izmaknil roko.
Mesto, kjer ni moških. V angleški grofiji Esseks je mesto, katerega celotna uprava je v ženskih rokah. Tudi vse privatne in državne službe zasedajo izključno ženske. Ženska je župan, ženska je čevljanski mojster. Kar je moških, poročenih s temi ženskami, so vsi zaposleni izven mesta. Baje prav dobro izhajajo in s položajem so oboji zadovoljni.
Mlada argentinska igralka se mudi v Parizu in za veliko noč je dobila originalno velikonočno darilo od svoje prijateljice. V zavoju je bilo namreč veliko jajce, v njem pa. dvoje smrdljivih živali ter velik škorpijon, ki jo je tudi ugriznil. Iskati je morala zdravniške pomoči.
Smola gladovnega mojstra. V Bre-slavi se je hotel uvekovečiti gladovni mojster Petersen. Dočirn je on stradal, je njegov upravitelj zapravljal ogromne prispevke, ki jih je dajala radovedna publika.
Originalna stavka. V Vilni so za-stavkali vsi pokopališčni delavci in uslužbenci židovskega pokopališča. Med stavko je pomrlo več Judov in svojci so morali sami kopati jame in zagrebsti svoje drage.
Staro drevo. Nedavno so v Ameriki posekali drevo, staro 896 let. Kos odžaganega debla so poslali v muzej in na posamezne letne kroge zapisali letnice. Ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko, je bilo.drevo že staro 466 let.
V Moskvi se pogaja znano belgijsko tramvajsko podjetje, ki namerava graditi cestno železnico po vseh večjih mestih Rusije. Belgijska družba je še v carski Rusiji gradila vse cestne železnice in akcija ji je uspela tudi sedaj.
Fordova bilanca. Dobiček Fordovih podjetij je bil v letu 1925 nekoliko manjši, kot v letu 1924. Čisti dobiček pa še vedno znaša 94,560.000 dolarjev. Fordove tvornice so izgotovile v Ameriki 1, 967.117 avtomobilov, v inozemstvu pa 136.461.
Dnevne novice.
'm - ■ ’
A,.-.- ..e-./!*
da eden par nogavic z Žigom In znamko (rdečo, mo-Oo alt zlato) it , vii
traja kakor Štirje pari drugih? Kupite eden par, pa boste verovali. Nogavice brez žiga .ključ* so ponarejene
Kultura.
Drama.
Ponedljek, 19. aprila:	John	Gabrijel
Borkman. Red A.
Torek, 20. aprila: Zaprto.
Sreda, 21. aprila: »Pygmalion«. E.
»Radnički pokret«. Pravkar je izšla^ 4. številka znanstveno socijali-stične revije, ki izhaja prvo leto v Sarajevu. Revija je že v prvih štirih številkah pokazala vso resnost svojega namena in pomena in objavila izčrpne in casu primerne razprave, ki poglabljajo miselno stran delavskega pokrota. 4. številka ima sledečo vsebino. Krekič: Balkanska sind. konfe-rencija. Čuric: Prilike i ljudi. Todorovič:	Nevolje	krize. Dr. Zona: Po-
tresne cifre. Nikolič: Privredna smotra. M. Z.: Iz svetske privrede. J. J.: Org. opšt. rudnika u Sarajevu. Dr. živkovič:	Soci jalizacija medicine i
kriza lekarskog etaleža. Poleg teh najvažnejših sestavkov je več kratkih poročil in beležk. Revija stane letno 60 Din in se naroča pri »Radnički dom« Sarajevo.
Pripravimo se! Prvi maj je že blizu. Vse naše organizacije morajo pravočasno pripraviti vse potrebno za dostojno proslavo letošnjega delavskega praznika. Pripraviti se pa morajo nanj tudi vsi naši delavci. Priprave za Prvi maj morajo pa biti pravočasno izvršene tudi zunaj Ljubljane. Zato priporočamo vsem, da gredo na delo za obsežno organizacijo letošnje proslave, ki mora vsepovsod zgovorno pričati, da so žalostni časi apatije in razcepov za nami, da se naše gibanje zopet dviga in konsolidira. Vsi na delo za veliko in dostojno proslavo letošnjega delavskega dneva!
Vzorno gospodarstvo. V sobotni številki smo poročali o železničarskem shodu in navedli nekatere drastične primere vzornega gospodarstva — z denarjem, ki bi moral služiti socijal-nini potrebam železniškega osobja. Sodr. Stanko je tudi povedal, kako so razne ministrske komisije vršile razne napake. Sodr. Stanko je med drugim navedel tudi ta slučaj: »Komisija je bila mnenja, da so tudi toplice potrebne. Dajmo, kupimo jih, so rekli in šla je komisija, več komisij ter so pokupili vinograd, ako sploh kaj rodi, se ne ve. V Dubrovniku je kupljena hiša stala celo lansko leto, razen 1 in pol meseca, nezasedena. V Lipiku stane hiša
1,200.000	Din in je stala celo leto prazna. Nekatere teh hiš se podirajo.
Nakup vseh teh hiš in posestev stane skupno 10 milijonov dinarjev. In ne rabijo se ali so pa neporabne. Ali kupili so jih zato, da je nekdo »zaradil«?
Tako se je delalo — nekaznovano — z denarjem bolniške blagajne. Delavstvo pa je dobivalo le 70% hranarino in še to neredno. Za pobran premog se ga je kaznovalo kot tatu, a tam za težke milijone — so dobili — tudi od slovenske delegacije »Zveze« (g. Jug) spričevalo, da so delali v dobri nameri. Le g. Rodič in naših 5 sodrugov ni dobilo spričevala.
In obračun se ni nikoli položilo.«
Aktivne železničarje hočejo pora-dikaliti? Zadnjič smo čitali v »Delavski Politiki«, da se nas hoče vse aktivne železničarje poradikaliti. Vprašamo vas, ako je to mogoče? Mi, ki garamo kot črna živina za pasjo plačo, naj sedaj volimo cel čas vladajočo stranko, katera nam ne plača niti toliko, da bi mogli svojo družino preživljati? Mogoče jo bodo volili prejšnji Žerjavov-ci, kateri se hočejo sedaj preleviti v radikale?! Kakor se čuje, bo pri nas prihodnji radikalni kandidat doktor Ravnihar. V slučaju, da bi bil on res izvoljen, ali imamo kaj od njega pričakovati? On bi podpiral še nadalje sedanji režim. Poleg tega je pa on tudi pravni zastopnik železnice, zatorej ne bo hotel in ne bo mogel delati zoper železniško upravo v našo korist. Mi moramo pri vseh prihodnjih volitvah voliti samo — delavsko stranko!
Železniški uslužbenci.
V naši mili Jugoslaviji jc že običaj, da se aktivni ministri obdelavaio med seboj kot se ne znajo niti branjevke. Izrazi: kockar, lopov in slični okraski besednega reda so navadni naslovi, ki si jih ministri zadevajo drug drugemu.. Zadnjič, ko je Radič vse napadel v znamenitem govoru v Pa-kracu, je podal ostavko Krsta Miletič in ostavko motiviral, kakor znano s tem, da ne mara sedeti za mizo „sa ovakom jed-nom bitangom i vucibatinom" (Radičem!). Pa naj še kdo reče, da ministri ne skrbe za svoj in za državni ugled. Tako še novinarji ne znajo psovati...
Ameriški listi so prinesli sledečo notico in jo dobesedno priobčujemo.
^	1	J	•	•	'•	•	  _!	..A_
»Čikaški kutarji pozivajo svoje prista-še> naj prispevajo dolarjev — -dosti čolarjev — za ekspedicijo ljubljanskega škofa Jegliča, ki pride v Ameriko to poletje. Ni naša zadeva, kaj počnejo slovenski katoliški delavci s svojim zaslužkom, ampak informirati jih je treba glede nečesa, česar najbrž ne znajo in česar jim Kazimir & Co. noče povedati. To je, da je ljubljanski škof Jeglič največji posestnik v -Sloveniji. Jeglič ima ogromna veleposestva, gozdove in druga bogastva na Štajerskem, ki mu nosijo lepe dohodke. Ljubljanski škof je tako bogat, da lahko financira »božjo pot« v Ameriko za vse tiste kompanije, katere bo vodil. Izžemanje denarja za škofa jo torej ne le škandal, temveč zločin.
Dvajsetletnico splošne stavke v Sarajevu bo letos na svečan način proslavil sarajevski proletarijat. Proslava se bo vršila v velikem štilu na dan 23. maja. Isti dan pred dvajsetimi leti je namreč izbruhnila v Sarajevu prva splošna stavka. Razrednemu delavstvu ni bilo dotlej dovoljeno se združevati, prve agitatorje in propagandiste socijalizma se je preganjalo, delavstvo je moralo iz tovarn in delavnic na cesto, da si izvojuje svoja prava in osnuje svoj pokret. Ona prva mobilizacija delavskih sil glavnega mesta socijalno se probujajoče Bosne, je lepo uspela in delavci in njihovo gibanje se je tedaj definitivno uveljavilo tudi v „kolonijaIni“ Bosni. Prav je, da bosansko delavstvo proslavi svečano ta važni dogodek v njegovi zgodovini, ki 'je bil obenem važen pojav v zgodovini socijafnega porajanja in delavskega pokreta na našem Jugu.
Dne 31. marca t. 1. je našel smučar B. v I lanini ua Kraju 3 ključe, katere je goto\o izgubil kak smučar. Dobe se v pisarni SPD, Šelenburgova ulica 7-II od 8.—11. in 15.—18. ure.
Nesreča z orožjem. V bližini Ptuja je kmet Kajšt snažil svojo puško. Bil je pa v njej še naboj. Nevedoma je sprožil puško in zadel svojo 20-letno hčerko. Obupani oče se je sam javil orožnikom.
V ljubljanski elektrarni so v zadnjem času uničili 237.000 dinarskih bankovcev, nad pol milijona dvekronskih in nad pet milijonov enokronskih bankovcev.
Krvava scena na sodišču. V Cetinju sta živela mož in žena in ker je bil možev zaslužek preslab, morala na delo tudi žena. Mož je pa postajal vedno bolj ljubosumen in začeli so se vsakdanji prepiri. To je ženo tako razjarilo, da je vložila tožbo na ločitev zakona. Tik pred razpravo sta se sešla na sodišču. Mož je potegnil revolver in oddal nanjo tri strele ostale si je pa pognal sebi v prsa. Žena je obležala mrtva, moža so pa težko ranjenega odpeljali v bolnico in je vsako upanje, da ostane pri življenju, zastonj.
Krvav pretep radi dekleta. V neki bosanski vasi je mlad fant Mustafa Ibrahinagič ljubil dekleta iz sosednje vasi, kar je pa strašno jezilo Alijo Ser-daroviča. Spopadla sta se, na bojišče so pa prihiteli tudi ostali fantje in začela se je pravcata bitka. 8 jih je bilo -težko ranjenih.
V Sarajevu je aretirala policija mlg.d par iz Novega Sada; dekle je bogatih staršev in ni marala za ženina, katerega so ji določili starši. Pobegnila je s svojim izvoljencem v Sarajevo, odkoder so jo pa tirali potem k staršem.
Prijazen mož. V Zagrebu je vložila mlada, bogata dama tožbo proti svojemu možu, da jo je okradel. Kmalu po poroki je inoz namreč zahteval od nje 180.000 dinarjev, za kar bi nakupil raznega blaga. Žena mu denarja iii izročila, dala mu je pa zlatnine in dra-goljev za isto vrednost, kar je pa mož vse zastavil pri nekem ruskem emigrantu za 60.000 Din s 15.000 Din obresti. Ves denar je mož zapravil po veselicah. Kmalu za tem jo jc pa zopet ociganil za 100.000 dinarjev. Ženi se je končno le zdelo preneumno, zahtevala je svoje dragocenosti, katerih pa Rus z raznimi izgovori ni hotel izročiti. Tožila je moža, državno pravdništvo pa Rusa. Rusa zastopa kar pet advokatov.
V bližini Vukovarja so potegnili iz Donave siromašno žensko, utopljenko. Dvoje otrok je imela v naročju, sama pa v blagoslovljenem stanu, enega pa je privezala za vrat. Vsekakor je šla v smrt iz obupa in v smrt pritegnila še svoje otroke. Niso pa mogli ugotoviti od kje je nesrečna mati.
Pojav na Žabjeku. Včeraj okrog 1412 ure se je naenkrat vnel požar iz dimnika neke hiše na Žabjeku. Gasilci so bili takoj obveščeni in udušili ogenj.
Pretep ,na veselici društva »Merkur« v kazini. Kako je prišlo do pretepa, še ni natančno ugotovljeno, baje sta ga povzročila dva, ki nista bila prvotno pri puščena k vaseliei. Pri pretepu je bilo več ranjenih. Val. Urbančič je pa nezavesten obležal in so ga morali takoj prepeljati v bolnico.
%
Nekaj za proletarske starše.
Ljubljana, 17. aprila.
Bilo je pred par dnevi. Sedel sem v znani ljubljanski okoliški gostilni. Med ostalimi gosti sta sedela sama pri mizi delavec in njegova žena. Mirno sta se razgovarjala in očividno je on užival počitek po dokončanem delu. Čez nekaj časa se odprejo vrata in v sobo stopi mlada, komaj 17—18-letna gospodična. Oblečena je bila po zadnji modi in zelo okusno. Nekaj časa se je nervozno ozirala po mizah in stresala svoj »bubi«. Slednjič se ji ustavi pogled, kjer je sedel delavec z ženo. Jeza se je zabliskala iz oči in urno je pristopila k mizi. Takoj na to smo slišali: »Tako, vidva sedita in popivata, jaz pa moram čakati na večerjo in se jeziti, ker vaju od nikoder ni. Ob osmih imam »randi« in »moj« me bo že zopet moral čakati, tako, da bova oba zamudila kino. Mama, takoj pojdite domov in pripravite večerjo, tega čakanja sem že sita.« Vse te besede so bile izrečene v ne baš prijaznem tonu. Gostje so se ozirali na to olikano gospodičnico in stikali glave. Delavec je poklical natakarico, plačal ter odšel z ženo. Za njima se je na visokih petah zibala nadebudna hčerka. Ko sem se pozneje vrnil v mesto, sem tega dobrega otroka srečal na najbolj živahni ljubljanski ulici v spremstvu mladega gospoda iz takozvanih »boljših krogov«. Sladko ji je govoril in punčka se je pa od blaženosti kar cedila, da ima tako imenitnega kavalirja. Ura je že davno odbila 8 in v kino se jima ni prav nič mudilo, počasi sta šetala proti Tivoli.
To je sicer prav vsakdanja zgodbica, vendar zelo značilna. Hči nahruli očeta in mater, ker sta si privoščila med oddihom kozarec vina in nista svoje dične hčerke čakala, da blagovoli večerjati in oditi na sestanek. Pričakoval sem, da sploh ne bodeta na tako nesramnost reagirala, marveč obsedela in še »frajlico« pridržala, da ne bo odšla bogvekam in se pokoravala.
Ne, ravno nasprotno. Oče in mati si pritrgata potreben oddih in gresta $qmov, samo, da bo punčka lahko odšla k »svojemu«. Človek ne ve, kako bi to imenoval. To že ni več ne ljubezen, ne dobrota, ne naivnost, to je že neumnost, slepota. In koliko takih proletar- • skih mater imate. Slepo so zaljubljene v svoje hčerke, dovoljujejo jim vse, podpirajo jih, vse v svoji naivnosti in zaslepljenosti, da bo frajlica dobila imenitnega moža. Sanjajo o njelii sijajni bodočnosti, da bo enkrat imenitna gospa, ki se bo vozila s kočijo ali avtom k njej na obisk in jo na stara leta podpirala. Ali usoda je navadno strašno nagajiva in hudobna. Res bo briše 1 mogoče čez gotovo dobo avto in kočija, tudi punčka bo sedela v njem, ali peljal jo ne bo v njeno vilo, ampak zavil bo skozi mesto, drvel proti Udma-tu in kjer se odcepi ulica na Zaloški cesti zavil pred neko gotovo, hišo. Tam bo žela hčerka svoj uspeh za vse lepe urice v objemih »njenega iz boljše hiše«. Kesanje mamice in hčerke bo prepozno. Ne bo pomagal ne stok in ne
jok. Še »njen« jo ne bo hotel poznati, sodišče ga bo moralo pozvati na neke dolžnosti.
Kaj vse te dobre proletarske mamice sanjajo. Seveda Maziranim gospodkom, ki so že vse moči oddali in pustili bogve kje, je tako zdravo delavsko dekle nekaj, kar poživi, pa ponovno zavalovi kri. In vrhutega živi še tak degeneriranec v zavesti, da je nekak dobrotnik ljudstva, ker se je blagovolil ob »pofelnu« umazati. Domišlja si, da punca nima nikakega prava, da ga zove na odgovor in terja svoje, in da mu mora biti hvaležna, da se je ponižal tako nizko in ji podaril par zabavnih uric.
To so izgledi na lepšo bodočnost. Na žalost jih je mnogo. Starši se ne brigajo za svoje hčere, da bi jih pošteno odgojili. Če se proletarska hči poroči, vzame skoraj v vseh slučajih proletarca. Dote nima, kje jo naj tudi starši vzamejo, saj morajo živeti ob skromnem zaslužku, ki komaj dopušča, da živijo. Dajo naj pa poštene hčere, dekleta brez takozvane »burne preteklosti«, ki bodo znale delati, možu biti opora v boju za obstanek. Skrbijo naj da postanejo poštene in zdrave matere, da bodo enkrat njihov ponos in radost. Proletarci ne rabijo žena z manikiranimi nohti, šminkanimi ustnicami in pudranimi lici. Oni rabijo žene, ki se ne strašijo dela, ki se zavedajo, da proletarcu pot ni z rožicami posuta in da jih čaka marsikaka težka ura, v kateri bo treba trdno stati možu ob strani in mu biti krepka opora. Delo jim mora biti življenjska naloga. Vzgojene morajo biti dobro, da bodo tudi same izvrstne vzgojiteljice.
Vsi proletarci bi se morali tega zavedati in že deco navajati k delu. Res, da sta mož in žena dostikrat od dnevnega napora utrujena in da si komaj želita počitka, vendar naj žrtvujeta vsak dan nekaj časa otrokom. Če zapuščate otroke, zapuščate svojo kri. Mar matere za to v bolečinah rodite, da dajete življenje bitjem, katerih vas bo enkrat erami In očetovi krvavi žulji, ki nastajajo pri težkem delu, mar naj oni živijo otroke, kateri ne bodo smeli enkrat med dostojne ljudi.
Ne vzgajajte hipermodernih damic, hrepenečih za vsem bleščečim, katere mika vse drugo samo pošteno delo ne. Vzgajajte svojemu stanu poštene žene, skrbne družice v življenju; s tem koristite sočloveku-proletarcu.
Ivan Albreht:
Dobrotnik.
Oče je delal v jeklarni. Ko so rohneli stroji in z jezo rodili tu žico, tam žeblje in žebljičke, je previdno hodil okrog njih in jim tiho stregel, kjer in kakor je bilo treba. Dan na dan in leto za letom je hodil enakomerno v tovarno, vedno bolj sklonjen in suhljat, dokler ni bil ves kakor prepleskan z jeklenim prahom in prestrojen v jedkih kislinah, kakršne so uporabljali v jeklarni. Naj je zima zavijala pokrajino v svoj beli molk, naj se je smejala pomlad, zorela jesen ali se bohotilo
Zadružni trgovski dom
PRODUKCIJE"
na Tržaški cesti v Ljubljani
Oglejte, si zaloge manufaktrnega blaga, konfekcije, izdelkov zadruge „I)eUa“, klobukov, porcelana, ettiail-posode, čevljev, špecerijske predmete, pohištvo, pletene izdelke itd.
Cene zmerne! - Nibdo ni prisiljen kupiti!
žarko poletje, tovarna je bila vedno enaka: mrka, mračna in strašna v svoji grozeči razsežnosti. Kakor pošast je zjutraj požirala ljudi in jih zvečer spet utrujene bruhala iz sebe. In zjutraj, opoldne in zvečer so rjule sirene svoj zmagoslavni, zasmehljivi klic vsem, ki so gomazeli v območju njih sile. Tako je bilo leto in dan in ves dolgi čas, a oče je sanjal:
»Zdaj doraste Marica, potem Francka, za njo Ivanka, potlej Metka, pa bo drugače. Pomlad se bo oglasila, pesem, življenje... Da bi imel le še vsaj enega fantiča... Kuštrav, gologlav bi mi priletel zvečer nasproti, razigran, krepak in razposajen...«
Tako je sanjal, ko sta sedela po večerji z ženo v začrneli sobi. Deklice so polegle po blazinah in tupatam ječale v spanju. Žena je pripovedovala z nekoliko raskavim glasom:
»Marica bo zdaj končala šolo. Ravnatelj Dietz bi jo vzel v službo. Gospa je bolehna, posli imajo vsak svoje delo, a Marica bi bila tako za razvedrilo got spej. Marsikaj bi se naučila in dobro bi ji bilo...«
»Sem mislil, da bi doma pomagala tebi,« je omenil mož.
»Kaj hočeš! Misliti morava na otroke, ne nase...«
V njegovih trudnih očeh se je zasvetilo. Z okorno roko je objel ženo: »Bo že tako, Meta, ti že veš. Samo da ji bo dobro, naši Marici.«
Potem čisto tiho:
»Če bi le imel vsaj enega, da bi mu rekli — Franceljček? —«
Žena se je prestrašila:
»Francelj, kam pa mislišll Kaj mu bova dala, ko že zdaj komaj živimo?«
Ko pa je srečala možev proseče otožni pogled, ni več branila. Samo solza se je vtrnila v njenih očeh.
»In če bo spet dekletce?«
»Naj pa bo,« je dejal mož, ko je odhajal v tovarno...
Lavrinova Marica je imela prav lepo pri ravnatelju Dietzu. Gospa je bila bleda, slabotna in ni mogla skoro nič hoditi. Marica je bila čez dan vedno pri njej in ji je stregla. Gospod ravnatelj je bil že prileten in plešast, sicer pa jako dober. Marica je dobila vsega dovolj: hrane, obleke in obuvala. Mati Meta je dejala možu:
»No, če bova z vsemi imela tako srečo, sva lahko brez skrbi.«
Oče Lavrin se je zadovoljno smehljal:
»Viš, pa si se bala, kaj bo. —« Marica je včasih prišla domov za kako popoldne. Znala se je vesti čisto gosposko. »Prosim«, »izvolite«, »kakor želite« — je kar sulo iz nje. Vmes pa cela kopa neumljivih, tujih besedi, da sta strmela oče 'in mati. Hčerkina obleka je bila polna prijetnega vonja, lasje lepo skodrani, na prstih dasnice pa sta poblestevala dva zlata obročka z rdečimi žarečimi rubini.
Mati Meta, ki je bila dan za dnem bolj mehka in zasanjana, čim bliže je prihajal njen čas, bi bila rada izvedela še marsikaj od hčere, toda Marica ni hotela mogo govoriti. Samo to je po*
navijala, da ji nič ne manjka. Ko pa se je zmračilo, se ji je vselej mudilo domov — oziroma nazaj k rodbini ravnatelja Dietza. Od matere in očeta se je poslovila kar nekam na hitro, le "V°jo komaj leto dni mlajšo sestro r rancko je vselej objela in zaihtela, .o jo je zopet izpustila. Francka jo je gledala s svojimi, jasnimi očmi in jo hotela tolažiti:
»Le čakaj, Marica, letos končam tudi jaz solo. Potem pojdeva skupaj sluzit in bova obe —«
»Ne, ne,« jo je prekinila sestra. »Kar lepo doma bodi! Ti bom že jaz pomagala, pa se pojdeš rajša kaj učit«
(Konec prih.)
Prekmurske novice.
Gibanje sezonskih delavcev. Po veliki noči so začeli odhajati sezonski delavci na delo na razna veleposestva v južne kraje države. Največ jih je do sedaj odšlo na državno posestvo Belje in sicer okoli 400. Zadnji in največji transport delavcev za Belje odide v danes 19. t. m. Skupno število na Belju zaposlenih delavcev bo letos znašalo okoli 1400. Letos se opaža, da je med delavci precejšnje število ciga-nov> ar do sedaj ni bil slučaj, razen v majhnem številu. Tej okolščini je naj-brze vzrok dejstvo, da so delovni pogoji letos mnogo slabši od prejšnjih let, vsled česar dobri delavci nočejo iti na delo.
Madžarska vlada je letos prepovedala prekmurskim sez. delavcem dohod na madž. veleposestva. Vsled te prepovedi bo prizadetih do 3000 delavcev, ki jih bo vsled splošne krize ih brezposelnosti v naši državi težko zaposliti. Naše oblasti naj vzamejo to vprašanje resno v pretes ter stopijo nemudoma v stik z madžarsko vlado, da prekliče prepoved dohoda prekmurskih delavcev na Madžarsko.
Odlikovanje. Upravnik pošte v M. Soboti in Dol. Lendavi ter nekateri drugi poštni uradniki so bili odlikovani za dobro in požrtvovalno izvrševanje službe. Med tem, ko odlikovancem čestitamo na odlikovanju, ki so ga re«s zaslužili, pa priporočamo, da se za poštne uradnike in nastavljence, ki so noe in dan vpreženi v delu, poskrbi tudi v drugem oziru in sicer s tem, da se jim delo olajša z nastavitvijo predpisanega oz. potrebnega personala.
Prizor z demokratskega shoda. Predsednik: »Otvarjam debato o poročilu g. poslanca.« Delegat (kmet): »Jaz bi rad par reči zgučal, pa mi gospodje ne smejo zameriti in čemerni biti. Gospod kovet (poslanec) so preminoče leto, ko so bile volitve obljubili, da bodo v naši vasi naredili dva mosta, pa niso uanš ednoga naredili.« Splošen pritajen smeh. Pod mizami kažejo nekateri lige. Debata se nadaljuje in končno se soglasno sprejme resolucija, ki pravi med drugim (molče namreč), da bo kmet čakal na mostove do — prihodnjih volitev. V drugi sobi se pa župan — pardon — gerent iz Satahovcev, ki je pa klerikalec, jezi, da so »eni gospodje, ki se pritožujejo čez Radiča, prav njega za poslanca izvolili«.
m m m
Wi
m m
Konzumno dpušfva za Sloneniio
registraiaud zadruga z omej. v Ljubljani
sprejema
m m
ir
oa	mg
n 8
S
m
m
m
m
m
m
m
&
m
H
hranilne ologe
in Jih obrestuje po zelo ugodni obrestni meri.
Pojasnila daje ravnatetjstvo, Ljubljana Vli, Zadružni Dom.
m
m
m
st
n
H
.Glavni in odgovorni urednik: Rudolf Golouh. — Izdaja konzorcij »Delavske Politike« (odgovoren Josip Pastorek) ' Ljubljani. Tisk J. Blasnika nasl.
v Ljubljani. — Za tiskarno odgovoren Mihael Rožanec.